Premilostljivemu gospodu JERNEJu VIDMARju, ljubljanskemu knezu in škofu o veselem prihodu v Ljubljano

← Prešernu.

Premilostljivemu gospodu JERNEJu VIDMARju, ljubljanskemu knezu in škofu o veselem prihodu v Ljubljano. Prvenci Janez Bilc

Ternovskemu gosp. dekanu. →

Izdano:	Ljubljana: Jožef Blaznik, 1864
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Čuj po kranjskih dolinah rádosti glasi donijo,
Z griča do griča doni petje veselo in vrisk. —
Dete terga cvetlice, venčati hoče stezice,
Čverstemu dečku, možu serce veselja kipi,
Starček na pal’co naslonjen danes je jasnega lica.

Krajne verli sinovi! kaj veselje pomeni?
Kaj je petja pomen, ki se po Krajni glasi?
In zakaj od blizo in daleč godba zvonenja
V krog se razlega in v krog mile počutke budi?
Kaj potreseni s cvetjem potje so v belo Ljubljano?

„Kak vesela ne bom“ oglasi se mati nam Krajna,
„Ko iz svojih sinov zopet pastirja dobim?
Mitra kinči mu glavo, roko pal’ca pastirska,
In na škofov prestol stopil mi verli je sin.“ —
Glej, okoli prestola zbira vernih se truma. —

Tvoji otroci, Jernej, glej, Tvoje vdane ovčice
Dans pozdravljajo Te: sliši, o sliši njih glas!
„Ko po dolgi temoti zarja nam solnce pripelje,
Ko dobrotni nam žark zopet svet oživi:
V radosti lice se naše k solncu hvaležno ozira.“

„Bolj ko solnca prihoda Tebe se dans veselimo,
Bolj želeli smo Te, bolj smo čakali Te.
Ti ogreval boš duše naše z naukom nebeškim,
V serca tolažbo boš lil, dušne nam rane celil,
Tvoja desnica vodila nas bo po poti v nebesa.“

„Torej bodi pozdravljen,“ kličemo Tvoji sinovi,
Dolgo ohrani Te Bog, ljubljeni knez ino škof!
Dolgo, dolgo še pasi duše svojih rojakov,
In ko življenja bo kraj, ko Te pokliče Gospod,
Pot naj on Ti obriše, naj dá Ti za delo plačilo!“

„Mi pa pokornost, udanost, serca polne ljubezni
Vedno do zadnjega dne hočemo Ti ohranit’.
Malo darilo bo scer To Tvoj’mu neskončnemu trudu;
Vendar zavergel ne boš, kar Ti ljubezen podá.
Vzdigni desnico, Jernej, in blagoslovi sinove!“

Čuj, po kranjskih dolinah radosti glasi donijo,
Z griča do griča doni petje veselo in vrisk.—
Dete terga cvetlice, venčati hoče stezice;
Čverstemu dečku, možú serce veselja kipi;
Starček na pal’co naslonjen dans je jasnega lica.