Spomin (Lojze Grozde, 2)
← Pred spomladjo 1940 | Spomin Lojze Grozde |
Sonce, pokaži mi oči → |
|
Čisto tiho k meni je stopilo,
se narahlo nad menoj sklonilo,
sladko mi besedo je šepnilo,
nežno me na čelo poljubilo,
za slovo – in odšlo.
Čutil sem: srce mi v prsih bilo je glasno.
Zbogom, gost iz sončnih pokrajin,
pridi še, kako si lep – spomin.