Sin Srakolin

Sin Srakolin Vinko Möderndorfer

Spisano:	Eva Premrl
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gaja in očka

Preden se zgodba o sinu Srakolinu začne, je treba nujno povedati nekatere reči. Prvič: deklica Gaja ima pet let. Drugič: očka jih pa ima mnogo več. Čeprav včasih ni čisto nič manj otročji od Gaje. Posebno takrat, ko si izmišlja vsemogoče zgodbice. Zato mama včasih reče očku: »Čuj, tako si otročji kot kakšen otrok!« No, pa se povrnimo raje k zgodbi. Oziroma k njenemu začetku. Zgodba ima več začetkov. Eden je prav gotovo ta, da bo Gaja kmalu dobila bratca ali pa sestrico. Gajina mama je noseča in Gaja komaj čaka, da se bo imela s kom igrati. Drugi začetek pa je gotovo tudi ta, da je okoli bloka, kjer Gaja stanuje s svojimi starši, vse polno srak, in to dejstvo bo zelo vplivalo na zgodbo.

In zdaj zares. Očka pravkar daje Gajo v posteljo. Stanujejo v petem nadstropju in nasproti okna Gajine sobe pelje žica električne napeljave. Na tej žici vsak večer sedi črna sraka. Sraka zelo zanima Gajo. Seveda jo zadnje čase zanima predvsem dojenček, ki raste v maminem trebuhu, pa vendar jo še vedno malo zanima tudi sraka. »Kaj bo pa sraka rekla, ko bomo rodili dojenčka?« Kako?« se začudi očka. »Kakšna sraka?« »Tista,« mu jo pokaže Gaja, »tista sraka, ki vsak večer gleda na naš balkon.« »Aha,« se v očku prebudi otročjost in veselje do pripovedovanja zgodbic. »Najbrž čaka, da bi nam kaj ukradla.« »Ukradla?« je začudena Gaja. »Seveda. Srake kradejo kot...« očka išče primerno besedo, »kradejo kot... kot... kot srake. Nisi vedela tega?« »Joj,« se prestraši deklica, »kaj pa če čaka na našega dojenčka, da ga bo ukradla.« »Ja, čisto mogoče,« je resen očka. »Sem slišal, da so nekoč v planinah orli, to so zelo velike ptice, odnesli košarico z otrokom.« »Res?!«  »Ja, ampak pogumni pastirji so splezali v orlovo gnezdo in ukradli košarico z dojenčkom nazaj,« potolaži očka svojo hčerkico. »No, in ravno zato sem prepričan, da lahko tudi srako zamika kakšen dojenček. Saj mora biti zelo dolgočasno, če se vedno družiš samo s pticami.« »Misliš, da nam ga zares hoče ukrasti?« je zaskrbljena Gaja. »Oh, ne! Mislim, da ne. Srake najraje kradejo lepe, bleščeče in okrogle stvari.«

»A naš dojenček pa ne bo lep?« takoj vpraša Gaja in čelo se ji naguba v resni skrbi. »Seveda bo, seveda! Ampak, če bi se naš dojenček valil v velikem in okroglem jajcu, potem bi bila verjetnost, da bi ga sraka poskušala ukrasti, mnogo večja. Ampak ker je naš dojenček varno spravljen v maminem trebuhu, ni nobene nevarnosti in ti lahko mirno zaspiš ...« »Ampak...« je Gaja hotela še nekaj vedeti, »am pak...« »Lahko noč...« In očka je kruto ugasnil luč in zaprl vrata za sabo. Čma sraka na žici je jezno zaplahutala s krili in od- letela. »Joj,« je bila zaskrbljena Gaja, »kaj, če hoče sraka zares ukrasti našega dojenčka...« S to skrbjo za čelom je deklica tudi zaspala. In zdaj se nenavadna zgodba o sinu Srakolinu lahko čisto zares začne.

Sraka ukrade jajce in sploh ne sluti, da se s tem začnejo same težave.

Dobila je Sraka sina. Sina Srakolina. Pa to ni bil pravi sin. To je bil ukradeni sin. In kako se je to zgodilo? Čisto preprosto: Sraka se je zjutraj zbudila in, še preden je zazehala in si perutnice pretegnila, je zasrakala: »Mejdun, kakšen krrrrrrasen dan, prrrrrekrrrrrra- sen krrrrrasen dan, da se kaj ukrrrrrade.« Pa je poletela malo na oglede. In glej ga vrabca! Zagleda Sraka jajce! Nasproti električne žice, kjer Sraka počiva, je v petem nadstropju nekega bloka balkon. In na balkonu je mizica in na mizici je košarica in v košarici je veliko in gladko in rožnato in na vse strani okroglo, pa tudi vabeče jajce. Tako veliko kot glava, tako zvedavo, tako navihano. Pa jajce vabi Srako: »Pridi, Sraka srakasta, poglej, kako sem okroglo in gladko in sploh krasno! Poglej me od blizu, ti sračja spaka spakasta! Boš videla, kaj se pravi lepotal Se ti bo zvrtelo v glavi od ljubosumnosti, boš kar na tla cepnila kot kakšen pokakan golob...!« Tako se je ustilo jajce in Srako srakasto dobesedno žalilo, še več, izzivalo jo je in ji globoko ranjevalo njen sračji ponos. »To pa ne!« je zasrakala Sraka. »To pa že ne! Žalili me pa ne bojo, sploh pa ne takšni jajčni telebani! Jaz pa pokakan golob! Kar je preveč, je pa res preveč!« In je poletela Sraka na balkon in je hotela zapičiti svoj trdi kljun v rožnato čelo jajčasto. In jajce je milo zajavkalo: »Javk, javk!« je zajavkalo. Pa se je Sraka usmilila in premislila: Res je lepo in okroglo. Res je srčkano in sploh... Kaj ko bi se midva, jajce, malo družila? Kaj ko bi se midva, jajce, pobotala? Kaj ko bi midva, jajce, en krog nad mestom preletala? Bi ti jaz, jajce, mestne strehe razkazala! Bi ti jaz, jajce, svoje gnezdo pokazala!

In je zakljunala košarico in jo kratkomalo ukradla. Letela je Sraka čez strehe mestnih hiš in jajce je s strahom pokukalo čez rob košarice, se zgrozilo ob pogledu na globino pod sabo in milo javknilo: »Joj, saj se bom razbilo, še preden se bom izvalio!« Sraka pa ni rekla nič. Saj tudi ni mogla, kajti v kljunu je čvrsto držala košarico in do njenega gnezda je bilo še kar daleč.

In tako je Sraka izvalila sina Srakolina

Preden pa ga je izvalila, je zelo dolgo sedela na njem. Hočem reči, da je sedela na jajcu, v katerem se je valil sin Srakolin. Sedela je Sraka na svojem nerojenem sinu, kot se to pač za sračjo mater spodobi. Jajce je bilo ogromno. Tako ogromno, da je zelo poškodovalo Srakino gnezdo. Raztegnilo ga je, da je gnezdo pokalo po vseh kotih in vogalih, pa to sploh še ni bilo vse, jajce je prav predrzno in zelo jajčasto gledalo prek roba gnezda, kot da se požvižga na ves svet... Še preden se je Srakolin izvalil, že je bil predrzen in freh kot kak pobalin. Sraka pa je sedela čisto na vrhu ogromnega in rožnatega jajca in ga valila. Jajce pa je bilo nagajivo in je večkrat poskočilo, kot da je nekdo v jajcu naredil »hik« in še dvakrat, mnogo hitreje »Hik-hik!« Srako je vrglo v zrak in revica je zdrčala po gladki rožnati lupini, in če ne bi bila ptica, ki se zna tudi v zraku ujeti, bi uboga Sraka prav gotovo padla na tla in si razčesnila betico. Seveda pa je jajce bilo tudi čez vse hudobno in zvito. Srako je zalotilo sredi spanja, ko je revica utrujena komaj zatisnila svoje sračje oči, in jo brezobzirno vrglo iz gnezda. Preden se je Sraka zavedla in se prebudila iz sanj, že so ji pred očmi zabliskale in zaplesale čisto prave zvezdice, kot bi gorelo nočno nebo pred sračjimi očmi. Tako je namreč revica Sraka, ki bi tako zelo rada postala mati, treščila z glavo ob drevesno korenino. Pa ni obupala. Spet je, vsa obtolčena, kot kakšno jabolko zlezla nazaj v gnezdo in sklenila, da se bo borila do konca. In se tudi je.

Kajti nekega jutra se je jajce odločilo, da se bo izvalilo. Nekajkrat je jajce naredilo »hik, hik, hikhikhik«, ponovno vrglo svojo mater iz gnezda, potem pa s komolcem prebilo lupino. Ja, s komolcem! Tisto, kar je pogledalo skozi gladko okroglo in rožnato lupino, je bilo še najbolj podobno komolcu. Bilo je ravno prav špičasto in ravno prav tolsto in še bolj rožnate barve kot jajčna lupina. Pravzaprav je bilo tisto, kar je priščipalo skozi lupino, tako zelo rožnato kot dojenčkova ritka, čeprav ni bila ritka, temveč komolec. Torej: najprej je jajce dobilo komolec, potem je še dobilo, z glasnim hrrrrrrsk, tolsto in rožnato ročico z debelimi prstki, ki so kar nekaj časa migali na vse strani. Potem se je zgodil še en hrrrrrrrsk in skozi lupino je pogledala noga. Noga kot rožnata klobasica, ki se je nadaljevala v popolnoma golo ritko. In šele potem se je rodila glava. Velika in popolnoma gola buča z ogromnimi in zelo modrimi očmi pa s strašno gostimi in dolgimi trepalnicami, ki jih je bitje prav gotovo podedovalo od svoje matere Srake. Obrvi so bile tako zelo črne in goste kot srakine peruti. Rožnato bitje je nekaj časa debelo modro gledalo okoli, potem pa zverinsko zakričalo, nekaj kot: »Lačeeeeeeeeeen!« Sraka je prav tisti hip vsa izmučena prilezla do gnezda. To noč jo je jajce kar enajstkrat vrglo na korenino, tako da je bila mama Sraka neskončno utrujena. Torej: mama Sraka ravno pokuka prek roba svojega gnezda in rožnato bitje ji kar takoj v kljun zakriči: »Lačeeeeeen! Takoj! Ti, meni hlana! Mamaaaaa!« Sraka se je vsa raznežila: »Seveda, sin moj, seveda si lačenl Moj ljubi sin Srakolin!«

Sin Srakolin se prehranjuje in včasih reče kakšno besedo

Sraka je bila sila ponosna na svojega sina. Sin Srakolin pa se je pridno redil in je svojo mater zelo hitro navadil, kaj bi rad jedel in česa ne. Tisto, kar mu ni bilo všeč, je enostavno zabrisal materi Sraki v glavo, zraven pa kričal: »Nalobe, nalobeeee!« Sraka je tako zelo hitro spoznala, da so Srakolinu najbolj všeč stekleničke mleka in pa jagode. Stekleničke mleka je Sraka morala krasti iz otroških vozičkov, jagode pa z vrtov. Sraka je imela dela čez glavo, saj se je sin Srakolin neprestano samo prehranjeval. Pil mleko in žvečil jagode. Sedel je v gnezdu kot kakšen rožnati kralj, sesal stekleničke in jih potem prazne metal ljudem pred noge. Ljudje so se strašno prestrašili, ko se jim je steklenička z dudo na vrhu razpočila pod nogami. Pogledali so navzgor, pa seveda v gostih vejah poletnega kostanja niso videli ničesar. Kasneje se jim je zdelo, da so slišali nekaj, kar je bilo zelo podobno smehu, pravzaprav smehu in srakanju obenem. Sin Srakolin se je namreč zelo rad smejal, kadar je bombardiral mimoidoče. »Slak slak slak slak...« se je slišalo iz krošnje. Srakolin pa je tudi lulal in kakal. Lulanje je bilo nežno bledo, saj je pil samo mleko, kakec pa je bil rožnato diseč in mehek, saj je Srakolin jedel samo jagode... »Dejago, mmmmm, jaz cmok cmok,« je rekel včasih, kar je pomeniloz jagode so zelo dobre, jaz jih imam zelo rad. Potem pa je, najraje proti večeru, spustil iz gnezda tanek curek svoje nežne lulanije in prknil kepico jagodnega kakca. Zraven pa je mlaskal od ugodja: »Lul-lul, jaz selo aja aja, doblo,« kar je pomenilo: »Lulat-kakat-spat,« ali nekaj podobnega.

Seveda pa moramo takoj povedati, da je Srakolin, kot ste že opazili, govoril svoj poseben srakolinasti jezik. Približno takšnega, kot ga govorijo dojenčki, ki se na drevesu izvalijo iz jajca. Srakolin je namesto r-ja večkrat rekel kar l in namesto besedice zelo kar selo. Včasih pa si je kakšno besedo tudi izmislil. Vse prave težave pa so se začele šele takrat, ko je Srakolin spoznal še druge besede in ko je poletel, pravzaprav se z glavo navzdol odplazil iz maminega gnezda.

Srakolin zleze prvič iz gnezda

Nekega jutra se je Srakolin odločil, da je dovolj pose- danja po gnezdu, ki mu je bilo že pošteno pretesno, in da si bo šel malo ogledat širni svet. »Jaz splehod okoli!« je rekel svoji materi Sraki. In še preden je Sraka lahko kar koli odgovorila, že se je Srakolin skobacal iz gnezda in z glavo navzdol pa po vseh štirih odracal po deblu naravnost proti zemlji. Ja, Srakolin je lahko hodil po drevesnih deblih tudi z glavo navzdol. Kako je to mogoče, sicer ne vemo, najbrž pa je nekaj na tem, da je Srakolin kljub vsemu ptičji sin. Mama Sraka je hitro skočila na rob gnezda in za- srakala za svojim sinom: »Moj ljubi sin Srrrrrrrrrrrrrrakolin, nikarrr se ne vrrrmi prrrreveč pozno, tvoja mati bo v skrrrrbeh grrrrrrozno!« Seveda je sin Srakolin ni več slišal. Mama Sraka pa je videla samo še okroglo rožnato ritko sina Srakolina, kako veselo miga po deblu navzdol. Ker pa je Srakolin šel prvič na pot, je bil zato zelo hitro utrujen. Sploh ni uspel priti daleč od svojega gnezda. Poiskal si je najbližjo vejo in se usedel nanjo, da si malo oddahne. Srakolin gleda naokoli, si gode v svoj rožnati podbradek in se kraspa okoli popka, kjer se mu nabira lužica znoja, kajti zelo je vroče. Vročina je takšna, da bi Srakolinu prav prišla kakšna pahljača, ki bi ga pahljala. Pa se Srakolin domisli svojih trepalnic, ki so dolge in goste, prav kot kakšna pahljača.In začne utripati s trepalnicami, delati vetrc in se hladiti.

Tako je Srakolin odkril pravi namen svojih dolgih in zelo gostih trepalnic. »Zakaj mi pa mežikaš?« se je oglasilo. Bila je veverica Mica, velika spogledljivka in kradljivka moških src.

»No, zakaj mi mežikaš? Me morda hočeš povabiti na randi?« Srakolin, ki je zdaj prvič videl veverico, je bil ves iz sebe. »Ti! Jaz je ham ham!« je prav navdušeno zacmokal. Seveda ni čudno, da je takoj pomislil, da je to repasto bitje nekaj, kar je namenjeno prehranjevanju. »Kako krasne trepalnice imaš!« je bila zelo spogledljiva veverica Mica. Nič hudega sluteč se je približala rožnatemu bitju, ki je sedelo na veji in jo tako lepo gledalo s svojimi modrimi očmi. »Midva bi bila lahko zelo dobra prijatelja,« je rekla in mu naslonila svojo drobno glavico na debelo in rožnato ročico. »Res, zelo zelo dobra prijatelja...« zraven pa je migala s košatim repom in poskušala tudi ona utripati s trepalnicami. »Tiiii selooo! Jaz te okus!« je rekel Srakolin in jo s svojimi kratkimi ročicami zagrabil za rep in slastno ugriznil vanj. Veverica Mica je zavreščala tako strašno, da se je ubogi sin Srakolin grozovito prestrašil in jo nemudoma, z vreščanjem in kričanjem ucvrl po drevesnem deblu navzgor, naravnost v naročje mame Srake. »Kaksen pohotnež!« je jamrala veverica Mica in si pihala v rep, kjer se je še kaksen teden videla sled Srakolinovega sprednjega zoba.

Srakolin zleze z drevesa in se usede v peskovnik

Naslednjič si je sin Srakolin že upal dlje od domačega gnezda. Po izkušnji z vreščavo veverico Mico je bil namreč kar nekaj časa boječ in zelo plah: »Tam, tam, ena je huda, je tak okusen lep, pa je huda selo selo!« je razlagal svoji materi Sraki in utripal z gostimi trepalnicami. Potem pa je strah pred veverico Mico minil in Srakolin je odracal po deblu navzdol (z glavo navzdol, seveda).

Poleg velikega kostanja, kjer sta Sraka in njen Srakolin stanovala, pa je stal otroški vrtec. Na dvorišču otroškega vrtca je bilo igrišče in na igrišču igrala: gugalnice, vrtiljaki, plezala in, »opala!«, peskovnik. Sin Srakolin se je odpravil naravnost v peskovnik. Zelo na široko se je usedel na sredo rumenega peska, ga zagrabil polno pest in nemudoma nesel v usta. Kar všeč mu je bilo: »Mmmmmm, je selo okus! Mnjam mnjam!« Pa je pesek grdo zaškripal med zobmi. Pa je Srakolina zapeklo v grlu in, »fuj!« , grenka slina je napolnila Srakolinova usteca. »Fuuuuuj! Mnjam mnjam še ni zlela!« je Srakolin ugotovil in izpljunil pesek. »Kaj pa ješ?« ga je nekaj vprašalo. Srakolin se je zelo prestrašil. Bil je prepričan, da ga je spet prišla nadlegovat veverica Mica. Pa ni bila Mica. Bila je kitkasta deklica iz vrtca. »Peska ne smeš jesti! Nam je vzgojiteljica povedala!« Srakolin je deklico začudeno pogledal. Kaksna čudna ptica pa je to? si je mislil in si jo pričel ogledovati od vseh strani. Za vsak slučaj je previdno pogledal, ali ima to kitkasto bitje rep. Z repastimi bitji je imel Srakolin zelo vreščave izkušnje. Ne, hvala bogu, bitje ni imelo repa, samo lase spletene v dve kratki kitki, ki sta ji viseli z vsake strani glave. »Pesek je umazan in ni za v usta, a veš to?!« Zdaj je Srakolin ugotovil, da mu deklica govori nekaj v zvezi s prehranjevanjem. Pogledal je v svojo pest, ki jo je imel še vedno polno peska. »To, to je ne še zlela!« je pouičil deklico in stresel pesek nazaj v peskovnik. »Toje ham ham potem!« in se dvignil na svoje mesnate in okroglo zalite nožice. »Kako ti je ime?« ga je vprašala deklica in sedla na rob peskovnika. Srakolin je debelo pogledal. »Ime? Kdo je ime?« »Tvoje ime!« »Jaz ima ime?« »Seveda, vsak ima ime!« »Ja, jaz je Ime,« je zadovoljno prikimal in sedel poleg deklice. »Moje ime je Gaja. Kdo si pa ti?« »Ime je zdaj lačen,« je rekel Srakolin in si začel ogledovati Gajine kitke. Zdaj je iz otroškega vrtca prišla vzgojiteljica. »Gaja! Gajall Kdo ti je dovolil, da greš sama ven!« se je od daleč zaslišal strog glas. »Počakaj tu, vzgojiteljica me kliče,« je rekla Gaja in potegnila kitki iz Srakolinovih mesnatih ročic ravno takrat, ko ju je Srakolin previdno nesel v svoja usteca. Deklica je stekla proti vzgojiteljici. »Vzgojiteljica! Tam v peskovniku je neki fantek. Pravzaprav še dojenček.« »Kakšen dojenček?« je bila zelo nejevoljna vzgojiteljica. »Najbrž ga je kdo izgubil. Pa pesek je jedel!« »Kaaaaaj?« je vzrohnela vzgojiteljica. Pograbila je deklico za roko in se nemudoma odpravila proti peskovniku. Toda v peskovniku ni bilo nikogar. »Gaja, Gaja! Ni lepo, da lažeš« »Res, vzgojiteljica, še malo prej je bil tu. Častna!« Vzgcjiteljica pa se ni dala. »Lagati ni lepo!« je odločno rekla in jo odvlekla nazaj v otroški vrtec. Deklica pa se je ozirala proti peskovniku in razmišljala, kam se je vendar skril tisti rožnati dojenček s tako gostimi in čmimi trepalnicami?! Srakolin pa je res bil skrit. Čepel je na prvem drevesu in kukal izza debele veje. »Mnjam, kitka, selo je všeč, mnjam!«

Sraka preživlja težke čase

Mati Sraka ni več mogla krotiti svojega sina Srakolina. Iz dneva v dan je bil bolj podoben človeškemu sinu. Imel je tudi strašno močne ročice. Nekega dne je tako zelo zagrabil Srako za rep, da ji ga je revici izpulil. Na veliko začudenje sina Srakolina mu je v mesnato rožnati pesti ostal sop Srakinega perja. »Lej, lej,« se je čudil Srakolin, »to padlo iz tvoje litke ven,«in je nedolžno pokazal Sraki izpuljena črna peresa. »Nič padlo ven!« je zasrakala Sraka, »ti si to izpulil, zanalašč! Kako pa bom zdaj letala po zraku?! Takole oskubljena kot kakšna drugorazredna kura!« Res je imela Sraka brez repa kar mnogo težav z letanjem. Nekako ni mogla držati smeri in je po zraku letala cik cak. Ljudje, ki so se ob večerih sprehajali po stezah med stamovanjskimi bloki, so se ustavljali in s prsti kazali v nebo. Gospodje so bili se posebej razigrani. Cukali so svoje žene za rokave in takole komentirali Srakin cikcakasti let: »Vidiš, žena, tudi srake ga kdaj pa kdaj cuknejo!« Sraki je bilo zelo nerodno, ker so ljudje spodaj mislili, da je pijanka. še večje tezave pa je imela, ko se je hotela usesti na vejo ali telegrafsko žico.» Vedno je namreč zgrešila in se usedla mimo. Še večkrat pa je telebnila ob tla ali pa se s kljunom zapičila v drevesno deblo. Sraka je tako zdaj prvič pomislila, da bi se sina Srakolina kratkomalo znebila.

Na skrivaj je mati Sraka nekega večera (Srakolin je spokojno spal v gnezdu in samo vsake toliko časa v snu zastokal: »Mnjam, kitka je selo okus!«) poletela do tistega balkona, kjer je še ne dolgo tega ukradla jajce. Bil je prijeten večcr in Sraka je gledala skozi osvetljeno okno naravnost v kuhinjo. V kuhinji je za mizo sedela deklica. Za štedilnikom pa je stala njena mama. »Danes sem videla dojenčka.« »Res?« je rekla mama in se še naprej ukvarjala s kuhanjem večerje. »Ja, v peskovniku ga je nekdo pozabil.« »Dojenčkov se ne pozablja v peskovnikih,« se je nasmehnila mama in sedla zraven kitkaste punčke. »O ja, pa ga je nekdo pozabil. Čisto od nikogar ni bil. Če me ne bi vzgojiteljica odvlekla stran, bi ga lahko prinesla domov in bi ga imeli mi.« »Saj bomo imeli dojenčka,« je mama nežno pobožala deklico po glavi. »A kmalu?« radovedno vpraša deklica. »Kmalu,« pritrdi mama. Sraka, ki sedi na telegrafski žici točno nasproti balkona, sklene, da bo svojega Srakolina, ki je vsak dan čedalje manj podoben pticam in čedalje bolj »človekom«, podtaknila nazaj tja, od koder ga je ukradla.

Srakolin zalezuje Gajo Tudi ostali otroci ga vidijo - Gaji pa kljub temu vzgojiteljica v vrtcu noče verjeti

Srakolin se je vsak dan priplazil do otroškega igrišča Tam je čepel na najbližjem drevesu in čakal Gajo. »Kitka plišla. Jaz je kmalu vidi,« je godrnjal in prepletal svoje rožnate prstke, kot da plete zimski šal. Pa je Gaja res kmalu prišla. Vsi otroci iz otroškega vrtca so prišli na igrišče. Srakolin jih je gledal od daleč in zadovoljno migotal s svojimi prstki. »Že tu, že tu! Jaz je selo smeh,« kar je pomenilo: Gaja je že prišla, jaz sem zelo zadovoljen. Seveda pa se je med otroki, ki so v ravni vrsti in s pesmico »naša četica koraka« na ustih prikorakali na dvorišče, bohotilo še enc zelo veliko in sloko bitje, ki je kar naprej nekaj opletalo z rokami in cvililo z zelo visokim glasom. To je bila vzgojiteljica.

Vzgojiteljica je bila zelo rada vzgojiteljica. Vsa vznemirjena je bila, če je lahko otrokom pripovedovala koristne reči. »Ne pesek v usta! Poldi, pazi na cesto! Ne po lužah, Petra! Za roke se držite, da se ne izgubite! Proč vrzi tisto, Joško, tisto je umazano! Pusti punce pri miru, Mitja! Dajmo, otroci, zapojmo pesmico! Alo, vsi, tudi ti Janez! Ne jokat, saj znaš!« In tako dalje in tako dalje, dokler se vzgojiteljica ni utrudila in sedla na klop, da bi se spočila in pridobila novih moči za svoje zagnano vzgojno delo. To pa je izkoristil Srakolin. Zlezel je (z glavo navzdol, seveda) z drevesa in odracal k otrokom. »Zdravo,« je rekla Gaja. »Zelo sem vesela, da te spet vidim. Veš, nihče mi ne verjame, da sem te zares spoznala.« Srakolin se je popraskal okoli popka (tam sejc najraje praskal), in kadar koli se je popraskal tam, je to pomenilo, da je zelo zelo zadovoljen. »Jaz je tebe našel. To selo je mnjam mnjam.« Zdaj so pritekli tudi drugi otroci. Obstopili so Srakolina in Gajo. »To je moj prijatelj, ki sem ga zadnjič srečala, ko je jedel pesek,« je pokazala na Srakolina. »To pa so moji prijatclji iz vrtca.« Otroci so Srakolina debelo gledali z vseh strani. Čudno se jim je zdelo, da takšno bitje, ki bi pravzaprav moralo biti še v stajici ali pa vsaj v otroškem vozičku, takole samo postopa okoli. »Joj,« je rekla Petra, »saj se bo prehladil, ko je pa čisto nagec!« Potem je Petra sramežljivo umaknila pogled in strašno strasno zardela v ušesa. »Pa niti kapice nima,« je še dodal Joško, »moj bratec tudi še nima las, zato pa ima vedno kapico.« »Ne vem,« je rekla Gaja, »meni se tudi čudno zdi. Najbrž ga je kakšna mama izgubila ali pa ga kakšni starši nočejo imeti, ker imajo premalo prostora in nimajo otroške sobe.« »Mogoče pa morajo kupiti nov avto,« je pomodroval Janez, »pa zato za dojenčka nimajo dovolj...« Janez je malce pomislil (kako je že rekel ata?), potem pa pogumno izrekel misel do konca, »... nimajo dovlj sredstev, ja!« Srakolinu je bilo zelo odveč, da so si ga otroci tako začudeno ogledovali. Kot da je kakšno čudo, ali kaj! Energično se je zasukal na peti in odracal nazaj do drevesnega debla. Otroci pa za njim. »Jaz je gol!« je pokazal na drevo. »Vi vsi tudi goli!« je še pribil in počasi in popolnoma normalno zakoračil po deblu navzgor. Otroci pa so stali spodaj in debelo gledali. Ko je Srakolin opazil, da nihče ne gre za njim, se je sredi debla ustavil, se jezno razkoračil, roke dal ob bok in pogledal otroke, ki so v gruči stali pod deblom. »Zakaj vi usta odplta?« je začudeno vprašal. »Alo, vi za mano gol!« »Ste videli,« se ni mogal načuditi Aleš, »po drevju pleza kot kak martinček!« »Jaz je z vami igla! Tu gol jaz je doma!« je še in še tečnaril Srakolin, na prvi vaji stal z glavo navzdol in nestrpno cepetal s svojima kot klobasica debelima nožicama. Otroci pa so stali spodaj in še kar napraj začudeno gladali. »Kaj pa se tam dogaja?!« ja vznemirjeno vzkliknila vzgojiteljica. »Komaj jih za trenutek z vajeti spustiš, že počnejo neumnosti.« In je pohitela k otrokom, ki so negibno stali pod drevesom. »Kaj pa je? Kaj pa ste tako mirni?« »Vzgojiteljica,« se je oglasila Gaja, »poglejte, tam zgoraj je dojenček.« Vzgojiteljica ja seveda takoj pogledala pod krošnjo. Pa seveda ni nič videla. Kako bi, saj se je Srakolin urno skril med veje. Vzgojiteljica ja bila jezna sama nasa, in to zato, ker je tako hitro pogledala gor, ko pa bi ji vendar moralo biti takoj jasno, da dojančki pač na bingljajo po drevesih in da je vsa skupaj samo pobalinska izmišljotina. »Dojenčki na drevesu! Kdo pa je še kaj takega slišal! Saj dojančki niso sadje ali pa kakšni drugačni dravesni sadaži, kostanji na primer, da bi bingljali z vej!« je vzgojiteljica poučila malčke. Potem pa je najbližje otroke pograbila za roko in jim z ne preveč ukazovalnirn, pa vendar strogim glasom rekla: »Naredimo verigo! Vsak naj prime svojega najbližjega soseda za roko. Tudi ti, Poldi! Tako! Zdaj smo kot ena družina! Nikogar ne bomo spustili! Nikogar ne bomo izgubili! Zdaj pa pesmica!« Tako je vzgojiteljica odpeljala otroke nazaj v vrtec. Samo Gaja se je ozirala in med zelenimi vejami obupno iskala rožnato in zelo dojenčkasto bitje.

Dežuje - Gaje pa od nikoder

Naslednje dni je deževalo. Srakolin je slabe volje sedel na veji in bingljal z nogama. Njegova mama Sraka je sedela na drugi veji v varni razdalji. Je že vedela, zakaj ... Srakolin je bil namreč vedno večji in močnejši. Svojo pernato mamo je imel zelo rad. Tako rad, da jo je včasih silovito stisnil v svoj objem, in Sraki je pošla vsa sapa. Njen črni kljun je pordečel in njene čme oči pomodrele. Potem jo je Srakolin spustil iz svojega objema, Sraka je samo nemočno zdčala iz njegovih mesnatih ročic in padla kot kamen na vedno isto korenino pod drevesom. »Kam ti zdaj šla?« je začudeno spraševal Srakolin. »Tebi ni všeč moj objemati?« Sraka pa je pod drevesom počasi prihajala k sebi. Vračala se ji je zdrava črna barva v njen kljun. Srakati siccr še ne bo mogla kakšnih par minut, ampak sklenila pa je že zdaj: lepo je biti mati, res je, ampak še lepše pa je, če imajo mladički spodoben sračji črn kljun in perje ...

Srakolina bo vrnila tja, od koder ga je ukradla.

Mama pripelje Gajo v vrtec Srakolin pomaga narisati vzgojiteljico

Srakolin je čakal svojo prijateljico Gajo. Kukal je s svoje veje proti vratom Gajinega vrtca. Kadar je deževalo, je Gajo zelo težko spoznal. Vsi otroci so bili oblečeni v dežne plaščke in imeli globoko na obrazu velike kapuce. Vsi so bili enaki, zato Srakolin ni mogel prepoznati Gaje. Bentil je na svoji veji. Hodil z ročicami, prekrižanimi na hrbtu, okoli in okoli veje in prav sitno pljuval svoje drobne pljunke na tla. To, da imaš roke na hrbtu, tečno hodiš gor in dol ter pljuvaš okoli, je Srakolin videl zadnjič pred nekim blokom v bližini. Neki osebek z brki je takole hodil gor in dol pred svojim avtomobilom. Ko pa je končno dočakal osebo v kratkem krilu in z zelo pobarvanim obrazom, ji je rekel: »Kod pa hodiš, zavraga?!« In tudi Srakolin bo tako jezen, ko bo Gaja le končno prišla. Rekel bo: »Jaz je hut! Tebe ni pa ni plisla! Merni dolgcas po ti, zavlaga!« Točno tako ji bo rekel. Svoji prijateljici Gaji. Zakaj? Zakaj, zakaj! Zato — ker ... »Jaz je njo selo rad!« Tisto deževno jutro je Gajo v vrtec pripeljala mama. Gaja je imela oblečen rumen dežni plašček in rumene škornje in tudi kapuca, ki ji je pokrivala obrazek vse do noska, je bila rumena. Zato je Srakolin s svoje veje ni mogel prepoznati. »Mami, a misliš, da bomo dobili bratca?« »Ne vem, Gaja. Mogoče bo pa sestrica?« »Ne, bratec bo. Vem, da bo. Sem ga že videla.« Mamica se nasmehne in odrine vrata. V veži sleče Gajo. »Kako to misliš?« »Tako. Večkrat me obišče.« »Res?« Mama kar ne more zadržati smeha. »Zakaj se pa smeješ? Mi tudi ti ne verjameš?« »Seveda ti verjamem,« se zresni mama. »Boš videla, Gaja, kmalu bomo dobili dojenčka.« »In kdaj se bo preselil k nam?« »Kako kdaj, ko se bo rodil, vendar! Zdaj je še tukaj notri,« mama položi Gajino ročico na svoj trebuh, »ampak kmalu mu bo v trebuščku dolgčas in nas bo hotel videti. Takrat bo prijokal ven.« »Kakšen pa je?« radovedno sprašuje Gaja. »Kako, kakšen?« se mama spet nasmehne. »Mislim kakšen je, ko je v tvojem trebuhu ... Kakšen je videti?« ‘ »Kot pravi dojenček ...« se mama trudi razložiti svoji Gaji. »Kaj pa prej?« »Kako prej?« je mama vsa bolj začudena. »Misliš, da lahko pleza po drevju? Misliš, da je podoben ptiču? Ali lahko dojenček leta po zraku? Ali so dojenčki bolj podobni živalim kot pa ljudam? A že znajo govoriti? A nas slišijo ...?« Vprašanja se kar usuvajo iz Gaje. »Počasi, počasi ...« mama pomiri Gajo. »Saj boš kmalu videla.« »Saj sem ga že!« kar blekna Gaja. In prav tisti trenutek pokuka v oblačilnico vzgojiteljica. »Kuku! Gaja! Danas si pa pozna!« Potem vzgojieljica pozdravi Gajino mamo in prime Gajo za roko. »Gaja,« še zakliče Gajina mama. »O dojenčku se bova pa doma pogovorili, kajne?« Gaja samo modro prikima. Misli si, da mama najbrž nima smisla prapričevati, kako je že videla dojenčka, kako ga vsak dan vidi, tam, pri drevesih, na otroškem igrišču. Ah, odrasli nič na vejo o nekaterih stvareh!

Kaj pa Srakolin? Srakolin ni dočakal Gaje, zato je sklenil, da bo stvar vzal v svoja srakolinaste ročice in šel kar v vrtec. Pogumno in malca jezno je zakoračil čez igrišče. Deževalo je sicar še zmerom, ampak to ga ni motilo. Odracal je do hiše, v katari je bil vrtec, in potem lepo, na da bi se ustavil, po steni navzgor in se kot kakšen rožnati fakir po turško usedel na okensko polico v drugem nadstropju ter pokukal v notranjost. Bil je deževen dan, zato so otroci sedeli ob mizicah in risali. Srakolin je takoj zagledal svojo Gajo. Sedela je blizu okna in z barvmimi svinčniki risala ... »Kaj ona liše?« se je polglasmo vprašal Srakolin, potem pa lepo odrinil okmo in zlezel v sobo. »Kdo je odprl okmo?« se je razburila vzgojiteljica in pohitela zapirat. Srakolin pa je medtem že zlezel pod mizico h Gaji. »Zunaj je dež, lahko se prehladite. Potem bom pa jaz kriva!« je zamodrovala vzgojiteljica. Potem se je ustavila pri Gaji. »Kaj pa rišeš?« . »Bratca.«  »Ne, ne,« je odkimala vzgojiteljica. »Zmemili smo se, da bomo risali 'naše življenje v vrtcu’. No, Gaja, kaj boš narisala?« »Ne vem. Ko me pa razen doječka nič me veseli.« »No, no, no!« je spet zacmokala vzgojiteljica. »Če nimaš domišljije, ti bom pa jaz pomagala. Saj zato sem tu.« »Česa nimam?« je zanimalo Gajo. »Ni važno. Jaz ti bom pomagala.« Potem se je vzgojiteljica ozrla po učilnici, kot da išče pravi navdih za Gajino risbo. In ker si mi mogla domisliti nič pametmega, je vzkliknila . .. »Pa nariši mene! Mene nariši, kako skrbim za vas, kako se jezim, kako sem prijazna ... Saj znaš!« Potrepljala je Gajo po glavici in odšla. Zdaj je Gajo nekaj uščenilo v prstek na nogi. Pogledala je pod mizo in zagledala — Srakolina. Sedel je tam in jo navihano gledal. »Jaz je tebe čakal. Tebe ni plisla!« Gaja se ga je zelo razveselila. »Kako pa si prišel sem?« Srakolin je samo skomignil z rameni. »Meni dolgcas, pa zato zlezel sem. Jaz je tebi pomaga.« »Prav,« je šepnila Gaja, »samo čisto tiho morava bit.« Gaja je zlezla pod mizo, s sabo je vzela barvice in potem sta s Srakolinom ves dopoldan risala. Vzgojiteljica je večkrat poklicala Gajo — »Kaj delaš Gaja?« »Rišem vzgojiteljico,« se je zaslišalo izpod mize. »Prav,« je zadovoljno prikimala vzgojiteljica. Gaja in Srakolin pa sta risala in risala. Se hihitala in šepetala. Pa se vzgojiteljici čudni šumi, ki so prihajali izpod mize, niso zdeli prav nič nenavadni. Všeč ji je bilo, da se Gaja zabava in da je dobre volje, saj je bila zadnje čase zelo zelo čudna. Ob pol treh je prišel po Gajo očka. »Gaja, domov greš!« In Gaja se je skobacala izpod mize. Vsa nasmejana je rekla - »Na svidenje!« in prijela očka za roko. Vzgojitcljica je še slišala, kako je Gaja razlagala očku, ko sta odhajala po stopnicah: »Danes sem se ves dopoldan igrala z dojenčkom. Spet me je prišel obiskat.« Vzgojiteljica je samo zmajevala z glavo. Ko se je vrnila v učilnico, je bilo okno spet odprto. »Tisočkrat sem vam rekla, da ne smete odpirati oken!« Ko pa se je vzgojiteljica vračala mimo Gajine mizice, je na njej zagledala risbico. Na listu papirja je bila narisana ona, vzgojiteljica. Imela je zelen nos in velika siva ušesa pa samo enc oko in strašno velika usta, ki so se držala v zelo velik nasmeh. Spodaj pa je bila narisana ogromna rožnata glava, kot glava dojenčka. Dojenček je imel košate trcpalnice in modre oči. Pa usteca je imel odprta in iz njih je molel jezik, in to naravnost vzgojiteljici v obraz.

Sraka se odloči

Sraka je počakala, da se je Srakolin zakobalil v gnezdo in zaspal. Preden pa je zaspal, je še nekajkrat pojamral. »Jaz je poiskati kitka. Jutli! Jutli!« Potem je zacmokal, stisnil ročici k sebi in zamigotal s prstki, kot da plete skrivnostno in nevidno pletivo. Bil je zadovoljen. Zelo. Zelo. Sraka pa je sedela na sosednji veji in ga gledala. Čakala je, da bo Srakolinov spanec globok, tako globok, da ga ne bo mogel prebuditi njen skrivni načrt ... In kakšen je bil Srakin načrt? No, saj bomo videli ... Sraka je namreč bila že nekaj časa v hudi stiski. Srakolin je bil vsak dan večji in težji. Predvsem pa vedno bolj podoben človekom. Ja, človekom! Tistim bitjem, ki živijo v takšnih čudnih gnezdih. Človečnjakih. Kar več jih je na kupu. Cela gora človečnjakov, ki jim pravijo blok ali hiša ali pa še kako drugače. Sraka jih večkrat opazuje s svojega stalnega opazovalnega sedeža na električni žici. In zelo se čudi človekom. Le kako morejo živeti v takih nenavadnih gnezdih! So pa res čudni! Zelo nenavadna vrsta! Le kdaj se bojo razvili in se naselili na drevesih!

Imela pa je Sraka, zaradi svojega čudnega sina Srakolina, hude težave z ostalimi srakami. Srake so jo nekako izločile iz svojih sračjih sestankov. Čutila je, da jo pri skupinskem srakanju, ki so ga imele vsako soboto, ne pustijo zraven. Večkrat je zaslutila, kako jo obrekujejo za njenim hrbtom. SliŠala je, da je neka njena do sedaj najboljša prijateljica rekla svoji sosedi, ko sta sedeli na telegrafski žici: »Čuj, tole z našo Srako me pa zelo skrbi. Res, da me, srake, večkrat kaj ukrademo, zato da polpšamo svoje gnezdo, ampak kljub vsemu moraš pri tem imeti neki določen nivo. Okus, bi rekla!« Zdaj so obrekljivke zagledale našo srako in takoj zaprle svoje kljune, se zasukale na žici, zaprhutale s krili in odletele. Sraka je zato bila še bolj odločena, da bo vrnila sina Srakolina nazaj v človeško gnezdo, imenovano tudi človečnjak.

Srakolin je zdaj že trdno spal. Sraka je pripravila košarico. To je bila prav ista košarica, s katero je Srakolina nekoč prinesla v gnezdo. S kljunom je, kar se da nežno, prekobalila Srakolina v košarico in Srakolin je samo prijazno zamomljal. »Kitka, jaz zdaj k tebi! Mnjam, mnjam, mnjam!« Zdaj je Sraka poletela s košarico in Srakolinom v kljunu. Letela je čez nočno mesto. Spodaj so bile lučke v oknih človečnjakov. Vse polno jih je bilo. Kot zvezd na nebu. In k eni takih lučk bo Sraka Vrnila ukradenega sina Srakolina. Črne sračje solze so ji tekle. Kaj ji ne bi, saj je to bilo kljub vsemu slovo. Rožnati dojenček se bo poslovil od življenja ptičev in postal čisto pravi bratec. Sraka se je spustila na balkon. V notranjosti je bila luč. Gajin očka je hodil nestrpno gor in dol po sobi. Na mizi je stal telefon. Tako, si je mislila Sraka. Kar tu ga bom pustila. Tu sem ga tudi našla. Položila je Srakolina na balkon.Še malo postala ob njem. Spustila svojo debelo sračjo solzo na Srakolinovo čelo in potem odprhutala v temno sračjo noč.

Očka zbudi Gajo - Ampak Gaja že vse ve

Gaja je trdno spala. Sanjalo se ji je o Srakolinu. Igrala sta se v peskovniku. Srakolin je sedel in čakal, da bo pesek zrel in da ga bo lahko pomalical. Ona pa mu je pripovedovala pravljice. Potem pa ji je Srakolin nenadoma rekel - »Jaz je zdaj pli tebi. »Kako?« »Pli tebi vsak dan.«

»Gaja, zbudi se, Gaja!« je očka šepetal in jo poskušal zbuditi. Gaja se je zbudila. »Že moram v vrtec?« »Ne,« je rekel očka. »Takoj boš lahko zaspala nazaj Samo to bi ti rad povcdal, da so mi ravnokar telefonirali iz bolnišnice.« »Kaj ...« se je razveselila Gaja in bila takoj budna. »Je bratec že prišel?!« »Že,« je rekel očka. »Zdaj pa le zaspi nazaj.« Naslednji dan sta šla Gaja in očka v bolnišnico na obisk k mamici in bratcu. Mama se ju je zelo razveselila.

Zraven nje pa je v posteljici ležal bratec. Gaja je stopila na prste in pokukala čez rob košarice. Takoj ga je prepoznala. Imel je velike modre oči in črne, tako zelo košate trepalnice. »Takšnih dolgih trepalnic nima noben dojenček,« je ponosno rekla mama in očka jo je prijel za roko. Gaja se je še bolj sklonila k dojenčku. Pomežiknila mu je. »Saj sem vedela, da boš prišel,« mu je zašepetala. In dojenček ji je pomežiknil nazaj.