Prvi honorar
| Prvi honorar Julij Bučar |
| |||||||||||
Z zadovoljstvom človeka, ki je dosegel vse na svetu, vrgel se je Karol Parkelj v kupej južne železnice, proga Dunaj—Trst ter se je nazaj naslonil s prekrižanima rokama in kolikor mogoče razpetima nogama, kakor da bi hotel cel kupej zapleniti. Prepustil se je svojim razkošnim sanjam o divni ugodnosti samostojnega življenja, o slavi, dostojanstvu in bogastvu. Saj je imel v žepu mnogo obetajočo, s tolikim naporom pribojevano listino, po kateri je bil hrepenel s celim svojem srcem.
V tistem trenutku ga ni bilo srečnejšega človeka na prostrani zemlji. Svet, ki ga je ogledoval od kupejnega okna, zdel se mu je tako rožnat, tako mlad, kakor novorojen in vse, kar je videl, mu je, kakor se mu je zdelo, čestitajoč migalo. Saj je bil sedaj gospod, gospod, kakoršen ne more biti vsakdo. O, kako ga bodo doma spoštljivo pozdravljali, oče, mati, sestre, vsi, vsi, on pa bo delil resne, milostne poglede, kakor učenjak — saj morajo biti učenjaki resni — in vse bo gloriola njegovega znanja navdajala s spoštovanjem! Vse te navadne ljudi, ki se niti do višine srednosti ne morejo povzdigniti; še njegov sosed, »poveljnik posadke«, kakor ga šaljivo nazivljajo, ki je že bil nekolikokrat v vojni ter se je odlikoval, ga bo občudoval, kakor deveto svetovno čudo. O, kak povzdigovalen čut, kako zadoščenje napram kruti usodi, ki ga je dosedaj pustila koprneti v trdih okovih odvisnosti od starišev, učiteljev, od vseh, ki so njemu nasproti, bodisi po pravici ali po krivici igrali vlogo varuhov! Zavest smehljajoče se mu slobode povzročila mu je rezek čut — kaj pa še njegova dragica, njegov angel varuh, kateremu je v največjih nevarnostih velikega mesta zvesto ohranil svojo ljubezen v srcu! Sedaj bo z njo lahko kmalu prijadral v pristanišče, po katerem hrepeni; potem pa se prične življenje — da življenje, življenje!
V takih sanjah se je gugal naš mladi junak, živo je mahal z rokama ter je tu in tam glasno govoril sam s seboj. Nikogar ni videl okoli sebe, bil je slep in gluh, kakor pojoč divji petelin, tako, da so ga sopotniki strahom pogledovali.
Ponosno kakor zmagovit vojskovodja vstopil je v svojo rojstno hišo v K., nedaleč od N. Njegov oče je bil premožen in čislan mož in je s tistim vzdihljajem zahvalil Boga, da je privel njegovega sina brez ne sreče na cilj; kajti sin, kateri postane gospod, stane mnogo denarja, sedaj pa je konec takim izdatkom.
Mlademu gospodu Parklju ni bilo na tem, da bi takoj bruhnil v svet. Intenzivno učenje slabi, treba se je oddahniti, malo poleniti se; k večjemu pri očetovem gospodarstvu, ako sila, malo nadzorovati, brez vse skrbi, brez misli, to ni kar tako. On torej s prva ni nič storil, ali vsaj ne veliko, ker mu je bilo že davno jasno, kaj da bo ukrenil.
Tako je preteklo par mesecev, v katerih se je Karol Parkelj odpočil.
Ko je stara lipa za Parkljovo hišo zopet odela svojo ženitno obleko; ko je slavček, ki ni nikdar izostal, tam za vodo prepeval svoje, v srce segajoče ljubavne pesmi; ko so na senčnatem vrtu grulile grlice, tam v gozdu pa je kukavica puhajoč preganjala svoje tekmece, tedaj se je mladi Parkelj zmislil na resnost življenja. Pomladi pričenja življenje, s pomladjo naj se stori prvi korak v resno življenje, korak v prakso.
In kmalu potem se je lesketala na simetrično zidani Parkljevi hiši vsem zahtevam okusa zadostujoča tvrdkina deska z napisom:
Oh! Zakaj niso živinozdravniki graduirani! vzdihoval je Parkelj ob prvem pogledu na desko. Saj je bil častihlepen, marljiv mož, in bi se bil, ako bi le bilo šlo, gotovo povspel do viška. Kako lepo bi se čital napis:
Pa kar je, to je. Prišel je bil ravno za nekaj desetletij prezgodaj na svet, za katero nepriliko naj odgovarjajo merodajni faktorji.
Sedaj pa je naš Parkelj pričakoval z vročo napetostjo, kaj da pride. V svojih možganih je videl že v trenutku, ko je tvrdkino desko iz obesil, svojo ordinacijsko sobo polno ljudi, iskajočih pomoči. Sedel je tam v elegantnem naslanjaču poln dostojanstva, je vlekel na uho, pomikal stol, je vstal, se zopet vsedel ter čital in ogledoval svoje orodje, je operiral in seciral v duhu ter je zopet vstal in parkrat sobo hitro prekoračil ter je čakal eno uro, eno večnost.
Da, kaj pa to? vprašal se je naposled. Li če biti to-le praksa? Ali se sedaj, ko znam jaz, jaz živali celega sveta zdraviti, ne najde niti jedne bolne živali na božji zemlji? Saj državni živinozdravnik nima časa in mi je tudi zagotovil, da se meni v korist rad odpove lečenju bolnih živali. Li se je zlagal? Mogoče! Vendar bi tega ne verjel; istina pa je, da čakam in čakam zaman in čakam, kakor da bi moralo to vekomaj trpeti — ne — ne! Zakaj ni sem postal čevljar ali krojač? Ti imajo zmerom dovolj opraviti — ali odvetnik — ne, odvetnik ne, učenje trpi predolgo. Pa saj mora tudi živinozdravnik živeti. Ako bi ne imel od svojega dobrega očeta pričakovati nekaj drobiža, bi moral cel svetovni red prokleti, kakor tudi ljudi, ki so iznašli institucijo živinozdravnikov.
Ne, ne, preneumno, preneumno! Dan gineva, živinozdravnik pa si lahko zažvižga pesmico, da ga dolgčas ne požre!
Drugi dan pa je bilo ravno tako in tretji dan tudi. Dan na dan je rastla togota Parklja, ki je že proklel svoje življenje, svoje učenje samega sebe. V svoji besnosti, drugi Orlando furioso, je prišel skoro tako daleč, da bi bil kmalu svojo tvrdkino desko, ki se mu je zdela nepotrebna, doli vrgel.
Sedaj pa ni več sedel v ordinacijski sobi in ni več čakal na ljudi. Izmislil si je kaj boljšega. Ako me kdo potrebuje me bo že našel, saj nisem v Parizu ali v Novem Yorku, kjer človek čestokrat samega sebe ne najde.
Tako je godrnjal ter se je šel šetat.
Domov prišedši, vidi eleganten voz pred hišo.
»Grofica T. se Vam priporoča« dejal mu je s spoštljivim glasom livriran sluga. »Poslala je tole priliko, gospoda doktorja lepo proseč, da bi se potrudili do nje v grad B.«
Grofica, gospod doktor, grad B., to je Parklju izvanredno dopadlo. Tu se bo nekaj zaslužilo, si je mislil, z groficami pa ne pričenja vsaka praksa.
»Zelo sem počaščen«, odgovarja vljudno. »Morda je tisti lepi jezdni konj obolel ali katera od Vaših krasnih krav — li bo treba operacije?«
»Ne, ne, velečastiti gospod doktor«, mu šega sluga vljudno v besedo. »Prelepo angora-mačko milostive lomi krč in se je bati, da pogine«.
Parkelj je komaj skrival svojo besnost. Kaj ga je res hotela nemila usoda za norca imeti! Z mačko naj bi pričel! Mačk ni nikdar maral. Mačka je goljufna. V pekel ž njo in naj je tudi grofovska angora-mačka! Tako žaljenje! Čemu so konjači? Ne, akopram me imenuješ doktorja, ne dobiš me!
»Sporočite Vaši milostivi grofici moje rokopoljube« de s hlinjeno prijaznostjo, »in naj oprosti, da se ne morem poslužiti njene ekvipaže. Saj veste — živinozdravnik! Moj Bog! Toliko je opraviti! Cel dan sem pisal recepte, sem se moral na svežem zraku malo oddahniti in moram sedaj zopet najsilnejše rešiti. Kako se moram mučiti — moj Bog! Kako rad bi takoj ustregel — za eno, no recimo, za dve uri sem Vaši milostivi grofici radovoljno na razpolaganje. Vi ne morete tako dolgo čakati. Uporabil bom lastno ekvipažo. Moj poklon grofici!«
Godrnjajoč in preklinjajoč meril je Parkelj svojo sobo.
»Kaj takega! Z mačkami starih škatelj mi pridejo! Preneumno, rajše obesim svojega živinozdravnika na klin.«
Za dve uri ustavi se grofovska ekvipaža v največjo nevoljo mladega Parklja zopet pred hišo.
»Gospa grofica sporoča gospodu doktorju, naznanja sluga, »da se je Angora-mačka že preselila v večnost. Prosi odpuščanja zaradi nadležnosti ter se za bodoče slučaje toplo priporoča.«
»Prokleta mačka!« olajšal se je Parkelj. »Na! Prvi uradni posel je srečno rešen. Uffffff!« je potem puhal togotnim obrazom ter je hitel ven brez vse sape.
Ko je zaničujoč cel svet pohajkoval po mestnih ulicah, je srečal gospoda Trgovca.
»Že davno sem Vas mislil obiskati«, mu de le ta. »Moj pes prepeličar ima pokvarjeni želodec, ne je nič in je popolnoma shujšal. Tudi je dobil neke priščeke, ki ga gotovo zelo nadlegujejo.«
»Še nisem pričel, pa sem že prišel na psa,« šali se Parkelj, kateri je, kakor je bilo videti, na mačko že pozabil, sam s seboj.
»Pes, pes,« pravi potem glasno. »To je zvesta živalica. Pse imam rad. Vam rad postrežem, gospod Trgovec. Li je tale pes tukaj? Prav lep, velik, imenitne pasme.« Z važnim obrazom nadaljujoč govori potem, kakor bi predaval. »Kar se tiče priščekov, bomo zapisali Pix Iiquida mazilo, glede želodca pa se brez natančne preiskave ne moremo izraziti, mogoče, da je katar, morda so gliste, turi. Pepsin je jako dober, grško vino za krepčanje, morda bo treba celo operirati — o, koliko pasjih želodcev sem že izrezal, in vsi so zopet ozdraveli! O, lahko se zanesete, kar se tiče operacij, se nikogar ne bojim.«
»Vso čast, vso čast! Brez dvojbe. Morda ne bo tako. Ako dovolite, pošljem Vam jutri psa na dom.«
Drugi dan je imel mladi Parkelj pri gospodarstvu svojega očeta polno opravkov. Ta se ni prav dobro počutil in je del svojih skrbi zvalil na sina. V oddaljenih vinogradih je delavcev kar mrgolelo. Brez nadzorstva delo ne napreduje. Bilo je še dela za kake štiri, pet dni. Mladi Parkelj se je ravno pripravljal na odhod, ko mu je deček pripeljal bolnega psa gospoda Trgovca.
Tale pes mu je bil ravno sedaj prav na poti. V naglici mu je tiste kraje, kjer so bili priščeki, s Pix liquida mazilom dobro namazal in je potem psa zaprl v svinjak, kamor mu je postavil kiblo vode.
Ko je doma še nekaj naročil, se je odpeljal. Ko se je četrti dan potem na povratku zvečer peljal skozi mesto, bila je ravno godba. Voz je poslal domov ter se je zabaval ob lepih zvokih glasbe.
Prišedšemu na promenadi v bližino mostu, doneli so od onkraj grozni tuleči glasovi na uho.
Ti glasovi se z glasbo kar nič niso ujemali. Jezno se Parkelj obrne, da bi svoje šetanje nadaljeval, vendar se ga je koj na to polastila neizmerna groza. — Njegov bolnik — Njegov prvi bolnik! Za Boga! Popolnoma je bil pozabil doma potrebno naročiti zastran hrane. Urno je korakal domov. Grozno tulenje pa ga je kar v srce zbadalo. Kako mora uboga žival izgledati! Kako so moji ljudje vendar nerodni! Ali so zaprtje psa v svinjak imeli za novo lečilno metodo? Da, tako je, rekel sem jim bil nekoč, da se ne smejo ničesar dotakniti, kar spada v moj živinozdravniški poklic — pa ti neumni sosedje — neverjetno! Kaj si bo mislil gospod Trgovec o meni! Zavozil sem; globoko sem obtičal v blatu — lep začetek! Moj Bog, moj Bog! Na, ta pozabljivost!
Mahoma je odprl svinjak, pa je odletel nazaj na tla, da se je zemlja stresla in so njegovi udje zahreščali. Pasje okostje — grozovito pasje okostje je bilo z besnostjo tigra s tako silo planilo iz svoje ječe, da je svojega zdravnika na tla podrlo; potem pa je dirjalo kakor za stavo proti domu. Ko je pomilovanja vreden Parkelj pobral svoje boleče ude, je videl psa že daleč, daleč tam gori, ko je pretekel most v par skokih.
»Ta bo lepa!« zdihuje Parkelj ves pobit. »Moj dober glas je proč. Da bi bil vsaj mogel psa zagrabiti! Gospoda Trgovca bo zadela kap, ko bo videl psa katerega je komaj spoznati.«
Ko je Parkelj pogledal v svinjak, je živo spominjajoč se Jeruzalemskih razvalin, našel od kible le še nekaj oglodanih ostankov, drugo je bilo šlo v pasji želodec. Tudi vrata se bila oglodana in so brezštevilne praske na njih poučile gledalca o brezmejnem hrepenenju psa po svobodi.
Da se gospodu Trgovca ni smel več pokazati pred oči, to se je zdelo našemu junaku jasno. Skušal se je pred njim kolikor mogoče skrivati, in ako je videl Trgovca proti njegovi hiši iti, je zagledal v njem poosebljeno osveto in se je zalezel kakor tepen pes.
Vendar — tako stanje ne more dolgo trajati. Da more Trgovca enkrat, kadarkoli in kjerkoli srečati, to je neizogibno. Kaj mu naj reče, kako se naj opraviči? Ali hoče samega sebe obtožiti ali celo na druge krivdo zvračati kakor poreden otrok? Ali mu naj ponudi odškodnine? Bog! Kako je to poniževalno! Ni se mogel sam s seboj zjediniti, proklel pa je usodo v podobi svojega prvega bolnika, kateri ga je še v spanju strašil s svojim pošastnim okostjem.
Nekaj dni po gorenjem dogodku korakal je Parkelj preko mostu proti mestu. Ali mu ni prišel gospod Trgovec, kakor da bi ga bil kdo klical, nasproti? Parkelj se je prestrašil. Sedaj se prične komedija. Trgovec ga je bil videl, vrniti se, v stran šiniti, to ni bilo mogoče.
»Dobro jutro, gospod Parkelj!« pozdravlja Trgovec že od daleč, odkrivši se. »Iskal sam Vas že nekaj potov«
»O, prosim, prosim!« jeclja nagovorjeni s čutom človeka, ki pričakuje svojo smrtno obsodbo.
»Vaš dolžnik sem,« nadaljuje Trgovec, toplo se zahvaljujoč.
Parkelj je čutil v sebi novo življenje. Pričakoval je bil nevihto, mesto nje pa so ga ogrevali vroči sončni žarki.
»O, prosim, prosim, gospod Trgovec!« pravi ojačen z odklanjajočim smehljajem. »Nima nič v sebi, me je veselilo «
Trgovec sili v njega.
»Boste vendar tako prijazni, da mi naznanite Vaš cenjeni račun.«
»Bog obvari!« odvrne Parkelj, držeč roko proti njemu. »Bila je malenkost, ni vredno, da se o tem govori, nisem ničesar zaslužil.« In ne brez bojazni vpraša potem: »Kako se sicer pes počuti?«
»Hvala, hvala!« odgovori Trgovec uslužno. »Par čisto novih štifletov mi je požrl, ko je prišel od Vas domov, vendar pripisujem to teku, ki se je z zdravim želodcem zopet povrnil. Pes je sedaj popolnoma zdrav. Zahvaljujem Vas še enkrat in bodite uverjeni, da Vas bom povsod najtopleje priporočil.«
Parkelj ni verjel svojim ušesom, te besede zdele so se mu kot največja ironija; ko pa je držal v roki dva petkronska tolarja, katera mu je bil Trgovec usilil, je bil uverjen o resnosti laskajočega se priznanja in se je iz polnega srca smejal za odhajajočim gospodom:
»Ta dva srebrna tolarja moram dati v zlat okvir, saj sem ju vendar brez dvojbe težko zaslužil!«