Ribiči se vračajo v pristan,
ker se solnce je v zapad nagnilo;
nad gorami daljnimi ugaša dan,
in nebo se je pooblačilo.
Drobni čolni z vali se igrajo
in počasi vesla bijejo:
ribiči molčé domov veslajo,
težke misli iz oči jim sijejo.
V duhu vidijo domá otroke
lačne vse, napol prezeble:
kriki njih so — kakor blazne roke —
jim srcé in dušo vso razgreble.
»Kruha, kruha, oče!« so kričali,
ko zarana so odšli na morje,
v srajčkah bosi so pred hišo stali,
jokali in grizli trde skorje.
Žena sključena na pragu, gluha
za ves krik, izgubljenih oči
venomer mrmrala: — kruha, kruha ... —
stara od bolesti in skrbi.
Črna groza je na srca legla
kakor ptiča zlomljena perot:
kdaj nas tvoja milost bo dosegla,
ki za nas si križan bil, Gospod? —
Ribiči molčé v pristan veslajo,
težke misli iz oči jim sijejo;
drobni čolni z vali se igrajo
in počasi vesla bijejo.