Razgled tega, kar se je dozdaj zastran pogojzdenja Krasa očitno razglasilo in priporočilo

Razgled tega, kar se je dozdaj zastran pogojzdenja Krasa očitno razglasilo in priporočilo
Jožef Koller
Podpisano z J. Koller.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 7 (12.2.1851), 8 (19.2.1851), 9 (26.2.1851), 10 (5.3.1851), 11 (12.3.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Štiri take priporočila smo dozdaj brali.

G. Dr. Klun je v Ljubljanskim nemškim časopisu, v listu 106. in 107. p. l. človeški gnoj iz Tersta za Kraško obdelovanje priporočal; – v listu 175. p. l. je razložil, de naj bi se delo pogojzdenja na Krasu po vodilih kmetijstva in borštnarstva naukazalo, po županijah pa doveršilo; stroške, kolikor bi županije ne zamogle, naj bi jih vladarstvo prevzelo; – v 176. listu je zadnjič od potrebe govoril, za obdelovanje odločene prostore zagraditi, paše živine obvarovati i. t. n.

Jez sim v 40. 41. in 42. listu lanskih „Novic“ priporočil, na Krasu v vsaki županíi vse hribe (samce in verste) in vse vzdignjene prostore (berda in griče) odločiti, samo tajiste pogojzditi, in sicer z mladimi, 2, alj nar več z 4 letnimi drevesci obsaditi, te drevesca popred v posebnih sadiših izrediti, in to delo v sadiših in presadiših skušenim možém (borštnarjem) izročiti, kteri bi si posebno vajene delavce pripravili; zadnjič sim zato g. Buttlarjevo vižo priporočil, in v 47., 48. in 49. listu ob kratkim razložil. –

G. A. Fleišman nam je v 44., 45., 46., 47., 49., 50., 51. in 52. listu lanskih „Novíc“ clo oznanil, kako bi se v treh létih pusti Kras v mlade, seženj visoke boršte spreoberniti znal, in je zato priporočil: de bi se zemljiše prekopalo, zrahljalo, po mogočosti skale in kamnja odbrale, zemlja izčistila; – o pervi obsetvi ahacije, potem pa še le murbe, breze, kostanj, borovci i. t. n. sejali (ne pak ne mlade, ne starejši drevesca sadile, za ktere na Krasu dovelj mokrote ni) semena naj bi se precej na tistim mestu vsejale, kjer se imajo boršti napraviti, tode bolj globoko, kakor je sploh navada.

G. J. R–r je v 17., 18. in 19. listu letašnjiga Ljubljanskiga nemškiga časopisa okraj Krasa na Krajnskim in Primorskim sploh popisal, in priporočil posebno in narpopred vikši hribe, berda in griče pogojzditi, potem še le na druzih gorskih ravninah kakor v stopnje razdeljene verste posejati ali obsaditi; nar bolj visoke kraje obsaditi, naj bi se drevesca za te presadiša v posebnih, po g. Buttlarjevi vodbi obdelanih sadiših izredili; vse te dela pa po skušenih borštnarjih in kmetovavcih, ktere naj bi vladarstvo plačalo, izpeljale, – dokler taki prostori pogojzdeni niso, naj se od njih davk ne tirja, i. t. n. Gosp. J. R–r nam je tudi naznanil, de je g. M. V. svoje misli zastran pogojzdenja Krasa svitlimu ministerstvu kupčije predložil, od kterih pa govoriti ne moremo, ker nam niso znane.

Zgodilo se je tedaj, kar sim previdil in v 40. listu lanskih „Novíc“rekel: de ne bomo, kakor tudi zares nismo, vsi edinih misel, kako bi se Kras za pogojzdenje obdelovati mogel. – Zavolj tega je zdaj potreba dobro prevdariti in spoznati, ktera teh misel, ali ktera druga bi prava in nar boljši bila? – Ker se ni nobedin drug podal v pretres tega, začnem jez, in imenovane gospode prosim, pristopiti in prizadeti si, to prašanje do dobriga dognati; zakaj serčno je želeti, de bi se to veličansko delo na Krasu v kratkim začelo.

Nadjam se, de bo g. Dr. Klun od svojiga priporočila človeškiga gnoja za pogojzdenje Krasa odstopil. Gnoj se mora v perst djati; v peskatni ali kamnitni zemlji gnoj (posebno človeški, ki je nar bolj močán in gorák) gorkoto in sušo povikša; – zeliša v plitvi alj kamnitni zemlji toliko poprej zvenejo in vsahnejo, kolikor bolj je gnoj močen. Ako bi tedaj tudi mogoče bilo (kar tudi tajim), de bi se Teržaški človeski gnoj precej, alj saj ob času pogojzdenja, pripraviti, zadobiti in na Kras znesti zamogel, vender na Kraških za pogojzdenje odločenih pustih prostorih bi se rabiti ne smel.

Nadjam se ravno tako, de bo g. Fleišman od svoje misli odstopil, Kras že o treh létih pogojzditi; – tudi de bo misel zapustil, Kraško zemljo prekopati, zrahljati, skal in kamnja izčistiti; zakaj tam, kjer bi to mogoče bilo, se ne bodo boršti redili.

Nadjam se zadnjič, de smo vsi v tem edine misli: de se nima vès Kras pogojzditi, ampak le hribi, berda, griči, in na velikih goljavah tudi le nektere verste nar bolj vzdignjenih krajev, ktere verste bi bile dovelj široke, tako razdeljene kakor stopnje na damski dili (Felder am Dammbrette), in vse tako obernjene, de bi borja navpik na-nje pihala; – de se bodo ti prostori nar poprej po možéh vsake županije alj clo davkne soseske izbrali in odločili, ker le oni nar bolj šego in silo burje poznajo, po tem pa po komisíi skušenih mož pregledali in popravili, česar bi popraviti treba bilo.

Mi ostane tedej samo bolj na tajnko razodeti:

1. ali bi bila setva boljši, ali pa obsadílo?

2. ktere drevesne semena, ali drevesca, naj bi se posebno sejale ali sadile?

3. ali naj bi se te dela županijam ali posebnim skušenim možem izročile?

4. kdo bi stroške tega dela terpeti imel? –


1.

Gosp. Fleišman pravi v 45. listu lanskih „Novíc“ de je setva boljši, de naj bi se semena precej tam sejale, kjer ima drevo ostati, pa sejati se ima globokeje, kakor je scer navada, de semena vetrovi ne razpišejo in suša kalí preveč ne zatare in umorí. – Ali tisti, ki Kraško burjo pozná, dobro vé, de 2, 3, 4 in tudi več palcov globokosti za-njo nič ni, de raznese vse, kar je zrahlaniga in lahkiga, tedaj tudi zemljo in semena na veternih krajih, ako bi se ravno po sežnju globoko vsejale. Kaj bo tedaj tudi globoka setev pomagala? –

S presajanjem mladih drevesc, se ni pečati – pravi g. Fl. zavolj pomanjkanja vode, to je, mokrote, ki jo presajenci morajo imeti, in jo dobiti ali po dežju, ali po perlivanju. – Pomanjkanje mokrote je pa na Krasa gotovo nar veči težava; to pomanjkanje bo pa sejancam veliko veliko več škodljivo, kakor presajencam. Pervo in drugo léto so iz semena izražene drevesca šibke; velik mraz in velika gorkota in suša jih umorí, sosebno ako se v plitvi, pešeni, ali kamnitni zemlji, to je, na Kraških ravno za pogojzdenje odločenih prostorih znajdejo. Potrebno je tedej pervo ali tudi drugo léto drevesca v zavetnih krajih, v bolj globoki zemlji, to je, v posebnih sadiših izrediti in potem, kader so se ukoreninile in bolj močne postale, jih presaditi. Pa ne iz dobre v pusto zemljo – boste rekli? To sploh poterdim, pa tudi vém, de se mlade drevesca lahko z zemljo vred (mit Ballen) presadijo, in kjer bi to nemogoče bilo, de se zemlja v presadiša iz dolacov (kotlov, karnic), kterih na Krasu ne manjka, donesti zna. Ako se spomladi zgodej, kakor hitro več ne zmerzuje, drevesca presadé, bo spomladanski dež pervo potrebno mokroto podal in in saj tolikanj, de se presajenci primejo, in de presajenci po tem sušo veliko boljši preterpé, kakor šibki sejanci. Pomislite zraven tega, če boste sejali, bodo drevesca le tam pognale in rastle, kjer je boljši zemlja, bolj zavetni kraj (na Krasu, na prostorih, kteri bodo za pogojzdenja odločeni, tedej povsod ne); – ako pa boste sadili, boste drevesca tam izredili, kjer jih je potreba in jih imeti hočete. Sejte tedej v dobri, globoki, zavetni zemlji, – v drugih pa sadite! Ta svèt vam jez z dobro vestjó dam, ker sim že sèmtertjè drevesca sadil in sejal! – Obdelujte zemljo, kakor g. Fl. hoče, le v zavetnih krajih, kjer jo je tudi dovelj (v sadiših); – varujte se pa na veternih krajih zemljo okopavati! Ondi le za presadiša varno luknje napravite, jih precej obsadite, korenince drevesc raztegnite, z zemljo podložite in obložite, v tla pritisnite, in dobro pokrite!


H 2. uprašanju.

Za pervo obsetvo (Vorsaat) g. Fl. ahacijo posebno priporoča; – ali znano je, de so verhi in veje ahacje kerhki, de jih vsak močen veter in sneg polomi, de bi tedej v Kraški burji ahacje nikdar obstati ne mogle. Znano je tudi, de v dobri zemlji ahacja zares hitre raste, v pusti pa ne; ona bi bila torej dobra v močni zemlji, v zavetjih – na Krasu pa kratko in malo ne. Pa tudi v močni zavetni zemlji ni varna za pervo obsetvo, zakaj v taki zemlji korenine delječ raztegne in razširi, iz njih mladike brez cilja in konca vùn vdarijo, nove korenine raztegnejo, tako, de zemIjiše gosto prepledejo, de jih pregnati več ni moč, in de žlahtniši drevesa za njo in med njo zatare. Ahacijo bi priporočil jez samo na bregih, kjer zemlja dol derkniti hoče, ali kjer jo dež spira, de jo je vterditi in vstanoviti treba; – tam sadite ali sejte ahacijo, in obdelujte jo za nisko mejo (Buschwald), to je, sečite jo vsako, ali vsako drugo ali tretje léto per tléh, in bote svoj namen dosegli, to je, zemljo na bregih ustavili. –

Ahacija je bila enkrat novína, in takrat močno spoštovana, tudi postrežena, v dobri zemlji se je prav dobra obnašala; – ali v borštih, v pusti zemlji, v veternih krajih, je revna ostala, in svojo slavo zgubila.

Ozrimo se rajši po domačih pečéh in skalovji. Tam, kjer nič druziga več ne raste, najdemo ružje (pinus mughus, Krummholzkiefer) ali planinski bor; na ravnim polju, v samim pesku ali groblji, raste bor (pinus austriaca et silvestris, die Schwarz- u. Weissföhre), in tudi v samih pečéh ga najdemo kratkiga, košatiga. Bor se v sadiših lahko izredí, že pervo ali drugo, nar daljši pa trétje léto k moči pride, in se presaditi zna; naglo raste, ako ravno v golavo in gorko zemljiše pride; pozimi zelen ostane, tedej zmeraj tla pokriva; odpadeno iglasto perje zemljo močno pognoji in tako perst pomnoži. Pervo in narimenitniši drevo za Kras je tedej zavoljo tega po mojih mislih bor; zraven njega v bolj globoki zemlji se bodo hrasti, kostanj, orehi, bresti, javori, jeseni, v zavetnih krajih mecesni in smreke saditi znale, in vsi ti brez perve setve (Vorsaat), ktera bi stroške časa, dela in denarja zastojn pomnožila.

Kakor hitro bodo v eni županíi prostori za pogojzdenje izbrani in odločeni, se bo spoznati dalo, ktere izmed ravno imenovanih dreves bi bile mnogoverstnim krajem nar bolj prijetne. Naprej se pa to skleniti ne more, in nepotrebno bi bilo, zdaj od tega obširniši govoriti. Samo to morem pristaviti, de so te zgoraj imenovane drevesa v naših krajih nar bolj koristne, de vsakimu kraju Krasa bo ali eno ali drugo izmed njih príjetno, in de ne na vse to, kar na Krasu rase, se imamo ozirati, ampak le na to, kar nam bo bolj koristno, de se kar hitro z dobrimi nasledki Kras pogojzdi.


H 3. vprašanju.

Gosp. dr. Klun pravi v 175. listu Lj. časopisa l. l., de naj bi se obdelovanje Krasa županijam po gojzdnarskih vodílih naukazalo, ktere bi imele po tem obdelovanje dognati. – Tudi jez mislim, de bi se ta reč v vsaki županíi, ali clo v vsaki davkini soseski po danih dobro prevdarjenih vodílih spolniti mogla. Ali če ne bo vladarstvo skušenih mož postavilo, kteri bi te dela tudi vižali, se ne bojo ročno in popolnama dokončale. Županije imajo, posebno zdaj, dosti druzih opravkov in stroškov. Pa tudi ni potreba, njim tega dela nakladati, ktero le zadeva lastnika vsakiga takiga posestva. De se bo pa lastniku ukazati môglo, pogojzdenje po predpisanih primerah spolniti, bo treba, de vladarstvo po borštnarjih v sadiših drevesca za presajenje pripravi, in jih potem lastnikam podá ali saj ponudi. Ako bi se pa potem pogojzdenja lotiti ne hotli, ali ne môgli, ali ne o pravim času, naj bi vladarstvo namesti njih to storilo, stroške za te dela pa od lastnika tirjalo, – ali pa naj bi lastnik od posestva proti gotovim plačilo njegove vrednosti odstopil, in ga vladarstvu izročil. Ko bi enkrat pogojzdeno bilo, bi znal o 30 ali 40 létih prejeto plačilo in stroške pogojzdenja vladarstvu poverniti in takó zopet v last zemlje stopiti.

Namenjeni cilj se ne bo nikdar dosegel, ako ne bodo vsi odločeni prostori sproti in o pravim času pogojzdeni; torej je tudi potrebno in pravično, de tisti, ki bi tega dela ob pravim času ne storil, od zemlje odstopi, in kader je pogojzdenje na-nji dokončano bilo, zemljo, ako hoče, zopet nazaj vzame, proti rečenimu povročilu.


H 4. vprašanju.

Gosp. dr. Klun pravi tudi, naj bi županije stroške pogojzdenja terpele, in kar one ne zamorejo, naj bi vladarstvo doložilo. Meni se pa zdi, de bo vladarstvo na vsako vižo stroške za postavljene vodníke in za izrejo drevesc v sadiših terpeti moglo, stroške za pogojzdenje pa vsak lastnik za svojo zemljo. Stroške za čuvajstvo v pogojzdenih prostorih in sadiših naj pa bi županija ali davkina soseska terpela, pa tudi pravíco imela, si čuvaje za službo izbrati; za nje pa tudi dobra stati, ako bi se po njih nemarnosti kakošna škoda v sadiših, presadiših ali obsejanih prostorih pripetila. Ona bo tako tudi za drugo poljsko, borštno in lovsko čuvanje skerbeti imela, tedej bo z manjšimi stroški tudi Kraško pogojzdenje varovati znala.

J. Koller.