Sentimentalna romanca

Sentimentalna romanca.
Ferdo Kozak
Izdano: Slovenski narod 24. september 1910 (43/303)
Viri: 303
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V tistem času je bilo, ko so še vitezi v železnih oklepih živeli po svetu in so trubadurji prepevali zaljubljene pesmi pod okni svojih ljubic v lepih nočeh. V tistih časih je bilo, ko je prišla pomlad v deveto deželo.

Vse je cvetelo. Vsa deveta dežela, široka dolina je bila posuta s cvetjem. Čaroben duh je vstajal iz dišečih livad in v senčnatih gajih so prepevali slavci pesmi življenja.

Bila je pomlad.

In v pomladi se vzbudi najraje ljubezen, tako, pod senčnatim drevjem na skriti klopici. Pomlad je mati ljubezni. Kakor zemlja, tako zakipe v tem času srca, in neka notranja sila hoče, da nekaj izvrši. Takrat je treba le malo bolj toplega pogleda in človek se zaljubi.

Tako je bilo tudi z vitezom, čigar povest vam bom povedal.

Deset let že ni bilo viteza Matije doma. Deset dolgih, težkih let je hodil po širnih cestah sveta in je hodil po širnih cestah sveta in je iskal Upora. A nikjer ga ni mogel najti. Kamor je prišel – vse se je pokorilo njegovi moči. In tako je izvrševal velike čine, katerih še nikoli ni nihče dovršil. Tu pa tam je prišel v deveto deželo iz tujine o njem glas: Vitez Matija je z golimi rokami zadavil leva. – Vitez Matija je pobil slavnega junaka iz daljne dežele za morjem.

Tako je pridobival vitez Matija ugled v svoji domovini in le-ta je bila ponosna nanj.

Tedaj se je pa stožilo slavnemu junaku po domu in naznanil je domov svojo vrnitev. Tako si je mislil:

»Kaj bi se klatil po svetu, ko imam svoj dom. Velik dom imam, lep je, ko kraljev, jaz pa iščem v tujini Upora. Če me kdo vpraša, ali sem našel Upor, dejal bom, da ga zame sploh ni. Tako bom lahko mirno preživel svoja leta.«

V deveti deželi pa je zavrelo, kakor v panju, ako ga potreseš.

»Vitez Matija bo prišel. Deset let ga ni bilo in sedaj pride, kakor triumfator. Prišel bo domov, med svoje rojake, ki niso vredni, da mu pogledajo v oči. Njegova dela! Storil je ...« in znova so naštevali vsa njegova junaška dela.

Modrooke done pa so se zbrale pri marmornatem vodnjaku sredi devete dežele v senci cvetočih pomaranč in so čebljale med seboj:

»Kakšen more biti – vitez Matija. Deset let ga že ni bilo in nihče se ga ne spominja!«

Pa so ugibale:

»Visok mladenič bo,« so dejale nekatere, »imel bo kodraste, plave lase, lep, bled, nekoliko melanholičen obraz in velike, kakor nebo modre, lepe oči. Imel bo srebrn oklep, dolgo, brušeno sabljo in jezdil bode iskrega vranca iz daljnih, širnih, arabskih puščav.«

Druge pa niso bile tako zadovoljne s takim junakom. Ustvarile so si ga po svojem okusu:

»Visoke postave bo že,« so dejale, »a črnih, kodrastih las, ki bodo predrzno silili na visoko čelo izpod pozlačene, blesteče se čelade; dalje bo zdravo zagorelega obraza, kakor noč temnih, iskrečih se oči in junaških, velikih brk pod orlovsko-zakrivljenim nosom. Njegov oklep bo iz zlata, da se bode svetil kakor sonce, in nabrušena sablja mu bo visela na pasu iz škrlata. Srebrne ostroge mu bodo zvenele na čevljih in jezdil bode belca polnokrvnega.«

Tako so se prepirale modrooke done med vsaka zase je imela svoj okus. Samo mlada dona Mara se ni vmešavala v take pogovore. Mislila je vedno sama in nikdar ni izrazila svojih misli v besedah. Če so jo lahkožive mladenke vprašale, kaj misli o vitezu Matiji, pa je dejala:

»Jaz imam sama zase svoje misli.«

Dona Mara je bila cvetka čudovite devete dežele. Kakor jutranja zarja, obdana z rožnato-rosnim šalom, tako je nastopala med svojimi tovarišicami. Viteza Matijo je vzljubila, predno ga je videla. Predstavljala si ga je kot visokega vitkega moža, z nežnim smehljajem na ustnih in v očeh, z dolgo črno brado, odetega v haljo ljubezni. Njegov pogled je smatrala za ono moč, s katero je izvrševal junaške čine, ker je vedno mislila, da pride človek, ki bode imel tako mile in obenem tako ostre oči, da se bode vsak zagledal vanje in bo odšel v tihi ljubezni od njega ...

»To bode moj junak, moj ljubljeni mož!« tako je šepetala dona Mara v tihih nočeh, ko se je brez spanja premetavala po svilnatih pernicah. Pod njenim oknom pa je zaman vzdihoval in pel zaljubljen trubadur v toplo noč ...

Bila je pomlad.

Lepo jutro se je vzbudilo nad prirodo in z rosnimi očmi se je oziralo po široki čudoviti dolini. Vse se je lesketalo in svetilo, kakor bi bilo posuto z dragulji. Smaragdno-zelena trava je valovala v lahnem zefirju, ter otresa biserno roso, spreminjajočo se v opalnih barvah. Nebo je bilo čisto, temnomodro le tupatam je prijadral bel oblaček. Dolga cesta se je bliščala v srebrnikasti megli, in po tej beli cesti je jezdil vitez Matija v hladnem jutru. Počasi je jezdil in pregledoval okolico. Nič več ni videl starih bivališč. Vse je bilo novo, vse krasno čudovito.

»Ej domovina,« je mrmral sam s seboj, »ej domovina, čudesa so storili s teboj. Kako si vstala iz prejšnje davne zastarelosti. Vsa pomlajena in krasna, kakor bajka, mi prožiš roko v pozdrav.«

Srce velikega junaka je bilo polno spoštovanja in ljubezni. Mehko mu je postalo pri srcu, da bi zaplakal.

»Otrok sem, o domovina, ki se je vrnil k tebi. Otrok nehvaležni, ki te je zapustil v času bridkosti in slabosti, ne da bi skrbel za te. Ti si pa vstala tačas, kakor vila iz mokrih šepetajočih valov in me sprejela z vso krasoto. Pozabila si mojo krivdo, kakor pozabi mati bolest hrepenenja, kadar se vrne njen sin. Pozabila si svojo bridkost, ko si zapuščena samevala v težkih dnevih preporoda. V temnih, mračnih urah življenja si vzdihovala – a tvoj sin te je zapustil. Kako krasna si, o domovina, kako lepa!«

Vitez Matija je povesil glavo in vranec pod njim je zarezgetal.

V daljavi so se za blesteli zidovi stolnega mesta, svetli in v solnem se iskreči v svoji deviški, marmornati barvi. Množice so hitele slavnemu junaku nasproti in ko jih je le-ta ugledal so zapustile vse žalostne misli njegovega srca.

»Glej jih,« si je mislil, »kako prihajajo, da me pozdravijo. Vendar nisem brez zaslug ...«

V visoki palači done Mare se je vitez Matija odpočil od dolge ježe. Komaj jo je namreč zagledal med devojkami, ki so mu prišle nasproti, že je pristopil k njej. In ona je uprla vanj svoje lepe velike oči. Razumela sta se in sta bila srečna ...

Namesto na svoj dom je šel vitez Matija k doni Mari. Kakor some, ki ga vrini spomladi v kipečo zemljo, tako je ob prvem Marinem pogledu vzklila v junakovem srcu ljubezen.

Sedela sta pri marmornati mizici in on ji je govoril o svoji ljubezni:

»Slutil sem v domovini srečo. Kakor se lahen spev nevidno dotakne tihe duše, tako je dotaknila vesela slutnja mojega srca. Nekaj me je gnalo domov. Tebe, o Mara sem slutil v bojih z divjimi narodi in divjimi zvermi. Tebe, Mara. sem slutil, ko sem jezdil čez vroče puščave in neizmerne planje, tebe, Mara sem slutil, ko sem stopal preko strmih gorskih potov in ko sem se vozil v lahni ladji preko sinjih neskončnih voda ... Ko pa sem prišel domov, sem te našel kakor rožo, ki je zadehtela v prvi svoji sladki pomladi. Še predno sem te poznal, sem hrepenel po tebi in še predno sem te videl, sem te ljubil ...«

Dona Mara je zardela v vsej svoji deviški čistosti in povesila svilnate trepalnice, kakor bi se črna noč poltiho plahutajoč spustila na zemljo ...

Vitez Matija pa se je sklonil k njej, položil ji roko okoli vitkega pasu in ji zašepetal:

»Ah ti lepa, mlada dona. ti krasna Mara, ljubiš li-kaj tvojega ...«

Tu je slavnemu junaku zastala beseda v grlu in je umolknil. Le dono Maro je privil tesneje k sebi. Ona pa je zašepetala komaj slišno:

»Še predno sem te videla, sem te ljubila.«

Tiho je postalo v sobi. Sončni žarki so se lomili mavričasto v kristalnih posodah, kjer so plavale zlate ribice. V nevidnem objetju so drhtele cvetlice v opalni vazi in drobni tiček v srebrni kletki je začudeno gledal po sobi.

Dona Mara pa je zamižala tisti čas od sladkosti, ker je začutila vroč poljub na svojih rubinastih ustnih ...

V senci dehtečih oleandrov pa so med tem sedele modrooke done.

»Ni – vitez Matija – po našem okusu,« je dejala dona Marta. In nadaljevala je:

»Glejte! Nima kodrastih, plavil las, nima lepega. bledega, nekoliko melanholičnega obraza in ne velikih, kakor nebo modrih lepih oči. Nima srebrnega oklepa, brušene sablje in ne jezdi iskrega vranca iz daljnih širnih, arabskih puščav, kakor sem jaz ugibala. Pa tudi nima črnih, kodrastih las, ki bi predrzno silili na visoko čelo izpod pozlačene, blesteče se čelade, nima zdravo zagorelega obraza, kakor noč temnih iskrečih se oči in junaških velikih brk pod orlovsko zakrivljenim nosom. Nima zlatega oklepa, ki bi se svetil kakor sonce, nima brušene sablje, ki bi mu visela na pasu iz škrlata. Srebrne ostroge mu ne zvene na čevljih in ne jezdi belca polnokrvnega, kakor ste ve dejale.«

»Visok vitek mož je, z nežnim smehljajem na ustnih in v očeh. Dolgo črno brado ima in odet je v haljo ljubezni. Njegov pogled je tako mil in obenem tako oster, da smo se vse zagledale v njegove oči in odšle v tihi ljubezni od njega ...«

Dona Marta je sklonila zlatolaso glavo. Tiha, ljubezni polna misel je poletela k vitezu Matiji, ki je tisti čas poljubil dono Maro. In misel se je vrnila vsa žalostna in otožna in dona Marta je zaslutila zlo ...

Vsak dan se je sprehajal vitez Matija z dono Maro po gaju. In vsak dan se je večala njuna ljubav.

V gaju pa je stanovala Pomlad. Ko je videla viteza Matijo se je zaljubila vanj. Kadar je prišel v njen dom, je posipala njegovo pot z gozdnimi cvetkami, da je dehtelo vse naokrog. Ptiči po vejah so prepevali najslajše pesmi, da se je človeku srce topilo od prevelikega krasa.

Po noči pa je blodila Pomlad v gozdiču, kakor lahna, bela meglica, drhteča v mesečini in je plakala. Celo dolgo noč so plakali z njo slavci.

Nekoč pa je prišel vitez Matija sam v gaj. Ponosnih korakov je prišel, kakor kralj, nepremagljiv, nedosežen. Smehljaj sreče mu je igral okoli usten.

Tedaj pa se je zgodilo čudo ljubezni. Pomlad je razgrnila svoj plašč pred slavnim junakom, svoj edini plašč in vitez Matija je videl čuda, ki jih še ni spoznalo človeško oko.

Cvetice so dehtele čarobno, mamljivo, da je nekaj sladkega spreletelo junakovo dušo. Drevesa so bila posuta z najkrasnejšim cvetjem in ptiči so peli najlepše pesmi. Kakor začaran gaj, zaklet od čarovnice lepote, tako se je zdelo vitezu Matiji. Od vsepovsod se mu je smehljala večnokrasna Pomlad.

In vitez Matija je umrl, ker ni usojeno, da bi spoznanje narave bilo življenje ...