Prodajalna lectovo srce

Prodajalna lectovo srce
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Uredila Ota Trajkovič Haziri
Izdano: Štampe Žmavc, Bina (1992). Prodajalna lectovo srce. Celje: Mohorjeva družba. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Prodajalna Lectovo srce

V neki navadni deželi, v še bolj navadnem mestu, v najbolj navadni ulici, kjer stanujejo Kaj, Vina in Toni, se skriva najnenavadnejša prodajalna na svetu: Prodajalna Lectovo srce. Ker je Lectovo srce zelo nenavadna trgovina, ima, kot se za take trgovine spodobi, tudi nenavadno muhast delovni čas. Čez vse leto visi na njenih zaprtih vratih majhno srčasto obvestilo: „ZAPRTO OD JANUARJA DO DECEMBRA. PRODAJALNA JE ODPRTA OD ZAČETKA DO KONCA NOVOLETNE NOČI.“ Odrasli, ki gredo mimo, se posmehnejo čudnemu obvestilu, nejeverno zasučejo oči in hitijo dalje. Kaj, Vina in Toni pa dobro poznajo skrivnost majhnega srčastega obvestila, zato se pogosto ustavljajo pred kartonastimi vrati Lectovega srca in se prepričajo, da je vse v redu. Potem se vsakokrat globoko oddahnejo, tečejo domov in nadležno sprašujejo starše: „KATERI DAN JE DANES? ALI BO KMALU NOVO LETO?“ „Odrasli pa se čudijo in čudijo in zmajujejo z glavami. Kaja, Vine in Tonija pa to prav nič ne moti in iz tedna v teden, iz meseca v mesec bolj vneto trmoglavijo: „MAMA, KATERI DAN JE DANES? DEDEK, KOLIKO DNI JE ŠE DO NOVEGA LETA?“ Počasi se leto le pomakne proti koncu in tedaj vsi trije vse pogosteje postajajo pred vrati Lectovega srca, prislanjajo ušesa na tenak obarvan papir in prisluškujejo, če se znotraj kaj premika. In bolj, ko se bliža Silvestrovo, več skrivnostnih in, oj, kako prijetnih šumov je slišati izza kartonastih vrat. Končno se zadnjič v starem letu prižgejo luči in novoletna noč sijoče zamežika nad mestom in še bolj sijoče pomežikne Kaju, Vini in Toniju. Takrat prodajalna Lectovo srce na široko odpre vrata iz srčastega papirja, da se pisani novoletni bonboni in igrače vseh vrst, kar sami vsujejo na cesto in se vabeče zatrkljajo po ulici. To je znak, da se je velika novoletna razprodaja v Lectovem srcu že začela! Kaj, Vina in Toni brž zatrobijo v sladoledne škrniclje. Sladoledni klic poznajo vsi otroci tega zelo navadnega mesta, zato brž pohitijo iz svojih postelj in tečejo k prodajalni. Tam pa se dogajajo same čudovite reči. Med trkljajočimi, sadnimi, čokoladnimi, cimetnimi, limoninimi in drugimi sladkosladkimi bonboni se kmalu prikažeta prodajalca prijazne trgovine. To sta plišasti divji prašič Koki in Gaja, majhna kraljična iz cunj. Veselo pomežikneta razigranim bonbonom in na ves glas zakričita: „VAŽNO OBVESTILO ZA VSE OTROKE! VELIKA NOVOLETNA RAZPRODAJA V LECTOVEM SRCU SE JE ŽE ZAČELA! LECTOVO SRCE VAS SLADKO POZDRAVLJA! PRIDITE IN KUPITE SLADKOSLADKE SLAŠČICE VSEH VRST IN VELIKOSTI! PRIDITE, PRIDITE PO IGRAČE!“ Veselo zašuštijo bonboni v šumečih svilenih haljicah in se kotaleče hihitajo. „NE POZABITE POZABITI DENARJA! PRODAJAMO SAMO ZASTONJ!“ obveščata Gaja in Koki. „ČE STE BOLNI IN NE MORETE PRITI, NIKAR NE JOKAJTE! NAŠI PUHASTI BELI OBLAKI KOMAJ ČAKAJO, DA ZAJADRAJO V NEBO IN VAM PRIPELJEJO TOVOR NAŠIH IGRAČ IN SLAŠČIC!“ V odgovor Gajinim in Kokijevim besedam se skupina belih oblakov, privezanih ob cestne svetilke, zaziblje na dolgih bleščečih vrvicah in pokima z glavo. V Lectovem srcu, pred njim in za njim, se tisto noč kar same od sebe dogajajo čudovite reči! Pokvarjeni vrtiljak pred prodajalno nenadoma oživi, spregovori, se zablešči in zavrti v vseh smereh med nebom in zemljo. Kmalu postane najljubša zabava otrok na veliki novoletni razprodaji. Vrti se nenehno, brez odmora in zadovoljno oblizuje svoje sedeže, posladkane z okruški najslajših bonbonov. „Malica, malica!“ kličeta Gaja in Koki. „Pri nas je vso noč malica. Na izbiro imate sladice na tisoč načinov: piškote z marmelado, piškote z jagodovo kremo, piškote s čokoladno kremo… torte, vseh vrst potice, kolače, sadne kupe in sadne pijače.“ „Malica, malica!“ zakličejo še pajaci s pladnji in nasmejani strežejo otrokom, ki se gnetejo v prenapolnjeni prodajalni. „Pridite in kupite igrače vseh vrst in velikosti: velike, majhne, srednje, okrogle in oglate!“ kličeta spet Gaja in Koki. „Meni veliko vrečo čokoladnih bonbonov in medvedka pando!“ kliče fantek z lasmi kot sonce. „Jaz bi pa raje vrečo piškotov s smetanovo kremo in belega severnega medvedka!“ prevzeto šepeče Manja. „Meni pa kilogram žvečilnih gumijev, zaboj lesenih kock in veliko knjigo pravljic!“ se preriva deklica s čopkom na glavi. „In meni vedro sadne solate, rdeči kamion in tri malice, prosim!“pogumno kupuje Vid. „Meni pa tri raznobarvne balone, sodček jagodnega soka pa…pa še punčko s črnimi kitami!“ bolj sramežljivo nakupuje Ana. „Jaz bi pa tri vrste torte in največji medenjak!“ hiti deklica z modro pentljo v laseh. „Še meni!“ „Pa meni!“ „In meni, prosim!“ se veselo prerivajo otroci in razveseljujejo prijazne prodajalce. Potem se vrvice puhastih belih oblakov kar same od sebe razvežejo in spustijo oblake, da odpeljejo tovor presenečanja še otrokom, ki ne morejo priti na veliko razprodajo. Na veliki razprodaji Gaja in Koki vso dolgo noč razprodajata in razprodajata in vso dolgo novoletno noč ničesar ne zmanjka in vso noč se otroci vrtijo na čudovitem vrtiljaku. Vrtijo se, vrtijo se brez oddiha, dokler Kaj, Vina in Toni ne zatrobijo v sladoledne škrniclje. Najprej potihem, potem malce glasneje in potem na vso moč, da preglasijo razigrane otroke. To je znak, da se velika novoletna razprodaja v Lectovem srcu bliža koncu. „Pohitite, otroci, zapiramo!“ kličeta Gaja in Koki. „Novoletna noč je že skoraj mimo!“ „Ah, škoda da so čudovite reči zmeraj tako kratke!“ vzdihne deklica s čopkom na glavi. „Čudovite reči so ravno zato čudovite, ker so kratke. Dolga so samo dolgočasja!“ se zasmeje Gaja in pomaha v slovo. „Na svidenje, na svidenje otroci!“ kliče Lectovo srce in razburjeno utripa s plišastimi zastori. „Na svidenje, na svidenje prihodnje leto!“ kričijo otroci, najprej glasno, potem pa malo tiše, ker so pravzaprav že čisto malo zaspani. Takrat jih oblaki previdno pokrijejo in ovijejo s puhastimi rokami in jih neslišno odnesejo na domove. Zadnji se poslovijo od Lectovega srca Kaj, Vina in Toni, ko se dodobra prepričajo, da bo s prodajalno do naslednjega leta vse v redu. Čez nekaj časa utrujen zaspi tudi vrtiljak in ulične svetilke s sklonjeno glavo zadremljejo v jutranji mrak. Tedaj prodajalna prav po prstih ugasne svoje luči, Gaja in Koki pokličeta oblake in pajace, tiho zapreta vrata iz srčastega papirja in čez okna spustita plišaste zastore. Lectovo srce se pokrije z nočno čepico, zapre oči in se za vse leto skrije za zaprtimi okni in vrati in spi svoje celo leto dolgo spanje. Tako se zgodi vsako leto za Novo leto v neki povsem navadni deželi, v še bolj navadnem mestu, v najbolj navadni ulici, kjer živijo Kaj, Vina in Toni.