Povest o izgubljenem denarju

Povest o izgubljenem denarju Ivan Hrast

Izdano:	Domoljub 8. julij 1915 (28/27), 15. julij 1915 (28/28), 22. julij 1915 (28/29), 29. julij 1915 (28/30), 5. avgust 1915 (28/31), 12. avgust 1915 (28/32), 19. avgust 1915 (28/33),
Viri:	dLib 27, dLib 28, dLib 29, dLib 30, dLib 31, dLib 32, dLib 33,
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Nad gorami na vzhodu se je jelo svetlikati nebo; svetloba je legla niže in niže. Plašno so se umikale sence ter bežale v gozdove, da se poskrijejo nastopajočemu mlademu dnevu. Drevje je šelestelo v lahni jutranji sapi, zadnja zvezda na zahodu je ugašala in se potapljala ...

Mala četa vojakov je stopala tiho in oprezno po samotni, z nizkim krivenčastim drevjem in grmovjem porasli rebri navzgor. Prvi je stopal mlad poročnik, lahko kakor bi hodil po parketih. A njegovo oko je zrlo srepo predse, njegova glava je klonila čestokrat na prsi. Gotovo niso bile vesele misli, ki so ob tej uri vrvele v njegovih možganih. Sovražnik je bil v bližini, vsak hip je utegnila počiti puška iz zasede in uničiti njegovo ter to in ono mlado, vroče in kipeče življenje. Zato je bilo treba previdnosti in opreznosti.

A narava ni o tem vedela ničesar. Vedno čudovitejša luč se je razlivala po gričih in obronkih, vedno lepša je bila pesem, ki so jo pela stara debla naokoli in so jo spremljale mlade, komaj dorasle šibe. Oddaleč se je svetilo jezero, belo in gladko kakor veliko zrcalo, ob njem se je upogibalo vrbje in jelšje, kopalo se v srebrnih valovih ter si pripovedovalo pravljice iz davno minolih časov. Po nebu so pluli prozorni oblački, beli in rahli kakor bi bili iz same najfinejše volne, prikazovali so se in izginjali. Kakor nalašč se je lepota tega jutra združila in zlila v prelestnost, kakršno ugleda človeško oko le malokdaj, ki je toliko pripravnejša, da zbudi v srcu neodoljivo hrepenenje po nedosežnem, da zaziblje dušo v mamljiv sen, ki se ne more uresničiti nikdar...

Četica je dospela do vrha. Poročnik je dal znamenje in vojaki so posedli ali polegli na tla za skalami in za grmovjem, da se odpočijejo ter počakajo nadaljnih povelj. Nekoliko više od njih je sedel na hrastov parobek poročnik in naslonil glavo v bele roke. Vse naokoli je bilo tiho kakor v cerkvi, vsak je imel opraviti sam s saboj in s svojo notranjščino.

Čez nekoliko hipov so je zdramil poročnik iz svojih misli. Ozrl se je na vojaka, ki je ležal prvi najbližji njega ter mu pomignil, naj pride k njemu.

»Sedi tik mene, Lojze, in poslušaj!« jo dejal poluglasno. »Govoriti moram danes nekaj s taboj, kar se ne tiče vojaške službe in predstojnikov, pač pa samo naju dveh, ki sva doma iz, enega in istega kraja, iz lepega Sela, ki ga ne pozabim nikdar in ki bo še v zadnjem hipu mojega življenja ostalo jasno in čisto pred dušnimi mojimi očmi. Sedi!«

Lojze, korporal pri istem polku, se je sklonil tik svojega tovariša in gospoda ter se stisnil prav k njegovim nogam. Poročnik je nekoliko časa molčal, potem pa začel govoriti tiho in počasi, kakor bi šele iskal besed in izrazov. Njegov obraz je oblila zarja spominov, kar jih je hranila njegova mehka duša.

»Kje so tisti časi, Lojze, ko sva se komaj zavedala, da živiva, a sva bila najsrečnejša človeka na svetu? Ali se ne spominjaš, kako sva gori po Dragi vsak dan lovila ptiče, ko se je še rosa lesketala po travi in so jedva obledevale zvezde na nebu? Kako sva vedela za vsak grm za trgom, za vsako skrivno stezo v lesu, za stezo, ki je ostala za vedno skrita celo bistrim očem trških lovcev? Kakšni so bili oni dnevi, ko sva se igrala na sosedovem travniku za mostom cele popoldneve razoglava goloroka in bosa v kričavi družbi svojih sovrstnikov!? Toda čemu bi sedaj pogreval te reči in toliko drugih, ki so mi tesno prirastle k srcu, sedaj, ko ni časa za to, sedaj v tem resnem trenutku, ko nama lahko prestriže nit življenja najmanjša neprevidnost!«

Lojze jo molčal in se ni genil. Njegove oči so zrle sanjavo v daljavo, čez jezero, čez hribe, iskale so izgubljeno mladost, izgubljeni raj, ki ga je sedaj poklical tako nenadoma v spomin poročnik. Oj, da bi bil sedaj tam!

»Pozneje sva bila še par let v mestu skupaj v šoli,« je nadaljeval poročnik. »A ti si odšel kmalu domov, ker te niso mogli domači več vzdrževati, jaz sem se pa posvetil vojaškemu stanu. Prišel si pozneje za menoj neprostovoljno in lansko leto naju je združila usoda zopet v takšnem razmerju. Kakor nalašč, da mi storiš zadnjo uslugo ter mi zatisneš oči k večnemu počitku! Glej, Lojze, nocoj sem imel čudne sanje. Sam sem bil pri lastnem svojem pogrebu. Nekaj mi pravi, da me jutri ne bo več med živimi, da bom padel, zadet od sovražnikove krogle. Ne ugovarjaj mi, da se ne bo zgodilo, jaz nehote nekaj slutim! Kakor veš, nimam nobenega svojih več med živimi. Moja dobra mati je umrla predlansko leto, bila je moja edina ljubezen na svetu. In glej tu, vsoto tristo goldinarjev v samih bankovcih. Nisem porabil nobenega do danes; hotel sem z njimi storiti kaj dobrega za svoj rojstni kraj, a sedaj je prepozno. Izročam jih Tebi, ki sem Te imel vedno rad. Nisi v predobrih razmerah, nekoliko Ti bo z njimi olajšano življenje, ko prideš zopet na dom. Ako jih boš obrnil prav — in o tem sem prepričan

— Ti bodo postali temelj bodoče sreče, zakaj čuva jih materina ljubezen, ki jih je edina privarčila svojemu sinu s skrbjo in s trudom. Nad njimi je blagoslov najpobožnejše žene, kar sem jih poznal. Tako mislim, da obrnem to vsoto tudi prav in v tistem zmislu kakor som nameraval prej, dasi na drugačen način.« 

Lojze je ugovarjal, češ, da se tudi njemu prav tako lahko kaj pripeti, a bilo je zastonj.

»Ti se vrneš domov, o tem sem prepričan, zatorej vzemi in naj ti bo v srečo!«

Vzel je iz nedrija zavitek, poljubil ga iz hvaležnosti do one, ki ga je nekdaj zavijala in ga izročil Lojzetu. Temu so stopile solze v oči in tresla se mu je roka, ko ga je spravljal.

»Kako naj se Ti zahvalim, dobrotnik moj? Dal Bog, da bi bila Tvoja slutnja neutemeljena, da bi se vrnil čil in zdrav iz tega viharja in da ti ta denar zopet lahko izročim ob srečnejših dneh! Zakaj vedi, da si mi ga dal sedaj samo v shrambo!« »Ne, Lojze, tudi ako bi se kedaj vrnil s Teboj vred, bi ga ne vzel več od Tebe. Ločil sem se od njega za vedno! Zase imam dovolj, sprejmi to kot mali spomin na nekdanje najino prijateljstvo, ki naju jo tako tesno vezalo v tistih nepozabnih, brezskrbnih letih.« 

Lojze ni mogel izpregovoriti nobene besede. Gorko je stisnil desnico svojemu dobrotniku ter mu jo hotel poljubiti. Toda ta je že vstal, velel takoj tudi vojakom, da vstanejo, in zopet so lezli tiho in oprezno dalje, drug za drugim po ozki poti na nasprotni strani hriba navzdol.

Nebo se je smejalo, jezero se je lesketalo in volneni oblački so pozdravljali in izginjali...

Vroč boj se je dobojeval tistega večera. Truplo je ležalo pri truplu in velike luže krvi so močile zemljo ter se motno svetlikale v večernih solnčnih žarkih. Lojze je klečal ob truplu poročnikovem nepremično in huda bolest mu je razjedala srce. Tovariš so ni motil, sovražna krogla ga je položila na tla, še tisti dan mu je vzela mlado življenje ...

Drugi dan se je Lojze zbudil na trdi zemlji, ki mu je bila postelj, in prva njegova misel je bila pri nesrečnem tovarišu poročniku. Pri tej misli se je spomnil tudi na denar, ki mu ga je bil ta izročil. Prijel se je na levo stran, kamor ga je bil položil. A njegovi prsti niso dotipali ničesar, notranji žep je bil prazen. Denar je ponoči izginil. Vse iskanje je bilo zaman in tudi preiskava, ki se je pozneje vršila po njegovi ovadbi, ni mogla dognati v teh burnih časih ničesar.

Žalosti in obupa polno je bilo srce Lojzetovo. Vest se je oglasila in mu ni dala miru. Očitala mu je, da je premalo pazil na izročeni zaklad, da ni bil vreden tolike ljubezni prijateljeve, ker je še tistega dne lahkomiselno zapravil to, kar mu je naklonil prijatelj v namišljeni zavesti, da je s tem podprl pridnega in skrbnega rojaka. To ni bila hvaležnost! Lojze ni vedel, kaj dela, peklo ga je v notranjščini vedno bolj in v tem obupu se ni nič bal, če tudi bi ga zadela sovražna krogla. Stal je sicer v hudem ognju, a bilo je, kakor bi se ga bale krogle in kakor bi sedel na varnem pred svojo hišo v večernem hladu, ko je končal naporno dnevno delo.

Po končani vojni se je vrnil domov čil in zdrav na telesu, a potrt na duši.

II.

Prijazen slovenski trg je Selo. Hiše se ne drže skupaj v dolgih vrstah in ne kažejo enoličnosti in z njo združene dolgočasnosti, pač pa diha iz vrtov, ki so med njimi, in iz zelenja okoli njih nekaj svežega in oživljajočega, kar celo pozimi ne izgine popolnoma. Zeleni bršlin, ovijajoč se po vrtnih zidovih in celo po hišah gori do podstrešij, posamezna lovorova drevesa po koteh in v ozadju borov gozdiček, vse to razveseljuje oko tudi v onih mesecih, ko je narava zaspala, ko sta si priborila gospodstvo burja in mraz.

Prav tik župne cerkve ob glavni cesti je imel svojo hišo Lojze Zemljak. Sam je živel tam notri s svojo staro materjo, oče mu je umrl pred nekoliko meseci in brat je nedavno ponesrečil v nekem rudniku v Ameriki, kamor je bil odšel po zaslužku. Hiša je bila sicer brez dolga, a razen vrta in male njive ni pripadalo k njej nič drugega, tako da jo moral začeti Lojze misliti, česa naj se loti, da preživi sebe in mater in si ohrani hišo. Ko je bil zapustil šolo v mestu, se je učil trgovine pri najboljšem trgovcu v trgu, kjer je ostal, dokler ni šel v vojake. Kar si je ta čas prihranil, so mu vzela vojaška leta in tako ni imel sedaj ničesar v rokah, da bi sam odprl majhno trgovino v lastni hiši, sedaj, ko je bil vojaščine prost in bi bil rad sam svoj gospod. Zato ga je še bolj bolelo, da mu je izginil tako hitro in nenadoma denar, ki mu ga je podaril poročnik oni usodni dan. Noč in dan mu je samo to blodilo po glavi, da ni mogel ne delati ne spati, in z vsakim dnem je bilo žalostnejše njegovo srce. Koliko bi se bilo lahko pripravilo s tristo goldinarji! Dovolj velika podlaga bi to bila njegovi sreči, njegovemu bodočemu blagostanju! Toda, da bi vsaj vedel, ali mu je bil denar ukraden ali ga je sam izgubil. Veliko lažje bi mu bilo, ako bi bil prepričan, da so mu ga ukradli, tako bi vsaj toliko krivde ne pripisoval samemu sebi, kakor jo mora pripisovati sedaj, ko si lahko misli, da ga je izgubil po svoji brezbrižnosti in malomarnosti...

Dan je potekal za dnevom, prešla je jesen in že je nastopala zima s svojimi prvimi poslanci. Slana je ležala na debelo po travnikih in vrtovih, nebo je bilo večinoma oblačno in kadar se je prikazalo solnce, je viselo nizko na nebu, napol ugaslo in mrzlo, brez moči in prave svetlobe. Vse je kazalo da nastopijo v kratkem dnevi ko bode treba iskati zapečka in kožuhov ter gledati v svet izpod gostih, skrbno podvezanih kučem.

Tako pozno v letu je že bilo, a Lojze Zemljak še ni ukrenil ničesar za svojo bodočnost. Roke so mu visele leno navzdol, možgani so mu bili razbeljeni od večnega razmišljanja in večnega mučenja samega sebe, oči so mu bile motne in rdeče kakor da bi vedno jokale. Neko prokletstvo je ležalo nad njim in nad hišo, da se ni mogel ganiti, da ni mogel najti moči, ki je ležala skrita v njem, da je ni mogel potegniti kvišku in se ž njo oprijeti resnega in pravega dela. Pa tudi njegova vnanjščina je začela sčasoma propadati. Obledel mu je obraz in se podaljšal, obleka je začela viseti na njem. Ljudje so ga gledali začudeno in pomilovalno, a nihče ni vedel, kaj mu je, nobenemu ni hotel razodeti boli svoje duše.

»Jetičen je, pri vojakih v Bosni jo je izkupil,« so si šepetali ter ga gledali od strani.

Z najskrbnejšim očesom pa ga je opazoval a mati, ki je edina vedela, kaj je sinu, in slehrni dan je bila nje skrb večja. Stara je bila, njena moč je bila izginila, a tudi njene misli niso mogle več biti sveže kot nekdaj, zato sama ni vedela, kaj bi mu svetovala, da bi bilo prav. Vendar se nekega večera oglasi in pravi:

»Pa bi stopil doli k trgovcu, kjer si se učil. Pozna te, morda ti posodi nekaj denarja in ti upa tudi nekaj blaga, da začneš trgovino. Mislim, da bi bilo prav, Lojze!«

Lojze se hripavo zasmeje. »Kako bi mi dal, ko bi s tem škodoval samemu sebi! Kar bi potegnil jaz nase, bi odpadlo njemu. Tako nesebičnih ljudi ni več na svetu, mati!«

Umolknila sta. Vendar je ta materin nasvet Lojzetu ucepil misel, da bi si res kje izposodil nekaj denarja in da bi poizkusil začeti. Razmišljal je vso noč o tem in drugega dne zgodaj se je odpravil v bližnje mesto. Tam so mu posodili tristo goldinarjev na hišo. Več ni hotel vzeti, poizkusiti je hotel s tem. Prav s tako veliko vsoto je hotel začeti, kakršno mu je daroval pokojni nesrečni prijatelj. V spominu nanj je hotel nastopiti novo pot.

»Ako me vidi sedaj s svojega vzvišenega bivališča pokojni dobrotnik, mi bode odpustil in me bode blagoslovil,« si je dejal, ko jo prejel denar in začel urejati sobo za prodajalno ...

V tem delu in v teh skrbeh je nekoliko obledel spomin na izgubljeni denar in veselejši izraz je polagoma zasijal na njegovem obrazu. Začel se je čuditi samemu sebi, da je hodil toliko časa okoli brez dela kakor bi bil izgubljen in da ni prišel na to misel že prej.

Pred božičnimi prazniki je odprl svojo prodajalno. Ko je stopil prvi kupec vanjo, se mu je zazdelo, da se je napolnila soba s svetlobo, kakršne še ni bilo v njej in da se je razširila po njej neka posebna toplota, oživljajoča in okrepčujoča...

III.

Minilo je leto dni, odkar je imel Lojze prodajalno v Selu. Toda njegove nade so ga varale; šlo je tako počasi izpod rok, da ni bilo imena vredno. Prvi mesec je še nekam kazalo, toda pozneje so vedno redkeje cepali odjemalci v njegove prostore; dostikrat se je celo zgodilo, da se niso po ves dan odprla vrata in da je v svoji prodajalni umiral dolgega časa in vznemirjenosti sam od jutra do večera. Kakor bi bilo začarano, nikamor se ni hotelo geniti, nobeno življenje ni hotelo v njegovo hišo! In Lojzetu je zopet začelo upadati srce, polaščala se ga je vedno češče slaba volja, njegove misli so krenile zopet na ono pot, ki jo je hodil, preden je odprl prodajalno. Sam sebi je zopet pravil, da je njegove nesreče kriva ona usodepolna noč, ko je izgubil prijateljev darovani denar. Edino na njem je ležal blagoslov in z njim se je ta blagoslov izgubil za vedno in se ne povrne nikdar več, ako se ne najde tisti zavitek. Toda kdaj se je kaj takšnega našlo čez več kot leto dni? Čudeži se ne gode tjavendan; zastonj je vsak najmanjši up. A bolj ko je udarjala nesreča ob njegovega življenja čoln, bolj je hrepenel Lojze po sreči, bolj ga je gnalo, da bi pustil vse in šel v svet ter križem njega iskal to, česar mu je manjkalo v nje dosego. Rekel si je sicer včasih, da je takšna misel naravnost blazna, a vendar se je ni mogel otresti; prav na dnu njegovega srca je še vedno tlel up, da najde izgubljeni denar. Pri tem dušnem trpljenju je pa zopet telesno hiral in bledel in zopet so se menili ljudje, da ne bo dolgo. Mati njegova je molila zanj, da ne bi se mu zmešalo, zakaj to bi bila največja nesreča zanj in zanjo. In to se bo zgodilo gotovo, ako se v kratkem ne zgodi čudež, ker nobena tolažba več ne izda pri njem, ki se je z nekako slastjo zaril v razmišljevanje svojo nesreče. Denar, ki mu je bil namenjen v blagoslov, mu bo v nesrečo in propast!

Približal se je zopet sveti večer. Pred prazniki je bilo treba posnažiti hiše, napraviti po shrambah lepši red, vse olikati in očistiti, da se bo svetilo brez pege in madeža, zakaj tudi v tem se kaže spoštovanje do svetih dni.

Tudi Lojze je že ves popoldan premikal stojala, brisal prah, previjal, razvijal in prekladal. Postavil je v kot tudi okrašeno božično drevo in ga je hotel zvečer razsvetliti ter povabiti tisto peščico svojih odjemalcev, da se ga razvesele z njim vred tudi oni. Pri tem je opazil, da sloji neka omara preblizu drevesa, in da jo je treba odmakniti, da se zvečer ne obžge. Takoj je prijel za rob in začel odmikati. Tedaj je pa slišal, kako je nekaj škrtalo ob zidu počasi navzdol in ko je omaro popolnoma odmaknil, je padlo z nekim šumom na tla. Kaj je neki moralo biti gori? Lojze sam ni nikdar položil ničesar tja gori, kdo naj bi bil drugi to storil, da bi ne bil opazil on?

Stopil je za omaro in pogledal na tla. Tedaj je pa prebledel kakor stena in z desnico se je prijel za glavo. Strmel je tja doli in ni verjel svojim očem. Mislil je, da sanja. Na tleh pa je ležal prav tisti zavitek, ki mu ga je podaril tovariš poročnik na onem hribu tisto jutro pred usodno bitko.

Dolgo časa se ni mogel Lojze geniti prevelikega presenečenja. Nazadnje pa se je zdramil in sklonil ter s tresočo roko dvignil zavitek. Resnično, bit je pravi! Površno in urno ga razvije ter vidi, da je v njem še ves denar, ki ga je bil ono jutro prejel od poročnika. Zraven pa je bilo privito pismo. Lojze ga vzame v roke in čita:

Dragi sodeželan! Najhujša nesreča na svetu je slaba vest. To sem poizkusil sam na sebi, zato mi lahko veruješ, da je resnica. Bili so časi, ko sem živel mirno in nisem vedel, kaj je bol in nesreča, dasi sem živel v velikem uboštvu in v skrajni bedi. Moja vest je bila čista, moje roke se še niso doteknile tujega blaga. Kakor v sanjah se še spominjam na tiste lepe čase, kličem jih nazaj, pa zastonj, ker se ne morejo več vrniti, ko so za vedno izgrešili pot do mene, ki sem jo zasul in zagradil s kamenjem in trnjem sam. In ker ne morejo priti nazaj, naj se mi vsaj ne oskruni spomin nanje s tem, da bi živel še dalje z lažjo v srcu in bi lagal samemu sebi, da nisem zakrivil ničesar tako hudega, da bi me moralo peči na večne čase. Šel sem vase in izpovedujem se Ti ter Ti vračam blago po krivici pridobljeno, blago, ki sem Ti ga neke temne noči tako brezvestno ukradel. S tem, mislim, da bom smel vsaj še skrivaj zreti nazaj v tisto lepo prošlost in v mislih koprneti po odpuščenju, ki mi ne more izostati. Odpusti mi tudi Ti, dasi me ne poznaš in dasi Ti mora moje ime ostati tajno tudi nadalje ... Glej, tistega jutra tam v dalnji deželi, ko smo ležali vrhu hriba, sem bil tako blizu Vaju s poročnikom, da sem slišal sleherno Vajino besedo. Vidva nista pazila na okolico, preveč sta bila utopljena v svoj razgovor in v svoje zadeve. V mene pa je šel tisti čas satan in je zasejal seme nezadovoljnosti in nevoščljivosti v mojem srcu. In šepetal mi je dalje, kaj si vse lahko privoščim, ako si prisvojim tiste denarje, saj s tem nisem oškodoval nobenega. Poročnik jih ni hotel več imeti, Tebi bi bilo mnogo do njih, a meni bi prišli prav v moji veliki revščini, ko se povrnem na svoj dom. Pozabil sem hipoma na vse okoli sebe, zame ni bilo nobene nevarnosti več, ta misel me je prevzela popolnoma ter me podvrgla svoji oblasti. Ko je temna noč po onem vročem boju razpela svoje perotnice nad pokrajino in si ti trdo spal na goli vlažni zemlji, sem se priplazil k Tebi ter sem Te okradel, da nisi niti slutil kedaj, zakaj niti premaknil se nisi in jaz sem ravnal rahlo in oprezno. Oddahnil sem se, ko sem imel denar v roki. A čudno, že isti hip se mi je zdel tako vroč in težak, da bi ga bil najrajši zalučal daleč od sebe. Ni hotelo biti tistega veselja v moje srce, kakršnega sem pričakoval, ko bom v njegovi posesti... Znal sem denar pozneje dobro skriti in niti senca suma ni padla name. Toda kadarkoli sem se hotel v tistih časih dotekniti denarja, mi je neka nevidna moč branila, da so se nehote od njega odmaknili prsti moji. Sčasoma so me začeli peči na prsih kakor živa žerjavica in težko sem čakal, da se vrnem domov in jih porabim za svoje potrebščine. Tudi ta čas je prišel. Nekega dne sem si hotel kupiti z njimi konja in voz, da bi si s tem opomogel. A tisto noč preden sem se odpravil po kupčiji, se mi je prikazal v sanjah poročnik. Bled je bil njegov obraz in kri je curljala iz njegovih prsi, vroča črna kri, ki se je še kadila. Dvignil je prst svareče in dejal z žalostnim, resnim glasom: »Kaj sem Ti kedaj storil žalega, da si me okradel? Ali Ti nisem bil vedno dobrotljiv gospod, ki Ti je prizanesel celo tistikrat, ko bi Te bil moral kaznovati? In zdaj mora trpeti drugi zaradi Tebe, ki so njegovi oni denarji po vseh človeških in božjih postavah. Ako se jih dotakneš, boš nesrečen vse večne čase, to Ti povem in Te svarim!« Zunaj se je zabliskalo in zagrmelo. Zbudil sem se in v bliskovi luči se mi je za trenotek zazdelo, da se poročnik oddaljuje od mene, da se njegova postava viša in se dotika stropa. Njegov žalostni svarilni glas pa je še votlo odmeval od sten. Z izbuljenimi očmi sem gledal za njim, strah me je bilo, da sem se tresel po vsem životu in so mi stale potne kaplje na čelu. Drugo jutro se nisem odpravil nikamor, spravil sem denar še niže v predal in se ga nisem upal nekoliko dni več dotakniti. Ko sem nekoliko pozabil, sem ga hotel zopet porabiti, toda vselej se mi je v noči, ko se je spočela takšna misel, godilo kakor prvič. Sčasoma se me je polastil grozen nemir, začela me je peči vest, da nisem imel miru ne podnevi ne ponoči. Nočem Ti popisovati, kaj sem vse pretrpel med tem časom, zato ker Ti ne morem povedati tako, kakor se je godilo v resnici. Preslabe so moje besede, to se mora samo izkusiti... Prošli teden sem zopet pogledal v predal in privzdignil zavitek. Tedaj sem zakričal na glas, nekaj me je pičilo v prst, da sem začutil hudo bolečino. Mislil sem, da je kača in blazen strah me je prešinil. Potolažil sem se nekoliko šele tedaj, ko sem zagledal velikega škorpijona, ki se je zvijal pod zavitkom. Od tedaj si nisem upal več v predal. Sanjalo se mi je sleherni večer kaj takega, kar me je le še bolj vznemirjalo. Sčasoma nisem mogel več prestati. In tako je polagoma dozorel v meni sklep, da vrnem denar pravemu gospodarju. Ako je danes torej že v Tvojih rokah. Te vnovič prosim odpuščenja, saj vem, da storiš to toliko rajši, ko veš, da sem delal zaradi tega že veliko pokoro! Dobro naj Ti tekne, naj Ti bode v srečo! Ako je pa ta zavitek prišel slučajno v roke komu drugemu, naj si vzame k srcu to, kar sem povedal gori, da ostane čista njegova vest in naj ga izroči gospodu Alojziju Zemljaku, trgovcu v Selu. Upam, da bo to moje dejanje našlo usmiljenje pred Gospodom, ki naj mi bo milostiv ob moji zadnji uri!

Pismo je bilo brez podpisa in brez datuma.

Še nikdar niso tako lepo peli božični zvonovi Zemljakovemu Lojzetu, kakor tistega božičnega večera. Trdno je bil prepričan, da je ujel srečo še pravočasno in da se mu sedaj ne more več izmuzniti iz rok. Hipoma je pozabil vseh nadlog, ki so ga tako neusmiljeno trle, nova moč je prešinila njegove ude in polno upanja je bilo njegovo izmučeno telo.

IV.

Božični prazniki so minili. Jasno nebo se je liste dni razpenjalo nad Selom, bilo je skoro toplo, povsod so se videle izprehajajoče gruče ljudi v prvih popoldanskih urah. Vsak se je hotel zopet naužiti solnca in svetlobe, saj je vedel, da to ne more trajati dolgo, da lehko prineso že bližnje ure izpremembo, ki jih bo potisnila zopet v zatohle sobe. Tudi Lojze Zemljak je za nekoliko časa zapustil svojo prodajalno ter stopal počasi po cesti navzgor proti Dragi, ki se je svetila v solnčnih žarkih kakor prerojena nanovo. Ko se je zableščala pred njegovimi očmi tako lepa, se mu je zopet usilil v spomin blagi pokojni tovariš, ki se je spominjal nje še nekoliko ur pred svojo smrtjo, ki jo je ljubil z vsako žilico svojega srca in zahrepenel po njej še v zadnjih trenotkih svojega življenja. Solze so stopile Lojzetu v oče pri tem spominu in pogled njegov je splul tja v znane in ljube kotičke pod stoletnimi hrasti, kjer sta užila toliko srečnih in blaženih trenotkov. Koliko bi dal, ako bi sedajle stopil k njemu prijatelj in bi šla zopet skupaj tja gori, roko v roki, in bi sedla na znani tihi prostorček ter se zasanjala nazaj, daleč nazaj v lepa detinska leta! Toda prijatelj počiva v daljni bratovski zemlji, porošeni s krvjo in solzami, in se ne vrne nikdar več!

Medtem ko je Lojze še vedno nepremično zrl na Drago, se je nekdo ustavil za njegovim hrbtom.

»No, kaj tako zamišljen, mladi prijatelj?«

Lojze se je ozrl in je zagledal za seboj svojega nekdanjega učitelja. Bil je že upokojen in je stanoval v svoji hiši, nekoliko oddaljeni od trga. Že dolgo se nista videla, zakaj učitelj ni rad zahajal nikamor. Imel je vedno dosti posla s svojim vrtom in s svojimi knjigami, kar mu je bilo poleg družine najljubše na svetu.

»Oh, gospod učitelj! Veseli me, da vas zopet vidim po tako dolgem času. Dobro izgledate, nič se niste izpremenili.«

»E, Lojze, leta nobenemu ne prizanesejo. Toda, hvala Bogu, res je, počutim se še vedno dobro in tudi moči me še niso zapustile. Vendar pripravljeni moramo biti vedno, Lojze!«

»Daleč je še to, gospod učitelj, ako Bog da. Ali gotovo greste sedaj v trg in zelo ljubo bi mi bilo, ako dovolite, da vas spremim.«

Učitelj se je razveselil te ponudbe in krenila sta skupno doli proti trgu. Po poti sta se razgovarjala, in beseda je dala besedo, Lojze je čutil zaupanje do svojega nekdanjega učitelja in sam sebi se je čudil, da ga ni obiskal že izdavna, da se mu ni razodel ter ni iskal pri njem dobrih svetov in navodil. In sedaj mu je nehote povedal prav vse, kar se je godilo z njim v zadnjih letih ter tudi povest o izgubljenem denarju.

»Kakor vidim, si še vedno pošten mladenič, Lojze! To me veseli, sreča te gotovo še čaka, ako ostaneš takšen. Toda predvsem zatri v sebi vsako malodušnost ne povešaj rok in glave tudi ako ti ne gre tako, kakor bi hotel. Delo bodri človeka in mu da zadoščenje celo tedaj, ako mu izpodleti. Da ti hoče usoda dobro, je gotovo, sicer ne bi bil dobil čez toliko časa vrnjenega denarja. Kaj takšnega se ne zgodi vsak dan! Vztrajaj in vse bo prav!«

Dospela sta pred prodajalno in vstopila. V veži je že čakalo nekaj odjemalcev, že dolgo jih ni bilo toliko. Lojze se je nasmehnil in jim postregel ročno in vljudno. Potem pa je odklenil predal in potegnil iz njega z veselim izrazom na obrazu znani zavitek. Razgrnil ga je pred učiteljem ter dejal:

»To je tisti zaklad, ki mi je delal toliko skrbi in žalosti, a ki je sedaj zopet srečno dospel v moje roke, da mi prinese težko pričakovano srečo.«

Učitelj se je sklonil nad denar in gledal bankovce nekoliko časa zamišljeno. Trpek izraz je legel hipoma okoli njegovih usten, nič ni bilo veselega na njegovem obrazu.

»Bojim se, Lojze, da Ti bo delal ta denar še preglavico«, je dejal potem počasi in sočutno.

Lojzeta so zadele te besede v sredo srca. Prestrašeno in vprašujoče je gledal učitelja, a ni se upal ziniti.

»Lojze ali nisi pogledal, da so ti bankovci prejšnje izdaje. Najbrž je že potekel rok, ko jih je bilo treba oddati. Ne vem, če niso že ob veljavo,« je rekel učitelj počasi in videlo se mu je, da mu gredo besede le težko iz grla.

Lojzetu je bilo grozno pri srcu. Sedaj, ko je menil, da ima že vso srečo v rokah, da mu ne more več zbežati, sedaj se mu je hipoma izvila na tako nepričakovan način. Sedel je na stol in podprl glavo v roke.

»Ne obupaj! Morda pa le še kako pojde«, je tolažil učitelj, dasi sam sebi ni verjel. »Nesi jih jutri v mesto v posojilnico, morda ti jih menjajo. Ako pa ti tega ne store, prinesi jih k meni, pojdem jaz z njimi v Ljubljano, ker imam več časa in izkušnje, morda jih spečam tam.«

Lojze mu je hvaležno stisnil roko. »Ne bom imel miru, dokler ne vidim, kaj je, zato grem takoj sedaj v mesto, da se vrnem že zvečer. Vračaje se, se zglasim pri vam in vam povem, kaj sem opravil. Za sedaj, hvala najlepša!«...

Ko je zvečer stopil Lojze v učiteljevo stanovanje, je ta takoj videl, da ni opravil ničesar. V posojilnici so se čudili, kako more biti človek tako malomaren, da na ta način zavrže denar, zlasti človek, ki nima ničesar, da bi metal proč po nepotrebnem; trdili so, da je že zamujeno. Lojze je molčal in se v obupu vrnil proti domu.

Pozno v no sta se poslovila učitelj in Lojze. Učitelj je hotel takoj zjutraj zgodaj odpotovati v Ljubljano.

V.

Počasi se je pomikal učiteljev voz v rebro nad Selom. Jutranje sence so se še vlačile po jarkih in mrzlo je bilo, da je sililo za nohte. Nekje v lesu je tolkla žolna naglo in močno, da se je razlegalo daleč v dolino. Po kolovozih so škripali vozovi, ki so se odpravljali v gozd po drva. Na sprednjih premah so kimali vozniki, skrčeni v dve gube, od konja in vola se je kadilo, podkve so kresale iskre ob kamenje na slabih potih.

Učitelj je sedel na vozu zavit v debel kožuh in je vodil sam konja, ki si ga je bil za ta dan izposodil. Do železniške postaje je bilo dve uri vožnje. Ker je imel precej prtljage s seboj, mu ni kazalo, da bi hodil peš, kar je navadno vselej storil, kadar je imel proste roke. Strmel je sedaj predse in razmišljal o svoji prošlosti, o svojem nekdanjem delovanju in o uspehih, ki so se kazali v javnem nastopanju njegovih nekdanjih učencev. Pestro število jih je bilo, ki so nekdaj gledali v pričakovanju v njegove oči in na njegove ustne, pazili na njegove besede in kretnje. In mnogo jih je bilo med njimi, ki je bil zaradi njih ponosen, da je bil on tisti, ki je položil temelj njihovemu razvoju, ki je prvi usejal seme učenosti v njih glave in blagega značaja v njih srca. Le malo jih je bilo, ki so zašli s pota in še ti so se pozneje vrnili, niso se izgubili popolnoma. Še sedaj, ko so se že davno odtegnili njegovemu nadzorstvu, ga je istinito veselil njih blagor, ga je bolela vsaka njih nesreča, sočustvoval je z njimi, kakor bi bil njih rojstni oče.

Tudi danes ga je skrbelo, kako bo opravil posel, ki ga je prevzel, da bi rešil enega izmed svojih najboljših nekdanjih učencev. Bil je prijatelj Lojzetovega očeta in blagor njegove družine mu je bil od nekdaj močno pri srcu. Toda ta zadeva je bila takšna, da je bilo le malo upanja, da bi se izvršila ugodno. Ali poizkusiti je hotel vse.

Ko je dospel voz do vrha, se je zdramil učitelj iz svojega razmišljevanja. Njegova roka je segla nazaj, da bi potipala zavitek z denarjem, ki ga je bil položil v ozadje pod blazino. Ali iskala je zastonj, zavitka ni bilo nikjer več. Sam Bog vedi, kako je bilo mogoče, da je spolznil na rob in od tam na tla. Učitelju je zaostala kri po žilah.

»To ne pomenja ni dobrega«, si je dejal. »Že sedaj nesreča, kaj bo šele pozneje! Toda, da bi ga le našel, sicer je oskrunjena vsa moja poštenost!«

Naglo je privezal konja k drevesu in stopal navzdol po cesti, koder je pravkar vozil. Daleč spodaj na ovinku blizu cestnega jarka je ležal zavitek. Oddahnil si je. Naglo ga je pobral in skoro tekel z njim proti vrhu. Tam pa je odprl svoj kovčeg, položil ga notri ter skrbno zaklenil.

Pognal je, konj je naglo zdrčal navzdol, v kratkem je bil na postaji.

»O, prijatelj, kam pa Ti?« ga je ogovoril nekdo, ko je stopal v vlak.

Učitelj se je ozrl. »Glej ga, čez toliko časa zopet enkrat! Zdravo, Ivan! V Ljubljano grem, ali se peljeva skupaj?"

Vstopila sta skupaj v isti železniški voz in mnogo sta si imela povedati. Ivan je bil deželni poslanec, nekdanji sošolec učiteljev. Ko sta vstopila, sta se ustavila pri vratih. Ivan se je še poslavljal od nekega znanca, ki je stal spodaj, učitelj pa zraven njega in poslušal. Onadva sta kmalu podala roko in Ivan je hotel zapreti vrata za seboj.

Tedaj je pa učitelj glasno kriknil. Ivan mu je bil priščenil z vrati štiri prste, ki jih je po neprevidnosti držal ob zapahu. Bili so precej obtisnjeni. Učitelj je prebledel in postalo mu je slabo, da ga je moral Ivan odpeljati na sedež. Lahko si mislimo položaj obeh znancev v tem trenutku. Namesto veselega svidenja, pa tako grozen slučaj! Ivan se je opravičeval, toda oni ni slišal in ni videl dolgo ničesar vsled bolečine...

Vlak je potegnil, toda učitelju in Ivanu je vozil vse prepočasi. Celo večnost je trajalo preden se je ustavil na postaji v Ljubljani.

»Zdaj pa takoj k zdravniku,« je dejal Ivan, »popeljem Te jaz k njemu, da se rešiš čimprej teh bolečin in da Te preišče, če bi bila kaka nevarnost.«

Učitelj ga je pogledal ter zmajal z glavo.

»Ne, prijatelj,« je dejal, »prišel sem v Ljubljano po drugem opravilu, ki mi je bilo prej naročeno, kakor to. Ko opravim tisto, pojdem k zdravniku. Vse lepo po vrsti!«

Ivan ga ni mogel pregovoriti. Ločila sta se ...

Učitelj je stopil v bližnjo gostilno, vzel iz kovčega zavitek ter takoj zopet odšel, ko so mu tam spravili njegove druge reči. Roko je imel za silo obvezano z žepnim robcem. Skelelo ga je hudo, a misel, da mora prej opraviti svoj posel, je bila tako močna, da je semtertja za hipec pozabil na bolečine.

»Dve nezgodi sta me že zadeli, odkar nosim ta denar s seboj, tretja ne izostane,« si je dejal, a vendar ni omahoval.

In res, tudi tretja ga je nadlegovala. Nikjer namreč ni mogel menjati bankovcev. Povsod so ga odpravili z izgovorom: Ne moremo; je že zamujeno. Nekateri so mu celo podtikali skopuštvo češ, zakaj je pa sedel toliko časa na njih.

Obupan v duši in v groznih telesnih bolečinah je stal popoldne tam na križišču več ulic. Kaj naj stori? Vse je izgubljeno ... Zasmilil se mu je Lojze, ki čaka doma v strahu in dvomu odločitve.

Tedaj zagleda v bližini napis neke banke. Tja noter bi še stopil, si misli. Toda, čemu, saj mu bodo tudi tam pravtako povedali, kakor drugod. Vendar pa iz radovednosti vstopi, da si ne bi mogel pozneje ničesar očitati.

V prostorni dvorani razloži prvemu uradniku svojo željo in prošnjo. Ta zmaje z glavo, reče pa nič ne. Čez par trenutkov mi veli, naj stopim k drugemu gospodu. Ta pogleda z naočniki bankovce ter se za hipec zamisli. Potem pa vzame s pisalne mize neko tanko knjigo ter pogleda vanjo. Brska nekoliko časa po njej, obstane na neki strani ter bere s kazalcem kazoč nekoliko vrstic. Nato pristopi k učitelju ter reče:

»Prav zadnji hipec je bil, da ste prišli. Ako bi bili prišli samo uro pozneje, ne bi Vam mogel pomagati. Jutri opoludne na Dunaju namreč ne vzamejo takšnih bankovcev nobenega več. Čez eno uro odide pošta, torej hitimo! Pri vsakem bankovcu boste sicer nekaj malega izgubili, toda to nič ne de!«

»Hvala Bogu!« se je izvilo iz prsi učiteljevih. Tako čudovito lahko mu je postalo pri srcu, da ni čutil telesnih bolečin. V največje zadoščenje mu je bila hkratu zavest, da je zatajil velike bolečine, da je odložil zdravniško pomoč ter edinole s tem rešil iz obupa nekdanjega svojega učenca.

Svetle in praznične so bile mestne ulice, ko je stopil na piano.

To je zgodba o izgubljenem denarju, ki je popolnoma resnična od prvega začetka do zadnjega konca. Ko je Lojze začel rabiti ta denar, se mu je čudovito hitro obrnilo vse na boljše. Res je na tem denarju ležal blagoslov, a trnjeva je bila pot preden je prišel v roke pravemu posestniku. Lojze je dandanašnji premožen trgovec, a tudi sedaj se čestokrat v hvaležnosti spominja svojega tovariša dobrotnika, ki je postavil temelj njegovemu blagostanju tam v daljni deželi. Tudi svojega nekdanjega učitelja ne more pozabiti, ki spi že nekaj let sladko nevzdramno spanje tam gori na trškem pokopališču.