Prvo cvetje

Prvo cvetje.
Ljudmila Prunk
Delo je bilo objavljeno pod psevdonimom Utva.
Izdano: Slovenski narod 11. februar 1911 (44/34)
Viri: 34
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Angelica je slonela na oknu. Zunaj je bila lepa, topla, cvetoča pomladna noč. Na vrtu so se belile črešnje in stezale so svoje cvetoče veje preko zelene vrtne ograje proti košatim kostanjem ob cesti, katerim so se mogočne veje šibile pod težo grozdnatih cvetov. V grmičjih duhtečih majnic se je mehko oglašal slavček s svojo večno zaljubljeno kompozicijo.

Molče je zrla Angelica na polje, vrt in cesto. Kakor krona obkrožale so ji težke, temne kite drobno lepo glavico. In nocoj je bilo v tej glavici toliko sladkih, mehkih in prijetnih misli. Lani osorej je sedela pred hišo pod cvetočimi kostanji. Tako-le o mraku, čisto sama samcata. Počasi so se prižigale zvezdice na nebi, polagoma druga za drugo. Iz vrta so duhtele majnice in črešnje.

Pa je prišel po beli cesti, sam bog vedi zakaj, ravno tisti hip, ko je mislila tako živo nanj. Prišel je in stopil k nji. V gumbnici je imel živo rdečo duhtečo vrtnico. Med belimi zobmi je držal cigareto. Majhne brčice so mu poredno silile na dan.

Prisedel je k nji. Kakor kristalen vrelec zažuborele so mu prijazne in mehke besede iz ust. Razprostrl je pred njeno dušo vso svojo bodočnost, polno lepih zlatih upov in sanj. Bajni grad se je dvigal ponosno in visoko pod zlate oblake. In ondi sta kraljevala on in ona, Angelica in Dorče. Nizko pod njima so koprneli cvetoči vrtovi, izginjale bele hiše, gubila se je bliščeča cesta. Kristalen vrelec njegovih mehkih besedi je žuborel dalje in dalje, tišje in tišje. Vtihnil je. Tedaj je Angelica začutila, da jo drži mehko za roko.

Zdrsnila se je. Na pragu je stal njen oče. Trd je bil njegov pogled in jezen.

»Pa kaj posedaš sedaj pred hišo!« je dejal odurno.

»Hladno je! Iztakneš bolezen pa bo sitnost pri hiši. Idi gori!« 

Molče je Angelica vstala. Nemo ji je stisnil Dorče desnico in odšel. Videla sta se še parkrat mimogrede, potem pa je odšel v daljno veliko mesto na šole, in ni čula ničesar več o njem ...

Zopet cveto črešnje, dunte majnice; ob cesti se belijo kostanji. Vse je kot pred letom, toda v srcu je Angelici drugače. Živo ji stopa v spomin oni večer. Tedaj je bila kakor otrok. Tisto otroško prijateljstvo do Dorčeta se je namenilo v sladko hrepenenje po ljubezni. Ko bi sedaj prišel tako po cesti, kakor tedaj! Ko bi stopil k nji! Kaj bi ji povedal? Ali misli še tako kakor lani? Ali je dozorelo tudi v njem tisto hrepenenje, kakor ga čuti ona! Ali jo povede kdaj seboj v oni zlati grad, visoko pod oblake!

Na cesti sta se pojavila dva čila vranca. Pred hišo se je ustavil voz. Angelica se je za hip zavedala. Glasna neprijetna govorica in težki koraki na stopnicah so jo prebudili iz mehkih sanjarij.

Vrata so se odprla. V njeno sobo je stopil oče. Trd in grozeč je bil njegov glas.

»Nagozdar je prišel. Pojdi v sobo in ne delaj sitnosti. Stara si že dovolj. Take partije ne bo nikoli več. Pusti tisto tvojo neumno študentovsko budalo. Pridi takoj z mano. Nocoj moramo biti na jasnem, da se odloči!«

Angelica se je stresla. Zlati grad se je sesul. Molče je sledila očetu ...

Pozno v noč so zahrskali nadlogarjevi vranci pred durmi. Jasna mesečina je padala na speči vrt in belo cesto. Mrzel piš se je prdrvil od nekod. Cvetoče veje so zatrepetale. Kakor goste snežinke usipalo se je cvetje v vetru raz drevje. Čez trenotek je bilo prvo cvetje na beli cesti poteptano od nadlogarjevih vrancev, ki so se veseli vračali s snubovanja s svojim gospodarjem proti domu.