Veršiček na klobčiču,
gorjačo u rokah,
kaj manjka še fantiču,
če zdrav je u nogah!
Ločiti se od staršev,
vzeti tudi slovó
od bratov in tovaršev,
je britko pa težko.
Al vendar mora biti, –
prišel je zadnji čas,
da moram se ločiti
prijatli! zdaj od vas.
„Pa zdrav in srečno hodi,
kaj piši nam nazaj,
naj angel varh te vodi,
se spačiti ne daj!“ –
Zauka, gré veselo
čez hribe in gore,
na meji na deželo
še enkrat se ozre.
Bod' zdrava domovina,
in ti očetov dom,
prezvestega se sina
jez vedno skazal bom.
Slovenka me rodila,
slovenski je moj rod,
me skerbno izredila;
to pravil bom povsod. –
Skoz tuje gré dežele,
skoz mesta in vasí.
Zdaj hodi, zdaj se pelje,
če mošnja pripustí.
Ko solnce ga pripeka,
pod senčno gré drevó,
potem pa spet jo vseka
naprej, ko je hladnó.
Mu veterci pihljajo
hladivni nad glavo,
skoz veje, ki šumljajo
prijetno in ljubo.
Ko jame se mračiti,
gré solnce za gore,
je treba prenočiti,
hajd! v kerčmo pervo gre.
Velí si dati piti,
popraša za jedí,
kar hoče izvoliti,
se berž mu naredí.
Če mojster dá mu delo,
se vloti ga vestno,
se dosti mu je zdelo,
zahvali ga čestno.
Mojstrova hčerka joka,
ko šel bi iz svetá,
serce mladenču poka,
ko desno ji podá.
Prečudne vidi šege,
se marskaj naučí,
veselje kakor zlege
Bogú priporočí.
