Rdeče jabolko
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Ema Hozjan
Viri: Makarovič, Svetlana (2008). Rdeče jabolko. Ljubljana: Center za slovensko književnost. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Bilo je nekoč dekletce, ki ni imelo imena.

Živelo je pri hudih ljudeh in še nikdar ni videlo svoje matere. Nadeli so ji težko obleko. Vso iz železa in ji dejali:

»Kadar ponosiš to obleko, odideš obiskat svojo mater. Ona ti pove, kako se imenuješ, kajti le rodna mati ti sme izbrati ime.« 

Brezimni otrok se je dolgo drgnil ob zidove, da bi peklensko obleko razdrapal. Končno se je železo vdalo in obleka se je razpočila.

Takrat so deklici nataknili rdečo kapo, ji pripravili brašno in jo poslali v goste k materi. V culi je nosila hleb mlečnega kruha in kolač masla ter lepo belo jabolko v svojih nedrih.

Dekletce brez imena pride do široke reke in zakliče:

»Reka Giordana, pusti me preko!« 

Reka Giordana ji odvrne:

»Kaj lepega mi daš v zameno, dekletce v rdeči kapi?« 

Jabolko v dekličinih nedrih zašepeče:

»Daj ji mlečnega kruha, pa te spusti čez!«

Deklica seže v culo in izvleče mlečni hlebec. Zaluča ga v reko Giordano, vodovje se razmakne in jo spusti na drugi breg.

Hodi in hodi, pa pride do velikih vrat: »Vrata rastiella,« vzklikne, »Pustite me mimo!«

»Kaj nam daš v zameno, dekletce v rdeči kapi?« sprašujejo vrata rastiella.

Jabolko v dekličinih nedrih šepne: »Z maslom jim podmaži tečaje, pa te spustijo skozi!« Deklica poišče kolaček masla in skrbno namasti tečaje, vrata rastiella se odpro in jo spustijo mimo.

Otrok hodi skozi črn gozd in pritiska belo jabolko na prsi. Kar se iz senc ob poti izvije kosmata mrcina in zakorači vštric z dekletcem. Zverina privihne ustnice, da ostri zobje vlažno poblisnejo, in spregovori: »Pozdrravljeno, ljuubo dete v rrdeči kapi! Povej, kaj dobrrega nosiš v cuuuli?«

»K materi grem, da mi izbere ime. Lepo belo jabolko v svojih nedrih ji nesem!«

»Sestrradan sem, daj mi jesti!«

»Imela sem hlebec mlečnega kruha, pa sem ga dala reki Giordano, da me je pustila preko. Imela sem kolač masla, pa sem z njim podmazala tečaje vrat rastiella, da so me spustila mimo. Samo še belo jabolko v nedrih mi je ostalo in tega podarim svoji materi!«

Volk škrtne z zobmi in reče:

»Najbrrž se izogneš poti šivank in jo ubereš kar po uudobnejši poti buucik?«

»Drži, kar po poti bucik krenem.«

»Vso srrečo torej, dete v rrdeči kapi! Nasvidenje kmaluuu!«

Punče jo mahne po poti bucik, volk pa se požene po poti šivank in prvi prispe pred kajžo otrokove matere. Tam trešči v izbo, se vrže na presenečeno ženo in jo kot bi trenil raztrga. Ko se nažre mesa in naloka gorke krvi, ga obide navdih: ostanke gostije zbere in jih porine na ognjišče, bele kosti potisne v kot in se slednjič zaleze v materino posteljo. Preko požrešnega gobca si potegne pernico in tiho čaka.

Dekletce slednjič prispe pred materino kajžo in potrka na duri:

»Ljuba mati prihajam, da mi izberete ime! Pridite mi odpret!«

Zverina v koči z raskavim glasom odgovarja:

»Danes mi ni dobrro, pa ležim, vstopi skozi okno!«

»Ne morem, ne gre! Premajhna sem še, okna ne dosežem!«

»Vstopi torrej skozi kljuučavnico!«

»Ne morem, ne gre! Prevelika sem že, ne morem skozi!«

Volk tuhta, pa se domisli:

»Skozi okno ti vržem kos konopca. Oprrimi se ga, pa te vzdignem v hišo.«

Rečeno storjeno: volk vrže skozi okno čreva dekličine matere, otrok se jih oprime in krvolok ga potegne v hišo.

»Ljuubo dete, kaj dobrega mi prrinašaš?« povpraša volk.»Imela sem hleb mlečnega kruha, pa sem ga dala reki Giordano, da me je spustila preko. Imela sem kolač masla, pa sem z njim podmazala tečaje vrat rastiella, da so me spustila mimo.

Samo še lepo belo jabolko v nedrih mi je ostalo in tega podarim vam, mati moja!«

Volk odmahne: »Tudi prrav! Odloži ga na okensko polico, zanj se pobrrigam kasneje!«

»Kaj pa moje ime, ljuba mati?« pobara deklič.

»Najprej vrrzi naročaj drračja na ognjišče in zakurri, mraz me grrize do kosti!« se s postelje oglasi volk in pokaže na kup belega vejevja, ki stoji v kotu.

Deklica urno nabere naročaj belih kosti svoje matere in zaneti ogenj. Kar se pod vrati v hišo prismuka pisana kača in zasika:

»Kaj počenjaš, otrok poniglavi, to so kossti tvoje matere!«

»Brcni lažnivo kačo!« ukaže volk.

Dekletce urno uboga in brcne kačo, belo jabolko na okenski polici pa postane rožnato.

»Kaj pa moje ime, ljuba mati?« neučakano pobara deklič.

»Najprej se pokrrepčaj z mesom, ki stoji na ognjišču, potem pa ti izberrem ime.«

Deklica si postreže z mesom in s tekom obeduje, kar se od nekod vzame koščena mačka in zapiha vanjo: »Smrrrklja samopaššna, meso svoje rodne matere ješš!«

Dekletce pogoltne grižljaj in odloži vilico.

»Ljuba mati,« obotavljaje spregovori, »maček tule pravi, da obedujem meso svoje matere.«

»Ne meni se za neuumno žival!« zagodrnja volk.

»Zalučaj vanj svojo coklo, ljubo dete, zaluučaj vanj svojo coklo!«

Punče stori, kot mu je bilo naročeno:

sezuje si coklo in jo trešči v mačka, ki urno švrkne stran. Rožnato jabolko na okenski polici pa rdi bolj in bolj in postaja rdeče.

»Kaj pa moje ime, ljuba mati?« sprašuje dekletce.

»Najprej popij kozarrec vina, potem ti izberrem ime!« ukaže volk.

Deklič si nalije zvrhano čašo čudnega vina in hlastno pije, kar sede na okensko polico ptičica in zaščebeče: »Ci ci ci, nikaj ne pij! V tej kupi ni vino, je materina kri!«

Otrok sumničavo odloži pijačo, se namršči in zamrmra sam zase: »Kako čudno rdeče je to vino!«

»Prrepodi vsiljivega priča!« se iz temnega kota zadere volk.

»Vrzi vanj svoj glavnik, ljubo dete, vrrzi vanj svoj glavnik!« Dekletce okleva, a slednjič le uboga. V ptico zaluča svoj glavniček in jo splaši, da prhne skozi odprto okno.

Rdeče jabolko na okenski polici postane škrlatno.

»Prridi, lezi k meni, da me ogrrreješ!« vabi deklico s cukrenim glasom volk. »In kam naj odložim čepico?«

»V ogenj z njo! Ne boš je več potrrebovala,« zaprede volk.

Razoglavo dekletce spleza na materino slamnjačo, jabolko na okenski polici pa žari že rdeče kot kri. »Kaj pa moje ime, ljuba mati?«

»Prridi bliže, pa ti ga zašepečem, čisto potihem na uuho. A pazi, od koga sprejemaš ime v dar: Kdor ti izbere ime, ta dobi nad teboj moč!«

Nato se volk skloni k otroku in zamrmra:

»Ime ti je Rrdeče jabolko.«

»Ime mi je Rdeče jabolko!« se razveseli dekletce.

Potem si jame pobliže ogledovati mater, skrito v kup odej, in se čuditi:

»Jojme, mati, kako kosmate prsi imate!«

»To je starost ljuubo Rdeče jabolko, to je starrost!« ji z od vznemirjenja hripavim glasom pojasnjuje volk. Dekletce tesnobno vzdihne:

»Jejhata, mati, kako velike roke imate!«

»To je starost, ljuubo Rdeče jabolko, to je starrost!« zažebra volk in se mrzlo nasmehne. Otrok vztrepeče:

»Jojmene, mati! Kako dolge in ostre zobe imate!«

»To je starost, moje sladko Rrdeče jabolko! In sedaj te požrrem!«

To rekši, volk plane na malo Rdeče jabolko in jo požre.

Drugo rdeče jabolko pa skoči z okenske police in se zapodi v brezglav dir. Priteče do vrat rastiella in ta se odpro in ga spuste skozi, saj še pomnijo, kdo je svetoval dekletcu, naj jim podmaže tečaje s sladkim maslom.

Jabolko pridrvi do reke Giordano in ta se razmakne in ga spusti preko, saj še pomni, po čigavem nasvetu je dobila v dar mlečni kruh. Uteklo jabolko si oddahne, upočasni korak in se odkotali po svetu. In zdaj se kotali in kotali in kotalilo se bo, in mogoče se bo kdaj prikotalilo v prave roke. Ali pa tudi ne.