Sida Silanova
Roman

Radivoj Rehar
Podpisan s psevdonimom Marij Skalan.
Izdano: Slovenski narod let. 68, št. 162–273, 1935
Viri: dLib 162, 163, 165, 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181, 182, 183, 184, 185, 186, 188, 189, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 199, 200, 201, 202, 203, 204, 205, 206, 207, 208, 209, 210, 211, 212, 213, 214, 215, 216, 217, 218, 219, 220, 221, 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 255, 256, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 273.
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI. XVII. XVIII. XIX. XX. XXI. XXII. XXIII. XXIV. XXV. XXVI. XXVII. XXVIII. XXIX. XXX. XXXI. XXXII. dno

V Hrušnici v Dravski dolini je stalo veleposestvo Silvanovih z veliko lesno industrijo in trgovino. Veleposestnik Josip Silan je imel v zakonu z Marijo edino hčerko Sido Sidonijo, ki je študirala tretji letnik trgovske akademije v Mariboru. Meseca maja je pa bila brzojavno poklicana domov, ker je vedno bolehna mati Marija umirala. Dan po Sidini vrnitvi, je tudi zares umrla. Pred smrtjo ji je pa odkrila še vso tragiko svojega življenja v nesrečnem zakonu s Silanom, ki se za njo ni brigal in živel svoje življenje izven zakonskega doma. Obenem ji je pa odkrila tudi ljudsko govorico, da je praded Silan, ki se je preselil v Hrušnico pod Pohorje iz Šmohorja v Ziljski dolini, obogatel z ropom in umorom nekega bogatega italijanskega lesnega trgovca.

Materina izpoved in njena smrt sta Sido globoko potrli, dasi je bila po svojem značaju vedno bližja očetu in med njo in materjo ni bilo tistih vezi, ki bi med materjo in sedemnajstletno hčerko morale obstojati. Ob materini smrti se je pa Sida seznanila z mladim hrušniškim zdravnikom dr. Danilom Frangežem. Iz tega znanstva se je polagoma razvijala ljubezen, ki je v sledečih nadaljevanjih že predmet razprav med Sido in njeno prijateljico Danico Drvuškovo. katero je povabila iz Maribora k sebi na počitnice, s katerih Danica ne namerava več v šolo, ampak v zakon z ločenim tovarnarjem Martincem. O ostalem govori že IV. poglavje.

Po tistem prvem gozdnem srečanju z dr. Frangežem in odločnem sklepu stopati skozi življenje z zavihanimi rokavi, se je Sida naglo vrnila v svoje prejšnje razpoloženje. Postala je spet Sida Silanova, ponosna na svoj položaj in po svojem prepričanju preverjena o sili s katero si lahko sama določa pot. Misel na mater je plahnela. Spominjala se je samo s tihim obžalovanjem njene usode. S tem ji je pa ginevala tudi misel na knjige, učenje in šolo. Vse se ji je zdelo vedno bolj nepotrebno. Čemu naj bi se se dalje vbadala s suhoparnim trgovstvom in vsem tistim, kar so ji vtepali v glavo na trgovski akademiji? Ona, Sida Silanova? Brezskrbno življenje doma, ki ji prav za prav ni nalagalo nobenih resnih poslov, ji pa nudilo obilo časa za razvedrilo, čitanje, sport, obiske pri prijateljih v Hrušnice in sestanke z dr. Frangežem, jo je zajelo v svoj vabeči krog in osvojilo docela.

Ob koncu šolskega leta je povabila k sebi sošolko Danico Drvuškovo, ki je porabila to priliko na »duhovno pripravo na poroko« s tovarnarjem Martincem, kakor jo zatrjevala. Jahali sta na izprehode po gozdovih na obisk v Hrušnico in ostalo okolico, ali sta pa tudi sami sprejemali obiske. Včasih so je pripeljal iz Maribora tovarnar Martinc s svojim krasnim avtomobilom in prijateljem inženjerjem Kolaričem, včasih sta prišla na Silanovino Herbert in Mary Wellekova, najčešče je pa prijezdil zdravnik dr. Frangež. Polagoma ga je že vsak pot peljala mimo Sidinega doma.

»Frangeža vodijo vsa pota na Silanovino, kakor kristjana v Rim, je dejala Danaca Sidi. »To nekaj pomeni ...«

»Kaj neki?« je vprašala Sida, a negotovo.

»Da se gospod zdravnik zanima za tebe bolj kakor le za hčerko svoje pokojne pacientke«.

»Meniš?«

»Gospod zdravnik je zaljubljen.«

»V mene?«

»Do ušes.«

»Ne sanjaj!« je vzkliknila Sida, a pri tem vsa zardela.

»To veš tudi sama prav dobro. Ženska ne more prezreti tako očitih znakov zaljubljenosti, kakor jih kaže Frangež. Včasih je kar preneroden.

»Dela mi poklone, to je vse. O ljubezni mi ni še nikoli govoril.«

»Ker si še ne upa. Trdnjava je bila še premalo oblegana ...«

»Da bi bila pripravljena na padec?«

»Da, a zdi se mi, da je vendarle še precej omajana.«

»Ti ...« je vzkliknila Sida z narejenim protestom.

»Ne pomaga nič, moja draga, na tebi se ponjajo sumljivi znaki. Morda si res še nisi odgovorila na vprašanje, ki si ga pa gotovo že izrekla. Nu, kako je? Bodive čisto odkriti! Ti je simpatičen?«

»Ne vem. Včasih se mi zdi, da mi je, včasih pa spet, da mi ni. Ima nekaj kar me privlačuje, pa tudi nekaj, kar me — ne bi rekla čista, a — nekako odbija; ali pa morda samo plaši.«

»Vidiš to je boj med teorijo in prakso ali pa če hočeš po besedah naših prednic, med sanjami in stvarnostjo. Kakor ženske vseh časov, tako si tudi me kljub vsej realnosti gledanja na življenje in te stvari, zasanjamo svojega »junaka«, svojega »viteza«. Določimo mu notranje in zunanje poteze, dušo in telo in primerjamo potem to zavestno ali podzavestno gledano podobo s pojavom tistega, ki nas »oblega«. Tisto, kar je tako kakor smo si zasanjale nas privlačuje, ono, kar je drugačno — odbija, naposled pa zmaga ljubezen, ki je vedno bila, je in bo kompromis.«

»Če je sploh ljubezen?«

»Seveda, če je. Toda to se kmalu pokaže.«

»Vedno?«

»Vedno ne. Včasih si ljubezen tudi le domišljamo, pa je le navaden flirt ali kaprica, ki se potem razbline v nič.«

»Kako pa naj potem vemo, kaj je in kaj ni resnična ljubezen; kaj je trajno in kaj le trenutno?«

»Na ta vprašanja more odgovoriti samo čas. Sicer pa, draga moja Sida, jaz v trajno ljubezen sploh ne verujem. Mislim preveč realno. Sicer sem res skoraj leto dni starejša od tebe, vendar sem v teh stvareh mnogo bolj izkušena. Martinc ni prvi, ki ga ljubim. Pred njim sem imela že druge »ljubezni«, ki pa v resnici le niso bile ljubezni. Bile so samo mladostno igračkanje s površinskimi čustvi, izvirajočimi bolj z erotičnih nagnjenj.«

»In Martinca ljubiš globlje?«

»Ne vem. Zdi se mi, da ga. Veš, v najvažnejših stvareh harmonirava izvrstno, v postranskih sva si pa včasih zelo daljnja. Toda to me prav nič ne moti, da bi se bala zakonske zveze. Meni je tudi ta zveza matematična naloga, ki jo je treba rešiti, ako hočeš »izdelati« in »iti naprej«.«

»In če potem odkriješ, da tvoja ljubezen le ni bila resnična ljubezen?«

»Mi ostane še vedno Martinčevo bogastvo in ob njem sto možnosti izživljanja, ako hočeš tudi erotičnega.«

»Ti bi ga torej lahko varala?«

»Čemu ne? Mar nimam pravice poiskati si dragega nadomestila za tisto kar mi ne more dati okorela institucija zakona?«

»In ve Martinc to?«

»Smešno vprašanje! Kako naj bi vedel? Nobena ženska na svetu ne bo tako neumna, da bo svojemu ženinu razlagala taka svoja načela. Nasprotno, trdno je prepričan, da sem malo naivno dekle, nekakšna goska, ki vidi in bo vedno videla samo njega.«

»Bojim se, da bo vajin zakon le nova zabloda.«

»Zanj?«

»Tudi zate.«

»Le nikar ... Zanesi se name. Že vem kako se take stvari vodijo, da ostane vse v najlepši formi.

Veš, prav v tem je morda vsa umetnost »srečnega zakonskega življenja«. Martinc bo z menoj lahko popolnoma srečen.«

»Zavidam ti za tvojo tako trdno vero. Jaz bi se bala.«

»In boš zaradi tega napravila morda največjo neumnost.«

»Na primer?«

»Da boš poročila moškega, ki bo tebe varal ...«

»Na poroko zaenkrat še prav nič ne mislim in preden se poročim, bom vse temeljito preudarila.«

»In dr. Frangež? Ti ga vendar ljubiš, tudi če tega niti sebi še ne priznaš.«

»O tem res še nisem prepričana«.

»A na najboljši poti do popolnega prepričanja.«

»Kako sodiš ti?«

»O Frangežu?«

»O tez ljubezni, ako bi bila res ljubezen?«

»Čisto preprosto. Meni je zdravnik simpatičen, čeprav je malo preveč domišljav in vase zaljubljen. S takim ljudmi je križ, so težko vzgojljivi.«

»Bi se ti poročila z njim?«

»Zakaj ne? Ako bi bila tako bogata kot si ti, skoraj gotovo.«

»In če ne bi bila bogata?«

»Najbrže ne. Le bogatstvo bi mi dajalo dovelj moči, da bi ga mogla oblikovati po svoje.«

Sida se je zamislila in ni odgovorila. Ko je bila zvečer sama v svoji sobi, zleknjena po postelji, dolgo ni zaspala. Skušala je preizkusiti vsa svoja čustva in dognati, če je naklonjenost, ki jo čuti do dr. Frangeža zares že ljubezen, ali le neko površno, trenotno zanimanje. Rezultat tega raziskovanja je bila ugotovitev, da ji je zdravnik simpatičen in skoraj neobhodno potreben za življenje v sedanjih razmerah.

»Edino on mi dvori z vnemo, in to mi laska. Kasjakov Branko? Zanima ga samo politika in gre mimo mene kakor da me ni. Pristav Petrovčič? Jegulja, ki se prilizuje tako neokusno in smuka okoli Jasne, dasi brez vsakega upanja. Živinozdravnik Soršak? Je do ušes zaljubljen v Jasno, ki ne mara dr. Frangeža samo zaradi tega, ker ji je izkazal premalo pozornosti in ker se ne razumete z živinozdravnikom. Ne, nikogar ni v Hrušnici, ki bi mi mogel kakorkoli nadomestiti Frangeževo družbo. Zaradi tega mi je potreben ...«

Toda tudi ta ugotovitev je še ni docela zadovoljila.

»Potreben? Kot družabnik — ali kot ... Ne, nikakor! Tako poceni se Sida Silanova ne oddaja. Lahko se igramo, ali več — ne. Vlekla ga bom dalje po svoji sledi. Zanimivo ... Radovedna sem, kako bo sledil? Sama pa moram biti trdna in previdna. Te korenine ne smejo pognati do dna.«

Ko sta zjutra sedeli pri zajutrku, je dejala Danici:

»Premislila sem. Frangeža ne ljubim.«

»Si o tem zares tako trdno prepričana?«

»Mislim.«

»Ni v teba nobenih, vsaj rahlih, nagnjenj?«

»So, a ne boj se, biti znam močna. Ta nagnjenja niso tako globoka, da bi se mogla kar tako izspremeniti v ljubezen. Je pa prav, da si me na to opozorila in me napotila k globljemu premišljevanju. Da se to ni zgodilo, bi že bila lahko zapredla v mrežo še preden bi prav vedela kdaj.«

»Bodi previdna! Ako se pa lahko poigraš brez srčne krvi, ti tega ne odsvetujem. Kaj je lepšega kakor taka prijetna igra. Oživlja živce in budi misli, da ne otope. In moški so v svoji domišljavosti najčešče tako zabavni, ha-ha-ha ...«

Po tem razgovoru se nekaj dni nista več resno doteknili tega vprašanja. Dr. Frangež se je še dalje oglašal pr Sidi ali pa jo nepričakovano prestregel na njenih izprehodih s prijateljico.

Sida ga je sedaj opazovala z drugačnimi očmi kakor prej. Skoraj analizirala je vsako njegovo besedo, vsak pogled, vsako kretnjo. Hotela je dognati, ali jo zares ljubi ali ji ne dvori s posebnimi nameni. Vendar si dokončne sodbe ni mogla ustvariti. Včasih se ji je zdelo, da izvira vse njegovo početje iz neodoljivoga, iskrenega hrepenenja po njej, včasih pa, da je narejeno, neresnično.

Po nekem takem izprehodu, ko je bila Sida posebno skeptična, je dejala prijateljici:

»Sedaj sem trdno prepričana, da v vseh njegovih besedah ni trohice resnice. Vse je hlinjenje.«

Toda te besede je izpregovotrila s tako trpko resignacijo, da je Danica osupnila in obstal. Opazovala jo je nekaj časa in dejala nato preizkušajoče:

»Te to boli?«

»Vsako žensko boli, de ji kdo nesramno laže; tudi če ga sama ne ljubi.«

Danici je bil ta odgovor le še večja potrditev, da Sidine simpatije do zdravnika niso tako površne in nepomembne, kakor bi jih rada naslikala in kakor je morda res celo sama prepričana, dejala pa ni ničesar. Pustila jo je, naj sama ugotovi svoj položaj.

Sidina sugerirana užaljenost je rasla med tem v trmo, ki jo je kazala tudi napram dr. Frangežu, ko je drugi dan zvečer prijezdil mimo in se ustavil pri dekletih, Maničinem ženinu in inženjerju Kolariču, ki sta se bila pravkar čisto nepričakovano pripeljala z avtomobilom iz Maribora. Govorila je ves čas s Kolaričem; zdravnika skoraj ni pogledala in mu je tudi na vprašanja odgovarjala kratko in mrzlo. Doktor je dobro opazil to spremembo in skušal ugotoviti vzrok njenega postopanja. Ker seveda ni mogel najti drugega, ga je izoblikoval v inženjerju Kolariču.

»Kdo je ta Kolarič?« si je zastavil vprašanje. »Samo Martinčev prijatelj in njegov naključnostni spremljevalec? Čemu potem prihaja vedno z njim? Ne hodi zaradi Side?«

Opazoval je Sido in ugotovil, da se približuje inženjerju skoraj vsiljivo.

»Ga ljubi?« je pomislil, »je med njima morda že trdnejša vez, in od prej? Kako da tega nisem že doslej opazil? Torej ni več prosta in je bilo vse tisto, kar mi je govorila, le prazno besedičenje zaradi zabave. Govorila ... Saj mi ni nič govorila. Vse so bile le nepomembne besede, besedno igračkanje. Moja vera v njeno zanimanje zame je bila ... le domišljija ...«

Opazovaia pa ga je tudi Sida, a tako previdno, da tega ni niti slutil. Ko je uvidela, da postaja nervozen, se je je polotilo otroško veselje, da je še bolj silila v inženjerja.

»Učinkuje ...« je dejala. »Postal je ljubosumen.«

Potem je pa videla, kako se je obrni k tovarnarju Martincu in Danici ter pričel z njima pogovor o gospodarskih vprašanjih, problemih industrije, zu in izvozu in krizi denarništva. Side niti pogledal ni več, in ko se je kmalu poslovil, ji je nenavadno hladno podal roko in se ji molče poklonil. To slovo je pa zabolelo zopet Sido. Ko sta jezdec in njegov konj izginila za Silanovim vrtom v zelenju sadnega drevja, je postala molčeča in pusta. Inženjerju Kolariču je komaj odgovarjala.

»Končano je,« je dejala, »ni me ljubil. Odšel je, kakor da mu je vse eno. Tako ne odhajajo ljudje, ki zares ljubijo.«

Kmalu nato pa si je dejala karajoče:

»S kakšno pravico terjam od njega resnične ljubezni, ko mu je tudi sama ne nudim? Ženska nečimernost ...«

Iz vsega tega se ji je pa porodil trmast sklep:

»Dobro, ako me ne ljubi in mu je bilo vse le igračkanje, potem je k najbolje, da se je končalo čimprej. Morda bi se bila utegnila vanj zares še zaljubiti. Konec torej! Za mene gospod doktor Danilo Frangež sploh ne eksistira več ...«

Obrnila se je zopet k inženjeru, napravila vesel obraz in pričela z njim skoraj razposajen razgovor, da jo je Danica začudeno opazovala in se zaman trudila, da bi ugenila vzroke njenih tako naglih in ostrih sprememb. Po kramljanju v senci ob vrtu je povabila Sida Martinca in Kolariča na večerjo, kjer se je pridružil še Silan. Mariborčana sta ostala v gosteh še pozno v noč in se šele po polnoči vrnila domov. Ko se je Kolarič poslovil od Side, ji je toplo stisnil roko in zašepetal: »Nocoj ste bili dražestni. Očarali ste me ...«

Po tistem večeru se je Sida hotoma izmikala dr. Frangežu. Hodila je s prijateljico na sprehode drugam kakor navadno, le da njega ne bi srečala in je ostajala zdoma ob vseh tistih urah, ko je prej prihajal na Silanovino. Matilda ji je povedala, da jo vsak dan išče, a videla ga ni ves teden. Vendar je vedno sama vprašala staro gospodinjo, če je zdravnik iskal, ako ji je sama to pozabila povedato. Ko je videla, da se oglaša na Silanovini še po osmih dneh, se je njen trdni sklep že močno omajal.

»Če se za mene ne bi zanimal, ne bi bil tako vztrajen,« si je dejala. »Morda sem mu vendarle storila krivico? Naj se pa zaradi tega vdam? Ne, naj dokaže še bolj, da mu nisem le kaprica.«

Toda ta sklep ni bil lahek. Čimbolj si je skušala dopovedati, da ji ni prav nič do njega, tem češče se ji je zapletal v misli. Misel nanj jo je spremljala na vseh potih in pri vseh opravilih od jutra do večera in se je vpletala celo še v njene ponočne sanje. Ko je potem nekega večera izvedela od Matilde, da doktorja ni bilo, jo je objela jedka tesnoba. Poslovila se je od prijateljice dosti pred kot navadno in odšla v svojo sobo, kjer se je naslonila na okno in zastrmela v temno noč.

»Ni ga bilo ... Čemu bi hodil zaman ... Morala bi govoriti z njim. A kako, saj ni mogoče! Kaj naj bi govorila? Kaj naj bi ga vprašala? Če me ljubi? Saj mi tega vendar nikoli ni dejal in tudi jaz mu tega nisem rekla. Kaj pa je kdaj bilo med nama?«

Ko je izmučena od misli pozno legla k počitku, jo je spanec zajel prav sredi ugotovitve:

»In vendar bi morala govoriti z njim ...«

Drugo jutro, bila je sobota, je spala tako pozno, da jo je Danica morala priti budit. Ko se je pa prijateljica ozrla proti odprtemu oknu, je nenadoma začudeno vzkliknila:

»Kaj je pa to?«

»Kje? Kaj?«

»Ti prekrasni nageljni? Kje si jih dobila?«

»Kakšni nageljni?«

Danica je dvignila z okna velik šopek rdečih nageljnov in jih pokazala Sidi.

»Kako so prišli na okno?« je vzkliknila in planila iz postelje. »Kod jih je položil sem? Sinoči jih ni bilo ...«

Poklicala je Matildo in Heleno, pa tudi oni nista vedeli ničesar.

»Čudno!« je vzkliknila Danica. »Sami vendar niso mogli prileteti na tvoje okno, Sida. Kaj meniš? To ti je ponoči poslal nekdo ...«

»Poslal nekdo ...«

»V pozdrav ....«

»Kdo?«

»Ugani sama.«

»Doktor?«

»Najbrže. Kdo drugi?«

»A kako jih je mogel položiti na okno v prvem nadstropju?«

»To vprašaj njega.«

Sida je ogledovala čudno darilo in zardela kakor tisti rdeči, dehteči nageljni. Pritisnila jih je k obrazu in vsrkavala hlastno njih omamni vonj. In kakor da je s tem vonjem vsrkavala najslajše doživetje, je vsa zablestela v žaru sreče razigrane mladosti.

»Sedaj moram govoriti z njim! Ne smem se mu več izmikati,« si je dejala in odjezdila z Danico na tisto gozdno pot nad Hrušnico, kjer je prej vsak dan srečala dr. Frangeža, toda njega tam ni bilo. Tudi popoldne ga ni bilo na Silanovino.

V. uredi

V solnčenem žaru vročega avgusta so ležale staroslavne Ruše leno zleknjene med obronki zelenega Pohorja in šumeče Drave. Te staroslavne Ruše, ki so videle pred stoletji uprizoritev prve gledališke igre v slovenskem jeziku ter imele že takrat popolno gimnazijo in svojo kulturno tradicijo neokrnjeno in nezlomljiv ponos na svojo vedno živo tvornost. Priprave za prvo uprizoritev »Divjega lovca« na prostem so spremljale s kolektivnim sodelovanjem: eni so nastopali kot igralci, drugo so pripravljali prizorišče igre in prostor za ce, tretji so pa samo svetovali ali li.

Tako je nastalo v ozki naseki med dvema pohorskima obronkoma nad o poletno gledališče z vsem tistim vnim okoljem, ki more dati »Divjemu lovcu« videz popolne prepričevalne resničnosti. Že v prvih popoldanskih urah je vas nenavadno oživela. Z vlaki iz Maribora in Dravske doline, avtobusi, avtomobili, vozovi in kolesi so prihajali radovedni gledalci med Rušane in okoličane ter se skupaj z njimi zrinjali v dolgi procesiji v gozdne sence avditorija. Po amfiteatralno razvrščenih klopeh nad prizoriščem se je razvrščala ple? ? ? skih drvarjev, gozdarjev, kmetov, magnatov in ostalih domačinov do mestnih radovednežev, kulturnih delavcev, poklicnih gledaliških igralcev, režiserjev ter kritikov. V prvi vrsti so skeptično vihali nosove Bratko Kreft, Vladimir Skrbinšek in »Čiča« Tomašić.

Velik avtobus je pripeljal Hrušničane: sodnika dr. Kasjaka, gospo Elviro, Jasno, Branka, pristava Petrovčiča, živinozdravnika Soršaka in vrsto drugih. Posedli so prva, že prej naročena mesta in v kričavem pogovoru čakali pričetka. Kmalu ni bilo več nikjer nobenega prašnega prostora, samo spredaj so bili še trije. Prvega je zasedel hrušniški zdravnik dr. Danilo Frangež, ki je prijezdil v Ruše čisto hladno, samo pristav Petrovčič, ki je sedel tik poleg njega, se mu je globoko poklonil in mu vneto strjeval »svoje misli« o gledališču in igrah na prostem.

V gostem grmovju ob strani prizorišča je počil oster strel, znak, da se prične predstava. Množica gledalcev je osredotočila vse svoje zanimanje na prizorišče, ki je bilo dotlej čisto prazno. Prav v tihem hrupu pa se je začulo naglo peketanje konjskih kopit in po klancu pri prizorišču sta v diru prijezdila ? ? ?.

»Prihajajo ...« je v šepetu zašumelo med občinstvo.

»To je pričetek?« so se začudili nekateri.

»Ne, saj to ... to je Sida Silanova s svojo prijateljico ...«

»Sida Silanova.«

»Sida Silanova ...«

Lepa in visoko vzravnana je prijezdila prva na prizorišče in se z vedrim nasmehom poklonila vsem, ki so jo hiteli pozdravljat. Pristav Petrovčič je planil s svojega sedeža in prijel Sidinega konja za uzde.

»Kam naj ga odpeljem, gospodična Silanova?« je vprašal vsiljivo sladko.

»Hvala, gospod pristav; privežem ga sama,« je odvrnila Sida, skočila iz sedla in vzela Petrovčiču uzde iz rok. »Pomagajte rajše gospodični Druškovi!«

Petrovčič je zardel, vendar je uslužno skočil k Danici, ji odvzel konja in ga odpeljal za Sidinim na trato ob robu gozda. Ko sta se s Sido vrnila, je prvi prizor igre že v vsem razmahu oživljal solčno pozorišče. Ker je Danica zasedla drugo še prosto mesto, je Sida morala hote ali nehote sesti k zdravniku.

»Vi ste že tu?« je vzkliknila po pozdravu in skrila v žepno rutico, s katero si je otirala pot, svojo zadrego in živo rdečico.

»Vedno na mestu, gospodična Silanova. Samo vas ni nikoli ...«

»Sedaj sem tu.«

»Hvala.«

»Ne motita publike!« je zašepetala Danica. »Glej, glej ...«

»Sijajno!« je vzkliknila Sida skoraj na glas.

»Sijajno,« je završalo med množico.

Ta vzklik je veljal upodobitelju Tončka, domačemu diletantu Franju Sorniku.

»Kolosalna maska!« je dejal zdravnik.

»Izvrstna kreacija,« je dodala Sida in se z vživetjem zastrmela v igro, pozorišče in vse prostrano njegovo ozadje.

Pod pozorišlem so ležale med zelenjem sadnega in drugega drevja Ruše s hišami in cerkvijo ob strani. Dalje doli pod vasjo se je dvigala proti nebu siva skupina objektov tvornice za dušik, za njo in v globoko strugo zajedeno Dravo se je pa vzpenjalo proti azurno jasnemu nebu pobočje Kozjaka vse kakor ogromna, očarajoča, z roko največjega umetnika naslikana kulisa. Na tej veliki in tko prekrasno živi kulisi so se menjaje vrstili temnozeleni pasovi gozda, svetlejši kosi travnikov in pašnikov, modrejši vinogradov in zlatorumeni dozorelega žita. Vzpenjali so se vse do vrha, kjer so se medlejše višinske barve poljubljale z jasnim nebom.

»Take kuliserije ni imela še nikoli nobena gledališka predstava,« je zašepetala Sida, vsa vzhičena nad lepoto pokrajine in vedrino dneva.

»Prav gotovo ne,« je pritrdil zdravnik.

Ob koncu dejanja je zagrmela med pisano množico gledalcev ogledujočih ploskanje, ki je še dolgo odmevalo po gozdnih obronkih tja gori v Pohorje in tja doli v dolino proti Rušam. Največje navdušenje je pa veljalo Tončku, ki je bil, kakor oberamergauski uprizorjevalci pasionskih iger, že tedne pred nastopom pustil rasti divjo brado.

Ob jarku za prostorom za gledalce je bila urejena zasilna okrepčevalnica. Točili so pivo, vino, malinovec in druge pijače, pripravljali narezke in kuhali hrenovke. Tudi Sida in Danica sta odšli tja in pridružil se jima je še zdravnik. Spotoma se je previdno nagnil k Sidi in ji zašepetal:

»Čemu se me izogibljete?«

»Izogibljem?«

»Ne tajite.«

Ker Sida ni odgovorila, je dejal zagrenjeno:

»Razumem. Že po zakonu fizike ne morete stati istočasno na istem mestu dve različni telesi ...«

Pogledala ga je začudeno vprašajoče:

»Kje stoji kakšno telo?«

»V vašem srcu.«

»V mojem srcu?«

»Inženjer Kolarič ...«

Sida je hotela napraviti resen obraz, ki naj bi ga speljal v še večjo zmoto, a se ji to ni posrečilo. Zasmejala se je tako neprisiljeno, da je zdravnik osupnil.

»Kaj naj pomeni ta vaš smeh, gospodična?«

»Ugenite!«

»Da ne stoji.«

»Mar mislite, da je moje srce kakšno skladišče ali — ropotarnica?«

Sedaj se je zasmejal zdravnik:

»Nikakor.«

»Torej ...«

»Ne stoji in je prostor v njem še prazen.«

»Morda; morda pa tudi ne.«

»To se pravi?«

»Nič. V mojem srcu ni avtomobilske ceste, namenjen tujskemu prometu. S sedmimi zapahi so zaprta vrata vanj za vse tiste, ki bi si hoteli le radovedno ogledati njegovo romantiko, napiti se žuborečih virov čustev in potem odbrzeti dalje, ne meneč se za onečaščeni raj.«

»Ako bi bilo drugače, bi vas sam prosil, da ga za večno zaprete.«

Sida ga je isprašujoče pogledala, toda zdravnik je vzdržal ta njen pogled in jo zmedel.

»Besede so najcenejše blago, gospod doktor.«

»In ako slede tem besedam dejanja?«

»Tudi ta še niso vedno dokaz.«

»Ampak?«

»Težke preizkušnje, ko je treba veliko tvegati, včasih celo samo življenje.«

»Veliko zahtevate.«

»Zato pa tudi vse nudim.«

»Ne mislim tako. Tvega lahko samo človek, ki ima priliko doživeti resnične preizkušnje. Če pa jih ni? Kaj potem? Škoda, da ni v deželi več Turkov ali vsaj srednjeveških roparskih vitezov ...«

»Tudi brez njih je še dovolj priložnosti.«

»Potem si jih samo želim. Predvsem pa si želim, da bi mogel vsaj še samo enkrat v življenju govoriti z vami čisto sam brez radovednih prič, ki jemljejo besedi vsako ceno.«

»Čemu?«

»Kaj?«

»Kar bi vam na vsak način moral. Vas smem po predstaviti spremiti domov?«

»Ako želite ...«

»Hvala vam.«

Strel za grmovjem je naznačil pričetek nadaljevanja. Sida, Frangež in Danica so se vrnili na svoja mesta. Vendar Sida po tem pogovoru ni več mogla spremljati predstave s tisto poglobitvijo, kakor jo je prej. Po glavi ji je rojilo tisoč misli: »Kaj mi hoče povedati? Da me ljubi? Me res ljubi? In jaz? Kaj naj mu odgovorim? — Ne, tako naglo ne padajo moje utrdbe, in vendar ... Ah, ko bi vedela ...«

Igra se je razvijala v naravnem okolju čudovito neprisiljeno. Ruški diletanti so dokazali v polni meri, da zmorejo tudi tako tvegane eksperimente, ki zlomijo včasih poklicne odre. Celo skepsa gospodov režiserjev in kritikov se je umikala priznanju. Bratko Kreft je razlagal svojima tovarišema novo doživetje potrdila prakse ruskih gledaliških odrov:

»Samo tod vodi pot iz okorenelosti gledišča v nove širine. Treba je vzeti življenje iz življenja, da je resnično življenje. Na tako podlago se mora postaviti zlasti naša ljudska gledališka umetnost, pa bomo mali Slovenci prekosili velike narode. Ruše so napravile zopet prvi velik korak naprej.«

Dejanje se je razvijalo in zaključevalo po vsem prostranem pozorisču, ki je segalo celo tja gori v strmino gozdnatega pohorskega obronka in se skladno zaključilo ob navdušenju vse velike in tako pestre množice gledalcev. Med tem ko se je ta množica raziskala proti vasi, so posamezne skupine živahne razpravljale o predstavi, posameznih prizorih in igralcih, kakor sploh o diletantskih upozoritvah na prostem. Tudi Hrušničani so razpravljali v množici misli in mnenj. Branko in Petrovčič bi si bila kmalu dejanjsko skočila v lase. Pomirila ju je šele Jasna, pred katero se je pristav popustljivo uklonil. Miril je pa tudi sodnik:

»Vse je eksperiment; sicer posrečen, a vendarle eksperiment. Vsa problematika le še ni izključena.«

»Pa naj kdo drugi s takimi sredstvi pokaže več!« je vzkliknil Branko. »Nov dokaz, da smo Slovenci sposobni ustvariti si lastno kulturno podobno. Naši nekdanji tlačitelji Nemci so segali po našem obrobnem ozemlju prav pod firmo kulture, pa kakšna je bila tista njihova »kultura«! Jalova, prežvekovanje že davno prežvečene brezoblične fabriške standardizacije. Slovenci smo v dobrem desetletju po osvobojenju ustvarili na teh tleh več resničkih kulturnih dobrih, kakor so jih Nemci v stoletjih. Naše ozemlje jim je bilo le brezdušno politično bojišče. Poglejte Maribor in njegovo nemško »kulturo« pred osvobojenjem. Siromaštvo, obupno akulturno malomeščanstvo, tipično usmradljivo »špisarstvo«.

»Vse to je res,« je pritrdila Jasna, »a trenutno je dosti bolj važno, da se Hrušnica ne raztepe. Pojdimo nekam. Sida, greš z nami?«

»Kam?« je vprašala Sida, ki je stala ob strani v pogovoru z Danico in zdravnikom.

»Kamorkoli, vse eno je.«

»V gostilno seveda,« je dejala Danica. »Brez gostilne pri nas ni nobenega zaključka.«

»V oštariji se prične, v oštariji se konča vsa politika slovenska ...« je zadeklamiral Petrovčič.

»Kakor da ti ne bi prečepel polovico življenja v »oštariji«, ga je zdobel Branko.

»Torej pojdimo!« je odločite Jasna, pustila svojo ožjo družbo in se pridružila Sidi, Danici in zdravniku, s katerim se je le prav hladno pozdravila. Frangež je vzel Sidinega in Daničenega konja ter ju odpeljal za družbo v gostilno pod pozoriščem, kjer je bilo pod košatimi kostanji na vrtu že živahno vrvenje in kričanje. Uspeh prve ruške predstave na prostem se je moral po stari navadi zaliti z vinom.

Sida je pijačo komaj pokusila. Njene misli so bile daleč od predstave in gostilne. V njeni duši je vladala še vedno zmeda čustev, ki se ni mogla izkristaliti v trden sklep. Naposled se je pa vendarle odločila za kompromis: »Prepustimo usodi ...«

Bilo je že proti večeru, ko so Sida, Danica in zdravnik zajahali svoje konje in krenili v lahnem diru po Dravski dolini in vijugastih gozdnih poteh proti Hrušnici. V gozdni samoti je bila že gosta tema, le izvožena in kostanjata pot je bila oblita od svetle mesečine ustvarjala fantastično — romantično kuliserijo sanjarjenju dveh mladih src. Danica je jezdila spredaj.

»Dovolita mi,« se je opravičila, »da vživam popolni samoti in tišini to romantiko, ki je bo morda tako kmalu za vedno konec.« V resnici je pa hotela nuditi Sidi in zdravniku le priložnost, da končni razvozlata tisti zamotani vozel, ki se je že tedne spletal med njima. »Flirt ali ljubezen, to je končno le čisto njuna stvar,« si je dejala in pognala svojega konja, da je v temni noči izginil Sidi in zdravniku docela izpred oči.

Ta dva sta dolgo molčala. Sida je vznemirjena čakala na obljubljeni ji razgovor, zdravnik je pa izbiral besede, ki naj bi izrazile tisto, kar ji je hotel razodeti. Naposled je pa spregovoril čisto brez načrta:

»Nikoli si nisem mislil, da se bom kdaj znašel ob vaši strani v tako romantičnem okolja in tako čarobni uri. Po teh dneh, ko ste mi odtegnili svoje prijateljstvo, si o takem novem srečanju še sanjati nisem upal.«

»In vendar ste tudi te dni doživljali tako romantiko noči, četudi malo drugje in — menda sami.«

»Kako veste to?«

»Da ste jezdili ponoči okoli?«

»Da.«

»To so mi povedali rdeči nageljni na mojem oknu ...«

»Torej ste ugenili?«

»Od koga drugega naj bi bili?«

»Zares ne bi mogli biti od koga drugega?«

»Mislim, da ne.«

»Sida ...«

»Razveselili so me.«

»In kaj so vam povedali?«

»Da je gospod dr. Frangež ponočnjak, morda somnambalist ...«

»In nič drugega? Vam niso povedali, da so simbol krvavečega srca, ki gine v samoti od hrepenenja po nekom, ki ga je ranil?«

Sida je molčala.

»Vam niso povedali, da ste me priklenili nase s tisoč vezmi že tisti trenutek, ko sta se prvič srečali poti najinega življenja?«

»Ste o tem tako trdno prepričani?«

»Sem.«

»Malo presmela vera.«

»Nikakor. In hotel bi vedeti samo eno: me ljubite tudi vi ... vsaj malo?«

Pognal je svojega konja tik njenega in ujeli njeno mehko, hrepenečo roko.

»Vsaj malo ...« je ponovil.

»Ne vem ...« Ta odgovor je dahnila bolj sebi kakor njemu. »Nisem tako trdno prepričana, kakor vi!«

»Zadostuje mi že rahlo prepričanje. Sida ...«

Ovil ji je roko okoti pasu in jo pritisnil k sebi. Konja sta obstala. Sida se je brez odpora naslonila nanj in čutila v tistem trenutku njegove ustnice na svojih. Čar tople poletne, z mesečino oblite noči, ko so se tam doli od Drave dvigale nad gradovi rahle bele meglice, in poezija njegovih tako občuteno izrečenih besed sta jo zajela v svoj opojni vrtinec in omamila do brezvolja. Dovolila mu je, da jo je objemal in poljubljal in mu na njegova vedno nova vprašanja niti ni odgovarjala. Kako tudi. V njej ni bilo nobenih misli več, bilo je le eno samo sladko, omamno občutje, ki se mu je vdano prepustila vsa.

»Halo—o—o ...« se je oglasila daleč spredaj Danica. Njen klic se je razbil v zatekle gozdne odmeve, ki so krožni po svetli noči kakor glasovi z neznanega sveta.

»Halo—o—o ...«

Sida se je sunkoma osvobodila zdravnikovega objema, spodbodla konja in zdrevela po mračni poti za prijateljico. Zdravnik jo je na svojem vrancu komaj dohajal:

»Sida, sladka Sida ...«

Sida ni odgovorila.

»Pazi na jarke!«

Drevela je dalje.

»Le eno samo besedo še ...«

Ni se oglasila.

Dohitel jo je šele tam, kjer se je gozd umaknil pašniku, ki se je v lahnem loku spuščal proti dolini Jasnice. Jezdila je že vštric s prijateljico.

»Poraženi,« je zmagoslavno vzkliknila Danica.

»Poražen, kako, zakaj?« je boječe vprašal zdravnik.

»Sida je hitrejša.«

Zdravniku je odleglo:

»Vsak poraz je podlaga dragi zmagi.«

Danica je zvedavo pogledala doktorja in nato Sido. Prijateljica je bila tiha in zmedena.

»Aha ...« je vzkliknila in se zvonko nasmehala. »Jezdimo torej v nove zmage; toliko je še pred nami bojišč!«

Pognala je konja. Sida in Frangež sta jezdila za njo. Nekaj časa so vsi trije molčali, potem je pa dejala Danica:

»Današnji dan je bil lep. In poln romantike. Kakor rojstni dan nečesa pomembnega, čeprav ne vem česa. Ruše so vedno polne inspiracij. In povrhu še »Divji lovec«. Najrajše bi zavriskala.«

»Kakor rojstni dan nečesa pomembnega, čeprav ne vem česa ...« je ponovila Sida v sebi. »Ne vem česa ... Ljubezni ali prevare? Solnca ali teme? Sreče ali bolečin?« A na vsa ta tako žgoča vprašanja si ni vedela odgovora. Čutila je, da bi morala biti srečna, še več, blažena, saj je okusila prvi čar mlade ljubezni, pa vendar ni bila. Kako vse drugače si je predstavljala poprej te trenotke. »Saj sploh nisem več Sida Silanova,« si je dejala. »Mar nisem očetova? Se je nenadoma preselila vame težka duša pokojne matere? Kje je tista prejšnja uravnanost in vedrina? Tista revna pot, ki sem jo hodila? Sem si morda le domišljala, da sem, kar nisem? Zakaj je naenkrat v meni toliko kaosa in nekih čudnih temnih senc, kakor v tej tihi noči, v tej skrivnostni samoti?«

Pod zadnjim ovinkom se je pokazala med drevjem od Jasnici z mesečino oblita Silanovina. Ponosna stanovanjska in industrijska poslopja so se šopirila sedaj še bolj ponosno kakor čez dan. Med njimi so pa ležale fantastične sence kakor črne pošasti, ki preže na nekoga, da planejo nanj in ga ugonobe.

Ko se je dr. Frangež poslovil, je Sidi tesno stisnil roko in ji jo vroče poljubil. Ona ga je pa pobožala po licu in dejala komaj slišno:

»Na svidenje!«

»Na svidenje jutri, moja najdražja! Sanjaj o nocojšnjem večeru in o rdečih nageljnih!«

»Nu?« je rekla Danica Sidi, ko sta bili sami. »Sta se pogovorila?«

»Da.«

»Ti je razkril ljubezen.«

»Je.«

»In ti?«

»Ne vem.«

»Kaj si mu odgovorila?«

»Ničesar.«

»Smešno.«

»Da, sama čutim, da je smešno. Ljubim ga, to sedaj dobro vem, in vendar me ta ljubezen ne navdaja s tisto sladko vedrino, kakor bi me morala.«

»To je posledica ženskih teorij najine generacije, ako se zares zaljubi. Tedaj izgubi tla pod nogami, ker svojih čustev ne more uskladiti s svojimi teoteričnimi zamislimi. Hvala Bogu, da mene take globine še niso zajele v svoje vrtince. Plavam na površini.«

»Tudi jaz se branim teh globin.«

»Pa te vendarle vlečejo vase. Vidiš, od tod ta kaos, ta boj med srcem in razumom.«

»A kaj naj storim?«

»Če je tako, potem pojdi na dno. Življenje te bo že samo spet postavilo na površino, ako bo potrebno. Ako pa ne bo, tem bolje. Doživeli bomo tudi v četrtem desetletju dvajsetega stoletja vsaj eno resnično ljubezen.«

Sida zopet ni mogla spati. Doživljaji dneva in večera so se podili mimo njenega spomina kakor projekcija divjega filma po platnu. A čutila je le eno, da se bo naposled vendarle morala vdati čustvom in se prepustiti valovom usode, da jo odnesejo kamor ji je določeno, v tiho pristanišče ali v viharje širokega oceana.

Zjutraj je pa bila vedrejša.

»Saj sem vse neumna,« si je dejala. »Doživljam ljubezen, pa se držim kakor da bi hotela meriti čustva na mere ali tehtati na kilograme. Življenje je treba živeti ...«

Ta sklep ji je postal odločitev in ljubezen med njo in zdravnikom je šla dalje svojo normalno razvojno pot. Ko se je naposled morala Danica vrniti v Maribor, je postalo njeno življenje še bolj navezano na dr. Frangeža. Izpolnjeval ji je vse misli, da zanemarjala celo obiske pri Kasjakovih in Wellakovih. To je bilo na Hrušici še večje potrdilo, da so so med ponosno Sido Silanovo in domišljavim dr. Danilom Frangežom spletle srčne vezi. Že to samo je zadostovalo, da je Jasna dosti lažje pogrešala Sidino družbo.

VI. uredi

Jeseni se Sida ni vrnila v šolo. Ljubezen, ki jo je vso premagala, jo je priklepala na dom in zdravnika. Oče je bil s tem brez besed zadovoljen. Niti vprašal je ni, kako se je odločila. Sicer se je pa tudi vedno manj brigal za njo in njeno življenje. Odhajal je često z doma, in ko se je vračala, je bil molčeč in slabe volje. V njegov prej vedri in ponosni obraz so se vdolble ostre zareze. Lasje so mu naglo siveli; staral se je vidno. Delo v gozdovih in na žagah je zamiralo. Velika skladišča lesa so sivela. Lesna trgovina je skoraj popolnoma zastala. Po Pohorju in Dravski dolini je utihnila prej tako živa ter vesela pesem sekir in žag. Razsipno blagostanje se je umikalo vodno večji skromnosti in varčevanju. Na blazni konjunkturi bogatih povojnih let kot na tekočem pesku lahkomiselno zgrajena lesna podjetja so se podirala druga za drugim. Možje, ki so bili prej mogočniki in so razmetavali z milijoni kakor z malenkostjo, so postajali gospodarske ničle. Nekateri so vsaj na zunaj še varovali svoj videz, drugi pa niti tega niso mogli več. Iz velikih trgovcev in industrijcev so postali skromni prekupčevalci, manipulanti ali celo potniki. Stari, močno zasidrani so pa samo životarili, živeli od kopnečih prejšnjih dobičkov in s strahom gledali v bodočnost. Kriza denarnih zavodov z moratoriji jam je pa naposled zaprla še zadnje vire. Morali so ob lastnih vlogah najemati posojila celo za najnujnejše, tekoče izdatke, a še teh niso mogli dobiti v zadostni meri.

Še huje je zadela kriza male gozdne kmetije brez prihrankov. Pohorci, vajeni živeti samo od gozda, ki se jim je zdel večno neusahljivi vir eksistence, so čutili spremembo vse težje kakor kmetje v Slovenskih goricah, ali na Dravskem polju, ki jim vsaj za hrano ni bilo treba skrbeti. Najtežje je pa udarilo delavce lesnih podjetij, velikih in malih. Izpolnile so se besede hlapca Andreja, da bodo Pohorci hodili za viničarje v Slovenske gorice. Hodili bi, ko bi jih sprejemali. Mlajši so dreveli v mesta, zlasti v Maribor in se v stotinah borili za vsako, tudi najslabše plačano mesto industrijskega pomožnega delavca. Borzo dela so oblegale vedno večje množice lačnih in brezposelnih ljudi. Vratarji tekstilnih tovaren, ki so edine naraščale, so morali iskalce dela kar so vedeli in znali. Nekateri so kradli in sleparili, drugi beračili. Po hišah so si podajali kljuke iz roke v roko. Ker javna sredstva niso zadostovala, so se pričele ustanavljati pomožne akcije z bednostnimi fondi. Brezposelnosti in bedi je sledila tik za petami demorailizacja.

V času, ko bi morale po gozdovih najbolj peti sekire in bi morale biti žage v polnem obratu, je Josip Silan odpustil še zadnje delavce. Nekdanja vesela in ponosna pesem dela je utihnila, popolnoma. Silanovina je postala tiha in pusta. Dvigala se je iznad drevja le še kot začaran grad pravljične Trnjulčice.

Vsa v svoje mlado ljubezen zasanjana Sida je to tišino komaj dojemala in ker oče o gospodarstvu z njo nikoli ni govoril, tudi njegove zaskrbljenosti in staranja ni razumela. Krizo je sedaj videla, saj je čepela kakor gladna zver nad vso Hrušnico in Silanovino ter glodala trde stene, a sama je še prav nič ni čutila. Še vedno je mislila, da je to nekaj, kar nje ne more doseči. Bila je v svojem prepričanju še vedno Sida Silanova, hči milijonarja, hči nezlomljivega magnata.

Nekega popoldneva v pozni jeseni je pa vzbudila Sidino pozornost velika, najmodernejša limuzina, ki je bahavo pridrčala na Silanovo dvorišče in se ustavila tik pred vhodm v stanovanjsko in poslovno poslopje. Skozi okno svoje sobe v prvem nadstropju je opazila izstoprti iz avtomobla čisto neznana tujca. Prvi je bil nizek debeluh v starosti okoli sedemdesetih let, drugi, doban in vitek elegan, jih je pa moral imeti kvečjemu pet in trideset. Oba sta se presojajoče ozrla po poslopjih in napravah in se nato pozdravila s Silanom, ki jima je nenavadno uslužno pri hitel nasproti ter ju nato odpejal v svojo delovno sobo.

»Kdo sta in kaj hočeta?« je radovedno pomislila Sida, saj v zadnjem času, odkar so žage počivale in je bilo trgovine konec, tujih obiskov na Silanovini sploh ni bilo več. »Lesna trgovina?« je ugibala in ni mogla vzdržati. Odhitela je na dvorišče in ogovorila šoferja:

»Kdo sta gospoda, ki ste ju pri peljali?«

»Tovarnar Adolf Rogan in njegov sin Ervin.«

»Iz Maribora?«

»Tovornar Rogan? Čisto neznano ime.«

»Priselila sta se v Maribor šele letos spomladi in zgradila veliko tekstilno tovarno, ki je komaj te dni pričela obratovati.«

Po dolgem pogovoru v pisarni je Silan odpeljal Adolfa in Ervina Rogana na žago in v skladišča. Potem sta si ogledala še druge naprave ter ostala tudi na kosilu. Sida, ki ji je oče pred kosilom predstavil oba tujca, je bila silno radovedna, čemu sta prišla in kaj naj pomeni njun obisk, zato je skrbno pazila na vsako njuno in očetovo besedo, toda govorili so le o splošnih vprašanjih in se niti doteknili niso drugih zadev.

Stari Rogan je bil zelo zgovoren, mladi je pa skoraj ves čas molčal. Sida ga je opazovala in ugotovila že na prvi pogled med njima ogromno razliko: oče je bil komaj srednje rasti, debel, okrogel, trd in energičen, sin pa visok, vitek, tih in brez energije. Med tem ko jo je stari gledal prodirajoče s svojimi malimi, lokavimi očmi ter ji delal puhle, konvencionalne komplimente, si jo je sin komaj upal pogledati v oči, pa še tedaj se je Sidi zdelo ko da mu je nerodno in mu sili v obraz rdečica zadrege, šele ko sta Silan in Rogan odšla po kosilu zopet v pisarno in je ostal sam Sido, se je nekoliko razmajal.

»Vam ni dolg čas v tej samoti, gospodična Silanova?« je dejal in nervozno bobnal s prsti po mizi; ko se je pa spomnil, da to ni dostojno, v zadregi ni vedel kam naj da svoje roke, ki so mu bile očito v napoto.

»Ta samota je prelepa, da bi dolgočasila. Mimo tega — čitam knjige in obiskujem prijatelje v Hrušnici.«

»Vi čitate knjige? Mnogo?«

»Kolikor mi je potrebno za pouk in razvedrilo.«

»Kakšne knjige čitate?«

»Večinoma novejše romane.«

»Romane ... Slovenske?«

»Včasih tudi nemške. Samo teh ne dobim veliko.«

»Vidite, tudi jaz rad čitam. Čitam večinoma nemške in francoske knjige. Moj oče je sicer slovenskega pokoljenja, naš rod izhaja iz Savinjske doline, toda živeli smo dolgo na Dunaju in pozneje v Kočevju, kjer nam je bil občovalni jezik nemščina. Moja pokojna mati je bila tudi Slovanka, Čehinja, a z očetom in z menoj je govorila vedno nemški. Tako sem se slovenščine naučil šele v zadnjem času in le za silo.«

»Morda bi vam bilo lažje, ako bi govorila nemški?« je vprašala Sida, ki je mislila, da je bil prej tako molčeč in je tudi sedaj tako neroden le zaradi tega, ker ne obvlada dobro jezika.

»O ne, gospodična Silanova; ljubše mi je, ako govoriva slovenski. Tako se vsaj vadim in izpopolnjujem. Saj v Mariboru itak skoraj nimam priložnosti govoriti slovenski.

Čim kdo opazi, da se mi zatika, že prične pogovor v nemščini. To je pri Slovencih splošna navada.«

»Morda nekoliko tudi slabost.«

»Morda. Tako se tudi onim tajcem, ki bi se hoteli naučiti slovenskega jezika, ubija prepričanje v potrebo tega učenja in posledica je, da žive cela desetletja med Slovenci, pa se ne nauče niti najpotrebnejših stovenekih besed in stavkov. To so posledice prejšnjih razmer.«

»In nekoliko tudi naše čudne bebavosti, da hočemo vselej, kadar je in kadar ni potreba, pokazati svoje poliglotske sposobnosti. Jaz obvladam dobro štiri jezike, pa govorim s tujci v njihovem le tedaj, kadar vidim da slovenščine res ne razumejo. Čitam pa vse.«

»Se zanimate morda tudi sa znanost?«

»Specielno ne.«

»Vidite, moje glavno zanimanje je pa psihoanaliza. Po Freudu ...«

»Psihoanaliza? Vi ste vendar industrijec, gospodarstvenik.«

»Žalibog.«

»Vas to ne zanima?«

»Čisto nič. Hotel sem studirati filozofijo, pa — nisem smel. Kakor moj starejši brat Evgen, sem se moral tudi jaz posvetiti gospodarstvu. Tako je hotel oče.«

»In niste srečni?«

»Doslej sem bil, ker sem našel poleg naloženega dela še vedno dovelj časa za zasebni studij.«

»In poslej?«

»Se bom moral gospodarsko osamosvojiti. Tako želi oče.«

»Kako mislite to osamosvojitev?«

»Oče mi hoče ustanoviti novo industrijo, ki naj bi jo vodil sam in na lastni riziko.«

»Je vaš obisk pri nas s tem v zvezi?« je vprašala Sida naglo in uprla vanj tako ostro svoje lepe, žive oči, da ji ni ušel najmanjši gib njegovega obraza.

Ervina Rogana je to vprašanje zmedlo, da ni vedel, kaj naj odgovori. Ko je dvakrat ali trikrat odprl usta ne da bi iztisnil iz njih besedo, je dejala Sida prav tako naglo in odsekano kakor prej:

»Torej je v zvezi.«

»Nekako ...«

»Kako?«

»To so nerodne zadeve, gospodična,« je dejal v zadregi mladi Rogan. »Zdi se mi, da o tem z vami ne bi smel govoriti. Poslovne zadeve ...«

»Sida Silanova hoče biti poučena tudi o poslovnih zadevah, ako se tičejo Silanovine in nje, gospod Rogan junior!«

»Kaj poreče oče ...«

»Saj se vendar nameravate osamosvojiti!«

»Da, a s tem očetove kontrole še ne bo konec. Ne zaupa mi.«

»To ni važno. Kar mi poveste, ostane med nama. Velja?«

»So trenotki, ko je človeška podzavest ... Kot psihoanalitik ... ne bi ...«

»Tudi psihoanaliza tu ni važna.«

»Oprostite, gospodična ... tu bi ...«

»Dobro, potem bom govorila sama. Prišli ste, da napravite z mojim očetom neko kupčijo. Mar ne?«

»To pač.«

»Lesna industrija in trgovina počiva. Kriza ... Sedaj ste prišli, da — presedlamo.« Ta nenavadni misel ni sklep se ji je rodil v trenotku ob spominu na nekdanje Daničine besede: »Tekstilna industrija uspeva, doživlja dobo velike konjunkture; tudi tvoj oče bi lahko presedlal ...«

»Odvisno je od sporazuma.«

»Z udeležbo mojega očeta?«

»Tega ne vem, gospodična. O podrobnostih nisem poučen. Zadeva je strogo zaupna.«

»Vidite,« je dejala Sida, »nikoli se nisem ukvarjala s psihoanalizo, pa sem vas vendarle prijela na pravem mestu in izvedela, kar sem hotela. Hvala vam, gospod Rogan junior.«

»Povedal sem, česar vam ne bi smel. Ne izdajte me!«

»Bodite brez skrbi.«

»Hvala ...«

Silan in Rogan junior sta se prav tisti trenutek vrnila v obednico in presekala nadaljnji pogovor.

Stari se je z osladnim nasmeškom poklonil Sidi:

»Odhajava. Kličejo naju novi posli. Zdravstvujte! Upam, da se v kratkem zopet vidimo v vašem vzornem domu.«

»Veselilo me bo.«

Tudi Rogan Junior se je poslovil, prav tako nerodno in v zadregi, kakor se je predstavil. Stisk njegove roke je bil brez življenjske energije.

Ko je zabrnel motor in je avtomobil izginil z dvorišča, se je Sida obrnila k očetu in vprašala kakor iz čisto navadne zvedavosti:

»Čemu sta prišla?«

»Po trgovskih poslih,« je odgovoril Silan.

»Zaradi nakupa lesa?«

»Da.«

»Tega ne potrebujeta.«

Silan je osupel obetal:

»Kaj si dejala?«

»Pa ga v svoji tekstilni industriji ne potrebujeta. Prišla sta po čisto drugih poslih. Papa, ti mi nekaj prikrivaš. Nisem več otrok, malo naivno dekletce. Hotela bi vedeti, kakšen je naš položaj in kaj se pripravlja?«

»Preureditev podjetja, ako res že seliš vedeti.«

»Kakšna preureditev?«

»Iz lesne v tekstilno industrijo. Kriza lesne trgovine in industrije traja lahko leta. Razna znamenja kažejo, da se časi velikih konjektur sploh nikoli več ne vrnejo. Čakati ni mogoče. Ves obrat stoji. Ne vidiš in ne čutiš te pustobe človeka ubija? Ubija mene, Silanovino, Hrušnico in vse Pohorje, po dolini se plazi siromaštvo. Nova industrija bo vzbudila novo življenje. Ljudje bodo zopet zaslužili in naš dom bo zopet to, kar je bil nekoč.«

»In en moreš izvršiti te preureditve sam, brez Roganov?«

»Ne morem. Prvič se na tekstilno industrijo še ne razumem, drugič pa nimam dovolj likvidnega kapitala.«

»Potem bi bilo bolje stopiti v stike z Martincem. Zakaj z Rogani?«

»Ker sem z njimi že od prej v poslovnih stikih.«

»V kakšnih?«

Silan je postal nervozen, vendar je dejal mirno:

»V poslovnih stikih pač. Menda ti nisem dolžan predlagati obračunov svojega poslovanja. Delal bom z Rogani, ker moram.«

»Kot družabnik?«

»Da, Silan in drug.«

»In ta drug?«

»Bo Ervin Rogan.«

»S kakšno udeležbo?«

»To še ni določeno. Nismo se še sporazumeli.«

»Bojim se, da se bo to družabništvo slabo končalo.«

»Zakaj neki?«

»Ne vem, a slutim. Niso mi simpatični.«

»V poslovnih zadevah osebne simpatije niso potrebne in so sploh brez pomena. Poslovno življenje je trda, realna zadeva.«

»Sloneti pa mora na zaupanju.«

»Seveda.«

»In zaupaš Roganom, zlasti staremu?«

»Seveda.«

»Pazi! Temu človeku ni prav nič do tebe in do nas. Voha mrhovino, to je vse.«

Silan ni odgovoril. Sidine besede so ga vznemirile. Opazila je, da se bije v njem težek boj in da njegove odločne besede ne izvirajo iz resničnega prepričanja in jasne zavesti. V ozadju morajo biti še neke druge zadeve, neki razlogi, o katerih je vedela, da jih iz očeta ne bo iztisnila.

Ko je bila zopet sama, se je globoko zamislila, in to razmišljanje ji je nabralo mladi, dotlej tako vedri in neskrbni obraz v prve gube resne skrbi. Prvič v življenju je čutila se je njene brezbrižne mladosti doteknilo nekaj trdega, kar je prej hodilo mimo nje v velikih ovinkih. Kriza, ki se ji je zdelo ko pravljica o nečem daljnjem, kar se nje čisto nič ne tiče, je posegla po njej z na široko razklenjenimi kremplji. Čutila je njeno grozotnost, dasi še docela nejasno. Razločno je slutila samo eno: da se bo vse spremenilo, da bo konec starega, tistega, kar je bilo prej tako nespremenljivo kakor tok bistre Jasnice proti mogočni Dravi.

Prva misel, ki se ji je porodila iz te duševne depresije, je bil zdravnik.

»Moram mu povedati!« si je dejala. »Govoriti moram z njim o vsem. Potrebujem njegovih nasvetov. Ako se Silanovina razkolje, se spremeni tudi moj položaj in temelj najinega razmerja.

Sem, kjer so gospodarile neomejeno tri naše generacije, poseže tuja roka. Kaj poreče Danilo? Se ne bo njegova ljubezen ohladila? To bo preizkušnja! Ako me resnično ljubi, ostane moj, naj se zgodi karkoli.«

Potem se ji je pa v mehanično razmišljanje nenadoma zasekal čustveni dvom:

»In če me ne ljubi resnično, če je njegova ljubezen le odsev bleska Silanovine?«

Spomnila se je Daničinih besed. »Poročila bi se z njim, ako bi bila bogata, sicer najbrž ne.« Toda ljubezen je bila možnejša kakor dvom:

»Ne, ne ... Neumnost! Kako morem sploh dvomiti? Danilo me ljubi resnično, ljubi zaradi mene, ne zaradi česa drugega.«

Ko sta se pa popoldne sešla na gozdni poti nad Jasnico, jih beseda o vsem tistem ni mogla z jezika. Zaman se je trudila, da bi našla uvod, ki naj bi jo pripeljal do odkritosrčnega razgovora. V njegovem objemu je mislila na dopoldanski obisk Roganov in na sto mračnih stvari, namesto nanj in njuno mlado ljubezen.

Frangež je čutil njeno čudno zamaknjenost, njeno duhovno odsotnost, in jo je poizvedujoče vprašal:

»Kakšna si? Zdiš se mi tako vsa drugačna.«

»Drugačna? Res?« je dejala in napela vse sile, da bi ohranila popolno ravnodušje.

»Si bolna?«

»Ne.«

»Kaj ti je potem?«

»Ne vem.«

»Me ne ljubiš več tako, kakor doslej?«

To vprašanje jo je razorožilo. Vsa njena tiha zaskrbljenost se je naenkrat prelila v mogočen plamen ljubezni, ki je zagorel v skoraj obupno hrepenenje po njem. Ovila mu je roke okoli vratu se privila tesno k njemu in se mu kakor lačno dete prisegala k usnam. Njen nejasni nemir in podzavestni strah se je hotel napiti novih moči, novih svetlob, ki naj bi pregnale moreni mrak.

»Moj dragi!« je vzkliknila viharno. »Kaj ne, da me ljubiš, resnično, silno ljubiš in me boš vedno ljubil, naj se zgodi karkoli ...«

Stisnil jo je k sebi:

»Mar še vedno dvomiš?«

»Ne ... ne dvomim več. Moj si, moj ...«

Toda že v tistem trenutku je začutila znova, da bi morala govoriti z njim o čisto resnih stvarah, ki so jo težile. »Moj boš tudi, ako ...«

»Tudi ako? Kaj naj to pomeni? Izgovori do konca.«

»Ako se kaj spremeni ...«

»Kaj naj bi se spremenilo?«

»Ne vem ...«

»Sida!« je spregovoril zdravnik resno in ji pogledal v oči. »Ti veš. Nekaj mi prikrivaš.«

»Ne ...« Povesila je oči in postala nervozna.

»Ne taji. Predobro slutim. Ne moreš mi prikriti. Povej!«

Naslonila se je nanj in mu ni odgovorila.

»Govori!«

Molčala je dalje.

»Ako me zares ljubiš, potem mi moraš povedati. Zakaj si vznemirjena?«

»Zaradi doma ...« je z muko iztisnila iz sebe.

»Ne razumem.«

»Pripravljajo se velike spremembe.«

»Kje?«

»Doma.«

»Kakšne?«

»Gospodarske.«

»Torej se je zajedla kriza tudi v Silanovino?«

»Ti to veš?«

»Slutim. Sicer pa, ljudje govore že dolgo ...«

»Kaj govore?«

»Da tudi Silanovina ni več tako trdna.«

»To govore? In kaj še?«

»Nič drugega.«

»Tako hudo že ni. Pripravlja se samo preusmeritev podjetja.«

»Tudi o tem se že šušlja ...«

»Od kdaj? Od danes?«

»Ne, že od prej; že nekaj dni.«

»Že nekaj dni? Ljudje to vejo? Saj sem še jaz izvedela komaj danes.«

»Baje je v zvezi Rogan ...«

»Ti ga poznaš?«

»Samo na videz in po pripovedovanju.«

»Starega ali sinova?«

»Vse tri. Stari je nevaren; Ervin je pa šleva.«

»Docela moje mnenje.«

»Drugačno tudi biti ne more. Ime Adolfa Rogana ni priljubljeno. Vojni dobičkar, ki je obogatel na čudne načine. Oderuh ta pijavka, človek brez čuvstev, pridobitveni stroj. Mimo tega nemčur. Zdi se mi, da bi moral biti tvoj oče bolj previden. Tu ne gre samo za gospodarske, ampak tudi za narodne zadeve. Silanovina je bila naša narodna trdnjava; brez nje bi se bila vsa Hrušnica potopila v valovih potujčevanja, ki so pljuskali do osvobojenja preko Kozjaka in Drave v pohorske klance.«

»Papa pravi, da ni drugega izhoda.«

»Morda bi je pa vendar o našel?«

»Govori ž njim!«

»Iz srca rad, a ne morem.«

»Zakaj ne moreš?«

»Ker bi dejal, naj se ne vtikam v njegove sadeve. Moral bi mu odkriti, da se ljubiva, a to bi lahko vse pokvarilo. Sedaj še ni čas za tako priznanje. Teren se mora šele pripraviti.«

»Zdi se mi, da nekaj že sluti.«

»Ti je dejal?«

»Še ničesar. A iz raznih znakov sklenem, da mu najina ljubezen ni čisto neznana.«

»To je dobro znamenje. Ako bi nama bil nasproten, ne bi molčal, če res ve.«

»In če bi stopila predenj in mu povedala ...«

»Bi lahko vse pokvarila. Ti si edina dedinja Silanovine, jaz pa sem šele mlad zdravnik brez premoženja, v Hrušnici tako rekoč še tujec. Biti morava previdna! Tu je potrebna spretna taktika.«

»Ah, povsod sama taktika, računi, spekulacije ...« se je ujezila Sida, a zdravnik jo je takoj pomiril:

»Za vsako srečo, ki jo hoče človek zavojevati, je potrebna premišljena strategija. Ta se čuvstva morajo umakniti razumu. Ljubezen pa je vojska, ki se ne da premagati. Ako ne dosežen cilja po glavni cesti, nama ostane še vedno vrsta stranskih poti.«

»Ki vodijo po ovinkih, o katerih nihče ne ve, kako dolgi so. Med tem se pa zasidra na Silenovini Rogan ...«

»Tu storiš za enkrat največ le sama. O Roganu dobiš informacije preko Danice pri Martincu. Potem pritisni na očeta ... Izdelati morava načrt. Najprej Danica in Martinc ...«

»Vidiš, na to sem mislila že sama, takoj jutri se odpeljem v Maribor ...«

Štiri in dvajset ur pozneje je imela Sida že precej točne informacije. Z Danico, ki jo je ločilo do poroke po starokatoliškem obredu le še nekaj dni, je izvedela od Martinca kratko, a trdo resnico: Adolf Rogan je upnik Silana. S prozorno spekulacijo je prevzel od znanega denarnega zavoda cesijo nekih terjatev, ki segajo v stotisoče, morda celo v milijone. Njegovo poseganje v Silanovino je nevarno, a odvrniti bi se dalo samo z likvidacijo računa. Silan gotovine nima na razpolago, ker je njegovo večje dobroimetje v Italiji zamrznjeno v kliringu. Martinc bi pomagal in bi se sam interesiral za sodelovanje pri reorganizaciji, a je vložil ves likvidni kapital v izgradnjo svojega podjetja, mimo tega je pa moral izplačati še ločeni ženi pol milijona dinarjev odpravnine ...

Ko se je Sida vračala iz Maribora, je vedela, da se polipova lovka, ki se je doteknila doma njenih očetov, ne da več odstraniti. Samovladja Siianov je konec. Ponosna, netrpogljiva Silovina se pretvarja v družbo s tujimi soodločevalci, ki prihajajo z enakimi nameni kakor jež v lisičji brlog. Ta zavest jo je bodla ko razbeljena bodica. Njene jasne oči so se zameglile, njena vedra duša je postala mračna. Mladostna neskrbnost je koprnela, in še preden se je mogla docela zavedati, je že stala sredi resnosti življenja. Kriza je dobila vidne oblike, stala je pred njo kakor ogromna pošast, kakor nenasitni moloh. In tedaj je Sida vedela čisto določno, da je zares Silanova hči, kri tiste krvi, ki se ni zadovoljevala samo s tiho srečo ljubezni, ampak je hotela tudi moči in bleska vidne zunanjosti. Iz viharja, ki se je pripravljal, bi se lahko umeknila v zatišje zakona z dr. Frangežem, morda tudi proti očetovi volji, a morala bi zapustiti ladjo Silanovine. Tega ni hotela, ni mogla. Hotela je rešiti ladjo. Kaj bi brez nje? Brez bogastva, brez gloriole magnatstva, s katero se je rodila in dorasla ... Ta gloriola se ji je zdela tako potrebna kakor ptici zrak in ribi voda.

»Ne Sida Silanova,« si je dejala, »ni rojena za male, tesne razmere. Potrebne so ji širine, da se razmahne in v njih izživi ... Borili se bomo ...«

Ta misel je tisti hip prerasla celo ono na dr. Frangeža; vstala je ob njeni ljubezni in dosegla njeno višino na isti črti:

»Borili se bomo za Silanovino in za ljubezen ...«

VII. uredi

»Osvobojenje? Kakšno osvobojenje? se je razburjal Branko v posebni sobi hrušniške restavracije pri »Sv. Arehu«. Funkcija svobodnega naroda ni sama politika ali kultura, ampak je tudi gospodarstvo. Smo se Slovenci gospodarsko osvobodili? Ne. Namesto v svobodo in osamosvojitev, lezemo vsak dan v večje gospodarsko suženjstvo. Pred vojno so nam tujci gradili industrijo, da bi nas z gospodarskim zavojevanjem socialno zasužnjili in potujčili, po vojni se je politično in kulturno zasužnjevanje na videz sicer zaustavilo, gospodarsko pa gre dalje svojo pot.«

»Nacionalno in kulturno nas pa vendarle ne more več pritisniti k tlom,« je ugovarjal Petrovčič. Tuji kapital ni tako zlo, samo ako ga asimiliramo. Predvsem pa moramo asimilirati njegove predstavnike.«

»Nemce in Žide,« je smeje se dejal živinozdravnik Soršak; teh ne bomo nikoli asimilirali. Židje se sploh ne dajo asimilirati, Nemci pa te potrebe ne čutijo, in je, ako ostanemo Slovenci taki kakršni smo, nikoli ne bodo čutili. Saj še nemčurstva ne moremo ratreti in se še vedno plodi, štirinajst let po osvobojenju.«

»Zato, ker se ne poslužujemo pravih metod. Tu je le ena sama pot: fašizem!«

»Tu je le ena samo pot: samozavest in podjetnost!« je ugovarjal Branko. »Brez vsakega fašizma, ki je in ostane bolna zabloda, proti kateri bi se morali mi Slovenci boriti še bolj kakor vsak drug narod na svetu. In boj proti malomeščanskemu konservatizmu, proti tisti prekleti usmradljivi duhovni in poslovni lenobi, ki je ustvarila v nas neumno prepričanje, da mora sin tudi prodajati rozine in rožiče in nič drugega, ako je že stari prodajal tako branjevsko kramo. Iz tega izvira smešna vera, da Slovenec ne more biti ustvarjalce novih industrij, ampak mora priti tujec, Nemec ali Žid, da zavoha konjunkturo in da »slovenski proletarski raji« v njenem lastnem domu milostno skorjo kruha.«

»Čisto točno,« je pritrdil živinozdravnik.

»In tisti »tuji« kapital ... Veste, kako se je zgradila »slovenska« in ostala naša tekstilna industrija. Veste s čigavim kapitalom?«

»S tujim,« je dejal Petrovčič.

»Prav to ni res: z našim!«

»Kako?«

»Dokaj priprosto. Tu mislim na Nemce in »češke« Žide, ki so vohajoč konjunkturo prišli k nam v zadniih letih. Mar ne mislite, da so ti ljudje prinesli k nam kapital? Ne. Prišli so večinoma goli — in dobili pri naših denarnih zavodih kredit na razna svoja ali na tuja podjetja v Avstriji in na Češkoslovaškem.

Kar so pripeljali k nam, so bili stan stroji, s katerimi so pričeli obratovali. In od teh strojev še carine niso plačali. Svojo industrijo so torej zgradili z našim lastnim kapitalom, katerega so po večini že vrnili, z dobički se pa polnijo njihove blagajne, pri nas in preko meje. In kako so zgradili to industrijo? Ste kdaj pogledali? Stavbe so zidane tako, da je na prvi pogled očito, kakšen je njihov namen: izrabiti konjunkturo do konca, izžeti nase delavstvo in konzumente, potem pa, ako konjuntura upade, pustiti vse in z denarjem oditi bogatit tujino. Naše delavstvo naj ostane potem brez posla in kruha. Edina izjema je Hutter v Mariboru, morda tudi Martinc, a tega ne moremo še šteti med velike.«

»Zakaj potem naši ljudje niso zgradili te tekstilne industrije? Ako je nastala z današnjim kapitalom, nam tujci niso bil potrebni,« je dejal pristav.

»Zato, ker smo Slovenci gospodarsko popolnoma neiniciativni in trdno prepričani, da za industrijce sploh nismo rojeni, ampak samo za duhovnike, uradnike, kramarje in industrijski proletariat. Če ustanavljamo nova industrijska podjetja, potem so to žage, opekarne ali pa izdelovalnice tistega blaga, ki ga je itak že več ko preveč. Mimo tega pa — to poglavje je morda še bolj žalostno — naš človek pri našem denarnem zavodu ne dobi kredita.«

»To je tisto,« je vzkliknil živinozdravnik. »Poznate najzanimivejšo povojno kreditno zgodbo iz Maribora? Veste, kako je neki tujec dobil posojilo 100.000 dinarjev na — napis svoje firme? Bilo je tik po zrušenju bivše Avstrije, ko je bilo denarja kakor peska. Nekega dne se je nenadoma pojavil v Mariboru eleganten gospod, se vrinil v boljšo družbo in postal naenkrat »gospod tovarnar.« Kupil si je — seveda na kredit — najnovejši avtomobil, protokolaciji pri trgovskemu sodišču svojo »firmo« in naročil velik, kričeč napis. Oborožen z avtomobilom, potrdilom o protokolaciji in napisno desko je potem stopil v neko banko in zaprosil pri ravnatelju za posojilo pol milijona dinarjev.

Gospod ravnatelj tako odličnemu prijatelju kredrta seveda ni mogel odreči. Odredil je samo komisionelni ogled skladišča, ki je ugotovil, da bi bil kredit 500.000 dinarjev sicer morda previsok, da pa se vsota 100.000 dinarjev gospodu industrijcu lahko brez nevarnosti stavi na razpolago. Elegantni gospod z avtomobilom je sicer ugovarjal in zahteval pol milijona, naposled se je pa vendarle zadovoljil z odobrenim zneskom, ga dvignil, sedel v avtomobil in dejal, da mora za nekaj dni po važnih trgovskih poslih v tujino. S te poti se pa dolgo ni vrnil, tako dolgo, da se je gospodu bančnemu ravnatelju ta odsotnost zdela vendar malo čudna in sumljiva. Še bolj sumljiva pa mu je postala, ko je izvedel, da je tuji gospod izpraznil pred odhodom svoje samsko stanovanje, ne da bi poravnal vsaj najemnino. Toda to pač ni bilo še tako hudo. Kaj bi z gospodom, ki je izginil, samo da so ostala njegova skladišča. Ko pa so hoteli ta sldadlsča vnovčiti, da vrnejo bančni blagajni posojenih sto tisoč dinarjev, so v nepopisnem začudenju ugotovili, da ta skladišča sploh niso nikoli bila last »gospoda industrijca« ampak — delavnice Južne železnice ... Gospod z na kredit kupljenim avtomobilom in protokolirano firmo je bil namreč postavil svojo napisno desko za železniškim skladiščem. Bančna komisija je torej videla blago, ki je imelo z gospodovo lastnino prav tako malo opravka kakor Pilat s »Credo ...« Pozneje so ugotovili, da je bil elegantni gospod čisto navaden hlapec.«

»Da, to zgodbo poznam,« je dejal Branko. »A to ni najvažnejše, pač pa to, da so takrat mnogi naši trdni, realni podjetniki zaman prosili pri naših bankah za mnogo manjše kredite. To je ilustracija, ki ne potrebuje pojasnila. In potem govorite še o osvobojenju. Lepo gospodarako osvobojenje, ko tega tuji ali vsaj anacionalni kapital celo po naših starih trdnjavah, ki so poprej kljubovale vsem nemškim pritiskom. Njegovi kremplji so posegli tudi še k nam v Hrušnico, zasadili so se v Silanovino. Nove tovarne ne gradi Silan: na njegovih tleh, kjer so neomejeno kraljevale tri generacije, sedi nemčur Rogan krvoses, ki bi prodal za svoje kupčijske interese semega Boga. Hrušniška slovenska trdnjava ja padla — v štirnajstem letu po našem političnem oavobojenju! Mimo vsega tega gremo kakor mimo nepomembnih epizod in se — prepiramo za oslovo senco malih strankarskih razprtij. Hlapci ...«

Ko je mlada hrušniška razpravljala o perečih vprašanjih slovenskega gosporskega osvobojenja, je bilo doli na Silanovini živahno vrvenje. Zidarji, tesarji in mizarji so gradili tovarniške objekte za novo tekstilno podjetje »Silan in drug«.

Tam, kjer so stala prej ogromna skladišča lesa, so vstajale pritlične stavbe s poševnimi steklenimi strehami, da sprejmejo med svoje zidove tkalne stroje in »sužnje, ki jim bodo stregli«, kakor je dejal Branko. Silanovina je spreminjala svoje staro lice, postajala je moderna. Ljudje, ki so hodili mimo, so gledali z nezaupnimi očmi in zmajevali z glavami. Pohorci, ki so stoletje živeli le od gozda, se niso mogli vživeti v nove čase. Hlapec Andrej, ki je vozil s postaje gradbeni materijal je spotoma mrmral in klel:

»To bo delo za otroke in ženske. Kaj pa bomo mi moški? Hudiči ...«

Dokler je bila jesen suha in solnčna, sta prihajala Adolf in Ervin Rogan z avtomobilom v Hrušnico nadzirat delo, ko so pa napočili oblačni in deževni dnevi, je ostajal Ervin na Silanovini po ves teden, dasi je bila njegova navzočnost čisto nepotrebna. Vstajal je pozno, šel dvakrat ali trikrat skozi nove stavbe, ki so bile zunanje že dogotovljene in malomarno kimal z glavo, nato se je pa zaprl v svojo sobo ter zagrebel kupe knjig. S Silanom ni govoril veliko, več pažnje je posvečal Sidi. Včasih je mukoma iskal njene družbe in se trudil zaplesti se z njo v pogovor. Hotel je najprej pridobiti za svojo amatersko psihoanalsko znanost. Ko je pa uvidel, da je ne zanima in se njegovemu navdušenju pritajeno posmehnuje, je govoril z njo o svetu in vsakdanjih dogodkih.

Sida je že kmalu opazila, da se da v njenih rokah gnesti kakor vosek, zato je izkoriščala svojo moč in ga vedno bolj zapredala v neko nadoblast, s katero je hotela križati račune Rogana seniorja. In dasi pust, brez energije in smisla za vprašanja vsakdanjosti je vendar Rogan junior pričel vedno bolj ceniti Sidino življenjsko zdavje, njeno praktičnost in moč. Morda se je prebujal ob njej tudi tako nekam daleč v ozadje potisnjeni moški.

»Gospodična Silanova,« ji je dejal nekoč, »veste, da ste trd oreh?«

»Za vas?«

»Menda ne samo za mene. Studiram vas že dolgo, pa mi vse metode nič ne pomagajo. V vas je navidez toliko protislovij, ako pa stvar globlje premotrimo, se vsa ta protislovja vendarle urejajo v neko logiko. Prav ta čudna, simpatična logika mi pa zadaja največ preglavic. Zdi se mi, da žive v vaši podzavesti najrazličnejši goni, ki so produkt zadržanih hotenj vaših prednikov različnih linij. Vsi ti goni se pa urejajo v vaši individualni osebnosti v neko sistematično enoto. In v vas je toliko življenske pestrosti, da vam jo odlkritosrčno zavidam. Zdi se mi, da bi mogel iz vas črpati vsega tistega, kar mi manjka.«

»Kaj vam pa manjka, gospod Rogan junior?« se je zasmejala Sida. »Imate premoženje, svojo psihoanalizo in vse kar potrebujete.«

»O ne, vsega nimam, gospodična Silanova. Narava mi je nekatere energije preskopo odmerila. Pred vsem — veste biti hočem odkritosrčen — mi manjkajo skoraj vse tiste lastnosti, ki dajejo moškemu privlačnost v ženskem svetu.«

»V ženskem svetu?« se je hudomušno začudila Sida. Kaj se pa vi, filozof, zanimate sa ženski svet? Kaj bi z ženskami?«

»Da, to je res čudna zadeva. Veste, skoraj smešna. Kaj bi z ženskami ... Če je človek neroden, pa je vendarle moški ... Vidite, včasih se mi zdi, da bi moral tudi jaz imeti nekoga, ki bi mi bil bližnji, kakor sta mi oče in brat. Nekoga, ki bi me dopolnjeval v tistem, kar mi manjka.«

»Potem si najdite prijatelja.«

»Ne, prijatelj mi tega ne bi mogel dati. Biti bi morala prijateljica ...«

»Nič lažjega ni, kakor to, gospod Rogan junior. Prijateljic najdete dandanes kolikor hočete, treba se vam je le zavrteti okoli, pa prilete.«

»Tako lahko to ni, gospodična Silanova.«

»Drugim morda že, toda meni ...«

»Saj ste psihoanalitik.«

»A moje področje je le teorija.«

»Poizkusite s prakso.«

»Saj bi, toda ...«

»Čujte, gospod Rogan junior ...«

»Gosoodična Silanova, recite mi rajše Ervin Rogan. Ta »junior« me tako neprijetno spominja na poslovne zadeve, do katerih mi je v vasi družbi še manj kakor sicer.«

»Dobro, torej gospod Ervin Rogan — Povejte mi čisto odkrito: ste bili že kdaj zaljubljeni? Veste sploh, kaj je ljubezen?«

»Seveda vem. Tudi jaz sem že okusil njeno grenkobo, celo zelo mlad.«

»Vi ste bili zaljubljeni?«

»Ko sem bil star sedemnajst let, sem srečal vsak dan na poti v šolo neko dražestno mlado deklico. Bilo je na Dunaju. Vsak dan je ob isti uri šla mimo mene.«

»In vanjo ste se zaljubili?«

»Da zaljubil do ušes, ali še čez, ako hočete.«

»Srečno ali nesrečno?«

»Kako mislite to?«

»Če vas je tista dražestna deklica tudi ljubila?«

»Tega ne vem ...«

»Ji niste nikoli razkrili svoje ljubezeni?«

»Nikoli. Sploh niti govoril nisem z njo.«

»Kakšna ljubezen pa je potem bila to?«

»Strašna, gospodična Silanova. Tako strašna, da je menda docela določila poznejšo pot mojega življenja. Vsak dan sem se ji hotel približati, pa nisem imel poguma. Bal sem še, da me ne bi zavrnila. Samo nekoč, ko me je neki sošolec s silo sunil proti njej, sem jo pozdravil in nagovoril, potem pa nisem zdravil in nagovoril, potem pa nisem strašno. Stala je nekaj časa osupla pred menoj, potem se je pa na glas zasmejala, mi dejala »osel« in odbrzela dalje. Kako je bilo tisti dan v šoli, še danes ne vem, samo to vem, da sem se po pouku zaprl v svojo sobo in se razjokal. Da, razjokal kakor majhen otrok. Vendar sem še dalje hodil za njo. Postajal sem včasih po cele ure pod njenim stanovanjem. To je bila strašna ljubezen, gospodična Silanova. Ostala je v meni več ko deset let. Skoraj vsako noč sem znova videl v sanjah tisto dražestno deklico z dvema dolgima kitama kostanjevih las preko ramen in z modrim klobučkom na glavi. V teh sanjah mi je postala simbol vsega hrepenenje, bila je moja Beatrice, Lavra in Julija. Ob njej ni bilo prostora za nobeno drugo žensko bitje. Pozneje sem si jo skušal pregnati k srca; skušal sem se približiti kateri drugi, a tisti »osel« mi je vselej stopil na pot in me zaustavil. Bal sem se, da bi ga slišal znova. Iz tega se je rodila moja plahost pred ženskami. Seveda, priznavam, psihološke dispozicije za to so bile v meni že prej, od rojstva.«

»In niste potem nikoli več ljubili?«

»Nikoli.«

»Se vam nobena ni sama skušala približiti?«

»Da, bilo jih je nekaj.«

»In?«

»Bil sem prepričan, da bi me radte osvojile samo zato, ker sem Roganov sin.«

»Morda so vas pa zares ljubile.«

»Ne verujem.«

»Potem prave ljubemi, ki združi moškega in žensko, sploh še niste okusili?«

»Sram me je to priznati, a moram ...«

»In ona dražestna deklica?«

»Se je izgubila v življenju. Izginila mi je izpred oči. Kdo ve, kje je ... Gotovo je že davno poročena in morda tudi srečna mati.«

»Jo še ljubite?«

»Ne. Ostala mi je le kot podoba iz daljnjih sanj, kot nekaj, kar je bilo tako tesno zvezano z mojo mladostjo, kot mladost sama.«

»Menite?«

»Seveda.«

»Vidite, gospodična Silanova, tega nisem še nikomur povedal. Vi ste prvi. Sedaj me boste morda bolje razumeli. Sploh ... zdi se mi, da bi mogel govoriti z vami o vsem, o prav vsem ... Bodite mi prijateljica! Tako potrebna mi je vaša odkritosrčnost.«

»Morda se motite.«

»Zakaj?«

»Ker nisem tako odkritosrčna, kakor menite. Tudi v meni je mnogo hudomušnosti, in če hočeta, morda tudi — zlobe.«

»A »osel« mi vendarle ne bi rekli?«

»Kdo ve? Ko bi bila ona dražestna deklica ...«

»A to niste, dasi me v marsičem spominjate njene podobe, ki jo vidim še sedaj čisto razločno, ako zaprem oči.«

Ko je Sida potem razgovoru z Ervinom Roganom zajahala konja in odbrzela mimo novih tovarniških stavb proti gozdu, se je globoko zamislila.

»Naj ga pomilujem, ali naj se mu smejim?« se je vprašala. »Prav za prav saj ni sam kriv, da je tak »osel«. Nihče ni sam kriv, da je tak ali drugačen.«

»Vsi smo samo produkt mešanice bitnosti svojih prednikov, vzgoje in življenskega okolja. Kdo ve kakšni predniki spe v tem Roganu in ga obremenjujejo? Po očetu gotovo ne. Biti mora iz linije materinega rodu. In v tem se odkriva nova tragedija. Kako je mogla živeti ta ženska z Ervinovimi lastnostmi ob brezdušnem Adolfu Roganu? Kakor moja mati ob Silanu ... In vendar drugače ... Ne, v življenju ljudi je vse le enkratno. Ako bi hoteli popisati usodo ljudi, bi morali napisati o vsakem poseben roman. V bistvu pa ta Ervin Rogan ni slab človek ...«

Jezdila je po blatnem klancu sredi gozda. Nebo, ki se je dvigalo tam gori visoko nad vrhovi jelk, bukev in brez je bilo prekrito v tenčico sivih, dolgočasnih oblakov. Nizko pri tleh so se vlačile lene megle in močile večno zelene igle jelk ter rumeneče listje bukev in brez. Po goščavi so se podile šoje in vreščeče kričale. Od nekod je pridrevel srnjak, se za trenutek ustavil nad klancem pred Sido in potem divje planil dalje v gozdne temine. Vsenaokoli je izdihovalo jesen svojo tiho melanholijo. Sida jo je vpijala in njene misli so postale težke kakor kaplje rose, preden zdrknejo po venečem listju na tla.

»Ta človek je ljubil deset let žensko, ki ji ni niti imena vedel in je slišal v vsem tem času iz njenih ust eno samo besedo — osel. Ni bila morda ta ljubezen večja, kakor je Danilova, in — kakor je moja? Bi me Danilo tudi tako ljubil?«

Sto je bilo vprašanj, ki so se oglašala v njeni duši iz tiste jesenske gozdne samote na blaznem pohorskem klancu, a odgovor, ki bi jo docela zadovoljil vendarle ni našla. Globoko pogreznjena v svoja razmišljanja je skoraj mehanično zavila na tisto pot nad Hrušnico, na kateri je ob koncu pomladi prvič na samem srečala zdravnika in ga prosila za »ugotovitev diagnoze«. Tam sta se v zadnjem času tudi najčešče shajala, saj je prihajala na Silanovino bolj poredkoma, odkar se je tam naselil pusti Ervin Rogan, ki ga ni mogel trpeti. V svoji zamišljenosti ni niti opazila njegovega prihoda, zdrznila se je in dvignila glavo šele tedaj, ko je stal s svojim konjem že tik njenega.

»Danilo ...« je vzkliknila. »Kako si me prestrašil.«

Skočil je s konja in pomagal še njej razjahati.

»Zakaj si tako zamišljena, moja sladka?«

Privila se je tesno k njemu.

»Premišljevala sem ... ah, saj je neumnost ...«

»Kaj?«

»Dejal boš, da vprašujem vedno isto ...«

»Če te zares ljubim?«

»Da.«

»Vem, nikoli mi ne boš popolnoma verjela. Ne vem, kaj naj bi storil, da bi te prepričal?«

»Sem pač majhen, neumen otrok. Odpusti mi, Danilo. Saj veš, bojim se. Vse to novo življenje, ki se razvija pri nas, me neprenehoma vznemirja. Da sem znova zdvomila nad tvojo ljubeznijo, je pa kriv Rogan.«

»Zopet ta Rogan. Bojim se, da se zanimaš zanj bolj kakor bi se smela.«

»Danilo ... Si ljubosumen? Dvomiš v mojo ljubezen? Sokler se jaz bojim za tvojo, nimaš pravice. Zgodba je zanimiva.«

In pričela mu je pripovedovati o čudaški Roganovi ljubezni do neznane deklice, ki mu je dejala »osel«.

Zdravnik se je zasmejal:

»Če bi te tudi jaz tako ljubil? Tako ne, ker sicer bi se moral imenovati Ervin Rogan, pač pa te ljubim bolj.«

»Meniš?«

»O tem ni še treba razpravljati. Je mar to ljubezen, da neumno zavijaš oči, zardevaš in si ne upaš odpreti ust? Prava ljubezen ne more biti strahopetna, biti mora bojevita, pripravljena bojevita se vsem svetom.«

»Vendar je tudi v Roganovi ljubezni globina. Morda celo zelo velika.«

»Bebstvo je, ne globina. Kretenski idiotizem bolnega slabiča. Ljubezen zdravega moškega do ženske je gon, ki prevzame dušo in telo, vse kote in kotičke. Sanja je in resnica, misel in strast.«

»Vprašanje je le, ali ni le telesni nagon, ki vpade prav tako, kako vzplamti.«

»Moja je dovolj zasidrana. Glej, potekli so že meseci, kar sem te prvič objel in poljubil, pa hrepenim po tebi še prav tako kakor prvi hip, oziroma še bolj.«

»Danilo ...«

»Ti morda tega res še ne slutiš, v mojo glavo se pa vedno znova vriva ta prekleta misel.«

»Si torej zopet ljubosumen. Nekoč si bil na inženjerja Kolariča, sedaj si na Ervina Rogana. Nikar, Danilo, Sida ni klopotec na strehi, ki bi se obračal po vetru. Menda pač ne boš resno verjel, da bi te v mojem srcu mogel izpodriniti in nadomestiti — Ervin Rogan. S to ljubosumnostjo želiš samega sebe in si jemlješ ceno, ki je v moji duši previsoka.«

»Ah, moja sladka, oprosti! Saj veš, ljubezen je čudna bolezen. Strahove vidi tudi tam, kjer so le strašila za vrabce. Eno pa je gotovo: postaviti morava tudi vsemu temu neko mejo.«

»Čemu?«

»Najinemu skritemu ljubimkanju, ki je sicer zelo romantično, kakor v časih vitezov in grajskih dam, je pa vendarle preveč vznemirjajoče. Več ko do pomladi ne bova čakala, kaj ne?«

»Še dotlej bo neskončno dolgo.«

»Počakala bova le, da prične obratovati naša tovarna in da utrdim svoj položaj. Preko zime, upam vsaj, pripravim vse za najin bodoči dom, za najino toplo gnezdo, potem pa stopiva na bojišče. Če bo treba, polomiva vsa kopja.«

»In če ne zmagava?«

»Potem pač ...«

»Naj čakam do polnoletnosti? Še tri leta?«

»To bi bilo obupno ...«

»Tega se najbolj boljim. Zakaj sem še tako mlada! Po letih mlada, saj po duši sem preživela v teh zadnjih mesecih razvoj, ki je leta dolg. Kje daleč je že tista Sida, ki se je v nekem lepem majskem jutri pripeljala še vsa naivna iz Maribora v Hrušnico, da se ob smrtni uri poslovi od svoje matere. Kje daleč ...«

»V teh mesecih leži najina ljubezen, ki je nikoli ne bi mogla pozabiti. Ne ti, ne jaz.«

»V njej sem dozorela. Dala mi je šele vsebino, ki je prej nisem imela ...«

Ovila se mu je okoli vratu in ga vroče poljubila. Nad njima so se v prvem večernem mraku zgostile raztrgane megle, legale na igle in liste ter drčala po njih v drobnih kapljah pa na vlažna gozdna tla ...

VIII. uredi

V pozni jeseni, ko je listnato drevje molelo proti svinčeno težkemu nebu že čisto gole veje, so v novi tovarni podjetja »Silan in drug« prvič zaropotali stroji. Adolf Rogan si je zadovoljno mel roke, Ervin se je pa prestopal z noge na nogo in je bil ves zmeden in neroden.

Delavci in delavke, ki so jih bili izbrali iz velike množice domačih in tujih brezposelnih, so pod vodstvom priseljenih tkalskih mojstrov boječe poizkušali prve gibe. Trde roke kmečkaih in delavskih deklet, ki so prišle v tovarno z zdravo rdečico na licih, da jo v nekaj tednih izgube in dobe tiste značilne, utrujene poteze delavk, so se z muko privajale umih gibov. Mladi fantje, vajeni podiranja dreves, žaganja in prenašanja lesa, so gledati skoraj obupno predse in se lovili za divjim, peklensko se režečim drdranjem strojev. Tkalski mojstri, večinoma Nemci in Čehi, so nervozno skakali od stroja do stroja, dajali navodila učili delavke in delavce raznih gibov, popravljali napačne, prigovarjali, vzpodbujali, grajali in kleli v mehanično priučenih frazah vse srednje Evrope.

Sida, ki je opazovala ves ta novi babilonski dirindaj ob strani svojega očeta in vseh treh Roganov, je morda edina čutila tisto, kar so čutili k novim strojem kakor psi k svojim kočam priklenjeni Pohorci in Pohorke: trpko bolest konca stare romantike in rojstva jeklenega realizma. Koliko lepote in vedrine je bilo v prejšnjem, četudi trenutno mnogo težjem dolu teh ljudi! In koliko poezije! Ali ni bilo podiranje mogočnih jelk in smrek na strmih pohorskih pobočjih poezija? Ni bilo poezija žaganje in spravljanje debel preko pozimi zasneženih in poleti z arniko porumenjenih trat in granitnih klancev na žage? Sredi tako čistega, tako zdravega, z vonjem po presni smoli zapolnjenega ozračja; ob petju ptic, cvrčanju murnov in šumenju gorskih potokov; sredi vse te bajne gozdne lepote! Da, to je bila romantika. A to, to ni. To je trpka pustobnost, duha in telo ubijajoča monotonost, iz katere se izoblači rod zagrenjenih, s seboj ki z okolico sprtih, ujedljivih, zavidljivih in v sirovi materializem izrodenih ljudi in generacij.

Sida je čutila to instiktivno, saj je bilo kljub svojemu rodu, položaju, vzgoji in izobrazbi vendarle samo ena izmed pohorskega ljudstva. Tudi pogovora mlade hrušniške inteligence v restavraciji »Pri sv. Arehu« ni slušala, pa je vendar pomislila:

»Morda prav zaradi tega Slovenci nismo moderno podjetni? Morda je v nas preveč primitivne naravne romantike in poezije kmečkega ljudstva, ki nas priklepa k staremu in odvrača od novega, trdega in brezdušnega. Toda časi se spreminjajo in romantika in poezija starega dela umira v ropotu nove neizprosnosti, ki posega med nas kljun našemu odporu — po tujcih. Nič ne pomaga, ker nočemo biti sami ustvarjalci, postajamo samo njihovo orodje, izkoriščani del tehničnega napredka ...«

Romantiko in poezijo pohorskih gozdov ubijajoča pesem strojev je brnela dalje. Ponavljala se je v večno istem akordu, kakor strašna večnost, ki ji nikjer in nikoli ni konca. Pohorski fantje in dekleta so se počasi privadili te pesmi. Ko jim je izpila kri z lic in jih duševno utrudila do otopelosti, so se spominjali prejšnjega življenja samo še kot lepe, a smešno neverjetne pravljice. Polagoma se jim je pričelo dozdevati, da je sploh že od nekdaj tako, da drugače nikoli ni bilo in ne bo. Tako občutje se poloti vseh, ki so brez upanja, na rešitev, obsojeni v večno trpljenje.

S temi mladimi ljudmi, ki so jih polovili tkalni stroji s svojim jeklenimi lovkami po pohorskih gozdovih in jih prisilili, da jim strežejo, se je vdajala tudi Sidina odpornost. Neizprosnost spremenjenih razmer, ki so ubile silanovsko samovladje, ji je otopelo prejšnja čutenja in počasi se je privadila tudi stalne prisotnosti Ervina Rogana; samo njegovega očeta še vedno ni marala in je bila vsa nesrečna, kadar se je s svojo drago limuzino pripeljal v Hrušnico in stopical z debelimi, kratkimi nogami po tovarni in okoli nje s tisto izzvalno oblastnostjo, ki je vsak trenutek tako nesramno izražala vse neomejeno gospodstvo.

»Kakor da tovarna ne stoji na Silanovini; kakor da se na njenem pročelju ne blesti napis: »Silan in drug«, ampak le »Adolf Rogan«, je pomislila Sida in se jezno umeknila, dasi bi se bila rajše zagnala v tisto kepo živega mesa in jo razpraskala do krvi: »Mar oče ne čuti tega? Zakaj molči, zakaj je tako upogljiv?« se je spraševala.

Josip Silan je pa to dobro čutil in trpel vse bolj kakor Sida. Tovarna je stala res na njegovih tleh, obdajali so jo se veliki gozdovi, travniki in pašniki, gonilno silo so oddajale še njegove naprave, a denar za stavbe in stroje je dal — Rogan. Tudi za tisti del, ki bi ga bil moral odšteti Silan. Čakal je mesece na skoraj milijon italijanskih lir, to pomeni le nekaj manj ko štiri milijone dinarjev, ki mu jih je dolgovala neka italijanska lesna družba v Milanu, njegova prejšnja dolgoletna glavna odjemalka, a čakal je zaman. Informacije, ki jih je prejemal od svojega milanskega zauopnika, so obetale celo najstrašnejše. In tisto najstrašnejše se je kmalu najstrašnejše se je kmalu po Novem letu tudi zgodilo: italijanska družba je napovedala konkurz ...

Ko je Josip Sllan nekega dne v januarju prejel brzojavko s to vestjo, se mu je zameglilo pred očmi. Silanovina je zaplesala okoli njega. Vrtela se je vedno bolj naglo, dokler se ni v blaznem vrvežu v hrušču in trušču sesula v pesek in prah. In iz tega trušča je slišal le eno samo lastno besedo:

»Konec ...«

Po tem zadnjem največjem udarcu ni bilo nobenega upanja več. Prej je postavljal te štiri milijone v vse kalkulacije, gradil je na njih vso senacijo Silanovine, zdaj pa, ko se je podrl ta temelj, ni bila mogoča nobena kalkulacija več. Ko Rogan ne bi sedel na Silanovini in se je oklepal s svojimi črnimi kremplji! Ostalo bi vsaj še tisto, kar bi pač ostalo, a bilo bi Silanovo. Ostal bi vsaj dom. Josip Silan je predobro vedel, da Adolf Rogan po polomu italijanske družbe ne bo niti minuto več čakal na izplačilo kompanjonskega deleža. Bleščeči napis nad tovarno »Silan in drug« —, ki je vsak na videz še dajal blesk moči Josipu Silanu in vsej Silanovini, bo izginil; nadomestil ga bo novi napis: »Ervin Rogan ...«

»Tako naj se torej konča ...« je pomislil. »Tako naj se zruši do samega temelja to ponosno pohorsko kraljestvo, ki smo ga zgradili in dvignili do najvišjega bleska moj ded, moj oče in jaz! Delo treh rodov naj postane plen Roganov. In jaz, in Sida?«

Instinktivno je odprl predal svoje pisalne mize, v katerem je ležala vedno nabasana pištola. Vzel jo je v desnico in jo ogledoval.

»Iz sramote in bede ... edina pot ...« je mrmral pred se. »Da, edina pot ... Kako bi se mogel še prikazati pred ljudi? Josip Silan — brez doma, premoženja, eksistence ...«

Nova misel na Sido ga je vsega pretresla, da je spustil roko mrtvo na mizo in odložil pištolo:

»Zaradi nje. Kaj bi počela sama? A kaj bo počela z menoj?«

Napel je misli in mimo njega je zdrevelo tisoč načrtov. Rodili so se, zaživeli in spet umrli, kakor iskre razbeljenega železa. Ustavil se je šele zadnji.

»Izginiti iz Hrušnice in iz Slovenije, oditi nekam daleč s Sido in pričeti znova. A kaj, kako? Treba bi bilo rešiti vsaj nekaj, kar bi zadostovalo za prvo silo in začetek.«

Spomnil se je nekih vlog, ki jih je imel v mariborskem denarnem zavodu, a te vloge so bile stare in banka je že imela dekret o zaščiti.

»Ko bi jih prodal ... Četudi za polovico vsote? Vzel bi denar in odpotoval. A kam? To bi bila sleparija. Zasledovali bi me in prej ali slej našli. Povrhu vsega še tiralica — zapor ... Vse to je treba temeljito premisliti, prekalkulirati ...«

Vstal je, položil pištolo nazaj v predal in ga zaprl:

»Za zadnje je še vedno čas.«

Odšel je ven, na dvorišče. Izpod oblačnega neba so se vsipale drobne snežinke in sedale na prejšnji, trdo zamrznjeni sneg. V snežnem metežu je rdela vsa okolica kakor v čarobni zamaknjenosti, samo iz tovarne se je oglašala monotona pesem tkalnih strojev, na levi je pa zamolklo šumela čez jez napol zamrznjena Jasnica. Silan se je ozrl po svojem nekoč tako ponosnem domu. Zastrmel se je v mogočno stanovanjsko poslopje, v gospodarske zgradbe, molčeče žage in pogled mu je ušel še tje preko njih v pobočja Pohorja, kjer so se v snežni kopreni izgubljali le še na videz njegovi gozdovi. Vse je bilo tako kakor za časa njegovih mladih in moških let, za časa njegovega neomejenega goepodovanja, samo nova stavba tekstilne tovarne je ubijala iluzijo. Stala je tu sredi stare Silanovine kakor strašna pošast in ropotala. Silanu se je zazdelo, da drobi z jeklenim zobovjem njegov dom, kraljestvo treh Silanovih rodov. Z neizprosno vztrajnostjo melje vse v pesek in prah in se ne utrudi niti za trenutek. Kdo bi zaustavil to mletje? Kdo odstranil to pošast? Zmlela je Silanovino in odpira svoje strašno žrelo še po njem, po zadnjem od vsega, kar je ostalo ...

Nač ni čutil januarskega mraza, ki je rezal v kosti in mozeg. Bilo mu je vroče, da so mu znojne kaplje polzele pa čelu in z globokimi brazdami preoranih licih.

»Konec ... Kaj naj storim? Naj stopim k Sidi?«

Nameril je korake h glavnemu vhodu, a noge so mu bile tako težke, ko da bi se železo držalo podplatov:

»Naj ji povem? A kako? Moram ...«

Sključen, kakor docela izčrpan starec, je potrkal na njena vrata.

»Papa ... Kaj se je zgodilo?« je vzkliknila in mu skočila nasproti. Nikoli, v vseh teh mesecih, ni prestopil praga njene sobe in tudi sicer je govoril z njo le malo, samo čisto vsakdanje besede, ki se jim ni bilo mogoče izogniti in sedaj prihaja k njej, v njeno sobo, sključen in zlomljen ...

»Kaj se je zgodilo?«

Da, nekaj se je moralo zgoditi, nekaj usodnega. Sida je čutila nagonsko, kakor čuti vsaka ženska, vse velike stvari, četudi ne ve kako in ne zakaj. Toda njeno, iz te slutnje porojeno vprašanje mu je samo na stežaj odprlo vrata, pred katerimi bi se sicer dolgo mučil. Zrušil se je na stol in dejal ubito:

»Si dovolj močna?«

»Saj sem tvoja hči. Govori, prosim te!«

»A jaz nisem več tvoj oče, nisem več Silan.«

»Papa ...«

»Končano je.«

»Kaj?«

»Milanska tvrdka je napovedala stečaj ...«

»Tvoja dolžnica? Moj Bog!«

»Porušila se je zadnja podlaga.«

»Je vse izgubljeno?«

»Vse. Skoraj milijon lir.«

»Saj ostane še Silanovina.«

»Stala je samo še s to podlago.«

»In tovarna?«

»Postane izključno Roganova last.«

»Pa ti ... jaz ...?«

»Izgubiva dom, premoženje, ime ...«

»Moj Bog! To je strašno, grozno.«

»Strašno in grozno.«

»Kaj naj tedaj storiva?«

»To je zdaj vprašanje.«

»Se ne da rešiti čisto nič? Vsaj malo.«

»Poizkusil bom, a upanja ni veliko. Treba je delati naglo. Ko izve Rogan za ta udarec, bo prepozno.«

»Zaenkrat torej še ne ve?«

»Upam, da ne.«

»Potem hiti!«

»Dobro. Odpeljem se takoj v Maribor.«

Dasi prav tako strta in obupana kakor on, je na videz vendarle ohranila vedrost misli in dejanj. Pomagala mu je pri pripravi za pot in se hotela tudi sama peljati v Maribor z njim, a oče je to njeno namero odločno zavrnil:

»Na tej poti moram biti sam. Ena sama kretnja, ena sama beseda, pa se lahko vse pokvari.«

Ko je ostala Sida sama, se je zaklenila v svojo sobo, vrgla na divan in zaihtela. Med jokom se ji je pa nenadoma porodila svetla misel. Vstala je ob zdravniku dr. Frangežu:

»Tu bi bil izhod, tudi če se vsi drugi porušijo. Sedaj se oče ne bi upiral moji poroki z njim.«

Toda že hip nato je zameglilo to misel drugo temno vprašanje:

»A oče? Pobegniti hočem iz poloma, rešiti se, nanj pa ne mislim. Ne, njega ne morem zapustiti. Naj obesim Danilu na vrat še njega? Naj se mu izročiva oba na milost in nemilost? Ne, to ni mogoče!« Poročila bd se z njim samo ako bi bala tako bogata kakor ti,« je dejala Danica. Morda je imela prav. Sedaj nisem več bogata. Bogastva je konec in kdor se zdaj z menoj poroča, more storiti to samo iz čiste ljubezni, morda celo iz usmiljenja?«

Ta misel jo je zabolela bolj kakor vse drugo.

»Iz usmiljenja ... Sida Silanova naj bi postala žena iz usmiljenja? Ne, nikoli. Rajše žrtvujem ljubezen, rajše postanem zadnja dekla. S polomom Silanovine je konec tudi te ljubezni. Po njej ni poti k rešitvi. Pomenila bi izdajstvo očeta in skok v materino usodo.«

Te misli so vstale pred njo neskončno jasne, toda rodil jih je razum, ki ni gospodar nad srcem. To je še vedno ljubilo, še vedno hrepenelo po človeku, za katerega je prvič vzplamtelo. Zato se je oglasilo z vso svojo močjo, se spoprijelo z razumom in pričelo neizprosni boj:

»A kaj govorim? Kako morem trditi, da so Daničine besede resnica? Kje so dokazi? Kdo pravi, da bi se poročil z menoj le iz usmiljenja? Ako me resnično ljubi, mu mora biti ta polom samo dobrodošel. Sedaj mi šele lahko dokaže, da je njegova ljubezen čista in se je ne drži niti trohica Silanovine.

Naj zaradi teminah strahov, ki so morda sploh samo prazne fantazije, ubljem to veliko ljubezen in z njo svojo in njegovo življenjsko srečo? Kdo mi daje to pravico? Ako je ta ljubezen resnična, potem sem samo del polovice, ki je šele z njim celota. Da, celota, tudi on ...

Razum pa ni popustil:

»In vendar se tu ne smem prenagliti! Ne smem brez temeljite premišljenosti planiti k njemu in se mu obesiti okoli vratu. Tedaj me seveda ne bo mogel pehniti od sebe. Storil bi po moji želji, četudi morda proti resnični volji. Ne, tu je treba premišljenosti, skrajne previdnosti.«

Snovala je načrte, jih preizkušala in spet podirala, nazadnje je pa odločila:

»Ne, dokler se oče ne vrne, ne smem k njemu, šele tedaj, ako res ne bo nobene druge rešitve, bom poizkusila to edino. Dotlej pa moram pripraviti do odtenka sleherne besede in kretnje izdelan načrt ...«

Ob istem času kakor Josip Silan, je pa bil obveščen o polomu milanske družbe tudi Adolf Rogan, ki je v zadnjih mesecih razpredel povsod izvrstno organizirano vohunsko službo, da je mogel biti takoj in točno poučen o vseh Silanovih gospodarskih zadevah, morda celo prej in še bolje kakor Josip Silan sam. V svoji toplo zakurjeni delovni sobi si je zadovoljno pomel roke. Na njegovem debelem, zabreklem obrazu se je pojavil zloben smehljaj zmagoslavja:

»Tako torej,« si je dejal, »bitka je dobljena, Silanovina je naša. Moj nos je dobro vohal. Novi milijoni ... Sedaj je postavljena za Roganov rod trdna podlaga. Zaenkrat Rogan senior, potem pa Evgen v Mariboru, Ervin v Hrušnici. Samo ko ne bi bil ves njej ...«

Misel na pokojno ženo mu je pregnala zadovoljni smehljaj. Udarila mu je v spomin kakor nekaj neprijetnega, skrajno mučnega, še vedno, po letih njene smrti, je čutil nezmanjšano njeno etično moč in višino, ki je tako daleč presegala njegove nižine, v katerih je grabil bogastvo preko solz in krvi stotin nesrečnikov. V značaju obeh svojih sinov, zlasti Ervina, je čutil njeno moralno zmago nad seboj in ji sramote tega poraza niti po smrti ni mogel odpustiti. Naposled je pa jezno zamahnil z desnico in si s silo vse svoje energije pregnal nevšečno misel, kakor vselej kadar se mu je približala v uri stiske ali zmage.

»Preč! Adolf Rogan ne sme poznati sentimentalnosti, poznati mora samo neizprosno napredovanje do ciljev. Kar se mi postavi na pot, mora pasti! Silan se je otepal do danes. Ujetega sem imel na trnku kakor sulca, pa je še vedno upal, da se izmuzne. Sedaj ga imam na suhem. Ha-ha-ha ... To bo senzacija: Silanovina Roganova; Silan, ponosni, oholi Silan na cesti.

Dvignil je slušalko s telefona, zavrtel s svojim debelim, nerodnim kazalcem kolesce s številkami in klical po vrsti denarne zavode, svojega odvetnika in vse tiste, ki jih je bilo iz previdnosti treba obvestiti, da se je Silanovina dokončno prodrla in je edina pot še konkurz. Odvetnika je povabil k sebi, da se z njim posvetuje in izdela načrt za »likvidacijo te zadeve«, kakor je dejal.

Ko se je Jopsip Silan pripeljal v Maribor, je krožila senzacionalna vest o njegovem polomu že od enega do drugega konca. Prijatelji so si jo pripovedovali po ulicah, kavarnah in poslovalnicah. Eni so pomilovali Silana in kleli Rogana, drugi so se škodoželjno smejali, tretjim je pa bilo vse le zanimiva novica.

V banki so sprejeli Silana tako hladno, da se je zdrznil in takoj zaslutil:

»Že vedo ... Kako so mogli izvedeti? Rogan ... Torej je vse, prav vse izgubljeno ...«

Pogovor z ravnateljem mu je docela potrdil to zlo slutnjo.

»Gospod Silan,« je dejal, »resnično obžalujem, ali pomagati ne morem. Dobro veste, kako visoko vas je cenil naš zavod; veste tudi, koliko velikih in obojestransko koristnih poslov smo opravili v teh letih sodelovanja. Toda ... Iz našega položaja ni več izhoda. Niste edini. Tako padajo drug za drugim najmočnejši. Šibkejši so itak že davno likvidirani. Kdo ve, če ne zadene jutri enaka usoda tudi naš zavod, mene in vse, ki nam ustvarja eksistenčno podlago. Kriza ... Nihče ni pričakoval, da bodo posledice tako strašne. Glejte, je to naše sedanje poslovanje sploh še poslovanje? Postali smo le administracija nečesa fiktivnega, le še na papirju obstoječega. Zaščita kmetov, valutna zapora, dušeči se kliring, konec pritoka vlog. Tolaži naj vas, da smo vsi na tej poti ...«

»Prekleta tolažba,« je vzkliknil Silan. »Še manj tolažilna spričo dejstva, da je ta kriza ubila večinoma samo nas, med tem ko je vrsti drugih, ki so po ogromni večini tujci, nasula polne blaga ne zlata.«

»So bili pač bistroumnejši kakor mi. Zavohali so pravočasno novo konjunkturo.«

»In kaj naj storimo mi?«

»Res, nerodna zadeva.«

»Nerodna? Strašna! Ko bi bil vsaj sam.«

»Gospodična Sida ni v taki nevarnosti ...«

»Kako mislite to?«

»Menim, da se lahko ugodno poroči.«

»Sedaj, brez doma, brez premoženja? Gospod ravnatelj ...«

»Potegujeta se zanjo dva odlična ženina.«

»Katera? To mi je čisto neznano.«

»Nemogoče, gospod Silan. Mi v Mariboru smo dobro poučeni.«

»A jaz ne vem ničesar.«

»To se pravi, potegujeta se za njeno roko dva, od katerih je eden šele mlad zdravnik, pa ambiciozen in z lepo bodočnostjo, drugi pa je bogataš, ki sedi že na vašem domu in bi tako lahko ostal še kot zet ...«

»Doktor Frangež in Ervin Rogan?«

»Da.«

»To je nemogoče.«

»Zakaj? Treba se je odločiti. Jaz ne bi sedaj čisto nič pomišljal. Odločitev je jasna: Ervin Rogan je na vsak način boljši izhod kakor dr. Frangež. Sidina poroka z Roganom edina lahko ohrani Silanovino, ki bi morala itak prej ali slej spremeniti ime, ker ni moškega potomca. Sicer pa, gospod Silan, se nikakor ne maram vmešavati v take, tako zasebne in diskretne zadeve. Govoril sem vam le kot prijatelj, ne kot bančni ravnatelj.«

»Razumem. Toda tu so še mnogi »če« in »ako« gospod ravnatelj. Prvič mi je vaša vest docela nova in ne vem, koliko je resnična in koliko je izmišljena. Ako je pa tudi resnična, potem nastaja drugo vprašanje, na katero more odgovoriti le Sida sama.«

»To pomeni, da prepuščate odločitev njej?«

»Da.«

»Čisto pravilno, ker končno se odloča tu njena življenjska usoda. Vendar so mladi ljudje navadno nerazsodni in si, postavljeni pred odločitev, izberejo slabše: vdajajo se preveč čustvom in premalo razumu. Korekture izkušenih niso nepotrebne. Sicer pa — to ni več predmet najinega razgovora. Tu sem bančni ravnatelj.«

»Razumem,« je dejal Silan, se poklonil in poslovil.

Ko je bil zopet sam, so se zagrizle vanj ravnateljeve besede o možnostih Sidine možitve in potisnile v ozadje celo usodno brezupnost položaja.

»Dr. Frangež in Ervin Rogan ...« je pomislil.« Da se zdravnik smuka okoli nje, sem opazil, da bi pa bilo med njima globlje razmerje, bi skoraj dvomil. Vendar — izključeno ni.«

Skušal je pretehtati vse, kar je bil opazil in je naposled ugotovil, da se gospod bančni ravnatelj morda res ni motil.

»Toda Ervin Rogan? Njena družba mu je vsekakor prijetna, ampak ljubezen? Da jo ljubi? Kako bi mogel ta bebec sploh koga ljubiti? Da bi ga ljubila Sida, je pa gotovo izključeno. Ne, Rogana moja hči ne ljubi, pa ne more in ne sme ljubiti. Res, da Ervin ni v nobeni zvezi s peklenskim načrtom njegovega očeta, ki mi je spodkopal tla pod nogami, a njegov sin je in njegov priimek ima. Po vsem tem naj bi se še združila Silanova kri z Roganovo? Ne, nikoli! Rajše naj pogineva oba na cesti. Sicer so pa vse te misli brez vsega temelja. Rogan senior v tako zvezo nikoli ne bi privolil, a brez njegove volje ne bo mladi niti z mezincem mignil. Vsako poizkušanje bi pomenilo samo novo, še strašnejše ponižanje Silanovega imena.«

Ko je bil Ervin Rogan tako izločen, so se mu misli znova vrnile k dr. Frangežu.

»Kdo je sploh ta mladi zdravnik? Nanj bi navezala Sida svojo in — mojo usodo ... Mojo? Torej naj bi Sida Silanova dobila v zakon namesto dote — tasta ... Ne. Blazna misel. Josip Silan naj bi se obesil na stara ista na svojega zeta in visel na njem ter s tem ubil še Sido ... To je še manj mogoče kakor prvo. Ta zakon bi bil mogoč samo, če mene ne bi bilo. Torej ane l zadnje ... In potem? Se bo kdo poročil z beračico in povrhu še hčerko samomorilca?«

Vsako misel, ki se mn je porodila, je že hip nato ubila druga. V blaznem diru so se podile skozi njegove možgane neštete možnosti, a zares rešilne ni bilo od nikoder. Ko je s na mariborskih ulicah, se mu je nenadoma zazdelo, da je vsa njegova notranjost docela podobna snežni vihri, ki je divjala okoli njega. Zavil je k »Orlu«, naročil vina in pil, pil ...

Ko je Adolf Rogan izdelal z odvetnikom natančen načrt, ki naj mu omogoči z velikim dobičkom pobasati v nenasitno malho Silanovino, je znova zavrtel telefonsko kolesce in poklical svojega sina Ervina.

»Sporočim ti veselo vest: Silanovina je padla! V nekaj dneh boš neomejen gospodar ne samo v tovarni, ampak tudi na veleposestvu.«

»In Silan, Sida?«

»Odidite svojo pot.«

»Kam?«

»To naj te ne briga. Silanovina je zdaj naša, tvoja. Ha-ha-ha ... Pazi na Silana! Jutri ali pojutrišnjem se pripeljem v Hrušnico, tedaj se pogovoriva podrobneje. Zdravstvuj!«

»Silanovina je padla ...« je zajecljal Ervin Rogan, ko je odložil slušalko in se sesedel na stol. »Padla ... padla ... To se pravi, da je oče ubil Silana in — Sido. To se pravi, da naj postanem lastnik vsega tega, kar so Silani zgradili v treh generacijah, nje pa naj poženem na cesto, vržem v revščino in propast Silana in Sido, tudi Sido ...«

Njegova nrav se je temu upirala s čudovito, dotlej docela neznano energijo. Vstal je, pričel hoditi razburjeno po sobi, se naposled ustavil pred pisalno mizo in udaril s pestjo po njej:

»Ne, nikoli! Na takih temeljih nočem svoje eksistence. Nemogoče. Prišel sem v to pohorsko kraljestvo kakor v bajki jež v lisičjo luknjo, spoznal to krasno, bistroumno žensko, s katero lahko govorim tako kakor nisem še z nikomer drugim v vsem življenju, in sedaj naj to spodim z očetom vred z lastnega doma. Kaj me brigajo tu poslovne zadeve!«

Hip nato se je pa globoko zamislil. Porodilo se mu je veliko vprašanje:

»Zakaj prav za prav ne? Iz čisto načelnih moralnih vzrokov? Ni za vsem tem nekaj drugega? Ni tu le Sida?«

Pričel je zopet nemirno stopicati po sobi:

»Sida ... Kaj mi je Sida? Je to nova, druga ljubezen? Kako, da si tega vprašanja nisem prej zastavil? Ni obstojalo že prej? Od kdaj?«

In moral je ugotoviti:

»Že od prvega srečanja z njo. Da, že od takrat me nenehoma nekaj vleče k njej. Doslej se mi je zdelo da mi je potrebna le zaradi te samote, sedaj pa vem, da mi je nekaj več. Ona dražestna deklica z dvema kitama las po hrbtu in modrim klobučkom na glavi izza dunajskih let? Več, dosti več ... Ona je bila samo mlado hrepenenje, rahli cvet; ta je življenje, zreli sad. Jo torej ljubim in mi more dati tisto česar nisem niti več pričakoval in mislil, da bo ostalo moje življenje le rahla, na vodni gladini plavajoča pena?«

Loteval se ga je vedno večji nemir, da so mu trepetali vsi živci kakor v deliriju. Naposled si je pa dejal s popolnim prepričanjem:

Ta zakljrueak je bil jasen, a rodil je dvoje vprašanj:

»Bo Sida hotela postati moja žena? Bo oče to dovolil?«

Na prvo vprašanje si ni vedel odgovora. Misel, da bi tudi Sida odklonila njegovo ljubezen in mu zalučala v obraz tisto strašno besedo »osel«, kakor mu jo je pred sedemnajstimi leti ona mlada deklica na Dunaju, ga je navdala z nepopisnim obupom.

»Potem bi bila moja usoda do smrti zapečatena,« si je dejal.

Na drugo vprašanje je pa takoj našel odgovor:

»Oče ne bo dovolil. In potem? Se ne vdam.«

Moral je znova mučno premišljevati:

»Se ne vdam? A bom imel dovolj poguma upreti se mu in se bojevati? Nikoli mu še nisem v ničemer ugovarjal. Vajen je, da izpolnim brez besed vsak njegov ukaz. Toda tu gre za večjo stvar, ne za navadni poslovni nalog. Tu se ne smem in ne morem vdati. Ljubezen mi bo dala moči.«

Dvignll je glavo, se vzravnal in obstal pogumno sredi sobe. Nikoli, v vseh štiri in tridesetih letih svojega slabiškega življenja, vajenega samo upogibati hrbet in odgovarjati na vse »da«, ni čutil v sebi take čudežne moči, pripravljene kljubovati vsemu sveto, celo lastnemu očetu, ki mu je bil dotlej več kakor vojaškemu novincu general. Ta moč je bila tako velika, da je sklenil takoj govoriti celo s Sido.

»Ako pristane, potem me ne zadrži nobena sila,« si je dejal in jo šel iskat.

Našel jo je v njeni sobi, prav tako kakor jo je bil pustil oče. Ko ga je zagledala, si je naglo otrla solze z oči. Njen obraz je bil bled, ves upadel, da se je je Ervin skoraj prestrašil:

»Oprostite!« je dejal nerodno. Tisti silni pogum, ki ga je pripeljal do nje, mu je v hipu ves upadel: »Čutil sem potrebo poiskati vas, saj niste hudi? Rad bi govoril z vami.«

»Gospod Ervin, danes nisem razpoložena za razgovore,« mu je odvrnila in nervozno zvijala žepno ruto.

»Torej že veste? Prav zaradi tega prihajam ...«

»Da mi sporočite, naj povežem culo in grem, ker Silanovina ni več Silanova, ampak Roganova?«

»Gospodična Sida!«

»Kaj mi morete sporočiti drugega? Ne čutite, kakšno je postalo razmerje med Silani in Rogani?«

»Med Silani in Rogani, a ne med menoj in med vami.«

»Nisem jaz tudi Silanova in niste vi Rogan?«

»Da in ne, gospodična,« je jecljal Ervin. »To, kar ste zagrešila Josip Silan in Adolf Rogan, nisva zagrešila midva, še več, midva to celo lahko popraviva.«

»Midva?« je vzkliknila Sida začudeno.

»Da, midva. A predvsem nas prosim, gospodična Sida, ločite mene strogo od mojega očeta! Od tega trenotka dalje ne prevzemam za njegova dela nobene odgovornosti več in pripravljen sem celo bojevati se z njim.«

Postal je nenadoma zopet pogumen, kakor prej v svoji sobi, preden je prišel k njej.

»Vi, kaj se je zgodilo? To bi bil čudež.«

»Da, je tudi čudež, samo da ta čudež ne izvira iz mene, ampak iz vas.«

»Iz mene?«

»Iz vas izhaja ta pogum, ki preboja v meni prvič moško silo in odločnost. Zato ne dovolim, da bi se Silanovina podrla.«

»Kako hočete to preprečiti?«

»Tako, da ostane poslovno razmerje med menoj in vašim očetom še dalje tako, kakor je bilo doslej.«

»To je nemogoče.«

»Je.«

Ervin Rogan je čutil udarec, dasi je bil tako silno prikrit. Ko je prišel k Sidi, je bil njegov namen jasen: hotel ji je povedati, da jo ljubi, hotel jo je zaprositi za njeno roko. Tega vprašanja pa ni pričakoval Sedaj je čutil, da bi pomenila vsaka beseda o ljubezni kupčijsko barantanje in bil je razorožen. Vendar, nazaj ni več mogel, to bi pomenilo dokončni polom. Zato je dejal skoraj brez globljega premisleka:

»Brez vsake cene, gospodična Silanova. Nisem prekupčevalec.«

To je pa bil udarec, ki je zadel Sido. Pričakovala je, da ji bo dejal: »Cena je vaša ljubezen, vaša roka ...« Pa ji je ponudil čisto nepričakovano rešitev, ne da bi zahteval karkoli, vsaj rahlo upanje, vsaj prazen obet. Sida je osupnila. Vedela je že davno, da je kljub vsemu njegovemu nerodnemu in nemoškemu slabištvu v bistvu srčno dober človek, a tolike plemenitosti od njega vendarle ni pričakovala. Čustvo tega spoznanja jo je prevzelo tako globoko, da je skoraj ginjena planila k njemu:

»Gospod Ervin, vi bi to storili brez plačila, brez odškodnine? Je to mogoče?«

»Zakaj bi ne bilo?« je odvrnil ginjeno, s skoraj jokajočim glasom. »Naj gradim svoje bogastvo na propasti drugih, kakor moj oče? Čemu? Zase? Ne potrebujem ga. Samotna je bila moja dosedanja pot, in ako bo samotna tudi poslej, komu naj dam, kar bi nagrabil? Neki smisel bi to imelo šele tedaj, ako bi našel dušo, ki bi hotela sama, iz odkritosrčnega nagnjenja do mene združiti z menoj svojo usodo. A našel je najbrže ne bom ...«

V njegovih očeh je zablestela solza, ki Sidi ni ostala prikrita. Ta solza jo je zmedla, navdala s hipno silno globokim sočutjem.

»Gospod Ervin!« je vzkliknila. »Zakaj govorite tako pesimistično? Tako plemenit človek zasluži najlepšo usodo. Želim vam iz vsega srca, da najdete, kar iščete.«

»Vi mi to želite?« je vzradoščen vzkliknil Rogan. »Vi mi zares želite?«

»Zares, gospod Ervin.«

»Hvala vam! Potem vem, da je nekje solnce, četudi morda še za gorami.«

»In jutro pride, morda mnogo prej kakor ga pričakujete.«

»Vaše besede so velika obljuba.«

»Silanovina se je podrla? Kdo pravi to? Udarim ga s silanovsko roko v obraz. Silanovina se ni podrla in se nikoli ne bo. Prej se bo podrl Maribor, v ravnino bo zdrknilo Pohorje, in Drava bo tekla na Koroško ... Silanovina stoji! Kriza? Seveda, mala gripa, nenevarna influenca, to je vse. Jutri ali pojutrišnjem bo spet vse dobro; vse bo kakor je bilo prej. Ne, tako naglo Silani ne padajo.«

»To smo si tudi mislili,« je dejal nekdo in dvignil čašo: »Na zdravje Josipa Silana, kralja pohorskih gozdov in novega tekstilnega magnata!«

»Na zdravje ... Na zdravje ...« so se pridružili ostali.

Silan je trčil z vsemi po vrsti, izpraznil čašo do dna in dejal:

»Propadejo lahko samo bedaki, a Silan ni bedak. Če me tudi obzidajo s kitajskim zidom, izhod bom vendarle našel. Napravil bi si ga, če bi bilo treba tudi s prstom vrtati luknjo.«

»Ervin Rogan?«

»Bil je ves spremenjen. Pogumen in odločen. Zdelo se mi je, ko da sploh ni več on.«

»Čudež.«

»Da, čudež.«

»Si se vprašala, ako je res, kakšen je izvor tega čudeža?«

»Ne. Ali — pa ...«

»Njegova ljubezen do tebe.«

»Morda, a storil bi to tudi iz same plemenitosti.«

»In ti bi poplačala to plemenitost s tem, da bi se poročila z drugim!«

»Papa ...«

»To ne bi bilo plemenito. Bilo bi celo podlo. Se tega zavedaš?«

»Morda ...«

»Propadli smo. Pred nama je samo še zasnežena cesta, pot v pomanjkanje, sramoto, trpljenje in morda najstrašnejši konec. Tu pa prihaja nekdo, ki ti na stežaj odpira vrata in te vabi, ne, prosi, da se vrneš v svoj izgubljeni dom, da v njem spet zagospodariš in obvaruješ sebe in svojega starega očeta smrti v obcestnem jarku. In ti še oklevaš? Sida, govori, povej ...«

»To je strašno.«

Zakrila si je obraz z rokama in obupno zaihtela.

»Zakaj strašno?«

»Ker ljubim Frangeža in Ervina nikoli ne bi mogla ...« je izjecljala med jokom.

»Koliko se jih je poročilo z možmi, ki jih niso ljubile, pa so vendarle bile srečne. Taki zakoni so celo trdnejši kakor tisti, ki so zgrajeni le na minljivi ljubezni.«

»Ti hočeš torej, naj se meni ponovi tragedija moje uboge matere?«

»Tragedija tvoje matere? Kje si našla to »tragedijo«?«

»Izpovedala mi jo je sama ob uri smrti .....«

»In ti nisi podvomila v možnost enostranskega pojmovanja stvari?«

»Ne.«

»Ne vem, kaj ti je govorila, vem pa to, da sem jo, ko sva se poročila, ljubil bolj kakor bi jo mogel kdorkoli drugi ...«

»Tudi ona je ljubila tebe, dasi morda šele kasneje.«

»Toda z ljubeznijo, ki mi ni dala ničesar. Morda je bila v njej res ljubezen, a realizirati se ni dala. Bila ni ženska, kakor so druge. In mimo tega me je mučila s svojo do smrti obupno črnoglednostjo. Ženska brez ženskosti, a tudi brez življenske energije, ki more edina ustvariti zakonsko harmonijo. Koliko sem se trudil, da bi jo spremenil! Obljubila mi je stokrat, morda tudi poizkušala, a česar v njej ni bilo, tega tudi njene obljube niso mogle ustvariti. Potem sem otopel in iskal izven doma tistega, česar doma nisem našel. Bil sem še mlad, poln življenja. Kdo more pobrati kamen in ga zalučati vame? Ti?«

»Ne.«

»Vidiš. Vsaka usoda tam najmanj dve strani. Pogledati jo moraš z obeh, ako jo hočeš razumeti in oceniti. Dolgo sem se bal, da boš tudi ti podedovala njene lastnosti. Pozneje sem ugotovil, da si bolj moja. Zmagal je aktivnejši del. Ne vem, če se do dna poznaš? Morda si še premlada. Zato te prosim, ne sili tja, kamor ne spadaš. Nisi rojena za siromaštvo. Zunanji blesk ti je potreben prav tako kakor je meni. Brez njega bi poginila ob vsej ljubezni, kakor riba, ki jo vržeš na suho. S Silanovino si zrasčena in se od nje ne daš ločiti brez nevarnosti. Ljubezen bi skopnela. Kaj bi ostalo potem? In sploh: veš, da te Fraugež zares tako silno ljubi, da bi se poročil s teboj tudi sedaj, ko si beračica? Si že govorila z njim? Si mu povedala?«

»Še ne; čakala sem, da se vrneš is Maribora, ker sem še vedno upala, da najdeš neki izhod. Sedaj je izgubljeno ...«

»Vidiš, tudi ti si se bala te možnosti.«

»Nikoli.«

»Ne taji! Tvoje čakanje na mojo vrnitev mi to več ko dokazuje.«

»Morda sem res za hip podvomila, a ta dvom je bil brez podlage. Sedaj ne dvomim več: Danilo me ljubi, pripravljen je poročiti se z menoj takoj, tudi če nimam drugega kakor to, kar mi pokriva telo.«

»To je samo iz ljubezenske želje porojena vera. Resnica je drugačna. Gospod dr. Danilo Frangež se ni zaljubil vate, ampak v dedinjo Silanovine. Če bi mu bilo do čiste ljubezni, bi bil ostal Jasni Kasjakovi, kateri je dvoril, dokler ni zavohal tebe.«

»To ni res. Jasna ga nikoli ni marala. Zaljubljena je v Soršaka.«

»Ker je grozdje postalo prekislo ... Nasprotje med zdravnikom in sodnikovim izvira šele od tistega časa, ko se je razblinilo upanje na možitev.«

»Tega nisem nikoli slišala.«

»Pa čivkajo celo vrabci na hrušniških strehah. Vprašaj gospo Wellakovo! Človek ve vse bolje kakor tisto, pri čemer je sam prizadet. Tudi jaz sem moral šele v Maribor, da sem izvedel za tvojo ljubezen. Prej niti slutil nisem, da so med nama neke tesnejše vezi, dasi sem že davno opazil, da se smuka okoli tebe.«

»Neki znaki bi mi to skoraj potrjevali ...«

»Vidiš. Preštudiraj jih dobro, pa ti bo vse razumljivo.«

»A vendar ne verujem, da bi me Danilo ljubil le zaradi premoženja.«

»Le zaradi premoženja nisem trdil. Morda te ljubi tudi zato, ker si lepa, postavna, prikupna in inteligentno dekle, a pravo ozadje te ljubezni je vendar samo Silanovina.«

»To bom kmalu izvedela.«

»In če se potrdijo moje besede? Boš potem še tiščala za njim?«

»Ne. Potem me premalo poznaš. Še vedno sem tvoja hči, še vedno Sida Silanova, četudi brez Silanovine.«

»Mi to obljubiš?«

»Brez pomisleka.«

»In se poročiš z Ervinom Roganom?«

»Na to vprašanje ti še ne morem odgovoriti. Za zdaj je dovelj, preveč ... Ne muči me dalje! To je strašno, strašno ...«

Njene moči so upadle. Duševni boji dveh dni so jo zlomili, da se je skoraj nezavestna zrušila na divan.

Silan se je dvignil in odšel tiho iz sobe.

»Položaj je ugodnejši, kakor sem pričakoval,« si je dejal. »Nič še ni pokvarjeno; vse poti so še odprte. Bojuje se že sama. Ako se mi posreči še ta pot v Hrušnico, potem je zmaga zagotovljena. Treba je pritisniti še na drugi strani ...«

Poklical je hlapca Andreja in mu velel osedlati konja. Ko se je vranec spočito prestopal po mehkem snegu, si je Silan skoraj zadovoljno mel roke.

»Gotovo je,« je dejal hlapec Andrej.

Silan se je vzbudil iz svojih premišljevanj, stopil h konju in mu skočil v sedlo s skoraj mladeniško čilostjo. Ko je vranec začutil na hrbtu svojega gospodarja, je zarezgetal in zdirjal po zasneženi cesti navzgor proti trgu.

Snežilo ni več. Skozi visoke oblake so se prikradli celo drobni žarki solnca in razsvetlili Jasniško dolino, da so se zalesketali sneženi kristali kakor v bajni pokrajini čudežne pravljice. Vse naokoli je bilo belo in bleščeče, travniki, pašniki, njive, poti, ceste in pohorske trate tam gori na pobočjih med gozdovi, še jelke in smreke so bile pokrite s težkimi belimi plašči, kakor da bi se odpravljale nekam na dolgo pot po januarskem mrazu.

Silan te lepote ni videl, ni videl čara zimskega Pohorja, ki je kakor dih globoke poezije. Njegova glava je snovala važnejše načrte, od katerih uresničenja je bila odvisna cela vrsta človeških usod ...

X. uredi

Sedaj se je Sida dobro zavedala, da stoji pred najusodnejšim razpetjem in se je treba naglo odločiti, na desno, na levo ali ravno naprej v negotovost. Prav tako dobro se je pa tudi zavedala, da je kljub vsem pritiskom in zapletenosti položaja končna odločitev vendarle v njenih rokah. Postavke računov so bile jasne, med njimi je zijal samo še en sam velik vprašaj. Kaj se skriva za njim? Sida ni verjela tisti bojazni, ki se je kljub odločnosti vendarle znova vračala v njene misli. Srce ji je kričalo:

»Danilo me ljubi!«

Ko se je naposled odločila, da ga poišče, je bil sklep še čisto trden:

»Ovijem se mu okoli vratu. Da, on naj me vodi ...«

Kako je prehodila tisto pot do njega, ni niti vedela. Videla ni ne snega, ki je na debelo pokrival Jasniško dolino in Pohorje, ne visokega neba nad seboj. Kar naenkrat je stala pred zdravnikom, planila k njemu, ga objela, poljubila in zaihtela:

»Danilo ...«

»Pričakoval sem te. Zakaj nisi prišla prej?« je dejal z glasom, ki je z naporom vseh sil skrival notranjo razburjenost in je zato bil negotov.

»Vem, vse vem ...«

»In?«

»Ni bilo prav, da si se spomnila name nazadnje.«

»Vse moje misli so bile ves čas samo pri tebi, moj edini!«

»Tiste misli, ki so se ukvarjale z vsemi mogočimi izhodi, celo z možnostjo poroke z — Ervinom Roganom ...«

»Danilo ...«

Izpustila ga je in stala pred njim do smrti osupla.

»Ne taji! Je bilo tako ali ne?«

»Na poroko z Roganom nisem mislila niti en sam hip.«

»Mislila si, kako bi bilo, ako rešiš s to poroko Silanovino sebi in očetu.«

»To je bila le posledica tistega, kar bi hoteli od mene.«

»In vendar dokaz, da tvoja ljubezen do mene ni tako trdna, kakor sem bil vse doslej globoko prepričan.«

»Ti dvomiš v mojo ljubezen? Tega nisem pričakovala. Ti je nisem dokazala že s tem, da sem odpodila vse, kar bi se ji moglo postaviti na pot in se trdno odločila ostati ji zvesta, naj se zgodi karkoli?«

»Morda je to še vedno le hipni vzpon čuvstev, ki lahko spet vpade, Sida. Vedno sem si želel, da ne bi bila Silanova.«

»Sedaj je to ime prazno. Pred teboj stoji le še ubogo dekle, ki je ohranila od vsega, kar je imela, samo ono edino: ljubezen do tebe.«

»Za to ljubeznijo je pa skrita težka misel, morda še podzavestna, a vendar neodstranljiva ...«

»Kakšna misel?«

»Na Silanovino. In — misel na očeta ...«

»Zakaj me mučiš?«

»Ker nočem, da bi te onesrečil. Nočem, da bi utrdil v tebi vero v nekaj, kar se utegne tako kmalu razbliniti v nič. V taki zavesti bi bilo najino razmerje pekel za tebe in mene. Sedaj si morda res prepričana, da me ljubiš, da ti do vsega drugega ni čisto nič, toda po rojstvu, krvi, vzgoji in vsem si in ostaneš Silanova. Rojena za silanovski blesk in gloriolo Silanovine. Ko bi se spomnila prepozno, da si po lastni neprevidnosti sama in povrhu še z mojim prigovarjanjem zapravila možnost vrnitve v izgubljeno, bi vstala med nama visoka pregrada.«

»Tako ne govori ljubezen. Tako govori laž. Moje temne slutnje so bile torej resnične ...«

»Tako govori resnična ljubezen, Sida!« je dejal zdravnik s poudarkom težko prikrite bolečine. Videlo se je, da se obvladuje le z neskončnim naporom. »Tako govori ljubezen, ki se odreka celo lastne sreče, da jo ustvari in ohrani ljubljenemu bitju. Ta ljubezen je morda previsoka, da bi jo mogla doumeti kot ženska in povrhu še tako mlada.«

»To je torej plemenita ljubezen?« je vzkliknila Sida ironično. »Od vseh strani sili vame samo nepojmljiva »plemenitost«, ki je tako strašansko velika, da lahko ob njej poginem kakor pes na cesti!«

»Sida ...«

»Molči!«

Vsa njena prejšnja boleča skrušenost se je v hipu spremenila v strahovit odpor, vzplamtavajoč v viharju jeze užaljenosti do najglobljih globin. Njene besede so postale kričave, histerično hreščeče:

»Vsa ta »plemenitost« je ostudna krinka, ki naj bi zakrila še stokrat ostudnejšo resnico, da si me ljubil samo dokler sem bila dedinja Silanovine, hči milijonarja in magnata. Ne iz hrepenenja po meni, iz pohlepa po premoženju in bogastvu si se plazil za menoj.«

»Sida, moj Bog, Sida!« je prosil zdravnik, a dekle ga ni hotela poslušati.

»Imeli so prav tisti, ki so me že od vsega začetka svarili pred tvojo »ljubeznijo«. In jaz sem bila tako neumna, da jim nisem verjela. Morala sem obubožati, da spoznam resnico, ki je podla, ostudna, strašna ...«

»Sida, to je grozno, nehaj! Tega ne prenesem. Sedaj mi je vseeno. Prekršim tudi obljubo ...«

Hotel se ji je približati, jo objeti in ji povedati tisto, kar bi jo v trenotku razorožilo, a bilo je že prepozno.

»Ne dotekni se me!« je zakričala s čisto spremenjenim glasom. »Tvoja bližina bi me oskrunila. Podlež!«

V obupu se je zagnal proti njej, jo zagrabil za roko, a ona ga je z naporom vseh sil odsunila od sebe in se osvobodila.

»Sida,« je zaprosil ječe, »tvoj oče je bil ...«

»Nobene besede več! Nobene laži! Med nama je konec ...«

Obrnila se je in planila skozi vrata tako naglo, da je trajalo nekaj hipov, preden se je zdravnik zavedel, kaj se je prav za prav zgodilo. Skočil je za njo:

»Sida, vse ti povem. Počakaj! Samo še eno besedo ...«

Z vrat jo je videl, kako je skočila na konja in zdirjala z njim skozi Hrušnico kakor vihar. Nihče je ne bi bil dohitel ...

Dr. Frangež se je zbit zrušil na stol:

»To je plačilo za izsiljeno uslugo ... Igral sem preveč prepričevalno ...«

Okoli njega je plesala ordinacijska soba; v svetlih obročih so vihrala okna in vse je bučalo in šumelo, kakor narasla voda čez Silanov jez v Jasnici.

A prav tako je plesalo vse okoli Side. Zdelo se ji je, da jezdi nekam v strašne prepade, kamor se je v enem samem hipu zrušilo vse, kar jo je dotlej obdajalo. V njeni glavi ni bilo več prostora za jasne misli. Mislila je, da ji bo vsak trenutek počila, kakor prižgana bomba. Živci so ji trepetali ko prenapete strune pod lokom. In ko se je njen konj, ves upehan in pokrit z vročo peno ustavil na domačem dvorišču, se je zrušila z njega v sneg in obležala nezavestna na tleh.

Ko se je zavedela v mehki, topli postelji svoje sobe, je bila zunaj že noč. Ob vzglavju je sedela objokana stara Matilda in ji stavila na čelo mrzle obkladke.

»Hvala Bogu!« je vzkliknila. »Marija, Mati Božja in sveti Jožef ... kako sem se bala ... Samo, da ste živi, gospodična!«

Sida jo je pogledala tuje. Potem se je ozrla po sobi in po odeji nad seboj. Lica so ji bila upadla, roke blede, brez krvi. Z so jo v pekel globokega, neskončno daljnega, prisluhnila napeto nekemu neslišnemu glasu, ki ga je dojemala le njena podzavest in se potem trpko, resignirano nasmehnila. To je bil nasmeh razočarane ženske, ne več mlade Side Silanove, kakršna je bila kljub vsem viharjem zadnjih dveh dni še vedno vse do tistega pogovora z dr. Frangežem. Potem je znova zaprla oči in mislila čisto mehanično, brez posebnih bolečin:

»Tako, sedaj je zares konec ... Konec ljubezni in sanj, konec mladosti ... porušeno je. Ni več iluzij. Samo življenje je še, trdo, rezko, realno. Pravljica je izzvenela. Pesmi je konec ...«

Objel jo je onemogli spanec ...

Drugi dan se je kljub vsemu pregovarjanju odpeljala v Maribor k Danici, ki se je bila malo prej vrnila s poročnega potovanja po Sredozemskem morju. Čutila je, da potrebuje nekoga, s katerim lahko govori drugače kakor s služinčadjo, očetom ali Ervinom Roganom, ki je ves trepetal v strahu za njeno zdravje, saj niti slutil ni, kaj se je zgodilo z njo, ki jo je ljubil.

»Moja uboga mala Sida!« je vzkliknila Danica, ko ji je v naglih potezah orisala najnovejše dogodke. »Svarila sem te pravočasno, pa me nisi poslušala. Šla si predaleč, zato sedaj vsa ta t. S srcem na dlani ni mogoče skozi življenje. Pljunejo ti vanj ali pa ti ga celo izbijejo v blato in pohodijo. Preveč si se zanašala na svoje silanovstvo, v katero pričenjam resno dvomiti, moja draga.«

»Razumi vendar, da nisem mogla drugače.«

»Ta tvoja ljubezen mi ni bila nikoli simpatična.«

»Saj mi je vendar tako sveto prisegal ...«

»Dokler je stala za teboj Silanovina.«

»Da, to je strašno.«

»Še vedno manj, kakor če bi nastal polom šele potem, ko bi bila že poročena.«

»To je res.«

»Vidiš torej! Tu je v nesreči še velika sreča. In — kaj si prav za prav izgubila? V bistvu ničesar, ker ničesar nisi imela. Če te ni ljubil in mu je bilo le do premoženja, potem itak ni bil nikoli zares tvoj. Čemu bi potem trpela in žalovala?«

»Vse to je res; razum pojmuje brez ugovora. A srce?«

»Tisto tvoje nesrečno srce! Pa ga menda ne ljubiš še vedno?«

»Upam, da ga ne.«

»Samo upaš?«

»Ne ljubim ga več. Sovražim ga; strašno ga sovražim ...«

»Potem tvoje ljubezni še ni konec. Šele takrat je bo, ko ti postane docela brezpomemben, ko ga ne boš ljubila ne sovražila, ko boš šla mimo njega kakor mimo čisto nepomembnega tujca.«

»Morda ga tudi ne sovražim več.«

»Morda to, morda ono ... To ni nič! Teh »morda« mora biti temeljito konec, moja draga Sida. Sicer pa, veš, kaj bi ti svetovala?«

»Da sploh ne mislim več na vse to. Ko bi bilo tako lahko, kakor je tebi.«

»Nikakor! Počakaj, da ti povem. Tvoje na dlan postavljeno srce je menda tako, da mora ljubiti. Potem se znova zaljubi. Ubij staro ljubezen z novo!«

»Kako neki?«

»Povedala si mi, kako plemenito ti je ponudil Ervin Rogan rešitev, ne da bi karkoli zahteval v zameno. Ne zasluži, da ga ljubiš?«

»Ko bi ga le mogla.«

»Šlo bo. Poizkusi. Če pa ne gre, tem-bolje. Moraš biti zaljubljena? Meniš, da brez tega ni zakona ali celo zelo srečnega zakona? Pokazala sem ti že nase. Srečna sem, a Martinca ne ljubim. To se pravi, ne ljubim ga s tako poetično ljubeznijo, kakor jo ti opevaš.«

»Bi se ti v mojem položaju poročala z Ervinom?«

»Takoj. Niti sekunde ne bi premišljevala. Prosim te: nudi ti vrnitev Silanovine, bogastvo, blesk, moč in vse kar hočeš. Mimo tega je moški, ki ga lahko pa svoji mili volji desetkrat, ne enkrat oviješ okoli prsta. Gospodarila boš ti, ne on. Si želiš idealnejših razmer?«

»Ko ne bi bil taka mevša ...«

»Smešno. Samo nad mevžami lahko vladaš kakor hočeš.«

»A človek si vendarle želi moža, ki bi bil zares mož.«

»Vsega nihče ne more imeti.«

»To je smešno: ljubi me resnično, to vem, jaz pa naj se poročim z njim iz spekulacije in — usmiljenja. Ne bi bilo to isto, kar je hotel storiti Danilo?«

»In ker — hvala Bogu! — ni storil on, stori ti! Če pa meniš, da mu moraš ljubezen res vračati z enako ljubeznijo, potem se potrudi, sugeriraj si to ljubezen. Sprva bo morda res težko, potem pa pojde samo po sebi. Druge poti kakor ta poroka sedaj itak ni več.«

»Zakaj tako naglo?«

»Ne mislim, da se takoj poročiš z njim, glavno je, da se zaročiš. Položaj je dokaj preprost: Ervin hoče ohraniti Silanovino zaradi tebe, ne morda iz kakšne imaginarne plemenitosti. Če ne veruješ Danilu, tudi njemu ne smeš. Morda hoče to izvesti res brez tvoje roke, ker pa upa, da si jo bo s tem gotovo pridobil, toda vprašanje je, če bo imel dovelj poguma? Boj s starim ne bo lahek; Ervin lahko omaga. In potem? Če mu pa daš poguma s svojo takojšjo odločitvijo, se gotovo ne bo vdal. Kadar se tak slabič zagrize v kako stvar, je ne izpusti. To je neka psihološka anomalija, a je tako. Treba je dobro kalkulirati.«

»In če se stari kljub temu ne vda? Kaj potem? Naj si obesim Ervina na vrat kar tako in doživim še strahotnejši polom?«

»Končno je vendar odvisno vse le od Ervina. Da se bo stari updral, je skoraj gotovo, a »skoraj«. Kdo ve, če mu ta rešitev celo ne olajša načrtov. Morali bi jih poznati Ervin sam podjetja ne more voditi. Stari menda ni tako slep. Premišljuj kakor hočeš: to ni le edina, ampak tudi najboljša pot.«

»Težko bo ...«

»Ako ne vzdržiš v Hrušnici, pridi k meni v Maribor, da se tu »pripraviš na poroko«, kakor sem se jaz »pripravljala« pri tebi.«

»Hvala ti! Ob tvoji strani mi bo lažje. In pridobili bomo dovelj časa za »pripravo«. Kako naj samo uredim z Ervinorn, ko si ne upa z besedo na dan?«

»Prepusti meni!«

»Tebi?«

»Da. Če hočeš, se jutri na vse zgodaj odpeljem s teboj v Hrušnico. Govorila bom z Ervinorn in v četrt ure bo vse v najlepšem redu. Hočeš?«

»Prosim.«

»Nu, torej, vse bo še dobro.«

»Drugi dan dopoldne je Danica stopila k Ervinu Roganu in ga prosila za zaupen razgovor.

»V poslovnih zadevah?« je vprašal nervozno.

»V zasebnih, ki se tičejo vas in še nekoga.«

»Čudno ...«

»Gospod Rogan. Najprej mi oprostite to vmešavanje v zadeve, ki bi jih mogli po vsej pravici smatrati za nedotakljive. Tega tudi ne bi storila, če ne bi šlo za usodo osebe, ki mi je zelo draga.«

Ervin jo je začudeno pogledal, nato pa zmedeno uprl pogled v tla. Danici se je zazdelo, da je ugenil, kdo je ta oseba, zato je nadaljevala:

»Govorim iz lastne iniciative, brez pooblastila in celo vednosti.«

Rogan je nerodno prestavljal roke.

»Ste ugenili?«

»Mislim,« je dejal in zardel.

»Torej ... Gre za usodo moje prijateljice Side. Povedala mi je, da ste ji plemenito ponudili rešitev iz obupnega položaja, v katerega jo je s Silanom vred spravil vaš gospod oče. Ta ponudba je vzvišena in dovolite mi — vredna resničnega občudovanja. V sedanjih zmedenih, sebičnih časih nekaj brez primere.«

»Tolike hvale vendarle ne zaslužim, gospa! To je samo dolžnost človeka, ki ...«

»Nikakor. To ni dolžnost, je mnogo več. In prav zaradi tega mi dovolite, da vas vprašam: ljubite gospodično Sido?«

»Gospa ...« je jecljal in hotel nekaj odgovoriti, pa ni mogel.

»Da ali ne? Samo to me zanima.«

»Da,« je s težavo izdavil iz sebe.

»Se te ljubezni čisto jasno zavedate in ste prepričani, da bi z njo Sido lahko osrečili?«

»Moj pritrdilni odgovor je plod dolgega in temeljitega premišljevanja,« je odgovoril nepričakovano jasno in odločno.

»Iz te ljubezni izvira gotovo tudi vaša ponudba?«

»Morda; vendar bi storil najbrže tako tudi ako te ljubezni ne bi bilo. Moji nazori o morali ...«

»Verujem vam. Ker pa Sido ljubite, trpate prav gotovo prej ali slej na odziv te ljubezni z njene strani?«

»To bi bila spekulacija, gospa ...«

»Ako je vaša ljubezen resnična, tega pričakovanja ne smemo smatrati za spekulacijo. Vsaka resnična ljubezen si že sama po sebi želi enake ljubezni tistega, komur je posvečena. To je bilo vedno tako, je in bo. Mogoče si vprašanja res še niste v globinah vašega srca ga pa gotovo najdete.«

Ervin je molčal.

»Vaš molk mi to potrjuje. Zaradi tega se mi zdi, da je najbolje, ako razčistimo položaj čimprej, gospod Rogan. Vaša dolžnost je, da poveste gospodični Sidi čist odkrito, da jo ljubite. Hočete to storiti?«

»Se vam ne zdi, da sedaj ne bi bil najprimernejši trenotek za tako odkritje? Izgledalo bi, kakor da .....«

»Vem, kakor da barantate za njen materialni položaj, hočete reči. Razumem, vendar sem vam že prej pojasnila, da v tem primeru stvar ni taka.«

»In če gospodična Sida to ljubezen zavrne?«

»Tega gotovo ne bo storila.«

Ervin je oživel, kakor da ga je spreletel čudežni tok neskončne sreče, porojen iz nepričakovanega upa. Hlastno je vprašal:

»To bi pomenilo, da me tudi ona ljubi?«

»Vsekakor. Zakaj vas tudi ne bi? Človek, ki je tako plemenit, kakor ste vi, zasluži v polni meri ljubezen ...«

»Gospa Martinčeva: Sida me ljubi?«

»Da.«

»Vam je to povedala?«

»Neposredno ne, a vendar tako, da ni nobenega dvoma.«

Planil je kvišku ko otrok, ki ne more prikrivati nepričakovanega veselja. Približal se ji je in ponavljal kakor brez uma:

»Sida me ljubi ... ljubi ... ljubi ...«

»Vas to zares osrečuje?«

»Gospa ... To je prva ženska, ki me zares ljubi.«

»In sedaj, ko to veste, je ne boste več puščali v mučnem dvomu. Kakor ste vi vredni njene ljubezni, tako je tudi ona vaše. Ljubite jo in osrečite!«

»To storim, gospa. Prisegam vam ...«

»Potem je moje delo opravljeno. Srečna sem, da sem pomagala združiti dvoje tako dobrih in plemenitih duš. Gospod Rogan, hvala vam!«

»Ne vi meni, jaz vam moram biti hvaležen.«

Ko je Danica odšla, je izbruhnila iz Ervina Rogana vsa prej s tako muko zadrževana sreča. Dirjal je po sobi kakor brez uma, se ustavljal, skakal, smejal in skoraj joakl:

»Sida me ljubi ... ljubi ... ljubi ...«

»Tako, sedaj je vse v redu,« je dejala Danica Sidi. »Ervin je blažen.«

»Kaj si mu dejala?«

»Da ga ljubiš.«

»Tega ne bi smela storiti. To je varanje.«

»Naj bi mu torej dejala, da ga ne ljubiš in se hočeš poročiti z njim samo zaradi tega, da rešiš dom in očeta? To bi bilo še bolj nizkotno.«

»Nizkotno je vse, to in drugo. Vse — kar počenjam. In tako naj lažem, hlinim in glumim neko čustvo, ki ga v meni ni in ga morda nikoli ne bo? Tako naj grem skozi življenje, skozi vse življenje, Danica!«

»Koliko jih hodi tako. Mogoče več kakor drugače. Mar ni vsak zakon, ko se ohladi prva ljubezen, samo nadaljevanje igre, ki je bila prej morda res življenje, je pa potem le varanje? Zavestno ali nezavestno, je postranskega pomena. Gre le za zadnje bistvo.«

»A vsaj začetek je življenje, je resnica. Tu pa je že od prvega trenotka laž in gluma.«

»In bo morda pozneje kri in meso.«

»Nikoli, Danica. Sedaj čutim čisto določno, da sem stopila na strašno pot. Drži me, da se ne pogreznem čez glavo v to grozno, dušeče blato! Danica, Danica! Tonem ...«

XI. uredi

Adolfu Roganu so se celo najnujnejši posli z »likvidacijo Silanove zadeve« tako zavlekli, da je mogel v Hrušnico k Ervino šele peti dan po prvi vesti o polomu milanske družbe. Jutro je bilo jasno in nenavadno mrzlo, ko se je ustavila njegova limuzina pred novo tekstilno tovarno. Sida in Silan sta se umaknila vsak v svojo sobo, da se z njim ne srečata, Ervin pa ga je sprejel še bolj molčeče kakor sicer.

»Kaj se držiš tako kislo, dečko? Te zebe? Res, prekleto je mrzlo,« je dejal, ko si je v toplo zakurjeni pisarni slačil kožuh.

Ervin je molčal.

»Moral bi vriskati, ko sem ti pripravil sredi te zime tako toplo gnezdo. Ervin Rogan — kralj na Silanovini! Ha-ha-ha ... Kje je Silan?«

»Ne vem ...«

»Zadevo bomo likvidirali naglo. Poskrbel sem, da izgine čimprej in bo zrak čist.«

»Kdo?«

»Kdo neki? Silan.«

»In Sida ...«

»Z njim. Odslej dalje je to Roganovina in za Silane pod njeno streho ni več prostora.«

»In vendar ga bo!« je dejal Ervin odločno in se krepko uprl z rokama na pisalno mizo.

»Kaj? — Kaj bo?«

»Dovelj prostora tudi za Silana in Sido.«

»Tu? Ne razumem te.«

»Razumel boš takoj. Zadeva je zelo preprosta: Sida Silanova postane moja žena, Josip Silan pa moj tast.«

Adolf Rogan se je od začudenja sesedel na stol kakor kup mesa, ki so se mu polomile kosti:

»Sanjam? Ali si znorel?«

»Ne prvo ne drugo. Kar sem dejal, je resnica: Sido ljubim in ona ljubi mene. Tu je pot zelo ravna ...«

»Tu poti sploh ni!« je zagrmel Rogan in udaril divje s pestjo po mizi. Ti se s Sido nikoli ne poročiš! Gospodar sem jaz in jaz bom odločal: Silan in Sida morata izginiti. Za tisto, kar je bilo, tu ni več prostora.«

»Ostanem naj torej sam?«

»Preskrbim ti neveste, ki bo meni prijala.«

»Potem si jo obdrži, saj si vdovec,« je dejal Ervin, ki ni čutil nobenega strahu več.

»Molči! Takih nesramnosti ti ne dovolim. Odkod naenkrat ta predrznost. Ti — slabič, šleva ...«

»Do danes morda, od danes dalje pa ne več. Slabič in šleva ... da, kdo je to napravil to iz mene.«

»Tvoja mati.«

»Pusti mrtve! Ne dovoljujem ti, da bi jo žalil. To si napravil iz mene ti sam. Mojo res že prirojeno mehkobo si stopnjeval s tiransko vzgojo od prvega hipa, ko se zavedam. Biti sem moral več ko suženj tvoje volje, ki ni trpela pri meni ne lastnih misli ne besed ne dejanj. Tvoje ukaze sem moral izvrševati mehanično, kakor stroj v tovarni, zato sem tudi postal stroj. Nestvor, ki so se mu vsi smejali in ga prezirali. Smejal si se mi in me preziral tudi ti. Čeprav bi bil rad postavil name del svoje bogatarske slave. Seveda, šele po smrti, prej ne, prej naj bi bil le tvoje mrtvo orodje. Toda slabiča in šleve mora biti konec prej, ako hočeš, da bo stavba, ki si jo zgradil, stala dalje tudi potem, ko te več ne bo. To se lahko zgodi samo ob strani ženske, ki jo ljubim in ki ona mene ljubi. Ob strani ženske, ki je plemenita, inteligentna in močna, tako da zadostuje njena moč za dva.«

»Ti si vročen. Ta ženska te je začarala.«

»Da, začarala z vero vase, ki si mi jo ti štiri in trideset let sistematično ubijal, da bi nemoteno gospodaril in ukazoval. Naučila me je ceniti lastno vrednost, ki ni tako majhna, kakor si mi hotel ti sugerirati.«

»Jaz te pa naučim spet spoštovati mojo voljo!« je zarohnei oče in z neverjetno čilostjo skočil kvišku. »Te komedije je dovolj! Nobene besede več!«

»Samo pod enim pogojem: da odobriš mojo zaroko s Sido.«

»Nobene besede več!«

Vstopil se je pred sina divji kakor zver, ki se pripravila na napadalni skok.

»Ne vdam se.«

»Bomo videli. Še ta vlačuga preč!«

»Kdo je vlačuga?«

»Ti bi jo še zagovarjal?«

»Kdo je vlačuga? Odgovori!«

Sloko, slabotno Ervinovo telo je postalo vzravnano in trdo ko jeklo. Glas mu je zvenel neizprosno.

»Sida,« je kriknil oče.

»Prekliči!«

»Ha-ha-ha ... Adolf Rogan naj prekliče ... Na zahtevo svojega sina ...«

»Dejal sem, da prekliči. Užalil si mojo nevesto.«

»Tvojo kurtizano.«

»Sida je pošteno, nedolžno dekle.«

»Kakor vsi Silani.«

»Vedno poštenejši, kakor Adolf Rogan.«

Adolf Rogan je pobesnel. Planil je proti sinu in ga sunil s pestjo v prsa, da se je opotekel. Potem je zarjul na ves glas:

»Pes. Od tega trenotka nisi več moj sin. Razdedinim te. Še danes raztrgam oporoko in vse listine o tvojem lastništvu tovarne in Silanovine. Izgini!«

»Tako govori in postopa Adolf Rogan s svojim sinom?« je kriknil Ervin. »Bodi srečen, da si moj oče in da nisem taka zver, kakor si ti, sicer ...«

»Izgini!«

»Ne. Ne ganem se. Tu stojiš ti na mojih tleh, dokler mi ne izplačaš deleža pokojne matere, ki si jo umoril s svojo živalskostjo.«

Adolf Rogan se je hotel z dvignjeno pestjo znova zagnati v sina, a ta je zagrabil stol in ga potisnil pred se:

»Udari, ako hočeš!« je zakričal.

Stari se je kakor pobesnel bik zagnal v nastavljeni stol in udaril s čelom v topo nogo. Za trenotek je zakolebal, zakrilil z rokama po zraku in nato kakor snop telebnil na tla. Obraz mu je postal sivomoder, iz ust mu je silila zelena pena, z rokami je obupno grebel po tleh.

Ervinu je padel stol iz rok. Planil je k očetu, ga stresel in skušal dvigniti, a bil je pretežek. Skočil je k vratom in poklical šoferja.

»Kaj se je zgodilo?«

»Očetu je slabo.«

»Moj Bog!«

»Dvigniva ga!«

Prijela sta ga in prenesla na divan. Roke ki nose so mat mrtvo omahnile navzdol.

»Pokličite ženske! Vode ... vode ...«

Zunaj je zavreščalo. Vso Silanovino je spreletel elektrizirajoči val nemira. Vse delo se je ustavilo. Ljudje so hrumeče drli skupaj.

»Pojdite po zdravnika! Brž, takoj!« je zakričal Ervin.

Šofer je planil na dvorišče, skočil v avto in odbrzel v trg.

»Kaj je?« ja zaklical Silan skozi okno prvega nadstropja, ko je opazil dirindaj.

»Adolf Rogan se je onesvestil.«

»Umira ...«

»Kap ...«

Po dvorišču je znova završalo.

Silan je zdirjal po stopnicah v pritličje in v pisarno. Ko je zagledal na divanu negibnega Rogana in ob njem obupanega sina, je za hip obstal kakor k tlom prikovan. Tu, pred njim, je ležala posinjela kepa tistega, ki je uničil njegovo kraljestvo, tistega, ki mu je nameril za stara leta cesto in beraško palico, tistega, ki je hotel do konca ugonobiti Silanov rod, da bi še bolj povačal svoje od vseh strani nagrabljeno bogastvo ... V globini Josipa Silana se je prebudilo nekaj kakor zmagoslavje po veliki zmagi. Toda le za hip, potem se je oglasil v njem človek, ki v trenotkih velikih stvari pozabi na prestano. Stopil je bližje in pomagal Ervinu obujati onesveščenega, a vse njuno in vseh ostalih delo je bilo zaman. Brezčutna kepa nabreklega mesa se ni več genila.

Tedaj se je na dvorišču znova oglasil šum avtomobilskega motorja in hip nato je vstopil dr. Danilo Frangež. Silan se mu je molče umeknil in mu napravil pot do divana. Zdravnik se je zagrebel vase, stisnil je zobe, da bi premagal čustva, ki so ga prevzela ob prisiljenem novem prihodu v Silanovo hišo in pogledu na Josipa Silana, Ervina in Adolfa Rogana. Vsi ti ljudje, s katerimi je bilo tako tesno povezano njegovo življenje zadnjih dni, so bili tu, le nje, Side, je zaman iskal njegov pogled. In bilo mu je skoraj ljubše tako. Kako bi mogel opraviti mirno svojo neizprosno zdravniško dolžnost ob njeni prisotnosti? Po vsem tistem ...

Sklonil se je k Adolfu Roganu. Prisluhnil srcu, pretipal žilo in zmajal z glavo. V sobi je vladala grobna tišina. Vsi so čakali, kaj poreče. Naposled se je dvignil; vil je smrtno bled.

»Kaj je, gospod doktor?« je preplašeno vprašal Ervin.

»Srčna kap. Zaradi prevelikega razburjenja ...!«

»In?«

»Je konec ...«

»Konec? Mrtev?« je kriknil Ervin.

»Ni pomoči. Tolaži naj vas, da bi se bilo to zgodilo prej ali slej v vsakem primeru.«

Ervin je zaihtel kakor otrok. Padel je na kolena k mrtvemu očetu, se ga oklenil in naslonil razgreto čelo na njegova prsa. Vse tisto, kar je bilo prej med njima, je zginilo ob smrti človeka, ki mu je bil vendarle oče in ga je vezalo nanj nešteto vezi dolgih štiri in trideset let.

»Kaj naj storimo?« je tarnaje vprašal knjigovodja in presekal mučni molk, v katerega se je oglašalo le Ervinovo obupno ihtenje.

»Telefonirajte nemudoma Evgenu Roganu!« je ukazal Silan. »Truplo se bo menda prepeljalo v Maribor, ali kam? Vprašajte.«

Potem je stopil k Ervinu, ga prijel za ramo in dejal:

»Usoda je hotela tako. Spremeniti se ne da. Vse solze so zaman. Pustite, da se truplo uredi!«

»Oče!« je kriknil sin. »Odpusti mi! Nisem hotel tako. Moj Bog, to je strašno, strašno ...«

Vstal je in se opotekel na stol. Navzočni so se spogledali. Ista misel je spreletela glave vseh. Doumeli so. Zdravnik si je umil roke in se poslovil.

»Odpeljite me domov!« je naročil šoferju.

Zunaj se je ozrl v okna in iskal — Sido. Ni je videl, ona je pa videla njega. Stala je skrita za zaveso v svoji sobi in trepetala. Samo ona je — poleg Ervina Rogana E vedela natanko, kaj se je zgodilo. Samo ona se je zavedala, da je padel Adolf Rogan kot prva žrtev tistega, kar naj bi izoblikovalo njeno bodočo usodo, v katero se je sama silila, a obenem trepetala pred njo.

Ko je zagledala Danila, je postala ta zavest še bolj razločna in tako konkretna, da bi jo bila lahko otipala. V njem je bila utelešena njena prva, resnična ljubezen in mladost sama. Tista mladost, ki je vsa cvetela, dehtela in pela kakor mesec majnik, ko so se bile prvič ujele njune oči v dolg, nepozaben pogled, ki je toliko obetal in toliko mamil. In kljub vsemu, kar se je bilo tiste dni zgodilo, je Sida četudi nehote čutila, da bi mogla iti za zdravnikom dosti lažje tudi ako je ne bi ljubil in bi ji samo lagal, kakor za do najglobljih globin ji vdanim Ervinom Roganom. Toda med njo in Danilom je bila zdaj še višja ločilna stena.

Smrt Adolfa Rogana, ki ga je zadela kap zaradi razburjenja spričo Ervinovega sklepa poročiti se z njo, ji je s soodgovornostjo, ki jo je čutila, vrgla okoli vratu novo zanko in povlekla v tisto stran, proti kateri jo je tako nepričakovano vrgla zlohotna igra usode. In ko se je Danilo odpeljal v Roganovem avtomobilu, je razločno čutila, da izginja v zasneženi dan prvo dejanje njene življenjske igre. Instinktivno je iztegnila roke proti oknu, ko da bi hotela seči tja do tistega izginjajočega dejanja in ga zadržati. Toda kdo naj zadrži dogodke, ki so le pojmi našega dojemajočega razuma, samo to in nič drugega?

S smrtjo Adolfa Rogana je vstajala pred njo dokončna nova pot. Čutila je, da bi morala oditi doli in biti v tisti težki uri opora Ervinu, a vendarle ni mogla. Opora? Sama je tako potrebovala opore, da se je brez nje rušila. Kako naj tolaži njega, ko še sama sebe ne more? Kako naj mu vlije v dušo vere, ki je sama nima in je njeno življenje brez nje tako strahotno prazno ...

Na telefonično obvestilo o očetovi smrti je pridrven v Hrušnico Evgen Rogan in popoldne je prispel tudi že avtofurgon mariborskega Mestnega pogrebnega zavoda, da prepelje pokojnikovo truplo v Maribor. Delo v tovarni je počivalo, na upravnem poslopju je vihrala velika črna zastava in oznanjala Jasniški dolini, da se za vedno poslavlja od nje mogočni vrinjenec in zapušča z vseh vetrov nagrabljene milijone svojima dvema sinovoma, Evgenu podjetje v Mariboru, Ervinu v Hrušnici in Silanovino. Toda njeno plahutanje v ostrem januarskem vetru ni vzbujalo žalosti ne med delavstvom ne med ostalim prebivalstvom. Nobena sožalna misel, nobena solza ni spremila Adolfa Rogana na njegovi poti iz Hrušnice v Maribor. Narobe, njegov zadnji odhod je bil vsem kakor oddih po nečem težkem, kar je popustilo in ne pritiska več na duše in telesa pohorskega ljudstva. Adolfa Rogana ni nihče ljubil. Milijoni denarja, ki so mu mogli dati vsega, česar si je želel, mu le enega: ljubezni in sočustvovanja niso mogli dati ... Enako hladen je bil tudi na zunaj tako pompozni pogreb v Mariboru. Velike, celo- in polstranske osmrtnice, nekrologi, zvonjenje, petje pevcev, govorjenje govornikov, vse je bilo sama zunanja oblika brez globine, brez duše. In ko je težek kamen zaprl ponosno novo grobnico, je življenje Adolfa Rogana izginilo, kakor da ga nikoli ne bi bilo. O njem je mrzlo govoril samo še napis na črnem mramorju ...

Samo energija Ervina Rogana je bila zopet zlomljena. Enkrat samkrat se je pognala kvišku kakor voda iz na novo izvrtanega artezijskega vrelca, ob tistem prvem usodnem dvoboju z očetom, ki se je končal s tako nepričakovano smrtjo. Na njegovo rahlo, za ostri življenjski boj nespodobno dušo je legla kakor mora težka zavest krivde. Ta zavest ga je mučila podnevu in ponoči. Iz neznanih temnih globin se je režal proti njemu spačeni obrez vesti in zlobna usta so nenehoma ponavljala:

»Umoril si očeta. Morilec!«

Zaman se je otepal, zaman je ponavljal zdravnikove besede: »Tolaži naj vas zavest, da bi se bilo to zgodilo prej ali slej v vsakem primeru.«

»Morda bi se res bilo,« je šepetal spačeni obraz, »a kdo ve kdaj? Oče bi lahko še dolgo živel, da ga nisi udaril naravnost tja, kjer ga je najbolj zabolelo, v njegov gospodovalni nagon.«

»Čemu je bil tak? Zakaj je poznal le samega sebe? Zakaj mi je uničeval mlado življenje?«

»Čemu ... Zakaj ... Bil je tvoj oče. Kljub vsemu in spričo vsega.«

V tem jedkem, vztrajnem boju so mu še bolj opešale moške moči in da ni bilo v njem ljubezni do Side, ki je bila gonilna sila vsega njegovega bistva, bi bil Ervin Rogan prav gotovo čisto omagal. Sida mu je bila sedaj edina zvezda rešnica. Razločno je čutil, da bi se brez nje ladja njegove usode razbila ob čereh na drobne kose. Vendar je bil preplah in preneroden, da bi se je oklenil kakor se oklene moški ženske, da v objemu zagorita v mogočnem plamenu izživetja. Njegova ljubezen je bila samo svetloba brez toplote, brez vročine, zato Side ni mogla vneti. Ob njej ni čutila sproščevanja, ampak mučno tesnobnost, ki jo je bolela duševno in telesno. In dasi je dr. Frangeža sovražila, je vendar nehote ob vsaki najmanjši priložnosti naskribaj primerjala Ervina Rogana z njim. Rezultat je bil vedno isti: Danilo je moški, Ervin je lutka.

Zavest, da je s smrtjo starega Rogana Silanovina rešena, je ni osrečevala. Bili so trenotki, ko si je želela biti popotnica brez doma in bleska bogastva. Bila bi svobodna; sama bi si določala pot — kamorkoli in kakorkoli. Morda bi se čez gležnje pogrezala v blato, morda bi iz umazanih globin vsrkavala opoj življenja, a vsaj vsrkavala bi ga. Koliko jih živi tako! V neprestanem boju za jutrišnji dan, v negotovosti večera ob jutru in jutra ob večeru. Milijone štejejo njihove čete in doma so povsod na vseh petih celinah sveta, v velikih mestih in pozabljenih vaseh.

In vendar — vse to je bilo samo teorija. Stopiti v njihove vrste, vreči s sebe blesk bogastva, pognati se v vrtince usode, za vse to Sida ni bila rojena. Po njenih mladih žilah se je kljub vsemu vendarle pretakala Silanova kri, kri tistega, ki ga je smrt Adolfa Rogana in njena odločitev spet posadila v sedlo in mu dala v roke vajeti. Josip Silan je postal to, kar je bil, kralj na Silanovini. Ob slabiču Ervinu Roganu ni čutil prav nobenih utesnitev. Ervin se je brez ugovorov pokoril njegovi volji in kmalu ni bilo v Hrušnici nikogar, ki bi se še obračal na resničnega gospodarja Silanovine. Josip Silan je sprejemal in odpuščal uradnike in delavce, urejeval poslovanje, sklepal kupčije, potoval, podpisoval, naročal. Ervinove navzočnosti skoraj niti čutil ni.

»Silanovina se je podrla? Kdo pravi to? Silanovina stoji bolj trdno, kakor kdajkoli!«

»Vedeli smo, da se ne more podreti. Neumnost, bile so le babje čenče.«

V gostilni, kavarni in baru se je zbirala okoli Josipa Silana zopet stara družba ljudi, ki so uživali zavest ponosa že samo v njegovi bližini in Silan je plačeval; tekla sta vino in šampanjec. Sidiinih duševnih bojev ni videl. Sodil je po sebi in bil trdno prepričan, da je stopila na najboljše, na najsrečnejšo pot. Med njima so se znova razgrnile dalje ...

Prve dni marca so praznovali na Silanovini Sidino in Ervinovo zaroko. Dogodek je bil zaradi žalovanja utesnjen na najožji krog domačih in brez vsakega zunanjega hrupa, podoben bolj puščobi in žalosti, kakor veselju. Sida ga je sprejela s tiho, a v dnu duše vendarle trpko resignacijo. Kako vse drugače si je predstavljala nekoč zaroko! Kakor vriskajoči prihod pomladi, ves poln dehtečega cvetja, veselega žgolenja in svetle toplote. Kakor prvi korak s praga v raj, od katerega si je toliko obetala. Sedaj ji je pa bilo vse le prazna formalnost, hladna dolžnost, ki se ji mora vdati samo zato, ker ni nobene druge poti, nobenega drugega izhoda ...

XII. uredi

»Izživljaj današnji dan, ne brigaj se za jutrišnjega!« To je bilo vodilno načelo Danice Martinčeve. Oznanjala ga je velikemu krogu vseh tistih moških in žensk, ki so jo obdajali in se oživljali v njenem vedrem smehu. Vcepljala ga je v dušo tudi Sidi.

»Ervinova nevesta si,« ji je govorila, »pa kaj potem? Nič. Sedaj si tu pri meni v Mariboru. Živi, zabavaj se! Glej, kako se vse vrti: gledališče, koncerti, zabave ... Plani v ta vrtinec. Predaj se vetrom, naj gre kamor hoče ...«

Nalašč ji je privajala mlade ljudi, ki jih je očarala njena mladostna lepota in privlačnost da so ji dvorni ki vsiljevali svoja srca, željna resnične ljubezni, ali pa samo lepih doživljajev, a Sidi je bilo nerodno. Naposled se je pa vendarle razživela. Vrgla se je v družbo in zabavo, vsrkavala vase omamni vonj flirta. Postala je zvezda, okoli katere se je sukal neprenehoma trop satelitov: profesor Pavel Strešnik, odvetnik dr. Simon Vrešar, arhitekt Rado Dobnik in drugi. Najljubši pa ji je bil slikar Miran Borlak. Ni verjela niti eni sami njegovi besedi, pa je vendar tako rada poslušala njegovo dvorjenje. Vedela je, da je ne more osvojiti in da tudi ona ne bo razklala njegovega srca, ki je bil kakor metulj, ki leta po vseh cveticah in razkazuje vsaki enako krasoto svojih pestrih ženitovanjskih kril. Njegovo poetično govorjenje jo je zabavalo: smejala se mu je, smejala tudi takrat, ko je hodila k njemu v atelje, kjer jo je slikal in oblegal po vseh pravilih rafinirane strategije.

»Ženska brez srca, brez tistega, čemur je Goethe dejal ... das ewig weibliche ...« je ponavljal Borlak.

»Menite?« se je smejala Sida. »Morda je pa moje srce le pregloboko in mu vaša plitvina ne more seči do dna?«

»Moja plitvina? Gospodična Sida! Prisegam vam, toliko globine ni v besedah nobenega moškega, kolikor je je v mojih. Cvetje so moje tople srčne krvi.«

»Poet moj nov dekleta venec vije ...« je deklamirala in ga spomnila, kako ga je prejšnjega dne videla v parku roko v roki z mladim dekletom ...

Arhitekt Rado Dobnik je pa govoril malo, zato pa več hrepenel. Sida je kmalu spoznala, da mu postaja resno nevarna, zato se je pričela vedno bolj ogibati njegove družbe, dasi je vedela, da jo išče povsod, kjer bi jo utegnil srečati. Nekoč se mu je spretno izmikala ves teden, v soboto je pa trčila vanj pri premieri operete »Zemlja smehljaja«.

»Gospodična Silanova,« jo je pozdravil, »zakaj mi zakrivate solnce svojih oči?«

»Ker bi vročina lahko izsušila vaša polja in bi na jesen ostali brez pridelka,« je odgovorila hudomušno, dasi je čutila njegovo bolečino.

»Brez solnca ga bo še manj.«

»Odmerjeni so roži kratki dnevi ... Saj poznate moj položaj. Razumete?«

»Mora biti tako?«

»Mora ...«

»In ni druge poti?«

»Ni je.«

»Bojim se, da ne bo prava.«

»Poiščite rajše sebi boljšo.«

»Brez vas?«

»Žal.«

Gong je oznanil pričetek predstave in Sida se je poslovila ter stopila v ložo, kjer so že sedeli Danica, Martinc in Miran Borlak. Orkester je zaigral ouverturo, zastor se je dvignil, predstava se je pričela. Sida je pozabila na Dobnika in še na sebe samo. Živela je z dejanjem operete, apelirajoče na sentimentalna čustvovanja. Vpijala je vase lahke, sladke melodije:

Tvoje je to srce.
kjer tebe ni,
ni zame raj,
saj tudi cvetka
zvene še,
če ne žari
ji solnca s’jaj ...

Pela je primadona Pavla Udovičeva in Sidi se je zdelo, da poje njej, samo njej.

»Tvoje je to srce ...« se je vprašala. »Tvoje. Čigavo? Ervinovo? Dolganovo?«

In tisti hip se ji je zazdelo, da so od kod uprte vanjo prodirajoče uči. Pretreslo jo je neprijetno. Nemirno se je ozrla po gledališču. Luč z odra je osvetjevala obraz gledalcev.

»Kje so te oči?«

Tedaj jih je opazila v loži na nasprotni strani in vztrepetala je kakor v vročici. Tam je sedel dr. Danilo Frangež v dražbi Branka Kasjaka, Jasne in živinozdravnika Soršaka.

»Tvoje je to srce ... Tvoje, Danilo?« jo je spreletelo. »Je zares še vedno tvoje? Te še vedno ljubim? Kljub vsemu? Se nikoli ne bom osvobodila te blazne ljubezni? — Ne, ne ... saj ni mogoče. Ne sme biti! Kako nesramno si mi lagal, hlinil ljubezen in me ogoljufal.«

Sida je napela vse moči, da bi se do dna duše prepričala, da ji je ranilo tuj in je ne veže z njim prav nobena vez več, a vsi njeni napori niso mogli doseči hotenega. Pogled ji je neprenehoma skrivaj uhajal k nasprotni loži, k Danilu. Pa tudi on je imel oči uprte v njo, namesto na oder.

»Zakaj me gleda, jo je vznemirilo. »Se mi roga? Me izziva? Mar misli, da me bo mučil s spomini? Saj je Jasna z njim. Z njim ali s Soršakom? Morda zopet z njim. Sedaj vem še bolj, da je bilo vse laž. Jasno je pustil, da bi pridobil Silanovino; sedaj, ko se mu je izmuznila iz rok, se je pa vrnil k njej. Se bo z njo poročil?«

To vprašanje jo je znova vznemirilo.

Ni se sicer zavedala, da se je nekje v najbolj skriti globini njene daše vzbudil črv ljubosumnosti, pa je vendarle čutila neprijetno bolečino, ki je potrebovala vsaj začasnega zdravila.

»Morda pa ni z njim, ampak s Soršakom? Seveda, s Soršakom je. Saj ga Jasna ni mogla kar tako pustiti in se

»Eks!« je dejal debeluh in se smehljall obesiti Danilu na vrat.«

Toda podzavestna ljubosumnost se ni dala tako naglo pomiriti.

»Ali pa? Jasna je računarka. Danilo je vseeno boljša partija kakor Soršak. Poročila bi se rada. Na učiteljsko mesto čaka zaman. In če ga dobi? Bo morala kam v Prekmurje. Kaj naj počne tam? Ujame kakega učitelja, občinskega ali celo financarja. Brrr ...«

Od nekod se je pa oglasila druga struna:

»Očitam ji, da bi se rada poročila, in jaz? Ni moja zaroka z Ervinom še grša špekulacija? Jasna si žeti le skromne domačnosti, jaz pa se prodajam za prekomerni blesk bogastva. Biti moram objektivna.«

Vse to jo je pa zapeljalo v labirint, iz katerega ni mogla zlepa najti izhoda. Prizorov operete, ki so sledili, skoraj niti videla ni več. Vse dogajanje na odru se ji je zdelo kot nekaj zelo daljnega, kar je ne tiče in ne zanima. Orkester je grmel v prazno, petje se je izgubljalo v vrvenju njenih čustev in misli. Danilove oči so pa bile zabodene v njo kakor ostre puščice. Zaman se je ozirala drugam, zaman je pričenjala in razvozlavala sto drugih misli. Verzi:

Tvoje je to srce,
kjer tebe ni,
ni zame raj ...

so jo vedno znova vračali k razmišljanju o sebi, Danilu, Jasni, Ervinu, Silanovini in vsem, kar se je neprenehoma pletlo okoli nje v klobčič, ki se ni dal razvozlati. V takem kaosu se je končala pozno v noč tudi predstava. Ploskanje občinstva jo je šele sunilo v realnost. Vstala je in zagledala za seboj slikarja, ki ji je držal plašč, da ji ga kavalirsko obleče.

»Dobra opereta in dobro uprizorjena,« je dejala Danica.

»Opereta pač,« je menil Martinc.

»Da mine čas,« je razsodil Borlak in pričel na vse pretege dvoriti Sidi.

»Tvoje je to srce ...«

Na hodniku je stal arhitekt Dobnik in čakal priložnosti, da bi se priključil Sidini družbi, a ta ga je pozdravila kratko:

»Lahko noč, gospod Dobnik! Na svidenje!«

»Kam?« je vprašal Borlak pred gledališčem.

Martinc je pogledal na uro.

»Pojdimo enkrat v »Bristol«,« je predlagala Danica.

»Kaj bi tam?« je ugovarjal slikar.

»Pojdimo rajše v »Veliko kavarno«. In vi, gospodična Silanova? Niste za »Veliko«?«

»Če želi Danica v »Bristol«, grem tja.«

»Meni je vseeno,« je menil Martinc.

»Torej v »Bristol«,« je razsodna Danica. »Dame odločajo.«

»Potem seveda ni priziva,« je smeje se pritrdi Borlak.

V »Bristolu« je bila v zadnji sobi zbrana že vesela družba, da so Martinc, Danica, Borlak in Sida komaj še našli prostora. Sedli so v kot pri klavirju, po katerem je igralec divje naganjal »španski tango«. Pri sosedni mizi je sedela družba časnikarjev. Črnolasec je lovil z neubranim glasom melodijo:

En španski le tango
in dekle kot si ti,
o prelepa madona
in ljubezenski sni ...

V nasprotnem kotu kavarne je pa drugi, že docela pijan, spremljal z nemškim besedilom:

Em spaniseher Tango
und ein Mäderl wie du ...

Martinc je naročil buteljko muškartnega silvanca.

Sloki mladenič pri mrzi časnikarjev se je zamišljeno zagledal v Sido, nato pa segel po vodi in izlival vase kozarec za kozarcem. Družba je vzhičeno opazovala njegovo vodopivsko spretnost.

»Saj je vseeno ...« je dejal potem, segel v žep in položil pred sebe na mizo nabiti samokres. »Če je ne pozabim in mi zmanjka poguma, se ustrelim. Natakarica, pol litra vermuta!«

Črnolasec je segel po samokresu in ga vtaknil nazaj v žep:

»Za take stvari je še vedno dovelj časa. Tudi mene prime včasih, pa kaj bi. Pijmo!«

»Eks!« je dejal debeluh in se smehljaje diplomatsko namuznil.

»Zopet eden,« je pomislila Sida. »Saj nisem sama. Bog ve, koliko tragike je v njegovi ljubezni? Duši jo v pijači in z nabitim samokresom. Se bo kdaj res ustrelil? V pijanosti?«

»Ta bo še dolgo živel,« je dejala Danica, ko da bi bila uganila Sidine misli in hotela odgovoriti na njeno zadnje vprašanje. »Morda bo nekoč ljubil prav tako vroče drugo ...«

»Tako je življenje,« je filozofiral Borlak. »Včasih se mi zazdi, da tavamo vsi neprenehoma po temni noči in pridemo le včasih do svetlobe. In tedaj vidimo, kako čudno je vse naše početje in nehanje. Pa vendar, gospodična Sida, ljubezen je vseeno lepa. Živela ljubezen, srečna ali nesrečna, vesela ali žalostna. Brez nje ne bi bilo umetnosti.«

»Živela umetnost!« je nazdravila Danica in se zasmejala z vso svojo zvonko iskrenostjo. Nagnila je čašo k ustom in koketno pomežiknila debeluhu pri časnikarski mizi.

V sredi nekje se je oglasila črnolaska

Creola,
della bruna aureola,
per pietà sorrida mi,
che l’amor masal ...

Njena družba se je lovila za njo v italijanščini, hrvaščini in nemščini, ona pa je prevpila vse s svojim strastnim izbruhom:

Strazzia mi,
ma di bacci sarzia mi ...

Igralec je znova udaril po klavirju in od nekod se je oglasil prijeten tenor:

Man liebt nur einmal,
in der Jugend und im Mai,
und alles andere —
ist nur Scheng und Libelei ...

Sida se je zamislila in ni slišala slikarjevih dvorljivih besed.

»Ljubimo le enkrat, v mladosti in v maju, vse drugo je samo šala in ljubimkanje ... Vse to je že bilo, torej nikoli več.«

Pogledala je dolgina pri časnikarski mizi in srce se ji je skrčilo. Obšlo jo je neskončno hrepenenje, da bi skočila k njemu, mu vzela samokres, si ga nastavila na srce in sprožila ...

»Neumnost ...« je slišala kakor v gosti megli sredi hrupa slikarjev glas. »Bedasta popevka. Kdo bi ljubil samo v mladosti in v maju? In zakaj prav v maju? Jaz bi si, na primer, rajše izbral oktober ali november, ko listje rumeni in odpada, ko je vse v naravi tako melanholično razpoloženo. Ni takrat najlepši čas za ljubezen? Ali pa sedaj, sredi zime, ko leži zunaj sneg, ko je vse belo in škriplje pod nogami. Mi pa sedimo v topli kavarni med veselimi ljudmi. In smo veseli in se ljubimo, mar ne, gospodična Sida?«

Občutje melanholije jo je zapustilo. Zamahnila je z roko, ko da hoče odpoditi vse mračne misli, in se zasmejala:

»Seveda, gospod Borlak. Bodimo veseli! Še dosti bo mladosti in še dosti ljubezni.«

»Izvrstno!« je vzkliknila Danica. »Počasi prihajaš na pravo pot. Na zdravje tvojemu pametnemu spoznanju!«

»In novi mladosti, novi ljubezni!« je vzkliknil slikar.

»Na zdravje življenju!« je zaključil Martinc.

Prav tedaj se je na vratih prikazala hrušniška četvorica. Sida se je ozrla; njen pogled se je srečal z Danilovim. Pa samo za odstotek trenotka. Potem se je obrnila k slikarju, dvignila čašo, trčila z njim in jo izpila do dna.

»Man liebt nur einmal ...« se je znova oglasil tenorist.

»Tiho, nemčur!« je zakričal Borlak.

»Tiho!« je ponovilo več glasov.

»Kdo je nemčur?« je vprašal pevec in izzivalno vstal.

»Kdor poje nemški,« mu je odgovoril za hrbtom Branko Kasjak.

»Tu je nočna kavarna in popevke so mednarodne,« je ugovarjal nekdo. »Zakaj se niste razburjali, ko je gospodična pela italijanski?«

»V slovenskem Mariboru se poje slovenski,« je dejal Branko.

»Bravo!«

»Gost sem tu, kakor vi,« je ugovarjal pevec. »Lahko pojem kar hočem in kakor hočem.«

»Tako je,« je pritrdilo njegovo omizje.

»Bomo videli,« je vzkliknil Branko in se postavil v izzivalno pozo.

»Vrzite ga ven!« je priletelo od nekod.

»Koga? Mene?« je planil tenorist.

»Tebe, da,« je pritrdi črnolasec pri časnikarski mizi.

Pevec se je zagnal z izproženo pestjo proti njemu, a dabeluh ga je prestregel in sunil v podbradek, da se je opotekel. Gosti so planili kvišku. Nastalo je kričavo prerekanje in prerivanje. Branko in Soršak sta priskočila k časnikarjem. Vrsta rok je zagrabila tenorista in ga porivala proti vratom. Zaropotali so stoli, zažvenketale so čaše. Tedaj se je pojavila sredi prerivajočih se gostov kavarnarica in mirila, toda pevec je moral ven. Debeluh pri časnikarski mizi je zagrabil kozarec, ga v roki strl in se porezal, da je brizgnila kri po belem prtu. Dolgin je iztegnil desnico in si popravil lase. Črnolasec je iskal vode in obvezo. Okoli mize so se zbrali radovedneži.

»Zdravnika!«

»Je ta kdo zdravnik?«

Dr. Frangež se je preril skozi gnečo ter izpral in obvezal časnikarju roko. Potem se je kavarna pomirila. Igralec, ki je prej pobegnil v prvo sobo, se je vrnil h klavirju. Nekdo je intoniral »Gor čez izaro ...« Hrušničani so sedli k izpraznjeni mizi nemčarske družbe. Veselo razpoloženje se je vrnilo. Tržačanka je pela »Creolo« po hrvaškem besedilu:

Samo tebi dat ću sve,
samo tebi vse ...

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Ko se je po tisti noči že pozno v dopoldne prebudila in se spomnila, da je nedelja in mora k Roganovim na kosilo, ji je bilo tako mučno, da bi najrajše izginila nekam daleč, daleč od vseh teh ljudi in vse te usode. Premišljevala je le, kako bi Ingi sporočila, da je bolna in ne more priti, pa se je še pravočasno spomnila, da bi potem pridrvela k njej z Edito in jo morila s svojim pomilovanjem, tolažbami in vsemi mogočimi zdravili. Zato se je rajše vdala in se odpravila za obisk. Pa ni bila niti še čisto gotova, ko se je pred Martinčevo vilo že ustavil Ingin avto in nekaj hipov nato je bodoča svakinja že pridrvela v njeno sobo, jo objela, poljubila ter obsula s kopo vprašanj, ki so se zdela Sidi neskončno nepomembna in odveč.

»Meine Liebe,« je hitela, »kako se počutiš? Nekoliko bleda in upadla se mi zdiš. Si slabo spala? Si bolna? Želodec ali kaj drugega? Imam izvrstno gredico za take bolezni, in zakaj te ni bilo tako dolgo k nam? Gospa Edit te zelo pogreša, in Kurt tudi, in Evgen, jaz pa seveda najbolj. Sploh, zakaj si tu? Zakaj ne sprejmeš mojega povabila in se ne preseliš k nam? Veš,« je nadaljevala tišje, »ti Martinčevi niso družba za nevesto Ervina Rogana. Malomeščani. Čisto Mariborčani. Pokvariš se pri njih.«

»Danica je moja sošolka in prijateljica. Bila mi je ob strani v najtežjih trenotkih življenja, in ...«

»Razumem, meine liebe Sida, ob mamini smrti. Ah, uboga mama. Slišala sem, koko dolgo je bolehala. To je bilo strašno. Pa sedaj je vse dobro. Vidiš, kmalu bi ti pozabila povedati: danes bo pri nas velika družba, gospod in gospa Morgensternova, ravnatelj inženjer Feliks Roger in gospa Ria, naš pravni konzulent, odvetnik dr. Fric Löschnigg, tovarnar Hans Bruckner in gospa Erna, prokurist Spalke in trgovec Maks Rabitsch. Sami sijajni ljudje, elita. Kakor na Dunaju. Ah, mein Wien! Kako težko sem se privadila temu gnezdu! Provinca, Balkan. Kaj hočemo? Man muss Geschäfte machen. Če ne bi bilo teh sijajnih ljudi! Se veseliš? Seveda. To je družba za bodočo gospo Roganovo. Moramo te seznaniti z vsemi.«

Sida je poslušala samo na pol in ji sploh ni odgovorila. Čemu tudi, saj je govorila sama dalje kakor gramofon. Danico, od katere se je Sida poslovila, je pa gospa Inge Roganova komaj pozdravila.

Pri Roganovih se je Sida do kosila igrala z malim, petletnim Kurtom. Otrokova družba ji je bila še najljubša. Deček je žlobudral iskreno, naravno, neprisiljeno, kakor žlobudrajo pač petletni otroci.

»Zakaj pa ne znaš nič slovenski?« ga je vprašala nenadoma.

»Zato, ker ne znam.«

»Te nihče ne uči slovenski?«

»Ne.«

»Pa bi se učil?«

»Ne vem.«

»Saj si vendar Slovenec. Tvoj oče je slovenskega rodu.«

»Jaz sem Nemec.«

»Kdo ti je to rekel?«

»Mama.«

»Pa si res Nemec?«

»Če mama pravi ...«

»In očka? Kaj pravi očka?«

»Nič.« Ko je za hip prihitela Inge, jo je vprašala Sida nalašč, samo da bi jo jezila, čeprav je že vnapraj vedela, kaj bo odgovorila:

»Zakaj ne učite Kurta tudi slovenščine? Saj bo moral živeti v Mariboru, v Sloveniji.«

»Ah, meine liebe Schwägerin, saj se bo tega strašnega jezika še tako prehitro naučil. Grozno, ubožček, polomil si bo jezik.«

Potem se je pričelo veliko sprejemanje in predstavljanje tistih, ki jih Sida še ni poznala. Gospe Morgesternova, Brucknerjeva in Rögerjeva so se zbrale okoli nje in pridružil se jim je še jeguljasti prokurist Spalke. Deževalo je praznih fraz in nepotrebnih vprašanj, da je Sida komaj odgovarjala. Odpočila se je šele tedaj, ko je pri kosilu sedela med Evgenom Roganom in industrijcem Hansom Brucknerjem, inteligentnim in širokogrudnim češkim Nemcem, od katerega jo je pa oddelil nepričakovani prihod njenega ženina Ervina. Ko ga je zagledala, je vztrepetala, kakor v gledališču pred Frangežem, in vendar čisto drugače. Ni ga pričakovala, zato ni bila pripravljena na to svidenje, ki ji je bilo po prestanih duševnih bojih še toliko neljubše. Vstala je in mu mehanično pohitela nasproti. Ervin jo je nerodno objel in poljubil. Prisotnost tujih ljudi ga je čisto zmedla.

»Zakaj mi niso sporočil, da prideš?« ga je vprašala.

»Nisem vedel do zadnjega trenotka. Papa je odsoten in nastali so v tovarni neki spori, ki jih je bilo treba poravnati.«

»Je sedaj vse v redu?«

»Upam. In ti? Kako živiš?«

»Dobro.«

»Zakaj niso povabili Martinčevih?«

»Inge jih ne mara. Pravi, da so malomeščani,« mu je šepetaje odgovorila.

»Neumnost ...« je zamrmral in sedel poleg nje na odkazano mu mesto.

Pričel se je najprej pogovor o gospodarstvu in denarstvu. Žid Morgenstern je tožil o slabih kupčijah, težkem in počasnem izterjevanju dospelih plačil, o visokih cenah surovin in sto stvareh, ki se jim je takoj poznalo, da so vsaj zelo pretirane, ako ne čisto izmišljene. Od tu se je pa pogovor zasukal na delavstvo, na domačine. Maribor, Slovenijo, Jugoslavijo in sploh vsa tista vprašanja, ki so jih ti ljudje presojali kot tuji vrinjenci, četudi so zvezali svojo gospodarsko usodo s Slovenci in Jugoslavijo.

»Vse to je posledica slovanske nesposobnosti,« je odgovarjal Morgensternu odvetnik dr. Fric Löschnigg. »Slovani niso konstruktiven, ampak destruktiven element. Države bi jim morali organizirati Nemci.«

»To je šele posledica nečesa drugega, osnovnejšega,« se je vmešal trgovec Rabitsch, »razbitja nekdanje Avstrije, ki je bila nedeljiva, v sto in stoletjih ustvarjena gospodarska enota. Dokler se ta enota ne obnovi, se razmere v Podonavju ne morejo izboljšati.«

»Pozabljate samo nekaj, gospod Rabitsch,« je dejal mirno in preudarno tovarnar Hans Bruckner, »to namreč, da nam je šele razbitje habsburške monarhije in osvobojenje Jusoslanov ustvarilo podlago za konjunkturo v tekstilni industriji. In mi, gospe in gospodje, živimo od tekstilne industrije in trgovine. Jugoslavija je ugodila vsem našim željam, uvedla je zaščitne carine, dala razne olajšave, in če kljub temu ni vse tako, kakor bi si želeli, se moramo zavedati, da tudi drugod ni boljše, ali je pa še slabše. Mimo tega: naša industrija je mlada, tako rekoč še v plenicah.«

»Jedro trditve je čisto pravilno,« je pritrdil Morgenstern. »Priznati je treba, da nam je Jugoslavija velikodušno odprla svoja vrata. Ne vem, če bi nas bili kje drugje tako sprejeli. Seveda, ko bi odločala Ljubljana, bi bilo morda drugače, a hvala Bogu, odloča tu Beograd. In Beograd je širokogruden, ne tesen, kakor Slovenci. Gre le za splošni gospodarski in denarni razvoj, ki nas ovira.«

»Menite torej, gospodje,« je dejal Rabitsch, »da ni v našem gospodarskem in — recimo — nazadnje tudi nemškem nacionalnem interesu, obnovitev nekdanje podonavske enote?«

»Tu je treba gospodarske interese čisto ločiti od političnih,« je pojasnjeval Bruckner. »Mi smo v prvi vrsti gospodarstveniki.«

»A tudi Nemci,« je ugovarjal dr. Löschnigg. »Pravim celo, da nam morajo biti nacionalni interesi svetejši kakor gospodarski. Mi smo posamezniki, narod je pa celota.«

»Čisto točno, gospod doktor!« se je vmešala Inge. »V prvi vrsti smo Nemci in naša naloga je, da delamo vedno tudi za nemštvo. Lahko izrabljamo vedno tudi za nemštvo. Lahko izrabljamo tako nastalo konjukturo, a končnih ciljev pri tem ne smemo pozabiti. Čigavo je prav za prav ozemlje, na katerem živimo in delamo? Smo tu res tujci?«

»Naše, nemško je!« je vzkliknil dr. Löschnigg. »Tisoč let smo gospodarili Nemci na Spodnjem Štajerskem in Kranjskem. Vse to ozemlje je do najglobljih globin prepojeno z nemškim duhom, nemško kulturo in mi Nemci smo še danes tisti, ki ustvarjamo industrijo, trgovino, denarstvo. Maribor je bil nemški in naša naloga je skrbeti za to, da postane spet nemški.«

»Tako je!« so vzkliknili hkratu Inge, Ria, Rabitsch in Spalke.

»Nemec sem in ostanem,« je povzel Hans Bruckner, »a moja navada je biti objektiven. Vi govorite, gospod doktor, o tisočletni nemški nadoblasti, o nemškem duhu, nemški kulturi, ne vprašate pa, kakšne narodnosti je bilo in je ljudstvo, ki tu prebiva? Prebivalstvo dežele, ki edino ustvarja narodnostno bitnost, je bilo vseh tistih tisoč let slovensko in je prav tako slovensko še danes. Tudi po mestih smo bili Nemci vedno v manjšini. Tisto, kar je ustvarilo nemški Maribor pred zlomom Avstrije, ni bilo nemštvo, marveč renegatstvo. Odpadnik je pa kakor veternica na strehi. Na takih temeljih ne bi smeli graditi svoje nemške stavbe.«

Dr. Löschnigg in Rabitsch sta postala nervozna.

»Dovolite,« je dejal odvetnik, »pojem renegatstva je zlo širok in meglen. Zdi se mi, da ga pojmujete vi kakor slovenski šovinisti. Kdo je prav za prav renegat? Vsak človek ima popolno pravico, da se sam priključi tej ali oni narodnosti. Če se čutim Nemca, sem Nemec. Kdo mi more odrekati pripadnost k nemški narodnosti, ako se sam priznavam k njej? In takih ljudi je v Mariboru na tisoče.«

»Jaz pa menim,« se je vmešal Ervin Rogan, »da ostane človek, ako se po njegovih žilah pretaka slovenska kri, v svojem najglobljem notranjem bistvu Slovenec tudi če se na zunaj priključi Nemcem. Kot psihoanalitik vem določno, da ostanejo podzavestni goni nespremenjeni, in prav šovinistični radikalizem renegatov je za to najboljši dokaz, ker izvira iz osebno morda nedoznavne želje s siljenim ekstremizmom zatreti tisto, kar je integralni del renegatove duševnosti, ki je nespremenljiv in se nikoli ne da docela zatreti. Zaradi tega renegat tudi ne more biti objektiven.

Sicer pa opažamo isti pojav tudi pri ljudeh, ki zapuste iz zunanjih vzrokov vero, stranko ali celo samo neko idejno pot. Slovenec bi lahko postal Nemec, ali narobe Nemec Slovenec samo tedaj, če bi po objektivni odločitvi v soglasnosti razuma in čustva usmeril svojo pripadnost od ene k drugi narodnosti. Takih odločitev pa skoraj ni. In vendar bi elementi psihe njegove prvobitne narodnosti ostali v njem in njegovih potomcih še dolgo. Uničilo bi jih sčasoma šele mešanje krvi z zakonskimi zvezami. Če se renegat poroči z renegatko, se ti elementi sploh ne uničijo in njuni otroci ostanejo kljub — na primer — nacionalni nemški vzgoji, tujci v pravem, duhovno in krvno nemškem narodu.«

»To je filozofija, življenje je pa drugačno,« je ugovarjal dr. Löschnigg.

»Tudi filozofija je le produkt življenja, ker izvira iz njega in se zliva vanj, gospod doktor. Da vam pa dokažem resničnost svoje trditve, vam postavim za primer samega sebe. Po vsej svoji vzgoji sem Nemec, do tridesetega leta nisem razumel niti ene same slovenske besede, pa kljub temu v bistvu nisem Nemec. Temu se boste morda čudili in čudil sem se sam, ko sem — priznavam — šele nedavno to odkril. Študiral sem osnovne temelje svojega značaja. Od kod morejo izvirati? Iz mojih prednikov. V mojem pokojnem očetu so bili sicer površinsko zatrti, a to še ni nobeno zagotovilo, da se ne bi mogli v meni znova razviti v prvotni virulenci. Zgodi se, da na primer bela Američanka, poročena z belim možem, rodi temnopoltnega otroka. Razlaga: nekdo njen. prednikov je bil črnec ali Indijanec. Moj oče je bil Slovenec, moja mati je pa bila vsaj po pokolenju Čehinja, zato njuni otroci ne morejo biti po svojem najglobljem, četudi na zunaj skritem bistvu nič drugega kakor Slovani. Torej sem Slovan.«

Inge je zardela in vznemirjeno vztrepetala:

»Oprosti, tvoj in Evgeaov oče je bil Nemec.«

»Adolf Rogan je bil Nemec le po svoji politični pripadnosti,« je odgovoril Ervin, »sicer pa Slovenec iz slovenske Savinjske doline. Njegov oče, naš ded, je bil slovenski posestnik in lesni trgovec in pokojni oče se je naučil nemški šele v šoli.«

»Za mene je bil vedno Nemec,« je jezno odgovorila Inge. »Poročila sem se s sinom nemškega industrijca Rogana, mar ne, Evgen? Mi smo Nemci.«

»Seveda,« je pritrdil Evgen, ki skušal zatreti neprijetno občutje, ki mu ga je vzbudil ta pogovor.

»Evgen je prav tako malo Nemec, kakor sem jaz,« je dejal Ervin.

»Inpertmentno!« je siknila Inge. »Nazadnje bo še moj sin Kurt Slovenec.«

»Odvisno je od tega, po kom je podedoval glavne duševne temelje, po tebi ali po Evgenu?« je dejal Ervin.

»Moj sin mora biti Nemec, sicer ga še danes odpeljem iz tega balkanskega gnezda. Na tebi se pojavljajo čudni vplivi, Ervin. Menda ...«

Sida je čutila ost, a je molčala. Ervinova odločnost jo je močno zbližala z njim. Pričela ga je prvič ceniti. Bila mu je hvaležna, da je zadel Ingo.

Ingine besede so pa vzpodbudile dr. Löschnigga, da je dejal s čisto določnim namenom:

»Posledice take filozofije so incidenti, kakor je bil sinočnji v kavarni ‚Bristol‘.«

Sida je povesila oči.

»Incident, kakšen incident?« je vprašal prokurist Spalke.

»Iz kavarne so vrgli neko družbo samo zato, ker je pela nemške pesmi. Gospodična Silanova vam lahko natančneje pove.«

»Si bila tam?« je vprašal Ervin.

»Da, z Danico in Martincem. Prišli smo iz gledališča.«

»Nezaslišano,« se je razburil Rabitsch.

»In niste protestirali?« je dejala Inge. »Saj sem dejala. Martinc se je čisto spremenil, odkar se je poročil z Drvuškovo.«

»Prvi povod je dala celo njegova družba,« je oznanil zlobno dr. Löschnigg.

»Nemogoče,« sta vzkliknila Ria in Spalke.

»In ti nisi protestirala, Sida?« je vprašala Inge. »Na, meine liebe Schwägerin, morala bi se zavedati, da kot bodoča gospa Roganova ne spadaš v tako družbo.«

»Spadam tja, od koder sem, draga Inge!« je odgovorila odločno Sida. Ko je čutila, da bo našla v Ervinu oporo, se ji je zahotelo podrezati brez bojazni. »Sem Slovenka m ostanem. Na slovenski zemlji bom menda smela postopati tako, kakor mi veleva moje narodno čustvo. Ervin me pozna in spoštuje moje čustvovanje.«

»Da,« je pritrdil Ervtn, »spoštujem ga.«

Nastal je mučen molk, ki ga je prekinil šele Moric Morgenstern:

»Mislim, da je najbolje, da ostane vsak to, kar je. Gott der Gerechte! Jaz sem kozmopolit. Man muß leben.«

»A varovati je treba vsaj narodno posest!« je vzkliknil razburjeno dr. Löschnigg. »Ne sme se podreti niti ena sama nemška postojanka, sicer smo izgubljeni.«

»Izgubljeni ste tako ali drugače,« sej je opogumila Sida. »Mar mislite, gospod doktor, da se bodo posamezni, med Slovenci vrinjeni Nemci ali renegati lahko vzdržali? Morda eno generacijo, potem bo konec.«

»Do takrat se bo marsikaj spremenilo. Vaše drevo ne bo zraslo do neba,« je pikro vpadel Spalke.

»Za to bodo že drugi poskrbeti,« je dodal Rabitsch.

»Bodite bolj previdni,« je nervozno vzkliknil dr. Löschnigg.

»Ne bojte se, gospodje!« je užaljeno dejala Sida. »Nisem ovaduhinja. In kaj naj bi ovajala? To, kar ve ves Maribor? Sicer mi pa ni treba posebnih razlag, povedal je dovolj Ervin. Zadel je žebelj na glavo, ko je ugotovil, od kod izvira radikalni šovinizem nekaterih ljudi.«

»To se pravi, da nas prištevate med renegate?« je razburjeno vprašal Spalke.

»Tega nisem dejala. Vem pa, da so bili vaši predniki Čehi.«

»Kje je že to.«

»Kdo je potem renegat?« je vprašal Rabitsch.

»Ne govorim o nekakih gatih, ugotavljam samo gola dejstva. Kje ste bili rojeni?«

»To ni važno.«

»To je zelo važno. Povedali so mi, da ste iz Prlekije. Ko ste prišli kot trgovski vajenec v Maribor, niste še govorili nemški, kakor niso vaši starši. Prišli ste v nemško ali renegatsko trgovino, in pomočniki so vas lasali, ker vam nemščina ni šla v glavo. Ko ste se je pa priučili in postali pomočnik, ste naenkrat spoznali, da ste — Nemec.«

»Protestiram, gospodična,« jo je prekinil dr. Löschnigg: »Rabitsch so stara mariborska nemška družina.«

»Tako je, gospod doktor,« je pritrdil Rabitsch.

S temi, ki so pa tudi bili nekoč slovenski Rabiči, gospod Maks Rabitsch ni v nikakem sorodstvu, gospod doktor!«

»Kako to tako dobro veste?« je ironično dejala Ria.

»Po naključju. Sin gospoda Rabitscha je bil z menoj na trgovski akademiji. Prav za prav leto pred menoj.«

Rabitsch je molčal.

»In vi, gospod dr. Löschnigg, gotovo še niste pozabili, da je bila vaša sestra leta 1914. zaprta zaradi srbofilstva?«

»To je bila njena zadeva.«

»Da je sedaj Sokolica.«

»To se lahko zgodi v vsaki rodbini.«

»In da je bil vaš oče dolga leta slovenski župan v vaši domači občini, da ste bili tudi vi še kot akademik član slovenskega nacionalnega akademskega društva ...«

»To so bajke, ki se pripovedujejo med Slovenci.«

»So ponatisnjene v listih, kjer je seznam takratnega odbora tistega društva. Se ne spominjate več nekega zborovanja in govora, v katerem ste dejali, da je treba Nemce in nemčurje prijeti za vrat, jih peljati do Mure in brcniti preko na drugo stran?«

»Vse to so bajke. In tudi če bi bilo res, je to čisto moja zasebna zadeva.«

»Dokler ne stopate v javnost kot predstavnik nemštva, potem ne več. Gospod dr. Löschnigg, slovenski Lešnik, kljub nemški pisavi, vi nimate pravice govoriti v imenu nemštva, še manj očitati komu, ako je značajen in svojega prepričanja ne menjuje kakor srajce. Ako ima tu kdo legitimacijo govoriti v imenu nemštva, sta to samo gospoda Röger in Bruckner.«

»A ne mariborskega nemštva, ker sva šele povojna priseljenca,« je dejal Bruckner.

»Take Nemce spoštujem,« je odgovorila Sida, »in prepričana sem, da spoštujejo tudi oni mene.«

»Vedno,« je pritrdil Bruckner.

»Vendar mislim, da to ni pogovor za naše goste,« se je vmešal Evgen Rogan, ki je opazil, da se Inge kroti le še z zadnjimi močmi.

»Tako je,« je potrdil Morgenstern. »Saj nismo prišli zato sem, da bi se prepirali o nacionalnih vprašanjih. Smo gospodarstveniki in živeti moramo povsod, kjer je potreben naš kapital in poslovni duh. Sedaj smo v Jugoslaviji. Gott der Gerechte! Hotel sem v Palestino, pa se ne kesam, da sem se ustavil tu. Es lebe Jugoslawien!«

Dr. Löschnigg in Rabitsch sta obmolknila in izrabila prvo ugodno priliko, da se poslovita in odideta. Za njima jo je ubral kmalu tudi Spalke. Ostali so načenjali pogovore o drugih zadevah, a pravega razpoloženja ni bilo več. Inge in Ria sta bili nervozni. Inge je gorela od jeze in Side niti pogledala ni več. Med njima so pokale še tiste formelne vezi, ki so dotlej obstojale. Ločili sta se za vedno. Čez nekaj časa je zapustila družbo z izgovorom, da jo boli glava, in odšla v svojo sobo.

Ko je stopil za njo Evgen, se je histerično zvijala po divanu.

»So eine Impertinenz! So eine windische Aroganz!«

»Pomiri se vendar, moja draga,« je prosil Evgen in jo hotel objeti, Inge ga je pa sunila od sebe:

»Auch du bist ein Windischer ...«

V jedilnici sta ostala Sida in Ervin sama.

»Razgnala si družbo,« je dejal Ervin.

»Mi očitaš?«

»Nikakor, moja draga! Veseli me celo. Tako smetje. Pravi Nemci bi se morali sramovati take druščine. Dr. Lešnik, Rabič, Spalke ... Leni Nemci! Tega niti vedel nisem. Toda Inge je užaljena. Ne bo pozabila. Lahko bi ji storila karkoli, tu pa je strašansko občutljiva.«

»In?«

»Nič. Njene prenapetosti nisem nikoli maral. Tako je oče poročil Evgena, podobno je hotel mene. In posledice? Evgen si vzdržuje prijateljico. Inge flirta z inženjerjem Rögerjem.«

»In Ria?«

»Je Ingina prijateljica. Ne vidi ničesar. Ubogi Kurt.«

»Zakaj?«

»Meniš, da se sploh briga zanj? Prepušča ga vzgojiteljici, ki jo je dobila z Dunaja. Saj za otroka sploh nima časa, ko je vsa preobložena z vsestranskimi obredi in visoko politiko. Po očetovi smrti razmetava denar na veliko. Sedaj hoče novo vilo, vso iz mramorja. Evgen se bo seveda vdal. Kaj hoče.«

»Kdaj se vrneš?«

»Zvečer. Jutri zjutraj moram biti v Hrušnici.«

»Potem pojdiva k Martinčevim. Tu sem kakor ujeta ptica v kletki. Tako strašansko tuje mi je vse.«

XIV. uredi

Po tistem kosilu pri Evgenu Roganu je Sida čutila, da je za Ingo in njeno družbo mrtva in bilo ji je celo prav. Osvobodila se je spon, ki so ji bile še bolj mučne kakor sama zaroka z Ervinom. Vedela je sicer, da bo Inge intrigirala proti njej, a to je ni vznemirjalo. Duševni boji zadnjih dni so jo tako izmučili, da je postala topa. Vdala se je v usodo in mirno pustila, naj jo nese tok dogodkov sam dalje na svojih valovih. Kam? V zakon z Ervinom, v negotovost — vse eno. V veseljaštvu, ki se mu je vdajala nekaj časa, ni našla trajne rešitve. Bilo je le umetno uspavalno sredstvo, po katerem se je vsako jutro zopet prebudila z razboleno glavo. Naveličala se je tudi Mirana Borlaka in njegovega dvorjenja. In dasi se je poroke s Ervinom bala, si je vendar želela, da bi se naposled že čimprej vse končalo.

Tri dni po srečanju v gledališču in v kavarni »Bristol« je prejela iz Hrušnice debelo pismo. Pogledala je naslov in spoznala Frangeževo pisavo.

»Kaj mi piše? Naj odprem?« se je vprašala in čutila, kako nemirno ji bije srce. »Ne,« je odločila po kratkem težkem boju. »Med nama je vse končano. Ne more mi ničesar več povedati, kar bi me zanimalo.« Vzela je svinčnik in napisala na ovoj z velikimi energičnimi potezami: »Nazaj! Se ne sprejme!« Poklicala je pismonošo, ki je bil že na cesti in mu vrnila pismo, da se ne bi premislila in ga odprla. Ko je pa pismonoša izginil, jo je obšla taka radovednost, kaj ji je pisal, da bi bila kmalu spet stekla za njim in zahtevala pismo nazaj. Vendar se je premagala.

»Spremeniti se itak ne da,« si je dejala. »S te poti na staro ni več vrnitve.«

Dnevi, ki jih je še preživela v Mariboru po teh dogodkih, niso bili ne veseli ne žalostni. Sidine duše se je oprijemala neka apatična otopelost. Danica se je trudila, da bi jo razvedrila, a vsa njena prizadevanja so bila brez uspeha.

»Saj je vseeno,« ji je odgovarjala Sida. »Bo, kakor bo.«

Ko je pa bilo naposled določeno, da se izvrši poroka že kmalu po Veliki noči, je postajala znova zamišljena in nervozna.

»Prav nič se ne bojim te poroke in bodočega zakonskega življenja ob Ervinovi strani,« je zatrjevala, »strah me je samo te neskončne praznote, ki jo čutim v sebi, in hlimbe, s katero bom morala nadomestiti manjkajoča resnična čustva. Igrati, namesto živeti, to je tisto, kar me najbolj muči ...«

»Pogum, draga!« jo je hrabrila Danica. »Človek se sčasoma navadi tudi igre. Prepoji ga vsega, da niti ne čuti več kaj je pristno in kaj je zlagano. Saj je človek tako lahko prilagodljivo bitje!«

»Morda, vendar ne vsak in ne vselej.«

»In kadar ti bo najtežje, spomni se name. Tvoja prijateljica sem in ostanem. pot do mene ti bo vedno prosta.«

Ob slovesu se je Sida razjokala kakor da se poslavlja od življenja, in tista pot vrnitve iz Maribora v Hrušnico se ji je zdela tako vse drugačna kakor v cvetočem majniku pred letom, kakor da so med tem pretekla dolga leta. Takrat se je vozila k postelji umirajoče matere kot dijakinja, kot naivno dekletce, še vse polno tiste mladostne neskrbnosti, ki vidi pred seboj le pestre kulise, zakrivajoče resničnost življenja kakor Potemkinove vasi siromaštvo zaostalega Krima. Sida takrat res ni bila mogočna carica, bila pa je carična, sanjajoča o princih iz začasnih gradov, o silnih, ko zora in rosa lepih vitezih, o medeno sladkih kavalirjih.

Gledala je preko hlapca Andreja v nevidno daljavo, kjer je slutila njena duša toliko neznanih čarobnosti, sedaj se je pa njen pogled skrajšal, uprl se je v tla, da ne bi videl vsakdanjosti. Soteska preko čeri divje besneče Jasnice, obkrožene od mogočnih, tja nekam v nebesne modrine se izgubljajočih smrek in jelk je izgubila čar romantike; postala je pusta in dolgočasna. In vendar se je Sidi zdelo, da poganja hlapec Andrej vse prenaglo čila konja. Rada bi podaljšate tisto pot s postaje v neskončnost. Rada bi se vozila dolgo, dolgo, samo da nikoli ne bi dospela do Hrušnice, do cilja, do nezaželjenega zaključka svobodne mladosti. Toda pot se je krčila naglo in naenkrat so konji zavili s ceste proti Silanovini. Sida se je spomnila Habakuka. Ozrla se je naokoli in skoraj zahrepenela, da bi se naenkrat prikazal iz grmovja in ji zastavil pot, pa ga ni bilo.

»Kje neki je?« se je vprašala. »Kdaj sem ga videla zadnjič?«

Pomislila je.

»Po sestankih z Danilom se je včasih zarezal te goščave. In potem? Tisti dan, ko sem pobegnila izpred Danila na konju skozi zasneženi zimski dan. Tisti dan — ali se mi ni nekdo krohotal od nekod? Tako se krohoče on, Habakuk. Je bil, ali ni bil? Morda je bil tisti krohot le domišljija? — Ne, ni bila domišljija. Nekje je moral tičati. Skrit v grmovju, v snegu, v tleh ... Kakor zlohotna usoda, kakor Mefisto. Se ni Mefisto tako režal Marjetici v cerkvenem preddvorju? Zakaj se je krohotal? Kdo je sploh Habakuk? Zla usoda? Personifikacija strašne neizbežnosti?«

Iznad drevja se je dvignil mogočni dimnik tovarne, kakor opozorilo, da je konec poti iz dekliške mladosti do zakona. Nad drdrajočo kočijo so se pričele klanjati krone domačega drevja, ki je z nabreklim popjem oznanjalo bližajočo se pomlad. Za njim so se belile v prijetnem solncu stavbe stare in nove Silanovine. Ali — Roganovine?

Na dvorišču je stal Ervin. Roke je imel vtaknjene v hlačne žepe in okoli njega se je smukala njegova velika doga. Ko je zagledal kočijo, je dvignil v pozdrav desnico in preko obraza mu je zletel rahel smehljaj skoraj sramežljivega veselja. Sida se je vzdramila.

»Treba je igrati,« si je dejala. »Kako malo veselja je v tej igri.«

Pomagal ji je z voza, da mu je skočila naravnost v objem, v tisti objem, ki je bil izraz vse silne njegove notranje ljubezni, pa na zunaj vendar neroden in sramežljivo zadržan. Sida je dobro čutila, da se ne more sprostiti, kakor bi se na njegovem mestu drugi in mu manjka vidnih in čutnih izobraževalnih sredstev za notranja razpoloženja.

»Bo vedno tako?« se je vprašala še v objemu njegovih rok. »Ko bi bil moški, ko bi me objel in prižel k sebi z ognjem vroče strasti, saj bi me morda vendarle ogrel, prevzel in osvojil, tako pa ...«

»Moja lepa nevestica,« je spregovoril, »kako si potovala? Pričakoval sem le že zelo nestrpno. Hvala Bogu, da si končno tu in boš kmalu zares čisto moja.«

»Se veseliš?« ga je vprašala, samo da bi nekaj rekla.

»Vprašuješ? To je vendar moje največje hrepenenje. Ko bi te sedaj izgubil, bi izgubilo tudi moje življenje še zadnjo podlago in ceno. In ti?«

»Težko se oživljam v zavest, da je že blizu konec moje dekliške dobe. Tako mlada sem še, saj stopam komaj v devetnajsto leto.«

»Morda se ti zdi, da sem prestar za tvojo mladost? Petnajst let sem starejši, to je res, ali ...«

»Nikakor. Nikoli se ne bi poročila z mlajšim. Celo premlad si še.«

»Saj se bom postaral.«

Od nekod se je pojavil Josip Silan.

»Pozdravljena, Sida! Pozdravljen, Ervin!«

Sida je stopila k očetu in ga poljubila.

»Končno,« je dejal. »Vedno sem si žele da bi se ta stvar čimprej končala. Čemu bi zavlačevali. Dolga zaroka ni dosti prida. Treba se bo vreči v redno delo, otroka. Posli naraščajo, tovarna obratuje s polno paro in Silanovina potrebuje gospodinje, ki bo prijela za vse vajeti.«

Potem so se pričele priprave za poroko, banalne, kakor skoraj vedno. Sida je sodelovala mehanično, brez veselja in zanimanja, pa tudi brez grenkobe. Zdelo se ji je, ko da vse to ne velja njej, njeni lastni poroki, marveč nekomu čisto tujemu, čigar usoda nje prav nič ne tiče. Saj vse to ni res. Kako neki? Neumna domišljija ...

Na večer pred poroko, ko je bilo že vse delo dovršeno in se je trudna od zmede umaknila v svojo dekliško sobo, se je nenadoma porušilo vse tisto topo ravnotežje zadnjih dni. Danice, ki jo je povabila, še ni bilo. Tako je ostala sama, čisto sama. Pa ji je bilo tako celo morda ljubše. Bila je brez motečega okolja, ki neprenehoma sprašuje, svetuje, hrabri, tolaži in laže, da bi izmaličilo resnico, kakor da bi se dalo iz črnega napraviti belo, iz temnega svetlo. Vrgla se je na divan, kakor tolikokrat po materini smrti, in izjokala vse tisto, kar se je nabralo kakor težko breme v njeni duši.

Tokrat celo vso svojo dekliško mladost da napravi prostora — mladi ženi. Tisti jok je bil kakor globoko, toplo sočustvovanje z lastno usodo, ki se ni dala več spremeniti. Le še ena sama noč, le še eno samo kratko jutro, pa bo dopolnjeno; trda neizprosnost bo stopila v prvi novi dan.

Jutro je bilo mračno. Nad dolino Jasnice so viseli črni oblaki in se trudno naslanjali na vrhove Pohorja. Iz njih je v presledkih in drobno rosilo. Povsod je bila razprostrta žalostna puščobnost, ko da bi narava sama hotela ustvariti Sidini poroki najprikladnejšo dekoracijo.

Iz Maribora so se pripeljali le najneobhodnejši povabljenci: Danica, Martinc in Evgen Rogan. Inge se je opravičila: lotevala se je je influenca ... Poročni obred je opravil hrušniški dekan v domači kapeli, ki jo je dala zgraditi pokojna Marija Silanova. Izvršilo se je vse brez hrupa in radovednežev, katerih se je Sida najbolj bala.

Noč pred poroko je preživela v nekem polsnu, ki ni bil ne spanje ne bedenje. Razmišljanje vseh razpoloženj, od obupa do tope vdanosti, se je mešalo s sanjskimi prividi. V nekih sanjah se ji je prikazal skrivnostni starec Habakuk, ves nadnaravno velik, kakor Repoštev iz Krkonoških gor, z valovitimi, na ramena padajočimi lasmi in do pasu segajoče sivo brado. Prijel jo je za roko in jo molče vodil nad jez za Silanovino, čez katerega je grmela Jasnica in se divje penila v senčni globini.

»Kdo si in kaj hočeš?« ga je vprašala v sanjah. »Kam me vabiš?«

Ogromni Habakuk se je pa samo grenko nasmehnil, dvignil desnico, stegnil kazalec in ji pokazal pot v globino.

»Tu doli?« se je zgrozila.

Habakuk je prikimal. Tedaj so se ji zamajala tla pod nogami, izgubila je ravnotežje rn padla v globino jeza. Tisti jez je pa bil nesikončno visok, kakor sama večnost. Sida je padala vedno globlje, vendar dna ni bilo nikjer. Le od nekje neskončno globoko je slišala grozeče šumenje besne vode. Spreletela jo je nepopisna groza, da je zakrilila z rokami, kriknila in — se prebudila. Prvi hip niti vedela ni, ali so bile to res le sanje. Zdelo se ji je še vedno, da pada v nedogledno globočino in z odprtimi očmi je jasno razločila gori nekje nejasni lik belega velikana Habakuka. Šele čez nekaj trenotkov se je zavedala, da leži v svoji postelji v noči pred zakonsko zvezo z Ervinorn Roganom.

»Sanjala sem, samo sanjala,« je vzkliknila. »Čudne sanje. Kaj naj pomenijo? Me bo vodila ta poroka preko robov v prepad? V prepad življenja brez dna?«

Nove misli, temne kakor oblačna noč, ki je ležala zunaj nad dolino Jasnice, so napolnile njeno vznemirjeno dušo, dokler je ni zopet premagala dremota. Misli so izginjale v nejasno meglo, a naposled je vse čisto ugasnilo.

Zjutraj je bila bolj trudna kakor zvečer, ko je legla k počitku. Danico je sprejela vznemirjeno. Vrgla se ji je okoli vratu in zaihtela. Potem se je z njeno pomočjo mirno oblekla in odpravila za poroko. V kapelo je stopila vase pogreznjena, bledih lic in oči, brezciljno uprtih predse. Duhovnikovih besed skoraj ni slišala. Zdelo se ji je, da se oglašajo od nekod daleč in nje nič ne tičejo. Kakor da jih govori nekdo nekomu, ki ji je čisto tuj, a na običajna obredna vprašanja je odgovorila precej jasno in odločno. Ko je potem stopala iz kapele ob strani svojega moža, se ji je oglašalo v duši le eno:

»Dopolnjeno je. Poročena sem ...«

Vendar dejanske spremembe ni čutila. Le usta so neslišno govorila; duša in srce sta bila tiho. Saj je bilo vse okoli nje kakor prejšnje dni; kaj je prav za prav spremenilo? Toda ure po poroki so ji bile dolge in mučne. Ne zaradi občutja, de je zakonska žena in ni več dekle, marveč zaradi vseh tistih praznih formelnosti in dolgočasja družbe, ki ni vedela, kaj naj počne. Ervinov obraz je žarel v samozadovoljni sreči, sicer pa je ostalo vse njegovo obnašanje tako, kakršno je bilo vedno. Ves bojazljiv in neroden ni vedel, kaj naj stori s svojo mlado ženo, kako in kaj naj z njo govori, kako naj se vede napram njej in kako naj ji pokaže, da si sedaj nista več tujca, marveč mož in žena. Samo smehljal se je, kakor bronasti Budha v vzhodnem svetišču. Tako se je zdelo Sidi, ko ga je gledala ob svoji strani. Zanj in za njo sta govorila Danica in oče. Danica zato, da bi »rešila situacijo«, Josip Silan pa iz zadovoljstva, da se je končno vse »srečno« končalo, da je Silanonvina rešena in je zopet utrnjeno njegovo kraljestvo. Saj je obstojalo zanj le eno: vladati v blesku bogastva, v sijaju velikaštva, katerega je bil vajen že od rojstva kakor riba vode.

Po kosilu brez hrupa in vsega tistega, kar običajno spremlja svečane poroke, se je bilo treba odpraviti na pot. Ervin je sklenil preživeti nekaj prvih dni svojega novega zakonskega življenja v Dalmaciji, in Sidi je bilo to prav. Čutna je, da ji bo dosti lažje pozabiti na preteklost in vživeti se v novo daleč proč od doma, kjer bi jo vse spominjalo le na sto nevšečnih stvari.

Daleč preč od Silanovine in Hrušnice, od hiš, dreves in ljudi domačega kraja. Tam, kjer se odpirajo novi, neznani razgledi, kjer sloni nebo nad čisto drugačnimi pokrajinami in nad neskončnim modrim morjem, kjer je tuji svet s tujimi ljudmi, ki jih ne pozna, in oni ne poznajo nje. V deželi, kjer oranže cveto kakor v »Mignoni«.

Skrbna Matilda je s Heleno in Daničnimi nasveti pripravila kovčege, ki jih je hlapec Andrej znosil v avto, pripravljen na dvorišču. Sida je sedla poteg Ervina in se še z zadnjim, zamišljenim pogledom ozrla po svojem rodnem domu in njegovi okolici, kjer je poznala vsak grm, vsako skalo, vsako bilko trave. Šofiral je Josip Silan sam. Njihov avto je brzel prvi za njim se je pa uvrstil Evgenov in nazadnje Martinčev. Cesta do Drave in potem do Maribora je bila blatna, a deževalo ni več. Iznad Pohorja je kukalo skozi raztrgane oblake pozno aprilsko solnce in s svojimi žarki pripravljalo prihod meseca majnika, prve obletnice Sidinega novega življenja in vseh njenih usod. In prav tako se je Sida poslovila tudi od Maribora in sedla z Ervinom v kupe prvega razreda brzovlaka. Objela je še enkrat očeta, Danico, Evgena in stisnila Martincu roko. Potem je gledala skozi okno, kako se od mika proti severu dolgo postajno poslopje, kako izginjajo strehe hiš ob Mlinski ulici, za njimi Drava z mostovi in bregovi, potem Magdalensko predmestje, Pobrežje, Tezno in naposled ob vznožju zeleneče Pohorje ...

Sida je vedno hrepenela v svet. Včasih si je želela daleč, daleč na jug, v pravljične pokrajine ob morju in za morjem, v svet tujih ljudstev in tujih okolij. Sever je ni mikal, zdel se ji je prepust in enoličen. Neprenehoma v naglem tempu se spreminjajoča kuliserija ob obeh straneh brzo vlaka ji je odvračala misli od lastnih zadev. Pot vožnje od Maribora do Zidanega mosta in Zagreba je dobro poznala, pa se ji je vendar zdelo, da odkriva še vedno nove kotičke pred tihimi, samotnimi gozdiči, leno zleknjenimi njivami, travniki in sadovnjaki ter molčečimi vasicami. In po tej poetično lepi slovenski zemlji so bili v pomladanskem popoldnevu posejani ljudje s svojimi različnimi opravki: popotniki po cestah in poteh, kmetje na njivah, pastirji na pašnikih. Zelena Štajerska, zelena vsa od ravnin do vrhov gora.

Na koncu prvega dela poti je pa stal podvečerni Zagreb s svojim mrzličnim vrvenjem in hrumenjem. Za njim se je pričenjala nočna vožnja skozi ravnine ob Savi in Kolpi, skozi Gorski Kotar, Liko in krško dalmatinsko Zagorje. Skozi pomladansko noč, polno vetrov od toplega juga, od sinjega morja, so ropotala kolesa brzega vlaka svojo večno enolično popotno pesem, tako prikladno Sidinemu razpoloženju ob prvem koraku v zakonsko življenje z Ervinom Roganom, ob prvem koraku v prvo noč ...

V cvetni pomladi, vsej polni južnega solnca se je lesketal pod progo vlaka, ki se je pravkar preril skozi nepopisno puste, a romantične kraške predele Solinski zaliv z divno Kaštelansko riviero. Doli na desni se je stiskal med celino in otok Človo, staroslavni Trogir, za njim se je lesketalo Jadransko morje, spredaj onstran zaliva se je pod zelenim Marjanom širil veseli Split, na levi se je pa bočil zgodovinski, junaški Klis. Sidi se je ob tem pogledu zdelo, ko, da se je pripeljala iz tiste mučne, samopremagovanj polne noči in kamenitih skladovnic notranje Dalmacije v svet lepe pravljice, o kateri je tolikokrat sanjala. Morje, morje ... Vzklik, ki je preživel vekove, pa je vedno nov in živ. Kaštelanska riviera: kašteli ob robu tihega morskega zaliva in sredi oljk, cipres, lovorik, smokev, trt, rožičev, citron, palm, agav, cvetja in zelenja. Južna oaza pod sivim kraškim enoličjem.

Potem je prišel dan v Splitu. Sida je hodila ob Ervinovi strani po mestu, ki je zraslo na razvalinah Dioklecianovega tuskula kakor živa sedanjost nad davno mrtvo preteklostjo. Nove podobe, ki jih je čaralo to obmorsko mesto ob vsakem koraku, ji niso puščale časa, da bi mogla razmišljati o sebi in svojih zadevah. Obala s palmami, Dioklecianova palača, Peristil z Mestrovićem Grgurjem Ninskim, Marjan, Vačvice, ves Split ... Šele takrat je čisto razločno doživela Tijardo vićeve verze iz »Male Floramy«:

Daleko me biser mora,
daleko me moj Split;
u njem htila bi bit,
u njem htila bi umrit ...

V kavarni »Central« je naletela z Ervinom na znance iz Maribora, a se jih ni razveselila. Razbili so njeno z muko ustvarjeno pravljico, udarili vanjo kakor opozorilo na vse tisto, kar je ostalo nekje daleč na severu in po svoji neizprosni, železni logiki usmerilo njeno življenje na kolnike, ki se je tako silno težko sprijazniti z njimi. In naenkrat je v njej znova planilo na površje vse, kar je prej uspavala južna splitska pravljica.

»Kaj ti je? Se ne počutiš dobro?« jo je vprašal Ervin, ki je kmalu opazil njeno zamišljenost in pobitost.

»Ne,« je lagala. »Menda sprememba zraka.«

»Morje,« je dejal Ervin. »To bo naglo minilo«.

»Upajmo ...«

»Vendar bo bolje, da ostaneva tu še do jutri in se šele potem odpeljeva po morju v Dubrovnik.«

»Kakor želiš.«

Ta igra ji je prijala, dasi ji ni prinesla docela tistega miru pred Ervinom, ki si ga je želela. Njegova prevelika uslužnost in zaskrbljenost jo je dražila, namesto da bi jo veselila. Sedaj je čutila čisto določno, da kljub vsem svojim trdnim sklepom le ne more zatreti v sebi nekega trdovratnega odpora do zakonskega življenja z njim. Pričela je spoznavati, da je igralska uloga, ki se je je lotila, v resnici težka in terja od nje veliko samopremagovanje. Ko je ležala vznak zleknjena v hotelski sobi, je mrzlično premišljevala:

»Saj je vendar odločeno. Njegova žena sem in on je moj mož. Sama sem sklenila tako. Zakaj je potem tako težko? Ljubi me, ves mi je vdan, dober je z menoj pa vendarle vse nič ne pomaga. Vse delam mehanično, samo zato, ker sem njegova žena. Tako ne bo mogoče nadaljevati. Moram se s silo iti n, moram se ogreti, da mi postane zakon potreba, ne le hladna dolžnost. Moram, moram! Smili se mi. Revež ... Ko bi samo slutil. Nikakor. Niti tega ne sme. In vendar, bilo bi morda vse to dosti lažje, ko bi opustil svojo strahopetno zadržanost in me osvojil s silo in pogumom polnokrvnega moškega. Razgrel bi me, da bi ga čutila in bi bila naposled zares njegova. A tako ... Kaj naj storim? Naj mu rečem? Bo pomagalo? Morda bo potem hlinil moško silo in strast. To bi bilo se huje. Zavest, da igra tudi on, bi me spravila do obupa, če ni v njem ognja ... Čemu me potem ljubi? Od kod ta ljubezen? Iz fizičnih potreb? Iz duševnih? Menda pač le iz duševnih. Iz zavesti, da sem mu potrebna, da se ob meni dviga iz svoje letargične nemoči. Potem so bile moje slutnje resnične in ni v njem več, kakor je pokazal že prej kot ženin. Moje upanje, da bo po poroki postal mož, je bilo torej prazno. Tako sem poročena in nisem. Ali pa je napaka tudi v meni? Morda bi ga moja resnična toplota le sprostila in ogrela? Ne, tako naglo ga ne morem, ne smem obsoditi.«

Premišljevala je, kako bi sama v sebi zanetila ogenj, ki naj bi razžarel še njega.

»Morala bi čutiti, biti bi morala aktivna, ne pasivna, živa, ne igrana. Toda kako, kako? Brez ljubezni, ki je do njega še ne čutim, nimam goriva. In vendar, tako ne sme ostati. Kakšen bi potem bil ta najin zakon. Le strast naju lahko privede na zaželjena pota, a čutiti jo morava oba. Sedaj je ne čutiva ne jaz ne on. Ali pa jo on čuti in je samo pokazati ne zna ali ne sme, ker mu manjka poguma, da bi premagal zadržanost sramu? To bo treba ugotoviti.«

Sida je znova, kakor že tolikokrat poprej, zatrdno sklenila, da mora postati resnična Ervinova žena. Ta sklep, ki je bil sedaj odločen, jo je iztrgal iz prejšnje pobitnosti. Dvignila se je in odšla k njemu. Prvič, odkar ga je poznala. Je sedaj čutila resnično potrebo zbližati se z njim, zliti oba v enoto ...

XV. uredi

Potniški parnik »Karadjordje« je dostojanstveno rezal nenavadno mirno morsko gladino, kakor da hiti kradoma iz noči v prvi svit zore, ko je Sidi tiho vstala, se oblekla in odšla na polubo. Že uro dolgo ni več spala. Oči so jo pekle in v glavi je čutila rahlo bolečino. Morda zaradi vožnje po morju, morda tudi zaradi misli ter notranje razdvojenosti. Na palubi je bilo še vse pusto in mirno, le kdaj pa kdaj je prišel od kod mornar in spet izginil po svojem opravku. Sida se je naslonila na ograjo in prepustila lase osvežujočemu božanju rahlega vetra. Njen pogled se je izgubil po morski gladini pred parnikom, ki ji je dajalo rano jutro čudovit blesk zlata in srebra. Ta igra barv je bila na preprogi prečudežnega mira tako krasna, da jo je čisto omamila. Prijetni veter ji je izmil oči in odpihal bolečine iz glave, z njimi pa tudi misli. Tako so ji napočili trenotki odmora, ko je vse v njej počivalo. Bila je brez zavestnih misli. Oči so pile krasoto jutrnjega morja in vijoličastih pasov dalmatinskega obrežja, ki je hitelo mimo proti severu kakor prizor na filmskem traku.

V svoji brezmisemi zamaknjenosti ni niti opazila, da se je z rastočim jutrom pričel prebujati tudi parnik. Zaspanih in od jutrnje otrplosti bledih obrazov so prahajali na palubo potniki, ki niso mogli dalje spati, ali pa jih je dvignila iz kabinskih postelj, klopi in trdih tal podkrovja želja po vpijanju krasot jutra na mirnem morju pod jasnim nebesnim svodom juga. Sida ni ne slišala ne videla okoli nje vstajajočega življenja in tudi ne korakov in pogledov nekoga, ki jo je neprestano opazoval. Strmela je v morje v daljavo in nebo. Vse je bilo dalnje, vse neskočno, kakor tiho, neizpolnjivo hrepenenje mehke duše. Predramila jo je šele nova obala, ki se je na jugu pričela dvigati iz morja na desni. Počasi je rasla, dobivala vedno jasnejše obrise in nazadnje je opazila Sida na njej tudi z iužnim drevjem obrasle vzpetine. Otok Koločep ...

Parnik je plul s povečano brzino med polotokom Zatonom in otokom Koločepom, se bližal potem otočiču Daksi in naposled ustju Omble ter Gruškemu zalivu med Gružem in polotokom Lapadom. Ko je plul že mimo ustja Omble, se je prikazal na palubi tudi Ervin. Mel si je oči in iskal svojo ženo. Ko jo je zagledal in stopil k njej, ji je želel dobro jutro in jo vprašal, kdaj je vstala.

»Že dolgo sem tu. Nisem mogla spati, bolela me je glava, sedaj je pa dobro; jutranji morski veter me je ozdravil,« je odgovorila. »In kako naj bi človek spal ob vsej tej krasoti ...«

Ervin je strmel v zaliv in v gruško luko, ki se je naglo približevala. Potem je stopil v kabino in uredil prtljago za izkrcanje.

Gruž ... Na palubi je završalo kakor v razburjenem mravljišču. Vse je hitelo, da pride čimprej na kopno. Tudi Sida se je odtrgala od ograje in pomagala možu, ki je izbiral nosača in naročal avto. Ko je bilo vse urejeno, sta sedela v najetem vozu in brzela s prtljago vred čez klanec, ki deli dubrovniško pristanišče Gruž od Dubrovnika. Sida je strmela v sivo, skalnato pobočje Srdja, kraško, s subtropičnim rastlinjem poraslo pokrajino na obeh straneh bele, gladke ceste ter naposled v obzidja, strehe in zvonike starodavnega, junaškega Dubrovnika, ki je rasel iz morja doli pod cestnim prevalom. Avto je zavil na levo pred hotel »Imperial« in se ustavil sredi parka, iz katerega so se z mladih dreves smehljale v solnčno jutro zlate oranže, simbol juga in neobhodni rekvizit vseh pravljic in predstav o njem.

Tisti prvi dan v Dubrovniku je bil Sidi nov oddih, kakor v rani zori na pozlačenem morju. Pot iz hotela v mesto mimo Amerlingovega vodnjaka in skozi Vrata od Pila, po Stradonu, mimo Dvora, po vseh tistih tesnih, a tako romantičnih ulicah in uličicah, po Putu od Ploča in v malo pristanišče za ozke jadrnice, motorne in navadne čolne ter nazadnje vožnja v gondoli na dubrovniški biser, otok Lukron, vse ji je bilo novo, vse polno zanimivosti in novih lepot.

In tam na Lokrumu, sredi tiho pošumevajočih pinij, bujno rastočih palm, citronovcev, oranžencev, oljk, lovorja, rožmarina ter vsega tistega znanega in neznanega rastlinja, ki so ga zasadili nekdanji samostanski bratje, vladarski lastniki in naposled oskrbovalci državnega okrevališča za bolne otroke, je Sida popolnoma pozabila, da stopa ob njeni strani mož, s katerim je kljub vsem notranjim in zunanjim naporom ne morejo zvezati tiste vezi, ki edine lahko ustvarijo iz dveh eno. Vse se ji je zdelo kakor lepa južna pravljica, o kateri je prej le sanjala, pa jo sedaj doživlja z bodečimi očmi in ostalimi čutili. V tem okolju uresmičene pravljice se ji je zdel Ervin kot nekaj čisto postranskega, kot nekdo, ki hodi ob njeni strani, jo spremlja na potovanju, pa ni zares njen zakonski mož. In bil ji je tako bližji in ljubši; drag znanec, ljub prijatelj.

Tam gori na vrhu, 91 metrov nad morjem, so božale njene lepote žejne oči onstran male ožine se razprotirajoče panoramo mesto srednjeveške slave, moči in bogastva, to občudovano hrabro tekmovalko sine Turčije in vseh mogočnih sil, ki so butale stoletja dolgo zaman ob skale Mirov od grada. Dubrovnik z mogočnim trdnjavskim obzidjem, ki je danes v dobi moderne strategije, samo se za tujce vabljiva romantika, s palačami stare veljave, cerkvami in kapelami nekdanje nevklonljive postojanke krščanstva, obronki Srdja nad njim in očarujočo obalo pod cesto v Cavtat. Dubrovnik, kraj zgodovine, poezije, juga in nebesnih jasnin — biser Dalmacije. Pod vsem pa večno morje ...

Toda zanesenim uram vzhičenj so sledili dnevi letoviškega bivanja v tem Dubrovniku z izleti v okolico po kopnem in po morju, neizogibnimi konvencionalnimi stiki s sogosti in lastno enolično usodo. Med tistimi neizogibnimi, konvencionalnimi poznanstvi se je pa končno prerilo z neuničljivo vsiljivostjo v ospredje tudi najtesnejše poznanstvo z malim beograjskim bančnim ravnateljem Vojislavom Radivojevićem. Kakor vsaka mlada ženska, je tudi Sida že kmalu opazila, da novemu znancu ni prav nič do Ervinove družbe in ne išče njune bližine zaradi njega, marveč zaradi nje. Čutila je, tudi kadar je gledala drugam, da so nenehoma uprte vanjo tujčeve oči. Je niso te oči spremljale že od prej, od nekod še pred Dubrovnikom? Ni jih videla, pa se ji je vendarle zdelo.

Zanimiva igra? Sida se je zalotila sredi čudnega premišljevanja. Zavedela se je, da jo Radivojvećeva ognjevita vztrajnost zabava; še več, da ji prija. Nedolžna pustolovščina na poročnem potovanju ...

»Smešno. Kaj prav za prav hoče? Ne vidi, da sem od strani moža, s katerim sem komaj prišla od altarja?«

Sido so ta vprašanja vedno bolj zaposlevala in nazadnje je strastno želela izvedeti, kakšen bo nadaljnji razvoj tega dvorjenja. Na Ervina pri tem niti mislila ni; predobro je vedela, da je čisto slep in se mu niti na kraju pameti ne more roditi najmanjša slutnja. Saj je sam silil v Radivojevićevo družbo in jo prosil, naj se zabava z njim. In ko ga je nekega popoldneva bolela glava in ni marala iz hotela, je brez pomisleka prosil Radivojevića, naj spremlja Sido na izprehod. Sida je sicer ugovarjala, da hoče ostati pri njem, na tihem si je pa vendarle želela samote s pozornim kavalirjem, ker je štetila, da bo v njej končno izvedela tisto, kar je tako mučilo njeno radovednost.

Radivojević je najel v Inki čoln in odveslal na Lapad. Spotoma je govoril o čisto vsakdanjih, nepomembnih zadevah, kakor da nikoli ni bilo njegovih tako zgovornih pogledov in sto drobnih malenkostih, govorečih o tihih poželjenjih. Tako nepomembno je bilo njegovo kramljanje tudi potem, ko sta se ustavila ob rtu Petkl, privezala čoln k skali in odšla po ozki stezi na izprehod med pinije, ciprese in vse tisto subtropično drevje ter grmovje Lapada. V nekem romantičnem zakotju, kjer se je skozi vejevje svetlikala od daleč drobna lisa od večernega sokica obdarjenega morja, se je pa Radovijević nenadoma vstopil pred Sido, ji globoko pogledal v očij ter dejal tako nepričakovano, da se je zdrznila, zmedla in vsa zardela:

»Gospa, vi ne ljubite svojega moža. Z njim se niste poročili iz ljubezni. Vse, kar počenjate, je z muko igrana igra dolžnosti, pri kateri trpite ...«

Sida je vztrepetala. Če bi ji bil dejal: »Sida, jaz vas ljubim,« je to ne bi bilo iznenadilo in zmedlo, toda ta tako točna diagnoza njenega resničnega položaja jo je docela razorožila in zlomila.

»Vaš molk mi to le potrjuje,« je dejal Radivojević.

Sida se je bliskovito obrnila, da bi skrila pred tem tujim človekom solze, ki so ji kljub vsem nasprotnim naporom privrele iz oči, toda skriti jih ni mogla.

»Gospa, Sida!« je vznemirjeno dejal. »Zakaj ste se poročili s tem človekom, ki vas nikoli ne more osrečiti?«

»Molčite! Ne silite vame s vprašanji, na katera vam ne morem odgovoriti,« je jecljala Sida.

»Ne morete odgovoriti? Zakaj ne morete? Morda sem zares indiskreten, a oprostite mi: smilite se mi ...«

»To je brez pomena,« ga je zavrnila.

»Morda le ni. Gospa Sida, zaslužili bi boljšo usodo. Zaslužili bi moža, ki bi vam mogel nuditi vse, po čemer hrepeni vaša razkošna, življenja tako polna, a tako kruto utesnjevana mladost. Zastalužili bi vrisk smeha, žar solnca, ogenj divje, nepogasljive ljubezni, ki bi enako dajala kakor jemala. Vaša lepota in mladost mora očarati vsako dovzetno moško srce. Tom sem opazil že v Splitu, ko sem vas prvič zagledal ob strani vašega moža. Moj pogled vas je potem spremljal vso pot. Se spominjate tistega krasnega jutra na parniku pred pohodom v Dubrovnik, ko ste prišli prvi na palubo, se naslonili na ograjo in potem strmeli v morje in v daljo? Takrat sem stal za vami in sem vas gledal. Podoba tistega jutra mi je ostala neizbrisno v očeh in v duši. Ne izbriše je nihče več.«

»Vrniva se!« je dejala in si otrla solze.

»Prej mi morate odgovorili na vprašanje, zakaj ste se poročilo z Roganom?«

»Ker ni bilo druge rešitve ...« je odgovorila po dolgem obotavljanju. In potem mu je povedala v kratkih obrisih zgodbo svojega mladega življenja.

»Zaradi doma in očeta ste žrtvovali svoje življenje, svojo srečo,« je vzdibnil Radivojević. »In kaj ste s tem pridobili? Ste v resnici kaj rešili? Ničesar, moja draga, nesrečna gospa.«

Sida je molčala, le v oči so ji privrele solze.

»Smilite se mi,« je dejal nežno, »globoko sočustvujem z vami in storil bi vse, da bi vas rešil in osrečil.«

Stopil je čisto tesno k njej, ji položil levico okoli pasu, z desnico pa ji dvignil glavo. Potem se je nemo zastrmel v njene objokane oči. Nenadoma se je pa zganil, jo objel tesno z obema rokama, prižel k sebi in poljubil tako naglo, da se niti zavedala ni kaj počenja in se tudi braniti ni mogla. Šele čez nekaj hipov je čutila na svojih ustnah njegove, da se je zavedela položaja, vztrepetala in se sunkovito osvobodila njegovih rok.

»Pustite me! Kaj si drznete?« je kliknila z glasom odpora in užaljenosti. »Mar mislite ...«

»Ničesar ne mislim, moja najdražja,« je dejal Radivojević. »Hotel sem vam le povedati, da vas ljubim, kakor nisem doslej ljubil še nobene ženske in hočem, da postanete moja žena. Pustite Rogana, ločite se!«

»Nikoli!« je vzkliknila trdo. »Breme, ki sem si ga naložila prostovoljno, bom nosila vdano. Ervin me ljubi in bilo bi podlo vrati ga ali ga celo pustiti. Ne verujem vam ničesar. Prišli ste v Dubrovnik lovit ženske in ste mislili, da sem prav jaz najprimernejša divjačina, pa ste se temeljito zmotili. Poiščite si drugo.«

»Sida, gospa Sida,« je zaprosil Radivojević, »to so žalitve, ki jih ne zaslužim. Moja ljubezen ni igra. Dokažem vam. Dam vam na razpolago milijon dinarjev, ki si jih lahko obdržite, ako ne mislim resno. Dam vam dva milijona ...«

»Molčite!« je skoraj kliknila. »Mar mislite, da sem prodajno blago? Sramujte se! Poštena zakonska žena sem in hočem ostati. Moja usoda vas čisto nič ne briga. Peljite me nazaj, ali pa pokličem na pomoč.«

»Nikar, nočem vas osvojati s silo. Vaši želji se pokoravam, prepričan pa sem, da boste vse to temeljito in tresno premislili in spoznali, da nimate opravka s pustolovcem, marveč z žentlemenom. Izvolite!«

Ponudil ji je roko, ki jo je pa odklonila in odšla molče pred njim po stezi proti morju. Na njegove besede ni več odgovarjala, a vsa njena notranjost je bila divje razburkana. Boj, ki so ga v njej vzbudile Radivojevićeve besede in je bil z njeno odločno odklonitvijo navidezno zaključen, se je v resnici razvijal v njeni duši dalje. Ne boj za Ervina in Radivojevića, do katerega ni čutila ničesar, ampak boj za njeno neomajnost ostati na izbrani poti.

Ko se je vrnila v hotel, je Ervin takoj opazil njeno razburjenost in jo zaskrbljeno vprašal:

»Kaj se je zgodilo, draga?«

»Kaj naj bi se zgodilo?« je odgovorila prisiljeno mirno. »Samo vožnja v čolnu po morju me je vznemirila. Zdi se mi, da se me je že lotevala morska bolezen. Boli me glava in v želodcu mi ni dobro. To je vse!«

»Potem lezi!« ji je svetoval Ervin. »Lezi takoj po večerji!«

»Legla bom rajši že prej,« je odgovorila. »Večerja bi mi škodovala.«

»Potem vsaj pij nekaj. Morda čašo konjaka?«

»Ničesar.«

Poljubila ga je, se poslovila in odbrzela v sobo. V glavi ji je kljuvala ves čas le ena sama silna želja: biti vsaj nekaj hipov sama, čisto sama. In Radivojević je menda instinktivno ugenil to njeno željo, zato je kljub notranjemu nemiru in odporu ostal pri Ervinu Roganu, samo da bi ga zadržal v obednici. Načel je dolgočasni pogovor o psihoanalizi, ki jo je obvladal vse bolj kakor Ervin, kateremu je bila le suha teorija, mrtva beseda in ne živa materija.

Ko je bila Sida končno sama, se je pasivno predala izdrhtenju svojega nemira in je pričela šele potem trezno premišljevati. Večerni doživljaj z Radivojevićem na Lapadu je vzbudil v njej z vso neizprosnostjo sto vprašanj, o katerih je mislila, da so že za vedno zatrta. Od nekod se ji je pa prikradla še prva slutnja strahu:

»Bom vzdržala vedno, tudi ako se taki naskoki ponove?«

Odgovora ni vedela.

»Ako pride namesto Radivojevića kdo drugi, bolj previdno, bolj počasi? Kaj bo potem? Ne, biti mora trdna, neomajno trdna! Sklenila sem, da moram Ervina vzljubiti. Kljub vsemu. Ta sklep moram uresničiti, naj velja kar hoče. Zakaj ga ne bi ljubila? Zato, ker ni v njem tiste divje moške sile, ki bi neposredno osvajala? Pa je v njem mirna globina, ki res ni viharna, a je vztrajna, nespremenljiva. Ljubi me, četudi mu manjkajo izrazna sredstva. In — moj mož je.«

S tem trdnim sklepom v duši je tisto noč tudi zaspala, in ko se je zjutraj že primeroma rano prebudila, ga je ponovila s še večjo odločnostjo. Ozrla se je po Ervinu, ki je še spal, stopila iz postelje, se umila, in odpravila. Potem je odšla tiho iz hotela ven v park ter zavila po Putu od Gruža in skozi Vrata od Pila na Stradon. V lepem majskem jutru je bil Dubrovnik ves vedro živahen. Po Stradonu in vanj se iztekajočih ozkih ulicah so se gnetli meščani in okoličani v slikovitih narodnih nošah. Sida se pa za to jutranje vrvenje ni zmenila, saj ga skoraj še videla ni. Hitela je zamišljeno dalje, zavila na Put od Ploča in nenadoma obstala pred cerkvijo sv. Dominika. Pred njo se je vzpenjalo po stopnicah proti vhodu nekaj starih, v črno oblečenih ženic.

»Cerkev, božji hram ...« ji je spreletelo misli. »Kako dolgo že nisem bila v cerkvi.«

Kakor da jo je neslišno poklical neki tajinstven glas, je premaknila noge in odšla za črnimi ženicami navzgor proti božjemu domovanju. V cerkvi je pomočila roko v blagoslovljeno vodo in se prekrižala.

Potem je stopila dalje v tihi polmrak mogoče zgradbe. Oko ji je obstalo na Tizianovi »Madoni«, tej dragoceni umetnini starega Dubrovnika. Na sredi skupine slavnega beneškega umetnika s preloma petnajstega in šestnajstega stoletja, največjega italijanskega kolorista vseh časov, je videla v nebo zamaknjeno Mater božjo z dvignjenima, k molitvi sklenjenima rokama in po ramenih in prsih padajočimi gostimi lasmi. Iz obličja ji je sijača neskončna vdanost in vera v najvišje. Sidi se je zazdelo, da je ta Marija simbol vsega, kar tako nujno potrebuje, zato se je zgrudila pred njo na kolena, dvignila roke in molila. Molila prvič po dolgem času zopet v resnični zbranosti in pobožnosti:

»Mati dobrotljiva. Ti, ki si tako neskončno trpela, usmili se me! Bodi tvoja molitev prošnja za mene, ki sem grešila in še grešim. Vdahni mi svojo moč, da ne bom več omahljiva in vklonljiva, kakor doslej. Popelji me na pravo pot dobre, poštene zakonske žene; izprosi mi ljubezni do moža, ki je dober in me ljubi! Obvaruj me skušnjav in vsega, kar bi me moglo speljati na kriva, grešna pota! Saj veš, o Mati Najvišja, Devica Prečista, kako šibke in nepremišljene smo Evine hčere, kako nespametno hrepenimo po prepovedanem sadu. Usmili se me, vodi me, varuj me ...«

Marija je strmela s svojim milim obličjem nepremično v nebo, kakor da posluša Sidine goreče prošnje in jih sporoča dalje svojemu božjemu sinu. In Sida je molila dalje ... Potem je vstala, odšla k spovednici in se spovedala. Po spovedi se je čutila olajšano, pomirjeno in utrjeno, in ko je zapustila dominikansko svetišče ter se vrnila po Stradonu v »Imperial« k svojemu možu, se ji je zdelo, da je od včerajšnjega dne, ko je v trenotku slabosti omahnila Radivojeviću v naročje, preteklo že zelo dolgo. Kje daleč je bila tista vožnja s čolnom na Lapad, kje vse tisto, kar jo je prej burilo in mamilo. V svojem, iz trdnega sklepa porojenem tihem miru je čutila le eno samo neomajno dolžnost: biti Ervinu zvesta in vdana žena.

»Nihče nima vsega,« si je ponavljala. »Kako je trpela moja uboga mama. Sredi vsega bleska bogastva je bila največja reva, in vendar je vdano prenašala svoj krtž; nikomur ni tožila, nikogar ni preklinjala. In koliko temnejše in težje je bilo njeno življenje. Imela je moža, ki je ni ljubil, ki se ni zmenil za njo in je iskal užitka pri drugih. Moj mož me ljubi, vse na svetu sem mu in razen mene ne živi zanj nobena druga. Čemu bi se mu odtujevala? Zaradi česa in zaradi koga? Danila? Moj Bog, kako smešno, blazno bi bilo to! Zaradi človeka, ki me je tako sirovo prevaral. Preteklost je mrtva; bila je fata mongana neizkušene mladosti, otročjih domišljij in neumnih hrepenenj.«

Ervina je našla že pri zajutrku.

»Kje si bila?« jo je vprašal začuden. »Iskal sem te že povsod.«

»Ugeni!«

»Na sprehodu?«

»Ne.«

»V kopališču?«

»Tudi ne.«

»Kje potem?«

»V cerkvi.«

»V cerkvi?«

»Da, v cerkvi dominikancev, pri maši in pri — spovedi.«

»Ni mogoče.«

»Čutila sem globoko notranjo potrebo očistiti svojo dušo in jo pripraviti za srečno zakonsko življenje s teboj.«

»Si mar dvomila v najino zakonsko srečo?«

»Tako čudna je človeška družba, Ervin. Ženske nismo, kakor ste moški. Čutimo globlje in se drznemo pred vsako malenkostjo, ki je vi niti ne bi opazili. Biti hočem popolna, resnična žena. Ne zadovoljujem se samo z zunanjostjo. Zato te prosim, bodi tudi ti ves moj mož!«

»Mar še nisem? Te ne ljubim, nisem dober, vdan in zvest?«

»Vse to si v polni meri. Ostani vedno, prosim te! Drži me, vodi me, da bo najina življenjska pot popolno prelitje v nedeljivo enoto. Hočeš?«

»To je moja vedna želja. Ne samo želja, volja je, Sida.«

»Odvadil si se moliti. Pozabil si na Boga. Tudi jaz sem. Toda danes sem ga zopet našla, in to me je navdalo s tako globokimi in nežnimi čustvi, kakor da bi se v hipu vsa prerodila. Vrni se tudi ti k Bogu! Hočeš?«

Ervin jo je poslušal tiho in vdano, a razumel je ni. Vendar je odgovoril:

»Poizkusil bom. Tebi na ljubo.«

Ta čudna Sidina sprememba mu je vzbudila nejasna občutja nečesa nerodnega in skoraj neprijetnega. V duši si je skušal odgovoriti na nenadoma rojeno vprašanje:

»Kaj so vzroki in povodi?«

In napadla ga je njegova čudna manija psiho-analitskih razglabljalni, vtikovanja vseh stvari in reči v kalupe mrtvih filozofskih formul. V tistem hipu je skoraj pozabil, da mu je Sida žena. Postala mu je nehote objekt studija, kakor neko tuje, daljnje bitje iz množice bitij, ki so se kdaj doteknila njegovega vase pogreznjenega življenja. Toda v njem ni bilo zadosti predornosti, da bi se mu mogla poroditi tudi še tako rahla slutnja nečesa temnega. Njegove duševne oči so bile slepe za njene skrite globine, do katerih ni imel poti in ne ključev, ki bi mu odprtli poslednja vrata.

Po tistem prvem obisku v cerkvi sv. Dominika in prvi molitvi pred Tizianovo »Madono« se je Sidino notranje življenje docela spremenilo. Njeno prejšnjo versko nebrižnost je zamenjala globoka vernost, ki se je že po nekaj dneh pričela stopnjevati do fanatizma, ki je Ervina plašil. Vstajala je vsako jutro rano, hodila redno k maši ter vedno pogosteje k spovedi in k obhajilu. Obhodila je vse mnogoštevilne dubrovniške cerkve in kapele, čitala nabožne knjige in živela stroko po vseh predpisih rimske katoliške cerkve. Spremenila se je pa tudi na zunaj, postala je mirna in tiha.

Ni ji blio do družbe in zabave. Radivojevića se je izogibala in prosila tudi Ervina, naj se ne druži z njim.

»Čemu naj bi se mu izmikal?« jo je vprašal začudeno.

»Ker moti njegova prisotnost moja čustvovanja, ki jih ne more razumeti in me navaja na pota, po katerih nočem več hoditi,« mu je odgovorila.

Ervin je zmajal z glavo, a odgovoril ni. Polagoma se ga je lotevato občutje neprijetnosti in neke nerodne vezanosti na čudno Sidino spreobrnitev. Ko se je z njo seznanil in jo vzljubil, je bila vsa drugačna. Njena notranja podoba iz tistih dni se je tako globoko vtisnila vanj, da mu sedaj ta nova kar ni hotela v dušo, a njegova ljubezen se zaradi tega ni ohladila; ostala je močna kakor od vsega začetka. Mimo tega je za trdno upal, da je njena verska zamaknjenost le posledica prehoda iz samskega v zakonski stan, ki ne bo ostala trajna. Sicer ga pa njena vernost sama ni motila, da si je bil sam daleč od nje in je ni mogel pojmovati; neprijetne so mu to bile njene pretirane zunanje manifestacije. Morda ga je tudi prav to napotilo, da je sklenil še pred nameravanim časom zapustiti Dubrovnik in Dalmacijo ter se vrniti s Sido domov v Hrušnico. Ko je to sklenil, je trpel težke muke, ker ni vedel, kako bi Sidi objasnil svoj sklep. Njegova prirojena in privzgojena nerodnost in neodločnost mu je nekaj dni zapirala usta. Naposled pa je le zbral dovelj poguma in spregovoril. Učinku svojti besed se je začudil. Sida ga niti vprašala ni, čemu je tako sklenil in ni prav nič nugovarjala. Pripravljena je bila vrniti se takoj. Saj ji Dubrovnik ni bil več letovišče, marveč samo še kraj mnogoštevilnih cerkva in ortarjev, pred katerimi je poklekala in molila včasih po cele ure. Ob slovesu se je zato ločila težko samo od Tiazinove »Madone«, od tiste čudežne podobe, ki jo je navdahnila s tako nepričakovano globoko vernostjo. Poljnbila je oltarni kamen, izmolila zadnjo vročo molitev, se prekrižala z blagoslovljeno vodo in vdano odšla.

XVI. uredi

S poročnega potovanja se je vrnila drugačna, docela spremenjena Sida. Njeno preusmerjeno notranje življenje ji je dajala tudi na zunaj novo podobo. Prejšnja razposajeno živahnost in poznejša razdraženost je čisto izginila. Hodila je tiho in mirno ter živela vdano v usodo, skušajoč izžarevati v svojo okolico najplemenitejšo dobroto. Doma se je z vso vnemo posvetila gospodinjstvu in je opravljala sama celo posle, ki ji jih ni bilo treba. V Hrušico in v Maribor je hodla le po najnujnejših opravkih, družbe, tudi Daničine, se je skoraj boječe izogibala, romanov ni več brala, tembolj pa knjige nabožne vsebine. Vsaka pot v Hrušnico ari drugam jo je vodila tudi v cerkev. Domačo kapelico, za katero se preje še zmenila ni, je vso prenovila in preuredila. Pred podobo Matere Božje je morala noč in dan goreti luč. Na vrtu je izbirala najlepše cvetje za svetišče svojih vdanih molitev. Služinčad, ki se je prepirala ali preklinjala, je opozarjala na potrebo potrpežljivosti, odpustljivosti in bogaboječnosti. Pričela je skrbeti za domače berače in siromake in za vse tiste, ki so prihajali na njeno pot. Obiskovala je z darovi in nasveti bolne žene, matere in otroke tovarniških delavcev, prosila Ervina za izboljšanje njihovega položaja ter živela v vsem skoraj asketično.

Zadnji smoter vseh njenih motrtev je postala prošnja, da bi se oklenila moža z resnično ljubeznijo. Ervinu je posvečala vso pažnjo; skušata je ugoditi vsaki njegovi želji, še preden jo je izrekel, da mu je postala njena uslužnost že skoraj mučna. Misli nezadovoljstva in osebnostnih želj je odganjala s sugestijo o potrebi vdanosti. Njena nežnost je postajala ginljiva, Ervina pa vendarle ni osrečevala. Želel si je nazaj one prejšnje Side in se bal za nadaljnji razvoj njenih notranjih sprememb, ki si jih ni mogel obrazložiti. Ko je opazil, da se izgublja v pretiravanja, ji je dejal:

»Posvečaj več skrbi sebi. Ne muči svoje mladosti, ki jo s tem izgubljaš.«

Sida se je vdano nasmehnila.

»Svojo mladost? Ta mladost ni več moja. Tvoja je in vseh, ki jim je potrebna. Človek ne sme biti egoist.«

»A tudi ne pretiran altruist,« je ugovarjal Ervin. »Življenje ni le priprava za onostranstvo, zato mora biti obrnjeno tudi v sedanjost. Tako iskreno rad bi te videl solnčno vedro, razposajeno, da bi oživljala sebe, mene in vso okolico. Biti bi morala solnce, ne mirna zvezda.«

Te njegove besede so jo zapekle.

»Vse storim, da bi bila neskončno dobra, pa ni zadovoljen,« si je dejala. »Kaj bi rad?«

Kaj bi rad? To vprašanje je stopajo pred njo in jo mučilo.

»Samo v tem sem našla uravnoteženje svoje usode,« je modrovala. »Samo tako sem mu lahko resnična življenjska dražica.«

Čez trenotek je pa pomislila:

»Sem mu res resnična, prava žena? Ga ljubim kakor bi ga morala?«

Od nekod si je prikradla v dušo še rahla, pa vendar vznemirljiva zavest:

»To menda res še ni ljubezen, ampak le vdanost, iz vere izvirajoča dobrota. In zakaj sem dobra? Da bi z dobroto nadomestila manjkajočo ljubezen in z vdanostjo preprečila zablodo. Torej tudi tu ni trajne rešitve?«

V njeno dušo se je zaril prvi črv nevere v lastno vero. Ta črv je počasi vrtal in odpiral stare rane. Rasel je in ni ji več dovolil miru. Pričela je še bolj goreče moliti:

»Mar zame res ni milosti? Se mi izmika tudi ta podlaga, o kateri sem bila prepričana, da je tako trdna? O Bog, usmili se me! Blagoslovi moja prizadevanja!«

Ko pa črv nemira le ni hotel utihniti, je postala razdvojena:

»Nisi, o Gospod, uresničevalec najbolj gorečih, najbolj zaupajočih in vdanih prošenj? So gluha tvoja ušesa za moje molitve? Jih nočeš uslišati? Kaj sem zagrešila, da se hočeš odmekniti od mene, ko sem Te s tako muko našla?«

Križani je strmel nemo z zida in ni odgovoril, ni vzbudil v njej rešilne misli. Pričela je zahtevati in ga rotiti:

»O Bog, usliši me! Hočem, da me uslišiš. Tvoja služabnica sem. Odgovori!«

Ta nemir se je sredi poletja pričel stopnjevati v novo zdvojenost in odkrito sprtost s samim Bogom.

»Potem ne bom več molila,« je grozila. Hip nato se je pa spomnila, da je to bogokletstvo:

»Kaj mislim in kaj govorim! Saj nisem več prosilka, marveč izsiljevalka. Moja vera ni več vera zaradi vere, iskanje zatočišča iz stiske je. Pod cvetjem altruizma se skriva v resnici grda kača egoizma.«

In molila in prosila je zopet za odpuščanje zablod. Toda prejšnji mir se ji kljub temu ni vrnil. Polagoma je popuščala ta gorečnost. Pričela je zanemarjati verske dolžnosti, ki si jih je bila prej tako natanko določila. To zanemarjanje je postajalo vedno večje, dokler ni pričela upadati celo volja, za voljo pa še vera sama. Sida je preživljala tedaj nove težke dni: prebujanje iz omame, ki ni bila trajna in je popuščala, kakor popušča upliv injekcije pri nereščjivo bolnem človeku.

Ko se je z vrhov Pohorja oglašal prvi dih nove jeseni, je v Sidi zašumelo kakor v kalni, po dežju narasli Jasnici, da ni več strpela doma. Nekega dne, ko je rumenelo prvo listje, je velela po dolgih mesecih znova osedlati konja. Zahotelo se ji je, da pojezdi zopet na sprehod, kakor nekoč. Konj se je veselo zdrznil, ko jo je začutil na sebi in se ponosno pognal v dir. Sidi se je zdelo, da se vrača iz mraka v svetlobo.

»Razvedrila, raavednila ...« ji je šumelo po ušesih. »Čemu bi se zapirala v samostan? Ko bi vsaj upala, da postanem mati ...«

Ob tej nenadni misli se je hipno zdrznila:

»Mati ... Zakaj ne postanem mati? Ne bom nikoli postala?«

Pred njo je stopilo sedaj prvič jasno tisto vprašanje, ki je dotlej kljuvalo le podzavestno po njeni notranjosti.

»Biti mati, imeti otroka, ki bi mu posvetila vse svoje misli, vso svojo nežnost pozornost, skrb ... Tudi to je samo pravljica, o kateri lahko le sanjam. Torej ni za moje življenje nikjer več pristanišča? Povsod naokoli in v vso neskončnost sama enolična mirna gladina, ki utruja do obupa. Gladina brez viharjev, bojev in zmag, upov in izpolnitev ...«

Konj jo je nosil po potih in stezah, ki jih je prej tolikokrat prehodil ali predirjal z njo na hrbtu; po potih in stezah, ki so skrivala toliko lepih spominov na prvo rahlo, potem živo zavestno in nazadnje tako vročo ljubezen, na naključnostna srečanja, domenjena snidenja, objeme, poljube, nežne besede in vse tisto, kar se je bilo razplelo med njo in dr. Frangežem in je bilo naposled tako sirovo presekano ter pomandrano. V vrhovih dreves je pel veter prve jeseni, v Sidini duši pa se je prebujala pesem nekdanjih, tako že daljnjih dni. In nenadoma sta zazveneli okoli nje obe in jo zajeli v akorde, vzbujajoče nova, tiha, še ne razločna hrepenenja.

»Ko bi se mogli vrniti tisti časi,« je vzkliknila polglasno. »Ko bi se znova pojavil pred menoj Danilo na svojem konju, ves razigrano dobre volje, ves pozoren in nežen, hrepeneč po mojih besedah, objemih, poljubih ... Ko bi bilo spet vse tako, kakor je bilo takrat!«

Toda Danila ni bilo. Gozdna pota so stala prazna in zapuščena. Po njih so se podile le ptice, veter je pometal odpadlo listje in ga odnašal v goščavo, vrhovi so šumeli uspavalno, skoraj žalostno. Jesen samote, zapuščenosti in strtih upov ...

Sida se je vrnila s sprehoda globoko zamišljena in trudna. Drugi dan pa je vendar znova prejahala vsa tista pota in tako tudi naslednje dni. Ljudje, ki so jo po naključju srečali ali videli vsaj od daleč, so se čudili. Ko pa je nekega dne stopal njen konj po tisti poti, kjer je nekoč prvič čisto nepričakovano srečala Danila, jo je nenadoma predramil iz globoke zamišljenosti nepričakovan pozdrav. Sida se je zdrznila: pred njo je stal na svojem konju dr. Danilo Frangež ... Stisnila je ustnice, da mu ne bi odzdravila in je že hotela zdirati mimo, a zdravnik ji je počez zastavil pot:

»Ne bojte se me, gospa!« je vzkliknil razburjeno. »Nočem vas zaustavljati in vznemirjati na vaši poti in srečal sem vas čisto po naključju. Ko pa sva po tolikih mesecih prvič zopet skupaj in na samem, mi dovolite samo nekaj kratkih vprašanj. Naprej: zakaj ste takrat tako naglo pobegnili od mene, da vam nisem mogel povedati tistega, kar vam sicer res ne bi bil smel, a bi bilo docela spremenilo vaše mnenje o meni? Potem: zakaj ste me tako ranili v ‚Bristolu‘ v Mariboru? In naposled: zakaj niste prebrali mojega pisma?«

»Ne vprašujte,« je dejala trdo. »Vi se še po vsem tistem upate ustaviti me in nagovoriti? Pustite me in odidite dalje!«

»Odgovorite mi vsaj na eno teh vprašanj.«

»Med nama ni nopbenih vprašanj in odgovorov več, gospod dr. Frangež.«

»Pač, gospa, vsaj eno vprašanje in en odgovor. Ubili ste najino ljubezen in zato imam pravico ...«

»Molčite!« je kriknila skoraj divje in ga prekinila sredi stavka. »Ubili ste jo vi.«

»Prav to je zmota, katero bi vam rad pojasnil. Sedaj ste poročeni, zakonska žena ste drugega, zato me ne vežejo nobene dolžnosti več in lahko govorim.«

»Kaj neki bi mogli še govoriti? Vaše pravljice me ne zanimajo. Ne tratite časa — mogel bi naju kdo videti ...«

»Povedal bi vam rad tisto, kar sem vam hotel povedati že takrat, ko sta tako divje pobegnili od mene in kar sem vam napisal v pismu, ki ga niste prečitali.«

»Nosim ga še vedno s seboj. Tu je.« Segel je v žep in potegnil iz njega zavrnjeno pismo, ki je bilo še vedno zalepljeno, prav kakor mu ga je pošta vrnila. »Ako nočete že poslušati mojih besed, potem ga vzemite, saj je itak vaše, namenjeno samo vam in nikomur drugemu na svetu.«

»Ohranite si ga.«

»Mi torej nočete izpolniti niti te edine zadnje prošnje? Prisegam vam, da nimam nobenega drugega namena, kakor dokazati vam, da me krivo sodite in da sem nedolžen. Nobenega drugega ...«

»Čemu bi se opravičevali? Vse tisto je že tako daleč; za vas in za mene. Pustimo ...«

»A vendar, to pismo morate prečitati. Hodil bom za vami toliko časa, zastavljal vam bom vsa pota, izrabil vsako priložnost, dokler tega ne dosežem.«

Iztegnil je roko proti njej in ji ponujal pismo. Sida se je borila z zadnjimi močmi in z radovednostjo, ki jo je napadala z neizprosno trdovratnostjo in že se je zdelo, da bo zmagala, pa vendarle ni.

»Bodi,« je odgovorila čez nekaj časa. »Samo, da bom imela mir.«

Vzela je pismo in brez pozdrava in odzdrava zdirjala s svojim konjem dalje v jesenski gozd. Zdravnik je strmel za njo, dokler ni izginila za ovinkom, potem je vzpodbodel konja in odjahal proti Hrušnici.

Sida je drvela dalje kakor da bi jo preganjali napadalci. V roki je držala Frangeževo pismo in srce ji je divje bilo.

»Kaj mi je napisal? Naj ga res odprem in preberem?«

V globini goščave je ustavila konja in obotavljaje se zrla na drobno reč v svoji roki. Potem je počasi raztrgala ovoj, izvlekla pismo in ga razgrnila. Njen pogled je mrzlično požiral besede in stavke:

»Ljuba Sida!

Dasi sem v zadnjih tednih preživel nešteto težkih trenotkov, so bili vendar le sinočni v kavarni „Bristol“ in oni po odhodu najtežji. Tvoja žalitev me ni zadela zaradi žaljivosti, ampak zaradi tega, ker mi je dokazala, da me sovražiš in zaničuješ. Povedala mi je razločno, kaj misliš o meni.

Dobro vem, da je med nama sedaj vse končano in ne moreš več s poti, po kateri stopaš, dasi si morda sama prav tako kakor jaz prepričana, da ne more voditi v srečo. In vendar čutim po sinočnem srečanju neutešljivo potrebo povedati Ti, da nisem tak, kakršnega si me predstavljaš. Prepričana si, da Te nikoli nisem resnično ljubil in sem ljubezen do Tebe le hlinil, da bi postal tvoj mož in s tem bodoči gospodar na Silanovini. Okoliščine, v katerih sva se razšla, Ti res dajejo popolno pravico soditi me tako. Toda za vsem tem se skriva nekaj, česar ne veš, pa lahko v enem samem hipu izpriča, da se motiš.

Sida! Veže me sicer moška obljuba in ne bi smel govoriti, vsaj sedaj še ne. Ali pa, saj si itak že zaročena? Toda trpljenje, ki si mi ga povzročila s sinočnim nastopom, je preveliko. To trpljenje me sili k izpovedi. Ta izpoved je, da sem Te resnično ljubil, morda veliko bolj, kakor sem sam vedel, in Te ljubim tudi še vedno, dasi poizkušam vse, da bi to ljubezen zatrl. Nisem Te ljubil zaradi Tvojega prejšnjega bogastva in polom Silanovine me je morda navdal prej z veseljem, kakor z žalostjo, ker sem se zavedal, da so z njim odstranjene ovire, ki bi se lahko postavile med naju. Vdahnil mi je prepričanje, da bi se sedaj lahko nemoteno poročila.

Hotel sem Te sam poiskati in Te prositi, da postaneš čimprej moja žena. Sedlal sem že konja, da pojezdim k Tebi, ko se je naenkrat pojavil pred menoj Tvoj oče in me prosil za razgovor.

„Vi ljubite mojo hčer, gospod doktor. In ona ljubi vas,“ je dejal ubito.

„Da,“ sem odgovoril, „in pravkar sem botel k vam, da poprosim za njeno roko.“

„Pa veste, da je postala beračica?“

„To me prav nič ne ovira; nasprotno, še podžiga me. Nisem je vzljubil zaradi bogastva.“

„Plemenito,“ je odgovoril Tvoj oče, „toda za vsem je še nekaj drugega: niste edini. Sido ljubi tudi Ervin Rogan, ki ji ne nudi le svoje roke, ampak tudi vrnitev vsega izgubljenega premoženja. Še več, vsega tega ne nudi le njej, marveč tudi meni. Vi ji tega ne morete dati, še manj pa morete vrniti meni moj izgubljeni položaj. A to hočem! Brez tega nikoli ne dovolim nikomur zakonske zveze s Sido. Proces bo zelo kratek: ako je ne prepustite Ervinu Roganu, si poženem kroglo v glavo. Tu je nabita pištola ...“

Segel je v žep in mi jo pokazal. Potem je nadaljeval:

„Šele potem se lahko poročite z njo. Toda zavedajte se, da bo za vse čase nad vami mora odgovornosti za mojo smrt. Kadarkoli se ji boste približali, kadarkoli jo boste objeli ali poljubili, se boste spomnili, da ste ji ubili očeta. Zelo dvomim, gospod doktor, da bi ob tej zavesti mogli biti kdaj srečni z njo. Tem manj še, ker bom poskrbel da bo tudi ona izvedela za to in za svojo soodgovornost. Ako se torej hočete z njo poročiti, morate prej mene umoriti. Hočete to?“

Menda Ti ni treba razlagati, kako strašen je bil zame tisti trenotek? Mislil sem, da zblaznim. Bil sem postavljen pred strašno odločitev: pustiti Tebe ali umoriti Tvojega očeta ... in vendar sem še kolebal, tako velika je bila moja ljubezen do Tebe. Toda naposled sem se vdal in mu z moško besedo obljubil, da Ti ničesar ne povem o njegovem obisku pri meni in Te z obotavljanjem poizkusim pripraviti do tega, da me pustiš.

Ko si bila kmalu nato pri meni, sem izpolnil Tvojemu očetu dano obljubo dasi sem sprva hotel le preizkusiti moč Tvoje ljubezni do mene. Kaj sem tedaj trpel, si lahko misliš. Ob koncu najinega razgovora sem pa že omahoval, in ko si mi zalučala v obraz one strašne besede, je bila moja moč strta. Planil sem za Teboj, da Ti povem resnico, a ti me nisi več poslušala. Skočila si na konja in zdirjala kakor blazna od mene. Hotel sem za Teboj, a Tvojemu očetu dana obljuba mi je ohromela noge in voljo. Vdal sem se v usodo, misleč, da nisem s tem le rešil življenje Tvojemu očetu, ampak osrečil tudi Tebe. Morda bi bila brez Silanovine nesrečna in bi mi še kdaj očitala, da sem Ti onemogočil vrnitev bogastva.

Tvoje postopanje pa je sedaj zlomilo moje moči in nisem se mogel premagati. Napisal sem Ti to prsmo, da izmijem iz Tvojih oči blato, ki ga vidiš na meni. Ne zaradi tega, da bi Ti oteževal položaj, o ne, samo zaradi želje po tem, da me ne bi več sodila in zaničevala. Sedaj, ko si zaročena z Roganom in postaneš kmalu njegova žena, me Tvojemu očetu dana obljuba itak ne veže več tako, kakor me je takrat, dasi si še vedno očitam besedolomstvo. Odpusti mi zato! Ne obsojaj me in bodi srečna! Prepričan sem, da zaslužiš srečo in predvsem to, da Ti Tvoj ženin in bodoči mož docela nadomesti mene in mojo ljubezen. Zato poslednji — Zbogom!

Danilo.«

Sidi so se ob čitanju vedno bolj meglile oči, in ko je pismo prebrala do konca, je krčevito zaihtela.

»Danilo me je torej zares ljubil in se je žrtvoval ...« je vzkliknila med ihtenjem. »Žrtvoval za očeta in za Silanovino, kakor jaz ... Oba sva žrtvi, dve strašni žrtvi. Odpusti mi ...«

V dveh gostih curkih so ji lile solze po licih, kakor da bi hotele izmiti bolečino, ki je pekla Sidino dušo, v kateri so si s filmsko naglico sledila najgrenkejša čustva, ustvarjajoča divja razpoloženja. Pozabila je, da je Ervinova žena. Mislila je samo še na Danila:

»Ko bi bil sedaj tu ... Padla bi pred njim na kolena, oklenila bi se njegovih nog in ga prosila odpuščanja. Kako kruta sem bila. Kako sem ga žalila. In on je trpel, plemenit ... Ne, saj nisem bila vredna njegove ljubezni ...«

Konj se je naveličal stanja, pomikal se je dalje, prišel na ozko skoraj skrito stezo in zavil po njej proti vozni poti, vodeči k Jasnici in dalje doli k Silanovini. Toda stopal je počasi in zamišljeno, kakor da bi vedel kaj se dogaja v Sidini duši in bi sočustvujoče trpel z njo.

»Kaj naj storim?« se je domislila naposled? »Naj pohitim k njemu in ga prosim odpuščanja? Ne, tega ne morem, ne smem. Naj mu pišem? Ko bi izvedel Ervin ... Moj Bog, kaj naj potem storim?«

In v tem razmišljanju se je nenadoma zalotila sredi čustvovanj, ki so ji rodila težko, usodno vprašanje:

»Ga mar zopet ljubim? Ljubim? Ga nisem ljubila vedno, tudi v vseh teh mesecih? Zakaj so bili zaman vsi moji napori, da bi se zbližala z Ervinom in bi ga vzljubila? Zakaj sem iskala pomoči za to povsod, v sebi, domu in cerkvi? Ni bila tudi verska gorečnost samo posledca podzavestnega straha, da je vsa moja duša polna ljubezni do njega? Da, sedaj čutim določno, da je bilo zares tako. Ljubila sem ga kljub vsemu in nisem verjela v njegov greh. To je torej stalo med menoj in med mojim možem! In stoji še vedno ... Strašna ... Doslej sem se vsaj še premagovala in zatajevala, ker tega nisem vedela, a poslej? Ob jasni zavesti, da ljubim še vedno njega. Ko bi mogla vsaj nekam preč, da bi do konca razmislila ...«

Ko je bila spet doma, je neutegoma pohitela v kapelo, padla na kolena pred Mater Božjo in prosila:

»Devica preblažena! Zakaj je moja ljubezen do Danila tako strašna? Koliko jih je, ki ljubijo, pa pozabijo in se njihovo srce oklene drugega z enako ali še večjo vdanostjo. Samo jaz naj bom začarana v to blazno strast večnega hrepenenja po njem edinem? Še sedaj, ko sem že zdavnaj žena drugega. Reši me te ljubezni, o Mati predobrotljiva! Daj, da izgine iz mojega srca, ker sicer bom pogubljena! Uničeno bo moje in Ervinovo življenje. Pred Bogom sem mu prisegla večno zvestobo, kako naj izpolnim to prisego, ako bo moje srce vedno hrepenelo k drugemu? Izprosi mi milosti, da ne padem v skušnjave, da ostanem čista! Češčena si Marija ...«

Ko se je po molitvi dvignila, se ji je zdelo, da je pomirjena, a ta pomiritev ni bila dolgotrajna. Naenkrat so se vse njene misli zopet vrnile k tistemu pismu in k Danilu. Ves trud, da bi jih usmerila k Ervinu, je bil zaman. Trudila se je, da bi bila z možem nežna, a ta trud ji je zadajal skoraj telesne bolečine. Razdvojenost, ki se je prej izražala v otopelosti in nato v verski gorečnosti, je pričela posegati v njene živce, ki so postajali vedno bolj bolestno napeti. Čutila je bolečino v njihovih konicah. Postala je razburljiva. Vsaka malenkost jo je vrgla iz ravnotežja. S posli, s katerimi je živete prej kakor s prijatelji, je postopala sirovo in z jezo odganjala berače, katerim je bila nekoč največja dobrotnica.

»To je posledica njene pobožnosti,« je tožila stara Matilda. »Če človek preveč moli, postane hudoben. Vse tercijalke so take; v cerkvi bo Boga požrle od vere in ponižnosti, doma so pa kakor vragovi.«

»Kaj jo je neki tako izmaličilo?« je ugibala kuharica Helena. »Saj je bila tudi njena pokojna gospa mama pobožna, a vendarle ni bila taka.«

»Eh, kdo ve. Gospoda je čudna. Kdo naj jo razume. Bogastvo ni vse; z njim se sreča ne da kupiti. Vedno se mi je zdelo, da s tem zakonom ni vse v redu.«

»Kako nai bi tudi bilo? Ona taka, on pa tak ...«

»Smili se mi. Ko vsaj ne bi bila taka tercijalka! Kako se bo to končalo?«

Sidina živčna razburljivost se je pa stopnjevala dalje in je naposled segla tudi že med njo in Ervina. Včasih, ko je bilo v njej dovelj moči in volje, je bila z njim pretirano nežna, ko pa sta opešali, jo je razburila vsaka njegova beseda ali kretnja. Sunila ga je od sebe kakor nadležnega psa. Sprva je Ervina to njeno vihravo postopanje osupljalo, polagoma pa je postajal ves pobit in obupan. Njegova rahla, mehka narava ni bila sposobna za boj z njeno razburljivostjo in muhavostjo. Zmigoval je samo z rameni in postajal še bolj molčeče in neroden kakor je bil prej. Na Sido je zgradil vse svoje življenje; bila mu je edina opora, po kateri se je hotel povzpeti do ustvaritve tistega, česar po skoposti narave ni bilo v njem, kakor se slak povzpenja po kolu k solncu, brez katerega ni cvetenja in zoritve. Sedaj je pa z grozo spoznal, da se ta opora maje ter odmika, in zmanjkovalo mu je tal pod nogami. Prirojeno slabištvo je docela premagalo njegovo z muko ustvarjeno voljo.

XVII. uredi

Ko je jesen zamrla v hladu zime in je Hrušniško dolino in bregove Pohorja pobelil prvi novi sneg, je Sida zamenjala svoje samotne sprehode z vedno češčimi obiski v trgu. Hodila je k Wellakovim, kjer je z Mary, ki je pravkar povila svojega drugega otroka, presedela cele popoldneve. Nekoč je hodila k njej samo tako, zaradi družbenega takta, ker ji je bila ljubša družba Kasjakovih in ljudi, ki so se zbirali okoli njih, sedaj ji je pa postala neobhodno potrebna prijateljica. Bila je zelo inteligentna mlada žena širokih pogledov, ki je razumela življenje in se ni izgubljala v tistih malenkostnih nižinah, kakor se izgubljajo navadno v malih gnezdih živeče ženske. Pa tudi njen mož Herbert Wellak, lastnik manjše tovarne usnja, eden tistih ljudi, ki so bili po slovenskih starših sicer nemško vzgojeni in bi bili, da se Avstrija ni zrušila, postali nosilci raznarodovalnih prizadevanj med štajerskimi Slovenci, so se pa po letu 1918. umeknili v ozadje in niso silili ne v nemško ne v slovensko ospredje, je bil prijeten družbenik. Tako se je Sida v tej tihi družini počutila kakor v sanatoriju za živčno bolne.

Mimo tega je prihajata k Wellakovim prav pogostokrat tudi Jasna Kasjakova, ki se je za čas po Novem letu pripravljala na poroko z živinozdravnikom Jankom Soršakom. Napetost, ki je obstojala nekaj časa med Sido in med njo zaradi dr. Frangeža, je že davno izginila. Sida je vedela, da ljubi Jasna Soršaka in so njene nekdanje misli na zdravnika, ki itak nikoli niso bile globoke, že davno docela shlapele.

Tri mlade ženske so sedaj čutite potrebo tesnejših medsebojnih vezi: Sida zaradi svoje obupne razdvojenosti, Jasna zaradi bližajoče se poroke, Mary pa zaradi razvedrila. Sida je pa našla v Mary in Jasni tudi prijateljici, ki sta razameli njeno živčno razruvanost. Kadar jo je objela bolestna melanholija, sta ji bili najboljši zdravnici. Taka obupna pobitost jo je prevzela tudi nekega predbožičnega popoldne pri čaju.

»Ti se boš poročia s človekom, ki ga ljubiš,« je dejala Jasna. »Ustvarila si boš toplo gnezdo zakonske sreče, moj Bog ...«

Zakrila si je nenadoma obraz z dlanemi in krčevito zaihtela.

»Kai ti je, Sida!« sta vzkliknila Jasna in Mary ter skočili k njej. »Čemu se jočeš?«

»Ker imate vse pravico ljubiti in biti srečne, le jaz je nimam ...«

Njen jok se je sprevrnil v prvi histerični napad, kateremu je sledila omedlevična slabost. Mary in Jasna sta ji preplašeni priskočili na pomoč.

»Ah, ne ...« je vzkliknila Sida, ko sa je spet opomogla. »Saj ni nič. Tako čudna sem zadnje čase. Morala bom nekam v zdravilišče.»

»Samo telesno zdravljenje ti ne bo pomagalo,« je dejala Jasna in Mary je pritrdila. »Potruditi se moraš, da dosežeš duševno ravnotežje.«

»V teh razmorah?«

»Potem se jih iznebi!« je rekia in se že hip nato zdrznila nad svojimi prenagljenimi besedami. Dasi niso Sida, Jasna in Mary nikoli čisto določno govorile o Sidinovem zakonu, so vendar tudi molče čutile, kako je. Sedaj pa je bila izrečena brez ovinkov docela jasna misel, ki se je je Sida živo oklenila:

»Kako misliš to?«

»Razumem te docela in tudi Mary te razume. Tvoj zakon je nerešljivo zavožen. Oprosti mi, da se vtikam v to stvar, toda vidim te, kako trpiš in vem, da se boš uničila, ako se ne rešiš. V rešitev je pa le ena sama pot ...«

»Pot v rešitev? Kakšna?«

»Nisi nikoli razmišljala?«

»Ne.«

»Ločitev ...«

»Ločitev zakona z Ervinom?«

»Da.«

Sida se je zdrznila. Ne zaradi strahu pred ločitvijo, marveč le spričo novosti, ki ji jo je pomenil ta Jasnin nasvet:

»Ločitev zakona z Ervinom ... In potem?«

»Pot v novo življenje. Kamorkoli. Odprta ti bodo zopet vrata v usodo, ki si jo lahko izoblikuješ po lastni želji.«

»Tudi jaz sem že premišljevala o tem,« se je oglasila Mary. »Ako vidiš, da te vodi vztrajanje v tem zakonu v neizogibno duševno in telesno pogubo, potem je bolje, da se ga osvobodiš.«

»Ločitev ...« je vzkliknila zamišljeno Sida. »Ločitev ... Ko bi bilo to tako lahko. Kako naj povem Ervinu, očetu? Ne, te moči ne bom imela nikoli. In tudi če bi jo imela, dobro vesta kako gleda naša okolica na ločitve.«

»Okolica,« je dejala Mary, »da, ta okolica! Toda kaj imaš od te okolice, od teh malih, škodoželjnih ljudi, ki se naslajajo nad trpljenjem svojih bližnjih? Od teh ljudi, ki se zgražajo nad grehi tudi če so še tako majhni, sami pa greše na veliko in na najgrše načine. Moja draga Sida, vsak živi zase in nima prav nobene dolžnosti, ki bi ga silila k temu, da bi se moral ozirati na to, kaj poreko ljudje. Pusti jih v njihovi hinavščini in pritlikavi neumnosti ter pojdi svojo pot! Kdor ima v sebi dovelj moči, da se dvigne nad blato duhovne revščine, te ne bo sodil in obsojal: razumel te bo. In samo sodba teh je merodajna. Sedaj bi ti bila ločitev zelo lahka, ko te na Ervina ne veže prav nič drugega kakor ceremonija poroke. In mimo tega si še tako mlada in ti je ves svet na stežaj odprt.«

»Vse to je morda res tako,« je ugovarjala Sida, »toda med teorijo in prakso je velika razlika. Res je, da sloni moj zakon z Ervinom dejansko le na ceremoniji poroke, ki je brez tesnejših vezi prav tako prazna in nepomembna kakor vse, kar je le gola formalnost, toda tudi ta formalnost ima svoje železne klešče. Čudim se ti, Mary, da govoriš tako lahko o ločitvi, ko si sama srečno poročena.«

»Morda prav zaradi tega, draga Sida. Vprašala sem se, kaj je prav za prav zakon in čemu je namenjen. Si kdaj že razmišljala o tem? Potem me poslušaj! Po mojem je zakon združitev moškega in ženske zato, da jima ustvari temelj za srečno življenje, ki obstoja iz medsebojnega dajanja in izpopolnjevanja. To dajanje mora biti obojestransko in mora zadovoljevati obe polovici, ki morata biti mimo tega vsaj v nečem vskladeni že po svojih temeljih.«

Iz tega zaključka je pa rasel sam po sebi tudi že načrt, ki je bil v svojem bistvu obenem izpolnitev tistega, po čemer je bolj podzavestno kakor zavestno hrepenela vsa njena duša. V njem sta pa bila tudi pogum in njeno opravičlo. Sida je v resnici že od tistega dne, ko je prebrala Danilovo pismo, hrepenela po združitvi z njim v novi ljubezni mimo in preko zakona. Želja po ločitvi ji je bila tako le podkrepitev.

»Ako se znova oklenem Danila,« si je govorila, »prelomim zakonsko zvestobo, je potem le še treba, da Ervin za to izve, in ločitev bo sledila sama po sebi. In izvedel bo, saj ni mogoče, da bi mogla ostati najina ljubezen skrita. Celo najtemnejši pohorski gozdovi imajo oči in ušesa ...«

Naposled je ves ta razvoj Sidinih misli in hrepenenj čisto dozorel in če bi se ji bil Danilo v tistih dneh približal z ljubezenskimi željami, bi se bila brez obotavljanja vrgla v naročje, toda približal se ji ni, da bi ga pa sama iskala, zato kljub vsem svojim mislnim odločitvam ni imela poguma.

Danilo se je je po tistem jesenskem srečanju na gozdni poti skoraj hotoma izogibal. Z izročitvijo pisma je dosegel svoj namen: povedal ji je, da se je glede ljubezni motila. Več niti nameraval ni. Ni ji hotel stopati v zakon in ubijati njeno sožitje z Ervinom Roganom, saj je bil trdno prepričan, da se je Sida vklonila in hoče vztrajati na svoji zakonski poti.

Sida je zaradi tega še bolj trpela. Bojem zaradi misli na ločitev zakona z Ervinom se je pridružila še užaljenost zaradi Danilove brezbrižnosti, razvijajoča se v nove bolestne dvome:

»Morda pa Danilu sploh ni več do mene? Morda mu je bilo dovelj, da mi je odkril svojo nekrivdo? Čemu potem mislim nanj in snujem blazne načrte? Na kaj jnih gradim? Na svoje bolne fantazije ...«

Kljub temu je hodila tedaj k Mary v trg prav za prav samo zaradi tega, da bi naposled vendarle našla priložnost srečanja z Danilom. Na teh poteh ga je kdaj pa kdaj, dasi zelo poredkoma, tudi res srečala, vendar z njim nikoli ni govorila. Komaj da mu je odzdravila, ako jo je na cesti pozdravil. Kadar je prišla v njegovo bližino, so čudežno nerazumljivo izginila vsa njena hrepenenja z vsemi s tako muko ustvarjenimi načrti. Obnašala se je napram njemu kakor napram zelo daljnjemu znancu ali celo popolenmu tujcu. Ko pa je bil zopet proč, je znova zahrepenela k njemu in se jezila na svojo nerazumljivo boječnost, in ko ga je nekega dne ob svojem obisku našla pri Wellakovih, je skoraj onemela. Kolena so ji klecnila in vsa kri ji je šinila v glavo. Na Maryna in njegova vprašanja je odgovarjala kratko in vidno zmedeno. Ta njena zmedenost se je še stopnjevala, ko se je Mary za nekaj časa odstranila in sta ostala z zdravnikom sama v sprejemnici.

»Ste prebrali moje pismo?« je vprašal hlastno.

»Da ...« ja dehnil komaj slišno, ne da bi dvignila v namizni prt uprte oči. Prsti so ji nervozno božali vetenino.

»In ste me razumeli? Odpustili?«

Prikimala je molče.

»Hvala vam!« je dejal in nadaljeval resignirano: »Ko bi bil mogel tedaj govoriti, bi bilo morda vse drugače. Mogoče bi bilo še potem, ako bi bili sprejeli moje pismo, ko sem vam ga poslal v Maribor. Povejte mi, Sida, kaj bi bili tedaj storili?«

Sklonila se je nizko k prtu in ni odgovorila. Drget njenih živcev je dosegel kulminacijo, vse telo ji je pretreslo notranje ihtenje, ki mu ni pustila izbruha v solze. Danilo ga je kljub temu opazil in planil k njej:

»Kaj vam je? ... Sida ... ti trepečeš, ihtiš?«

Tedaj se pa ni mogla več premagati. Zadržane solze so ji planile na dan.

»Sida!« je vzkliknil zdravnik, jo prijel za glavo in jo hotel dvigniti, a mu ni pustila. Sunila ga je vstran, planila kvišku in pobegnila v sosedno sobo.

Po tem dogodku so napočile za Sido ure novih muk. Trudila se je, da bi se doumela, pa se ni mogla.

»Po njem hrepenim, načrte delam z njim, ko pa stojim pred njim, ga suvam od sebe. Kaj je v meni? Sam zares obsojena v vrtenje v blaznem vrtincu svoje nerazumljivosti? Kaj hočem prav za prav?«

Mislil pa je tudi zdravnik. Sidin izbruh in pobeg sta mu razločno povedala, da ga še vedno ljubi in trpi. Ob tem spoznanju se je znova prebudila z vso nekdanjo silo tudi njegova, v zadnjih mesecih že s plastjo resignacije prerasla ljubezen do nje.

»Ljudi me in trpi,« si je dejal. »Kaj naj storim? Naj jo pustim v tem trpljenju, da propade? Ne, tega ne bi smel. Naj jo znova privijem k sebi, sedaj, ko je žena drugega? Naj posežem v njen zakon in ga razbijem še bolj, čisto do temeljev? Kaj bo potem? In vendar moram nekaj storiti ...«

Po tej odločitvi je iskal nove priložnosti, da bi se sešel z njo na samem, stopil k njej, ji vse obrazložil ter nato predlagal pot v končno skupnost. Toda tedaj je bila ona tista, ki se ga je izogibala. V hipu, ko sta bila po dolgih mesecih sama v Maryni sprejemnici, je spoznala, da so misli in tihi sklepi eno, dejanja pa drugo. Ne, za taka dejanja še ni imela poguma. Treba bi bilo drugačnih, močnejših pobud, ali pa trenutkov, ko prevzemajo človeka taka razpoloženja, da je pripravljen brez pomislekov vreči se v vse, kar se odpre pred njim, pa naj potem vodi že v srečo ali pogubo. V njeni jedki samoti in otopevajoči enoličnosti pa ni bilo ne takih velikih pobud ne brezmiselnih trenotkov.

Kljub temu, ali morda prav zaradi terja, so Sidini živci še bolj pešali. Pomiritve ni našla več ne v samopremagovanju ne v molitvi. Njena prejšnja vera je izginila skoraj tako nepričakovano, kakor se je pojavila. Sprva je še hodila v cerkev, pokleknila pred Marijo, sklenila roke in molila, toda vse to ni imelo več resničnih notranjih pobud. Njene molitve so postale mehanično izgovarjanje besed, od katerih je bila duša daleč in jim srce ni dajalo zanosnih čustev. Tega se je dobro zavedala in se je jezila nase, svojo usodo, okolico in Boga samega. Dolžila ga je, da se je obrnil od nje, ker se ni zavedala, da se je le ona odvrnila od njega.

Ervin je bil sicer slep za vzroke njenih duševnih stanj, vendar je polagoma spoznaval, da jo bo nadaljnje stopnjevanje živčne razruvanosti privedlo v popolno propast, ako se ne najde zdravilo. To zdravilo si je zamišljal seveda pri zdravniku in v lekarni in jo je zato silil, naj gre v kak sanatorij. Temu se je odločno upirala, naposled je pa sklenila oditi za nekaj dni v Maribor k Martinčevim, kjer bi lahko obiskovala zdravnika. V resnici se je hotela le iznebiti domačih in najti v Mariboru priložnost za treznejše razmišljevanje ob posvetovanju z Danico.

XVIII. uredi

Kakor hidra s sto nenasitnimi žreli se je tedaj plazila po Mariboru in po deželi kriza vseh vrednot: gospodarstva, denarstva, načel, morale in še same politike. Slovensko ljudstvo je preživljalo najtežje dni notranje in zunanje razruvanosti in obupne brezciljenosti. Kriza vsega je porušila prejšnje trdne temelje in novi še niso bili zgrajeni, le redki posamezniki so jih rahlo slutili nekje v daljavi bodočnosti.

Miselnost intelektualcev se je razbila na tisoč kosov, vsak je postavljal svoje teze in antiteze, vsak je ustvarjal svoje definicije pojmov gospodarstva, denarstva, socialnih vprašanj, kulture in politike. Vrednote individualizma in kolektivizma, fašizma, komunizma in demokracije, narodnega edinstva in samoslovenstva so se pomešale v konglomerat kaosa, iz katerega ni nihče videl rešitve. V strasti kavarniških in gostilniških debat so se utapljale resnice dejanskih položajev, kakor da bi mogla vziti zora rešitve iz sofizma in miselnega konfuzionizma. Vrenje povojnih zmed z razvrednotenjem vrednot je raslo v višek, da se potem strmoglavi v nove globine in ustali naposled v mirnih strugah. Toda te struge so bile še daleč in nihče jim ni vedel končnih smeri. Tako je postal tedanji karneval bolj simbol resničnega življenja, kakor pa čas veselega razvedrila. Po kavarnah, gostilnah, plesiščih in drugih zabaviščih so iskali ljudje s humorjem obešenjakov pozabe za vsakdanjost, zapravljali brezmiselno zadnje dinarje in se potem vračali pozno v noč domov z razboielimi glavami in praznimi žepi.

Sida je bila preveč zaposlena sama s seboj, da bi mogla pogledati globlje v čas, in njegovo podobo, ali celo razmišljati o vsem tistem, kar se je plazilo okoli nje, vendar je prav dobro čutila, da tudi izven nje ni mnogo drugače kakor v njej.

»Kakor da je vsa moja notranja razbitost planila v svet in ga zmedla, se mi zdi včasih, ko odprem oči in pogledam okoli sebe,« je dejala Martincu in Danici. »Ali pa je le zmeda sveta potegnila še mene v svoj vrtinec in smo vsi, ki živimo v teh časih, obsojeni v bolno, brezciljno beganje, mali in nemočni, kakor mravlje pred razdrtim mravljiščem?«

»Tudi meni se zdi, da razpadamo in gnijemo, in bomo naposled le še gnoj za rast tistih, ki prideio za nami,« je dostavil Martinc. »Ljudje velike prelomnice, ki ne morejo živeti tako, kakor so bili ustvarjeni in še ne znajo tako, kakor bi bilo treba.«

»Jaz vsega tega ne čutim tako, kakor vidva,« se je vmešala Danica, »in plavam rajše po površini, vendar se radi meni zazdi včasih, da je postal ves svet ena sama norišnica. Treba bi bilo pogledati v astrologijo in ugotoviti, od katerega planeta prihajajo ti uplivi?«

»Najti jih moremo brez astrologije,« je dejal Martinc. »Rodila jih je svetovna vojna s tisoči problemov, ki ob njeni likvidaciji niso bili rešeni, ali vsaj ne pravilno. Vprašanje pa je, ali bo nova ureditev mogoča s treznim razumom in popustljivostjo, ali pa bo potreben nov udarec Aleksandra Velikega po tem gordijskem vozlu? Skoraj se mi zdi, da bo iz zmed, ki jih je zapustila svetovna vojna, edini izhod — nova vojna, kakor je po nezadostni prvi operaciji bolnika edina pot k ozdravitvi nova operacija.«

»V svetu, ki je tak, menda tudi usoda nas posameznikov ne more biti drugačna?« je menila Sida.

»Zato opusti vrtanje po notranjih globinah in prepusti svojo barko valovom, naj jo nesejo tja, kamor veter hoče!« ja svetovala Danica. »Če je čas tak, ni druge pametne možnosti. Kar bo, pač bo. Ne napadaj, a se tudi ne brani.«

»Ne napadaj, a se tudi ne brani!« Te besede so bile Sidi kakor velika nova blagovest in vodilna smernica v bodočnost. Oklenila se jih je s strastno zaverovanostjo v fatalizem.

»Živeti hočem tako, kakor živi čas sedanjosti,« si je dejala. »Prepuščam svojo barko vetru. Ženi jo, kamor ti je drago k Ervinu ali k Danilu, ali komurkoli!«

Nekaj dni po tem razgovoru med Sido, Danico in Martincem je bila v veliki dvorani »Uniona« tradicijonalna reduta I. S. S. K. Maribora. Disa se je dolgo obotavljala in ni vedela, ali naj se je udeleži ali ne, nazadnje se je pa le vdala prigovarjanju svoje prijateljice in njenega moža ter si naročila krasen kostum in maske. Ko se je zvečer pred ogledalom spreminjala v ognjevito Španko in se ozirala po Danici, ki je oblačila rusko narodno nošo, ji je bilo pri srcu tako tesno, kakor da bi se odpravljala na pogreb in ne na ples.

»Zdi se mi, da bo nocojšnji večer zame le nova bolečina,« je dejala prijateljici.

»Zdi se ti ... Zakaj neki? Skoči enkrat iz teh svojih neprestanih vrtanj po lastni razboleni duši in vrzi se v življenje! Četudi le za en sam večer.«

»Ko bi mogla.«

»Odvisno je samo od tebe. Kdor si zavali na vsako minuto življenja celo tono tegobe, mora videti povsod le bolest in trpljenje. Vidiš, kako čedna Španka si, živa, ognjevita, toliko obetajoča. Poglej se le!«

Sida se je zares ozrla po sebi. Njena srednje velika, vitka, a polna postava je bila tako mikavna, da se je od samozadovoljstva nasmehnila. Bele roke z rožnatimi prsti, rdeče in ko zrel sad polne ustne, gladka lica, bujni lasje in žive oči, vse je bilo polno mladosti in ženskega razkošja. V kakšnem čudnem nasprotju z vsem tem sta bili tisti dve trpki potezi, ki sta se ji včasih zarisali okoli ust ...

»Pa pojdimo — na bikoborbe ....« je dejala naposled in se zasmejala.

»Glej, da zgrabiš kar prvega krepkega za roge in ga ne izpustiš,« se je zakrohotala Danica.

Na zabavišču v »Unionu« je bilo že vse v jeku in teku, ko so Sida, Danica in Martinc stopili z avtomobila in odšli mimo garderobe v veliko dvorano, vso pisano okrašeno in razkošno razsvetljeno. Povsod se je vse trlo razigranih ljudi, maskiranih in nemaskiranih. Po daljšem iskanju so se utaborili pri neki mizi in improviziranem baru, kjer so bili iz pisanih papirjev in trakov napravljeni separeji, vendar ne docela ločeni, da se je moglo dobro videti iz enega v drugega, zlasti pa slišati vsako besedo.

Sida se po družbah okoli njihove mize ni dosti ozirala; plesala je nekajkrat z Martincem in nekim neznancem, ki ji je pričel na vse pretege dvoriti, potem se je pa vrnila k mizi in izpila v dušku čašo vina. Tedaj je zaslišala na desni znane glasove in se je ozrla. V sosednem separeju so sedeli odvetnik dr. Vrešar, njegov novi koncipijent dr. Branko Kasjak, vodnik Petrovčič in profesor Pavel Streš k, pili in živahno debatirali.

»Slovenci smo prišli v Jugoslavijo kot Slovenci in zato, da ostanemo Slovenci,« je kričal Branko. »Ako bi bili hoteli postati kaj drugega, bi lahko prekrižali roke in mirno čakali, da nas potujčijo. Če obstoja med Srbi in Hrvati problem narodnega edinstva, se nas Slovencev ne tiče. Oni imajo skupen jezik, mi pa imamo svojega. Stanko Vraz je bil zame renegat, kakor je vsakdo, kdor zapusti svoj narod in se vrine v drugega. Sicer je pa vse to neskončno smešno, povejte mi le en sam primer iz vse zgodovine, da bi bil iz dveh narodov nastal en sam nov narod, ne da bi bil močnejši nasilno požrl šibkejšega! Stapljanje južnih Slovanov v en rod je utopija, ki se ne bo nikoli uresničila. Zakaj je propadel ilirizem? Ker je hotel nekaj nemogočega. Čemu se ne učimo d zgodovine? Čemu poizkušamo znova to, kar je že preteklost zavrgla kot neuresničljivo? Samo Slovani se lahko lotimo takih brezplodnih naporov. Zakaj n. pr. ne pade na pamet Špancem in Portugalcem, da bi pričeli ustvarjati neki pirenejski ali zahodnoromanski narod?«

»Kaj prav za prav hočete, vi slovenoborci?« ga je prekinil dr. Vrešar. »Mar hočete naj se Slovenci odcepimo in proglasimo za narodno manjšino? Motite se, moj dragi gospod, Slovenci smo prišli v Jugoslavijo kot Jugoslovani, da postanemo in ostanemo Jugoslovani, ker nam drugače ni obstanka. Izven jugoslovanstva je za nas samo potujčenje v morju nemštva, italijanstva ali madžarstva. Hočete to?«

»Ako bi že moral nehati biti to, kar sem, potem bi si gotovo izbral kako veliko narodnost, n. pr. rusko ali angleško, in ne bi šel iz ene tesnobe v drugo,« je razburjeno dejal Branko.

Dr. Vrešar in Petrovčič sta planila kvišku.

»Tako je vaše slovanstvo!« je vzkliknil odvetnik.

»To je cinizem,« je dodal sodnik.

»Prav za prav pa mu ne moremo odrekati neke logike,« se je vmešal prof. Strešnik in skušal pomiriti preveč razgrete prijatelje.

»Nikake logike!« se je razburil znova odvetnik. »To je posledica komunistične kuge, ki je zajela univerze po vojni, zlasti še ljubljansko. Tu se je komunizem skril pod plašč nacionalnega separatizma, da bi v kalnem ribaril, toda hudič ne more skriti svojega kopita, pa naj si obleče frak ali smoking.«

»Pardon, gospod doktor!« je kričal Branko, »protestiram! Nisem komunist, čeprav ne tajim, da mi je levica bližja ko desnica. Sem le slovenski nacionalist.«

»Slovenski separatist,« ga je prekinil Petrovčič.

»Imenuj to kakor hočeš,« mu je odgovoril Branko; »mar mi je. To sem in to ostanem.«

»Ako vas veseli, lahko,« je dejal odvetnik. »Hvala Bogu, da ne misli tako večina, ker sicer bi zdreveli Slovenci v novo pogubo.«

»Pravijo, da ni svobode in je diktatura,« je vzklikni sodnik; »še preveč je svobode, še premalo diktature.«

»Zate bi bila najboljša vrnitev v srednji vek, kjer bi te grajski valpti naganjali z bičem,« mu je zabrusil koncipent.

»Mir, mir, prijatelji!« je miril prof. Strešnik. »Mar ne vidite, da vzbujamo že splošno pozornost? Naposled pa med stališčem enih in drugih le ni take razlike. Sodite mirno in trezno. Slovenci smo Jugoslovani in moramo to ostati, ohraniti pa moramo tudi svojo jezikovno in kulturno samobitnost, ki ni jugoslovanski skupnosti prav nič v napoto. Jugoslovanstvo je po mojem sinteza vseh naših samobitnosti. Zakaj ne bi ustvarili prav mi nekaj novega: narodno edinstvo kot sintezo individualizmov?«

»Solato, kislo mleko, žganje itd.« se je dalje razburjal koncipient. »Povejte mi že enkrat definicijo te sinteze. Kako si vi, gospodje, zamišljate to stopitev? Tako, da Slovenci izgubimo svoje ime, svoj jezik, svojo samobitno kulturo?«

»Meni je vseeno,« je odgovoril odvetnik. »Glavno je, da ostanemo Slovani.«

»In potem Evropci in ljudje in sploh dvonožci ...« ga je ironično prekinil koncipient.

»Nikakor, prijatelji,« je nasprotoval profesor. »Ime, jezik, kultura, vse naj ostane in obokati kot naša slovenska dota skupni jugoslovanski dom.«

»Dokler se samo po sebi ne prelije v novo višjo enoto,« je dodal sodnik.

»To so tri definicije,« je kričal Branko, »jaz pa hočem eno samo! Postavimo fronte: tu eni, tam drugi! Napravimo čiste račune!«

»Te bo napravilo življenje samo, mimo in preko vaših večnih brezplodnih debat,« se je oglasil nenadoma zdravnik dr. Frangež, ki se je bil med tem neopaženo približal mizi.

Ob njegovih besedah je glasna družba utihnila in se začudeno ozrla.

»Danilo!« je vzkliknil veselo Branko.

»Živio dr. Frangež!« je pozdravil sodnik.

»Le k nam, gospod zdravnik,« je vabil odvetnik.

»Samo če mi obljubite, da končate debato! Po vsej naši domovini se razpravlja samo o stvareh, ki se bodo zaključile naposled same po sebi, kakor bo pač zahtevala zoritev. Odločali bodo neizprosni zakoni realnega življenja, ne suhe teorije. Kakor da ne bi bilo danes nobenih drugih problemov. Ste prišli zaradi tega na reduto? Pijte, plešite, zabavajte se! Živio pust!«

»Prisedi že enkrat!« je zakričal Branko.

Zdravnik je prisedel in debata se je zaključila.

Sida, ki je ves čas bučnega razgovora sosednega omizja sedela sama v svojem separeju in čakala, da se vrneta Danica in Martinc s plesišča, je ob zdravnikovem prihodu vztrepetala po vsem telesu. Dasi ji je neka nejasna slutnja že ves dan napovedovala, da ga bo zvečer srečala, se sedaj vendar ni mogla obvladati. Stisnila se je v kot v strahu, da je ne bi opazil in je čisto pozabila, da je maskirana. Toda sodnik, ki se je po končani debati zdolgočasen oziral naokoli, jo je le opazil in dejal koncipientu:

»Glej, tu-le je ena tvojega špansko-portugalskega edinstva. Stopi še ti v to edinstvo in povabi jo k nam, ali vsaj na ples.«

Vsi so se ozrli po Sidi.

»Živelo tako narodno edinstvo!« je dejal zdravnik. »Tudi jaz sem zanj. Poizkusim sam.«

Vstal je, stopil k maskirani Sidi, se priklonil in jo poprosil za ples.

V Sidi so vztrepetali vsi živci, vsa kri ji je planila v glavo in noge so ji postale težke, da se ni mogla geniti.

»Košarice mi vendar ne boste dali, lepa senorita, ali seriora?« je dejal zdravnik, ko je opazil njeno obotavljanje.

»Kaj naj storim?« se je vprašala kakor v deliriju. »Če me spozna? Ne, ne sme me spoznati. Grem ...«

Vstala je in se oprijela ponudene roke. Dr. Frangež je opazil, da trepeče.

»Zakaj ste tako vznemirjeni señora?«

»Señorita ...« je dahnila Sida s potajenim glasom.

»Torej señorita ... ali pa — dona Ines. Za mene ste dona Ines. Se mar bojite Slovencev? Res, mi smo vam Špancem — španska vas.«

»Ne, señor, slovenska vas,« je odgovorila in se zasmejaia, da bi vsaj na zunaj docela zakrila svoj nemir.

»Ah, seveda, oprostite,« se je zasmejal še on, ji položil roko okoli pasu in se zavrtel z njo po gladkem parketu.

Danica, ki je plesala s črnim dominom, je nenadoma zaustavila svojega plesalca.

»Kaj je, moja lepa barešna?« je vprašal domino.

»Trenutek le,« je odgovorila. »Zanima me neki par.«

»Španka z gospodom v fraku?«

»Da.«

»Lep par.«

»Vsekakor ...«

»Ju poznate?«

»Da ... Samo onadva se najbrže ne poznata. To se pravi, on ne pozna nje ...«

»Zanimivo.«

»Zelo.«

»Kako sta se našla?« se je vprašala in zaplesala dalje s črnim dominom, toda njene misli niso bile več pri plesu. Mislila je le na Sido in Danila in ko je priplesala do Pierota, ki se je vrtel s postavno Colombino, mu je naglo zašepetala:

»Poglej Sido in njenega plesalca!«

Ko je godba utihnila, je hotela Sida s plesišča, a zdravnik jo je zadržal:

»Moja lepa dona Ines, ne zapustite me, saj sva se šele našla.«

»Morda se motite,« je odgovorila.

»V čem?«

»Da sem lepa.«

»To čutim, četudi vas ne vidim.«

»In da se nisva šele našla ...«

»Me poznate?«

»Da.«

»Kdo sem?«

»Nekdo, ki ga ženske ne morejo pozabiti, ako se vanj zaljubijo ...«

»Prevelik poklon, moja dona Ines.«

»A resničen.«

»Katera me ne more pozabiti? Saj me je ljubila doslej zares morda samo ena.«

»Samo ena?«

»Samo ena.«

»Ste o tem tako trdno prepričani, da vas je zares ljubila?«

»Sem.«

»In vi? Ste jo tudi vi zares ljubili?«

»Zares.«

»Jo še ljubite?«

»Je ne smem.«

»Kako, ne smete?«

»Ker je žena drugega.«

»Potem je nikoli niste zares ljubili. Če bi jo, vam to ne bi smelo biti ovira.«

»Moja lepa dona Ines, to je španska logika.«

»Ne, občečloveška.«

»Kdo ste?« je vzkliknil naenkrat in obstal, da bi si jo natančneje ogledal. »Kdo se skriva pod to masko?«

»Nekdo, ki ve vse.«

»Čisto vse?«

»Čisto vse, dasi ga sicer nič ne zanima. Hotela sem vas le opozoriti na to, da vas poznam. Zaradi radovednosti. Saj ste sedaj radovedni, kaj ne? Taka radovednost je vselej zanimiva.«

»Še preveč, lepa dona Ines. Če pa veste prav vse, mi povejte vsaj eno: me tista, ki sem jo ljubil, še vedno ljubi?«

»Vprašajte njo.«

»Torej le ne veste?«

»Vprašajte njo.«

»Kje naj jo najdem? Je tu?«

»Da ...«

»Maskirana?«

»Da.«

»Jo poznate?«

»Dobro. Pokažem vam jo.«

»Prosim.«

»Pozneje. In — če me ne izdate. Mi obljubite?«

»Obljubljam.«

Po naslednjem plesu je pa zaprosila:

»Peljite me k moji mizi!«

»In se smem pozneje zopet oglasiti?«

»Prosim.«

Danica, Martinc in črni domino so že sedeli pri mizi, ko je zdravnik pripelial svojo dono Ines, se poklonil in vrnil k svoji družbi.

»Kolosalno,« je vzkliknila Danica. »Kako sta se našla? Te je spoznal?«

»Ne.«

»In poznate mene?« je vprašal črni domino.

»Spoznala bi vas še v grobu, gospod profesor Borlak!« se je zasmejala Sida.

»Ah, kakšna neroda sem!« je vzkliknil slikar. »Pa sem se nalašč maskiral, da bi vam bil nov. Pač nimam sreče.«

»Igraj dalje,« je dejala Danica. »Nocoj si na maskeradi. Ne pozabi tega! Pij! Bodi vesela!«

Sida je dvignila kozarec in trčila z vsemi:

»Do dna!«

»Eks!«

Izpila je duškoma, da bi zadušila svoj silni nemir. Potem je odšla plesat z dr. Kasjakom, ki ga je poslal k njej zdravnik, da bi jo skušal spoznati. Toda Sida je govorila sedaj tako premeteno, da mu je še bolj zamešala sled.

»Poznate zdravnika dr. Frangeža?« jo le vprašal Branko.

»Ne. Kdo je to?« mu je odgovorila.

»Gospod, ki ste prej plesali z njim.«

»Tako? Od kod je? Iz Maribora ...«

»Ne, iz Hrušnice.«

»To je nekje na Pohorju?«

»Da.«

»Pa ste mu dejali, da ga poznate ...«

»Vam je povedal? Da bi bil radoveden.«

»Govorili ste mu tudi o neki ljubezni.«

»Vsak moški ima kakšno ljubezen.«

»Ga torej zares ne poznate?«

»Zares ne.«

»A kdo ste vi?«

»Ste radovedni, gospod doktor?«

»Vi me poznate?«

»Ne.«

»Kako potem veste, da sem doktor?«

»Rekla sem vam doktor le kar tako. Saj je dandanes toliko doktorjev, da res ne vem, zakaj bi vi ne bili? Saj ste zdravnik, ko mi govorite o nekem zdravniku ...«

»Doctor iuris.«

»Oprostite.«

»Moja lepa Španka,« je dejal Branko, »zdi se mi, da ste zelo prevejani in nas vse skupaj vlečete za nos.«

»Pozabljate, moj galantni kavalir, da smo na reduti.«

»Skoraj.«

Med tem se jima je približal profesor Strešnik in prevzel Sido. Branko je poiskal zdravnika:

»Zdi se ml, da nas vse skupaj vleče za nos. Ne ve ničesar, in vendar ve vse. Kdo neki je?«

Sida je zaplavala v vrtinec karnevala, pila je, plesala in odgnala vse mračne misli. Zazdelo se ji je, da pleše razposajen ples na konicah nožev.

»Saj je vseeno ...« si je ponavljala.

»Danes igramo. Če priigramo ali zaigramo, karneval je ...«

Postala je razigrana kakor nekoč, ko je bila še dekle. Igra jo je zabavala. Flirtala je s kavalirji, koketirala z dr. Frangežem. Vsa njena prejšnja negotovost in zadrega je izginila. Postala je središče zanimanja.

»Obljubili ste mi, dona Ines,« je dejal dr. Frangež, ko se ji je znova približal, »da mi boste pokazali tisto, ki me ljubi. Premeril sem vse, pa je ne najdem.«

»Ne bodite nestrpni,« mu je odgovorila in se naslonila nanj. »In naposled, mar jaz nisem prav nič vredna vašega zanimanja? Vedno le druga ... Ves večer se smukam okoli vas, posvečam vam vse svoje zanimanje, vi pa iščete neprestano ono drugo. To ni lepo. Užaljena sem.«

»O, to je pa že cela ploha karanja, lepa moja dona Ines. Pa nezasluženega. Saj vidite, da sem tudi jaz ves zajet v vaše začarane kroge. Želel sem le, da izpolnite svojo obljubo.«

»Veste, ugajate mi. Všeč ste mi. Pozabite na tisto, ki jo iščete in ostanite pri meni. Kaj bi z njo? Pa — saj je tudi sploh ne poznam. Govorila sem vam le tako, kakor govori n. pr. vedeževalka. Nekaj pove naravnost in nekaj le napol, nekje v sredini pa le ostane košček resnice ...«

Zdravnik jo je začudeno pogledal. V tem pogledu je bilo obenem presenečenje in razočaranje in v Sidi je vzplapolala vedra radost. Spoznala je, da so vse njegove misli le pri njej, da jo išče in hoče najti in bilo ji je že skoraj žal, da ga zvablja v dvome, zato je dejala:

»Naposled pa boste le še našli svojo Beatrice — vi Dante ...«

Pogledala je skrivaj na uro in opazila, da se bliža polnoč, čas demaskiranja. Prijela je zdravnika za roko in ga odpeljala v neko prazno zatišje, kjer sta bila čisto sama. Ko sta sedela tesno drug poleg drugega, ga je pogledala pozorno in dejala:

»Moj galantni kavalir! Preden vas seznanim z masko, ki jo iščete, mi odgovorite na nekatera vprašanja, toda tako odkritosrčno, ko da ste pri spovedi. Hočete?«

»Ako bo mogoče.«

»Dobro. Povejte mi najprej, kaj boste storili, ako vam jo pokažem?«

»Stopil bom k njej.«

»Kaj ji boste dejali?«

»To vprašanje je preveč diskretno.«

»Dejala sem vam, da odgovarjajte, kakor da ste pri spovedi, pri spovedi pred smrtjo! Ji boste dejali, da jo še vedno ljubite?«

»Morda ...«

»Določno: da ali ne?«

»... Da ...«

»Da ste pripravljeni storiti za njo vse?«

»Da.«

»Da je ne boste nikoli več zapustili, kakor ste jo nekoč? Tudi ne na zahtevo drugih? Kogarkoli?«

Zadnje besede so jo premagale in razorožile. Izgovorila jih je s toliko prizadetostjo in s tako nepotvorjentm glasom, da je zdravnik zaslutil, kdo se skriva pod črno masko. In namesto da bi ji odgovoril na stavljeno vprašanje, jo je burno objel in privil k sebi:

»Sida ... Si Sida? Snemi masko!«

Segla je brez obotavljanja po s črno svilo privlečeni lepinki in si jo sunkoma potegnila z obraza. Godba je utihnila, oglasili so se udarci polnoči ...

»Sida ...«

»Danilo ...«

Prižela sta se tesno drug k drugemu in njune ustne so se našle v dolgem, vročem poljubu, kakor takrat v tisti topli, z mesečino obliti noči sredi pohorskih gozdov. Na njena lica so privrele solze, njegove roke so drhtele.

»In sedaj sem zopet tvoja, vsa tvoja, kaj ne?« je vzkliknila ginjeno.

»Vsa moja in za vselej moja ... Si me vedno ljubila?«

»Vedno.«

»Tudi jaz.«

»Toliko si morava povedali. Toliko, toliko ... Še nocoj ...«

XIX. uredi

»Danica, vrgla sem se čez jez ...« je vzkliknila Sida prijateljici, ko sta bili sami.

»Potem plavaj!«

»Saj plavam, a v srcu je toliko tesnobe ... Kaj bo?«

»Kaj naj bi bilo? Danila si ljubila in ga ljubiš, Ervina nisi. Tu ni nobenih posebnih problemov: loči se in se znova poroči z zdravnikom.«

»Vse to zveni tako preprosto, pa ni, Danica. Loči se ... Kako naj začnem? Naj stopim kar na lepem k Ervinu in mu rečem: zapuščam te in grem k drugemu? Zapuščam te zato, ker si se žrtvoval zame, ker si zaradi mene do smrti razburil svojega očeta in si verjel vame kakor v Boga ... Zapuščam te ... Ne, Danica, tega ne morem reči. To je strašno ...«

»Potem mu piši. Opiši mu svoje prejšnje življenje, povej mu, da se nisi poročila z njim iz ljubezni, ampak zato, ker si se morala in greš k tistemu, ki si ga vedno ljubila. Razumel te bo in se ne bo upiral ločitvi.«

»To pismo je bilo obtožnica, ki bi jo sestavila sama proti sebi. Kako naj bom vse obenem, obtoženka in tožilka? In potem, kaj bo storil oče? Kaj bo s Silanovino, s podjetjem?«

»Se torej začenja znova?« je dejala Danica skoraj zlovoljno.

»Prav tam, kjer se je nekoč končalo.«

»Potem ostani pač pri Ervinu, čakaj, da se tvoji živci docela uničijo in da te naposled odpeljejo v Novo Celje ali na Studenec pri Ljubljani.«

»Ne veš nobenega drugega nasveta?«

»Pač, bil bi še eden: živi z obema, z Ervinom in Danilom. Koliko je takih trikotov.«

»To bi bilo podlo.«

»Je vprašanje moralnih nazirani. Življenje se ne ravna vedno po nekih točnih zakonih morale ali etike in je v vsakem primeru individualno. Ako nimaš poguma za ločitev in brez Danila ne moreš živeti, ti ne preostane nič drugega.«

»Uredi si tako, da postane Danilo prijatelj tvojega moža. Potem se bosta lahko nemoteno shajala.«

»In ljudje?«

»Pusti ljudi! Ti si brusijo jezike vedno, če živiš pobožno kakor svetnica, ali pa grešno kakor blodnica.«

»Ervin bi naposled vendarle izdel

»In?«

»Bilo bi strašno.«

»Bi se morda sam umaknil. Saj si mi pripovedovala, da si o tem že ponovno razmišljala in spoznala, da bi v takem primeru bila ločitev najlažja.«

»Seveda sem. V teoriji je vse tako lahko, toda v resnici ... Kadar je treba storiti, mi zmanjka moči in ne vem, kaj bi.«

»Hočeš, da posredujem sedaj za vajino ločitev, kakor sem takrat za zaroko? To bi bilo sicer res neprijetnejše, nazadnje pa ...«

»Nikakor, vsaj sedaj še ne!«

»Potem se posvetuj z Danilom. Mislim, da ti tudi on ne bo mogel svetovati nič drugega. Piši mu.«

In Sida mu je pisala. Toda tisto njeno pismo je bilo izliv njene prej toliko časa in s tako muko zadržane ljubezni, brez vseh tistih vprašanj, ki so bila potrebna nujne rešitve. Namesto odgovora je pa dobila obisk v Mariboru. Danica se je diskretno umeknila in ju pustila sama.

»Hotela sem biti zopet pri tebi,« mu je dejala. »Hotela bi biti sploh vedno. Zdi se mi, da sva toliko zamudila, da ne bova mogla nikoli nadoknaditi.«

Nenadoma je pa izbruhnila v jok:

»Tu se te oklepam, kakor se med tem ne bi bilo nič zgodilo, kakor da bi bila še vedno tista, kakor sem bita nekoč, pa sem že celo leto živela z drugim ... Bila sem mu žena. Ne, saj me ne moreš več ljubiti. Nobene pravice nimam, priklepati te k sebi. Dala sem drugemu svoj prvi cvet.«

»Sida,« je prosil zdravnik, »ne govori mi tako nesmiselno! Moja si bila in si; kljub tistemu zakonu. V resnici ga nikoli ni bilo.«

»Boš mogel pozabiti? Mi ne boš nikoli očital?«

»Prisegam ti.«

»Hvala. Kako si plemenit.«

»Mlada si. Še vedno premlada. Prezgodaj te je potegnilo življenje v svoje vrtince. Zrel človek gleda drugače, presoja preprosteje.«

»Premlada? O, ko bi samo vedel, kako sem stara! Koliko sem preživela v tem letu. Kakor v filmu je šlo mimo mene tisoč razpoloženj in položajev. Ko bi živela sto let, ne bi mogla doživeti več.«

»Glavno je sedaj, da sva se našla in si tu, v Mariboru, da nisi doma.«

»Razumem, kaj meniš. Že sama misel na dom mi je strašna. Toda ne boj se, odslej poznam le eno samo zvestobo — zvestobo tebi. Sicer pa, ne razpravljajva vedno le o tem! Pozabiva vsaj za hip na vse, kar naju obdaja. Bodi moj, ves moj!«

Privila se je k njemu in zaprla oči. In ko se je Danilo poslavljal, mu je sramežljivo zacepetala v uho:

»Šele danes sem postala resnična žena. Zdaj vem, onemu nisem dala ničesar in ničesar ni dal on meni. Po tej uri ne bi več mogla biti brez tebe.«

Kakor, da nikoli ni bilo, je izginilo iz Sidinih misli vse tisto, kar jo je ločilo od razstanka z dr. Frangežem do nove združtve z njim. Da je Ervinova zakonska žena, se je zavedala samo še kakor v gosti, neprodirni megli. Za njo je bil njen mož nekaj zelo daljnega, komaj v sanjah resničnega. V njej in vse okoli nje je bila le njena velika obnovljena ljubezen.

Danilu je pisala vsak dan dolga pisma, vsa polna nežnih besed in toplih srčnih izlivov, in če ji ni takoj odgovoril, je bila vsa nestrpna, kakor razvajen otrok.

»Saj me ne ljubi, ne misli name, le igrača sem mu,« je vzdihovala in napol zares verjela tem svojim besedam. Ko pa je prejela njegovo pismo, je postala razigrana, da bi bila vriskala in objemala po vrsti vse, ki bi se ji približali. Misli na svoj težki položaj in na Ervina je odganala kakor nadeležne mušice. Na to ni hotela misliti.

»Živeti, samo živeti!« si je ponavljala. »Bo že kako. Nekako se mora razvozlati tudi ta vozel.«

Ure, ko je pričakovala Danilov obisk, je preživljala v deliriju popolne zamaknjenosti. Ni vedela, kam naj se dene in kaj naj počne. Navadno je sedla v Martinčev avtomobil in se mu odpeljala nasproti. Za ljudi se ni več brigala. Moč ljubezni, prežeta s popolnim prebujenjem njene strastne ženskosti, jo je omamljala do onemoglosti. V takih trenutkih bi bila zagrešila vsak zločin. Njeni živci so se napenjali do skrajnosti ta simptomi histerije so prehajali v nova izživljanja, ki to zdravnika včasih plašila, saj mu niso ostala prikrita. Vedel je, da je leto zakona z Ervinom zlomilo njeno prejšnje mlado zdravje in napravilo iz nje bolnico, potrebno nežnega in dolgotrajnega zdravljenja.

Toda tistemu, česar se je najbolj bala, se ni mogla izogniti. Ker Ervinu na njegova pisma sploh ni odgovorila, ali pa le z dvema besedama, se je nekega dne čisto nenapovedano pripeljal v Maribor. Dasi je bilo že pozno dopoidne, jo je vendarle našel še v postelji. V boječi zaskrbljenosti jo je vprašal:

»Si bolna?«

»Da,« je odgovorila in našla v njegovem vprašanju dobrodošlo rešitev. »Sicer ni nič nevarnega; boli me le glava ...«

»Kaj pravi zdravnik? Zakaj mi nič ne pišeš? Saj veš, kako se bojim ...«

»Zdravnik me tolaži s skorajšnjim izboljšanjem in mi priporoča mir in zopet mir. Prav zaradi tega ti tudi ne pišem. Pisanje me utruja. In kaj naj bi ti pisala?«

»Vsaj to, kako se počutiš.«

»Ko bi sama vedela. Včasih mi ni nič, vesela sem in popolnoma zdrava, potem se me pa znova loti vznemirjenost, ali pa melanholija. To se neprenehoma menjuje ...«

»Zdi se mi, da Maribor ni mesto za zdravljenje tvoje bolezni. Oditi bi morala v kak znamenitejši sanatorij, ali vsaj na Dunaj ali v Gradec, kjer bi mogla konzultirati izkušene profesorje univerzitetne klinike.«

»Tudi ti mi ne bi mogli nuditi boljšega zdravljenja.«

»Motiš se.«

»Motim ... Čemu mi vedno ugovarjaš?« je dejala nervozno. »Pusti me na miru, saj veš, da moram imeti mir.«

»Moj Bog, saj ti vendar ne želim nič drugega, kakor zdravje. Storil bi zate vse. Žrtvoval vse svoje premoženje in še življenje, ako bi bilo treba.«

»To so besede, prazne besede. Tako govore moški, delajo pa drugače.«

»Sem ti že kdaj dal povod za tako sodbo?«

»Ne prepiraj se zopet.«

»To ni prepiranje. Le iz ljubezni ...«

»Ah, molči!« ga je prekinila in vsa vztrepetala od vznemirjenosti. »Ne govori mi o ljubezni. Niti besede o njej!«

»O čem naj bi potem govoril? Dobro veš, kako so vse moge misli, le tebi posvečene.«

»Posveti jih rajše sebi, tovarni, komurkoli ali čermurkoli ...«

»Zakaj?«

»Zato, ker me to razburja.«

»Čudno ... Moja ljubezen te razburja? Naj bi te sovražil? Bi ti bilo potem ljubše?«

»Stokrat ljubše.«

Povesil je glavo ki utihnil. Ni vedel več, kaj naj ji reče. Šele čez nekaj časa je dejal pobito:

»Bolezen se ti je še poslabšala. Tako ne boš ozdravela.«

»Kakšna bolezen? Kaj mi govorrš neprenehoma samo o neki bolezni? Jaz sploh nisem bolna. Samo mir mi daj. Pusti me in pojdi! Prosim te, pojdi!«

Sklonil se je obupano in proseče obenem k njej:

»Sida, moja najdražja, čemu me mučiš? Noč in dan sem bil v mislih pri tebi in vso pot, ko sem drevel z avtomobilom v Maribor, sem si želel samo eno, da bi bil čimprej pri tebi. In sedaj me odganjaš kakor tujca, še več, kakor nadležneža. Vem, da so tvoji živci šibki, toda razum bi jih moral vseeno obvladati, da mi ne bi vračala skrbi in ljubezni z neprijaznostjo. Ako se sama z lastno voljo ne obvladaš, ti nobeno zdravljenje ne more pomagati. Le skupno delo razuma, volje in zdravljenja te more rešiti teh muk.«

Sida si je z dlanmi zatisnila ušesa, da ne bi slišala njegovih besed, naposled je pa vendarle vzrojila:

»Molči! Samo ti si kriv, da trpim in samo ti me lahko ozdraviš: pusti me na miru, ne brigaj se zame. To je strašno, strašno, strašno ...«

»Grem,« je vzdlhnil Ervin, »ako želiš. Potrpel bom tudi to. Morda boš kmalu sama spoznala, kakšno krivico mi delaš.«

»Ničesar ne bom spoznala, ne zdaj, ne nikoli. Sploh: ne rabim od nikogar nobenih pomilovanj in še manj nasvetov. Hočem samo eno: mir pred teboj in pred vsem svetom!«

»Potem zdravstvuj!« je dahnil ubito, ji molče poljubil roko in odšel s povešeno glavo.

Njegove moči so se zrušile, z njimi tudi sanje, ki so mu napolnjevale dušo vse tiste dni, ko je ni videl in ves čas, ko je nasanjal svojo limuzino po beli cesti proti Mariboru.

Njegovo tako prazno življenje je dobilo s Sido prvo in edino vsebino ... In sedaj? Ali ni ta vsebina zopet izginjala? Od nekod se je tihotapila vanj še večja praznina, strašna in do smrti dušeča. Z njo je vstajala zavest, da ima ženo in je nima. Kako vse drugače si je predstavljal zakonsko življenje z žensko, katere se je oklenil z obupnim hrepenenjem po njej. Za vsem pa vendar še ni čutil nobene, niti ne najrahlejše slutnje resnice. Mislil je samo na bolezen, njeno živčno bolezen ...

»Kaj naj storim?« se je spraševal. »Tako ji živci ne ozdravijo. Morala bo na Dunaj ali v Gradec. Sicer bo prepozno.«

Ko je spet sedel v avtomobilu, je zavrtel volan in krenil v smeri proti Sidinemu zdravniku. V čakalnici je bil kup pacientov, vendar je zdravnik takoj prekinil ordinacijo:

»Prihajate zaradi gospe?«

»Da, gospod doktor,« je dejal neodločno. »Zdi se mi, da se njeno zdravje ni izboljšalo, prej še poslabšalo ...«

»Meni se pa zdi narobe, gospod Rogan. Napadi se sicer še ponavljajo, a bolj poredkoma.«

»Čudno. Bil sem pravkar pri njej. Sprejela me je čisto zmedeno ...«

»Izvolite sesti!« je dejal zdravnik in pričel molče korakati po sobi. Potem se je nenadoma ustavil tik pred Ervinom, ga pogledal in dejal nekako v zadregi:

»Gospod Rogan, govoril bi z vami rad zaupno. Kot mož z možem ... Mi dovolite?«

»Prosim.«

»Za boleznijo vaše žene se skriva nekaj, kar bi bilo treba točno ugotoviti. Brez te ugotovitve bo zdravljenje težavno, ali pa sploh brezuspešno. In tu moram poseči — oprostite mi še enkrat in ne pozabite, da sprašujem kot zdravnik — čisto naravnost v vajino intimno življenje, v vajino zakonsko razmerje. Obstojajo med vama nesoglasja?«

»Nesoglasja? Da, v zadnjem času. To se pravi, nesoglasja obstojajo le z njene strani, toda ta so pač v zvezi z njeno boleznijo.«

»Samo z boleznijo? Ste o tem tako trdno prepričani?«

»Da.«

»Jo ljubite?«

Ervin je zardel in v zadregi skoraj ni mogel odgovoriti.

»Povejte odkrito: To je za način zdravljenja zelo važno. Ste se poročili z njo iz ljubezni, ali ...«

»Iz ljubezni.«

»Resnične, odkritosrčne ljubezni?«

»Da.«

»Ste ji to ljubezen pokazali?«

»Mislim ...«

»In ona? Se je tudi ona poročila z vami iz ljubezni?«

»Bil sem prepričan.«

»Ste še?«

»Sem.«

»Trdno?«

»Da.«

»Še nekaj: obstoja med vama, recimo, intimnejša harmonija? Biološko ...«

»Ne razumem vas, gospod doktor.«

»Mislim — seksualno.«

Ervin je povesil glavo in se v zadregi trapljal s prsti po kolenih.

»Oprostite, dejal sem vam, da vas prašujem samo kot zdravnik; v interesu pacientke.«

»Ne vem, kako mislite, gospod doktor. Menim, da obstoja. Sicer pa ... ti problemi so mi precej tuji. Moram vam priznati, da z ženskami nimam izkušenj!«

»Prav nobenih?«

»Nobenih ...«

»Ste torej stopili v zakon brez njih?«

»Da.«

»Koliko ste bili tedaj stari?«

»Pet in trideset let.«

»Čudno. Pet in trideset let ... Tu nekaj ne bo v redu. Mogoče je samo troje: psihična in fizična neaktivnost ali oboje skupaj. Ste se morda vdajali kakim mladostnim zablodam?«

»Ne.«

Zdravnik je nekaj časa premišljeval, potem zmajal z glavo in naposled dejal: »Zdi se mi, gospod Rogan, da je bolezen vaše žene vsaj v posredni, ako ne celo čisto neposredni zvezi z vajinim zakonskim žrvljenjem. Nekje mora biti v njem neka disharmonija. Kje, to bo treba še ugotoviti. Govoriti moram o tem še z vašo ženo.«

»Z najinim zakonskim življenjem? To bi pomenilo, da je ozdravljenje ob najini zvezi nemogoče?«

»Nikakor, gospod Rogan. Moderna medicinska znanost poseže lahko tudi na ta področja. Seveda samo do neke mere, in — s popolnim soglasjem prizadetih.«

»Prestrašili ste me, gospod doktor. Odkrili ste mi nekaj, kar mi je bilo doslej čisto tuje, dasi sem z velikim zanimanjem študiral probleme psihoanalize ...«

»Izvrstno. Potem ste me gotovo razumeli?«

»Spočetka ne. Sedaj razumem ...«

Premišljujte dalje. Morda boste sami našli izvore disonanc. Oglasite se ob priliki spet.«

Ervin se je poslovil in se po opravljenih ostalih poslih pobit vrnil v Hrušnico. Pred njim so se pričeli odpirati novi, globoki prepadi. Moral je najprej v skrivnosti svojih lastnih globin in analizirati svojo lastno psihično in fizično bitnost. Psihoanaliza, ki mu je bila dotlej samo čisto teoretično in diletantsko zanimanje, je pričela dobivati konkretnejše obrise.

»Torej ni vse v meni in na meni le psihičnega izvora?« je premišljeval. »Ni samo posledica pretirane strahovalne vzgoje, ki mi je ubijala energijo in s tem aktivnost? Temelji so globlji, biološki ... Moja slabost je v fizičnem pomanjkanju moškosti. V neki živčni ali drugi podobni napaki. Da, zdaj se mi zdi čisto določno, da nisem popoln moški, kakor so drugi.

Moja sila je prešibka, da bi mogla ustvarjati biološko harmonijo zakona z žensko, ki je v polni meri aktivna. Potemtakem je moj zakon s Sido zabloda. Da, sploh nisem imel pravice navezati jo nase. Njena obolelost je nazadnje le posledica zatrtih gortov, ki ji razkrajajo živce.«

Te ugotovitve so ga globoko pretresle:

»Navsezadnje zakon torej le ni tako preprosta zadeva, kakor si jo navadno predstavljamo. So ljudje, ki ne bi smeli nikoli sklepati zakonskih zvez, ali pa le s psihično in fizično enakimi. Toda kako naj bi se to uresničilo, ko se prej ne poznamo, ko še o sebi ne vemo, kam spadamo? In naposled — ljubezen! Ta je slepa za vse te tako globoke probleme in ne sprašuje po njih. Zaljubiš se in spraviš v pogubo sebe in še drugega!«

In iz teh ugotovitev je vstal črn obup:

»Potem je vse izgubljeno in nima moje življenje nobenega pomena. Zdravnikova tolažba je prazna. Vsa, tudi najmodernejša medicina še nima sredstev, ki bi me mogla do temeljev spremeniti. Ako so povodi in vzroki v tem, da je moj zakon s Sido dokončno ubit. Čemu se rode taki ljudje? A kaj naj storim? Ločiti se? Ne, to ni mogoče; brez nje ne morem živeti. Pustiti jo, da ... Še manj. Tu se človek ne more dvigniti nad svojo nagonsko sebičnost; ubilo bi ga poteptano samoljubje ... Umekniti se, končati ...«

Časom obupa so pa sledili tudi časi dvigov do novih upanj in ver:

»Saj je morda vse to le prečrno. Lahko je samo domišljija. Moralo bi se šele ugotoviti. Ne, ne, tako strašno ni. Govoril bom z njo ...«

Odpeljal se je čez nekaj dni zopet v Maribor z najtrdnejšim sklepom, da se pogovori s Sido o najintimnejših zadevah njunega zakonskega življenja. Ko je stopal k njej, je bil trdno prepričan, da ga bo sprejela razburljivo, kakor zadnjič, in je bil zato ves presenečen, ko mu je smeje še podala roko, da jo je poljubil.

»Saj si ubožček, velik ubožček, ti moj mali otrok,« je vzdihnila. »Tako si dober in plemenit. Smiliš se mi. Toda glej, bolna sem. Tudi v meni, kakor v tebi, so skrivnostne sile. Ne dajo se obvladovati.«

»Prav o tem sem razmišljal vse te dni,« je pričel v zadregi. »Prav za prav sem prišel samo zaradi tega, da bi se s teboj pogovoril.«

»O čem?«

»O vsem tem ...«

»O?«

»Ne vem ...« je jecljal. »O vseh teh skrivnostnih silah ... O ... življenju ...«

Več ni mogel. Kakor skoraj vselej, kadar je stal pred velikimi življenjskimi odločitvami, mu je tudi tedaj upadel pogum. Ves prejšnji trdni sklep se je utopil v nemoči. Zaman se je trudil, da bi izustil tisto, kar ga je dušilo in naposled je govoril o čisto drugih zadevah, o čisto vsakdanjih in nepomembnih. Poslušala ga je mirno, toda samo iz sočutja, izvirajočega iz njenega trenutnega, silovito in naglo se izpreminjajočega razpoloženja. Ko bi stopil le korak dalje, bi se v njej znova prebudil ves odpor do njega, izginilo bi bilo sočutje in snidenje bi se končalo z divjim polomom.

Ervinova vrnitev v Hrušnico je bila zaradi tega kakor pot iz odrešitve v novo življenje.

»Ne, ne,« si je govoril, »vse je bilo blazno, čisto blazno. Saj vsega tega sploh ni. Bilo je pregloboko vrtanje v teorijo. Sida je samo bolna. Ko bo zdrava, bo vse dobro. Vrnila se bo domov in zaživela bova novo življenje. Postal bom še bolj nežen in pozoren, in če mi morda tudi primanjkuje tiste sirove moškosti, ki jo izžarevajo drugi, jo bo nadomestila moja dobrota. Da, dober hočem biti, tako dober, kakor še ni bil nikoli noben zakonski mož. Sida to zasluži. Saj je plemenita. Samo bolna je še ...«

Dvignil je glavo in globoko vsrknil vase mrzli zimski zrak, ki je pluskal v njegov dreveči avtomobil. Pot med s snegom pokritimi gozdovi se mu je zdela danes vse bolj romantična kakor prej, in drobni žarki solnca, ki so se kradoma spuščali skozi oblake na sotesko divje Jasnice, so mu bili tihi oznanjevalci toplih upanj. Bil bi skoraj zavriskal, kakor razposajen paglavec na paši.

»Vrnila se bo vsa mirna in svetla, kakor žarek solnca v temo. Silanovina bo oživela. Prebudila se bo iz spanja. Pomlad bo, vse bo ozelenelo, zacvetelo, zadehtelo. Ne, ne, vse tisto je bilo pretemno ...«

XX. uredi

Sidina razpoloženja so se gibala po vsej skali odtenkov, od najtemnejšega obupa do najrazigranejšega veselja. Včasih je videla vsenaokdi le pogubo, čez hip je pa vsa zažarela v veri in upanju v najlepšo bodočnost. Danica, ki ni razumela izvorov in razvojev teh sprememb, se ji je naposled pričela smejati.

»Tebi ni mogoče ustreči,« ji je dejala. »Si kakor razvajen smrkolinček. Izgubi cuceljček, pa se dere, kakor da ga pol manjka, dobi svetlo kroglico, in se smeje kakor nori Avgust v cirkusu. Ustvarjaš mi tako zanimive predstave, kakor jih more nuditi le najboljši kabaret. O ti moj teater!«

»Sedaj se delaš še ti iz mene norca,« je vzkliknila Sida z glasom, ki je bil tesno v sredi med šalo in jezo. Potem se je pa nenadoma zresnila: »Resnico govoriš. Veš, da sem pričela resno premišljevati o sebi? Čisto resno. Včasih me obide strašna groza pred lastnimi globinami. Tedaj se vprašam: »Kdo sem? Kaj sem? Človek. Seveda, človek, ali kaj je prav za prav človek? Vidiš, ko bi vedela! Veš ti, kaj je človek?«

»Takšno bitje, ki ima um in prosto voljo,« je smeje se odgovorila Danica.

»In je ustvarjeno po božji podobi ... Vem, tako nas uči vera. Toda te dni sem resno dvomila, Danica, da bi imeli prosto voljo. Dokler sta združena s telesom, um in volja ne moreta biti prosta. Um in volja, kaj sta? Samo produkt življenja, izvirajočega iz obstoja in funkcioniranja našega telesa? Ali nekaj samostojnega, vezanega s telesom samo posredno? Če sta le produkt življenja telesa, sta odvisna od njega in torej nista svobodna. Sta pač taka, kakršna ju ustvarjajo možgani z vsemi svojimi boleznimi in kakor ju očitujejo živci, poročevalci v doznavanju. Ako sta pa lastnega izvora, morata biti neprestani boj s telesom, ki se jima upira in sta zopet ovirana v svoji funkciji. Kje je potem svoboda?«

»Ako pa spet ni svobode, potem tudi ni odgovornosti. Čemu sedaj obsojajo ljudi zaradi njihovih početij?«

»Le ko prekoračijo neko mejo, ki je določena kot ograja, ob kateri se neha naravnost.«

»Naravnost ... Kdo jo je pa določil? In kako?«

»Ljudje.«

»Po kakšnem merilu?«

»Povprečnosti.«

»Torej je vse, kar ni povprečno, nenaravno?«

»Prekonaravno. Bodisi v dobrem, bodisi v slabem smislu.«

»To mi je nov dokaz, da um in volja nista svobodna in zato nima nihče pravice nikogar obsojati, ako gre preko naravnosti, to se pravi — preko povprečnosti. Če kdo ni tako srečen — ali nesrečen — da bi bil povprečen in s tem „naraven“, ni kriv sam. V njem, v njegovem telesu ali v duhu je nekaj, kar je podpovprečno ali nadpovprečno. Iz tega pa izvira logično drugo vprašanje: Je mogoče to podpovprečnost izravnati v povprečnost prilagoditi standardiziranemu trpu človeka, ki je bil spoznan za naravnega človeka?«

»Z vzgojo, pripravljenostjo in voljo ... vsekakor. Vsaj do neke mere. Najvažnejša je pri tem vzgoja, ker se udejstvuje že takrat, ko se človek še ne more uravnati z lastno voljo in ko je najbolj dojemljiv.«

»Dobro. Toda: more n. pr. otrok sam uplivati na svojo vzgojo? Si jo more sam izbrati in določiti?«

»Tega seveda ne more.«

»Potem tudi ne more biti odgovoren za svojo vzgojo! In ako sta njegov um in volja odvisna povrhu še od telesa, bodisi neposredno ali samo posredno, se ta odgovornost zmanjša nazadnje skoraj na ničlo. Kajti, kakor si otrok sam ne more izbrati in določiti svoje vzgoje, tako si tudi ne more izbrati in določiti — staršev. Človek je torej po svojem telesu, umu in volji produkt samih takih faktorjev, katerih si ni sam izbral in določil. V njem so dobri kakor slabi elementi samo zapuščina njegovih prednikov, njihovo večje in manjše udejstvovanje pa produkt vzgoje, torej zopet svojstev ter sposobnosti ali nesposobnosti staršev, učiteljev, tovarišev, družbe ...«

»Čemu premišljuješ o tem?«

»Čemu? Da bi doumela sama sebe. Od kod vse to, kar tvori mojo bitnost, telesno in duševno? Odkod podlage za moja nagnenja, pojmovanja, čustvovanja, zdravje, bolezni in vse ostalo? — Vidiš, na smrtni postelji mi je pripovedovala mati, da je bilo bogastvo Silanov zgrajeno na zločinih. Moji predniki so torej bili zločinci. Moj stari oče je pred smrtjo zblaznel. Moja mati je bila tip popolnega melanholika brez vsake življenjske energije. Moj oče je sebičnež, ki misli le nase in gre za tem ciljem ravno svojo pot, neoziraje se na nikogar. Pomešaj sedaj vse to in ustvari iz te godlje novega človeka: to sem jaz ...«

Danica se je zasmejasa.

»Ne smej se. To ni smešno, ampak tragično. V meni so zločinska, norčevska, slabiška in egoistična nagnenja. In moja vzgoja? Moja mati ni bila vzgojiteljica. Ni me znala privezati nase, ker so bile bitne razlike med njo in med menoj prevelike. Moj oče? Se za mene ni nikoli brigal. Kakšna je bila moja vzgoja, dokler so jo vodili drugi, ne vem, vem samo, da ni poznala nobenega sistema. Pozneje, ko sem se vzgajala sama, je stala ta samovzgoja pod pritiskom lažnjive vasezaverovanosti. Katero mlado dekle, čedno, bogato dekle ni do dna duše prepričano, da je v vsakem oziru najpopolnejše bitje na svetu? Sida Silanova! To ime je pomenilo respekt in poklon z leve in desne. Kdo ne bi samozavestno zavihal nosa?«

»Zdi se mi, draga Sida, da se vse preveč ukvarjaš s takim razmišljanjem. Ko bi se človek vedno poglabljal v taka vprašanja, življenje ne bi vžival kot življenje, ampak kot grenke pilule zdravila.«

»Počakaj! Nisem ti še povedala najvažnejšega. Tudi to mi je razodela šele umirajoča mati. Dejala je, da se boji zame, ker je našla v „Svetem pismu“ citat, da kaznuje Bog grehe očetov nad otroci in njihovih otrok otroci, vse do četrtega kolena. Kaj neki brigajo otroke grehi njihovih staršev? Kakšen Bog bi to bil, ki bi se maščeval nad nedolžnimi, namesto da bi udaril samo krivce? Bog sovraštva in okrutnosti, ne Bog neskončne pravičnosti, dobrotljivosti in usmiljenja. Tak Bog sploh ne bi zaslužil božjega imena.«

»Nekoč sem že brala nekaj podobnega. Nekdo je trdil, da so si takega Boga mogli zamisliti samo Židje s svojo že po bistvu robustno in materialistično miselnostjo. Boga — zver, hlepečo le po krvi.«

»Pozneje sem si zastavila širše vprašanje: Kaj je Bog? In sem si odgovorila: Bog je veselje, vse kar je, je torej sploh življenje. Tedaj se mi je zasvetilo in sem razumela. Ne tisti Bog, o katerem so nam pripovedovali v šoli in v cerkvi, o katerem so nas učili iz katekizma in zgodb, ne, tisti Bog ni izvrševalec maščevanja nad otroci in otrok otroci za grehe njihovih staršev. O, ne. Maščevalec je tisti Bog, ki je vesoljnost in s tem življenje. Maščuje se življenje, ker so otroci in otrok otroci le produkt in nadaljevanje staršev in so v njih podedovana nagnjenja, vodeča v pogubo, ki je maščevanje. Kako naravno in razumljivo je vse to, ko se preriješ skozi labirint mraka do svetlobe doumetja, Danica!

»In meniš, da moraš sedaj čakati na izpolnitev tega maščevanja za grehe očetov, ker si edina četrtega pokolenja? Smešno? Čemu prav do četrtega? Čemu ne le do drugega, tretjega, ali pa dalje, do petega, šestega??«

»Ne, saj ne verujem v mrtvo črko. Dobro vem, da je tako zapisano samo zaradi lepabesednosti. Ni treba, da seže to »maščevanje« prav točno do četrtega po kolenja, pač pa seže gotovo do tistega, ki se se ne osvobodi Škodljivih elementov svojih prednikov in še ni očiščen s krvjo in duhom novih sotvorcev drugih linij, moških ali ženskih.«

»Mar prav ti še niso očiščena?«

»Nisem. Predobro čutim, da sem še vsa Silanova, četudi so v meni divje pomešane vse njihove in njihovih družic lastnosti. Prav zaradi tega sem morda celo kristalizacija vsega silanovstva.«

»Vsega tega se zavedaš? Vse to določaš in kategoriziraš kakor znanstvenik rezal te svoje analize? O takih stvareh sem brala v ruskih romanih, a tam ne govore o njih prizadeti sami.«

»Včasih tudi. In — čemu ne bi govorili. Bi morali vedno čakati, da nam povedo drugi? Saj sploh ne bi mogli. Samo vem vse, kar mi je treba vedeti za ugotovitev rezultata.«

»S te strani te doslej nisem poznala.«

»Tudi sama se nisem. Te dni sem pa globoko in vzdržema premišljevala. Hotela sem vsemu čisto do dna, in zdaj vem, zdaj se poznam. Vem tudi, da nista ne Ervin ne Danilo ničesar kriva. Oba sta le moji žrtvi.«

»Nazadnje postaneš še znamenita filozofinja,« se je zasmejala Danica.

»Za vse to tri potrebna nobena znamenita filozofija. Saj je vse tako naravno in preprosto. Čudno pa je to, da vseh teh dognanj — ne morem izkoristiti. — Manjka mi volje in moči. So trenotki, ko vem čisto določno, da vse to ne more biti drugače, kakor je. Vem tudi, da bi morala po tem spoznanju usmeriti vse svoje nehanje. Pa napoči čas, ko bi bilo treba nastopiti to pot in — ne gre. Nenadoma se mi zamegli razum in vse kar potem počnem, je neskončno neumno in takih dognanj nevredno. Vidiš to je, kar me sedaj še najbolj muči. Nekje v mojem razumu nekaj ni v redu. Tam je blazna praznina, nad katero zmaguje sirovi nagon z bolnimi živci.«

»Taka razmišljanja ti živce še bolj kvarijo, namesto, da bi skrbela za zdravljenje. Vrzi vse preko ramena in živi tako, kakor žive drugi ljudje, kakor živim jaz ...«

»Vrzi preko ramena ... Zdravi živce ... Mar misliš, da jih je moči ozdravita? Ne, ne ... Morali bi se napraviti čisto na novo, iz docela novega materiala; prav vse. Zame ni ozdravljenja ...«

Vrgla se je hipoma Danici okoli vratu in krčevito zaihtela. Napad črnega obupa je sledil tokrat neposredno filozofski treznosti in mirnosti. Danica jo je skušala pomiriti, pa se ji je šele po dolgem trudu posrečilo privesti jo do novega, treznega premišljevanja.

»Vidiš,« je dejala in si otirala solze, »sedaj vidiš, kako je. Kadar me zgrabi, sem brez moči. Razum odpove ...«

Danica je molčala. Zvečer je govorila z možem in ko je prišel dr. Frangež, ga je povabila k sebi.

»Gospod doktor,« mu je dejala, »Sida propada. Ako jo zares ljubite, potem jo rešite čimprej teh muk. Ločite jo od Rogana, ali pa jo pustite in ne pehajte v popolno pogubo njo in še sebe. Tu ni več časa za oklevanje. Smili se mi vsak dan bolj.«

»Draga gospa, ko bi samo vedeli, koliko se zadnje čase trudim, da bi jo pripravil do razvozlanja tega vozla, pa noče. Prosi me in roti, naj počakam. »Naj dozori,« pravi »naj se razvozla samo po sebi.« Pomagajte mi tudi vi. Dobro vem, da upošteva vaše besede.«

»Morda jih je včasih res, sedaj jih ne. Vedno bolj postaja nedostopna za vsak pameten svet. A nekaj je treba ukreniti. Ko bi poučila Ervina?«

»Brez njenega privoljenja ne moremo storiti ničesar. Verjemite mi, da imam dovelj poguma stopiti sam pred njenega moža in ga prositi, naj ji vrne svobodo, toda pomislite, kaj bi utegnilo biti potem! To bi pomenilo razbiti njen zakon brez njene končne odločitve. Pri njeni živčni bolezni bi se lahko zgodilo, da bi nekoč, morda že prav kmalu, padla po meni: »Vrgel si me na svojo pot samovoljno, iz lastnih egoističnih hotenj.« To bi bilo strasno in njen zakon z menoj bi se lahko spremenil v nov pekel.«

»In vendar tako ni mogoče dalje. Ne razumite me krivo, gospod doktor! Njena prijateljica sem, ljubim jo in se mi smili, pa se vendar bojim tudi za vas ...«

»Čemu?«

»Zaradi njene bolezni. Zdravnik ste, in veste bolje, kakor jaz ...«

»Vem. Čisto določno vem, da bo tudi moje življenje z njo težka preizkušnja. Moj razum pojmuje vse docela določno in, ako vam hočem govoriti odkrito, me svari pred to zvezo. Toda srce je močnejše. Ljubim jo in ne morem živeti brez nje. Moja ljubezen je slepa za vse argumente razuma. Zdelo se vam bo čudno, vem, saj se zdi tudi meni, a je tako. Vsega tega niti sam ne razumem. Kaj je prav za prav ta blazna ljubezen? Nikoli ne bi bil verjel, da je sploh mogoče tako slepo in brezpogojno ljubiti.

Ta ljubezen je kakor neizpremenljiva usoda, blazen dir v vse, kar utegne priti; tudi v popolno pogubo. Prepričan sem, da se ta dir tudi tik pred prepadom ne bi ustavil. Ljubil sem jo že prej, a tako — kakor sedaj nikoli. Morda je v veličini te ljubezni tudi usmiljenje, globoko sočustvovanje z njeno usodo ... Zadnje dni sem prepričan, da se more povzspeti najvišje samo tista ljubezen, v katere temeljih je mimo drugega tudi usmiljenje. Taka ljubezen je neuničljiva in pripravljena na največje žrtve, vse do žrtvovanja lastnega življenja za ljubljeno bitje.«

»Občudujem vas. V tako ljubezen nisem nikoli verjela. Bila sem trdno prepričana, da je sploh ni in je ne more biti.«

»Ako je sam tke bi občutil, tudi ne bi verjel. Zdaj vem: to je strašna veriga, ki priklepa človeka k človeku ... ki biča skupaj ženo in moža ... kakor pravi pesnik. Šele sedaj razumem ta verz, dasi sem ga čltal že pred dolgimi leti.«

Ko je po tem razgovoru z Danico stopil Danilo k Sidi, se mu je viharno vrgla okoli vratu in mu sptoh ni dovolila govoriti o drugem, kakor o ljubezni.

»Pusti te marnje,« je dejala, ko ji je hotel predlagati pospešitev ločitve njenega zakona z Ervinom, »kaj bi razpravljala vedno samo o tem. Še bo že nekako uredilo. Počakaj, da dozori! Kadar je jabolko zrelo, pade samo z drevesa.«

»A do takrat ga lahko že navrtajo črvi,« ji je odgovoril.

»Ako so v njem, ga navrtajo tudi tedaj, če ga utrgaš še pred popotno dozoritvijo ... Sicer pa: bi tako rad zagriznil v še nedozorjeno, v kislo jabolko? Veš, zadnje čase nisem več tista mala punčka, ki je na svetu le zato, da se z njo kdo igračka. Ne, sedaj sem žena. Žena, ki zna misliti prav tako logično in globoko kakor moški.

Spregledala sem in vidim marsikaj pokoncu, kar sem videla prej narobe. Zdaj vem, da je izvor zla v meni, ali vsaj pretežno v meni, ne v vas in ne v okolnostih mojega življenja. Samo nekaj mi še ni čisto razumljivo, veš kaj?«

»Kako naj bi vedel?«

»To, če bi mogla s teboj zaživeti v resnici tisto življenje, ki ga z Ervinom nisem. Kaj, če bi bila tudi združitev s teboj zabloda? Za tebe in za mene. Za tebe še veliko bolj ...«

»Sida ...«

»Razumem. Ti me ljubiš, pripravljen si storiti vse za mene, toda sama ljubezen še ni zadosti za resnično zakonsko srečo.«

»Z njo se lahko vse premaga.«

»Samo marsikaj. Vse ne ... Bojim se, da nisem tista, ki bi mogla koga popolnoma osrečiti. Ne ugovarjaj! Vem vnaprej, kaj bi mi dejal, a ni tako. V meni je toliko tako velikih in čudnih nasprotij. Dobrota in zloba sta si najboljša mejaša ...«

»Saj govoriš kakor kakšen spokornik. V vsakem človeku je poleg dobrega tudi nekaj zla.«

»Toda važno je kdaj se to zlo uveljavi. Tedaj, kadar ga izzove drugo zlo, ali pa le iz žrtvovalnosti. Moje zlo vzplamti prečesto prav takrat, kadar mu nihče za to ne daje povoda.«

»Ako se vsega tega sama zavedaš, potem ni nevarno. Človek, ki sodi sam o sebi, da je nor, ni nor. Norec taji, in prav tako hudobnež. Sicer pa vem predobro, da je skoraj ni ženske, v kateri ne bi bilo poleg angelskih tudi zlih lastnosti.«

»A važno je, katere se pogosteje uveljavijo.«

»Odvisno je v veliki, morda pretežni meri le od življenjskih okoliščin.«

»Si o tem tako trdno prepričan?«

»Sem.«

»Veruješ v to, da more človek, ki je po svojem prirojenem značaju in po vzgoji nagnjen k slabemu, da more tak človek v nravnanih okoliščinah postati absolutno dober?«

»Absolutne dobrote na svetu sploh ni, moja Sida. Postane pa lahko vsaj relativno dober, zlasti še, ako ga prevzema čista in globoka ljubezen.«

»In zadostuje taka relativna dobrota?«

»Kdor bi zahteval več, bi bil naivnež ali pa bedak.«

»Bi se torej zares za vedno zvezal z menoj v takem položaju?«

»Na vsak način.«

»Hvala ti!

To sem hotela vedeti, preden stopim na pot, ki naj me pripelje od Ervina k tebi. Toda zapomni si: odgovornost prevzameš sam!«

»Brez ugovora.«

»Glej,« je dejala in se stisnila k njemu, »prav to me je zadnje dni grozotno mučilo. Do obupa včasih.«

»Moja mala sirotica!« je dejal nežno. »Posti vsa ta vrtanja po problemih, ki ne morejo ničesar spremeniti! Mar zares misliš, da bi kakršenkoli filozofski izsledek mogel zatreti tvojo ljubezen do mene ali mojo do tebe?«

»Ne ...,« je dejala ki se vedno zasmejala. »Oprosti mi! Tako premišljujem, kadar sem sama. Sedaj vidim, da je zares vse brez haska. Saj te ne bi mogla zapustiti. Tvoja sem, naj se zgodi karkoli. Resnična ljubezen ne prenese filozofiranja.«

»Filozofija in ljubezen sta skregani med seboj kakor pes in mačka. Ako bi bilo drugače, prave ljubezni med moškim in žensko najbrže sploh ne bi bilo. Predstavi si filozofa, ki bi si sestavil teoretična merila in bi se z njimi napotil iskat nevesto! Si ga predstavljaš? Asketsko mršavega moža z dolgo brado, metrom in leščerbo? Ga vidiš, kako potuje od mesta do mesta, od vasi do vasi, od hiše do hiše ter meri in sveti? Dneve potuje, mesece, leta, stoletja, tisočletja. Brada se mu daljša, sivi ... Vsak dan se mu znova zaiskri upanje, da se le bliža tako zaželjenemu cilju; a vsak dan mu znova ugasne ...«

»Lepa pravljica.«

»Da, samo pravljica ...«

XXI. uredi

Nekega dne se je ustavila pred Martinčevo vilo nepričakovano Ervinova limuzina, a namesto Ervina je stopil iz nje Josip Silan. Sida, ki je stala pri oknu, se je instinktivno zdrznila.

»Oče ...« je zašepetala. »Ves ta čas se ni zmenil zame, kakor da me sploh ni. Čemu prihaja? Ga pošilja Ervin? Kaj se je zgodilo?«

Tisoč možnosti ji je v enem samem hipu švignilo skozi možgane, a ustavila se ni nobena. Ni imela časa. Josip Silan je že potrkal na vrata njene sobe. Njegove poteze so bile še trše kakor navadno in oči so mu žarele v nekem nervoznem, jeznem in obenem oblastnem blesku. — Pozdravil jo je kratko in hladno.

»Lepo, da si me prišel obiskat tudi ti,« je dejala v zadregi, samo da je nekaj rekla in pretrgala neprijetni molk.

»Nisem te prišel obiskat,« je odgovoril trdo. »Prišel sem pote.«

»Pome? Kako? Kam naj grem?«

»Domov.«

»Čemu?«

»Menda veš sama najbolje.«

»Prav nič ne vem. Moja bolezen ...«

»Je čisto navadna sleparija,« ji je presekal trdo stavek. »Pretveza za namene, ki so mi dobro znani.«

Sida je prebledela, a je vendar dejala:

»Ne razumem te.«

»Me nočeš, reci. T! tvoji živci so navadna babja oslarija, ki jo lahko natvezeš Ervinu, ne pa meni. Odšla si od doma samo zaradi tega, da si svobodna in se lahko nemoteno sestajaš s svojim ljubimcem in goljufaš svojega slepega moža. Ti ...«

»Oče ...« je kriknila Sida in se komaj obvladala.

»Nobenega ugovora. Vse kar bi mi dejala, bi bila laž. Vem vse. Zdravnik se vozi vsak teden dvakrat trikrat na obiske k tebi, in gotovo ne kot k pacientki. Za svoje »živce« imaš zdravnika tu.«

»To je podlo ...«

»Da, podlo je varati zahrbtno takega moža, kot je Ervin. Vrnil ti je položaj, dvignil te je in ti vrgel pred noge sebe in vse svoje, ti pa mu plačuješ s podlostjo. Vrabci ob cesti od Hrušnice do Maribora čivkalo o tem, in on je edini, ki jih ne sliši. Zato sem prišel, dokler ni prepozno. Ako bi jih slišal, bi bilo konec vsega. Zletela bi na cesto ti in jaz.«

»Torej spet ti!« je kriknila v navalu divjega napada. »Spet ti in samo ti. Zaradi sebe si torej prišel, kakor takrat, ko si me vrgel v ta zakon, ki mi kakor vampir pije kri in misli. Ne zaradi mene, ne zaradi Ervina, ne zaradi poštenja in ljudi, zaradi svojega egoizma, ki bi šel mimo preko krvi lastnega otroka, kakor preko usmrajene vode. Zaradi sebe si se spomnil, da je varanje zakonskega druga podlo, ti, ki si vse življenje varal svojo ženo, mojo mater ... Toda vedi, da ti odrekam za to vsako pravico in mi ni prav nič mar, kaj kdo govori in kaj se zgodi. Enkrat sem se žrtvovala za Silanovino, to se pravi zate, samo zate, drugič se ne bom več. Da, ako že želiš, varam Ervina, varam ga z dr. Frangežem in ga bom varala tako dolgo, da mi vrne uničeno svobodo in z njo izgubljeno srečo. Nič me ne briga Silanovina, nič me ne brigaš ti, četudi bi bil še desetkrat moj oče in ne samo enkrat. Oče? Kaj je bilo v temi kdaj očetovskega? — Edino, kar si storil zame, je bilo to, da si me spočel, pa še takrat ne namenoma. Potem se osemnajst let, vse do dneva ko si splezal po meni kakor po lestvi iz svojega gospodarskega poloma, zame sploh nisi zmenil. In tudi potem, ko sem ti odslužila, si spet pozabil name. Poginila bi bila lahko, k meni ne bi bil prišel. Zato je sedaj prepozno. Ne grem.«

Silan je onemel. Sidin divji izbruh ga je tako iznenadil, da prvi hip niti ust ni odprl in je mirno čakal, da gre mimo ploha njene zbesnelosti. Ko pa je onemogla utihnila, se zasopla opotekla v naslanjač in histerično zaihtela, je divje udaril po mizi:

»Molči, vlačuga!«

»Samo tvoja hči,« je bruhnila med ihto.

»Za vse to kar si dejala, bi moral vzeti korobač in te preklestiti kakor psico. Ako pa tega ne storim, se moraš zahvaliti samo moji prizanesijivosti in zavesti, da si ženska in hči svoje matere. Sicer ti pa moram biti tudi hvaležen: v tem izbruhu si mi vsaj sama priznala, da se vlačiš z dr. Frangežem ...«

»Da, s tistim, pred katerim si stal nekoč s samokresom na senca in ga rotil, naj ti pomaga prodati me Ervinu Roganu za tvoje kupčije ...«

»Tiho!« je zarjul zadeto. »Nobene besede več, sicer —«

»Sicer me ubiješ, da, vem. Toda daj, ubij me! Ubij še to moje telesno življenje, ko si duševno že davno. Ti — morilec lastnega otroka!«

Planila je predenj in si v btaznem navalu razgalila grudi:

»Ubij me! Kaj čakaš? Ne bojim se smrti. Ljubša mi je stokrat bolj kakor življenje z Ervinom in s teboj.«

Silan se je krotil z nadčloveško močjo. Čisto na koncu svoje divje jeze je slišal zadnji krik razuma:

»Če se ne obvladam, jo ubijem. Potem je za vedno vsega konec.«

Hip nato se je pa tudi že zavedel, da po tej poti ne doseže uspeha, ki kakor često, kadar je prispel pri sklepanju težkih in razburljivih kupčij tik do poloma, je tudi sedaj z bliskovito naglico zasukal krmilo. Z občudovanja vredno prisebnostjo je ukrotil svoje živce in svoj glas. Vstal je in prijel Sido čisto mirno za roke:

»Da, da, zares si bolna.«

»Ubij me!« je kriknila še enkrat.

»Ne, ničesar zlega ti ne storim, otrok moj nesrečni,« ji je govoril. »Bolna si in ti odpuščam. Sama ne veš, kaj govoriš in počneš. Pomiri se prosim te, in govoriva pametno, kakor oče in hči. Hočeš?«

»Nočem,« je odgovorila uporno, vendar mirneje. »Povedal si mi že vse in tudi jaz sem ti povedala. Med mojo in tvojo voljo ni kompromisa. K Ervinu se ne vrnem nikoli več.«

»Motiš se, Sida! Med mojo in tvojo voljo je še razum, razsoden človeški razum. Dobro, govoriva pametno in — naglašam — čisto odkritosrčno. Sedi!«

»Nočem ničesar več,« je vztrajala trmasto.

»Hočeš, dobro vem, da hočeš. Samo poslušaj in mi potem odgovori, kakor se ti pač zazdi.«

Vdala se je in sedla.

»Torej,« je dejal s čisto mirnim, trgovskim glasom, »z Ervinom si se poročila iz sile, ne iz ljubezni. To vem. Ta zakon je bil zate velika žrtev. Razumem tudi, da nisi našla v njem tistega, česar si si želela. Tvoje srce in telo je hrepenelo drugam. Omagala si in padla Frangežu v naročje, čeprav si drugemu prisegla zvestobo. Vse to je človeško in zato razumljivo.«

»Čemu si potem zdivjal?« ga je prekinila, ne da bi se še zavedala ciljev njegove taktične spremembe.

»Počakaj! Poznaš me in veš, da so mi moralni predsodki tuji in mi do te plati vprašanja ni prav nič. Zaradi mene imaš lahko tudi še dva Frangeža, ali tri. To je postransko. Ni pa postransko, kako to delaš. Po veri starih Grkov tatvina ni bila greh, zasačene tatove so pa vendarle kaznovali. Gre torej za obliko, ne za vsebino.«

»Kam meriš s tem?«

»V razumno presojo stvarnosti. Ako ti je Frangež potreben, ti je vsaj prav tako potreben todi Ervin. Prvi iz idealnih, drugi iz materialnih potreb. Ako bi bila to razsodno premislila, bi bila storila vse tako, da bi se volk sicer nasitil, a koza bi kljub temu ostala cela. To se pravi: svoje razmerje z zdravnikom bi uredila tako, da ga nihče ne bi opazil, ali vsaj ne tako določno. Mogla bi se zateči k njemu zaradi — zdravljenja. Izbrala bi ga za hišnega zdravnika in domačega prijatelja. Pod tem plaščem bi lahko svetu in Ervinu vse prikrila. In tudi če bi ljudje kaj slutili, do Ervina te slutnje ne bi mogle. Tako bi bilo vse v najlepšem redu. V tem si zgrešila. Ko sem prišel k tebi, sem imel trden namen napraviti temu škandalu konec. Sedaj mislim drugače. Ako res brez njega ne moreš živeti, imej ga, a doma in skrito. Riziko sicer res ostane še dalje, toda samo v skrčenem odstotku. Mimo tega je Ervin premalo bister in zato skoraj slep. Ako te ne zasači prav in flagranti, mu še vedno lahko zamažeš oči.«

Poslušala ga je molče in navidez mirno, ako bi jo pa bil pozorno opazoval, bi bil lahko zaznal značilno spreminjanje izrazov potez v njenem obličja in vnaprej zaslutil bližajočo se novo nevihto, ki je izbruhnila takoj, čim je umolknil.

»Izvrstno!« je dejala. »Tako hočeš? To je tvoja morala? Sijajna je. Nisem pričakovala, da se boš kdaj razgalil pred menoj prav do tega smradljivega dna. Sedaj stojiš pred menoj čisto nag, brez tiste pisane lažne navlake, s katero si bil odet, ko si prišel. Iz gromovnika proti nemorali mojega razmerja z dr. Frangežem si se spremenil v pretkanega farizeja, ki je pripravljen postati celo zvodnik svoji lastni hčerki. Imam naj Danila, a obenem tudi Ervina. Legam naj v dve postelji hkrati. Fej! Če si mi bil prej tujec, se mi sedaj studiš. Igram naj najpodleišo dvojno vlogo, a čuj: prav tega nočem, nočem, nočem, ker bi bilo podlo in človeka nevredno. Bila sem Frangeževa, samo njega sem ljubila in njegova bom. Ti in tvoj zet me čisto nič ne brigata.«

Silan je razločno čutil zadrego. Zavedal se je uloge, ki jo je pravkar odigral, zavedal pa tudi, da ne sme popustiti, zato je molče poslušal njen novi izbruh, in ko je Sida videla, da molči, je postala še bolj razburjena:

»Zagrozil si mi, da me ubiješ; to lahko storiš. Zagrozi mi še, da me izdaš Ervinu: tudi tega se ne bojim. Uprav želim si. Prihraniš mi trud laične izpovedi in priznanja. Kajti zapomni si: ako mu ne poveš ti, bom stopila sama predenj in mu povedala, da ga zapuščam.«

»In si vse to že do konca premislila?« jo je vprašal Silan še vedno navidezno mirno.

»Do konca.«

»Tudi posledice?«

»Tudi.«

»In si pripravljena za svojo blaznost žrtvovati zakon, položaj, bogastvo, Silanovino, mene?«

»Vse.«

»Vreči se v vrtinjec, ki te lahko pogoltne, še preden priplavaš do brega?«

»Ako ga ne dosežem, moje življenje itak nima pomena.«

»Veš tudi, kako bo sodil svet?«

»Me čisto nič ne briga. Svet se ni oziral name, zato se tudi jaz ne bom nanj. Vsakdo ima pravico živeti svoje lastno življenje.«

»Navidezno da, a v resnici ne. Človek je družbeno bitje. Ne pozabi tega!«

»Grem preko vsega.«

»In potem? Si tako trdno prepričana, da bo šel preko vsega tudi dr. Frangež?«

»Sem.«

»Sedaj in v bodoče?«

»Vedno.«

»Če pa se nekoč zgodi, da omaga?«

»Ne bo nikoli omagal.«

»Tega ne more zagotoviti niti sam. — Človek se spreminja. Ne bodi tako zaverovana v svoje prepričanje, kajti želje še niso dejstva!«

»Mojih sklepov ne omajejo nobeni argumenti. In če se tudi motim, s te poti ne krenem več.«

Silan se je zastrmel skozi okno. Nastal je mučen molk. Čez nekaj časa se je pa dvignil, premeril dvakrat, trikrat sobo, se naposled ustavil pred hčerjo in dejal z glasom, ki je očitno prikrival prave namene:

»Dobro. Ako se že želiš uničiti, potem se uniči. Ne morem ti braniti. Dejala si, da ima vsak človek pravico uravnati so sam življenje, neoziraje se na nikogar, tudi ne na lastne starše in na lastnega moža. Če si prepričana, da ti tako veleva nespremenljiva usoda, potem moraš imeti tudi toliko poguma, da izpelješ vse sama. Ne bom te izdal Ervinu in tudi s Frangežem ne bom več govoril. Potrebno pa je, da napraviš čimprej konec vsemu temu. Veni se domov, stopi k možu in mu povej: »Doslej si bil trdno prepričan, da si poročen s pošteno žensko, ki zna ceniti tvojo nesebično plemenitost, sedaj pa izvedi, da si se motil. Nisem poštena, nisem plemenita. Ženska brez morale sem, izgubljeno bitje, ki te je varalo, samo da nasiti svojo hotnost. Vse kar si storil zame, je bilo zaman. Pocestnica, ki bi jo bil dvignil k sebi iz blata, bi čutila do tebe več dolžnosti, kakor jo čutim jaz, zato nisem več vredna biti tvoja žena ...««

Sedaj je Sida molče poslušala. Njena jeza je plahnela in z njo tudi divja trma. Silan je nadaljeval:

»Tako stori, da boš vsaj v tem še dokazala, da nisi najpodlejši nestvor. Obvaruj človeka, ki ni storil nič drugega zlega, kakor to, da te je ljubil z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo in ti je zaupal bolj kakor bi neomajnosti granitne skale; obvaruj ga nadaljnje sramote, ki mu jo povzročaš, ti to gotovo ne bo težko. Kdor ima pogum počenjati to, kar ti počenjaš, ima gotovo tudi dovelj poguma priznati svoje grehe tistemu, na katerega račun jih dela. Upam, da se ne motim? Je tako? Ali si pa že tako propadla, da ni v tebi niti toliko poštenja več?«

Ob njegovih prvih stavkih je Sida molče strmela v tla, polagoma se ji je pa glava sklanjala vse niže in niže, dokler si nazadnje ni zakrila z rokama obraza in obupno zaihtela. Oče jo je pogledal po strani in smehljaj zmagoslavja mu je obkrožil ustne, toda tega svojega razpoloženja ni izdal niti z najmanjšo spremembo poudarka svojih besed. Pustil jo je ihteti; potem je stopil k njej, ji položil roko na ramo in dejal nepričakovano nežno:

»Ubožica moja mala! Bila si trdno prepričana, da nio v meni nobenih očetovskih čustev, da sem brezsrčna žival, hrepeneča samo po svoji sebični koristi. Morda si imela celo pravico soditi me tako, kajti moja trda zunanjost res ni puščala nežnejših čustev do površine. Ostala so za koščeno lupino. Vendar si se motila. Vedel sem vedno, kako velika je tvoja žrtev, a vedel sem tudi, da je plemenita. Videl sem te, kako trpiš, in morda se ti samo zaradi tega nisem približal. Morda sem celo čutil neko krivdo in odgovornost. Toda glej: drugače nisem mogel postopati. Ako priznavaš človeku pravico, da sme svojo pot dalje mimo in preko soljudi, jo moraš priznati tudi meni.

Tem bolj še, ker sem bil povrhu trdno prepričati, da tudi zate ni druge poti. Ako sem hotel s tvojo zvezo z Ervinom rešiti Silanovino, tega nisem hotel samo zaradi sebe, marveč tudi zaradi tebe; prav za prav še veliko bolj zaradi tebe in tvojih bodočih otrok. To sem pa bil dolžan tudi svojim prednikom, ki so Silanovino ustvarili ne le za sebe, ampak enako za mene, za tebe in za vse, ki še pridejo. Težo te žrtve je zmanjšala zavest, da te silim v zakon s človekom, ki te ljubi z vso svojo ljubeznijo, je dober, mekeh in plemenit. Ako se mu kljub temu nisi mogla približati tudi s srcem, tega ni kriv on, ki je gotovo vsaj v enaki meri žrtev tega zakona, kakor si ti. Premisli to in prepričan sem, da mi ne boš ugovarjala.«

»Res je, vse je res ...« je kriknila Sida, planila kvišku in se ga oklenila. »Oče ... Zakaj sem tako nesrečna? Čemu si me zadel še ti tja, kjer me najbolj boli?«

»Ker čutim prav tako, kakor čutiš ti, četudi tega doslej nisi vedela.«

»Kaj naj storim? Z Ervinom ne morem živeti, a zapustiti ga, nimam poguma ...«

»Ne stori zaenkrat ničesar. Prepusti usodi. Našla bo morda sama najboljši izhod. In — vrni se domov. Tu, proč od doma so tvoje misli še bolj bolne. Doma jih lahko zaposliš z delom. Si že kdaj poizkusila zdraviti se z delom? Ne. Zdravila si se z obupom, otopelo vdanostjo, vero in z vsem mogočim, samo z delom se nisi. In vendar je delo najboljše zdravilo; utruja telo in ubija neplodne misli. Vrni se domov!«

»Bojim se ga.«

»Dokler si tu. Ko boš doma, bo strah izginil. Uredi si tam življenje kakor ti je drago, ničesar ti ne svetujem in ničesar ti ne odsvetujem. Le eno te prosim: bodi previdna, dokler se dokončno ne odločiš, kajti dobro vem — kljub vsem tvojim prejšnjim razburjenim besedam — da se dokončno le še nisi odločila.«

»In če se odločim za ločitev zakona z Ervinom? Kaj boš storil?«

»Ničesar ...«

»Zares ne.«

»Ne.«

»Boš žrtvoval zaradi mene Silanovino?«

»Ne bo druge poti.«

»Se boš vdal v usodo človeka, ki je izgubil vladarstvo?«

»Izgubili so ga cesarji in kralji, vsi večji kakor jaz, ko sem samo Silan!«

»Hvala ti! Danes čutim morda prvič v življenju, da si mi resnično oče.«

»Prej sem ti pa bil divia zver. Žalila si me kakor ...«

»Odpusti mi! Trčil si brezobzirno ob mojo trmasto upornost in samovoljnost. Na napad nisem mogla odgovoriti drugače kakor s protinapadom. Sedaj pa čutim, da sem mirnejša in pogumnejša, ko si tudi ti ob moji strani.«

»Vedno ...«

»Da, ostani vedno! Potem bom gutovo našla pot k cilju, pa naj bo že tik ali tak ...«

»Se torej vrneš domov?«

»Ne morem ti še obljubiti. Potrpi malo, da zberem trezno svoje misli.«

»Koliko časa?«

»Vsaj še dan ali dva.«

»Dobro. Pojutrišnjem se vrnem k tebi. Ne maram, da bi se vračala z možem. Z menoj ti bo lažje.«

»Da, lažje.«

Silan se je poslovil in odšel. Ko je sedel v avtomobil in je šofer pognal motor, si je zadovoljno pomel roke:

»Prekleto! Preizkusiti sem moral vse taktike, preden sem zadel pravo. Sedaj vsaj vem, kod ji je mogoče do živega. Po tej poti bomo hodili. Ne bo imela poguma. Ko bo doma, jo bo lažje ločiti od tega prekletega zdravnika in spet privezati na moža. O, ne, ni še izgubljena moja bitka, ki tudi ne sme biti. Nikoli! Zaradi norih babjih kapric Silan ne da iz rok svojega kraljestva, zlasti ne sedaj, ko se znova razcveta ... Hvala Bogu, da je Ervin tak bedak ...«

Zetu ni črhnil niti besede o svojem obisku pri hčeri in o razgovoru z njo. Tudi ko se je čez dva dni vračal k njej, mu ni povedal ne kam gre ne po kaj gre. O tem, da se bo že čez nekaj ur vrača, po isti cesti s Sido, ni čisto nič dvomil, in ni se motil. Sida se je vrnila brez vsakega nadaljnjega odpora. Tista dva dneva je intenzivno premišljevala in preudarjala.

»Naj se dokončno odločim za Danila in zapustim Ervina? Naj zapustim Danila in ostanem pri Ervinu? Naj ostanem pri obeh?« To so bila tri težka vprašanja, na katera je morala odgovoriti brez odlašanja. In odgovorila je: »Brez Danila ne morem živeti, a Ervin se mi smili. Počakamo ... Poizkusimo tako. Se moram mar res ločiti? Je to neizogibno?! Ne, dokler morem živeti z možem in ostati kljub temu zvesta Danilu, to ni potrebno. A bo to mogoče? Bo. Ervin se vda. Prepričam ga — z boleznijo. Verjel bo. In Danilo? Naj me zdravi ... Oče ni govoril tako nespametno.«

Pot do doma je bila mirna, ko pa je doma zagledala svojega moža vsega veselo presenečenega, je postala znova nemirna in nervozna. Najrajše bi sedla nazaj v avtomobil in se vrnila v Maribor.

»Ti si se vrnila?« je vzkliknil Ervin. »Hvala Bogu! Kako sem te pričakoval. Glej, kmalu bo spet spomlad. Sneg že kopni. In tvoja bolezen?«

»Je nekoliko popustila,« je lagala, »vendar se moram še strogo varovati vsakih razburjanj. Morala se bom zdraviti dalje. Bodi obziren in ne zahtevaj od mene ničesar, kar bi mi utegnilo živce znova razdražiti.«

»Za tvoje zdravje storim vse, kar želiš,« je odgovoril vdano.

Najtežje vseh vprašanj, ki so jo morila po vrnitvi domov, je bilo vprašanje, kako naj uredi svoje shajanje z zdravnikom. K njemu v trg ni mogla, ker bi jo vsi videli in bi potem še več govorili. Ervina je sicer z lahkoto prepričala, da mora prihajati dr. Frangež po priporočilu mariborskega zdravnika vsaj vsak teden tokat k njej na Silanovino, toda ob teh njegovih prihodih je morala biti preveč pazljiva, da bi jih mogla izkoristiti tako, kakor si je želela.

Šele po dolgem iskanju je naposled izsledila čisto po naključju rešitev. Ko je nekega dne stikala po vrtnariji, je našla malo sobico vrtnarja, ki je pred nekaj tedni umrl, prazno in zaklenjeno. Ležala je za rastlinjakom in je imela dva izhoda, enega za rastlinjak na vrt in drugega od zadaj na stezo, ki je vodila v gost smrekov gozd nad Jasnico. Po tej stezi bi mogel prihajati k njej zdravnik docela neopaženo in prav tako varno bi jo mogel zapuščati. Ako bi kdo potrkal na notranja vrata, bi ga lahko izpustila na vrt, ako bi pa prišel iz rastlinjaka, bi mogel izginiti v gozd. Če bi ga pa naposled tudi kdo srečal, bi mogel še vedno stopiti k njej kot zdravnik. Priskrbela si je zato oba ključa, ki ju je vedno nosila pri sebi. Na vrtnarjevi postelji je zamenjala posteljnino, uredila sobico kolikor mogoče čedno in udobno ter namestila na edino majhno okno gosto zaveso. Ko je bilo urejevanje gotovo, je odkrila Danilu svojo skrivnost in ga povabila na prvo snidenje v novem skrivališču. Pričakovala ga je nestrpno in ko je prišel čisto po izdelanem načrtu, se mu je vsa vesela in razigrana vrgla okoli vratu:

»Ni lep ta najin brlog?« ga je vprašala. »Glej, kako okusno sem ga uredila. Tu naju ne more nihče presenetiti. Kvečjemu, če bi naju kdo izdal in bi potem sovražna vojska po vseh predpisih stragedije obkolila najino trdnjavo ... Pa tudi na ta primer sem mislila. Tu za omaro je v zidu tako velika vdolbina, da moreš stati v njej pokoncu, tudi ako je čisto prislonjena. Prepričana sem, da nihče ne ve za njo. Kvečjemu morda moj oče, ta pa bo še sam zadovoljen, če te skrijem v tak kot, da te nihče ne najde.«

»Zares,« je dejal zdravnik, »uredila si vse tako, kakor največji strateg ali kakšen Sherlock Holmes, toda povej mi, dušica, čemu je vse to potrebno? Koliko časa naj se še skrivava tako, kakor dva paglavca? Čemu ne presekaš z enim samim udarcem vsega tega in se ne ločiš? Vse to je nedvomno romantično, toda naposled ...«

»Naposled bodi tiho!« ga je prekinila in mu s poljubom zaprla usta ...

XXII. uredi

Zopet je po dolini Jasnici in obronkih Poharja skopnel sneg. Po travnikih in pod grmovjem ob reki so zazvonili beli zvončki ter se kavalirsko klanjali balerinsko vitkim podlesnim veternicam. Grmovje in drevje je napenjalo in odpiralo popje in zjutraj ter zvečer so kosi drobili svoje zaljubljene pesmi. V dolino je dihala zgodnja pomlad, vsa polna novih obetov, budeča v človeških žilah kri k pospešenemu življenju, kakor sok v rastlinstvu.

Sida in Danilo sta se se tedaj shajala še pogosteje v njunem varnem skrivališču, kjer teh shajanj nihče ni opazil, in Josip Silan je bil zato trdno prepričan, da se je Sida naposled vendarle odločila za Ervina in Silanovino ter proti zdravniku. Mel si je zadovoljno roke ter se za hčer zopet ni več brigal. Ervin se je z novo intenzivnostjo poglabljal v studij svoje psihoanalize, v kateri je iskal odgovorov na sto vprašanj, ki so ga mučila zaradi svojega čudnega položaja v zakonu s Sido. Ljudje so že dalje brusili jezike; govorili so vse mogoče, do resnice se pa vendarle niso mogli preriti.

Edini, ki mu ie bila znana, je bil nekdo, na katerega ni nihče mislil, najmanj pa Sida in Danilo. Bil je to čudaški stari Habakuk. Skrbno skrit za sive skale, siv kakor one, je često opazoval zdravnika, kako je prihajal iz gozda in izginjal v vrtnariji. Ko je odhajal, je opazil med vrati tudi Sido, kako se je za slovo še zadnjič oklepala svojega ljubimca in ga poljubljala. Toda stari čudaški berač Habakuk ni svoje skrivnosti nikomur izdal, saj ni sploh z nikomur nikoli govoril.

Ko pa je nekega dne zdravnik spet prišel po skriti gozdni poti do vrtnarije, mu je Sida odprla tako spremenjena, da je spremembo takoj opazil in jo vprašal zaskrbljeno:

»Kaj se je zgodilo?«

»Nič ...« je odvrnila in vsa zardela.

»Ne taji, ko mi ne moreš utajiti.«

»Ne sili vame ...«

»Moraš mi povedati!«

Oklenila se ga je in zaihtela.

»Si bolna?«

»Ne.«

»Se ti je kaj dogodilo?«

»Ne.«

»Kaj potem?«

»Ne sprašuj. Ne morem ti povedati.«

»Ako me ljubiš ...«

»Ljubim ... prav zaradi tega ne morem.«

»Ženska, ki koga zares ljubi, mu lahko vse zaupa; ako mi ti nočeš, je to dokaz ...«

»Da te ne ljubim,« ga je prekinila. »Vem, to si hotel dejati, kakor vselej, kadar bi rad kaj izsilil iz mene. Toda tokrat je nekaj resnega, zelo resnega, usodnega ...«

»Plašiš me.«

»Pa je vendar prijetno, ker me osrečuje.«

»Resno, usodno in te osrečuje? To je prevelik rebus.«

»Najina ljubezen ... ne, saj ne morem ...«

Objel jo je nežno in prosil dalje.

»Res ne morem ... Sram me je.«

Pogledal jo je sprašujoče in dejal čez trenutek:

»... ni ostala brez posledic ...«

»Da,« je dahnila komaj slišno. »Sedaj veš vse.«

»Sida, moja sladka ...«

Stisnila se je k njemu še bolj:

»Tako zelo sem si želela postati mati. Sedaj se mi ta želja izpolnjuje. Srečna sem, čeprav se bojim.«

»Česa?«

»Pomisli! Ti moram mar še razlagati? Se ne zavedaš, v kakšnem položaju sem? Ervin bo vedel, da otrok ni njegov! Ko mu ne bom mogla več prikrivati, bo konec sedanje idile. Prisiljena bom presekati ta vozel.«

»Ti bo žal?«

»Ne. Toda ... saj veš, kako malo je v meni poguma.«

»Govoriva pametno. Sida!« je dejal zdravnik. »Tega skrivanja in slepomišenja sva že oba naveličana. Ljubiva se, sklenila sva posvetiti se drug drugemu ... Čemu bi to še dalje prikrivali? Bi se moglo mar kaj spremeniti? Na kaj naj bi še čakala? Končajva! To je najlepša priložnost.«

»Tudi neizogibna. Z vso dušo si želim rešitve, a poloma se vendarle bojim. Določno vem, kaj bo. Ervin se bo zrušil od obupa, oče bo zdivjal, ljudje bodo zavreščali. Strahotno ...«

»Ne misli na to, dokler ti ni treba. Tako se je moralo zgoditi. Ne ti ne jaz ne nihče drugi ni mogel spremeniti te usode. In če se bova sedaj borila v tej vihri, bova vsaj vedela, da se boriva še za tretjega — za najinega otroka. Za njegovo lepšo in boljšo bodočnost.«

»Da, za njegovo srečnejšo usodo. Danilo, najin otrok ne sme biti tako nesrečen, kakor sva midva. Nanj ne sme pasti senca Silanov. Kaj ne, da maščevanje Boga osvete njega ne bo več doseglo.«

»Moja mala norica! Čemu misliš vedno na neko božje maščevanje? Vse to je sama domišljija. Ne samo najin otrok, tudi midva bova še srečna, zelo srečna.«

»Morda ... Toda glej, često se mi zdi, da so vse najine sanje o bodoči sreči čisto navadna utvara, da te sreče v resnici nikoli ne bo. Kdor pade v smolo, ostane osmoljen. Morda sva najlepše že doživela — v tistih dneh prve pomladi, in sedaj. Takrat, ko sem se neumno lovila za svojimi čustvi, se skrivala pred teboj in te obenem iskala, se nisem prav nič zavedala l te, ko sem te izgubila, sem vedela kako lepo je bilo. Mar ni čudno, da se zavedamo najlepših trenutkov svojega življenja šele tedaj, ko že odbegnejo? V perspektivi preteklosti je sploh vse lepše kakor v sedanjosti.«

»Ker ostanejo od vsega le obrisi, brez ovirajočih malenkostnih motenj. Toda bodočnost, kdo bi gledal mračno v vstajajoči dan? Saj sva še tako mlada; in biti mlad se pravi biti poln upov.«

»Ko ne bi bilo med sedanjostjo in bodočnostjo tega ...«

»Samo po preskoku ovir se odpre ravna pot. Morava jih preskočiti, čimprej, tembolje.«

»Bojim se zaleta, ker mu lahko sledi padec.«

»Padec v rešitev.«

»Prav tako lahko tudi v pogubo. Ne pozabi, da so te ovire žive in lahko svojevoljno reagirajo. Kdo ve, po kakšnem orožju samoobrambe sežejo! Če izbijaš klin s klinom, se lahko oba zlomita.«

»Čudno, kako temeljito gradiš vsa ta vprašanja. Sedaj vem, da je ženska razklanost zares nekaj nerazumljivega in moškemu vedno tuja. Včasih skočite brez vsake misli v negotovost, drugekrati pa premišljujete ga tedne in mesece, preden spravite en sam korak po najravnejši cesti. Navadno vam je pot v pogubo silno kratka, pot v srečo pa neskončno dolga.«

»Meniš?«

»Ne, to je stara resnica.«

»Po tvojem naj bi se torej kar pognala preko vsega tega?«

»Kar se itak mora zgoditi. Storila bi bila lahko že davno.«

»Čakala sem, da dozori.«

»Bo sedaj lažje?«

»Da, ker je v meri moč, ki ne more več uplahniti, moč materinstva ... Dasi se je šele prebudila, se vendarle zavedam, da je silna, silnejša kakor so vse druge. Samo z njo se ženska lahko povzpne do heroizma.«

»Dasi je v resnici samo biološko-egoističnega izbora, produkt gonov, ne duha.«

»Ti materinstvo omalovažuješ?«

»Nikakor: postavljam ga le na mesto, kamor spada.«

»To prav nič ne dviga zavest, da postaneš oče? Veš sploh, kaj je to — oče?«

»To je: biti stvarnik novega življenja, v katerem se bo nadaljevalo tvoje najvišje približanje Bogu. Toda oče ni pov s svojimi otroci po materiji, kakor mati, ampak po duhu, ki šele materijo oživlja. To se pravi, ako je povezan, ker vsak ni. Matere, ki izgube svojo vez, so redke, takih očetov je pa veliko. Zakaj? Zato, ker je vez materije vsakomur otipljiva, vez duha je na vidna samo tistim, katerih misel je dovelj močna in sprejemljiva, in tudi le takrat, ako obstojajo potrebni pogoji okolja.«

»Bodo pri tebi obstojali?«

»Že obstojajo.«

»Boš ljubil najinega otroka?«

»Ne vprašuj. V njem bodo vtetešeni zdravi plodovi vseh najinih življenjskih bojev.«

»In boš skrbel zanj tudi če me ne bo več? Ga boš vzgajal, vodil, dvigal k sreči, ki je ne bodo kalili oblaki najinih neviht?«

»Sida ...«

»Obljubi mi ...!«

»Je to sploh potrebno? Mar dvomiš? S teboj ali brez tebe. Toda ne govori nepotrebnih stvari; ne misli spet na bolne utvare.«

»Morda so res bolne, a sem sama kriva, če je v meni toliko nejasnih slutenj? Glej, včasih se mi kar naenkrat zazdi, da bo napočil morda že kmalu čas, ko bom omagala sredi vzponov k ciljem. Zadnje dni je moja vera v vživanje zmage najine ljubezni vedno manjša. Neka tajna sila udarja s svojo železno pestjo med naju in ne dovoli, da bi se za vedno združila v sreči.«

»To so posledica tvojih bolnih živcev.«

»Niso, Danilo. Te slutnje ne izvirajo iz živcev, marveč od nekod drugod, čeprav še sama ne vem od kod.«

»Ko boš čisto moja, bodo izginile.«

»Tega ne bo nikoli?«

»Česa?«

»Da bi bila čisto tvoja ...«

Zakrila si je obraz z rokama in zaihtela. Pretresel jo je nov napad bolne melanholije. Zaman se je zdravnik trudil, da bi ji vlil nove vere vase in v bodočnost, in ko je odhajal mu je bila duša polna bolečine.

Po tem pogovoru z Danilom je živela Sida v globokem zamaknjenju v svoje materinstvo, ki ji je izpolnjevalo vse misli in vsa čustva, da je skoraj pozabila na usodni zlom svojega zakona z Ervinom, ki se je bližal z neizprosno naglico in ga ni bilo več mogoče preprečiti. Kakor v vsem zadnjem času, se je tudi zdaj vdajala fatalizmu in čakala — dozoritve. Možu se je izmikala še bolj kakor prej in so naposled potekli celi dnevi, ko ga skoraj niti videla ni, dasi sta živela pod isto streho skupnega zakonskega doma. Ko ji je pa postalo to izmikanje že neznosno in je trepetala pred vsakim novim srečanjem z njim, da ne bi opazil njenega položaja, se je odpeljala v Maribor, da se zateče po nasvete k prijateljici. Obenem je obiskal tudi zdravnika, ki je pozimi zdravi njeno živčno obolenje. Ko je pozneje o tem premišljevala, ni ti sama ni vedela, zakaj je prav za prav šla k njemu. Vsa tista pot v Maribor in k zdravniku se ji je zdela kakor pritisk neizprosne usode, ki je hotela na vsak način nadaljevati igro do tragedije.

Možu Sida niti povedala ni, da odhaja v Maribor in se od njega tudi ni poslovila, kar ga je navdalo s še večjo notranjo razdvojenostjo. Polagoma, dasi silno nejasno, je vstala v njem neka slutnja in ga pričela dušiti. Pričel se je zavedati, da v njunem zakonu nekaj ni v redu in da to nekaj nikakor ni v zvezi samo z njenimi bolnimi živci. Vzroki raz dora morajo biti globlji, toda kakšni? Premišljeval je podnevu in ponoči, obnavljal v mislih vse njuno skupno življenje pred zakonom in v zakonu, vse tudi najmanjše dogodke in celo pogovore, a nikjer ni mogel zaslediti podlag za svojo nejasno slutnjo, ki se je polagoma izkristalizirala v kratka dva stavka:

»Sida me ne ljubi. Sida ljubi drugega.«

»Koga?«

Prav to je bilo tisto. Mislil je na slikarja Borlaka, arhitekta Dobnika, profesorja Strešnika, o katerih mu je pripovedovala, kako so ji dvorili in celo na daljnjega Radivojevića, od katerega se je po zadnjem izletu v Dubrovniku podala v cerkev in vdala molitvi. Samo na dr. Frangeža ni mislil. Pač, nekoč se je ustavil za hip tudi ob njem. Toda videl ga je vedno, kako je ves služben prihajal k njej, jo preiskal in se takoj spet poslovil. Niti na čaj ali na kratek pomenek ni maral.

»Ne, on ni,« si je dejal. »Kdo potem?«

To iskanje brez vsakih opor ga je utrujalo do obupa, za katerim je vstajal zopet nov up:

»Morda je pa vendarle vse le domišljija? Ko bi imela koga, bi moral zaslediti neke sledove ... Če bi koga vprašal? Ne, nikoli, to bi bilo javno sumničenje. Umazal bi sam svojo lastno ženo. In vendar, tako ni mogoče dalje. Ko bi govoril kar z njo? Tudi tega ne morem. Z njenim zdravnikom?«

Tedaj se je spomnil, kako mu je zadnjič obljubil, da ga zopet obišče.

»K njemu pojdem ...«

Ko se je Sida čez nekaj dni vrnila iz Maribora in se ga je izogibala še bolj kakor prej, je dozorel njegov sklep v dejanje. Sedel je v avtomobil in se odpeljal v mesto.

»Zelo pozno prihajate, gospod Rogan,« ga je sprejel zdravnik.

»Čisto sem pozabil na najin dogovor.«

»Ker se je zdravje vaše žene med tem znatno izboljšalo, razumem.«

»Izboljšalo?«

»Ne opažate?«

»Ne.«

»Ni mogoče.«

»Nasprotno, zdi se mi, da je njena bolezen vsak dan hujša.«

»Tako se vam zdi? Iz česa sklepate to?«

»Iz njenega čudnega obnašanja. Izogiblje se me vedno bolj. Sploh — izogiblje se vseh in živi čisto vase pogreznjeno.«

»Nemogoče.«

»Zakaj?«

»Bila je predvčerajšnjim pri meni vsa vedra. Razveselil sem se je.«

»Čudno.«

»Doma ni vedra?«

»Nikoli.«

»Morda je ta zamišljenost le posledica njenega položaja. Na vsako mlado ženo vpliva močno taka sprememba, zlasti prvič.«

»Kakšna sprememba?«

»Nosečnost.«

»Nosečnost?«

»Seveda. Vaša žena je vendar noseča. Vam tega ni povedala?«

»Ne.«

»Nemogoče.«

»Koliko časa?«

»Največ tri mesece.«

Ervin je prebledel.

»Ne več? Se morda ne motite?«

»Nikakor, gospod Rogan.«

»To je docela izključeno ...«

»Zakaj?«

»Ker ... ker ...«

Dalje ni mogel. Zardel je, povesil glavo in umolknil.

»Zakaj, ker? Povejte jasno!«

»Ker živiva že več mesecev docela ločeno ...« je z muko spravil iz sebe.

»Kako, ločeno? Zakonsko?«

»Da. Dejala je, da ste ji vi tako svetovali ... zaradi bolezni ...«

»Jaz? Nasprotno, jaz ...«

Zdravnik se je nenadoma prekinil. — Skozi možgane mu je šinila temna slutnja in z njo zavest, da je storil nekaj, česar ne bi bil smel. Toda bilo je že prepozno. Ervin se je dvignil ves skrušen, stopil k zdravniku, sklenil obupno roke in dejal:

»Gospod doktor, kaj naj to pomeni? Moja žena je noseča. Največ tri mesece. In vi ji niste svetovali vzdržnosti?«

»Pač,« se je skušal izviti, »sedaj se spominjam, da sva nekoč govorila tudi nekaj podobnega, a mogoče je tudi, da me je napačno razumela ...«

»In če je noseča ... Veste zagotovo? Je bila pri vas tudi zaradi tega?«

»Ne.«

»Vam je sama povedala?«

»Ne.«

»Kako potem veste?«

»Zdelo se mi je.«

»Zakaj?«

»Po nekih znakih. Sicer sem se pa lahko zmotil ...«

»Torej niste trdno prepričani?«

»Ne.«

»Hvala Bogu! Morda le ni res.«

»Ako je tako, kakor mi pravite, potem gotovo ni res.«

»In če je vendarle? Gospod doktor, ne razumete? Potem ... ni z menoj ... potem ima nekoga drugega ...«

»Ah, ne mislite tako. Koga naj bi imela? Sumite koga?«

»Ne. Prav to je strašno ...«

»Pomirite se, gospod Rogan. Tudi zdravnik se lahko zmoti, ako sodi le površno ...«

»Morda, a črna senca vendarle ostane. Zdi se mi, da tudi sam spregledujem ...«

»Vrnite se mirno k svoji ženi in pogovorite se z njo. Toda previdno ... Njeni živci so bolni; ne pozabite tega!«

»Skušal bom, gospod doktor.«

In črna senca je ostala, rasla, se širila v neskončnost. Zagrnila je vse Ervinovo miselno obzorje. Ko se je vračal domov, je drevel njegov avtomobil skozi gosti mrak črnih slutenj in jedkih bolečin. Za njim ni bilo ničesar več, ne doline ne Jasnice ne gozdov ob cesti, še življenja izven tega ne ...

XXIII. uredi

Ervin Rogan je že z dvorišča opazil, da gori v Sidini sobi luč. Prepustil je avtomobil šoferju in odšel skrušen v prvo nadstropje. Pred vrati je za trenotek neodločno obstal. Srce mu je bilo nemirno, roke so ma drhtele. Potem se je ojunačil in potrkal. Hip nato so se vrata odprla: pred njim je stala njegova žena. Osuplo se je zastrmela vanj in se kakor v istinktivnem strahu umeknila. Ervin je ni pozdravil in tudi ona je molčala. Šele čez nekaj mučnih trenotkov je dejala:

»Ti si ... Od kod prihajaš?«

»Dovoli,« je odgovoril, »rad bi govoril s teboj.«

»Prosim ...«

Vstopil je in zaprl za seboj vrata. Bila sta sama. Stala sta si drug drugemu nasproti in se jasno zavedala, da je napočil čas zadnjega usodnega razgovora.

»Sedi,« je dejala Sida in mu ponudila mesto v naslanjaču, toda Ervin je odklonil.

»Hvala. Govoril bom stoje.«

»Kaj se ie zgodilo?« ga je vprašala z zatajenim nemirom dasi je dobro vedela, čemu je prišel.

»Bil sem v Mariboru ...« je pričel neodločno. »Pri tvojem zdravniku. Dejal mi je, da se ti je zdravje izboljšalo, ti si mi pa zatrjevala, da bolezen napreduje.«

Umolknil je in pričakoval, da bi mu odgovorila ter pomagala nadaljevati, odgovorila mu pa ni. Stopila je k oknu in se zastrmela v večer.

»Dejal mi je tudi, da ...«

Prekinil se je sam sredi stavka in ni mogel dalje. Potreboval je nekaj hipov skrajnih naporov volje, da je izrekel tisto težko besedo:

»Dejal mi, da si — noseča ...«

Sida je še vedno molčala.

»Je res? — Zakaj mi ne odgovoriš? Se morda ni zmotil?«

»Ne ...« je dejala komaj slišno. Glas ji te nervozno drhtel.

»Največ tri mesece ...«

»Da.«

»Je torej vse res?«

»Vse.«

»Potem je tudi res, da otrok, ki ga nosiš pod srcem, ni moj?«

Naslonila se je s čelom na šipo.

»Je ali ni?«

»Sam veš ...«

»Kaj?«

»Da ne more biti.«

Ervin je vztrepetal in se naslonil z roko na naslanjač, da ne bi padel. V hipu se mu je zazdelo, da mu je zaplesala pred očmi vsa soba z vso opremo in se vrti v divjem diru v prepad. Skoraj bolj mehanično kakor z voljo je vprašal:

»Čigav torej?«

»Tistega, ki sem ga ljubila še predan sem te spoznala ...«

»Tistega, ki si ga ljubila še preden si me spoznala? Kdo je tisti?«

»Ime ni važno.«

»Kaj je potem važno?«

»Nič.«

»Sida ...«

Strašni udarci, ki so padli po njem iz njenih priznanj, so mu zdrobili mir in plahost. Planil je k njej, jo zgrabil za roke, stresel in kriknil s čudno spremenjenim glasom, kakršnega Sida še nikoli ni slišala:

»Ti si me varala. Zanosila si z drugim. In sedai mi nočeš niti povedati, kdo je ta, ta ...«

Tedaj je hipoma izginil njen mir, živci so ji zatrepetali in z močjo, ki je Ervina osupnila, se je osvobodila njegovega trdega prijema. Odskočila je vstran, obstala pred toaletno mizico ter zaupila s histerično hreščečim glasom:

»Stran! Ne dotakni se me! Da, varala sem te in te še varam. Zanosila sem z drugim, ker s teboj nisem mogla, ker sploh moški nisi ... Ako želiš in ti bo potem odleglo, ti povem vse, od začetka do konca. Ljubila sem drugega z vsem ognjem svoje mladosti, še preden si stopil na pot mojega življenja in ga uničil. Ljubila sem ga in sem se hotela z njim poročiti, prav tedaj, ko je segel zverinski pohlep tvojega očeta po našem domu in ga zrušil. Ko si se kakor jež v lisičjo lukno vrnil v Silanovino, si mi bil zopern in imela sem zate le pomilovalen posmeh. Niti v najbolj neumnih sanjah ne bi bila mislila, da postaneš kdaj moj mož ...«

Ervin je bledel. Tresel se je po vsem telesu in se naposled kakor ubit zrušil v naslanjač.

»Čemu si mi potem lagala, da me ljubiš, čemu si se z menoj poročila?« je zajecljal.

»Čemu, čemu ... Podrli ste mi krov nad glavo; meni in mojemu očetu. Ko je videl, da mu ostane le še pot pred njim in izvedel, da me ljubiš, je pritisnil name in nanj, ki sem ga ljubila. Postavil nama je nož na grlo: »Ločita se, ali pa se ustrelim.« Potem je stopil predme in zahteval, da postanem tvoja žena in s tem rešim zanj Silanovino, njegovo kraljestvo in veljavo. Nateral me je v zagato, iz katere ni bilo nobene druge rešitve več. Vdala sem se in stopila s teboj pred oltar, toda moje srce je ostalo daleč od tebe: bilo je vse pri onem drugem.

Trudila sem se, da bi ga pozabila in se približala tebi. Storila sem vse, kar sem mogla, da bi ti postala prava zakonska žena. V Dubrovniku sem padla pred podobo Madone, zatekla sem se v vero, iskala v njej moči in milosti. Zaman, vse je ostalo zaman. Neskončne muke mojih naporov so me še bolj oddaljevale od tebe, dokler me naposled niso docela oddaljile in vrgle spet v naročje tistega, ki sem ga še vedno ljubila, dasi sem mislila, da je postal tuj in ga sovražim. In vendar: ko sva se prvič zopet srečala, sem se ga branila z vsemi sredstvi. Hotela sem ti kljub vsemu ostati žena. Toda boji, ki so za vihrali v moji duši, se niso več polegli. Gnali so me dalje, vrteli nad prepadi, dokler me niso strli in z zlomljenimi živci vrgli ob tla. Šele tedaj sem se vdala in se znova vrgla okoli vratu prvemu.«

»In vsega tega mi nisi povedala! To je bilo podlo! Jaz ...«

»Hotela sem, a nisem imela poguma. Lahko me obsodiš, lahko me ubiješ, toda brez pravice. Kriv si sam. Trudila sem se postati ti žena in bila bi ti morda tudi postala, kljub vsemu, če bi bil mož. Prav tedaj, kadar sem ti bila najbližja, si me s svojo nemilostjo sunil daleč proč. Zaman sem se trudila, da bi vzbudila v tebi tisto, česar ni bilo. Ni bilo. Nisi moški, ki bi me mogel privezati nase, razplamteti. Tvoja ljubezen je plamen brez toplote; sveti, a ne greje. Meni se je pa hotelo ognja. Vsa moja mladost je kričala po njem. V neštetih nočeh sem bedela ob tebi. Moja duša in moja kri sta rjuli v gluho temino, ti pa si spal in ju nisi slišal. Potem je moj krik po tebi utihnil. Spoznala sem, da ne moreš, da sploh ne moreš biti drugačen, da tistega, česar v tebi ni, ni mogoče prebuditi. Vedela sem tudi, da ti sam tega nisi kriv, da ti je prirojeno. Toda to mi ni zadostovalo za odpoved, ki bi jo bila morala skleniti, ako bi ostala pri tebi. Čemu si se poročil? Ker menda sam nisi vedel, da nisi za zakon. Ne z menoj ne s katero drugo. Pač morda: ako bi bil našel sebi enako ... In tudi sedaj vidim, da nisi mož. Za hip, le neskončno kratek hip si vzplamtel, nato si se pa zrušil kakor prazna vreča, namesto da bi planil, pograbil karkoli in me ubil, žensko, ki te je varala, izdala, osramotila ...«

Mirni ton njenih besed, ki je zrasel iz prvih viharnih vzplamtenj, se je zopet izgubljal v novem izbruhu histerije.

»Morda bi te še vedno ljubila,« je kriknila, morda bi te vsaj prosila odpuščanja, ako bi sedaj zdivjal kakor moški, me udaril, ubil. »Ubij me!« je zarjula. »Čemu me ne ubiješ? Čemu sediš kakor kup nesreče in se ne zganeš. Reši me teh peklenskih muk! Osvobodi me življenja, ki je zrušeno in ne bo nikoli več celo. Uniči z menoj vred tudi plod mojega greha. Naj izgine ta rod, ki je preklet. Stori nekaj! Govori!«

Planila je k njemu, ga zagrabila za ramena in divje stresla:

»Stori nekaj! Tako sprejemaš izpoved svoje do dna pokvarjene žene, ki te je varala in nosi v sebi vidni dokaz tega varanja. Kaznuj ničvrednico, ki je sama iskala ljubimca, sama odkrila in uredila gnezdo greha. Uniči vse, samo njega pusti, njega — dr. Frangeža ...«

»Dr. Frangeža ...« je kriknil Ervin, ko da se je v grozi prebudil iz strašnih sanj. Vstal je in stal pred njo bled kakor zid. V očeh mu je gorel plamen silne bolečine, prehajajoče v brezmočni obup.

»Da, njega, Danila. On je. Njega sem ljubila, njegova sem bila. njegov je otrok ... Vsi vedo to, vsi ob Jasnici, vsi ob Dravi, vsi v Mariboru, samo ti nisi vedel ... Uniči me!«

»Ne,« je za jecljal. »Živi! Sedaj vidim, vem vse. Sam sem kriv. Pet in trideset let sem se ogibal žensk, ker sem se zavedal, da nisem zanje in moral bi se jih bil ogibati še dalje. Priklenil sem te nase, ker sem v svoji slepoti mislil, da me res ljubiš, da stopaš z menoj v zakon iz ljubezni. Potem sem pričel spregledovati in spoznavati. Ne misii, da se nisem sam zavedal, da najin zakon ni zakon. Samo tega nisem vedel, za kakšno ceno si postala moja žena. Kupil sem te, kupil kakor blago, posestvo, tovarno. Tvoja poroka z menoj je bila žrtev ... To je strašno, najstrašnejše. Ob tem je vse drugo nepomembno.«

»A jaz sem se pustila prodati, zato sem sama kriva.«

»Nisi, bila si le prodajno blago. Oče je bil prodajalec, jaz kupec.«

»In lastnik,« je kliknila v novem navalu. »Uniči to blago! Stori mi uslugo!«

»Tebe in sebe,« je zakričal v blazni grozi obupa. »Prosim, stori!«

»O, ne ...« je omagal. »Ne. Živi! Živi in hodi svoja pota! Nimam pravice. Nikoli nisi bila moja. Samo o sebi lahko odločam. Živi ...«

S sklonjeno glavo in povešenima rokama se je obrnil proti vratom in hotel oditi, toda Sida je planila predenj in mu zastavila pot:

»Kam hočeš?«

»Svojo pot.«

»Kam?«

»Tam, kjer bom večno sam ...«

»Ervin ...«

»Pusti me!«

»Ne. Kričala bom, rjula, priklicala vso hišo.«

»Nikakor. Nihče me ne zaustavi.«

»Ubila se bom.«

»Postala bi morilka življenja, ki mu dolguješ ljubezen.«

»Tako postanem tvoja.«

»Moje življenje je poslej brez cilja in vrednosti.«

»Moj mož si bil.«

»V resnici ne nikoli.«

»Ne pustim te nikamor.«

Postavila se je predenj in ga skušala zadržati, toda njegov sklep je bil neomajen. Prijel jo je z vso svojo obupno močjo in sunil od sebe, da se je opotekla in padla na preprogo. Potem je planil skozi vrata in izginil.

Sidi se je zameglilo pred očmi. Prsti so se ji krčevito zagrebli v preprogo, soba se je zavrtela, luč je ugasnila in objel jo je brezmejni molk ...

Ervin je zdrevel v svojo pisarno, sedel k pisalni mizi in naslonil glavo ubito na roke. V vsej njegovi notranjosti je divjala strašna bolečina, a solz, ki bi jo olajšale, ni bilo. Misli so se mu podile po glavi z bliskovito naglico, prehitevale druga drugo in si niso dovolile izkristalizacije v jasno usmeritev. Šele čez nekaj časa se mu je iz podzavesti izvila čudna želja, da bi se odprla vrata in bi prihitela k njemu Sida, zaskrbljena za njegovo usodo. Prisluhnil je, če se morda ne oglašajo na hodniku njeni koraki. Ni jih bilo ...

»Ne bo je ...« si je dejal. »Pustila me je, naj grem svojo neizprosno pot. Kaj naj bi bila storila? Ljubila me ni nikoli, žena mi je bila samo iz sile, v katero sta jo nagnala moj in njen oče. Pripadala je drugemu in pripada. On je oče njenega otroka. Jaz sem ji samo ovira na poti do novega življenja. Jo smem soditi in obsoditi? Ne. Kriv sem sam. Čemu sem posegel samovoljno v njeno življenje, nesposobno za to, da bi jo priklenil nase in osrečil. Pet in trideset let sem se zavedal svojih slabosti in moral bi se jih bil zavedati še dalje. Moral bi bil ostati sam.«

Čez trenotek mu je pa stopilo v misli novo vprašanje:

»Kaj bo s tovarno, Silanovino? Moj oče jo je iztrgal iz rok Silanu in s tem povzročil tragedijo starega, ponosnega Silanovega rodu. Njemu jo moram vrniti, samo tako lahko popravim in izbrišem greh.«

Vzel je iz predala polo papirja, odprl nalivno pero in napisal z duševno in telesno muko oporoko, v kateri je postavil za edino dedinjo Sido. Spis je zaključil:

»S tem vračam Silanovino njenim pravim lastnikom Silanom ter njihovim potomcem, katerim jo je ugrabil moj pokojni oče. Ime Roganovo naj se pozabi, da ostane očiščeno z mojim žrtvovanjem.«

Preganil je listino, jo vtaknil v ovoj in napisal nanj Sidino ime. Potem jo je položil v sredino na pisalno mizo ter založil z obtežilnikom. Počasi in z nizko sklonjeno glavo se je dvignil, poiskal klobuk ter snel s stene svojo lovsko puško. Ko je vtaknil vanjo naboje, je oklevajoče obstal in znova prisluhnil k vratom, ker je pa bilo še vedno povsod vse mirno, se je sunkoma vzravnal, vrgel puško na ramo, ugasnil luč in odšel v noč. Na dvorišču se mu je hotel pridružiti njegov lovski pes, a ga je nagnal.

Krenil je po ozki stezi, ki je vodila okoli vrta proti Jasnici. Izza vrhov Pohorja se je prav tedaj dvignil mesec in zarisal trdo na tla njegovo skrušeno senco. V goščavi nekje se je oglasila sova s svojim turobnim zategnjenrm glasom.

»Poj,« je zacepetal, »poj mi, ti mrtvaški ptič, spremi me vsaj ti na moji zadnji poti. Sama sva na vsem vesoljnem svetu, samo ti in jaz. Glej, nikogar nimam, nihče ne misli name, nihče ne trepeče zame. Moja smrt ne bo nikomur ranila srce: nasprotno, rešitev bo in osvobojenje. Moj umik bo odprl nova pota in novo življenje. Ko bo pozabljeno, da sem nekoč živel, se bo Silanovina odela v praznično zunanjost. Moja žena — ha, moja žena! — se bo poročila z očetom svojega otroka. Godba bo in ples, rajanje, petje, vriskanje ... Silan bo zopet kraljeval v svojem docela vrnjenem kraljestvu. Kdo se bo tedaj še spomnil Ervina Rogana, samozvanca, ježa v lisični? Kako velika odrešitev lahko postane smrt nekaterim, ko se je drugi tako boje ... Sedaj šele čutim popolnoma določno, kako relativno je vse na svetu in kako je neumno, tragikomično. Da, vse to ni ne komedija ne tragika; vsakega je pol. Rodimo se, živimo in upamo. Vsak dan znova pričakujemo nekaj velikega, nekaj, kar nam bo nenadoma odprlo vrata v neko srečo, o kateri sanjamo kakor otroci o čudežnih igračah. Dnevi potekajo, meseci, leta in namesto tiste velike, s tako neuničljivo, večno delujočo vero pričakovane sreče prihajajo vedno nova razočaranja. Trenotki »sreče« so tako redki in drobni, kakor zlata zrnca v oceanu, ki še za vsak tak trenotek je treba toliko trpljenj, ali vsaj usmradljivo lenih dni brez doživetij. Mali in slabotni se pehamo za bogastvom, kakor da bi nam moglo kdaj dati tisto, kar pričakujemo; kakor da je sploh že kdaj komu dalo. Ni vse nase življenje samo blodnja ujetnika po labirintu z upanjem v izhod? In izhod? Je edino smrt? Le skozi njena vrata vodi pot iz tega labirinta. Naenkrat se neha vse in izgine, svetlo upanje in temno razočaranje. Čemu bi se potem bal te poti?«

Iz teh premišljevanj ga je prebudilo šele divje šumenje Jasnice. Obstal je in videl, da je prispel k velikemu jezu. V globokem, temnem kotu, kamor ni segla mesečina, so se s hruščem in truščem penile padajoče vode.

»Voda je mrtva, a je vendarle živa,« je pomislil. »Neprenehoma se giblje, pada, peni in teče. Reke so žile zemlje. Ima tudi srce? Kaj je sploh zemlja, kaj je vse kar je in čemu?«

In ob tem vprašanju mu je vstala v duši nepričakovana vizija veselja in nad njim — Boga.

»Bog,« je zašepetal skrušeno. »Si ali nisi. Naposled moraš res biti, ker neki smisel mora le imeti vse to. Toda tak ne moreš biti, kakor te opisujejo. Ne, ti si večji, dosti večji in tuja ti je človeška malenkostna pritlikavost. Da si prepovedal odpreti človeku samovoljno vrata v skrivnost smrti, pravijo. Si mu res prepovedal? Ga res kaznuješ za to dejanje z večnim pogubljenjem? Oglasi se! Odgovori mi! Mi odgovarjaš z mislijo v moji lastni duši? Torej nisi prepovedal? Kako bi tudi branil iz življenja tistemu, ki mu tu ni več obstanka, ki je sam, slab, nesrečen in vsem samo v napoto? Ne, tudi večnega pogubljenja mu ne moreš prisoditi. Med vsakim zločinom in vsako kaznijo mora biti neko sorazmerje. Hipen greh in — večna kazen ... Ne, vse kar se začenja, se mora nekoč tudi končati.«

Ozrl se je proti nebu. Obšlo ga je občutje smrtne tesnobe, da se je zviška zgrudil na kolena in dvignil sklenjene roke:

»Kličem te, o veliki Bog, ti, ki si vesolje! Kličem te in te prosim milosti ter odpuščanja za vse grehe življenja in za zadnji greh, ki ga še nisem storil.

Odpusti mi, oprosti!«

Solze, ki mu prej niso mogle v oči, so se vlile tedaj v curku po njegovih licih. Obup je dosegel kulminacijo. Misli so se mu zameglile in pomešale. Segel je po puški, si nastavil cev na srce, a jo še v tistem trenutku zgrabil in treščil v globino pod jezom. V noč je odjeknil zamolkel strel ...

Od Silanovine so se oglasili skozi šumenje vode razburjeni klici in kriki, med katerimi je razločil le svoje ime:

»Ervin!«

»Kliče me ...« je pomislil. »Sedaj je prepozno ...«

Stopil je čisto na rob skale nad jezom in se mi v globino. Ob tem pogledu ga je obila nova groza. Zazdelo se mu je, da vidi na drugi strani tik nad penečo se vodo a z mesečino obliti pečini čudno prikazen, sedečega starca s sivo brado in dolgimi razmršenimi lasmi. Prikazen je imela lesketajoče se oči in za hip se mu je zazdelo, da silji od tam doli blazen krohot. Prav tisti trenotek je pa tudi znova zaslišal krike in klice, tedaj že mnogo bliže, skoraj čisto za seboj. Ozrl se je in videl temne sence, kako dreve po stezi proti jezu ...

»Slabič, slabič še v zadnji minuti življenja!« se je oglasilo v njem.

»Ne, nič več,« je odgovoril, razprostrl roke in se pognal v penečo se globino. Pred njim se je v odlomku hipa zabliskala čudna vizija življenja in že zopet ugasnila. Priletel je na mokro skalo in odletel v tolmun. Voda je divje plusknila. V šumu pluska se je pomešal nov blazni krohot. Nad jezom je nekdo obupno kriknil:

»Ervin!«

XXIV. uredi

Ko se je Sida prebudila iz nezavesti in spoznala, da leži v svoji sobi na preprogi, se prvi trenotek ni ničesar spomnila. Začudeno se je ozrla okoloi sebe in se dvignila. Pogled na napol odprta vrata ji je nenadoma priklical v spomin ves pogovor z Ervinom, njegove zadnje besede in beg. Možgane ji je z bliskovito naglico preletelo dvoje vprašanj:

»Kam je odšel? Kaj je storil.«

Prav tako nagel je bil tudi odgovor instinktivne zavesti:

»Ervin se je ubil ...«

Tedaj je planila na hodnik in zakričala kakor brez uma. Njen krik je pretresel in vznemiril vso hišo. Na stopnicah sta ji prihiteli nasproti Matilda in Helena.

»Naglo, naglo!« je zakričala. »Ervin se je ubil.«

»Jezus!« sta kriknili ženski. »Kdaj? Kje.«

»Ne vem. Ga niste videli? Kam je bežal?«

Pogledali sta jo prestrašeno in začudeno obenem.

»Zbežal?«

»Ubil?«

»Za njim!« je kriknila Sida in zdirjala v njegovo delovno sobo. Tam ga ni bilo.

»Iščite!« je velela ženskam in moškim, ki so se stekli skupaj, nekateri še oblečeni, drugi že slečeni, kakor jih je njen krik vrgel iz postelj.

»Preiščite vse!«

Ljudje so se kakor brez uma, bolj instinktivno ko z zavestnim ciljem, razbežali po hiši, tovarni, gospodarskih poslopjih, dvorišču in okolici. Zadnji je prišel Josip Silan in ravno še videl, kako se je Sida pognala na dvorišče in izginila v noč. Poklical jo je, a ni ga slišala. Potem se je pognal ven in trčil na vratih v hlapca Andreja ter šoferja.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal razburjeno.

»Gospod je pobegnil,« je dejal hlapec.

»Pravijo, da se je ubil?« je dostavil šofer.

»Kateri gospod?«

»Gospod Ervin ...«

»Kje?«

»Ne vemo.«

»Skočita za gospo!« je ukazal Silan.

Hlapec in šofer sta se pognala v dir preko dvorišča.

»Okoli vrta, proti jezu! Naglo!« je zakričal za njima, kajti prav v tistem hipu je zaslišal s steze Sidin obupni klic »Ervin!«

Iz tovarne so prihiteli delavci in delavke. Nekateri so obstali in zmedeno kričali, drugi so se pognali za hlapcem in šoferjem. Za njimi je skočil tudi Silan. Debel in neroden je daleč zaostajal za drugimi. Najurnejši je bil šofer. Tekel je tako naglo, da je kmalu zaslišal pred seboj Sidine klice in krike in jo hip nato tudi že zagledal, kako drevi z razprostrtima rokama po steni proti jezu. V odlomku trenutka je spoznal vso nevarnost.

Ako je ne dohiti in ne zadrži, se bo pognala v temno, bebnečo globino. Nastala je blazna dirka: spredaj Sida, za njo šofer, zadaj cela množica drugih, poslednji Silan. Šoferju so se od groze jezili lasje. Sido je ločilo le še dobrih petdeset korakov od pogube. Pognal se je dalje z nadčloveško močjo in bil že skoraj tik za njo, ko je opazil, kako se je nekdo z roba prepada strmoglavil v globino. Njegov krik je prevpil Sidinega. Le še nekaj skokov, in Sida bo zletela za Roganom. Šofer je to le čutil, ker misliti ni imel več časa.

»Gospa!« je kriknil in napravil divji skok. Njegove roke so jo dosegle in trdo zgrabile, da sta se v zaletu oba prekucnila drug čez drugega komaj nekaj korakov pred zadnjo skalo. Toda Sida je planila zopet kvišku in bi mu bila pobegnila, da se je ni oklenil okoli nog. Tedaj pa je priskočil tudi že hlapec Andrej in kmalu je stala tam cela množica zasoplih in upehanih ljudi.

»Pustite me!« je rjula Sida v navalu divjega obupa ter besno suvala in brcala okoli sebe. »Pustite me za njim ...«

»Sida!« se je oglasil za ljudmi Silan in se preril do nje. »Pomiri se in vrni domov! Tu ni kraj za tebe!«

»Pustite me za njim ...« je kliknila znova in se skušala osvoboditi trdih rok, ki niso popustile. »Ubil se je — zaradi mene ... Za njim!«

»Odpeljite jo domov in ostanite pri njej,« je ukazal Silan. Potem se je obrnil k šoferju in vprašal: »Kaj je bilo?«

»Zadržal sem jo v zadnji sekundi,« je odgovoril. »Gospoda pa nisem mogel ...«

»Kje je?«

»Skočil je v globino.«

»Ste ga videli?«

»Da.«

»Veste, da je bil on?«

»Kdo drugi?«

»Skočite po lestve, vrvi, luči!«

Trije, štirje delavci so sledeč ukazu stekli nazaj. Knjigovodja in šofer sta odvedla Sido, ki je zlomljeno ihtela in se včasih še upirala. Zadaj so jo spremijale ženske in se jokale.

Silan je ostal s skupino delavcev nad jezom in skušal doumeti povode in posledice groznega dogodka. Zavedal se je, da stoji znova na usodnem razpotju: pred obstankom in dokončmm padcem. Preko vsega pa se je dvigalo dvoje vprašanj:

»Je mrtev? Je napravil oporoko?«

»Ko so se moški vrnili z lestvami, vrvmi in svetilkami, je preudaril načrt, razvrstil skupine in dal navodila. Skupino pod šoferjevim vodstvom je poslal nekaj korakov pod jezom po edini položni strmini v globoko strugo zaradi deževja zadnjih dni naraslo reko. Njena naloga je bila najprej preiskati tolmun pod jezom, nato pa dalje strugo in oba z drevjem in grmovjem obrasla bregova. Druga in tretja skupina sta odšli vzdolž visokih robov korita. Okoli Silana je ostalo le nekaj delavk s starejšim tkalskim mojstrom, ki so se preplašeno pritajeno pogovarjale. Govorile bi pa bile lahko tudi glasno, ne samo zaradi šumenja reke, ampak tudi zato, ker je bil Silan preveč pogreznjen vase, da bi bil mogel slišati, kaj govore. Kakor že večkrat v teh zadnjih letih, je čutil tudi sedaj, da so se mu zamajala tla pod nogami in očital si je, da je sam kriv. Zadnje čase je bil tako zaverovan v Sidino nemoč, da se ni niti za hip bal zloma njenega lažnega zakona z Ervinom in se zato tudi ni brigal za njeno in njegovo življenje. Bil je celo prepričan, da se Sida z zdravnikom ne shaja več in je vsa nevarnost že daleč za gorami. Zato ga je Ervinov samomor in Sidin zlom zadel kakor strela z jasnega neba. Razločno je čutil, kako se mu šibe kolena, dasi mu je bilo samo človeško sočutje do usode svojega zeta čisto tuje in skoraj tudi do usode lastne hčere. Navajen poznati in videti v vsem le sebe, mu je bil tudi sedaj njegov obstoj edino središče vsega dogajanja.

Ko se mu je zazdelo, da poteka cela večnost, se je z naporno previdnostjo pomaknil do roba skale in ozrl v globino. Tam doli so se blestele luči iskalcev in osvetljevale kakor v čarobnem filmu premočene ljudi. Izglajene čeri in pene padajoče vode. Dvojica je brodila malo niže do pasu po vodi in svetila z lučjo pod skale in grmovje. Zaradi šumenja ni bilo slišati nobenega glasu.

Poteklo je zopet nekaj mučnih minut, preden se je vrnil iz globine eden iskalcev in sporočil:

»V tolmunu pod jezom ni ničesar in tudi v strugi tik pod njim ne. Voda je močno narasla. Odnesla ga je s seboj. Kaj naj storimo?«

»Iščite, dokler ga ne najdete!« je ukazal Silan. »Preiščite strugo dalje doli, tam, kjer se vije voda med po strugi raztresenimi pečinami. Tam se je moral ustaviti, tudi ako je mrtev. Preišcite natanko bregove. Če je živ, je morda splezal na kopno.«

»Živ ni,« je ugovarjal iskalec. »Po takem padcu ne more nihče ostati živ.«

»Če je padel v vodo, se ni ubil, razen če ga je zagnal pritisk z glavo ob čeri.«

»Potem se je utopil v vrtincu.«

»Iščite na vsak način dalje in mi sporočite uspeh ali neuspeh v pisarno. Ste razumeli?«

»Sem,« je odgovoril delavec in se vrnil v strugo k ostalim.

Silan se je obrnil k delovodji:

»Pošljite ženske nazaj v tovarno in preskrbite, da se delo nemoteno nadaljuje!« Delavkam je pa dejal: »In ve si ne brusite jezikov! Zgodilo se ni nič. Nihče ni ničesar videl. Kdor bo razširjal kakšne govorice, bo odpuščen. Ste razumele?«

»Smo, gospod.«

»Povejte to tudi drugim!«

»Bomo.«

Potegnil je iz žepa dozo, si prižgal cigareto in odšel počasi po z mesečino obsijani stezi proti domu. Doma mu je bila prva pot v Ervinovo pisarno. Bila je zaklenjena, ker je pa imel tudi svoj ključ, jo je odprl, prižgal luč in se nervozno lotil iskanja. Mislil je, da mu bo treba s silo odpreti pisalno mizo in predale, zato se je skoraj začudil, ko je že kar takoj opazil na mizi pismo z Ervinovo pisavo, naslovljeno na Sido.

Bilo je zaplenjeno, a Silan ga je vendar z lahkoto odprl tako, da je ostal ovoj navidez docela nepoškodovan. Potem je razgrnil papir, si nataknil očala in čital.

»Oporoka ...« je vzkliknil. »Napisana danes tik pred samoumorom.«

Ob čitanju se mu je obraz docela razvedril. Ves prejšnji strah je hipoma izginil in malo je manjkalo da ni poskočil od veselja

»Vrača Silanovino, vrača jo Silanom, edinim pravim lastnikom! Njegov samomor je zmaga, popolna zmaga, ne polom ... Izvrstno si to napravila. Ha-ha-ha ... Spet smo edini in neomejeni gospodarji. Konec je roganovstva. Na, tega nisem pričakoval. Tak konec vseh zmed. Kolosalno.«

Vzravnal se je ponosno, kakor vojsko vodja po dobljeni odločilni bitki in pričel korakati gori in doli po sobi.

»Spet smo na konju. Ne, Silani smo neuničljivi. Trgovci, diplomati, strategi ... Sedaj mi je vseeno, če ga najdejo ali ne. Bolje je — da ga še ne najdejo. Če bi bil le ranjen in še živ ...«

Stopil je k hišnemu telefonu in poklical tovarno:

»Delovodja, pošljite koga k iskalcem gospoda Rogana in jim naročite, naj za danes opuste iskanje, ako ga še niso našli. Iskali bomo dalje jutri, ko bo svetlo. Lahko se še kdo ponesreči.«

Potem je previdno zopet zalepil Ervinovo oporoko, jo vtaknil v žep, ugasnil luč, zaklenil sobo in odšel v jedilnico, kjer je vzel iz omare buteljko vina, jo odmašil in natočil v čašo več let starega jeruzalemca ter jo v dušku izpraznil.

»Sedaj je zopet vse kakor prej. Izginili so Rogani, ostal je Silan. Šel je Adolf, za njim Ervin. Evgen me pa nič ne briga. V žepu je oporoka. Ha-ha-ha ...«

Šele nato se je spomnil Side:

»Čemu je hotela za njim v smrt? Saj ga vendar ni ljubila? Morala bi biti srečna, da se ga je iznebila. Kdo naj razume ženske, so kakor april ...«

Potem se mu je pa porodila nova misel:

In sedaj? Lastnica je prav za prav ona. Kaj bo storila? Se bo poročila z zdravnikom? Naposled — naj se, ako hoče. Gospodar na Silanovini ostanem jaz. Zdravnik naj zdravi. Ne razume se na tovarno, posestvo in trgovino. Tako bomo vsaj nemoteno kraljevali.«

Toda v to veselo modrovanje je udarila nova disonanca:

»Govorim, kakor da je Rogan že zares mrtev. Če ni? Če še živi in sploh ne umre? To bi bilo nerodno. Lahko bi se še premislil. Dobro bi bilo ugotoviti to še nocoj. Lažje bi se spalo ...«

V nadaljnjem premišljevanju ga je zmotil hrušč na dvorišču. Skočil je k oknu in pogledal, kaj je. Spodaj so se ob svitu svetilk gnetli premočeni ljudje in nosili nekaj težkega.

»Našli so ga ...« je vzkliknil in zaklical skozi okno: »Kaj je?«

»Našli smo gospodovo truplo,« je povedal šofer.

»Truplo? Mrtev je?«

»Mrtev ...«

»Bilo je zagojzdeno med dvema skalama v strugi ob cesti, tisoč metrov daleč pod jezom. Glava je vsa razbita in tudi udi so polomljeni. Pasti je moral na skalo.«

»Počakajte!« je zaklical in odšel na dvorišče. V svetlobi električne luči, ki je gorela nad vhodom, je zagledal mrliški, strašno razmrcvarjeni Ervinov obraz in se z grozo obrnil vstran.

»Kam naj ga položimo?« je vprašal šofer.

»Odnesite ga v njegovo pisarno in položite na divan. Vi se preoblecite in peljite po zdravnika.«

»Dr. Frangeža?«

»Seveda.«

»Tudi ostali se preoblecite in pridite potem v poselsko sobo, da se okrepčate. Zaslužili ste.«

Stopil je naprej in odklenil Ervinovo sobo. Potem je poklical kuharico Heleno in naročil, naj pripravi iskalcem čaja in pijače. Sam se je podal v jedilnico, da počaka na zdravnika. Še prej je naročil, naj Sidi ne povedo, da so našli njenega moža mrtvega in naj je ne puste iz njene sobe.

Ko je zaslišal na dvorišču ropot avtomobila je stopil na prag in sprejel dr. Frangeža.

»Gospod Silan ...« je zajecljal zdravnik.

»Da, doktor,« je dejal Silan, »zgodilo se je. V svoji pisarni leži. Mrtev.«

»In Sida,« je vprašal oskrbljeno.

»Je v svoji sobi.«

»Kako ji je?«

»Mislim, da se je pomirila. Da so ga našli in je mrtev, ji še niso povedali. — Opravite sedaj najprej svoj zdravniški posel.«

»To je strašno.«

»Vem, ni prijetno. Toda koga drugega naj bi klicali?«

»Najtežji posel v mojem življenju ... Spremite me!«

Ko sta prišla dr. Frangež in Silan pred Ervinovo pisarno, sta se pojavila v veži tudi že hrušniška orožnika, da izvršita svoj uradni posel. Ogled je bil kratek in prav tako tudi zapisnik. Zdravnik je ugotovil smrt, orožnika samoumor. Dr. Frangež je le z naporom vseh svojih sil ohranil uradno ravnotežje. Na divanu, prav na tistem na katerem je nekoč umrl stari Rogan, je ležal sedaj Ervin z razbito lobanjo, voščeno bledim, le z modrimi potpludbami iznakaženim obrazom ter krvavimi madeži v skoraj plavih laseh.

»Zaradi naju, ne — samo zaradi mene ...« je spreletelo zdravnika. »Tega nisem hotel in ne pričakoval.«

Josip Silan je menda instinktivno čutil to zdravnikovo misel, zato je dejal, ko da bi jo hotel odvrniti:

»Usoda je hotela tako. Roganovstvo se je ubilo ob silanovstvu. Trčenje je bilo premočno, da bi ostalo brez žrtev. Sedaj je zaključeno ...«

Zdravnik ni odgovoril. Pregnal je mučne misli in odšel s Silanom v vežo.

»Stopite še k Sidi,« je dejal Silan, »gotovo ste ji potrebni. Da so ga že našli in je tu, ji povejte. Ne sme ga videti. Najdete jo v njeni sobi. Lahko noč, gospod doktor!«

»Lahko noč!«

Danilo je odšel po stopnicah v prvo nadstropje. Pred vrati Sidine sobe je obstal negotovo in prisluhnil. Potem je rahlo potrkal ter vstopil. Sida je ležala apatično na divanu. Ob njej sta ždeli Helena in Matilda. Ko sta ga opazili, sta se diskretno umeknili. Približal se ji je molče in rahlo položil roko na čelo:

»Sida!«

Odprla je oči in ga prvi hip pogledala čisto tuje. Nato je vztrepetala, vstala in se ga ihte oklenila.

»Danilo ...«

»Usoda je hotela tako,« je ponovil Silanove besede.

»Ne, Danilo, tu ni krivda usode, tu je samo moja krivda.«

»Ako že hočeš, je — moja,« je ugovarjal. »Jaz sem sam stopil na pot tvojega življenja in ti jo zaustavil, da nisi mogla ravno po njej.«

»In jaz sem te sama postavila med sebe in njega.«

»Postavilo me je življenje, katerega čudna pota nam ostanejo večno nerazumljiva.«

»Ne, ne ...« je izbruhnila nenadoma.

»Ne govori mi o usodi in ne o življenju. Jaz sem zločinka, morilka ...«

»Sida ...«

»Potomka zločinskega rodu, ki se ga drži kri umorjenih, prekleta od rojstva do smrti. Beži, Danilo! Beži iz te hiše, od mene in vsega tega, ako se želiš rešiti! Hočeš postati Ervinov naslednik? Mu hočeš nekoč slediti po stezi k jezu?«

»Pomiri se duša. Tvoji živci so bolni. In — pomisli nanj, ki ti leži pod srcem. Ga hočeš umoriti, še preden zaživi?«

»Da,« je kriknila v navalu divjega obupa, »umoriti, umoriti ... Naj se ne rodi. Naj izgine z menoj rod prekletih, rod zločincev. Kakšen sad bi lahko rodilo tako drevo? Bolje, da ga ni.«

»To je blazno, Sida. Otrok nima nobenega opravka z vsem tem. In — tudi midva ga prav za prav nimava. Hotela sva samo ločiti ta nemogoči, lažni zakon. Kako naj bi tudi bila mislila na smrt? Samo slabič beži pred resnico iz življenja.«

»Ali pa junak, Danilo. To je vprašanje, ki ga svet še ni rešil.«

»Že davno. Pobegniti pred bojem z življenjem v smrt ni junaštvo. Samo v boju zmagati ali častno podleči je herojstvo.«

»Ali pa ni tak beg modrost? Spoznanje neskončne ničevosti vsega tega kar je bilo, je in bo?«

»Ne tudi modrost ni. Če bi bilo, ne bi človeštvo našlo obstanka na tej krogli, ki ji pravimo zemlja. Potem ne bi bilo napredka, vedno novih dognanj in zmag. Življenje ima drugačne smisle in cilje, ker sicer ga sploh ne bi bilo. Zato je tudi boj, v katerem zmaga zdravo nad bolnim.«

»Ne vselej.«

»Izjeme so samo potrditev pravila. — Zdravi in močni padejo le takrat, kadar jih potegnejo za seboj bolni in slabši.«

»In se ne bojiš, da postaneš ob meni tudi ti izjema in s tem potrditev pravila?«

»Ne. Zavedam se, da mi je prav od usode poverjena dolžnost držati te in dvigniti iz šibkega v močno.«

»Težka in nevarna dolžnost.«

»Toda sladka ob zavesti ljubezni.«

»Občudujem te.«

»A jaz te ljubim ...«

Potegnil jo je k sebi, da se je premagana uklonila in mu ovila roke okoli vratu, toda že hip nato je odskočila:

»Tu se objemava, on pa leži mrtev v Jasnici ... Fej, kakšne živali smo ljudje.«

»Si ga ljubila?« jo je vprašal očitajoče.

»Ne. Sicer pa morda vendarle. Kot človeka. Bil je dober. In naposled — bil je vendarle moj mož, četudi le po ceremoniji zakona.«

»Torej ta ceremonija le ni bila tako prazna in nepomembna?« je dejal užaljeno. »Čemu se je potem nisi držala? Čemu si iskala — mene?«

»Ker si znorel mojo mladost. Mi očitaš? Kdo me je preganjal kakor divjačino, dokler me ni izmučil, da sem mu utrujena padla v roke. Kdo me je naučil piti omamno vino ljubezni, da sem v tej omami pozabila na vse, tudi na dolžnosti zakona? Kdo? Ti! In če sem v tej svoji blazni omami silila za teboj kakor vešča v ogenj; zakaj me nisi odgnal? Starejši si, izkušenejši, izobraženejpi, zato bi bil moral ti imeti pamet, če je jaz nisem imela. Sedaj mi očitaš ...«

»Ničesar ti ne očitam.«

»Sedaj mi očitaš, da sem bila njegova žena in čutim tesno vez do njega kot človeka, ki je trpel in umrl zaradi mene ...«

»Dejal sem, da ti ničesar ne očitam. Bil je samo nesporazum in nerazumevanje. Moška logika je ravna in preprostejša. Ne razume, da bi mogel kdo koga ljubiti in ga ne ljubiti.«

»Ker misli samo na ljubezen ženske do moškega, ne tudi na ljubezen človeka do sočloveka.«

»Misli, vendar ne sme biti ta ljubezen „človeka do sočloveka“ tako velika, da bi skušala žrtvovati življenje za neko človečnost ter ubiti pri tem še drugo ljubezen, ki je globlja in večja. Prav v tej nelogičnosti je vse zlo našega trikomoja pamet.«

»Ker ne čutiš krivde in odgovornosti. Hotela sem se ločiti od živega, ne od mrtvega.«

»Jaz ne čutim v tem tako velike razlike. Ločitev od mrtvega je celo lažja. Hotela si imeti mene, a obenem ostati tudi pri njem. Želela si se ločiti, sedaj pa, ko se je sam ločil, bi hotela za njim. Kako naj te razumem? Tu odpoveduje. Mar res misliš, da bi bilo njegovo življenje po ločitvi še življenje?«

»To je hladna logika, toda poleg razuma je v nas še nekaj drugega, pa imenuj to čustvo ali kakorkoli.«

»In to ti brani okleniti se me sedaj, ko si končno svobodna?«

»Nikakor. To je samo boleča omotica tik po udarcu. Bodi človek! Počakaj, da bo vse to za nama in pozabljeno.«

»Storim tudi to, toda obljubiti mi moraš, da ne napraviš ničesar, kar bi ubilo najino bodočnost. Mi obljubljaš?«

»Obljubljam.«

»In še nekaj; ostani tu, dokler se vse ne zaključi. Ne hodi k njemu in tudi ne k pogrebu. Niti videti ga ne smeš več. Misli name in na najinega otroka. Nanj te vežejo še večje dolžnosti kakor name.«

Sida je sklonila glavo in zaihtela. Viharji dogodkov so jo skrušili. Uvidevala je, da se mora ukloniti usodi in ji prepustiti, da jo bo sama vodila dalje v končno vstajenje ali pa dokončno pogubo ...

Večer groze je zamenjala težka, a tiha noč, v kateri je sanjal Ervin Rogan svoj prvi smrtni sen.

XXV. uredi

Sida je šele zjutraj, po v mučni razdvojenosti prebiti noči izvedela, da leži Ervin spodaj mrtev. Ta novica je pa ni ne presenetila ne vznemirila. Sprejela jo je tako hladnokrvno, da se je sama sebi čudila. Dogodki pred Ervinovim samomorom in po njem so jo utrudili in izmučili, da so postala njena čustva že otopela. Zato ni čutila nobene bolečine in njenih oči ni orosila najmanjša solza. Zdelo se ji je vse kakor nekaj daljnjega in tujega, kar je z njo samo v rahli posredni zvezi. To razpoloženje jo je tako preslepilo, da je docela pozabila na Danilovo prošnjo in svojo obljubo, da ne bo stopila k mrtvemu možu.

»Zakaj si ga ne bi ogledala? Še zadnjič za slovo? Bil je vendarle moj mož in umrl je zaradi mene,« si je dejala in se naposled odločila.

Odšla je po stopnicah v pritličje. Vrata v Ervinovo pisarno so bila odprta. Soba je bila izpraznjena in črno dekorirana. V sredini je stal oder in na njem je ležal mrtvec med cvetjem in prižganimi svečami. Pri odru je stala stara Matilda in nekaj popravljala. Ko je zagledala Sido je preplašeno prihitela k njej:

»Ne hodite bliže, gospa.«

»Čemu ne bi hodila?« je vprašala Sida začudeno in tako mirno, da je starka ostrmela in ni več vedela, kaj naj odgovori.

»Tako ...« je zajecljala, »mislim ...«

Sida ji ni odgovorila. Stopila je dalje tik k odru in se ozrla v Ervinov strahotno spremenjeni obraz. Nekaj kratkih hipov je strmela vanj nemo, nato je pa nenadoma kriknila in izbruhnila v krčevito ihtenje. Matilda je prestrašena priskočila, jo prijela za roko in vlekla proti vratom. Sida se je sprva trmasto upirala, potem je pa odsunila staro služabnico in v divji naglici zbežala po stopnicah. V svoji sobi je zviška telebnila na divan. Telo ji je pretresalo nemo ihtenje, roke so ji nervozno grabile po pregrinjalu. Potem je obležala negibno z zaprtimi očmi, brez besed in brez solz. Objelo jo je neko čudno, letargično razpoloženje, v katerem je ugašalo vse v nje in okoli nje. Odklonila je vsako hrano in na vprašanja Matilde in Helene sploh ni odgovarjala. Samo Matildi je naposled dejala:

»Ne maram nikogar. Pustite me samo.«

Ko starka ni hotela oditi, je vstala, jo prijela za roko, peljala k vratom ter jih za njo zaklenila. Od vrat se je vrnila na divan.

Po odredbi Evgena Rogana, ki se je pripeljal že dopoldne v Hrušnico, se je Ervinovo truplo prepeljalo v Maribor, da se položi k zadnjemu počitku v novi rodbinski grobnici, v kateri je že ležala krsta Adolfa Rogana. Evgen ni govoril ne s Silanom ne s Sido in se je po danih navodilih takoj spet vrnil v mesto. Med Hrušnico in Mariborom je bila za Roganovo hišo za vedno pretrgana vsaka vez, v kolikor se ni ohranila v tožbi, ki jo je vodil Evgen na Ingino zahtevo pozneje za razveljavljenje Ervinove oporoke, katero je pa nazadnje izgubil.

Popoldne sta prispeli na Silanovino ge. Mary Wellakova in Jasna Soršakova, kmalu za njima se je pa pripeljala v svojem avtomobilu tudi Danica Martinčeva. Toda Sida je ostala trdovratna. Kljub vsemu trkanju in prigovarjanju prijateljic ni hotela odkleniti vrat. Ker tudi ni odgovorila, so se zbale, da se ni morda umorila, zato so hotele s silo vdreti k njej. Šele tedaj se je Sida oglasila. Stopila je k vratom in dejala:

»Telesno še živim, samo duševno sem umrla. Za vse na vsem svetu. Pustite me v tej smrti.«

Vendar prijateljice niso odnehale. — Vztrajale so tako dolgo, da jim je naposled le odprla.

»Dobro,« je dejala, ne da bi odzdravila na njihove pozdrave, »ako že ne odnehate, izvolite! Toda moja ušesa ostanejo gluha. Govorite, kar hočete, poslušala vas ne bom. Legla je nazaj na divan in si s prsti zamašila ušesa.

»Sida,« so silile vanjo, »bodi vendar pametna! Kakšen smisel naj ima vse to? Zgodilo se je, kar se pač moralo zgoditi.«

Šele po dolgem nepremičnem molku se je Sida napol dvignila, pogledala tuje po vrsti vse tri in dejala:

»Če hočete, vam naštejem vse, kar mi hočete povedati. Govoriti mi hočete o usodi, o neizbežnosti vsega, kar se je zgodilo, o dolžnostih, ki jih imam do sebe, Danila in ne vem še vse do koga, o pameti, ki se je naj poslužim itd. Ni res?«

»Ne,« je rekla Danica, »nočemo ti ničesar govorit? Prišle smo le, da smo pri tebi.«

»Čemu? Mar mislite, da ne morem biti sama? Da, morem in hočem biti. Ne maram nikogar, nobenih tolažb, nasvetov, navodil, prigovarjanj. Zaprla sem se vase in v sebi ostanem, zdaj in vedno. Čemu me gledate tako začudeno? Mislite, da se mi je zmešalo? Nikakor.

Moje misli so tako jasne in urejene, kakor niso bile še nikoli. Vse vidim in vse vem. O, vam se o vsem tem še sanjalo ne bo nikoli. Kako prazna je vsa izmišljena modrost napram resničnim doživetjem, in kako tuja. Živo je le to, kar človek sam doživi.«

»Menda ne misliš med puščavnike,« je dejala Danica skoraj smeje. »Premlada si še in — ženska puščavnica ... Prečudovito.«

»Ti si plavala vedno le po površini, plavaš in boš splavala,« jo je zavrnila Sida.

»Če bi plavala po površini, bi se utopila,« se je zasmejala prijateljica.

»Ne, videla bi le, kako čudovito je v globinah. S svoje površine si gledala tudi na vse, kar je bilo okoli tebe. Gledala si tako na mene in na moje živlenje in si vsega tega dosti kriva. Prav ti si bila tista, ki me je naganjala na pota, ki so me pripeljala sem.«

»Oprosti,« jo je prekinila Danica malo užaljeno, »vprašala si me za nasvete in jaz sem ti jih dala. Nič več in nič manj. Če si sama vedela vse bolje, pa ti me ni bilo treba vpraševati, ki — kar sem ti sem ti svetovala pametno, kakor bi ti vsaka razsodna in normalna ženska. Ako bi se brki mojih nasvetov držala tako kakor se jih nisi, bi bilo marsikaj drugače. Tvoji očitki so zato čisto zgrešeni.«

»Oprosti, nisem ti hotela ničesar očitati, ugotovila sem samo suha dejstva. Spomni se le, kako sem se zatekala k tebi vselej, v vseh svojih tesnobah: zaradi ljubezni do Danila, poroke z Ervinom, ureditve zakonskega življenja, vere in vsega. Ti si mi pa govorila o potrebi izživljanja življenja in površnosti, ki meče flegmatično preko ramen vse, kar sega nad osebnostno sebičnost. Danes pa vidim, da je v življenju treba še nekaj drugega: odpoved. Le v odpovedi je pot do sožitja ljudi in uskladenja njihovih usod.«

»Velika modrost, ki pa ima to nalogo, da spada le v teorijo, moja draga Sida. Toda govorimo čisto določno! Sem ti kdaj svetovala, da se zaljubi do ušes in čez v zdravnika? Ne, dejala sem ti celo, da se samo igra. Za poroko z Ervinom si se odločila sama in sem samo izvršila tvojo prošnjo, ko sem posredovala pri njem. Glede ureditve zakonskega življenja so bili moji nazori več ko trezni: ali mu bodi žena, ali se pa loči, ako nočeš ubrati tretje poti, kakor jo ubere toliko drugih, ki zakona ne razbijejo, ampak ga izpopolnjujejo z vezmi izven njega. In naposled glede vere. Prav to dokazuje tvojo neuravnoteženost, tvoje večno bolno vrtanje in iskanje z neprestanim spreminjanjem razpoloženj. Meniš, da si kdaj zares verjela? Da bi sploh mogla globoko verjeti? Ne, vera je zadeva srca, ne razuma. Verovati se pravi verjeti, ne razumeti. Zato pa vero imamo ali je nimamo. Med vero in nevero obstoja sicer res lahko tudi še dvom, a ta ni več vera, marveč že nevera. Dokazovati upravičenost vere z znanostjo, je prav tako nemogoče, kakor dokazovati upravičenost znanosti z vero. Ti pa si iskala Boga le iz zagate in iskala si ga z razumom. Čustvo, o katerem si nekaj časa mislila, da je resnično, je bilo le domišljija. Prav tako je bilo v vsem drugem. Krivda ni v nasvetih, ampak v tvoji nedostopnosti za te nasvete.«

»Sedaj pa govoriš ti kakor modrec,« je dejala Sida. »Odkod si neki dobila to modrost?«

»Od nikogar.«

»Da,« se je vmešala Mary, »gospa Martinčeva govori v bistvu resnico. Človek ne sme padati nenehoma z vrha v globino in skakati iz globine na vrh. Za kar se odloči, tega naj se oklene. Če nisi mogla živeti z Ervinom, bi se bila morala ločiti že davno. Čemu si odlašala? Morda vsega tega ne bi bilo. Če si se pa sedaj odločila in se je Ervin umaknil, ostani na novi poti in ne muči sebe in drugih, ki te ljubijo.«

»Tudi jaz mislim tako,« je pritrdila Jasna. »S tem je le konec nečesa, kar je obstojalo samo po obliki, ne pa po vsebini. Se hočeš mar s svojo mladostjo pokopati pod trhle ruševine in šepniti?«

»Vse ste enake,« je ugovarjala Sida. »Vse gledate, a nobena ne vidi. Poglejte vendar,« je kriknila obupno, »in doumujte, da sem morilka, morilka lastnega moža ki mi ni storil nič drugega kakor to, da me je ljubil in mi noro zaupal. Tega ne izbrišete z nobenim modrovanjem. Kako bi mogla biti ob tej zavesti še kdaj žena drugega?«

»To je blazno,« je vzkliknila Danica. »Morilka moža ... Kakšna morilka? In kakšnega moža? Če bi bil mož, kakršen bi moral biti, bi bil vzel bič in te naklestil, ali pa brcnil na cesto in odšel sam dalje svojo pot. Tako bi storil mož, ki bi bil zares vreden tega imena. Ervin se je pa ubil. Smešno ...«

»A to še ni vse,« je kričala Sida, »nisem samo morilka, marveč tudi zločinska ustvarjalka novega življenja, porojenega iz greha, življenja, ki bo prokleto, kakor je moje.«

»Novega življenja?« so vzkliknile vse tri hkratu.

»Da — noseča ...«

»Sida!« je dejala Mary in skočila k njej. »Vse to počenjaš ob tej zavesti? Ne, tega ne bi pričakovala. Ni v tebi prav nič materinstva? Hočeš zares postati morilka? Pomisli vendar na dolžnost do otroka!«

»To je grozno ... Saj si poblaznela,« je vzkliknila Danica.

»Pomisli na otroka!« se je razburila Sida. »To sem slišala že sinoči od Danila. Naj vam ponovim, kar sem mu odgovorila? Kaj je večji zločin, preprečiti njegovo rojstvo ali dopustiti, da bo naslednik moje grozne usode?«

»Ti si bolna,« je dejala Danica vznemirjeno. »Povsod vidiš same strašne strahove. Če bi jaz tako gledala, bi se tudi lahko ubila. Sploh, ubili bi se vsi ljudje, kar jih je. Spametuj se vendar! Vse, kar misliš in govoriš, je blazno. Dvigni se nad ta mrak, glej na življenje tako, kakršno je. Kdor gleda vedro, mu je vse naokoli svetlo in pot mu je ravna, kdor gleda mračno, mu je vse temno in krivenčasto. Poskrbi rajše, da se rodi otrok zdrav in zraste v človeka, ki bo živel tako, kakor je treba. Nekoč si mi zatrjevala, da si očetova, ne materina, sedaj pa postajaš čisto materina. Nič ni v tebi silanovstva.«

»Je,« je ugovarjala Sida, »vem, da je. To je silanovstvo z druge strani, ki se v mojih prednikih in pokazalo tako očito, n vsaj ne pred njihovim koncem.«

»Ker so znali živetim,« je ugovarjala Danica. »Ti pa ne znaš. To je vsa razlika.«

»Potem me spremeni, ako moreš.«

»Jaz te ne morem, moja draga. To storiš lahko le sama. Iztrži se iz teh misli in okleni se Danila, ki te ljubi več kakor zaslužiš. Biti bi morala srečna. Ako bi nas naši možje ljubili samo polovico tako, bi bila najsrečnejša ženska na svetu. Pozabila bi na vse drugo, na naj bi bilo karkoli.«

»Ljubi, ljubi ... Kdo ve, da me zares tako strašno ljubi? In potem: kam me je pripeljala ta njegova tako velika ljubezen?«

»Molči!« je vzkliknila Danica jezno. »Kako te ljubi, vem najbolje. In kam te je pripeljal? Do teh norih misli gotovo ne. Sem, kjer si, si prišla sama. Ne išči krivde izven sebe in tudi ne rešitve. — Spremeni tebe, pa bo svet okoli tebe v hipu ves drugačen.«

»Spremeni ... če ne morem. Ali pa ... Morda se mi kdaj posreči, toda to se lahko zgodi iz novega notranjega dozoretja. Ne silite vame. Počakajte. Vse to je tako strašno ... Saj sploh ne morete razumeti. Kako tudi? V svojem zakonskem življenju doživljate samo srečo; vse gre po ravni poti, tako mimo, lepo, naravno ...«

»Tako se zdi samo tebi,« jo je prekinita Mary. »V resnici je v vsakem zakonu poleg lepega tudi mnogo grdega in nevšečnega. Popolnosti na svetu ni. Morda bom povedala preveč in ne bi smela, toda ni me sram: tedi v mojem zakonu so divjali viharji. Bilo je že v prvem letu, ko sem opazila, da se mi mož odmika. Prebedela sem dolge noči, da bi našla vzrok in sem ga naposled tudi našla — mož me je varal.«

»Tvoj mož?« so vzkliknile zabodeno Sida, Jasna in Danica.

»Da, moj mož. Kaj ne, to se vam zdi docela nemogoče in neverjetno, pa je vendarle res. Varal me je z neko učiteljico v bližini. Ko sem izvedela in se prepričala, da ni vse le domišljija, sem odšla k njej ...«

»Ti si se tako ponižala?« se je začudila Jasna.

»Da, ponižala, ako meniš, da je bilo to ponižanje. Jaz ne mislim tako, ker ne presojam življenja po nazorih tistih malih, po blatu riječih gobcev, ki se ne morejo dvigniti v višje perspektive. Ko bi bila vedela, da je njegova ljubezen do tiste ženske zares resnična in globoka, morda tega ne bi bila storila, a ugotovila sem že kmalu, da je le trenotna moška kaprica, goli pohlep po nečem novem, po namišljeni spremembi. Sprejela me je neprijazno in je spočetka trmasto tajila. Bila je celo sirova. Vsaka druga na mojem mestu bi bila plenila na njo, jo zgrabila za lase in se zagrizla v njeno meso. Jaz vsega tega nisem storila. Ohranila sem mirne živce in jo prav s tem svojim mirom premagala in razorožila. Moje besede so jo zadevale huje kakor bi jo udarci. Toda nisem ji govorila o sebi, ne, govorila sem ji samo o njej in o njem. In prepričala sem jo. Uvidela je, da stoji pred njo ženska, kakršne se ni nadejala.«

»In potem?« sta vprašali radovedno hkrati Danica in Jasna.

»Potem ga je sama odslovila.«

»Mu je povedala, da si bila pri njej.«

»Ne. Odslovila ga je z drugimi argumenti, ki so bili bolj prepričevalni, tako prepričevalni, da je zlezel vase in se ves vrnil k meni.«

»Kaj si tedaj storila?« je vprašala Danica.

»Ničesar. Nikoli mu nisem niti z besedo ali s čimerkoli izdala, da vem za njegov greh, ali da sem se vanj kakorkoli vmešala. Ako bi bila to storila, bi dosegla nasprotno od tistega, kar sem hotela. Narobe, potrudila sem se nuditi mu tisto, česar je prej morda pogrešal. Skrbela sem, da je bila njegova ljubezen tako zaposlena pri meni, da ni več imela časa misliti na drugo. Izmislila sem si sto drobnih malenkosti, ki so me delale vedno novo in dobro vem, kako se je v tistih časih neštetokrat čisto znova zaljubil vame.

»Vendar si pozabila na nekaj zelo važnega«, je dejala Jasna, »na to da so ti to ne bi bilo posrečilo pri vsakem. Moral je biti za to že po naravi dojemljiv.«

»Docela pravilno. Ako bi bil tisto žensko zares ljubil, ali ako bi bil človek brez notranjih globin, bi bila ostala tudi vsa ta moja strategija brez zmage. Pomisliti pa moral še na nekaj drugega: kaj bi bila storila katera druga na mojem mestu! Napravila bi škandal pri njem in pri njej, pobegnila od njega ali se ločila, in zakona bi bilo konec. Tako pa ni le ostal, ampak je postal celo srečen, zelo srečen.«

»Kako si ga mogla, kljub temu še ljubiti in pretrpeti toliko za ponovno osvojitev njegove ljubezni? Jaz tega ne bi zmogla,« je dejala Jasna.

»Ker je bila moja ljubezen zasidrana globlje kakor le v ničemerni egoistični strasti brez razuma. Ta strast ni človeka vredna. Kdor razume, lahko marsikaj odpusti četudi vsega morda vendarle ne. Zakaj je šel k njej? Pred vsem zaradi tega, ker je bila njegova zavest, da ni več svoboden, ampak zakonski mož, v njen še premalo zakoreninjena. Menil je, četudi morda niti ne zavestno, da lahko nadaljnje to, kar je delal prej, in pri tem za hip ni mislil na kako ločitev zakona. Morda bi se bil sam najbolj zdržal, ako bi ga bil kdo postavil pred to vprašanje. Tako delajo često mladi moški, ki so preživeli viharna fantovska leta, in le od žen je odvisno, ali ostane to samo nepomemben skok preko ojple, ali pa sistem, ki vodi v prejšnji ali poznejši polom. Žena mora biti v takih primerih psiholog, diplomat in strateg. Ako to ni in ne zna biti, naj krivdo za vse, kar sledi, pripiše sebi in naj je ne zavrača ne na moža in ne na kogarkoli drugega.«

»Za vse primere to ne velja,« je ogovarjala Danica.

»Za vse bolezni ni nobenega univerzalnega zdravila. Govorila sem o moških k de, kateri pripada moj mož in o zakonih, kakršen je moj. Ugotavljam pa in si upam to zagovarjati pred vsem svetom, da je v devet in devetdesetih primerih od sto žena kriva poloma zakona.

Ne mislim tu zaradi svojega greha, takih primerov je razmeroma malo, ampak zaradi svoje nespretnosti in nesposobnosti — biti zakonska žena. Moški so preprostejši, manj komplicirani, kakor smo ženske, in po veliki večini v zadnjem bistvu niso slabi, samo šibki in omahljivi so. Dajo se skoraj vedno voditi, toda to vodstvo ne sme biti nasilno in ne diktirano po nagonih, ampak po razumu in po taktu.«

»Morda je vse to res, a žena, ki zmore vse to, mora biti že zares razumsko in srčno dovršeno bitje. Vse nismo take,« je dejala Danica.

»In to je zlo.«

»Ki se ne da popraviti,« je menila Jasna.

»Ko bi imela dekleta prave matere, bi bila po veliki večini prave žene. Toda razpravljati o tem ni bil moj namen. Hotela sem le dokazati Sidi, da se moti, ko misli, da smo me doživele v svojih zakonih le samo neskončno harmonijo in srečo. Vsak ve le sam najbolje, kako je.«

»In vendar,« je vzkliknila Sida, »je to nekaj čisto drugega, docela drugačnega od moje usode.«

»Vsaka usoda hodi svoja pota, zato dveh čisto enakih usod sploh ne more biti,« je dejala Mary.

»Potem tudi vsa ta filozofija nič ne pomaga, ker ni recepta za univerzalno zdravilo,« je dodala Sida.

»Potem je pa tu diagnoza: šele po njej se določa in dozira lek.«

»V mojem primeru tudi po še tako točni ugotovitvi diagnoze ne bi bilo mogoče zvariti zdravila.«

»Morda, Sida, ne ugovarjam. Toda: kaj stori zdravnik, kadar je zdravljenje z zdravilom nemogoče?«

»Kaj?«

»Seže po operaciji ali po amputaciji. V tvojem primeru je bila mogoča le amputacija. To je v zakonu — ločitev. Ali se je sedaj ta amputacija izvršila z nožem ali z naravnim odmretjem, je vseeno.«

»Ko bi res bilo vseeno!« je vzkliknila Sida.

»Mislim, da bi pri tebi bile posledice v obeh primerih enake, ker je v tebi premalo sposobnosti za odločne sklepe,« je dejala Danica, »ali pa premalo volje, da bi presojala življenje tako, kakršno je in ne po nekih zgolj čustvenih merilih, ki se spreminjajo kakor položaj klopotca v vetru.«

»In če ne morem drugače? Če je v meni tako? Če so zaman vsi moji napori in obupni zaleti. Kako naj prebije drobna ptica trdo kletko z zaprtimi vrati?«

XXVI. uredi

»Osedlaj mi konja!« je zaklical Josip Silan iz veže Andreju, ki je v lepem jutru leno stopical po dvorišču.

»Takoj, gospod,« je odgovoril hlapec in se podvizal v hlev.

Josip Silan je stopil na dvorišče, razširil prsa in globoko zadihal. Nad zelenim Pohorjem je bilo poveznjeno ko ribje oko jasno nebo. Zastrmel se je za hip vanj, potem mu je pa obtičal pogled na gozdovih v pobočjih. Silan se je zadovoljno nasmehnil:

»Spet pojo sekire. Sečemo, žagamo in prodajamo. Za sramotne cene sicer, a vendar. Samo koliko časa še? Nova trenotna konjunktura, obliž na rano? Pah, četudi! Ko je v tekstiliji zastoj, je to izvrstno nadomestilo.«

Ko je Andrej pripeljal osedlanega konja, vsega čilega in komaj čakajočega na jezdeca, da ga ponese v bregove in gozdove, je Silan v hipu pozabil na te svoje trenotne misli in s hlapčevo pomočjo še neverjetno čilo sedel v sedlo ter odjezdil. Za njim se je spustil pred Ervinov lovski pes, ki je po nekaj dneh poleganja in potikanja okoli s poveznjeno glavo ter povešenim repom počasi že pozabljal na izgubo svojega gospodarja. — Nagon za tekom in lovom je bil v njem močnejši kakor obup.

Silan je jezdil po poti mimo Jasnice, nato med travniki in pašniki, naposled pa zavil v breg skozi gozdove, ki so dvigala na levo in desno svoje zdravo lesno bogastvo. Ti gozdovi, ki so dolga stoletja preživljali Pohorce, jim bili edini, a večno nevsahljivi vir težkega dela, pa tudi dohodkov in nekakšnega, že skoraj standardiziranega blagostanja. Ti gozdovi, ki so v času velike denarne in gospodarske depresije postali mrtvi kapitali, začarani speči vitezi, budeči se kdaj pa kdaj spet za kratke tedne ali mesece novih koujunktur, toda osramočeni in užaljeni zaradi razvrednotenja svoje vrednosti. Morda ni nihče na vsem Pohorju čutil z njimi vseh teh bolesti tako živo, kakor Josip Silan. Doli na Silanovini so res — sedaj le še podnevi in deloma celo omejeno — ropotali stroji in tkali blago vseh vrst, toda njemu njihovo ropotanje ni moglo vzbuditi takega ugodja, kakor pesem sekir v gozdovih in žag ob vodi. To ropotanje mu je bilo večno nekako tuje. Morda ga je preveč spominjalo na boje in ponižanja, ki mu jih je nekoč prineslo.

Gozdovi, pohorski gozdovi! Ne, Pogorc ni bil rojen ne za industrijskega delavca, rojen je bil za gozdnega magnata, posestnika, lesnega trgovca, žagarja ali delavca. Le s težavo in s krvavečim srcem se je mogel kdaj vživeti v novo, zato je v tem novem navadno tudi tako naglo izgubljal tla pod nogami in padal v čudne ekstreme: od kmeta je postajal razredni proletarec, od v lastno zemljo priraščenega Slovenca brezdomec ali renegat. Iztrgan nasilno iz gozda, je izgubil korenine in ž njimi dotok zdravih pohorskih slovenskih sokov.

Je mislil Josip Silan na to, ko je jezdil po stezah in kolnikih svojih gozdov? Najbrže ne, saj se ni nikoli poglabljal v probleme, ki ga niso trenotno neposredno zanimali, ali celo že dušili. Mislil je na svoje zadovoljstvo, da je izginil še tisti, ki je bil vsaj formelno lastnik prej čisto njegovega silanovskega kraljestva. Njegovo mrtvo truplo so odpeljali v Maribor in tam položili k večnemu počitku poleg Adolfa Rogana in njegove žene, katere krsto je dal Evgen Rogan že prej pripeljati z Dunaja. Josip Silan je šel za Ervinovim pogrebom s topimi, nenavzočnimi mislimi. Opravljanje te konvencionalne dolžnosti se mu je zdelo čisto nepotrebno. Od vsega, kar je videl pri tem pogrebu, se je spominjal samo dveh postranskih, smešnih epizod. Sredi poti nekje je zagledal med radovedneži, ki so stali ob strani, obraz mladega fantalina. Ta obraz je buljil v pogrebce tako bedasto, da bi se bil Silan kmalu zakrohotal in se je le še za stotinko sekunde pravočasno spomnil, da bi s svojim smehom pri pogrebu napravil škandal. Potem se mu je pa nenadoma zazdelo, da zijajo tako bedasto vsi tisti ljudje na levi in desni strani ceste.

»Zijajo tako pri vsakem pogrebu?« se je vprašal. »Bodo tudi pri mojem?«

To v duši mehanično sproženo vprašanje ga je zadelo tako hladno in nevšečno, da je stresel z glavo, kakor da hoče odpoditi nepovabljeno misel na lastno smrt. Na lastno smrt sedaj, ko se šele pričenja novo življenje!

Že skoraj tik vhoda na pokopališče je pa vzbudila njegovo topo pozornost neka raztrgana starka, ki se je tako zelo in na glas jokala, kakor da ji neso v grob lastnega sina.

»Ga je poznala?« se je vprašal. »Najbrže ne. »Čemu se tedaj joče? Se joče tamo tako iz navade ali sploh zaradi smrti? In stoji tu pri vsakem pogrebu in se joče za vsakim, ki ga neso mimo? To so menda edine solze za njim. Kdo naj bi jih še točil? Evgen, Inge, jaz? Nihče.«

Še pri ceremoniji samega pokopa so se njegove odsotne misli vrnile k jokajoči starki, kakor tudi pozneje še večkrat. Čemu neki. Ni vedel. Tak neumen, nepomemben, bežni doživljaj, pa toliko vrnitev v spomin. Kako čudno: kolikokrat gremo mimo velikih stvari, ne da bi jih sploh opazili, ob malih se pa ustavimo in nas potem še dolgo mučijo. Še na tej poti po gozda se je zalotil sredi razmišljanja:

»Morda je starka izgubila moža, sina, hčerko in doživlja sedaj ob smrti vsakega človeka znova bolečino svoje izgube. Mali ljudje ozkega sveta.«

Potem so se njegove misli znova vrnile h koncu Ervinovega pogreba. Pokopali so ga in duhovniki, godci, pevci, govorniki ter pogrebci so se razšli. Kakor pri vsakem pogrebu. Tako se zaključi: ljudje odidejo v gostilne, da se nalijejo, na svoje delo, na sprehod ali domov. Morda spregovore po poti še kakšno besedo o pokojniku in pogrebu, nenadoma se pa spomnijo čisto drugih reči in pokojnik ter njegov pogreb sta pozabljena. Vse gre dalje, kakor da ni nikoli živel in nikoli umrl ter bil pokopan. Svet gre dalje leta, stoletja, tisočletja. In vendar je vsak o sebi tako trdno prepričan, da je neko važno središče, neka pomembna os. Preko tega pa Silan ni segel, ker bil bi se moral dotakniti svoje lastne, zanj nedotakljive osi.

Po pogrebu je bil Ervin pozabljen. Spomine nanj so obujala le še Evgenova brezuspešna prizadevanja za razveljavljenje oporoke, a ti spomini z njim, s pokojnikom samim, prav za prav niso imeli nobenega pravega opravka. Še manj tesnega, čustvenega kontakta.

Sida? Da, samo ona je še nekaj dni norela. Tako je imenoval Silan njeno njemu docela nerazumljivo početje. Potem se je menda vnesla, vsaj zdelo se mu je, da se je. Spet je sprejemala zdravnika, ki ga je nekaj časa odklanjala in se pred njim zaklepala.

»Menda bo ta „ljubezen ostala“,« je mislil Silan. »Potem se bosta poročila, ko je noseča. Naj se; ne bom se upiral. Mene ta zakon ne bo oviral ...«

Čemu bi potem razmišljal še dalje o tej tuji, neosebnostni zadevi? Njegove misli so bile zato spet zadovoljne, a prav sredi največjega zadovoljstva je planil iz goščave vanje divji starec Habakuk, se postavil ves razkuštran sredi poti ter se divje zakrohotal. Konj se je zdrznil, pes pa je boječe zacvilil, stisnil rep med noge in se ritenski umaknil h konju.

»Izgini!« je zarjul Silan in mehanično dvignil v pest stisnjeno desnico, kakor da bi se pripravlil na obrambo pred napadom.

»Ho-ho-ho ...« se je drvje zakrohotal gozdni mož.

»Izgini!« je ponovil Silan. »Saj nisi ...«

»Hotel je izreči neko ime, a mu je trdo obtičalo v grlu.

»Tisti je že davno umrl. Ti si slepar, norec ...« je dejal.

»Ho-ho-ho ...« je znova zatulil Habakuk.

»Hočeš denarja? Na ...« Silan je segel v žep in mu vrgel pred noge desetak.

Habakuk ga je pobral, opljuval hi potem zagnal v goščavo.

»Kaj hočeš tedaj?«

»Solnce, tvoje soince, ho-ho-ho ...« je odgovoril starec z votlim, kot iz brezna prihajajočim glasom. »Eden je že pri meni. Skupaj čakava ... Ho-ho-ho ...«

Silan še ni čisto razumel, pa je vendar iezno zaklel in zakričal:

»Izgini, norec! S poti! Sicer te pomandram s konjskimi kopiti. Naščujem nate psa. Skoči, Dingo!«

Pes je znova zacvilil in se še bolj umaknil.

»Dingo!« je zarjul Silan, a zopet brez uspeha.

»Ho-ho-ho ...« se je zakrohotal Habakuk.

Tedaj je Silan spodbodel konja. A glej, namesto na starca, je skočil mimo njega in zdivjal dalje kakor splašen. Med peket konjskih kopit in cvilež psa Dinga se je od zadal mešal divje blazni krohot:

Ho-ho-ho ...

»Hudič!« je zaklel Silan in se trudil, da bi pomiril konja, kar se mu je naposled tudi res posrečilo. Toda njegovih prijetnih misli je bilo konec. Zamenjale so jih jedke in neprijetne.

»Morda je zares on?« si je dejal in se spomnil, kako je nekoč vprašal po njem svojega pokojnega očeta, pa ga je samo divje pogledal, mu pokazal hrbet in odšel. »Kako bi bilo mogoče, da ni še umrl? Ne, saj ne more biti. In vendar. Kaj je mislil s tistim: »Eden je že pri meni. Skupaj čakava ...?« Kdo je to? Ervin? Ve, kaj se je zgodilo? In kaj čakata, na koga? Na mene?«

Pred seboj je zaslišal udarce sekir in zagledal delavce, ki so podirali jelke. S tem je namah izginil nemir srečanja s starčkovo prikaznijo. Delavci so ponaglili delo, skupinovodja je pristopil, snel klobuk s krivci in spoštljivo pozdravil.

»Kako gre?« je vprašal Silan.

»V redu. Danes bomo tu gotovi. Jutri sežemo na ono stran.«

Zamahnil je z roko v smeri preko kolnika.

»So debla zdrava?«

»Skoraj vsa. Prvovrstno blago. Škoda ga je za take cene.«

»Prej še takih ni bilo.«

»Pa vendar ... Ne bo nikoli drugače?«

»Počakajmo. Večna ni nobena reč.«

»Škodo imate vi in jo imamo mi.«

»Zakaj vi?«

»Nu ... zaslužek pač ...«

»Niste zadovoljni.«

»Težko je živeti: za delo prejmeš malo, za potrebno izdaš veliko. Babe se nam suhe ko polenovke, otroci bledé. Ne rastejo, kakor smo mi.«

»Ne morem zvišati. Tako smo se pogodili. Bodite zadovoljni, da sem vzel vas. Drugi stoje s prekrižanimi rokami in se sami ponujajo ceneje. Za vsak denar vas zamenjajo, za samo moko in slanino.«

»Eden mi je včeraj omagal. Obolel je v ustih, zobje se mu majejo. Moral je domov in sem dobil drugega.«

»Je šel k zdravniku?«

»Ne.«

»Recite mu, naj gre.«

»S čim naj ga plača?«

»Naj stopi na občino.«

»Mu sporočim.«

»Moral bo v bolnišnico.«

»Menda ne?«

»Skorbut ... To je zaradi preenolične hrane. Imeli smo nedavno že tak primer. Sicer je ta bolezen znana le v orientu. Jejte zelenjavo! S čim se hranite?«

»Z žganci.«

»Vedno samo z žganci?«

»Vedno. Za drugo ne zaslužimo. In še nekaj,« je zajecljal.

»Kaj?«

»Ko bi nam dovolili nekaj litrov pijače ...«

»Kaj mislite! Veste, kako je vino drago.«

»Navadne pijače, gospod. Vsi so tako žejni.«

»Pridite zvečer.«

»Hvala, gospod.«

Silan si je ogledal podrta drevesa in blode ter se potem vrnil proti domu.

»Skorbut na Pohorju ...« je mislil spotoma. »Kakor med kuliji. Daleč smo padli. Lepe razmere. Toda plačaj, če moreš! Les iz odročnih gozdov požre že sam večino svoje cene.«

In s tem je bilo za Josipa Silana rešeno to veliko, bolno socialno vprašanje telesnega, zdravstvenega duhovnega in prosvetnega propadanja širokih množic najnižjih proletarskih plasti, živečih samo še za krožnik slabo zabeljenih žgancev in snop slame ali trave pod od utrujenosti in oslabelosti omaganim telesom preko noči v zasilni bajti sredi gozda. Ne, s socialnimi vprašanji se Josip Silan, tovarnar, lesni magnat in veleposestnik ni nikoli ukvarjal več kakor kolikor so zahtevali njegovi kupčijski interesi. Nasprotno, bil je celo trdno prepričan, da opravite s tem, da sploh najema delavce, čeprav za človeka nevredne mezde in živalsko naporno delo, veliko poslanstvo ljudskega dobrotnika. Delavci sami so pa bili od dolgih mesecev brez dela in zaslužka tudi že tako oslabljeni in onemogli, da se niso mogli več boriti za izboljšanje svojega položaja. Sestradan in od brezposelnosti demoraliziran delavec ne pozna stanovske solidarnosti. Žene se blazno za žlico žgancev, pripravljen se pobiti s svojimi sotrpini, ki bi ga hoteli zadržati. Proletarizacija proletariata. Paradoks, a resnica. Nova trenotna konjunktura lesne trgovine ni prinesla pohorskemu gozdnemu proletariatu rešitve. Podaljšala mu je te umiranje ...

Obubožanje delavskega in srednjega stanu je napredovalo z obupno naglimi koraki povsod, ne samo na Pohorju. Z njima sta hirala kmet in intelektualec. Namesto napredka, je nastopalo po slovenski zemlji vpadanje življenjskega standarda in z njim splošne omike ter izobrazbe. Držali so se samo srednji in višji sloji pridobitnikov ter posamezniki iz svobodnih poklicev. In izgledov v izboljšanje ni bilo nikjer. Država malega in zaostalega agrarja nivelizira mešane in neagrarne predele navzdol ne čisto ali pretežno agrarnih navzgor. Dr. Branko Kasjak je hotel v Mariboru o tem predavati, pa mu oblast predavanja ni dovolila. Cenzura je prepovedala svobodno kritiko gospodarskih zadev. Javno mnenje se je obleklo v uradno uniformo. Niso se izdajali samo odloki, o čem se ne sme, ampak celo že o čem se mora pisati. Zaščita kmeta je kmetov in splošni položaj pe poslabšala, ker je kmetu zaprla vsak kredit, upniku je moral vlagatelj moledovati, da je dobil posojilo na lastne vloge, če ga je sploh dobil.

Josip Silan pa zadnje čase vsega tega ni več videl. Pripadal je najvišji plasti pridobitnikov, odkar je spet zakraljeval na Silanovini.

Ko se je vrnil je odšel najprej na žago in potem k delavcem, ki so ob cesti nakladali les na tovorne avtomobile ter ga odvažali na postajo. Vse delo se je razvijalo v najlepšem redu, naročila so se izvrševala točno. Silan si je zadovoljno mel roke. Pozabil je na srečanje s Habakukom v gozdu in na vse druge male nevšečnosti. Silanovino je obsevalo opoldansko solnce. V rahlem vetru, ki je vel od pohorskih vrhov, so šumele jelše ob Jasnici. Po dvorišču se je bahavo šopiril petelin in kdaj pa kdaj zakikirikal, kakor da bi hotel opozoriti vse naokoli na svoje neomejeno gospodarstvo. Silan se je zastrmel vanj, se nasmehnil in dejal sam sebi:

»Ti in jaz. Misva edina. Ti na dvorišču in gnojišču, jaz na Silanovini in v vseh njenih podjetjih. Vse drugo so kokoši ... Imenitna primera, ha-ha-ha ...«

In ko je prišla mimo dekla, ji je dejal:

»Dajte petelinu zrnja.«

»Dobil ga je že,« je odgovorila.

»Nič ne de, dajte mu ga še. Kolikor hoče.«

Dekla je začudeno odprla usta, dejala pa ni nič. Odšla je v hišo, se vrnila s košaro piče za kokoši ter jo natrosila pred petelina. Ta se je na široko razkoračil, ukazujoče zakikirikal ter nato ponosno gledal, kako je hitela njegova družina od vseh strani in se zgrinjala okoli njega, kokodakala ter hitela zobat tečno hrano.

V Hrušnici je zazvonilo poldan, v tovarni je zatulila sirena.

XXVII. uredi

Novi vrtnar, ki so ga najeli spomladi, je očistil in preuredil uto iz rdečih vrtnic ter pripravil v njej Sidi najprijetnejše odpočivališče. Tam je presedela v časih dolge popoldanske in večerne ure, brala, šivala ali vezla. Včasih je tu sprejemala Mary in Jasno, ki je prihajala sem doli iz trga z vozičkom, v katerem je na mehkih blazinah sredi snežno-belih čipk počival njen prvi sinček. Najčešče jo je pa tu obiskoval dr. Frangež. Odkar je prebolela Ervinovo smrt, ga je zopet sprejemala kakor prej, samo bolj raztreseno in razdvojeno. Včasih mu je planila hrupno v naročje, ga objela, prižela k sebi ter obsipala s poljubi in nežnimi besedami, drugič je pa ostala hladna in kakor duševno odsotna. Zgodilo se je tudi, da ga je mučila s svojimi čisto neutemeljenimi muhami in scenami umišljene ljubosumnosti.

»Saj vem, da si prav tak, kakršni so drugi, vetrnjak, metulj, ki leta od cvetke na cvetko,« mu je govorila. »Seveda, sedaj ko sem taka, me ne ljubiš. Kako bi me tudi. Druge so mikavnejše. Moj med je posrkan ...«

»Sida!« jo je prosil zdravnik, »čemu me mučiš s temi krivicami, ki jih ne zaslužim? Niti v mislih se nikoli ne ozrem po nobeni drugi. Ko sem se oklenil tebe, so zame umrle vse.«

»Seveda, tega ne boš priznal. Kako tudi. Tako neumen nisi. Jaz pa vem, da moški sploh ne poznate zvestobe.«

»To more trditi samo kdor gleda na življenje z zaprtimi očmi in topo dušo,« je ugovarjal Danilo. »Nič ni bolj neumnega, kakor trditi pavšalno: vsi moški so taki ali vse ženske so take. Kako lepo in priprosto bi bilo življenje, ko bi bilo zares tako. V resnici je pa življenje ljudi in njih spolov dosti bolj komplicirano. Včasih sta si dva nasprotnih spolov stokrat bolj podobna kakor dva istega spola. Vsak moški in vsaka ženska sta individiji zase. Niti dveh enakih ne ustvari večno eksperimentirajoče življenje. Vsi doživljamo svojo usodo, vsak na svoj docela svojski način. So dobre in poštene ženske, so prav tako dobri in pošteni moški. Sicer pa absolutno dobrih prav tako ni, kakor ni absolutno slabih. V vsakem človeku, moškem in ženski, je poleg dobrega tudi vsaj nekaj slabega in poleg slabega tudi vsaj malo dobrega. In tako je prav, sicer bi postalo življenje enolično in do smrti dolgočasno. Žalostno je samo, da ti moram šele dokazovati, ko bi kot inteligentna žena morala vse to vedeti že sama.«

»Vidiš, to je zopet očitek,« se je ujezila. »Očitaš mi, da nisem inteligentna. Čemu si potem ne izbereš bolj inteligentne?«

»Prvič ti tega ne očitam, drugič pa: obstoja za mene sploh še možnost izbrati si drugo?«

»Čemu ne bi obstojala?«

»Ker sva preveč doživela in sva privezana drug k drugemu s tisoč neodstranljivimi vezmi. Te vezi bi se dale samo nasilno presekati, toda iz ran, ki bi s tem nastale, bi izkrvavela oba, ti in jaz. Kako moreš samo za trenotek misliti na možnost najine ločitve? Nisi nekoč sama z vsem svojim bitjem hrepenela po najini ljubezni in združitvi in šla preko vsega, da jo dosežeš?«

»Da, a to je bilo nekoč. Kako daleč je že za mano! Takrat sem zares mislila, da brez tebe ne bi mogla živeti. Potem je pa prišlo vse tisto, kar je prišlo. To leči sedaj nad menoj kakor mora. Med nama so težke stvari Danilo.«

»A samo včasih, kadar te prime neko čudno, meni docela nerazumljivo razpoloženje. Kadar si taka, kakršna bi morala biti vedno, si vsa drugačna. Kako si me na primer sprejela včeraj! Če včeraj ni bilo ničesar črnega med nama, zakaj je danes? Se je med tem kaj spremenilo?«

»Ni se. Toda kadar se spomnim vsega, ne morem biti drugačna. Saj se trudim, da bi odgnala te temne misli, a jih ne morem. Vedno se mi znova vrivajo v glavo. Naenkrat naju vidim ob mrtvem Ervinu in najine roke so krvave. Kako bi se mogla s temi rokami objemati? To so morda res le prikazni bolnih živcev, toda ozdravi jih, če moreš, saj si zdravnik.«

»Utvar domišljije ni mogoče zdraviti, moja draga; za to bolezen medicina še nima leka. Zdravilo je le v tebi, v tvoji volji in moči. Samo to si lahko krepiš in okrepiš, pa izginejo prividi tako popolnoma, kakor se v nič razkade megle, kadar posije na nje toplo solnce. Toda prav po tej edino možni poti nočeš in nočeš. Včasih se mi zdi. da v tem, da mučiš sebe in mene, celo uživaš.

Tokrat trpim ne toliko zaradi sebe, kolikor zaradi tebe, ker se mi smiliš. In zaradi otroka, ki ga obremenjuješ še preden si ga rodila. Mar zares nočeš, da bi mu prihranila trpljenje, ki sva ga zvrhano kupo užila midva? Hočeš prenesti še nanj svoje črne misli, da bo v njih blodil po življenju in zaman iskal mirnega pristanišča? Zavedaj se, da si kot mati odgovorna zanj. Se ti ne skrči srce ob misli, da bi te mogel kdaj preklinjati zaradi mračne, v njegovi duši puščene dediščine?«

Sida se je sklonila nad svoje vezenje in zaihtela. Danilo je nadaljeval:

»Vidiš, da me razumeš. Kdor ima moč razumevanja, mora imeti tudi moč obvladovanja samega sebe.«

»Saj jo imam, Danilo, a včasih vendarle opešam,« je vzkliknila, se stisnila k njemu in mu ovila roke okoli vratu. »Drži me! Bodi močan! Če omagaš, propadem. Vlivaj mi v dušo novih moči, da zaduše ta strašni mrak v meni. Pred njim me je groza ...«

Naslednjega dne ga je pričakovala na cesti vsa razigrane volje, in ko je prišel, je bila tako nežna, kakor malokdaj prej.

»Arhangel,« si je dejal zdravnik, a nekje v globini zavesti se je oglasila druga, mračna beseda »— Belcebub«. Ta beseda je divjala po njegovi podzavesti vse tiste zadnje tedne in se je sedaj izvila iz nje čisto jasna in določna. »Arhangel in Belcebub, vse v eni osebi, v čudoviti soseščini. Kadar prevlada v njej dobri, svetli duh, je najboljša ženska, kar jih je rodil svet, kadar pa zmaga temni duh, je najstrašnejša mučiteljica same sebe in vseh, ki jo ljubijo in so ji blizu ...«

O tem je razmišljal dr. Frangež še pozno v noč, ko je bil že doma in ni mogel zaspati. Razmišljal je kot človek in kot zdravnik, a končne rešitve ni mogel najti. Slutil je samo, da nekje nekaj ni v redu, da so v Sidini duši bolezenske motnje. Ta temna slatnja ga je gnala naposled v Maribor k tovarišu, ki jo je nekoč zdravil.

»Zdi se mi, da vem, kaj vas je pripeljalo k meni, gospod kolega,« je dejal zdravnik.

»Tembolje, prihranite mi uvod, ki mi ne bi bil prijeten.«

»Torej kar — in medias res?«

»Prosim.«

»Zaradi Side. Ne čudite se, vsi v Mariboru vemo, da ste njen ženin. Samo jaz pa vem, kako je v njeni duši, in — menda veste tudi vi ali vsaj slutite?«

»Slutim in se mučim. Ne morem in ne maram sam določati diagnoze.«

»Torej njena bolezen ni izginila? To sem si mislil.«

»Govorite odkrito!«

»Se ne plašite resnice?«

»Čemu bi se je plašil, ako je neizogibna?«

»Pravimo. Govoriva torej kakor se spodobi tovarišema. Gospa Sida spada po vsem svojem ustroju k evrisomskemu tipu. Značilnosti tega tipa poznate?«

»Da.«

»Široka pleča, širok obraz, široke grudi, kratek nos, polna lica, močne čeljusti ... Poznate tudi duševne lastnosti?«

»Splošno.«

»Potem veste, da obstoja za ljudi tega tipa — ako so seveda dane dispozicije rojstva in okolja — nevarnost duševne bolezni, ki ji pravimo psihiatri manično depresivna blaznost. Pri vaši nevesti sem opazil nagnjenje k tej bolezni že takoj, čim me je prvič obiskala. O tem me je prepričala predvsem njena silna in nagla spremenljivost. Razpoloženjem največje razigranosti slede neposredno razpoloženja težke potrtosti in moreče melanholije. Ste to opazili?«

»Žalibog,« je vzdihnil dr. Frangež.

»Se te spremembe ponavljajo?«

»Vedno češče in v močnejših oblikah. Spravljajo me že v obup.«

»Vidite, to sem slutil. Bal sem se, da bodo razburljivi dogodki njenega življenja docela porušili mojo gradnjo.«

»Kje so vzroki, gospod kolega? Se ne dajo odstraniti? Recimo s spremembo okolja, sugestijo?«

»Vzroki so že v njenem rojstvu. Vse kaže, da so duševne motnje te vrste v — rodovini Silanov. Kolikor sem mogel izvedeti, je njen stari oče pred smrtjo zblaznel. Mimo tega je bolehala tudi njena pokojna mati vse življenje za močno duševno depresijo. Tu imamo torej opravka z nesrečno kombinacijo obeh rodbinskih linij. Očetove in materine. Okolje z dogodki zadnju let je našlo ugodno podlago za svoje usodno razkrojevaino delo. Gospodarski polom, prisiljeni zakon z Ervinom Roganom, boji za rešitev iz tega zakona, Ervinov samomor in vse ostalo. To bi uplivalo kvarno tudi na živce zdravega človeka, brez prirojenih slabotnih nagnjenj. Seveda ne v taki meri in ne s takimi posledicami.«

»In prognoza?«

»Sam ste zdravnik in veste, da so vse prognoze le hipoteze. Kar morem teči, je leto, da obstoja velika nevarnost razvoja nagnjenj in rezultatov do skrajnosti, ki so mogoče, to se pravi: do resnične manično nepresivne blaznosti. Ako se to zgodi, bo vsaka rešitev nemogoča. Doseči bi se dala morda le trenotna izboljšanja.«

»Je to neizogibno?«

»Nikakor. Neizogibnosti ni. Vsak primer ima svoja lastna pota.«

»In zdravilo?«

»Zdravila imamo za glavo, prsa, želodec, trebuh, skratka — za telo, za dušo pa ...«

»Vem.«

»Jih nimamo.«

»Edino zdravilo je sugestivno uplivanje zdravnika, okolja in pacienta samega. — Predvsem je potrebno negovanje močne volje ...«

»Prav to ji neprenehoma priporočam.«

»Brez rezultata?«

»Vsaj vidnega.«

»Dokaz, da je volja že tako oslabela, da se z navadnimi sredstvi ne da več okrepiti.«

»In močnejša?«

»Jih imamo in nimamo. Vse je eksperiment. Pred vsem: mnogo vedre zaposlitve, toda ne take, ki bi utrujala. Potem sprememba okolja. Morda ne bi bilo slabo daljše potovanje, ali bivanje v gorskih zatišjih. Ne v hrupu. Seveda, tu je v napoto njena nosečnost. Ta razvoj še pospešuje.«

»Človek bi mislil, da bi moralo biti narobe.«

»V tem primeru ni. Okolje nosečnosti in dogodki, ki jih je povzročilo ...«

»Kaj naj torej storim?«

»Za vas bi vedel edino pravo pot ...«

»Ta bi bila?«

»Da ne silite v nesrečo.«

»To se pravi ...«

»Da se z njo ne poročite.«

»Tega ne morem, gospod kolega. Ljubim jo, in potem — jaz sem sam glavni krivec.«

»Nikdar ... Krivec je življenje, ki ustvarja nagnjenja in zapletanje, ki so izven naše volje. Ako ne bi bili vi, bi bil kdo drugi.«

»Menite?«

»Vem, zato si ne otežujte vesti z grehi, ki jih niste zagrešili.«

»Kljub temu ne morem slediti vašemu nasvetu.«

»Potem vsaj odgodite poroko.«

»Menite, da se bo njena bolezen med tem zmanjšala?«

»Ali bo pa tako napredovala ...«

»Da?«

»Poroka sploh ne bo mogoča.«

»Zdi se mi, da gledate prečrno.«

»Bom samo srečen, ako se potrdi. Govoril sem z vami kot s stanovskim tovarišem, in mimo tega ste me prosili naj vam ničesar ne prikrivam.«

»Točno. Hvala vam.«

To, kar je dr. Frangež slišal, se je pletlo v njegovih lastnih mislih že dolgo, dasi se je skušal z vsemi silami izogniti vsakim določnim zaključkom. Med tem, ko se kot zdravnik pri lastnih pacientih ali izmikal resnici, se je tu bal in se z njo boril. Ta volja do boja z njo mu je ostala tudi po tem razgovoru, dasi ni bila več tako močna. Sidi ni črhnil o vsem tem niti besedice, tembolj se je pa trudil, da bi v pogovoru z njo in opazovanju njenih raspoloženj ugotovil simptome razvijajoče se bolezni. In čudno, dozdevala se mu je, da so vedno šibkejši. Sida se je tiste dni nenavadno spremenila. Njena prejšnja potrtost in razdvojenost je skoraj docela izginila. Postala je razigrane volje, vsa polna upov in nove vere v življenje. Dr. Frangež se je veselil njene ozdravitve in po nekaj dneh sploh ni več mislil na prejšnje strahove.

»Medicina ni matematika, še manj pa je matematika psihiatrija,« si je dejal. »Življenje ima svoja čudna pota in skrivnostne zakone. Ne, Sida ni in ne bo nikoli blazna. Vse to so bili samo izrazi reakcije na razburljive dogodke njenega prejšnjega življenja. Sedaj se polagoma izgubljajo in bodo nekoč docela izginili. — Tedaj se bo pričelo tisto novo življenje, za katero sva prehodila ves križev pot trpljenja in ponižanja.«

Tako je govoril tudi Sidi. Poslušala ga je z zaverovanostjo v njegove bodrilne besede in kmalu sama verjela, da je tako in bo tako. Le včasih, kadar je bila sredi noči čisto sama, se je še prikradel v njeno dušo moreči obup, ves poln mračnih in zbeganih misli. Toda ta razpoloženja so navadno izginila prav tako naglo, kakor so prišla. Njene skrite misli ja zaposleval otrok. Živela je že vsa v materinstvu. Pripravljala se je na njegov prihod s pobožno mislijo ženske, ki se bliža izpolnitvi svoje najbolj vroče želje. Dasi je vsa nerodna, se je vendar sama odpeljala v Maribor k Danici, da si nakupi vse, kar je potrebovala. Ko jo je prijateljica videla vso vedro, se je razveselila.

»Taka si morala biti vedno,« je vzkliknila.

»Ah, pusti to!« jo je zavrnila Sida. »Ne maram slišati ničesar več o preteklosti. Vse tisto je mrtvo. Naj počiva v miru! Treba je misliti na sedanjost in bodočnost. Sedaj sem samo še mati.«

»A treba je, da postaneš tudi žena.«

»Se ne mudi. Veš, vnesla sem se. Danilo sicer sili, a jaz odlašam. Za poroko je potrebno pravo razpoloženje. Kje so že časi, ko sem mislila, da je to glavno.«

»Pa menda ne misliš ostati sama — z otrokom brez očeta?«

»Seveda ne. Morda je to glavno, kar me bo priteralo v novi jarem.«

»Ne ljubiš več Danila?«

»Da, ljubim ga, toda ta ljubezen je vsa mirna, nič več divja in viharna, kakor je bila nekoč. Zdi se mi, da je kakor dogorevajoči sad. Moja mladost je odcvetela. Osuli so se rožni listi ...«

»Kolosalno,« se je zasmejala Danica. »Tako še mlada, pa že starka!«

»Ne starka, je zrela žena.«

»Tudi le kaprica.«

»Kako?«

»Menim, da si vse to le trenotno domišljaš. Razumem: tudi mladega človeka se lotijo včasih take muhe. Pa izginejo, in takrat se nam zopet zahoče življenja, živega, razigranega, hrupnega življenja, Ti so oddihi. Brez njih bi se morda utrudili in bi res postali prezgodaj stari.«

»Se ti tako bojiš starosti?«

»Kdo, ki je mlad, se je ne boji?«

»Jaz.«

»Seveda ... Povej to komu, ki ti bo verjel, jaz ti ne bom.«

»Kaj je prav za prav starost? Ko sem bila stara deset let, so se mi zdeli že petnajstleni stari, ko sem jih pa sama štela petnajst, sem gledala tako čudno na dvajsetletne. V dvajsetem letu sem bila prepričana, da je s polnoletnostjo vsega konec, sedaj pa vem, da so ljudje menda sploh vedno mladi, še daleč tja preko petdesetih let.«

»Kje je potem tvoja logika: prej si mi govorila o starosti, sedaj pa praviš, da je sploh ni.«

»To je različno. Ni starosti, a tudi ni mladosti. Veš, kaj je resnična mladost? Čas, ko si neumna kakor goska in hodiš po svetu z očmi, ki vidijo vse samo v cvetju, ne vidijo pa za tem cvetjem trnja in črvov, ki razkrajajo lepoto. Samo to je resnična mladost. Najina je že za nama. Ne vrne se več. Oči so se odprle in vidijo tudi v stvari in reči in skozi nje. — Brezpogojna vera se je razgubila, namesto nje je stopila misel. Misel je pa smrt vere, saj si mi sama nekoč tako dejala, ali podobno. Se spominjaš?«

»Morda.«

»Vidiš, nisem pozabila. Bilo je takrat. Toda ne, ne maram se spominjati tistih dni. Pregrnila sem jih s težkim črnim zagrinjalom. Naj počivajo v miru, kakor mrliči v grobeh. Čemu bi s svojim razkrajanjem zastrupljali sedanjost? Spominjajmo se jih samo takrat, kadar jim prižgemo lučke, da jim svetijo v mrak večnosti, ki je od vseh skrivnosti zadnja in najgloblja skrivnost ...«

XXVIII. uredi

Hrušniška društva so priredila velik narodni tabor in ljudsko veselico. Prišli so gosti od blizu in daleč, največ pa iz Maribora, od koder je pripeljal na postajo ob Dravi poseben vlak zastopnike vodilnih društev in več sto ljudi obojega spola. Na dvorišču Društvenega doma je bil postavljen oder za govornike, za njim se je širil prostor za nastop, naokoli so pa bile postavljene mize ter klopi za gledalce in pivce. Trške hiše so bile okrašene z državnimi zastavami in zelenjem, po edini široki cesti med večinoma raztresenimi hišami je pa valovalo živahno vrvenje. Sejmarji, krošnjarji in berači so pridno izrabljali redko priložnost lahkega zaslužka. Posebno beračev se je nagnalo toliko, da so zasedli skoraj vse ovinke in ogle ter razkazovali svoje pokvečene ude, oslepele oči ali druge hibe in bolezni. Trški veljaki so sprejemali goste pri slavoloku pod trgom s skrbno pripravljenimi govori in naštevali imena vseh pomembnih in nepomembnih osebnosti.

Ko so se pričeli dolgovezni govori o potrebi utrjevanja narodne in državne meje, so se zgrnile vse množice na dvorišče Društvenega doma okoli govorniškega odra. Dr. Branko Kasjak, ki je stal s skupino akademikov in drugih mlajših inteligentov, si je nervoano grizel ustnice.

»Tako rešujejo našo mejo!« je dejal živinozdravniku Soršaku in ostalim. »Kolosalno. Danes se kar cede od besed, kako naj se tu v obmejnem ozemlju dvigne narodna zavest in gospodarska ter socialna neodvisnost, jutri pa, ko bodo spet sedeli v svojih uradih, po gostilnah, kavarnah ali pa doma pri svojih družinah, bo »ogrožena meja« pozabljena, kakor da je ni in je nikoli ni bilo. Pa recite, če ne tičimo Slovenci še vedno v roman tiki prve polovice in sredine devetnajstega stoletja? Kakor da bi se dali obmejni problemi rešiti s takimile zborovanji in veselicami. Bo poslej pri nas manj narodne mlačnosti in nezavednosti, manj gospodarske in socialne bede, manj prosvetne in kulturne zaostalosti ter politične nezrelosti?«

»Vraga,« je dejal Sorsak. »Vse bo, kakor je bilo. Nemčurski objestneži bodo dalje zastrupljali nezavedne množice, pohorski proletariat bo pa še bolj stradal, ko bo zapravil danes še zadnje pare za »narodno navdušenje«.«

»Tako je,« so pritrdili drugi.

»In vendar,« je nadaljeval koncipient, »bi bilo treba poseči z gigantskimi silami v vso to gnilobo, ki nas zastruplja prav do obisti in mozga. Treba bi bilo zadušiti demoralizacijo, ki sta jo zasejala revščina in politika; treba bi bilo dvigniti ubito gospodarstvo in denarstvo ter nuditi stradajočim vsaj zadosti velik kos črnega kruha. Govori kdo o tem?«

»In če bi toih govoril, z besedami ni še nič opravljenega,« je pripomnil nekdo.

»Pa tisto vedno naglašano bojevanje proti nemškutariji!« je vzkliknil Soršak.

»V narodni državi tega vprašanja sploh ne bi smelo biti. Je naša zasebna stvar? Ne, za vse to bi se morala brigati oblast sama.«

»Kličejo te na branik, če pa izpuliš koma zaradi tega le eno samo dlako, te obtožijo in zapro. Odščipni tujcu ali renegatu le centimeter repa, pa bo bežal v Ljubljano ali Beograd, kjer mu ga vrnejo cel meter.«

Vsi naokoli so se glasno zasmejali, da se je govornik začudeno ozrl v tisto stran in se skoraj zmedel. Dr. Kasjaku se je zahotelo, da bi stopit na govorniški oder in povedal svoje misli, toda prijatelji so ga zadržali. Ne zaradi škandala, ki bi bil nastal, ampak zaradi zastopnika politične oblasti, ki je prežal na vsako izgovorjeno besedo.

Poslušalci so molčali, ali pa leno kimali. Večinoma so čakali le, kdaj bi govorov konec in se bo pričela zabava in ko je po dolgem času stopil z odra zadnji govornik obsežne vrste, je bilo vse spet pozabljeno. Med množico je završalo kakor v panju. Oglasile so se šale. Žejni so hiteli k šotorom za pivo in vino kjer so stregla brhka hrušniška dekleta.

Tudi dr. Branko Kasjak se je napotil s svojo družbo na zabavišče, kjer je srečal dr. Frangeža in sodnika Petrovčiča ter ju povabil k svoji mizi, kjer se je kmalu vnela srdita debata, kakor vselej kadar sta trčila skupaj koncipient in sodnik.

»Vsak človek pripada najprej samemu sebi,« je razlagal Petrovčič, »nato svoji rodbini, potem narodu in po vrsti rasnemu sorodstva, celinstvu ter človeštvu kot celoti.«

»Čisto točno,« je dejal dr. Kasjak. »Zaradi tega je tudi vsak Slovenec najprej človek, nato član družine, potem svojega naroda, slovanstva, evropstva in človeštva.«

»Katerega svojega naroda?« ga je prekinil sodnik.

»Slovenskega, ker slovanskega naroda ni, ampak so le slovanski narodi. Zaradi tega tudi ne more biti slovanskega nacionalizma, ne v celoti ne v manjših skupinah, ampak je lahko le slovanska skupnostna zavest.«

»To se pravi, da negiraš tudi možnost obstoja jugoslovanskega nacionalizma? Čemu slepomišiš? Na dan z besedo!«

»Kdo slepomiši?« se je razburil Branko. »Hočeš jasno definicijo mojega prepričanja?«

»Hočem.«

»Torej: Izpovedovanje pripadnosti k etnični narodnosti je ...«

»Nacionalizem.«

»Izpoveduje pripadnosti k politični narodnosti.«

»Patriotizem.«

»Nacionalizem je tedaj lahko le etničnega izvora, nikoli državnopolitičnega, ako etična in politična narodnost nista identični.«

»Jasneje! Kaj hočeš s tem?« je silil sodnik.

»To, da jugoslovanskega naroda v etničnem smislu ni, ampak obstoja le v dravnopolitičnem. Zato tudi ne more biti jugoslovanskega nacionalizma, marveč je lahko le jugoslovanski patriotizem.«

»To je miselnost blagopokojne cesarsko-kraljeve Avstrije,« je planil sodnik. »Nekoč si me zmerjal z mladim starcem, sedaj si pa dokazal, da tičiš sam še dlje v preteklosti, kar v prejšnjem stoletju. Vas bi ozdravilo samo novo suženjstvo. Treba bi vam bilo le nekaj tednov fašističnega gospodarstva, kakršno čutimo na Primorskem, ali pa režima, kakor je na Koroškem, pa bi videli, kako jugoslovanski nacionalizem ni samo mogoč, ampak je tudi edina odrešitev.«

»Natolcevanje in oguljeni argumenti, s katerimi ne spraviš s sveta problema, ki obstoja in bo obstojal, dokler ne bo rešen.«

»In kako naj bi se rešil?«

»Kako? Združitev dveh ali več etničnih enot ustvari ob ohranitvi etničnih individualnosti lahko samo enotno državnopolitično narodnost, nikoli pa ne etnične. Država, ki je torej ustvarjena iz dveh ali več etničnih enot in noče biti last le ene same, se more urediti samo na temeljih popolne avtonomije etničnih enot. Ako se ne uredi tako, to ni skupnost etničnih individualnosti, ampak domena ene same, vladajoče, ki je navadno številčno ali kako drugače močnejša od drugih. V stran potisnjene enote postanejo ipso facto narodne manjšine. Cilj take vladavine ni sožitje enakopravnih, ampak hegemoniziranje vladajočih. To je teorija, iz nje pa izhaja tudi že sama po sebi tudi praksa. Ni to logično?«

»Logično je, a vsa ta logika je nepotrebna, ker je zasnovana na napačnem izhodišču,« je dokazoval sodnik. »Tvoje izhodišče je zanikanje obstoja etnične skupnosti našega državnega naroda. Tega zanikanja pa ne moreš opravičiti z argumenti, ki bi bili nesporni. Na taki podlagi bi lahko odrekal etnično homogenost tudi Nemcem, Italijanom, Špancem, ali komrkoli. Dejstvo, ki ga vse tvoje argumentiranje in logiziranje ne spravi s sveta je, da smo Jugoslovani vsaj toliko etnično homogeni, kakor navedeni narodi ali pa v marsikaterem oziru še bolj; razlika je le v tem, da je pri njih zavest zlitja v enoto že izkristalizirana, pri nas pa še ni.«

»Zakaj ni? Ker ne more biti.«

»Nikakor, pač pa zato, ker so v nas še žive razdiralne sile, katere so nam vcepili nekoč umetno naši tuji gospodarji Nemci, Madžari, Turki in ne vem še kdo vse, v katerih življenjskem interesu je bilo, da ne nastane med Solunom in Trstom homogena etnična in po tej politična enota. Trobiti v svet tvoje stališče, pomeni zaradi tega služiti interesom tistih, ki komaj čakajo, da bi nas spet zasužnjili. Potem bi pa seveda spet priznavali etnično homogenost Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ako obstoja se v čem kako vprašanje, v tem gotovo ne obstoja, pač pa obstoja v pravilni ureditvi notranje uprave, ki bo spoštovala pozitivne dobrine obstoječih delov, a jih obenem usmerjala v višjo skupnost enotne bodočnosti. V tem je več problema

»To sta dve stališči,« se je vmešal dr. Frangež. Izražata se že vsa ta leta v vsem našem političnem življenju, in bodimo odkriti, na škodo prvemu kakor drugemu. Ne strinjam se z nobenim ekstremizmom, moram pa odkrito priznati, da te razdvojenosti nikoli ne bi bilo ali vsaj ne v taki prenapeti meri, ako se pri nas ne bi bile storile tolike nepotrebne napake, v prvi vrsti upravne. In še nekaj: bali smo se in se še bojimo odkritega in dokončnega razčiščenja pojmov. Vedno se je skušalo vse to prekriti z nekim plaščem misterioznosti. Oprostite, zdi se mi včasih, da se prepiramo v naši državi prav za tisto, zakar so se v srednjem veka o vprašanju svete trojice. — Pravoslavna cerkev je ostala pri svoji, katoliška pa spet pri svoji razlagi, vprašanje pa je, če se je sveta trojica zaradi tega kaj spremenila?«

»Nekaj podobnosti je res,« je ugovarjal sodnik, »toda v bistvu je naš problem vendarle docela drugačen. Tam je šlo zgolj za teorijo, tu pa gre za živo prakso. Še celo za prekleto živo, ki zadeva nas vse do zadnjega državljana. Zaradi teh sporov ostajajo nerešena gospodarska, socialna in kulturna vprašanja.«

»Točno,« je pritrdil dr. Frangež. »Ako bi se le polovica energije, ki se potroši za ta prerekanja, uporabila za druge namene, bi v Jugoslaviji rahko živeli kakor v obljubljeni deželi.«

»A kdo je tega kriv?«

»Petrovčič,« je vskliknil koncipient.

»Kasjaki,« je ugovarjal sodnik.

»Oboji,« je odločil dr. Frangež. »Ako bi se približai drug drugemu vsaj na sredi poti, bi se osti znatno okrušile. — Pustite že enkrat ekstreme!«

»Tu ni nikakih ekstremov,« se je razburil sodnik. »Samo suha dejstva so, skoraj matematična.«

»Pri nas,« je vskliknil koncipient.

»Nikakor tako, prijatelj!« je miril zdravnik.

»Treba bo še drugače,« je vztrajal sodnik.

»Da, s pestjo,« je kriknil dr. Kasjak. »S pestjo po tebi, renegat.«

»Kdo je renegat?« je zarjul Petrovčič in planil kvišku.

»Kdor piše svoj slovenski priimek s črko, ki je slovenska abeceda ne pozna ...«

»S kakšno črko?«

»Z mehkim „ć“ — Petrovčić.«

»Komunist!« mu je zalučal v obraz sodnik. »Za to žalitev boš še odgovarjal.«

»A ti boš za „komunista“.«

Razburjena debatanta sta se hotela zakaditi drug v drugega in bi se tudi bila, da nista planila med njiju dr. Frangež in Soršak, katerima so se pridružili še drugi iz okolice. Prepir je vzbudil že splošno pozornost. Okoli mize se je pričela gnesti množica radovednežev.

»Kaj je? Čemu so se sprli?« je vprašal nekdo.

»Je že vse v redu,« je odgovoril zdravnik.

»Ni,« je ugovarjal sodnik. »Naj prekliče žalitev.«

»Prekliči jo ti!« je odgovoril trmasto koncipient.

»Oba,« je odločil zdravnik.

»Ne.«

»Nikoli.«

»Pač. Podajta si roke in mir besedi!«

Dr. Kasjak in Petrovčič sta si stala še nekaj hipov trmasto nasproti, potem sta pa povesila oči in se nazadnje uklonila ter pobotala.

»Tako, fanta,« je dejal zdravnik. »Sedaj trčita z menoj in pijta! Na zdravje sporazuma! Pa ne samo vajinega, ampak nas vseh, od Drave do Vardarja. Potem pa mir in — Amen.«

Radovedneži, ki so se že veselili spopada in pretepa, so se razočarani razšli. Tisti, ki niso vedeli, zaradi česa je nastal prepir, so trdili:

»Sprli so se zaradi deklet.«

»Seveda, zaradi česa drugega.«

»Ljubezen in alkohol.«

»Mladost in norost.«

»Pa še inteligenta ...«

»Ta je slabša kakor mi.«

Nekdo je intoniral pri sosedni mizi:

Mi smo mi,
mi smo Štajerci
kar zaslužimo,
vse zaružimo ...

Kmalu je pelo vse omizje in v novem hrupu je utopila vsa debata, kakor da je nikoli ni bilo.

Tedaj se je pa preril skozi množico do dr. Frangeža Silanov šofer in ga poklical na stran.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal zdravnik zaskrbljeno.

»Gospa bo rodila.«

»Je nevarno?«

»Ne vem. Kličejo vas.«

»Pridem takoj. Počakajte me na cesti.«

»Kam hočeš?« ga je prijel koncipient, ko se je hotel posloviti. »Tu ostaneš!«

»Ne pustimo te,« je pijano vzkliknil sodnik.

»Moram. Zdravniška dolžnost.«

»Danes je narodni tabor in ni nobenih dolžnosti,« je majaje se silil dr. Kasjak.

»Zdravniške dolžnosti so vedno,« je ugovarjal dr. Frangež. »Sicer pa — se kmalu vrnem.«

»Počakamo.«

»Potem že.«

»A da se res vrneš.«

»In kmalu.«

»Gotovo,« je vzkliknil zdravnik, se odtrgal od družbe in skoraj stekel na cesto, skočil v avtomobil in se odpeljal proti Silanovini. Spotoma je skušal obrati svoje misli, a se mu ni posrečilo; neprenehoma jih je razbijala neka čudna čustvena disonanca, rastoča v z ničemer utemeljeno, čisto podzavestno mračno slutnjo.

Pri Sidi so bile Matilda, Helena in babica. Poslednja je sprejela Danila še na hodniku.

»Pojavljajo se komplikacije, gospod doktor, ki zahtevajo zdravniške pomoči.«

»Potem mora šofer takoj po specialista v Maribor,« je dejal zdravnik vznemirjeno.

»To bi trajalo dolgo. Poklicali smo vas ...«

»Ne morem. In — ne smem.«

Babica ga je začudeno pogledala.

»Pomagali ste že v težjih primerih.«

»Ne gre za to ...« je zamrmral v zadregi.

»Razumem,« je dejala čez trenotek. »A tu vendarle ostanete?«

»Ostanem.«

»Dr. Frangež je v naglici napisal na vizitko nekaj besed, jo vtaknil v ovoj, dodal specialistov naslov in oddal šoferju:

»Vozite naglo!«

»Brez skrbi.«

Motor je zabrnel in čez hip je avtomobil že izginil v večernem mraku na cesti proti postaji.

Zdravnik se je zastrmel za njim. V njegovi duši so vihrala vznemirjena čustva očeta pred rojstvom otroka, pomešana s skrbjo za njo, ki mu ga daje ...

XXIX. uredi

Skozi zastrta okna so se kradli v sobo drobni žarki popoldanskega solnca in risali po preprogah svetle lise. V zadušljivi mir so udarjali le tiktaki ure, ki je stala na stelaži v kotu. Na z blazinami in odejami preobloženi postelji je ležala Sida negibna in vsa voščeno bleda, na prvi pogled brez življenja. Ob postelji sta sedela babica in dr. Danilo Frangež, oba prav tako negibna kakor bolnica. V njima je molčala odrevenelost mučnih ur upanja in strahu. Zganila sta se šele, ko so se narahlo odprla vrata in se je na pragu prikazala stara Matilda. Prav tedaj se je pa tudi spremenila voščena barva Sidinega obraza. V lica je zaplala kri: sprva rahlo, da niti opaziti ni bilo mogoče, potem pa močneje, da je dobila koža rožnat blesk. Grudi so se pričele premikati, glava se je nagnila in trudne veke so se razkrenile. Izpod njih so pogledale zamegljene oči in začudeno, nerazumevajoče obvisele na stari služabnici. Nato so napravile počasno pot do babice in zdravnika. Usta so se odprla, ko da bi hotela nekaj vprašati, roke so se dvignile in se naposled zopet trudne spustile na odejo.

»Sida ...« je vzkliknil zdravnik, se dvignil in sklonil k njej. V tem vzkliku je bilo izraženo veselo sproščenje po mučnem strahu dolgih ur.

Sidine oči so postajale jasnejše, razumevajoče. Njena desnica je tiho segla po Danilovi.

»Hvala Bogu!« je vzkliknil zdravnik. »Sedaj bo vse dobro. Kako se počutiš? Me poznaš?«

»Da,« je šepnila. Potem so se pa njene že čisto prebujene oči napotile na poizvedovalni sprehod po sobi. Ko so se vrnile k Danilu, je bil njihov pogled začudeno, skoraj prestrašeno vprašujoč. Tudi ustnice so se zgenile, tistega, kar so hotele, pa vendar niso vprašale. Kakor da bi se bale udarca strahu, ki se je tako nenadoma pojavil v zopet osveščeni duši. Zdravnik je ugenil vprašanje in strah, zato je namignil Matildi, ki se je drsajočih korakov napotila v sosedno sobo. Sidin pogled jo je spremil in obvisel nato napeto na vratih. Ko se je pa stara služabnica zopet prikazala z drobnim tovorom na rokah, je bolnica sunkoma dvignila ter razširila roke:

»Otrok ... moj otrok ...«

»Sinček ...« je vzkliknil Danilo.

Sida se je hotela dvigniti, a babica jo je zadržala, vzela Matildi iz rok otroka ter ga rahlo položila v materin objem. Sida ga je pogledala s plamtečim pogledom, okoli usten ji je zaigral nežen smehljaj in roke so stisnile k ustnam drobno stvarco, ki je zaradi premikanja ostro zavekala. Tedaj je za mlado mater izginilo vse okoli nje. V mrak daljave so izginili Danilo, Matilda in babica. Pred njo je stal le njen otrok, ves poln čudne svetlobe, kakor z neba vtrgana zvezda.

»Otrok ... sin ...« so šepetale njene ustne in iz oči so pripolzele solze neskončne radosti.

»Ne vznemirjaj se!« je zaprosil Danilo. »Rešili smo vaju le z velikimi napori. Zato potrebujeta mir oba, ti in otrok.«

Toda Sida ga ni poslušala. Morda ga niti slišala ni. Njene trudne roke so nežno stiskale k srcu drobno bitje, ki se je ob materini toploti zopet pomirilo. Ustne so pa ponavljale kakor v vdani molitvi:

»Otrok ... otrok ...«

»Dovelj je, Sida!« je dejal Danilo in ji hotel vzeti otroka, pa mu ni pustila.

»Moj je ...« je vzkliknila in ga pogledala tako čudno in tuje, kakor da je tat, ki ji hoče odvzeti najdražji zaklad.

»Seveda je tvoj: čegav pa?« ji je potrdil. »Toda prav zaradi tega ga moraš pustiti, da se po nepotrebnem ne vznemirja. Slaboten je še in tudi ti si oslabljena. Miru potrebujeta.«

»Pri meni bo,« je odločila neizprosno. »Tu, na mojem srcu.«

»Potem naj leži na mini, da zopet zaspi,« se je vdal zdravnik. »Oba morata biti mirna.«

Tedaj se je Sida mehko ozrla vanj, kakor da bi se mu hotela s pogledom zahvaliti. Njena desnica se je dvignila k njemu. Sklonil se je k njeni glavi in jo rahlo poljubil, a njena roka je odpeljala njegova usta še k otroku.

»Poljubi ga!« je zacepetala. »Najin otrok ...«

Ko je bil sklonjen k otroku, mu je položila roko okori vratu:

»Sedaj je vse dobro. Izginile so tiste srašne pošasti s kremplji in kljuni.«

»Kakšne pošasti?« je vprašal začudeno.

»Divjate so prej okoti mane in mi hotele ugrabiti otroka. Vso noč in ves dan sem se borila z njimi. To je bilo strašno.«

»Bili so le vročični prividi omotice.«

»Ne, ne. Videla sem jih razločno, in čutila tudi. Dotikale so se me. Na srce so mi sedale in na glavo. Saj jih ne bo več?«

»Nikoli več,« je dejal Danilo.

»Kako spačene obraze so imele! Moj Bog! Tudi on je bil med njimi. In Habakuk. Varuj me!«

»Pomiri se!«

»Tudi ta ženska je bila ...« Pokazala je na babico z izrazi mračnega strahu.

»To je babica,« je dejal Danilo.

»Da, gospa. Saj me poznate?«

»Ne, ni,« je zašepetala Sida. »Preč!«

»Bedela sem ves čas pri vas. Zdravnik mi je naročil ...«

»Preč!« je ponovila Sida in boječe skrila otroka pod odejo. Zdravnik je molče namignil babici, ki se je odstranila skupaj z Matildo. Ko sta izginili, se je Sida pomirila. Ogledovala je nekaj časa otroka, nato Danila. Zdravniku se je zdelo, da nekaj misli, a ne more domisliti. Tako čudno tuj in odsoten je bil njen pogled.

»Ni še popolnoma osveščena,« je pomislil. »To so le svetli trenotki med prividi. Treba bo paziti.«

Sklonil se je nežno k njej:

»Sedaj sta rešena, ti in otrok, najin otrok. Okrevala boš in potem se nama uresničijo vse lepe sanje. Samo mirna bodi in preudarna.«

Pogledala ga je mirno in živo.

»Ne trudi se, Danilo. V meni je mračno, grozotno mračno. Kaj ste mi storili?«

»Ničesar, draga. Porod je bil težek. — Vso noč sta se trudila zdravnik in babica. Bilo je grozno. Potem si se onesvestila. Ležala si v omedlevici.«

»Koliko je ura?«

»Osemnajst ...«

»Osemnajst. Toliko takrat ...«

»Kdaj?«

»Neumnost,« je vzkliknila in se trpko nasmehnila. »Vse je neumnost

»Kaj je neumnost?«

»Vse ...«

Po porodu je Sida hirala kljub vsej skrbi in negi. Ko je vstala, je bila kakor senca. Posedela je z otrokom v svoji sobi ali na vrtu, žarečem v barvah jeseni, ki se je tiho kradla s pohorskih vrhov v Hrušniško dolino. V njenem duhu so se pojavile vse češče motnje, ki so ji zakrivale jasne misli kakor jesenske megle vedro nebo.

Zgodilo se je včasih, da se je sredi vedrega smeha pričela jokati in je nihče ni mogel potolažiti. V takih trenotkih ni marala govoriti. Samovoljno je vložila pri sodišču prošnjo za spremembo otrokovega priimka. V vlogi je izjavila, da otrok ni zakonski, in zahtevala, da dobi njeno dekliško ime — Danilo Silan. Zaman sta ji dr. Frangež in odvetnik prigovarjala, naj počaka na poroko, da dobi dete pravega očeta.

»Ne,« se je uprla, »sin Side Silanove mora biti Silan. Postati mora začetnik novih silanovskih rodov, osvobojenih dediščine preteklosti. Vse drugo naj izgine!«

Danilo se je končno vdal, vendar je razločno čutil, kako se z vsakim dnem bolj poglablja prepad, ki se je odprl med njima. Ona, ki jo je ljubil z vso svojo ljubeznijo, se mu je odmikala kakor nekaj abstraktnega, neobstoječega. Vezi so se trgale. Njuni duši sta se odmikali druga od druge. Njena se je izgubljala v nekih mračnih daljavah, v katere ji njegova ni mogla slediti. Ko je drevje izgubljalo listje, se je odsotnost njegovega duha še povečala. Sida je postajala vsak dan bolj odljudna. Živela je v tesnih vezeh samo še z otrokom, a tudi s tem ne vedno. Bili so dnevi, ko je pozabljala celo nanj, kakor, da ji je čisto tuj. Včasih pa je njeno početje z otrokom vzbujalo strah. Danilo, ki je prihajal kljub novemu položaju vsak dan na Silanovino, se je pričel bati. Naposled ni vzdržal več. Poklical je v Hrušnico Sidinega mariborskega zdravnika in mu odkril svojo bojazen:

»To je strašno? Kaj naj storimo?«

»Zgodilo se je, česar sem se bal,« je dejal zdravnik. »Njena vedrina pred porodom je bila le mir pred viharjem. Porod ni strl njenih telesnih moči, ampak je razrahljal tudi duševne. Meglitev njenega razuma se stopnjuje.«

»Ni prav nobene pomoči?«

»Nobene, gospod kolega.«

»In če nastopi popolna zameglitev?«

»Tako naglo se to menda ne bo zgodilo. Vendar morate biti pripravljeni tudi na to.«

»In otrok?«

»Treba bi ji ga bilo vzeti.«

»To mislim tudi sam. Toda ...«

»Vem. Odvzeti otroka bi katastrofo samo še pospešilo. Toda v njenih rokah ga vendarle ne moremo pustiti.«

»Mislite, da je v nevarnosti?«

»Nedvomno. Kadar se ji zamegli razum, je nerazsodna. Takrat bi ga lahko tudi ubila. Hote sicer ne, toda v blaznosti stori lahko marsikaj.«

»Potem se mi zdi mogoča le ena sama pot: odtujevati ji otroka polagoma.«

»Pravilno. Lahko pa tudi to ne bo. Potrebna bi bila velika previdnost. In pred vsem: ne smete je nikoli pustiti z njim same.«

Po tem razgovoru je poizkusil dr. Frangež še zadnje. Hotel je uplivati na Sido potom njenih prijateljic, predvsem potom Danice. Obiskal jo je sam in prosil, naj bi prišla za nekaj dni v Hrušnico.

»Težko se odtržem od doma,« je dejala, »toda za Sido in za vas storim vse.«

Dr. Frangež je pričakoval, da bo Sida sprejela Danico z veseljem, v resnici je pa ostala tudi ob njej hladna in odsotna.

»Čemu si prišla?« jo je vprašala skoraj neprijazno. »In čemu se držiš tako čudno? Ad, da, vem — tudi ti misliš, da sem blazna. Vsi mislite tako. Pa nisem. O, ne, ha-ha-ha ... Vi ste blazni. Vi vsi — ti, Danilo, Mary, Jasna, Matilda, Helena, oče ... Vsi ... Jaz sem pa pametna. Edina. Ko bi le videli vse tako, kakor vidim jaz. V daljavo zrem in vsem vidim. Tudi tisto, kar se dogaja v tujih hišah in krajih. Včasih je prav zabavno. Moram se smejati. Kako nori so ljudje. Vsi po vrsti. Ena sama velika noriščnica.«

»Seveda je tako,« ji je pritrdila Danica. »O tebi pa nihče ne misli, da si blazna. Nasprotno ...«

»To samo tako praviš. Vsi pravite tako, mislite pa vendarle. Jaz vem vse. Sinoči sem se pogovarjala z Ervinom. Tudi on misli, da se mi meša.«

»S kom si govorila?« jo je začudeno vprašala prijateljica.

»Saj sem ti dejala, z Ervinom. Skoraj vsak večer prihaja k meni. S Habakukom prihaja. Posadim ju v naslanjač in potem se pogovarjamo. Včasih je prav zabavno. Ko bi vse vedela, kaj mi pripovedujeta.«

»Kaj ti pripovedujeta?«

»O, tega ti pa ne povem. Ne smem. To so skrivnosti.«

»Pa veš, da je Ervin umrl?«

»Umrl? Ha-ha-ha ... Kako umrl? Kaj se to pravi? Da, tudi meni so rekli, da je umrl. Položili so ga celo na oder, pa ni bilo res. Bila je le komedija, da bi me prestrašili. Dejali so mi, da sem ga jaz umorila, in ko je potem prišel, sem ga odkrito vprašala. Zasmejal se je. Ne, on ve, da ni res ...«

Čez nekaj časa je pa govorila popolnoma pametno.

»Vidiš,« je dejala, »vedno si mi zatrjevala, da se nisi poročila iz ljubezni in da te na moža ne veže nobena globlja vez, pa živita kljub temu lepo in srečno. Saj nisi tako slaba, kakor govoriš.«

»Psi, ki lajajo, navadno ne grizejo,« se je zasmejala Danica. »Teorija je eno, praksa drugo. Morda je življenje tem lepše, čim manj o njem razmišljamo.«

»Da, da,« je pritrdila Sida, »jaz sem preveč razmišljala, preveč analizirala in secirala. Ni bilo prav.«

»Potem nehaj,« je svetovala prijateljica, vsa srečna, da govori zopet razumno. »Pozabi na vse in živi!«

»Živi, živi, če moreš. Med temi norci? Tebi ne pripovedujejo neprenehoma norosti, kakor jih meni.«

»Kdo ti jih pripoveduje?«

»Vsi, saj sem ti že dejala.«

Tako so se v vsem govorjenju in početju menjavali časi popolne vedrine Sidinega razuma s časi zamegljenosti ter popolne duhovne odsotnosti. V tistih dneh se je pričela ogibati ljudi in je včasih pozabljala tudi na otroka, kakor da ga sploh ni. Sedela je v svoji sobi in se ukvarjala z najrazličnejšimi nesmiselnimi posli, ali pa je topo zrla predse in se pogovarjala sama s seboj. Potem se je napotila ven in se potikala po gozdovih. Hodila je ob bregovih Jasnice, se spuščala po strmih stezah k strugi ter bredla in brodila po vodi, kakor da nekaj išče. Najčešče je pa stala, odnosno sedela na robu skal nad jezom in nemo strmela v penečo se globino. Za ljudi, ki so jo srečali ali hodili mimo nje, se navadno ni brigala. Zgodilo pa se je tudi, da je v strahu pred srečanji pobegnila s poti v gozd. Bežala je po goščavi in strminah, da se je vsa raztrgala in razpraskala. Za svojo zunanjost se sploh ni brigala.

Doma so jo puščali, da je delala, kar je hotela, samo kadar je vzela v naročaj otroka, so jo nadzirali. Oče, ki je imel tiste dni čez glavo posla s tovarno in lesno trgovino, se za njo ni veliko brigal. Le včasih se je ustavil in se nemo zastrmel za njo. Ob tem je čutil v sebi nekaj neprijetnega in nerodnega, toda v bistvo teh občutij se ni poglobil. Ni se zavedal, ali se pa ni hotel zavedati, da je usoda njegovega edinega otroka v neki neposredni zvezi z njegovo krvjo in njegovim življenjem. Bil je preveč omejen na svoja lastna ugodja in osebna zanimanja da bi bil mogel stopiti iz sebe v tuje življenjske kroge, pa naj bi bilo to tudi življenjski krog njemu najbližjih. Kakor je hodil tuje mimo usode svoje žene, tako je hodil tudi mimo tragedije svoje hčere.

Edini, ki je resnično trpel, je bil dr. Frangež. Njegova ljubezen do Side še ni ugasnila, samo spremenila se je. V tej ljubezni ni več iskal tistega, kar išče moški ob zdravi in razumni ženski. Čutil je bolj potrebo globokega sočustvovanja in nadosebne dobrote. Telesnost se je umikala nekemu novemu razpoloženju, ki se ga sam morda niti zavedal ni. To razpoloženje je bilo podobno krščanski dobroti, toda brez izvora v veri. Vstajalo je iz neke globoke in neodoljive želje biti dober, neskončno dober in usmiljen. S to dobroto in usmiljenostjo je prenašal bolečine Sidinega položaja. Z njima se ji je približeval, presedel z njo dolge ure v molku ali zmedenem pogovoru. Samo včasih, kadar je bil Sidin duh veder, se je med njima obnovila stara vez. Zgodilo se je tudi, da je jasno čutila svojo usodo in skrušena iskala pomoči in tolažbe v njegovi dobroti.

»Glej,« mu je dejala nekoč v takem trenotku, »kako čudno so se izmaličile najine sanje. Se spominjaš tiste prve pomladi srečanja v gozdu, snidenj tu, poti skozi noč z Danico in potem vseh tistih iskanj novih poti med tvojim in mojim srcem? Kako lepe načrte sva ustvarila, kakšne gradove sva gradila na rožnate oblake jutrnjih zor! Bila sva kakor dva mlada orjaka, ki hočeta podreti in na novo zgraditi svet, odstraniti vse ovire, pa naj bi bile večje in višje kakor so vrhovi Pohorja. Vse sva usmerila k enemu samemu cilju.«

»Katerega sva končno dosegla,« je dejal. Toda v njegovih besedah ni bilo veselja zmage, bila je prej tiha, bolestna resignacija.

»Dosegla strta ...« je vzdihnlla. »Zdi se mi, da se je ves svet strahotno spremenil. Nič ne ločim več dni od noči. Včasih se sredi belega dne izgubim v mraku. Nič ne vem, kje sem in kod hodim. To je bolezen, kaj ne?«

»Bolezen, ki bo kmalu minila.«

»A blazna nisem. Kaj ne da nisem? Ti tega ne misliš?«

»Nikoli.«

»Ah, da, kaj govorim?« je vzklikntia nenadoma. »Seveda misliš. Tudi ti misliš. Čemu ti sploh vse to pripovedujem? Kdo si prav za prav? Človek? Da, človek si, pa vendarle nisi čisto človek. Človek je drugačen. Rada bi ga srečala. Šla bi daleč, daleč na kraj sveta. Tam bi ga našla ...«

»Kakšen bi moral biti tisti človek,« je vprašal radovedno.

»Kakšen? Brez telesa ...«

»Človek brez telesa? To bi bil duh.«

»Da, duh; duh dobrote, čistosti in popolnosti, katerega se ne bi držalo nič pozemskega, nič umazanega, nič grešnega. Samo s pomočjo takega človeka bi se očistila in osvobodila vsega, kar sem zagrešila in kar so dragi zagrešali nad menoj.«

»Ti si brez greba,« jo je skušal prepričati. »Zagrešila nisi ničesar.«

»Nekoč sem iskala poti v višine,« je nadaljevala, »pa je nisem našla. Sedaj pa vem, da sem bila že zelo blizu iskanega. Ne, naše poslanstvo ni v brezobzirnem uživanju ampak v žrtvovanju, ki vodi do očiščenja v najvišji lepoti človeške duše. Tja se napotim, a sama. Nihče ne sme z menoj.«

»Tudi jaz ne?«

»Ne. Saj ti si prav za prav tisti mlinski kamen, ki se mi je obesil okoli vratu in me tiščal v blato nižin. Zaradi tebe se nisem mogla sprostiti.«

»Ne govori tako,« je zaprosil. »Dobro veš, da sem te resnično ljubil in te ljubim še vedno z ljubeznijo, ki je pripravljena na najvišja žrtvovanja.«

»Samo ne na žrtvovanje ljubezni same,« je ugovarjala.

»Si bila ti pripravljena na tako žrtvovanje?«

»Žal tudi ne, ker me je tiščala peza mlinskega kamna.«

»A čemu so potrebna vsa ta bolna razmišljanja? Čemu bi morala premišljevati življenje samo midva, namesto da bi ga živela, kakor ga žive drugi?«

»Vidiš, da me ne razumeš,« se je ujezila. »Nisi se še dvignil do mojih višin. Živela, kakor ga žive drugi ... Mar res misliš, da bi morali biti vsi enaki? Kakor čreda goveda, ki drevi brez misli drugo za drugim in išče samo sočne paše, da potolaži lakoto. O, ni samo lakota telesa, ki kriči po hrani, je tudi še lakota duha in duše, ki kliče po lepoti in dobroti.«

»To oboje pa dosežeš samo ako se odrečeš požrešnosti telesa. Jaz gledam sedaj v svetlejše zore. Včasih, seveda. Kdaj pa kdaj me peza telesa še vedno potegne v mrak globin.«

»Na ta pota ti je težko slediti ...«

»Kaj prav za prav govorim?« se je vprašala čez trenotek molka. »Saj sama ne vem. Tu ti nekaj pripovedujem, pa še sama ne poslušam. Pojdi! Moram se pogovoriti z nekom, ki se te boji in si ne upa bliže.«

»Kdo je to?«

»Pst ...« je šepnila in položila prst na usta. Tu čisto blizu je in bi te lahko slišal. Pojdi, prosim te, pojdi!

Danilo je žalosten varal. Uvidel je, da bi bila vsaka nadaljnja beseda zaman. Preko Sidinega razuma, ki je v prejšnjih trenotkih blestel v najvišjem žaru in bistrini, se je že vlekel oblak teme in jo pogrezal v blazne utvare in predstave. Ko se je oddaljil od nje, je videl, kako je pozdravljala nekoga, ki so ga ustvarili njeni blazni prividi in kako se je zaupljivo pogovarjala z njim, kakor da bi zares sedel živ poleg nje. Jedka bolečina je preparala njegovo srce ...

XXX. uredi

Jesen je bila tisto leto nenavadno lepa in topla. Travniki in pašniki so zeleneli še v decembru in na prisojnih obronkih so cvete marjetice in druge divje cvetice, kakor da bi bil se oktober. V tistih lepih, solnčnih dneh je tavala Sida včasih po več ur po skriti samotah, s svojimi mislimi daleč od ljudi in vsega sveta. Včasih je s prekrižanimi rokami sedela na skalah nad Jasnico in nemo zrla predse, ali se pa zaupno pogovarjala s svojimi prividi. Tako je sedela tudi nekega nenavadno toplega popoldneva v divji samoti nad reko. Za njo se je dvigal po strmih obronkih gost jelov gozd, poraščen nad robom z nizkim, z bršlinom in srobotom prepredenim grmičevjem. Pred njo se je spuščala k strugi skoraj navpična stena, pod katero je ob vodi raslo nekaj gostih smrek. Bil je to tako divji in odljuden kot, da ni vanj nikoli prihajala živa duša. Ko bi bil kdo v tej samoti zaslišal človečki glas, bi se bil gotovo zdrznil in pobegnil, misleč da se oglašajo iz šumeče globine zli duhovi. Le Sida se ni zdrznila, ko se ji je nenadoma sredi njenih zmedenih razmišljanj zazdelo, da se oglaša od nekod pritajeno bolestno ječanje. Umolknila je in prisluhnila. Ječanje se je ponavljalo v skoraj redno odmerjenih presledkih. Nenadoma je vstala, stopila čisto na rob prepada in vprašala:

»Si ti? Kaj bi rad? Pridi gori!«

Ko ji ni nihče odgovoril in se je ponavljalo le rahlo zamolklo ječanje, se je nasmehnila:

»Počakaj, pridem k tebi.«

Skušala je splezati čez pečino, pa ni mogla. Šla je nekaj korakov niže in se skozi gosto grmičje ter bršljan splazila znova k robu. Tu je opazila komaj pol metra široko razpoko, skozi katero je vodila navzdol strma, stopničasta steza, zgoraj vsa pokrita s srobotom. Pričela se je spuščati po njej in je naposled priplezala do previsa, pod katerim je zijala postrani tako velika skalna odprtina, da je mogla z malo sklonjeno glavo pogledati v temno votlino. Tedaj se je znova oglasilo bolestno ječanje, sedaj že čisto razločno in tik pred njo v jami.

»Kam si se skril?« je dejala mirno, skoraj nasmejano. »Čemu ta komedija? Pridi ven!«

Ječanje je nenadoma utihnilo. Sida je stala nekaj hipov na vhodu, nato je pa zaklicala:

»Zakaj se ne oglasiš?«

Potem se je še bolj sklonila in stopila dalje. Po nekaj korakih je stala v višjem, temnem prostoru, v katerem se njene svetlobe navajene oči niso mogle razgledati. Ko je pa pričela razpoznavati stene nevelikega prostora in v njem borno, primitivno, s težko roko in brez potrebnih pripomočkov izdelano opremo, je naenkrat prestrašena kriknila in se v grozi čisto osvestila. V kotu je na s cunjami pokritem mahu ležal napol nag starec. Pod od gub razoranim čelom so žarele iz temnih duplin žalostne, a obenem prestrašene oči.

»Habakuk ...« se je izvilo Sidi iz grla.

»Da, Hamakuk, hčerka moja,« je z muko potrdil starec. »Ne boj se. Ko si že prišla, ostani. Še nikoli ni bil nihče tu moj gost ...«

»Tu je tvoje bivališče?« je vzkliknila in se nehala tresti.

»Že trideset let, ali pa morda še več: pozabil sem šteti vsa ta neskončna leta. Sedi, Sida! Sedi na klopico, ki je tam v kotu. Pristavi jo bliže, sem k mojemu ležišču!«

Storila je molče, kakor ji je naročil. Starec se je z muko napol dvignil, se za nekaj časa zastrmel vanjo in naposled dejal:

»Nisem mislil, da bo kdaj kdo pri moji mrtvaški postelji, in če bi bil mogel vstati, tudi tebe ne bi bilo. Zaprl bi bil vhod. Ko pa si že prišla, naj bo. Sedaj, ko vem, da so se moji dnevi iztekli, je ugasnilo v meni vse, tudi sovraštvo od rodu mojega brata Simona.«

»Rodu tvojega brata Simona?« je vprašala Sida. Njen razum je postal popolnoma čist, kakor že dolgo ni bil.

»Da,« je potrdil Habakuk. »Seveda, ti ne veš, kdo sem.«

»Habakuk ...«

»Tako mi pravijo. Ne vem, zakaj in kdo mi je dal to ime.«

»Nisi Habakuk?«

»Ne.«

»Kdo si potem?«

»Edini, ki to ve, pa noče vedeti, je tvoj oče.«

»Moj oče?«

»On, sin Simona Silana.«

»In ne smem izvedeti?«

»Smeš. Moraš ... Čemu bi ti sedaj prikrival, ko ne bom nikoli več zapustil tega svojega samotnega bivališča, ki sem si ga izbral, da bi se umaknil iz sveta, pa vendarle ostal v bližini Silanov.«

»Čemu v bližini Silanov?«

»Ker sem sam — Silan.«

Sida se je zdrznila in prebledela. Temna slutnja ji je spreletela dušo.

»Ti si tisti ...« je vzkliknila in hotela nadaljevati, pa ni mogla.

»Jakob Silan, brat Simona Slana, tvojega starega očeta.«

»Ta je že davno umrl,« je vzkliknila Sida.

»Tako so ti dejali, a kakor vidiš, živim še vedno; četudi v zadnjih trenotkih. Ako mi pa ne verjameš, odpri tisto škrinjo tam in poišči na dnu sveženj papirjev. Potrdili ti bodo, da je Habakuk v resnici Jakob Silan.«

Ko se je Sida obotavljala, ji je dejal:

»Poišči papirje in mi jih prinesi.«

Storila je po njegovem naročilu, odprla je trhleno skrinjo, dvignila kup zamazanih, smrdečih cunj, in pod njimi res našla iskano.

»Vidiš,« je dejal starec, ko mu je izročila papirje in jih je odmotal, »tu so listine, ki ti potrdijo moje besede. Tu pa je zgodba mojega življenja, ki sem jo napisal pred nekaj leti, ko moje roke še niso bile tako trde in okorne. Napisana je na čiste papirja, kakor sem jih po naključju našel odvržene po cestah in stezah. Tudi svinčnik, s katerim sem pisal, sem našel, izgubil ga je neki deček, ko me je na poti iz šole srečal, se me prestrašil in pobegnil. Morda boš vendarle prebrala.«

Sida je strmela v porumenele liste papirja in v listine, ki so uradno potrjevale, da je čudaški starec Habakuk, ki je ležal na smrt bolan pred njo na svoji puščavniški postelji — Jakob Silan, brat njenega pokojnega starega očeta, njen stari stric. V trenotku je razumela vse. Tu je bila končna potrditev, da so bile besede njene umirajoče matere resnične. Treba bi ji bilo samo vprašati dalje, ali pa prebrati zgodbo starčevega življenja, pa bi izvedela še vse ostalo ...

»Sedaj veruješ?« je vprašal Habakuk.

»Verujem.«

»Vidiš,« je nadaljeval, »tako se po dolgih, dolgih letih obnavlja pretrgana vez med menoj in Simonovim rodom.«

»Čemu tega nisi prej povedal? Čemu si se skrival v tej strašni luknji, ves sam in reven? Toda — ni še prepozno. Takoj moraš od tod. Domov pohitim in povem, da ...«

»Ne!« jo je prekinil s trdim, ukazujočim glasom. »Ko si prišla sem in sem sklenil govoriti s teboj, sem se odločil prositi te, da mi izpolniš edino željo, ki ti jo izrečem.«

»Kakšno?«

»Prisezi mi, da jo izpolniš!«

»Prisegam.«

»Da ne poveš nikomur, da si našla moje skrivališče in govorila z menoj, dokler ne umrem. Šele potem lahko storiš kar hočeš, toda samo enega ne: Tudi mrtvega me ne smejo odstraniti od tu. Zadnje počivališče sem si pripravil že sam. Tu zadaj je še druga manjša votlina, v njej sem si izkopal grob in pritrdil na skalno steno križ z napisom. Ko si prišla, sem se pravkar pripravljal, da se zavlečem tja in ležem v ta grob. Poizkuse te zadnje selitve je spremljalo moje ječanje, ki te je menda privedlo sem.«

»Stric ...« je vzkliknila Sida presunjeno. »To ni mogoče, to je strašno ...«

»Biti mora tako. Kjer se je dopolnilo moje preko osemdeset let dolgo življenje, naj se dopolni tudi vstop v večnost.«

»Sedaj lahko greš, a papirje vsemi s seboj.«

»Ne, ne ganem se od tu,« je ugovarjala. »Pri tebi hočem ostati, da ti pomagam. In prej mi moraš še povedati, da je res, kar mi je dejala moja mati, preden je umrla.«

»Kaj je dejala?«

»Da je bil moj praded, tvoj oče — roparski morilec. Da je vse bogastvo Silanov bilo zgrajeno na zločinu ...«

»To ti je dejala?«

»Da. A ti mi povej, če je res?«

»Ne,« je odgovoril po kratkem premišljevanju, »ničesar ti ne povem. Našla boš vse v mojih zapiskih. Preberi jih, ko bom že mrtev. A sedaj pojdi in pusti me, da se preselim v svoje večno bivališče.«

»Dejala sem, da ostanem pri tebi.«

»Ako mi hočeš res že pomoči potem mi pomagaj zlesti do groba ...«

Sida je prestrašena skočila kvišku:

»Stric ...«

»Ako nočeš, potem mi ne ponujaj nobene druge pomoči.«

»Ne morem.«

»Storil bom sam. Toliko moči bo še v meni, a moram hiteti, ker čutim, da bo kmalu prepozno. Zato pojdi! Bog s teboj! Tudi tebe je zlomila peza prekletstva. Toda jaz sem že daleč nad življenjem. Odpuščeno bodi vsem. Moli za zveliščanje moje grešne duše! Zbogom!«

Sida je ostala še nekaj trenotkov neodločneno, naposled je pa stisnila ponujeno ji koščeno, že skoraj mrliško trdo in mrzlo roko, jo poljubila in zbežala na prosto. Pogled so ji zameglile solze, krčevitega ihtenja. Za seboj je slišala še zadnje besede starčeve molitve:

»... in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom ...«

Ko je bila Sida zopet v gozdu nad Jasnico in je hitela proti Silanovini, so se njene misli znova bolestno pomešale, da ni nič vedela, kaj je resnica. Obisk pri Habakuku se ji je zdel kakor privid, a starčevi papirji in zapiski, ki jih je držala v roki, so ji govorili, da je v resnici nekaj doživela, nekaj nenavadnega in skoraj neverjetnega. In ko je prihitela domov in našla tam dr. Frangeža je planila k njemu in v hipu pozabila na starcu dano obljubo.

»Te tu.«

Zdravnik je potegnil iz žepa sveženj papirjev, ki jih je bil vzel Sidi. Pustil ji je le starčeve zapiske, katerih mu ni hotel izročiti. Silan je vzel papirje, si nataknil očala in bral.

»Torej vendarle ...« je vzkliknil čez nekaj časa.

»Niste vedeli?« je vprašal zdravnik.

»Sem in nisem,« je odgovoril Silan. »Vedel sem, da je imel moj oče brata, ki so ga poslali v blaznico, iz katere je izginil. Ob smrti je oče govoril o njem. Prikazoval se mu je v prividih. Boril se je z njim in ga imenoval včasih Jakoba. Včasih Habakuka. Iz tega sem sklepal, kdo je Habakuk, od očeta pa nisem dobil odgovora. Sedaj vidim ...«

»Čudno. Zakaj je živel tako?«

»Bil je nor. Toda kaj naj storimo sedaj? Ljudje ne smejo izvedeti, da je bil Habakuk Silan, moj stric.«

»To bo težko ...«

»Zaenkrat veva to samo midva.«

»In Sida.«

»A nihče drugi. Jaz in Sida tega ne bova izdala. Odvisno je le od vas, gospod doktor. Hočete vreči blato sveta name in na njo? S tem ga vržete tudi nase. Naši interesi so enaki.«

»Toda moja uradna dolžnost ...«

»Je omejena samo na golo prijavo, da ste našli v tajnem skrivališču mrtvega čudaškega Habakuka ...«

»In identiteta?«

»Je niste mogli ugotoviti.

Sicer je pa to delo orožnikov, ne vaše. Ako ne najdejo pri njem nobenih papirjev več, ostane osebnost pokojnika misteriozna, kakor je bila vsa ta dosedanja desetletja. Koliko je takih misterioznih čudakov, ki ugasnejo na cestah ali v zakotjih! Najdejo jih, pokopljejo in — konec. Kakšen smisel bi imelo drugačno postopanje. Ne uvidite?«

»Uvidim ...«

»Torej sklenjeno ...«

Silan je podal zdravniku roko, ki jo je zamišljen stisnil: »Velja.«

»Za urade in javnost je pokojni berač Habakuk, neznanec od Bog vedi kod.«

»In pogreb?«

»Preskrbite vi na moj račun. Dostojen, a ne pozornost vzbujajoč.«

»A Sida?«

»Ne sme več k njemu, in tudi ne k pogreba. Za to poskrbim že sam.«

»Pazite na njo, da ne pobegne k mrliču!«

»Brez skrbi.«

Zdravnik se je poslovil od Silana, stopil še k Sidi in nato odjezdil proti trgu. Doma je sestavil uradno prijavo in jo poslal še zvečer orožnikom. V njej ni omenil niti z besedico ne Habakukovega porekla ne pravega imena.

XXXI. uredi

Sida se je po zdravnikovem odhodu še nekaj časa vznemirjala in povzročila Heleni ter Matildi obilo truda, končno se je pa čisto pomirila. Sedla je v svoji sobi na divan, prižgala veliko luč, poiskala Habakukove zapiske in jih pričela čitati. Na z vseh vetrov skupaj zbranih, porumenelih, zmečkanih in preperelitih papirjih je le s težavo zbirala velike in nerodne črke v besede in stavke. Poznalo se je, da jih je pisala stara, okorna in pisanja odvajena roka.

»V imenu Boga, v katerega verujem, pišem jaz, Jakob Silan ali Habakuk, to zgodbo svojega življenja, da se ne bi pohabila in bi pričala o meni,« se je glasil prvi stavek. Zgodba pa se je nadaljevala:

Rojen sem bil v Čajni pod Dobračem na Koroškem 13. marca l. 18.. od očeta Jožefa in matere Helene kot drugi sin in so mi pri krstu dali ime Jakob, ali po domače Jokej. Moj oče je bil takrat še gozdni delavec in po potrebi žagar pri lesnem trgovcu in posestniku Š—u. Živeli smo revno in dostikrat v pomanjkanju, posebno kadar oče ni imel rednega zaslužka. Ko mi je bilo sedem let, je pa oče postal nakupovalec lesa za neke tujce in v naši družini so se razmere vidno izboljšale. Tedaj sem pričel z bratom hoditi tudi k domačemu župniku, da naju nauči pisanja, branja in nemščine. Pozneje, ko sva se nekaj naučilo, sva pa šla v šolo v Šmohor. Iz te šole se je vrnil brat Simon domov, da pomaga očetu, mene so pa odpeljali jeseni v Celovec, da bi postal gospod, kakor so rekli. Tam sem pa ostal samo do spomladi. V mestu mi ni ugajalo in v šoli še manj. Zato se mi je nekega dne stožilo po domu. Povezal sem svojo culo in na skrivaj izginil. Hodil sem domov peš in sem zato rabil več dni. Jesti sem dobil pri dobrih ljudeh, prenočeval sem pa pod kozolci. Doma si nisem upal takoj pred mater in očeta, ki sta me v skrbeh že iskala, ker so jima iz Celovca pisali, da sem jo popihal. Šele ko sem bil ves sestradan, sem ponoči zlezel k bratu in mu povedal, kaj sem napravil. Prosil sem ga, naj mi da kruha in naj bo tiho, pa je poklical mater in me izdal. Mati je jokala, a oče me je preklestil, da me je bolelo še ves teden potem. Takrat sva se z bratom Simonom prvič razdvojila. Zameril sem mu, da me je izdal. V šole me potem niso več silili. Ostal sem doma in pomagal materi in očetu pri delu.

Ko sem bil star sedemnajst let in že fant sem opazil neke noči, kako sta se vrnila oče in brat od nekod vsa zbegana, nekaj skrivnostno šepetala in počenjala čudne reči. Matere tisto noč ni bilo doma. Ostala je pri svoji teti v sosedni vasi, kamor je bila odšla že zjutraj na obisk. Teden dni po tisti noči, ali pa je bilo morda še pozneje, so pa prišli pandurji, zgrabili mojega očeta, ga zvezali in odpeljali v zapore. Pozneje so odgnali prav tako tudi brata Simona. Mati je tarnala in se neprenehoma jokala, ljudje so se me pa izogibali in stikali za menoj glave. Le po ovinkih sem izvedel, da je v gozdovih na Dobraču izginil neki bogati italijanski lesni trgovec in so mojega očeta in brata osamili, da sta ga ubila, izropala in potem mrtvega vrgla v prepad, ali na skrivaj pokopala. Ker sem jo videl tiste noči, kako sta bila upehana in zbegana, sem bil trdno prepričan, da sta res storila strašni zločin.

Kako mi je bilo takrat, ne morem opisati. Mislil sem, znorim, ali pa sem zares norel. Ko so poklicali na sodnijo in me izpraševali, če sta bila oče in brat tisto noč doma ali ne sem bil tako zlomljen, da skoraj govoriti nisem mogel. Vendar sem pričal za njiju. Pozneje, po več tednih ali mesecih je bila razprava, pri kateri so ju oprostili, ker za očitani jima zločin ni bilo dokazov. Izpustili so ju in sta se vrnila domov, toda vsa naša rodbina je bila od takrat izločena iz vse človeške družbe. Nihče ni več govoril ne z očetom ne z materjo in ne z nama. Mater je vse to tako potrlo, da je legla in ni več vstala. Ker tudi oče ni več našel zaslužka, je prodal bajto, ki si jo je nekaj let prej postavil, ter se z menoj in bratom odpravil na dolgo pot v Pliberk, kjer pa tudi nismo ostali dolgo.

Preselili smo se v Hrušnico, kjer je oče čez leto kupil ob Jasnici samotno, precej veliko, a zanemarjeno žago in nekaj gozda ter pričel sekati, žagati in trgovati.

Kupčija je uspevala zelo dobro. Žaga je pela včasih noč in dan in počasi se je podjetje širilo in večalo. Vsako leto je nakupil oče več gozda, povečeval žago in gradil nova poslopja. Živel bi bil torej lahko udobno in brez skrbi, kakor je moj brat Simon, a nekaj me je neprenehoma peklo in zbadalo, da nisem mogel ne spati ne bedeti. Vse noči sem videl pred seboj oblitega mrliča, ki je, dasi mrtev, odpiral usta in kričal:

»Umorila sta me tvoj oče in tvoj brat. Reši me!«

Od teh strašnih sanj sem postal ves zlomljen in zbegan in nisem mogel več vzdržati. Zato sem stopil k očetu in bratu ter jima dejal:

»Sodišče vaju je oprostilo, toda jaz vem, da sta kriva. Zato nočem, da bi padla nedolžna kri tudi na mene. Izplačajta mi moj delež, da odidem po svetu in najdem mir med tujimi ljudmi.«

Tedaj sta pa kakor pobesnela planila name in me pretepla. Potem sta me zaprla v temno klet, kjer sem prebil več tednov, morda tudi mesecev, saj sam ne vem. Jed mi je metal brat skozi majhno lino, sicer se pa ni brigal za me in je bil za vse moje prošnje in krike gluh. V tisti strašni ječi sem popolnoma propadel in dasi še tako mlad, sem skoraj popolnoma osivel. Čutil sem tudi, da se mi razum megli in obhajala me je strašna groza pred samotno smrtjo.

Z nadčloveškimi napori sem izpodkopaval vrata, dokler se naposled niso vdala. Ko je bil izhod prost, sem pobegnil ven in divjal nekaj dni okoli kakor norec. Ogibal sem se ljudi v strahu, da bi me izdali bratu in očetu in bi me spet vrgla v klet. Naposled sem se pa le ojunačil in potrkal pri župniku. Povedal sem mu vse, a namesto da bi mi pomagal, se je smejal. Šele pozneje sem izvedel, da mu je oče že prej povedal, da sem znorel, pobegnil, in ne vem kaj počnem. Verjel je seveda njemu, ne meni. Tisti obisk pri župniku me je zato spravil v novo, še večjo nesrečo. Župnik je po kuharici poklical orožnike, ki so me prijeli, zvezali, odpeljali domov in nato v blaznico. Zaman sem jim zatrjeval, da nisem nor; niso mi verjeli. Verjel mi ni nihče, tudi zdravniki v norišnici ne. Vsi so se mi samo smejali, ali pa gledali resno in nepristopno.

Mislil sem, da bom zares znorel. Bil sem pameten vržen med norce, med katerimi sem moral živeti in noreti z njimi, da so mi dali vsaj mir. Polagoma sem se pa privadil tudi temu strašnemu življenju. Norenje mi je postalo navada in potreba, morda sem pa tudi zares včasih izgubil pamet. Toda kdo je na mojem mestu ne bi izgubil? Samo kdo je že bil zaprt med njimi ve kako strašna je taka ječa.

Polagoma sta mi otopela duša in razum. Postal sem kakor stroj, ki brezdušno opravlja svoje delo. Samo včasih se je v meni znova prebudilo vse, in takrat sem res besnel, toda ne iz norosti, ampak zaradi nepopisnih notranjih muk. Strahotno leno so potekala leta za zidovi norišnice. Pisal sem obupna pisma očetu, bratu, župniku, oblastvom, vsem, katerih sem se spomnil, a odgovora nisem dobil, saj jih menda še odpošiljali niso. Obiskal me ni nihče nikoli in samo po zdravniku sem izvedel nekega dne, da mi je oče umrl. Toda šele nekaj dni po njegovi smrti. Ta vest ni vzbudila v meni nobenega sočutja, zdela se mi je nasprotno kakor zmaga nad sovražnikom. Želel sem si, da bi umrl tudi brat, a ne naravne smrti, marveč v najstrašnejših mukah, ki si jih človeški um lahko izmisli.

Toda takrat sem še vedno upal, da se bodo nekega dne odprla vrata v svobodo in se mi bodo popravile vse krivice, ki sem jih pretrpel. Polagoma, zlasti po očetovi smrti, je pa to upanje vedno bolj kopnelo. Z ginečim upanjem je gineval tudi moj razum. Premišljeval sem, če morda zares nisem nor in je bilo vse le privid norosti. Včasih sem se zalotil sredi čudnih zmed, in takrat me je obšla grozotna misel:

»Da, zares sem nor.«

Ta misel me je terala v resnično norost. Postal sem prav tak, kakršni so bili tisti reveži, ki so živeli skupaj z menoj za visokimi zidovi in zamreženimi okni. Pričel sem si domišljati, da mi je Bog naložil trpljenje samo zato, da bi me preizkusil in utrdil ter pripravil za veliko poslanstvo. Ko je prišel zdravnik, sem mu dejai:

»Pustite me, da se pripravim za odrešenika sveta. Blizu je že čas, ko pride pome arhangel Mihael in me odpelje ven, med ljudi, da jim pokažem pravo pot. Porušil bom vse in potem na novo zgradil. Morda postanete še vi moj učenec in apostol.«

Zdravnik se mi je nasmehnil in me s svojim omaluvažujočim in nevernim obnašanjem ujezil, da sem mu prisolil krepko zaušnico. Pazniki so me zaradi tega zgrabili, oblekli v prisilni jopič in vrgli v samotno celico, kjer sem še dolgo besnel. Od tistega časa se je moj um vedno bolj meglil. Pazniki in zdravniki so se me bali, zato so postali sirovi. To je trajalo nekaj tednov, ali celo mesecev. Dejal sem že, da je bil čas v blaznici brez merila. Potem, bilo je spomladi, se mi je v glavi znova pričelo vedriti. Pomiril sem se in postal dober ter ves vdan v svojo usodo. Nehali so me oblačiti v prisilni jopič in zapirati v samotno celico. Pozneje so me pustili tudi na delo na vrtu in kmetiji, ki je obdajala norišnico. Pridobil sem si tako zaupanje, da me nazadnje niso niti več nadzirali. Opravljal sem mirno svoje delo, obenem pa strme sanjal v daljavo. Zahotelo se mi je pohiteti v pomladanski svet in pripraviti na skrivaj, pretkano in zvijačno, vse za maščevanje. Prisegel sem si v duši, da moram izmučiti do blaznosti svojega brata Simona in uničiti ves njegov rod, ako ga ima. Poginiti mora ...

Iz teh misli in načrtov se mi je končno rodil tudi sklep za beg iz norišnice. Preudaril in pripravil sem vse do podrobnosti, in ko sem nekega popoldne — bilo je že proti večeru, času zapustitve dela in vrnitve v celico — čistil skupino sadnega drevja čisto v kotu na koncu obzidanega vrta, sem se dokončno odločil.

Splezal sem z drevesa na zid. Na zunanji strani je tekla ob potočku samotna steza, po kateri je pravkar prihajal nekdo. Ozrl sem se na vrt. Paznik je bil zaposlen z nadziranjem drugih in je stal tako, da mojega počenjanja ni mogel videti. Neznanec je na oni strani prispel nič slabega sluteč tik do pod menoj. Eden — dva: skočil sem z zidu nanj, ga udaril s pestjo po glavi in še stisnil za vrat. Od vsega tega, še bolj pa menda od strahu, se je onesvestil. To sem naglo izkoristil: slekel sem ga in oblekel v svojo norišniško obleko. V njegovi sem nadaljeval pot ob potočku, seveda ne počasi, kakor prej on. Tekel sem, kar se je dalo. Ko je legel na zemljo mrak, sem bil že daleč zunaj na deželi. V tujčevi obleki sem našel nekaj denarja, s katerim sem si kupil za večerjo kruha in sira. Prenočišče sem si poiskal v praznem hlevu koncem vasi.

Zjutraj sem se previdno napotil dalje, toda ne po cesti. Hodil sem po poljskih poteh in stezah, večinoma po logih ter gozdovih. Ker nisem imel vedno prave smeri, sem rabil do Jasniške doline dva tedna. Še sedaj se dobro spominjam tistega večera v maju, ko sem po tolikih letih stal zopet ob Jasnici in zrl pred sabo Silanovino tonečo v prvi mrak. Razkošatila se je bila v tem času da je kar nisem več poznal. Žage so se razširile, zaloge lesa vzpele visoko proti nebu, stanovanjska in gospodarska poslopja so dobila gosposko lice, samo jaz, Jakob Silan, sem se bil med tem prezgodaj postaral. Stal sem tam s svojo sivo brado in sivimi lasmi, ves zamazan, raztrgan in utrujen kakor strašilo sredi žita.

In rodilo se mi je nenadoma obupno vprašanje:

»Kaj hočeš prav za prav, Jakob? Porušiti te mogočne stavbe s svojimi slabotnimi rokami? Kakšen pa si, da hočeš biti veliki maščevalec?«

Pogledal sem po sebi in videl: zares, obupna je bila moja prikazen. Čakal sem zato, da se je popolnoma stemnilo. Tedaj sem se splazil do oken in oprezal. Zagledal sem brata Simona ...

V meni je zavrela kri in če oi bil imel takrat pištolo ali puško, bi jo bil nameril skozi okno nanj in ga ustrelil kar ob ženi in sinu. Orožja pa nisem imel, zato sem se spomnil, da sem nekoč pri stikanju po Jasnici odkril neko majhno votlino in sklenil, da se v njej naselim, dokler ne iztuhtam do kraja svojih maščevalnih na črtov. Jamo sem našel in se takoj lotil dela, da jo za silo uredim. Pričel sem jo širiti in uravnavati. To delo me je zaposlilo več dni. Ostali čas sem porabil za preskrbovanje živil. Odšel sem v Dravsko dolino in tam z denarjem, ki mi je še ostal od neznanca nakupil najpotrebnejšega. Ko sem se vrnil, sem po naključju izvedel, da je brat že obveščen o mojem pobegu. Okoli Silanovine, po Hrušnici in dolini Jasnice so stikali za menoj orožniki. Ostajati sem moral podnevi stalno v svojem skrivališču.

Moj razum je bil tedaj nenavadno bister, zato sem vedel, da bi me vsak nepremišlen korak spravil nazaj v ulaznico, ki sem se je bal bolj kakor pekla. — Sklenil sem zato odgoditi svoje maščevanje za poznejši čas, ko me ne bodo več tako iskali. Toda v svojem skrivališču sem postajal vedno bolj divji, tako divji, da mi med ljudi ni bilo več mogoče. Zrasli so mi dolgi sivi lasje, in brada mi je gosto zarasla obraz. Postal sem divji mož. Hrano sem si moral preskrbovati samo ponoči s krajo. Kradel sem po Silanovih poljih in vrtovih, ako je prilika nanesla, tudi po shrambah. Toda denarja nisem kradel nikoli.

Tako sem si polagoma pripravil v svojem skrivališču precejšnjo zalogo, ki mi je lahko zadostovala tudi za vso zimo. Bil sem pripravljen, vendar neodločen. Vedno sem znova odlagal končno odločitev za maščevanje. Včasih sem nameraval nenadoma na samem napasti brata in ga ubiti, potem se mi je pa zdel ta način maščevanja preveč preprost. Pozneje sem premišljeval, kako bi mučil njega, ženo in sina, a nobeden izmed sto načrtov, ki sem jih zasnoval, se mi ni zdel dober. Tako so tekli tedni in meseci. Napočila je ostra zima, ki sem jo težko prestal v svojem slabem podzemskem domovanju, ker takega življenja še nisem bil navajen. Kadar mi je bilo najhuje, sem preklinjal sebe in ves svet. Spomladi je pa bilo zopet bolje.

Tedaj sem sklenil brata vsaj strašiti. Oprezal sem po poteh in stezah, koder je navadno hodil, da bi nepričakovano planil predenj ter mu povedal, da sem neprenehoma v njegovi bližini, prežeč nanj kakor zver na svoj plen. Videl sem ga večkrat, kljub temu niti tega nisem storil. Šele ko sem ga nekoč srečal čisto na samem v gozdu, sem mu stopil na pot. Obstal je kakor k zemlji prikovan. Na široko je odprl oči in vztrepetal ko otrok pred volkom.

»Čemu se me bojiš?« sem zarjul. »Mar nisem tvoj rodni brat? Te peče vest? Spravi se z Bogom, kajti ure so ti štete! Noč in dan visi nad teboj moje maščevanje.«

Iztegnil je roke, kakor da se me hoče obraniti in zajecljal:

»Pojdi od tod. Dam ti denarja. Koliko hočeš?«

»Moje maščevanje ni na prodaj, pasji brat,« sem mu odgovoril. »Hočem samo tvojo črno dušo. Ha-ha-ha!«

»Potem te ovadim. Prijeli te bodo in odpeljali nazaj v norišnico.«

»Poizkusi!« sem zarjul. »S tem samo pospešiš moje načrte.«

Planil sem proti njemu z gorjačo v roki, a ne da ga ubijem, marveč samo prestrašim. Bil sem radoveden, kaj bo storil. Nisem se zmotil: pričel je bežati kakor nor in se do doma ni ustavil.

Po tistem srečanju je postal previden, postal sem pa tudi jaz. Skrbel sem, da me nikjer ne izslede in ne ujamejo. Šele čez nekaj tednov sem si upal tudi podnevi spet iz skrivališča. Toda vedel sem dobro, da živi moj brat neprenehoma v nepopisnem strahu, ki mu ne da miru ne podnevi ne ponoči. Kjerkoli in kadarkoli je kje zašuštelo listje, ali so zaškripala vrata, vselej je prebledel in vztrepetal. Še v sanjah me je videl, kako ga dušim in klical na pomoč. Žena in sin sta mislila, da je znorel.

Ko se je pa naposled nekoliko pomiril, sem ga znova poiskal na samem. Tedaj je imel s seboj pištolo. Potegnil jo je iz žepa in nameril name, ustrelil pa ni. Roka mu je od groze čisto odrevenela. Tedaj sem bil z enim samim skokom pri njem, ga udaril po desnici, da mu je pištola zletela vstran, jo pobral in izginil v goščavi.

Od takrat se je njegov strah še zvečal, in da mu ne bi splahnel, sem mu že čez nekaj dni zvečer pri žagi ustrelil mimo ušes. Tedaj me le prijavil orožnikom. Iskali so me z njegovimi hlapci in delavci vsepovsod. Pretaknili so vse kote tudi po gozdovih, a mojega skrivališča niso našli. Ko me več tednov ali mesecev ni bilo na spregled, je mislil, da sem vendarle izginil ali poginil in upal si je spet brez spremstva po gozdovih. A spet sva se srečala ...

»Če si še živ, in nisi le duh,« je zajecljal, »potem se me usmili in me ne teraj v blaznost. Odpustim ti in dam kar zahtevaš.«

»A ti si mene nateral v blaznost, zaprl pametnega v norišnico! Ne, pustil te bom na miru šele tedaj, kadar boš sam okusil grozote blaznosti, prej ne. Lahko me love vsi orožniki tega sveta, ujeli me ne bodo in ni je sile, ki bi te rešila.«

Tedaj je padel pred menoj na kolena in me s povzdignjenima rokama prosil odpuščanja in usmiljenja. Jaz pa sem se mu zakrohotal v obraz in izginil.

Tako sem mu stopal na pot vselej, kadar je mislil, da me več ne bo. Strašil sem ga na vse načine, ki sem si jih mogel izmisliti, da je postala Silanovina kakor zakleti grad iz pravljice. Bali so se me pa tudi drugi ljudje, dasi niso vedeli, kdo sem. Tedaj so mi menda nadeli ime Habakuk.

Moj brat je v strahu pred menoj hiral in propadal, dokler se mu nazadnje res ni omračil um. Leta strahotnega visenja med življenjem in smrtjo so ga tako postarala, da je bil bolj siv in nagubčen kakor jaz. Naposled se je zlomil kakor trhlo drevo. Umrl je v strašnih duševnih in telesnih mukah in v tej njegovi smrti sem spoznal, da sem si strašnejše vseh maščevanj.

Po njegovi smrti se je moja blazna jeza pomirila. Postal sem bolj strašilo za otroke, kakor divji maščevalec. Vendar sem sovražil tudi bratovega sina Josipa, njegovo ženo Marijo in hčer Sido. Pričel sem jih strašiti, dasi se nikoli nisem izdal. Josip Silan pa je vendarle vedel, kdo sem. Čudaški berač Habakuk je stal nad Silavovino kakor prekletstvo in pogubo oznanjujoča senca in prekletstvo in poguba sta prišla. Kako divje sem rjul od zadovoljstva, ko se je Silanovina podirala. Kako se je grozotno razlegal v noč moj krohot, ko se je Sidin mož strmoglavil čez jez in so ga potem iskali po Jasnici mimo mojega domovanja. Jezil sem se samo, da ni planila za njim še Josipova hči. Toda prišlo je še večje prekletstvo: stopila je na pot svojega blaznega starega očeta ...

Tako se izpolnjuje moje maščevanje in sedaj čakam samo se, da pade Josip Silan ...«

Tu so se zapiski nehali, na drugem novem listu je pa bil še novejši pripis, napisan z očitim naporom in muko:

»Taka je bila zgodba mojega življenja. Sedaj se bliža koncu. Določno čutim, da nove zime ne bom več preživel, zato moram skleniti svoje račune. Tudi pome prihaja smrt. Naj, ne bojim se je. Samo moja duša se mehča pod pezo njene koščene roke. Kakor slana v solncu kopni moje sovraštvo, ki mi je dajalo dolga desetletja moč, da nisem omagal in živel dalje to nečloveško življenje. Morda je bilo vse to kar sem počonjal res blazno in sem bil zares nor. Ako ne bi bil, bi si izbral drugačno usodo. Moj oče in brat sta mrtva in Bog jima bodi milostljlv. Odpuščam jima, preden stopim pred njunega sodnika, našega Boga. Odpuščam tudi njunim potomcem, ki niso sami zagrešili nič drugega kakor to, da so bili rojeni iz njiju. Naj Bog, ki je edini upravičen sodnik, razlije novo milost na Silanov rod, da bo osvobojen strahot nečloveških grehov našel pravo pot v novo življenje.

Kakor sem živel vedno sam, tako bom tudi umrl. Nikogar ne bo pri meni v zadnji uri in morda nikdar nihče ne najde mojega zadnjega počivališča. Če se pa le zgodi, da pridejo ti zapiski kdaj v roke kateremu iz Silanovega rodu, ga prosim naj mi odpusti in naj moli za pokoj in zveličanje moje grešne duše. Morda bo našel v tej molitvi tudi olajšanje svojih trpljenj in bolečin, katerih je vse polno življenje nas, ki si s tako majhno pravico pravimo ljudje ...«

XXXII. uredi

Ko je Sida prebrala zgodbo življenja Jakoba Silana, se je še bolj zaprla vase. Misel, da je obsojena v pokoro za grehe svojih prednikov, ki je vstala v njeni duši prvič ob materini smrti, se je razrasla v prepričanje, ki je napolnilo vso njeno notranjost. V tej misli se je utapljalo vse drugo kakor v neprodirni megli, ki je vedno bolj legala na njen razum. Po Habakukovi smrti je ostajala cele dneve v svoji sobi, sedela na divanu in strmela izgubljeno pred se, ali pa ob oknu ven v zimsko pokrajino, ki jo je ob Novem letu pobelil sneg. Govorila je malo in večinoma zmedeno. Do zdravnika je postala popolnoma hladna. V njeni bolni duši ni bilo več tiste ljubezni, ki jo je prej terala v krčevite boje z usodo in okoljem, izginila je, kakor izgine zelenje pod belo odejo snega. In celo za lastnega otroka se ni brigala tako, kakor prve dni po porodu. Prepuščala ga je dojilji in stari Matildi. Samo včasih, v svetlih trenotkih, ga je vzela v naročje, pritisnila k sebi in ihtela. Včasih pa ga je divje zibala in mu pela čudne, zmedene pesmi. Toda njena razpoloženja so se tako naglo menjavala, da jim je bilo težko slediti.

V sredini januarja je pa pričela postajati nemirna. Včasih je sredi belega dne nenadoma kriknila, planila kvišku in se prestrašeno umikala pred prividom svojih bolnih možganov. Grozotne halucinacije so se ponavljale vedno pogostokrat in v vedno močnejši obliki. Zaman so se trudili dr. Frangež, dojilja Matilda, Helena in Mary ter Jasna, ki sta včasih prihajali na Silanovino, da bi jo pomirili.

»Ne vidite,« je kričala v grozi, »kako se odpirajo pred menoj neskončni prepadi s črnimi žreli? Ne vidite, kako se iztegajo po meni roke mrličev, ki sem jih umorila. Mojo kri in mojo dušo zahtevajo. Obvarujte me! Rešite me!«

»Nikogar ni,« so ji zatrjevali, a Sida se ni dala pomiriti:

»Ne vidite belih skeletov? Ne vidite za njimi peklenskih pošasti? Glejte, tule se premika Ervin. Njegove oči so votle, glava je brez kože, zobje šklepečejo. — Joj ... In tam ... Ne vidite Habakuka? Za njim Adolfa Rogana, moje matere, Simona Silana ... Usmili se me! Odpustite mi!«

Zgrudila se je na kolena, dvignila sklenjene roke, prosila, rotila in klicala na pomoč. Nenadoma se je pa blazno zakrohotala:

»Le pridite bliže, da vas pritisnem k sebi, saj vas ljubim, vi vsi. Saj ste moji in jaz sem vaša. Odpeljite me s seboj! Kam se umikate? Čemu bežite. Ne pustite me same! Tam za vami vidim vrata v silne daljave, vse dolnčne in zlate. Dovolite, da odidem z vami ...«

Dvignila se je in pričela bežati proti vratom. Z nadčloveško močjo se je hotela osvoboditi rok, ki so jo zadržale.

Polagoma so pa postajali njeni prividi vse pogostejši in duševna depresija je ni več zapustila. Vendar se je njeno obnašanje spremenilo. Včasih je hodila zunaj po zasneženih poteh in stezah mimo, kakor da se sprehaja, zato niso več tako pazili na njo, kakor prej.

Bilo je potem nekega dne v mesecu februarju. Od ostrega mraza so poledenela tla in nad dolino Jasnice se je vlegla še megla. Sida se je napotila popoldne na običajni sprehod. Matilda, ki je sedela pri njej, jo je pustila oditi brez besed.

Molče, s sklonjeno glavo in izgubljenim pogledom je odšla po stopnicah na dvorišče in od tam po zaledeneli stezi ob Jasnici. V njeni bolni duši je bilo megleno in mračno, še vse bolj kakor v zimski naravi, ki jo je obkrožala. Njene misli so uhajale daleč preč od sveta in življenja. Mudile so se nekje v čudnih svetovih prividov, onstran razuma zdravih človeških bitij. Zdelo se ji je, da hodi po poti, ki vodi skozi silne mrakove, iz katerih se pojavljajo in v njih spet utapljajo duhovi. Beli skeleti so plesali divje plese nad neskončnimi prepadi, iztegovali proti njej svoje koščene roke in jo vabili v svoj krog.

Sida jih je videla tako razločno, kakor da bi bila v kinematografu in bi se pred njo vrtel magični film. Še več — slišala je njihove klice in čutila vetrove, ki so jih povzročali prividi s svojim plesom in gibanjem. Vendar se jih ni bala. Zdeli so se ji kakor stari znanci, kakor prljatelji, njej docela enaka bitja. Pozdravljala jih je z glavo in rokama, jim odgovarjala in govorila čudne, nerazumljive stvari. Včasih se je tudi ustavila ob katerem, se zastrmela vanj in mu govorila:

»O, saj vem, da si me iskal in si nestrpno čakal, da pridem po tej poti. Iskal si me od vekomaj in jaz sem iskala tebe, da ti povem, kako strašno je biti človek in živeti med ljudmi. Ves svet je ena sama strahotna norišnica, v kateri mučijo norci drug drugega ...«

Utihnila je, ko da bi poslušala odgovor prikazni, potem je pa spet nadaljevala:

»Da, zares razumem ... Starši mučijo otroke in otroci starše, možje žene in žene može, bratje sestre in sestre brate, sosedje sosede, narodi narode, vse brez konca in kraja. Kako smešno je vse to in kako malenkostno, kako noro. Vi pa plešete v teminah, se smejete in me vabite k sebi. Sem vaša?«

Obstala je, kakor da prisluškuje in čaka odgovora.

»Vaša ... Da, saj vem. Moje življenje se je izmaličilo v blazne kroge, ki se nenehoma vrte. Navzgor, navzdol, na levo, na desno ... Ples čudnih stvari in reči. Stopila sem na pot, ki je bila vsa z rožami postlana, pod rožami so se pa skrivale kače, ostudne, zahibtne strupene kače. Pa jih nisem videla, dasi so me pikale in zastrupljate. Potem sem prišla v labirint. Begala sem in iskala izhoda. Brezobzirno sem drevela preko vsega, da bi dosegla cilj. Pohodila sem življenja. A cilj? Kakšen je bil prav za prav ta cilj? Ha-ha-ha ...«

Njen krohot se je izgubil v večerni megli mrzlega februarskega dne. Potem je šla dalje isto pot, kakor nekoč Ervin v zadnji uri življenja.

»Cilj ... Vsakdo si izmisli svoj cilj, ki si ga postavi nekje v daljavi na oltar kakor malika, ki ga nenehoma moli, mu prižiga kadila in se mu klanja. V njem vidi uresničenje vseh sanj, kar se jih je kdaj porodilo v trpeči, vedno znova razočarani duši. Tedaj, ko bo ta cilj dosežen, ne bo več oblakov, solnce bo sijalo noč in dan ne bo več zime, večno bo cvela in dehtela pomlad; ne bo več gorja in solz, vsepovsodi bo sam smeh. Koliko jih je, ki tega cilja nikoli ne dosežejo in umrejo pred njim, verujoči vanj še v zadnji sekundi. Blagor jim! Gorje pa tistim, ki ga dosežejo, da je samo kulisa, lepa kulisa, za katero se skriva neskončna praznina.«

Pod njo je v globoki strugi med ledom šumela Jasnica. Voda je žuborela in bobnela, kakor da ji odgovarja:

»Tak cilj sem dosegla jaz. In sedaj stojim pred teboj, ti moj mrtvi malik. Pred teboj stojim in se ti režim v spačeni obraz. »Ha-ha-ha ... Ti se pa ne ganeš, ne odgovarjaš in ne ugovarjaš. Zgani se, veliki! Stopi s svojega prestola in odpri mi vrata v svet, ki so ga ustvarila moja lahkoverna pričakovanja! Me ne slišiš?«

Dvignila je roke in se priklonila:

»Klanjam se ti, veličanstvo! Ostani, kraljuj! Jaz pojdem dalje, mimo tebe in preko tebe. Glej tu naokrog neskončne temine in v njih nje, ki so dospeli do mojih višin. Pozdravljeni, vi vsi moji bratje, pozdravljene, sestre moje. Vaša sem, članica vaše velike družine, domujoče v svetu, ki mu ni ne konca ne kraja.«

Nenadoma je spet utihnila in se začudeno zastrmela pred se v megleno daljavo. Potem je znova razprostrla roke in vzkliknila:

»Stoj! Poznam te. Tudi ti si postavil na oltar malika, verjel vanj in ga molil. Nihče ti ni mogel ubiti te vere. Pa sem te prijela za roko in popeljala do oltarja ter ti pokazala tvojega boga. Sunila sem vanj in — sesul se je v prah. Z njim se je sesulo tvoje življenje v smrt. Se jeziš? Si še hud? Ali morda žalosten. Čemu? Ni bilo bolje tako? Ko bi bil še dalje molil svojega malika, bi bilo vse tvoje početje smešno pred večno resnico, pred svetom in pred ljudmi. Bodi mi hvaležen, da sem ti to storila. Nisi? Zakaj molčiš? Zakaj mi ne odgovoriš? Čemu obračaš od mene svoj obraz in sklanjaš glavo med ramena? Kam bežiš od mene v stran? Stoj! Ervin ... Saj sem vendar tvoja žena in ti si moj mož ...«

Pričela je bežati po stezi proti jezu. Pod njenimi nogami je škripal zmrznjeni sneg, plašč se ji je odpel in je vihral za njo.

»Stoj! Stoj! Stoj!« je krčala vsa trudna in upehana. »Moraš me počakati, moraš mi odgovoriti. Ne pustim te. Bežala bom za teboj, dokler te ne dohitim. Ervin. Ervin ...«

Tekla je vedno hitreje. Razdalja med njo in robom jeza se je naglo krčila, njen privid pa je hitel neslišno dalje. Tudi na robu jeza se ni ustavil. Njegovi koraki so stopali varno po mračni megli nad globino, kakor da bi imeli pod seboj trdna tla. Sida je vihrala za njimi z razprostrtima rokama in pogledom neprimično uprtim v prtvid. Nič ni videla pod seboj jarkov in kotanj, nič skal, ki so se spuščale proti prepadu. Ročno, kakor veverica je skakala po njih, ne da bi se ji spodrsnila noga na mokrem ledu. Privid se pa vendarle ni ustavil. Tedaj je še pospešila brzino. Zagnala se je dalje v blaznem strahu da ga ne dohiti in ji za vedno izgine v neprodirni megli večernega mraka.

»Ervin ...«

Tedaj je zdrčala njena noga po gladki, ledeni, skali. Zasibala se je, omahnila in pod njo ni bilo nič več tal. In v odlomku tiste sekunde se ji je nenadoma zjasnilo pred očmi. Videla je s snegom in ledom pokrite skale, čez jez padajočo vodo, penečo globino pod seboj in nekje za vsem tem Silanovino, Hrušnico, Pohorje, vesoljni svet ter svoje ubito življenje.

Zukririla je z rokama, kakor da bi se hotela vzdržati v zraku in poleteti preko prepada nazaj k otroku in k njemu, ki mu je bil oče. Toda roke se niso spremenile v krila, samo iz smrtno prestrašene duše se je izvil obupni klic:

»Danilo ...«

Kdo ve, je bil ta klic namenjen otroku, zdravniku ali obema ...

Vse to se je zgodilo v odlomku sekunde. Potem je divje plusknila narazen voda v penečem se tolmunu, se zopet zgrnila skupaj in šumela dalje svojo monotono pesem, kakor poprej. Nad pokrajino je legla noč. Temina se je zajedala v meglo, da se je vedno bolj gostila, dokler ni postala čisto gosta in neprodirna. Tedaj je zakrila s svojim črnim plaščem jez, Jasnico, dolino, Pohorje ...

*

Spet je cvela v pohorskih dolinah in bregovih dehteča pomlad. V toplem vetru so se zibale mlade trave in v vejevju so žgolele ptice, spletajoče mehka gnezda za svoj novi rod. Pod cvetočim kostanjem na Silanovini sta sedela v nedeljskem popoldnevu dr. Danilo Frangež in dr. Branko Kasjak. Pred njima se je na kameniti mizi iskrilo vino, onadva pa sta govorila o prošlih dneh.

»Kako čudna je včasih usoda ljudi,« je dejal zdravnik. »Z neizprosno vztrajnostjo se bore za svoje cilje, ko pa jih dosežejo, omagajo pred novim življenjem, ki bi ga morali živeti.«

»Ker so izmučeni in ubiti od bojev, ki so jih bojevali«, je dodal koncipient. »Se tebi še ni primerilo, da si se česa neskončno veselil in bi bil najsrečnejši človek, če bi bil to takrat dosegel? Pozneje se je res vse uresničilo, toda dolgo čakanje te je izmučilo, ubilo je v tebi veselje, zato si sprejel tisto nekoč tako hrepeneče pričakovano docela ravnodušno.«

»Res, tudi to sem doživel. Menda doživimo vsi ljudje taka prepozna uresničenja svojih hrepenenj.«

»Vidiš, tako je bilo tudi s Sido. Ko bi se bila osvobodila zakona z Ervinom tedaj, ko je znova spoznala, da bi mogla zaživeti pravo življenje samo s teboj, bi bila morda lahko stopila na najlepšo pot. Vse, kar je potem sledilo, jo je izmučilo in naposled strlo. Ko je dosegla cilj, je bila že ubita.«

»Ubile so jo grozote dogodkov, ki jih je — kako si je pretenkočutno domišljala — povzročila sama s svojim bojem za osebno srečo. Njena duša je bila predalo trdna in premalo močna. Njene misli niso premagale bolečin, zato so se naposled zmedle. Toda za vsem tem so bila bolna nagnenja, ki jih je kot dedščino svojih prednikov prinesla s seboj na svet že ob rojstvu.«

»In meniš, da bi se bila ta nagnenja razvila v vsakem primeru do takega konca?«

»Ne. Nihče ne podeduje svoje usode. Ustvari si jo sam po sili okoliščin, v katerih živi. V drugačnih okoliščinah bi bila mogla živeti docela drugačno življenje, ali bi pa bile nastopile komplikacije šele mnogo pozneje, pod konec življenja.«

»Toda včasih se mi vendarle zdi, da je bila značilna predstavnica našega naroda. Borila se je za svoje najvišje ideale, a vselej, kadar se jim je približala, je omagala, ne da bi jih bila uresničila. Mar nismo prav taki vsi Slovenci kot celota? Kolikokrat smo stali tik izpolnitve vsega, kar smo hoteli, pa smo se vselej izgubili v svoji duhovni zmedi in nemoči. Zdvomili smo nad seboj in svojim poslanstvom, da nismo več vedeli, kaj smo in kdo smo. Da, premišljuj kakor hočeš. Sida je bila naš simbol.«

Do konca? Naj se tako konča tudi usoda vsega naroda? Ne verujem. Nasprotno, prepričan sem, da ne bomo zdrveli v prepad, ampak vendarle našli svojo pot in svoje mesto.«

»Včasih dvomim, potem pa zopet verujem. Zazdi se mi, da čutim nekje za gorami novo pomlad, še lepšo kakor je ta, ki naju obkroža ...«

Obmolknila sta. Iz veže je prišla dojilja z malim Danilom v vozičku. Zdravnik je vzel otroka v naročje in si ga posadil na kolena. Mali je veselo razprostrl ročice in se nasmehnil tako vedro, kakor jasno pomladansko nebo nad pokrajino.

»Ah, ti moj mali, ti moj edini!« je vzkliknil dr. Frangež. »Kaj ne, da nad teboj ne bodo več ležale sence vsega tistega, kar je bilo v rodovih tvojih maternih prednikov? Ti boš izhod iz črnih temin, tvorec novih noti v nova življenja in nove zmage. S teboj bo doživelo silanovsko kraljestvo nove vzpone. Začetnik boš zdravih generacij. Kaj ne, moj mali, moj zlati?«

Otrok se je nasmejal še bolj vedro in iztegnil proti njemu svoje drobne ročice, kakor da hoče pritrditi očetovim preroškim besedam.