Spomini na Benetke

Spomini na Benetke. Janko Pajk

Izdano:	Zora št. 8–10, 12, 13, 15, 18, 19, 21–24 1876
Viri:	dLib 8, 9, 10, 12, 13, 15, 18, 19, 21, 22, 23, 24
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Oblaki so zakrivali nebo in megla je omejevala obzorje, ko me je železni voz odpeljal iz Goriškega kolodvora proti Italiji.

Italija! čarobno imé, navdajajoče me z neprestanim in vedno novim čarom, od kar sem te prvikrat slišal izustiti v prvej svojej mladosti, Italija, spomin mojih deških let, v kojih sem čul pripovedovati o lepih tvojih mestih, o plodnih tvojih ravninah, o toploti in mehkoti tvojega zraka, o čudovitih tvojih sadežih in o ognjenih, umetnost ljubečih tvojih prebivalcih, tebe sem zdaj imel na lastne oči videti! Na tvojih imenitnih planotah je krvavela Evropa vseh stoletij, za tvoje posestvo ponavljali so se vedno boji, od najstarejših časov tija do najnovejše dobe, tvoja lepota, tvoja mamljivost, izdelki tvoje umetnosti in rajska milina tvojih krajin — koliko moč je vselej imeja do severnih národov, do severnih vladarjev, do severnih umetnikov, učenjakov in potovalcev! Vsi oni spomini mojih mladih in poznejših let, vse to, kar sem kedaj čul in čital o tebi, vse to se je v mojej duši vnelo z novim ognjem spomina in z vsakim obratom železnih koles, z vsakim pogledom na videzno mimo leteče predmete rasila je v meni želja, povekšaval se v meni pohlep, bílo mi bolj in bolj srcé hrepenenja — videti, užiti tebe, krasna Italija! In vse to mi je kmalu odmaknolo ono tego s srcá, koja se mi je bila na-nje ulegla pri vstopu v železni voz.

Hitro zdrdramo preko impozantnega Soškega mosta mimo prijaznih Brd proti zapadu ter dospejemo v postajo Cormons (Karmin). Ta stoji na južnej strani precej ličnega mesteca istega imena. Tu je zadnja avstrijska postaja, tu je meja, preko koje stopimo v italijansko kraljestvo, v Italia unita. Jedino to bi utegnolo potnika na mejo spomniti, da vidi tu toliko pasažirov v kolodvor hiteti in novih listkov rešiti, kajti se odtod naprej voznina v italijanskem denarju plačuje in mnogoteri potnik si reši tu nadaljnji vozni list.

Po poluurnem postanju pomakne se železnični vlak zopet naprej in prestopivši mejno rekico Indrio, drči kakti z novimi močmi naprej v neizmerno planjavo italijansko preko raznih rekic in rek, dokler se ustavi v Udine (Vidmu). Tu potnik, ki prvikrat tod potuje, tudi prvikrat začuti, da je v tujo državo prestopil. V Vidmu je namreč treba potno prtljago italijanskim financarjem v pregled pokazati, kar se sicer neizogibljivo godi, ali prav povrhno in pa kulantno; kajti stražnikom zadostuje jedini pogled v odprte kovčege, rekel bi, da jim zadostuje edino odpiranje kovčegov. Tu potnik tudi prvikrat zapazi razne vojaške uniforme (modre suknje) in italijansko policijo, z dvokotnimi, na levo in desno obrnenimi klobuki (à la Napoleon), ktera noša jim daje nekaj posebno dostojanstvenega in zapovednega. Sicer pa se mora priznati, da je utis italijanskih uniform na inostranca jako dobrodejen, sploh prikazen italijanskih vojakov, razve preteatralnih „bersaglierov“, lovcev, jako prijazna, ako se sploh prikazen ljudij, ki imajo namén, ljudi moriti, sme prijazna imenovati. Italijansko oficirstvo se uprav odlikuje po lepoti obrazov in noš in po vsem obnašanju, ktero nima nič one okornosti, kojo zapazujemo dostikrat drugje, in nič one napetosti, koja znači n. pr. lesene pruske „jardelajtnante.“ Italijanski častniki nimajo nič takega v sebi in na obrazih, kar bi gledalca spominalo na „marcijalni“ njih pomen, temveč se zde človeku prav krotki, uljudni in izobraženi ljudje. Mene so v vsem jako spominali na oficirje saksonske vojske, takó po vunanjosti, kakor po vsem vedenju.

Mesto Videm je z daleka jako zanimivo videti. Njega velikost utegne samó za nekoliko Ljubljano presezati; prebivalcev Videm šteje okoli 25,000. Sredi mesta, s slabim in nizkim ozidjem ograjenega, dviguje se trdnjavica, stoječa na majhnem griču; ali ta trdnjavica je bolj nedolžnemu gradiču, prijazno po okrožnej ravnini se ozirajočemu podobna, nego vojaškej stražarnici dežele, v kar ona služi. Zanimiv je, kakor po Italijanskem povsod, takó tudi tu: ozki, pa visoki mestni zvonik.

Odtod teče železni voz vedno po ravnoti, ktero pretigujejo potoci in reke. Znamenita je reka Tagliamento, ne po obilosti svoje vode, kolikor bolj po svojem jako širokem, večidel suhem rečišču, preko kterega vodi 800 mt. dolgi železnični most, vzpored kojega se na severnej strani, precej blizu, vidi enak, pa leseni prevozni most. Prekrasni pogledi se potniku odpirajo tod z desne strani voza proti jako visokim Alpam, ktere obrobljujejo benečansko ravnoto in strmo padajo v ravnoto, zavalivši pod sebe dolgo vrsto gričev, ki so sadnim drevjem in neštevilnimi seli in mesti kakor posejani. Srce se radosti širi človeku, gledajočemu toliko in takó ličnih človeških selišč, pričajočih marljivost, delavnost in umetnost italijanskega naroda. Posebno zanimanje pa vzbujajo nenavadno visoki zvoniki, ki se kot mogočni stražniki dvigujejo proti nebu iz enakomerne neprezirne ravnote in si v meglene daljave pošiljajo nemih pozdravov. —

Brzo je tekel vlak dalje mimo mičnega Pordenone, mimo Sacíle proti jugozapadu pod krasno mesto Conegliano, ktero leži pod trtonosnim holmcem, venčanim na svojej glavi s prijazno cerkvijo in impozantnim gradom, kterega stebrovje spomina na čelo kakega starogrškega templja. V mestu samem se vidi čudna zmes pitoresko postavljenih in okinčanih poslopij, pol starih, pol obnovljenih. Moj sopotnik mi baš pripoveda, da sluje Conegliano po svojem izvrstnem vinu in živahnem vinotržtvu.

Od Conegliana naprej se železnica zavije na ravnost proti jugu — nje smer je odslej uprav na Benetke obrnena — in z ropotom drči vlak preko reke Piave, ktero preprezata dva mostova, železnični in vozni, prav podobna onima preko Tagliamenta. Zdaj se bližamo mestu Trevisu, ktero je pregrajeno z mnogimi vrtovi in villami. To lepo mesto dela od zvunaj jako ugoden utis. Posebno se odlikuje z daleka novi stolp in impozantno poslopje, v kojem je duhovensko semenišče. Treviso je skoro iste velikosti kakor Videm, ter štejo 23.000 prebivalcev.

Od sedaj se brzo in na ravnost vozimo proti jugu, sredi neštevilnih vill in vrtov benečanske gospode. Vrt se vrsti za vrtom, gradič za gradičem, vsak v drugem slogu postavljen; mi bežimo mimo gosto zasajenih parkov, mimo plodnih vrtnih gredic in mimo neštevilnih posamez stoječih poslopij. Na enkrat zastanemo v Mestre, zadnjej postaji pred Benetkami na suhem. Tu se razdeli železnica v rasoho: ona na levo drži na ravnost v Benetke, ona z desne pa proti Padovi in odtod dalje proti zapadu in jugu Italije. Mi jo krenemo levim pôtem, da čem brže pridemo v Benetke.

II.

Od Mestre naprej vodi železna cesta do polu pota po lagunah, močvirju podobnih velikih mlakah, sredi kterih stoji na levej strani železnice trdnjava Malghera, z vodo obdana, prav malo se dvigajoča nad povrhnostjo okrožnih lagun. Polovica pota pa od tod naprej obstoji iz mosta, ki v 222 obokih prepreza morsko gladino od suhega do prvih hiš beneškega mesta. Ta most je jedina vez Benetek s kopnim.

Težki oblaki so viseli nad nami, in debele kaplje so padale v morsko zrcalo, ko smo se vozili preko tega mosta ali bolje rekoč po tej zvezi mostov. Od blizu so se uže prikazovale posamne góndole in drugi čolniči, tu pa tam tudi po koji trabakelj, neka vrsta enojambornih ladij, z daleka pa se nam je kot temna skupina poslopij primikalo čem dalje tem bliže beneško mesto samo. Zaželeni cilj mojega potovanja je tedaj stal zdaj v svojej istinitosti pred mojimi očmi. Hitro smo zdrčali mimo beneškega pokopališča (Cimiterio), ki je pomeščeno na malem otočiču pred večim, za njim ležečim otokom Murano, tudi z leve roke železnice. Zdaj vlak postane; na beneškem kolodvoru smo. Nekoliko stopnjic na vzdol in mi smo na izhodu, kjer iščemo svojo potno prtljago. Ta je brž najdena; kajti, akoravno smo medpotoma prav mnogo sopotnikov imeli, vendar je bila teh več nego dobra polovica samih lahkokrilih potovalcev, brez težega tovora, med temi nekaj Benečanov, vračajočih se domu, mnogo pa ljudij iz bližine, ki so šli v opravkih v Benetke, a med njimi tudi dosti takih, ki so hoteli tam, praznovati karneval — bila je predpustna sobota — in le malo število takih potnikov, kakova biti sva imela čast jaz in moja spremljevalka: potnika radi potovanja.

Prihod otovorjenih pasažirjev je dobro došli plen prežajočemu fakinstvu beneškega kolodvora in beneškega mesta sploh. Potniki z rdečim Baedekerjem v roki in brez njega, samo da so količke obloženi, smatrajo se od teh prežarjev za izborno hrano, do koje si prisvajajo prvo in izključivo pravico. To potnik v Benetke došedši tudi brž začuti. Kajti, predno se dobro zaveš, uže zajmejo čvrste in žilate roké tebe in tvojo prtljago in te porinejo proti pobrežju, kjer čaka veliko število gondol in bark pripravljenih, da, če je treba tudi največo dôzo potnikov brez vse vidne težave požrejo.

Ko gostilničnemu slugi povem imé gostilnice, v kojo želim prepeljan biti, uže me eden gondolirjev posadi v gondolo, koje se je moja doslej samo suhega vajena slovenska noga zdaj prvikrat dotaknola. Predno pak odrinemo treba postrežljivim rokam dolžno nagrado dati in žep dobro odpreti, česar se je sploh treba potniku brž privaditi, kajti v resnici nij šala v Benetkah pri vseh nebrojnih prilikah žep z nekako urnostjo in spretnostjo odpirati znati.

Vseh raznih postreščekov smo se tedaj, hvala Bogu! s polno pestjo čentezimov odkrižali. Zdaj si tedaj moremo gondolo, v kojo smo stopili, nekoliko mirneje ogledati. Pod črno streho sedem nekoliko sključen. Gondola je s to streho kot s pokrovom poveznena, pod koji mora človek od spredaj s pripognenim životom zlesti, kar je za nenavajenega potnika prav neprijetno. Pogled iz take pokrite gondole je prav takó stisnen, kakor se život sam čuti stisnenega. Samó na levo in desno stran more gledati tvoje okó skoz pokrovovi okni in nekoliko pred-se.

Kakó je to kučanje prišlecu neugodno, ki pride z radovednostjo v dolgo zaželeni kraj in ki bi rad brž videl onih lepot in krasot mesta, kterih je uže nepotrpljivo pričakoval. Ali to je občna človeška osoda, da baš prišedši do dolgo zaželenega užitka najdeš nepričakovanih in neslutjenih zaprek, ktere ti prikrajšujejo prvi polni užitek.

Naša gondola je — veslana od dveh veslarjev — urno tekla mimo nebrojnega števila drugih naprej med hišami, kterih nekoje so med seboj zvezane s tlakom, po kojem so hiteli ljudje po svojih opravkih, z večine pa mimo hiš, ktere so kot vzrastle iz sredine morjá brez vsega tlaka, neprehoma opirane od morske vode. Gondola nas je s početka vozila po velikem pretoku ki se imenuje „Canal grande“, ali kmalu ga je zapustila ter po krajšem stranskem potu nad znamenitim mostom „Ponte di Rialto“ zopet priplula va-nj in nas potem sredi impozantnega Canal grande vozila blizu do njega izhoda, kjer nas je po poluurnej vožnji prinesla pred vrata gostilnice: „Hôtel d’ Italia“.

Ko stopimo iz gondole na prve stopnjice pod kap gostílnice, pričakuje nas uže pol ducenta postrežljivih poslov gostilne. Jedva mi je bilo mogoče zavedeti se v temnej veži. Prvi moj opravek pa je bil, da poprašam, ali je došel koji telegram na mene. Zvem, da me brzojavna vest uže dobro uro čaka: bil je preveseli telegram o národnej zmagi pri mariborskej volitvi v deželni zbor. Veselje, koje sem pri čitanju te noviee občutil, lahko si predstavljaš. Na tujem stoprav čutimo ves ponos, pa tudi vso bédo premile svoje domovine. —

Brž smo v namenjenem stanovanju. Predno je prav ogledam, pogodim se prav po Baedekerjevem navodu za stanovanje in za postrežbo. V Italiji sploh treba o vsem se preje pogoditi, ako se nočeš pozneje kesati. Pogodba je bila brž sklenena. Stanovanje je bilo zares krasno ter je obstajalo iz prelepega salona z izgledom na vodo ozkega kanala, s krasno spalnico in predsobo. Drage preproge so visele po sobani in jako dragoceni sági (tepihi) pokrivali pod. Meblji so bili jako okusno napravljeni in za čudo lehki. Z eno besedo: vse stanovanje bilo je z vsem mogočim komfortom preskrbljeno in po prav poštenej, nikakor previsokej ceni. Tudi vsa posôda in vse perilo je bilo v resnici fino in nepričakovano snažno, kar na tujca prav blagodejni utis dela. Uže preje sem slišal beneške gostilnice hvaliti, a zdaj sem se sam prepričal, da so one te hvale tudi vredne.

III.

Jaz sem tedaj sredi Benetek nastanjen, in ti, potrpljivi čitatelj, zahtevaš, naj ti zdaj opišem imenitno beneško mesto. Vedi, da če ti bodem poskusil nje opisovati, ne delam tega, ko da bi hotel s tem kaj novega o njem povedati ah pa druge opisovalce presezati. Moje pero nij tako prevzetno in moj duh ne toliko domišljav, da bi si kaj takega nalagal ali je sploh poskušal. Jaz le predobro vem, kako mi manjka poetiške žile k opisovanju — a Benetke so kraj od pesnikov opevan. Tudi čutim, kakó manjka mojej prozi besed in izrazov, tekmiti se z drugimi opisovalci, kakov je n. pr. Castellar, ki je z vzvišenim duhom in gorečimi besedami, kakovih je edino španski jezik zmožen, opisoval, da! rekel bi skoro, opeval zgodovinsko imenitnost in prirodno kakor tudi umetno krasoto Benetek. Pa tudi tega sem si svest, da ne bodem niti največih znamenitostij tega mesta dostojno naštel, kamo li natanko in živo opisal! Moj namen temveč je edino ta: napisati te črtice nekaj sebi v spomin, da se jih kedaj zopet domislim, nekaj pa da tebe, prijazni čitatelj, povrhno seznanim s tem, kar sem jaz tam v kratkih dneh svojega bivanja zanimivega videl in prijetnega čutil. Samó kot majhen spominek iz Benetek, kakovih spominkov naši slovenski romarji z božjih potij svojim prijateljem domu prinašajo, samo kot kaj takega smatraj moj skromni popis. Zato sem ga tudi krstil „spomini na Benetke!“

Prvi moj izhod iz gostilne „Italia“ vodil me je mimo bližnje, starinske cerkve S. Moisè v neko ozko, a jako živahno ulico, po kojej sem na ravnost gredé prišel k imenitnej Münster-ovej knjigarni na Markov trg, Piazza San Marco. Ker je vreme nekoliko deževno bilo, — pršel je lahni dežek, — bilo je po hodnikih, koji na treh krajeh obdajejo ta trg, navadno samo „piazza“ imenovan, vse polno in živo sprehajalcev. Jaz brž prerijem množico in stopim skoz hodnike na tlak Markovega trga samega. Kakov pogled se mi v tem hipu tu razkrije! Zdi se mi, ko da sem stopil v veliko, jako prostorno dvorano, četirioglato, krito in obokano od prostega neba. Meni nasproti je stala prekrasna Markova cerkev s svojimi svetlo pobarvanimi kupljami, pred njo pa trije visoki, rdečepobarvani maji. Na desnej strani cerkve dvigal se mi je nasproti veličastveni zvonik sv. Marka („Campanile“), na samem stoječ, spodaj črnikast v nedozirnej svojej višini pa belkast in umetno okrašen, s triogelno vršičeno streho. Na desnej in levej pa kakor tudi za menoj obrobljujejo prekrasna poslopja ta trg, vsa skoro enake visokosti, enakega sloga, kot ena sama velikanska palača z dvojim nastropjem, z umetno nakinčano streho. Pri tleh pa se protezajo silno dolgi prohodniki v obokih z neštevilnimi izhodi na Markov trg. Tem poslopjem je ime „Prokuracije“. V teh hodnikih so, posebno na severnej in vztočnej strani, pa deloma tudi na zapadnej, pomeščene neštevilne štacune s prekrasnimi izložbami, kakovih ima svet malo in kojih se tujca okó jedva nagleda. Na zapadnej strani pa, bolj proti velikanskemu zvoniku, so velike elegantne kavarne, kterih največa, najimenitnejša in najbolj obiskovana se zove „ Florian“.

Prvi utis Markovega trga na mene je bil ne samo veličastven, ampak ob enem tudi nepopisljivo mil in prijazen. Veličastvo vzbuja pogled visokih starinskih kupelj Markove cerkve in silno visoki zvonik, milobo in prijaznost pa pravilna podoba trga, njega prosti pregled, mnoge žive boje in lepi slog dolgih elegantnih prokuracij. Tujec se na tem prekrasnem trgu brž udomači. Kako lehko in prosto se dá kretati po njem! Markov trg nij kakor so trgi po drugod, zaseden od „branjevk“ in preprečen od „izvoščkov“ in raznih drugih malo ugodno na gledalca delujočih napotkov, ampak je skoz in skoz in na vse kraje prost in odprt. In baš ta prostost in ta svóbodnost kretanja, in razve tega ona Benetkam sploh lastna tihost in mirnost dela Markov trg gledalcu toliko mil in toliko prijeten.

Ko dalje stopam po trgu, ki je popolnoma raven in s trahytom in marmeljnom umetno potlakan — po sredi trga od srednjih pokuracij do Markove cerkve so bele marmeljnatè črte à la grècque v črni tlak vložene, — zagledam na levej roki, Markovej cerkvi na strani, prelepi „urni turenj“. Torre dell’ orologio blišceč v zlatej ornamentiki. Ta turenj je velika palača s četirimi nastropji; spodaj je velik obokan prohod; v prvem nastropju so urine brojke (z dvakrat dvanajstimi številkami), nad brojkami podoba „Device z otrokom“, na ktere obeh straneh so razvidne menjajoče so ure in minute, nad podobo stoji veliki pozlačeni grb benečanski: pozlačen krilati lev sv. Marka z odprto knjigo, in vrhu leva pod samim nebom stoji velikanski zvon, na kterega ob vsakej uri tolčete dve velikanski črni človeški podobi iz bronca, črez ledja odeti z runom. Pogled tega turnja, ki je s svojim licem na ravnost proti morju obrnen, je neskončno lep in očesu dobredejen.

Sedaj stojim blizu pred cerkvijo sv. Marka, ktere čelo gledé na raznovrstnost podob, slik in barv vse druga beneška poslopja daleko preseza. Utis tega pročelja je zares čudovit. Pred očmi ti bliščé najraznejše barve, večidel svitle in v prijazno celoto združene. Okó nemirno drčí od enega predmeta do drugega in zastonj išče počitka in trdne postaje. Stoprav potem, ko si večkrat ogleda ta čudoviti prizor, začne razločevati oddelke ter razumevati celo sostavo dela.

Cerkev ima v pročelju četiri vhode, nad kterimi se vzdigujejo polukrožni oboki, med kterimi je srednji — glavni — tudi primeroma največi in tudi najbolj okinčan. V srednjem oboku je naslikana „zadnja sodba“, na oboku pa stojé štirje broneni in pozlačeni konji, starinsko klasično delo. Nad temi oboki gre majhena gallerija ob vsem pročelju. Nad gallerijo se zopet vzdigujejo spodnjim enaki oboki z umetnimi, razrezljano predstavljenimi vršiči, in med oboki in na straneh stojé enakoveliki lični stolpiči, v kterih vsakem stoji po ena sveta podoba. Vrhu poslopja cerkve pa se pet kupelj, v byzan-tinskem slogu izdelanih, boči proti nebu. Okoh in okoli poslopja pa se vrsti neštevilo okroglih stebrov iz najlepšega kamenja.

Ta mnogovrstnost predelov, primerno velika drobnost posameznih neštevilnih predmetov, razne, jako žive, z večine rdeče in modre boje v zlatem polju, potem dragocenost materijala in slog sam, ki je iz byzantinskega, romanskega in tudi nekoliko gotiškega (vršiči na obokih) zmešan, vse to dela na gledalca nekakov izvanredni utis, kteri bi se smel „nezavedno ugoden“ imenovati; kajti kakove glavne misli, ki bi vse te dele v eno celoto spajala, ki bi duh tvoj poviševala, ne moreš pri šče tolikokratnem ogledovanju zvunanjosti zapaziti.

IV.

Potem ko sem si zvunanjost Markove cerkve ogledal, stopim skoz srednja vrata v vežo („atrio“) cerkve. Pripoznati moram, da me je poleg pobožnega razpoloženja obdajal tu mogočneji duh svetnih mislij. Take v tem prostoru kakor v tej cerkvi sploh vzbuja vsak pogled, vsak korak. S sten, kipov, slik, celo s tal samih, po kojih hodiš, skoro z vsake plošče, na kojo tu stopiš, govori ti velika prošlost beneške republike. Ali na vsakega obiskovalca delujo ti predmeti po svoje. Priprosti človek čudi se tu silnemu bogatstvu in dragocenosti tvarin; pobožnik čudi se temu množlvu izdelkov, ki so „v večo slavo božjo“ sim postavljeni ter se klanja prejšnjim stanovnikom beneškega mesta, ki so toliko za oslavljenje hiše božje storili; Benečan, kojemu je matka pripovedovala o slavnih činih njega pradedov, se s ponosom, v enem pa z milobnimi občutki ozira na te govoreče ostanke nekdanje beneške slave potnik pa, ki si pride to cerkev ogledat, ménim, da tu najbolj občuduje spomenike velike zgodovinske preteklosti Benetek. Povsod je tu kaj znamenitega videti. Tu v tleh so vložene tri rdeče plošče, kder sta se cesar Barbarossa in papež Aleksander III. po prizadevanju doža Ziani-ja zopet spravila; tam v levem kotu ležé shranjene kosti bivšega predsednika republike, Dan. Manina, sim prenesene iz Pariza (1868): tam pa so bronena vrata, vodeča iz veže v srednji del cerkve, koja je največi dože beneški, Henrik Dandolo, po vzetju Byzanca iz Sofljine cerkve s soboj prinesel — spomini sijajnih dob beneške republike. To so samó trije priméri iz beneške preteklosti, a podobnih je v Markovoj cerkvi tako neštevilno, kakor je v njej brez števila dragocenih predmetov.

V notranjo cerkev sem sedaj stopil in postojim tu nekoliko. Nasproti mi stojí „veliki oltar“! Ali ta nikakor nij kakova gigantična skupina svetnikov, stebrov in angeljskih glav, nego videzno prosta stavbica, sloneča na četirih marmeljnih stebrih, s streho krita, prav podobna našemu „nebu“, pod kojim se cerkveni obhodi opravljajo. Stoprav vzadi, v steni, zagledam pravi veliki oltar, ki pa je danes prikrit. Pod tem oltarjem počivajo „móči“ (ostanki) sv. Marka, patrona cerkve in beneškega mesta. ^[1] Pravi vel. oltar je okinčan s četirimi skrivljenimi stebri alabastrovimi, ki so nekdaj krasih Salomonov tempelj v Jeruzalemu. Sploh je Markova cerkev prenapolnjena s takimi okrasi, ki so povestnične znamenitosti ter sim preneseni iz najdaljnjejših krajev svetá po srečno dovršenih bojih. Benečani niso zastonj v svojem grbu nosili leva, podobo mogočne grabljive zveri, ktera se ne zadovoljuje z navadno hrano, nego išče plemenitejega pléna.

Kar velikost cerkve sv. Marka zadeva, ona ne spada med prve sveta, nego bi utegnola za Št. Petersko v Rimu šesta ali sedma biti, ako je res, kar sem nekje o njej čital. Ko sem stal v nje središču, lahko sem jo na vse strani pregledal, in zdelo se mi je verjetno, da bi blizu 10.000 ljudij utegnolo v njej prostora imeti. Notranjost cerkve je jako prijazna videti. Razločiti se dajo sicer trije glavni predeli, vendar ti niso, kakor pri gotiških cerkvah, pregrajeni z medstenami in stebrovjem, ampak notrina je prosta in na vse strani pregledna. Skoz kuplje prihaja od zgoraj prijetna svitloba, ki se po obokih in stenah cerkve šče tem bolj pomnožuje, čem so one s svitlimi bojami pomakne. Bogatstva in raznosti teh umetnih dél ne bodem opisoval; ona presezajo vse navadne pojmove o tem. Na okrašenje te cerkve je bilo na milijarde zlatov potrošeno; njega blago je prineseno iz vseh krajev bogate Azije in Afrike, in več stotin dolgih let in umetnega, trudapolnega dela je stalo nje olepšanje. Ne po krivici so v šestnajstem stoletju imenovah Benetke „biser Evrope“, a biser tega bisera bila je baš cerkev sv. Marka.

Med dragocenostmi, koje se tu hranijo, naj omenim nekoje, ki so v „zakladnici“ (tesoro di S. Marco) shranjene, n. pr. zlatom in diamanti okrašene platnice evangeljskih knjig carigradske Sofijine cerkve; škofovski sedež, na kojem je bojé sedeval S. Marko; zlate oltarske svečnike, delo Benvenuta Cellini-ja.

Predno se pa poslovim od te cerkve, v katero skoz celi dan prihajajo pobožni molilci, naj šče omenim cerkvenega tlaka. To je res čudovito pisano, trudapolno delo, skoz in skoz mozaika, byzantinskega sloga, in kar te osolpnjuje, to je zveriženost in neravnost tlaka. Tlak je gomilast ali valovit kot morska površina; tu je jama, tam bok, tu je niži, tam viši, kakor da bi res valovi bližnje lagune bili podjedli tlak ter ga bih zbočili. V resnici pa so se tla na neštevilnih krajih usedla, vsled česar so valovita postala tako, da je prav opasno po njem hoditi.

Ozrimo se šče enkrat okoli po cerkvi, v kterej nij najti ni za eno ped prostora, ki bi ne bil umetno obdelan. Na tem svetem kraju, kterega zdaj napolnjuje tihota in kjer se lahno razlegajo stopinje potnikove noge, bivali so nekdaj burni shodi mož benečanskih. V te prostore, da eden tak primer povém, je l. 1201 dože Dándolo sklical zbor 10.000 benečanskih mestjanov, potem ko je obljubil francoskim poslancem pripomoč pri križarskih vojnah. „Po klicanju sv. Duha“ — tako pripoveduje povestnik — „nastopijo poslanci govornico v cerkvi in prigovarjajo z živimi besedami ljudstvu, končujoč z besedami: „Usmilite se svete dežele na onej strani morja!“ In ko oni na koncu govorov gineni padejo na kolena in glasno ihtijo, vzdigne vsa množica kakor od neke skrivne moči pretresena roke proti nebu kot v obljubo in kliče kot iz enega grla: „Mi dovoljujemo, mi dovoljujemo!“ Brž na to šče stari Dandolo ogovori ljudstvo in solze ronéč podá poslancem potrjeno pogodbo, da pojdejo Benečani z njimi v boj za krst in čast božjo.“

V.

Ali zapustimo cerkev in stopimo zopet vun pod prosto nebo. Zvedrilo se je; čisto je postalo nebo razve tam na daljnjem obzorju, koje šče je obrobljeno z oblaki. Obrnimo se na levo, proti morju, k onemu vedno živemu, vedno gibljočemu, a vendar vedno enakemu elementu! Sej kakó prijazno nam užé leščí nasproti! Zdi se nam tako znano, kot bi je bili uže toliko in toliko kratov videli!

Premda nam pogled „doževe palače“, Palazzo ducale, ktero imamo na levej strani blizu sebe, mami oči, ipak se ne dam danes več vjeti; na prosto, na morje! kliče mi nekaj v srcé. In takó stopam kot slep za okohco te prekrasne palače na ravnost črez „mali trg“, Piazzetta proti morskemu pobrežju.

Piazzetta je mali prostor, stisnen med doževo palačo in „knjižnico“. Librería vecchia. Na enej strani se ta tržič drži Markovega trga, na drugej pa se dotika „pobrežja“, Molo. Na primorskem koncu piazzette sta postavljena dva silno močna in visoka stebra; na enem stoji lev sv. Marka, na drugem sv. Theodor (poprejšnji patron Benetek) na hrbtu krokodila. Svoje dni je tu bilo krvavo sodišče, pozneje, kakor tudi zdaj je pa tu eden najživahnejših krajev mesta.

Srce se mi močno širi, ko stojim tu na odprtem pobrežju in uživam sveži morski zrak podvečerja. Sim se shajajo ljudje iz pisarnie in delalnic; sim pristajejo gondolirji, ki se od svojih voženj vračajo domú; marsikoja ladja priplava simo proti obrežju, da potnike postavi zopet na suho. Tujci kakor tudi domačini sprehajajo se s Markovega trga do tod in se vračajo zopet nazaj. Kako živo je moralo nekdaj tu biti v onih časih, ko je mesto štelo do 200.000 prebivalcev, 8000 ladij, 17.000 mornarjev, 16.000 ladjetesarjev in okoli 1000 samih takih plemičev, ki so od 70 — 80.000 tolarjev obletnih dohodkov uživali, v onih časih, ko je v Benetkah v enem letu po 100 milijonov tolarjev se preobračalo, ko je vsa dežela od Pada do Soče, vsa Istra, vsa Dalmacija in večina otokov v Arhipelagu pod oblast sv. Marka spadala! In to je bilo proti koncu 15. stoletja.

Da-si ne geografiški sredi mesta ležeč, vendar se v tem njega predelu sredotóči skoro vse javno življenje. Markov trg, piazzeta, molo in sosednja mu riva degli Schiavoni, to so pravo središče Benetek. Nekdaj je sedež oblastij bil za kanal-grandom, pri mostu „Ponte di Rialto“, tedaj res v sredini mestne skupine, ali po pravici se je ono sim na južni rob mesta preložilo. Tu je odprta široka laguna, tu je bliže k globokemu morju; sim lahko priplavajo parobrodi in teže ladje, kojim je Canal grande preplitev; z mola Benetke tako rekoč pogledujejo v vztok Evrope, kjer je Benetkam bivala nekdaj prava Kolchida, kraj zlatih zaslužkov, početek velikosti, poprišče njih slave. Kdor ne tají uplivnosti kraja na duševno razvijajanje človeka, ta tudi ne bode utajeval, da je pogled široke, prostane lagune, koja se razprostira tu pod balkonom doževe palače in pod zidovi mola, kjer mrgolé ladje, barke in gondole, mnogo bolj vzviševalen, navduševalen in ponosom napolnjujoč, nego ozki in tesni pogled z Rialta na zaprti, primeroma k laguni tesni kanal.

Zares! podvzetni, hrabri možje, kakovi so nedvojbeno bili osnovatelji beneškega mesta, niso si mogli boljšega bivališča izbrati, nego je ves okraj beneškega mesta, ki je kot od prirode poklonjen povzetnosti človeškej. Pregled nje lege to na prvi trenotek dokazuje.

Benetke so postavljene na skupino 117 otokov, stoječih sredi podolgovate, vzpored suhe zemlje se protezajoče lagune. Tako je mesto skoro enako oddaljeno od suhega kakor od otoških pregraj, koje ločijo veliko morje od lagune. Ta prostrana, podolgovata laguna je podobna velikemu jezeru, koje svojo vodo dobiva iz odprtega morja. Dno in površina lagune pa imata razne podobe. Tik suhe zemlje je laguna plitva, nekakova mlakam podobna zmes suhega in mokrega, podobna našim sipinam in lužam, ki se delajo za leno tekočimi vodami. To je tako zvana „mrtva“ laguna, „laguna morta“. Veči del lagune pak, čem bolj je ona od zemljine oddaljena, postaja tem globljejša in je tudi težim ladjam brodovna. Ali tudi ta del lagune nij povsod enako globok, temveč se očesu kaže kot neka sostava tekočih strúg in stoječih vod. Kjer je med dvema plitvinama pretok, tam je struga; kjer pa je plitvina, tam je stoječa voda. Brodarji torej iščejo teh pretokov, ki prav živo spominajo na réke, in se po njih kot med bregovi vozijo, izogibáje se sipin, ktere so ob plimi z vodó krite, ob bibi pa vidni peščnati prodovi. To je ona „živa“, svojo povrhnost spreménjajoča laguna, „laguna viva“.

Sredi take žive lagune tedaj stojé Benetke. One same so ne mah nje del, namreč skupina sipin in pretokov, kojih mesto šteje 147 in preko kojih drži 378 mostov. Največi pretok je Canal grande. Markov trg z nekojimi drugimi manjšimi trgovi so sipine v laguni; molo z bližnjimi „rivami“ (prodi) pa so bregovi teh sipín, umetno s težkim kamenjem obzidani, da jih valovi ne poplavajo in voda ne podjé. Ali ne malokrat se tudi zgodi, da gondole, koje stojé pri tišini ob molu, o viharjih od sredine piazzette priplavajo.

Z leve strani „mola“ se vleče ob laguno dolgo pobrežje, široko in lepo potlakano; to je „Riva degli Schiavoni“ „slavjansko pobrežje“.^[2] Tu je polno gibanja in življenja. „Riva“ je jako dolga; za njo je mnogo gostilnic in kavarn. Sim pristajajo parobrodi in vece ladje, kakor k molu gondole in barke. Sploh se ima „molo“ z „riva degli Schiavoni“ smatrati za beneški pristan ali brodovno pristojišče, kakor je ves ta del lagune nekakova luka beneška. Kajti je laguna, koja se na južnem in vzhodnem delu Benetek razprostira, proti viharnemu morju zabranjena po dolgih otokih. Kder priroda nij otokov postavila v brambo, tam je človeška roka težka in visoka zidovja, „murazzi“ osnovala, da valovje od lagune odvračajo. Taki otoki so „Lido“, „Palestrina“ in „Chioggia“; zidovja te vrste pa „Malamocco“. Vsi ti otoki in jezovi se od severa proti jugu raztezajo in veliko beneško laguno proti visokemu morju, kakor tudi proti neprijateljskim ladijam zapirajo. Tako je priroda zares na čudoviti način to morsko krajino za človeško bivališče sposobno stvarila, naravno brambo mu podelivši. In bistremu vidu sosedov te lagune res nij ostala skrita ta izvrstna lega; kajti so jo oni znali pretvoriti v res varno in prijetno bivališče. Znamenitost Benetek je torej uže od prirode same pripravljena bila; človeku je samó trebalo, ponujeni dar iz nje rok sprejeti in ga sebi v korist upotrebiti. Vsled svoje odločenosti od suhe zemlje bile so Benetke z ene strani varne vojaških napadov s kopnega, (Avstrijani so l. 1849 celih petnajst mesecev potrebovali, dokler so mesto s kopne strani užugali); z druge strani pa so vsled svojih otoških in umetnih zagraj one tudi ladijskih navalov obranjene, n. pr. l. 1380. so udrle genoveške ladije pri Chioggi v laguno, pa so bile v njej v kratkem času tako uklenene in stisnene, da niso imele kod uiti ter se morale udati. Mogočni Benečani so tedaj uživah vse prednosti otoškega življenja, a vendar niso pogrešali prednostij in koristij kopne zemlje, koja jim je bila tako bližnja. Ob vsem zapadnem bregovju jadranskega morja, od Trsta počenši dol do morske ožine, kjer se prelivajo toki Adrije z joniškim morjem, v resnici nij kraja, ki bi se mogel z enakimi prednostmi položaja ponašati, kakor Benetke. Zató tudi ob vsej tej dolžini Italije povestnica nij pokazala nijenega pomorskega kraja, ki bi se z Benetkami bil mogel dostojno tekmiti. Tekmeci Benetkam se imajo jedino na vzhodnem, slovanskem bregovju Adrije iskati, tam, kjer se nahajajo varni pristani, širna morska zavetja in — ljudje, starim Benečanom po koreninosti in podvzetnosti, morebiti celo po rodu in krvi bhžnji, kakor trdijo naši učenjaki. Zgodovina Dubrovnika, Zadra, Spljeta je to tekmeštvo deloma uže dokazala.

VI.

Tikoma cerkve sv. Marka, na nje južnej strani, stoji doževa palača, „Palazzo ducale“, četirioglata velika stavba, v ktere sredini je veliko dvorišče. To poslopje nosi svoje ime od doža, ki je v njem stanoval, akoravno je palača mnogo viši pomen imela. Ona je bila sedež najviših oblastnij beneške republike. V teh prostorih je nekdaj bivala državna modrost in moč Benetek, ponos Benečana, pa tudi strah meščana in oddaljenega podložnika. Kajti v doževej palači je stanovala, rekel bi skoro, utelesjena ona brezobčutna „raison de l’ état“, oni goli državni egoizem, ki je v krutej svojej obliki uže toliko zla učinil ljudstvom.

Vendar s kakovim bleskom se je beneška najviša oblast znala odevati! Kakó velečastno, zapovedujoče in vendar tudi kako čarobne nas gleda ta palača!

Krog in krog obdajejo poslopje dragoceni močni stebri, ki pa se vidijo takó kratki, ko da bi baš iz tal bili vzrasli ali pak svoje velike teže ne bi mogh podnašati ter bi zopet v tla lezli nazaj. Ali niti eno niti drugo nij pravo, nego umetnikov načrt jim je dal to nizkost, kakor da je hotel reči: „Majhen je vsak početek; samó da je podvzetje na trdne, solidne podlage uprto; ondaj se nij bati, da ne bi vedno više in više rastlo.“

Nad glavami spodnjih stebrov, ki zahodno in južno stran palače obdajejo, dvigujejo se gotiški oboki, a na teh stoji v prvem nastropju druga, pa mnogo lepša in fineje izražena vrsta stebrov, ki so proti spodnjim ne samo viši in tenjši, nego tudi številnejši. To stebrovje s svojimi lepimi glavicami in nad njimi vloženimi okroglimi okenci, koja so v okrožene križe predrta, je med seboj zvezano z železnimi pregrajami. To lepo in mnogobrojno stebrovje je podobno krasnemu pâsu, s kojim je visoka doževa palača prepasana. Senca in polumrak, ki se delata zadi tega stebrovja, imata nekaj skrivnostnega in tajnega, kar ponosnoj palači podaje nekakov posebni značaj, jaz bi ga zval „tajnostno ponosnost“ doževe palače. Ta pas se zove „la loggia“. Kar je vrhu „loggie“ poslopja, to je ravno, a prekrasno pobarvano zidovje z redkimi, ali velikanskimi okni gotiškega prikroja, s kojimi se vrhoma, pod streho, vrstijo okrogla okenca v podobo križa predrta, enake podobe s spodnjimi omenjenimi. Na zapadnoj, kakor tudi na južnej strani vrhovnega nastropja se vidi po eden balkon v gotiškem slogu, z vrhu stoječo podobo in dvema stolpičema. Robi strehe pa so z zobčastimi okrasi in s stolpiči obdani, kar masivnemu poslopju daje nekojo člankovitost, ki očem jako dobro déje. Tudi kipov na tem poslopju ne manjka. Ti so na ogljih in ob balkonih postavljeni. Živa žolto-rumenkasta boja vrhovnega déla poslopja, raznovrstnost spodnjih delov kakor tudi vrhovnega, svitla streha in lepa simetrija vse stavbe delajo doževo palačo očesu jako prijetno in ukusno. Med mnogimi svetnimi stavbami Benetek, ki so skoro vse v enakem slogu — „beneško-gotiškem“ — postavljene, je doževa palača ne samo največa, nego pravi stavbeni biser. Kar to poslopje še posebno povišuje, je njegova staja za morjem, navzoči velikej laguni, ktero ta palača nadkriljuje, kakor sokol gorsko jezerce, razprostirajoče se pod njegovimi mogočnimi krili. —

Ali podajmo se zdaj, ko smo si njeno zvunanjost ogledah, v notrino te palače! Vhod je prav blizu cerkve sv. Marka, na zapadnoj strani; imenuje se „Porta della carta“, ker so se v njem ukazi „signoríe“ (ben. gospodske) nabijali.

Jaz sem se vodji zaupal, ki bi me seznanil z imenitnostmi slavne palače. Veči del potnikov se izogiblje vodij; ali po mojih izkušnjah brez pravega vzroka. Priznati moram, da sem z vodjo jako zadovoljen bil. Ti ljudje — precej omikani in kar največ velja, precej pošteni — so prav prijazni in v vsakem oziru postrežljivi. Kdor količko italijanski umé, naj vsekako vodnika Baedeker-ju prepostavlja. Koliko ugodneje in koliko menj utrudilno je, stvari z živim komentatorjem si ogledovati, nego zdaj v knjigo, zdaj na predmete gledati. Jaz sem videl neko po vsem sodeč „učeno“ gospoó, ki je z Baedekerjem v roki od slike do slike hodevala in pred njimi postajala, kakor da bi pred njimi molila, a na zadnje zmešana revica nij več mogla izhoda najti, ker se je pri nekih vratih zmotila in Baedekerjevo nit izgubila. Od vodnikov človek tudi marsikaj izvé, kar v nobenem Baedekerju ne stoji, in to včasih tudi kaj veljá.

Moj vodnik Carlo, brdak mož, „brihtnega“ obraza, me tedaj vodi skoz „Porta della carta“ na dvorišče palače k prvim stopnjicam, „Scala dei Giganti“ imenovanim po orijaških kipih Marta in Neptuna, ki na njih stojita. Vrhu najviše stopnjice so nekdaj nove dože ovenčavah.

Zdaj stopimo v prohod na desno, z izgledom na dvor. V tem prohodu je v steni na levej nekohko doprsnih kipov postavljeno na čast nekojim zaslužnim benečanskim mestjanom. Marmeljnate table pod kipi pripovedujo o tem več.

Predno pridemo do konca tega prohoda, gremo mimo nekih krasnih stopnjic iz najlepšega pisanega marmeljna (na levej roki); to je „Scala d’ oro“ (zlate stopnjice), tako imenovane, ker so vodile v sobo onih, ki so v „zlatej knjigi“ benečanskega, na gospodstvo privilegiranega plemstva vpisani bili. Mi je pustimo za zdaj na strani in se obrnemo k desnim velikanskim vratom, da vstopimo v veliko sobano, „Sala del maggior consiglio“, sobano velikega sveta imenovano.

Kdor se hoče v mnogoštevilnih prostorih doževe palače orientirati, temu treba tudi nekoliko za pomen teh sob in soban vedeti in tudi nekoliko ustav beneške republike poznati.

V doževej palači je bil, kakor sem uže preje omenil, sedež najviših oblastnij beneških. Te oblastnije so bile troje: dože, izvoljeni glavar republike, in njegov svet; potem veliki svet ali skupščina samih plemičev z dedovno politično predpravico, in pa vrhovni organ državne policije, „consiglio dei dieci“. Te tri državne oblasti s svojimi odseki in posleniki posedale so nekdaj vso doževo palačo.

Sobana torej, v kojo smo na prvo vstopíli, bila je zbornica „velikemu svetu“ ali plemiškej skupščini, ki je dajala zakone, izbirala dože, sklepala državne pogodbe, z eno besedo predstavljala benečansko državo kot najviše oblast. Dože je bil samo izvrševalni nje organ.

Ta dvorana déla jako veličastven utis na gledalca. Ona je pomeščena na južno-zapadni ogelj doževe palače in ima izgled na morje, pa tudi na „piazzetto“. Sobana je zdaj sedežev prazna; samo pregraje so ostale, ki so ločile skupščinarje od občinstva. Pod je parketiran; ob stenah stojeé velike omare z dragocenimi, starinskimi knjigami, više pa je okoli in okoli polno obešeno velikanskih oljnatih slik, ktere v sebi združujejo dvoji pomen: da okrašujejo stene, pa tudi da v živih barvah predstavljajo čine beneške republike od najstarejših do novejših časov.

V tej sobani človek, pridi si od koder hočeš, vidno na sebi čuti veliki pomen, ki ga ima preteklost kakega naroda na njega poznejše delovanje. S kakim ponosom se je oziral Benečan na te velikanske slike, ki so mu vedno v pameti obnavljale velike spomine svoje domovine! Pa tudi nezgodovinskih slik visi nekoliko v tej dvorani.

Ogledimo si nekoje!

Nad vrati, skoz koja smo vstopili v sobano, visi ogromna slika v prekrasnem okviru: Tintorettov „paradiž“. Kakor nam je vodja pravil, je ona bojé največa oljnata slika svetá, ktero je — sicer brzoroki — mojster Tintoretto celih pet slikal. Vendar ona nij kakovo posebno čudo lepote, temveč neka skupina neštevilnih glav, deluje bolj s svojo ogromnostjo in mnogobrojnostjo, nego z umetnostnim pomenom ali krasoto barv.

Mnogo zanimivejše so historične slike v tej sobani. Ali predno teh nekojo opišem, naj podam kratek popis beneške zgodovine; kajti takó bodo moje opazke tem bolj razumljive. —

Kolikor si jaz iz raznih poročil začetek in daljnjo povestnico Benetek predstavljam, bilo je ljudstvo beneškega mesta iz dveh glavnih narodnih življev sestavljeno: iz starodavnih Benetkov (Venetov), ki so se kot ribarji, brodarji in kočarji s prvič na lagunah naselili, in pa iz priseljencev, ki so pri vpadu Hunnov in potem Longobardov iz nekojih, sleje benečanskih mest od Ogleja počenši doli do Jakina na lagune pobegnoli s svojim bogatstvom, s svojim izobraženjem in namreč s politično svojo dozorelostjo. Vsled tega so revni ribiči poštah podložniki in sluge, priseljenci pak gospodarji, in lagune so dobile v kratkem ves drugačni obraz. Trgovina, obrtnost in vojaštvo — ti trije življi so bili prava podlaga poznejšej beneškej republiki. Trgovina je bila pravi posel beneškega plemiča. „Benečani niso orali in sejali, kakor drugi narodi“, pravi neki starinski povestnik, „a vendar so bolji kruh jedli, nego prvi kmetovalci suhe zemlje; kajti so si ga pridobivali s pomočjo trgovine.“ Tržili pak so oni s pridelki vzhoda in Afrike proti zapadu in severu, poleg pa tudi z lastnimi pridelki, s pridelki obrtnosti, takó da so s časoma svoje lastne pridelke draže prodajali nego privoženo blago. Takó se je pri njih obrtnost in naposled tudi umetnost povzdignola, o čem ménim na drugem mestu obširneje govoriti. Brodarstvo je bilo sredstvo trgovini.

V onih starinskih časih pa trgovina brez vojaške pomoči nij bila mogoča, posebno na morju ne, ktero je od nekdaj mrgolelo morskih „gusarjev“ (piratov). Tudi tekmeštvo z Genovo je sililo Benečane na vojaštvo, kakor šče mnogi drugi vzroki. Sploh rekoč, nobenej državi nij mogoče brez orožene moči bivati, kar novejši „apostoli mirú“ in „razoroženja“ popolnoma prezirajo. Posebno trgovinski narodi potrebujejo neobhodno vojaške moči in so tudi vselej prvi vojaški narodi bili. Prim. stare Kartagence in sedanje Angleže, ki to, kar drugi narodi na stoječe vojne izdajejo, na ladje in brodovja potrošujejo, kar je na zadnje eno in isto.

Kot trgovinski narod bili so tedaj Benečani tudi izvrstni vojaški narod, in kot tak — „roparji v velikem“. Vsa beneška slava obstaje v njih vojaških pridobitvah in v vojaških podvzetjih; ko so Benečani prenehali agresivni in ofensivni bivati, utonola je brž njih velikost in slava v morje. To pa se je zgodilo, ko so mogočne konkurentne vojaške države jim pote in steze prekriževati jele.

S početka so torej Benečani morske bregove bližnjega balkanskega poluotoka podjarmovali: Dalmacijo, Albanijo, Epir, Moreo. Ko so užemočneji postali, osvojevali so si velike otoke grškega morja: Kandijo, Rhod, in ko so te imeli, stegli so roké po velikem Carigradu samem. Ko pa so vsa ta daljnja posedstva izgubili, stegnoli so roke po bližnjej Italiji in so blizu do Milana in do mej florentinske republike ropali in mesta pridobivali, kakor n. pr. Vereno, Brescio, Ancono itd.

Kot mogočniki bili so Benečani zopet od mogočnikov iskani ali pa sovraženi, kakor so okolnosti držav nanašale, in vsled tega so se oni kmalu zapleli v visoko politiko Evrope, v kojej so tudi našli svoj pogin.

Najslavnejša doba Benetek pak je bilo njih udeleženje pri križarskih vojskah in njih ljuto bojevanje s „polumesecem“.

Gotovo je malo imenitnih mest in luk v Archipelagu in joniškem morju, ki ne bi bile kedaj z beneško krvjo zaznamovane. Imenitne ste posebno dve: Carigrad in otok Kandia. V Carigradu je beneška oblast bila dosegla svoj vrhunec, v Kandii pa je našla svoj konec, vsaj početek svojega ukončanja. Kar so Benetke zakrivile z zloporabljenjem križarskih vojen, to so popravile in poplatile v ljutih bojih s Turčinom. Smelo bi se reči: ni jedna evropska država nij toliko krvi in denarja za pobojevanje Turkov žrtvovala, nego baš beneška republika. Boj s Turčinom je podelil Benetkom nevenoči venec slave. Kolikor so oni škodih samostojnemu dviženju jugoslovanskih plemen v Dalmaciji in Istri, toliko slave so si oni pridobili z neprestanim pobijanjem turčinstva. V tem so oni bivali prirodni zavezniki južnega slovanstva in zato jim ono mora vselej hvalo vedeti!

Zgodovina beneške republike je torej povestnica neprestanih bojev in političnih intrik, in slike v doževej palači so illustracije tej povestnici.

VII.

Slike torej, ktere so razvešene po stenah prve sobane, v kojo smo stopili, predstavljajo zgodbe najstarejših povestničnih časov beneške republike, iz dvanajstega in trinajstega veka. Začnimo z onimi na južnej steni, na morskej strani!

„Dože Henrik Dándolo in francoski križarski poslanci prisezajo na zvezo, da hočejo v zvestej družbi sveto deželo osvoboditi.“ Ta prizor se je vršil v cerkvi sv. Marka l. 1201, kakor sem uže gore pri popisanju te cerkve omenil.

Dándolo je tu predstavljen kot stari mož, z dolgo sedo brado, v škrlatnej dragocenej dolgej obleki doževskej. Glavo mu kinča doževska kapa. Zanimivo in čudovato je to glavno pokrivalo doževsko, koje se vidi v Benetkah na vseh slikah in kipih dožev! Najbolj se mi zdi podobna tako zvanej frigiškej kapi, s rahlo naprej obrnenim „kónusom“ (krôgičem), sicer pak prosta in neokinčena. Meni se vidi, da to prosto pokrivalo lepo izrazuje republikansko priprostost beneškega ustava, po kojem je dože res da bil glava države, pa jako omejen v svojem delokrogu, bolj „primus inter pares“, nego zapovednik in vladar. Ne dá pa se tudi utajiti, da ima ta primeroma malhena kapa nekaj posebno častitljivega v sebi in da obrazom daje nekakov heroični in patriarhalični izraz.

Glavna oseba v tej sliki je tedaj dože Dándolo sam. On je bil ondaj četiriinosemdesetletni starec, pa krepek in podvzeten mož, v kojega obraza se družita moževska resnost in mladenška žarnost.

Henrik Dándolo je eden najslavnejših dožev in sploh eden največih junakov italijanskih. Postave je bil visoke, krepko podstavljene, lepega podolgovatega obraza, pravi prototyp možke lepote beneške, po kterej Benetke šče zdaj slové. Narodna govorica si ga predstavlja kot starega slepca, ki z bistro lučjo svojega duha, premda v očesno temino zatvorjen, vodi svoje zaupne čete od zmage do zmage, ali ta pravljica nij popolnoma utrjena. Dandolo je bil samo brljav na očeh, ne slep. Ko je on namreč l. 1173 kot poslanec v Carigradu neustrašene pravice beneškega mesta na dvoru zagovarjal, dal ga je cesar s tem slepiti, da mu je razbeljene železne plošče pred oči dal držati. Vsled tega je dobil slab pogled.

Ko je Dandolo doževal, bile so Benetke uže prva velevlast na sredozemskem morju. Imele so brodovje, koje je štelo dvesto vojnih ladij. Redovitost, junaštvo in domoljubnost beneških državljanov, spretnost in urnost beneškega mornarstva, visoki in previdni duh beneških državnikov in vladarjev vse to je delalo Benetke po vsem znanem svetu slavne. S temi prekrasnimi lastnostmi pak so Benečani ondaj tudi združevali ogromno bogatstvo. Pridelki treh kosov naše zemlje stekali so se v njih zidovje, in pridne roke in umeteljni duh beneških rokodelcev je pomnoževal na neuslišani način proizvode beneškej trgovini.

Nij bilo tedaj čudo, da je zapadna Evropa, pobožnim duhom in neugasljivim srdom na paganstvo, koje je svete kraje oskvrnjevalo in teptalo, vzplamljeno, baš beneške pripomoči iskala, da z njo kot voditeljico zopet kristjanstvu osvoji predrage spomenike in zaklade Kristovega rodišča.

Pogodba, koje utrjenje in zapriseženje ona slika predočuje, je bila znamenita, kakor po sebi, takó tudi za bodočnost Benetek samih.

Nij bila šala, vse to izpolniti, v kar so se Benečani zavezali, a kar so potem tudi izvršili, morda užé precej sluté, kolik upliv bodo križarske vojne na njih bodočo rast imele. Benetke so se tedaj zavezale, Francozom (ki so sploh bili duša vseh križarskih vojen) pripraviti brodov za 4500 konj, za 4500 vitezov, 9000 oprod („knapov“) in 20.000 pešcev ter tem konjem in ljudem tudi živeža in to za devet mesecev priskrbeti, pa v gotovih denarjih, ki so iznašali okoli dva miljona naše veljave, izplativni v enem letu. In vrhu tega je republika se zavezala, križarje s petdesetimi lastnimi vojnimi ladjami in na lastne stroške podpirati. Najvažnejši del pogodbe pa je bil oni, da po srečno izvršenih bojih vse deželske pridobitve pripadejo polovično križarjem in Benetkam. Odtod se razumejo, zakaj so zemlježoljni Benečani s toliko gorečnostjo to pogodbo sprejeli in izvrših. Baš križarske vojne so glavni steber beneškej mogočnosti postale, one so jim dale priliko, obogatiti in omogočiti se, pa tudi oslaviti si ime za vse veke.

Mož, ki je vse te koristi previdel in vse izvršil, bil je baš H. Dandalo. Prva zgodovinska slika v „zbornej sobani“ predstavlja torej ne samo eden najsijajnejših in za Benetke najvažnejših pogodeb, nego ona nam kaže tudi početek beneške moči in slave in zató je po pravici na prvo mesto med vsemi slikami postavljena.

VIII.

Bližnje slike nadaljujejo povest o sodelovanju Benetčanov pri križarskih vojnah pod vodstvom doža Dándola. Naj šče ene izmej teh omenim, potem pak popisovanje palače in drugih predmetov nadaljujem.

Pogodba Benetčanov s križarji bila je tedaj utrjena, in Benetčani so se na vso moč brigali za nje čem točnejše izvršenje. Ali manjkalo jim je šče 34.000 mark zlatá. V tej zadregi predloži Dándolo svojim someščanom, naj bi trdno in ondaj bogato in mogočno mesto Zader v Dalmaciji osvojili kot za kazen, ker so Zadrani beneška posestva nekdaj plenili. Sledeča slika predstavlja vzetje mesta Zadrskega.

S tem plenom obogačeni prepluli so Benetčani in križarji Adrijo ter namestu v Egipet ali na ravnost v sveto deželo pluli proti Peloponezu s skrivnim namenom: plenjenjen medpotoma obogatiti se. Kajti Benetčani nikoli niso bili pobožnega duhá in križarske vojne so uže očito v svoj lastni prid obračali. Sploh nam vsa preteklost in vse javne naprave beneškega mesta glasno svedočijo, da v Benetčanih nij niti sledú bilo krščanske pobožnosti, celó v onih vékih ne, ko je vsa Evropa duhom krščanstva bila navdana. Benetke so vedno bile in ostale hladne v vseh verskih zadevah — prava iznimka nasproti drugim deželam Italije in prava nasprotnost proti uže z davna pobožnoj Franciji. Sam gnjusni, trdosrčni egoizem vodil je Benetke od nekdaj takoó v njih razmérah k rimskej stolici, kakor pri vsem udeleževanju velikodušnih in veličastnih križarskih vojen, ktere so bile najsijajnejši izraz vzvišenega krščanskega idealizma, ki je nekdaj vso zapadno Evropo vznašal in poviševal. To navdušenje so Benetčani zlorabili v razširjenje svoje državne oblasti in v utešenje svojih sebičnih namenov.

Na potu tedaj od vzetega in uplenjenega Zadra pride v tabor križarski odstavljenega grškega carja Izaka sin, Aleksej, proseč pomoči zoper svojega strijca Alekseja, polastivšega se prestolja v Carigradu. Aleksej je mnogo obetal, več nego bi kedaj izpolniti mogel, samó da mu križarji pomorejo do prestolja. Posebno Benetčanom, kojih zlatoželjnost je poznal, dajal je zlatih obétov, in ker je združenje iztočne cérkve z zapadno obljubil, pridobil si je tudi druge križarje; kajti to združenje ločenih obéh cérkev tedanje krščanstvo nij manj zanimalo nego osvobodjenje svetih mest od paganske oblasti. Krasna slika Vicentino-va kaže, kako lepi mladeneč Aleksej Benetčane, namreč doža Dándola, prosi na pomoč svojemu pregnanemu očetu Izaku.

Vsled tega dogodjaja bil je ves načrt križarskih trum, koje so imele v sveto deželo jadrati in jo osvojiti, premenjen. Geslo je zdaj bilo „Carigrad“! Skoz Carigrad, kjer se ima, ako bode vzet, toliko imenitno delo zedinjenja razkolnikov s pravoslavnimi dopolniti, naj ide pot v svete dežele!

Z navdušenjem je vsa vojska sprejela ta novi črtež, posebno pa Benetčani, ki so bili da-si ne početniki vojne, vendar duša vsega bojevanja; kajti so oni na suhem kakor na mokrem bili najspretnejši vojniki. Tudi je primeroma njih četa bila najjakša, ker je bila iz enakih državljanskih delov sestavljena in pod enojnim vodstvom zdnižena, mej tem ko so ostali oddelki križarjev bili iz raznih krajev in narodnostij in tudi pod raznimi vodjami zbrani in včetjeni. Z Dandolom se nijeden njih pri vsej njih hrabrosti in velikodušnosti nij mogel mériti.

V kratkem času je stala vsa križarska vojska v Aziji Carigradu nasproti utaborjena. To je bil velikanski in veličastveni pogled na biser iztočnega sveta, na carigradsko mesto, koje je bliščalo v vsej svojej sijajnosti pred očmi križarjev! Uže takrat nepregledno, v ogromnih razmerah raztegneno in za morskimi obali vijajoče se mesto bilo je sedež umetnostij in učenostij, bogatstva in svetnega bleska, sredotočje kupčije in razkošnosti, „diamant med zafiri in smaragdi“. Zemlja in nebo, priroda in človeški um, iztok in zapad, preteklost in sedanjost, umetnost in naravska lepota podajale so si tu roké ter vstvarjale zemeljski raj. Ali gospodarji sami tega zaklada bili so popačenci v besede vsakem smislu, pravi „Graeculi“, ne več „Greki“, telesa brez duha in srcá, brez vére do drugih in do samih sebe.

Kolikor je tedaj prizor mestnega krasa križarjem mamil oči, toliko jim je delala brige velikost in ljudnatost Carigrada, ki je ondaj štel 500.000 prebivalcev. In kakó majhna je bila primeroma k temu številu vojska križarska, ki je jedva 30—40.000 vojakov brojila! Res da so to bili sami izbrani vojščaki, z večine plemiči, časti in zmage željni vitezi; tudi je bilo pripomoči od strani Grekov pričakovati, namreč od one njih stranke, koja je Izaku bila zvesta ostala: ali to so bili nezvesti in nezanesljivi ljudje.

Vendar je trdna volja in navdušenost križarska vse premisleke razgnala. Načrt je bil kmalu storjen: prepluti z ladjami bospor, polastiti se Galate in s severozapadne strani napadati in oblegati Carigrad. Vse se je izvršilo po sreči: Galata je bila kmalu osvojena, veriga, koja je carigradsko luko zapirala, pretrgana, severna stran Carigrada s suhega napadana in z beneških visokostolpnih ladij s puščicami tako dolgo obstreljana, da je posadka z obzidja pobegnola v mesto, na kar je stari „ slepi“ Dandalo prvi s krepko neustrašeno nogo stopil preko šibkega lesenega mostička na zidovje in svojo četo vodil v notranjost mesta. V kratkem času je bilo 25 mestnih stolpov vzeto, a ko so cele trume Grekov po trgovih in ulicah vrele malej četi Benetčanov nasproti, zanetih so ti velik ogenj, ki se jim je kot mogočen zaveznik pridružil. Med tem je z drugih stranij križarska vojska pianola v mesto, in prestolja grabljivec Aleksej, vidé, da je mesto izgubljeno, pobegnol je v noči na ladjo in s svojim zlatom ubežal. Prejšnji car Izak zašel je prestol in izvršil vse pogodbe, s kojimi ga je bil zavezal njegov sin Aleksej. To imenitno vzetje Carigrada (l. 1204) predstavlja bližnja prejšnjej sliki, malana od spretne roke Dom. Tintorett-a, poviševalna za vsako beneško srce.

Šče enkrat istega leta so Benetčani združeni s križarji vzeli Carigrad, in to vzetje je Benetkam dalo neizmerno množino zakladov in dragocenostij. Iz plenov Carigrada so Benetčani olepšali cerkev sv. Marka, založili svoje blagajnice in pridobili svoja velika posestva v iztoku. Ali vsem tem pridobitvam bil je madež sebištva in okrutosti prilepljen in težka zakletva krivičnosti je na njih ležala kot gad maščevalni, ki je Benetčanom zaprečeval stalni užitek. Kar so si Benetčani od Grekov krivično osvojih, to jim je zopet siloma odtegnol siloviti Turčin, in z vzetjem Carigrada po Turkih (l. 1453) jele se Benetke svoje iztočne pridobitve zopet izgubivati, da-si po hrabrih in slavnih hrambah in bojih, koje predstavljajo slike v bližnjoj sobani (sala dello scrutinio). —

Predno zapustimo „veliko sobano“, naj šče omenim dveh predmetov.

Razve visečih oljnatih podob, kojih nekoje sem posebno imenoval in koje vse četiri stene pokrivajo, ima sobana tudi lepo zmalani strop s podobami največih mojstrov (Paolo Veronese, Palma giov., Jac. Tintoretto), v kterih podobah je poslavljenje Benetek izraženo. Zanimiv je tudi venec 76 slik podstropnih, ki stene sobanine vrhoma kinčajo in bivše dože beneške od prvega znanega počenši (Participocio l. 827) predstavljajo. Med temi slikami je na južnozapadnej strani v vrsti mesto slike črna tabla vredjena, na kojej stojé besede: „Hic est locus Marini Falethri decapitati pro criminibus“ (tu je mesto obglavljenega za svoje prelomke Marina Falethrija). Dože Marino Falieri je namreč kot 80letni starec bil na povelje velikega svéta usmrtjen, ker je bojê proti svobodi Benetek zaroto bil osnoval; v resnici pak je on hotel demokratičen ustav vvesti, zaradi česar ga je plemstvo na smrt obsodilo. Ob glavo dejan je bil na dvorišču doževe palače v južnoiztočnem njega kotu, kjer so pred — kakor mi je vodja pripovedoval in kazal — vrata bila, koja so vsled one strašne obsodbe zazidali. Na mestu slike je tedaj v svetovalnici ona črna tablica vložena v spomin doževe nevrednosti in v svarilo.

Predno pak elegantno in veličastveno „veliko sobano“ zapustimo, stopimo na mostovež na južnej strani, kojega sem pri opisanju doževe palače uže omenil!

Toplo prvospomladansko solnce me je tu obsijalo, ko sem stal na visokem balkonu ter proti jugu na dolgo in široko laguno gledal. Na desnej strani sem imel pod seboj ona visoka stolpa (s kipoma sv. Marka in Teodora), dalje na desnej knjižnico, potem kraljevo palačo in šče dalje pri početku velikega kanala impozantno in najmodernejšo cerkev beneško: S. Maria di salute, ktere kuplja se je nad drugimi poslopji in nad kanalom visoko v nebo dvigala. Na levej strani se je vila pod menoj dolga „Riva degli Schiavoni“ s svojimi ladjami in parobrodi; dalje na levej bila so videti drevesa „Giardin pubblic-a“. Pod menoj pak so švigale črne gondole, ki imajo tu glavno postajo, in so prinašale ter odnašale potnikov in „sprehajalcev“, ako mi je ta izraz pri opisu Benetek dopuščen. Dalje pred menoj pa se je svetila široka laguna. V njej vidim neštevilno mnogo črnih stebrov in kolov v svetlem vodenem zrcalu. To so kazála, kjer so sipine in kjer struge, kjer plitvo in kjer globoko, da gondolirji in mornarji v pesek in grušč ne zabredejo. Bliže stojita pred mojimi očmi dva velika otoka, vsa s poslopji pokrita: bliži manjši je „Isola di S. Giorgio maggiore“ z velikokupeljnato cérkvijo sv. Jurja; drugi otok, bolj na desnej, je „La Giudecca“, kar, po besedah mojega vodje, pomeni „judovski“ otok, kteri otok je silno dolg in spredi s poslopji ves zazidan. Daleko preko teh otokov pa sem videl nebo z morjem združeno in v belo megleno tančico zavito. Ta daljava vzbujala je v meni željo, povoziti se bliže nje tajnosti, kar hočem — tako sem se ondaj sam pri sebi namenil — brž popoludne storiti.

Ko sem takó na visokem ponosnem mostovžu stal, kjer so nekdaj mogočni beneški vladarji in oblastniki z bistrim očesom prijadrajoče in odjadrajoče ladje mérili in pogledavali, zdelo se mi je, da za menoj v veličastnej sobani stojí vsa slavna preteklost Benetek, pred menoj pak se ljubeznivo in mamljivo smehlja prijetna sedanjost, edini gotovi delež človeški. Nad menoj pak je s svoje visočine prijazno na zemljo gledalo ono isto solnce, koje je uže toliko in toliko slavnega pa tudi tužnega v Benetkah videlo in s zlatimi svojimi žarki posijevalo. —

IX.

Krasen popoldan je bil in vabljiv k izletu, ko v nedeljo 27. febr. t. l. stopam črez trg sv. Marka, ki se je vedno bolj napolnjeval z ljudstvom. Ko postanem pred cerkvijo sv. Marka in se hočem obrnoti proti piazzeti, baš udarita ciklopa z dvema udaroma na velikanski zvon, ki stoji na vrhu zvonika „Torre d’ orologio“.

Ko črez piazzette pridem, do mola, čakal me je tam uže moj vodja Carletto ter imel za mene in mojo soprogo gondolo pripravljeno. Brzo usedeva v njo in dva močna gondolirja odrineta barkico proti jugu na laguno.

Prijazno je na morje sijalo solnee, kojemu je uže od dne do dne bolj naraščala moč. Brzo jo kreneta naša veslarja mimo nekojih parobrodov, ki so baš eden dan preje bili prijadrali iz Egipta in Levante ter zdrčimo tikoma izpod sprednjih delov onih morskih velikanov v eno onih strug, koje so v lagunah s črnimi visokimi hrastovimi koli zaznamovane.

Pustivši „Giardin pubblico“ daleč na levej in „Isola S. Giorgio maggiore“ s svojo lepo kupeljnato cerkvijo na desnej strani kmalu priveslamo v sredo dveh malih otokov, na kojih so bolnišnice in hiralnice beneške. Potem pa vedno dalje proti jugu vesláje zagledamo po enournej vožnji k času očem dobrodejno in lepo zidovje s cerkvijo in obzidanim vrtom, cilj našega izleta: otok San Lázzaro.

Ker je bil praznični dan, vihrala je nad poslopjem — rdeča zastava s polumesecem. Začudjen vprašam enega gondolirjev, kakov pomen ima ta zastava, a on mi razloži, da je to turška zastava ter da samostan sv. Lazara stoji pod turško oblastjo. Povedati moram, da me to razjasnilo nič nij kaj posebno razveselilo. V prvem trenotju me je celó nekakova nejevolja obšla mislečega pri sebi, da bi tudi jaz, stopivši na tla tega „turskoga teritorija“ utegnol pod turško oblast priti, in menda sem se tudi čudno namuznol, ker je drugi gondolir, ki mi je v obraz gledal, brž priskočil s tolažno besedo, da ta oblast turška velja samo za slučaje vojne, da pa otok sicer stoji „pod obrambo leva sv. Marka“, kakor se je z nekakim Benečanu dobro pristojnim ponosom izrazil. „Hvala Bogú“, pomislim na to brž pri sebi, „raji pod benečanskim levom nego pod turškim polumesecem.“ V tem trenotju gondolirja zakreneta barko prav blizo okoli ogla samostanskega obzidja in z enim močnim pokretom vésel pridrčimo v nekov kôt, ki je luki bil podoben, k glavnemu vhodu samostana.

Jedva se ladjica dobro ustavi, uže nam pride nasproti — pa ne kakov samostanski bradati „frater“ —, nego elegantni vratar, ki bi vsakej palači delal čast, lepó vzraščen mož najboljših let, v finej opravi, z zlatoobrobljeno kapico na glavi, z lepo polno brado, poln finih manér. Lepi mož dela jako dober utis na vsakega prišleca.

Po lepem pozdravu spravi naju fini vratar brž črez stopnjice v vežo, kjer nas poprosi kratkega potrpljenja, da ide v samostan najni prihod naznanit. Nij trebalo dolgega potrpljenja; kmalu se je vrnol ter nas peljal v sprejemno sobo, kjer imava zopet sama nekoliko časa potrpeti.

To je elegantna sprejemnica, kakovih sem do zdaj malo videl! Treba je pred vsem ne pozabiti, da smo v samostanu sv. Lázarja, ki se tudi samostan Mekhitaristov“ ali pa tudi „Otok Svetnika“ imenuje. Ta „Svetnik“ pa nij menda sv. Lazar sam, kakor bi morebiti kdo mislil, temveč nikdo drug nego osnovatelj tega samostana, neki mož, z imenom „Mekhitar“, svetnik v naših modernih časih. Naj mi bode dovoljeno, dokler tu v sprejemniei oficielnega sprejema pričakujem, nekoliko o kraju, v kojem se zdaj nahajamo in o početku tega samostana spomeniti.

L. 1715. spomladi pride v Benetke neki podvzetni Armenec, po imenu Mekhitar, z malim spremstvom svojih. Gotovo je ta mož dobro svoj čas obračal in mnogo zaupanja si vedel pridobiti, ker mu je l. 1717. dože Giov. Cornare oni otok v dar poklonil. Ta dar pa na sebi nij bil kaj posebnega, če se pomisli, da je bil ves z dračjem preraščen, zavetje zajcem in divjim pticam ter borno pribežališča gobovih in najubožnejših ljudij, tedaj po pravici otok ubogega Lazarja. Kaj je marljiva roka Mekhitarja in njegovih pomočnikov iz tega otoka storila, videti je šče sedaj: cvetoči vrt in krasno poslopje, kterega notranjost nam se v nekojih minutah ima odpreti.

Nij tedaj čudo, da Mekhitar slovi v samostanu kot „patriarh“, kot „svetnik“, po kojem se otok — „Mekhitarjev, svetnikov otok“ zove.

Med tem, ko jaz skoz okno gledam na prirodo, koja v bujnej rasti obdaje samostan, kliče me soproga, ki je stala pred neko doprsno na tleh k stolu prislonjeno sliko, naj si njo i jaz ogledam, ter jej povem, koga bi ona predstavljala. Koj na prvi pogled spoznam sliko Lord Byrona. „Byron je to? Lord Byron?“ odvrne ona vzradostjena, a predno se utegneva dalje o tem pogovoriti, uže so vrata odprta in pred nama stoji majhne postave mož v črnem talarju, črno prepasan, „oče“ ... mlad gospod, z lepo črno brado, z orlovskim nosom, živih črnih očij in čistega belega obraza, s kojega je sijala prijaznost in zadovoljnost. Oče naju srčno sprejme, premda (ali baš ker?) je to bila njegova zadača, prišlecem in obiskovalcem samostana imenitnosti razlagati, kakovi obiski se na sv. Lazarju štejejo k navadam vsakdanjega kruha. Pričelo se je tedaj tolmačenje slik, knjig, imenitnostij, redkostij itd. Tu so več nego dvetisoč let stare armenske knjige, cela knjižica redkih rokopisov; tam stoji v metalnem okviru z zlatom napisani kos nekega sanskritskega rokopisa, (črno dno, zlate črke); tam stoji miniaturna podoba nekega papeža iz finega alabastra, prečudno lepo delo pod steklenim pokrovom; tam zopet dve mumiji itd. Posebno krasno je strop ene sobe naslikan, od prvih mojstrov prejšnjega stoletja. Sploh prizemske sobe, v koje sva prvič bila peljana, zavzimajo oči gledalca z nenavadno čistostjo vseh prostorov in z nežnostjo vseh predmetov, kterim lastnostim se obiskovalec nehoté začudi. Isto velja o krasnej obednici, v kterej je miza bila baš pokrita z najfinejšimi in najčiščimi jednimi pripravami.

Ene teh sob ne smem pozabiti, „sobe Lord Byron-ove“, kakor se zove; zakaj takó, o tem pozneje. Sredi te sobe stoji miza s „knjigo za prišlece“. Ta knjiga je prava „internacionalna“ knjiga, kajti so v njej posebni predeli za najraznejše narodnosti evropejske. Kadar tja prideš, blagi čitatelj, najdeš lehko, (ako ti je za to mar) v oddelku, ki je „nazione slava“ napisan, tudi mojé in moje soproge skromno ime. Nij težko teh podpisov tam najti, ker stojita pod letno številko 1876 prva. Ne zameri mi, potrpljivi čitatelj, tega prijateljskega opomena na tem mestu: sej stvar nima drugega pomena, nego da ste v onej knjigi dve slovanski imeni več.

Morda pa je ta opazka naivna, morda celó izrod samoljubnosti? Oprosti; turist sem, tedaj človek nekoliko samosvojen, reci celó, samoglaven, tudi samoljuben, ako hočeš; in takim ljudem treba velikodušno oproščati. Sicer pak nisem brez ponižnosti. Prašan od „očeta“ ... samostanskega za imé, nisem ga dolgo zatajeval, mené morda sam pri sebi: „Mož me praša za imé iz naravskega vzroka, ker ga ne vé, in jaz mu je tudi brez ovinkov povem.“ Sej tega si ne bodem domišljeval v Benetkah, da bi me tam bojé morali poznati?! — Gotovo bi to smešno bilo, kaj takega si domišljevati. Sej slovenski človek niti na domačej, slovenskoj zemlji — kakor je menda marsikojemu znano —, ne sme vselej pričakovati, češ, „gotovo me poznajo“. Da samo eden nasprotni dokaz povem. Nedavno — menim, da 13. avg. t. l. — je neki, celó slavni slov. pisatelj, (in pri tem prvi slovenski pesnik) rečenega se prepričal. Da njega rodoljubi, celó rojaki niso poznali, ali je to kaj čudnega? — Gotovo ne. „Nij ga razve Bogá, ki vse ljudi pozna.“ Nekoliko čudneje bi utegnolo biti, kar je rečeni pisatelj odgovoril — Perun vedi, iz kakega vzroka! — rekši, ko so ga odlični Slovenci prašali za ime: „Sam ne vem, gospoda, kdo da sem“. — Očitno je slavnega moža pri vprašanju za imé, kar se mu menda nikoli šče nij zgodilo, spomin tako zapustil, da je svoje lastno ime pozabivši nekako slavnega Sokrata se spomnil, ki je — med nami rekoč — sicer trdil, da „ve, da nič ne vé“, tega pa si nesvest bil, da je baš s tem trjenjem dokazal, da vendar šče nekaj vé. Potujoči slovenski pesniki tudi v časih „habent sua fata“! —

O Mekhitar, ti veliki „blaženec“ San-Lazarski, odpusti mi to zablodjenje s tvojega blaženega otoka! Tebi v zadostjenje hočem ga odslej na daleko in na široko, ne praznično sicer opevati, pač pak v vsakdanjej prozi opisovati. Da pa to morem tem dostojneje storiti, potrpi do prihodnje „Zore“, t. j. štirnajst dnij! Sej si se ti, ako prav vem, več nego triindvajset let na tem otoku potil, dokler si mu dal oni pošteni obraz, koji se zdaj prišlecu in dangubečemu turistu tolikanj prijazno nasproti smehljá!

X.

Iz Lord-Byronove sobe naju je vodil pater v cerkev samostansko, posvečeno materi Božjej. Jako čudno se mi je zdelo, da naju je pater, zvedevši da sva rimokatoličana, vedno zagotavljal: „tudi mi smo katoličani, samó da armenski; ta cerkev je tudi katoliška“.

Ta samostanska cerkev nij posebne velikosti, ali tem večih dragocenostij. Veliki oltar je bil z dolgo in široko preprogo zagrnen, zavoljo posta, ki se je uže obhajal od samostančanov. Jaz sem patra poprosil, naj preprogo nekoliko odgrne, da si pogledam podobo altarsko, in res! prekrasna slika matere Božje, skoro životne velikosti, se nam pokaže z detetom v naročju, obraza, polnega milosti in nežnosti, dobrotljivosti in usmiljenosti, res prelepa slika!

Po kratkej tihej molitvici, ktere smo se udeležili vsi trije v tem tihotneni prostoru molitve in premišljevanja, razkaže nam prijazni in ljubeznjivi vodnik nekoje kipe, grobove in slike v polumračnej ladji cerkve, kojega razlaganja pak se ne spominam več. Znamenitega menda nič nij bilo, barem za mene.

Prevedši naju skoz čedni in snažni hodnik mimo cerkve in ob robu vrta, v kojem so stala nekoja prelepa lovorova drevesa s širokim svitlim listjem in druge vednozelene rastline, pridemo v stransko pritalno poslopje, kjer je samostanska tiskarna pomeščena. Dolga svitla sobana je razdeljena na dvoje; z desne roke stojé tiskarski stroji: same priročne tiskovne mašine; z leve pak stavčevski ormari in predeli.

Ker je nedelja bila, je delo praznovalo. Samó eden, posvetno oblečeni gospod je bil tu; menda nadzornik ali vodja tiskarne. Pater nama je razlagal, da se tu tiska veči del po armenski: armenske biblije, armenske cerkovne knjige, tudi neki armenski učeni časopis, razve tega pak da se tudi stavi v vseh jezikih svetá. Brzotisnih mašin nisem tu videl. Kakor pak povsod v tem samostanu tako tudi v tej tiskarni, v kterej delajo patri in fratri, velik red in velika čistota vladata.

Iz tiskarnske sobane vodil naju je pater v neki kabinet, kjer so razne slike, oljnate kakor tudi barvotiskane in svitlopisne, na ogled in prodajo razpoložene. In čegavo sliko najdeva zopet? — Lord-Byronovo v vseh velikostih in vseh barvah. Množina teh slik je tu čudovita, prava razprodaja Lord- Byrona. Stvar je mojo soprogo silno zanimala; zato si je tudi eno tako sliko kupila; ali s patrom več o tem govoriti nij bilo mogoče, ker je prihajalo vedno več obiskovalcev. Ko smo šče ogledali veliki vrt, s kojega je prekrasen razgled na bližnje Benetke, poslovil se je ljubeznjivi pater od naju, a midva od njega, in prevzel naju je zopet vratar, pa na drugem, južnem koncu otoka, kjer stranska vrata vodé na morje. Tu naju je uže čakala najna gondola z gondolirjema, ki sta, vesela, da naju zopet imata v svojej sredini, brzo pograbila najni telesi ter ju posadila na srednjo klop črne gondole. Tudi uljudni vratar se je z dostojnim in hvaležnim poklonom poslovil od naju, in takó smo se ločih s srčnim zadovoljstvom od prelepega in ljubeznivega otoka, kjer je vse takó tiho, vse tako milo, vse tako prijazno in gladko, kakor da bi ta „blaženi otok“ res ne poznal neviht, koje razsajajo okoli njega po bližnjej Adriji in šče huji, v bljižnjih Benetkah. Niti bogatstvo (pa tudi siromašen nij otok) niti davna sijajna preteklost niti velikost niti slavno ime ne kinčata San-Lazarkega otoka, ali vendar biva na njem nekaj posebnega, kot bi tičalo v zraku, nekaj, kar vsakega potnika in obiskovalca prav do dna duše zadovoli, kar mu daje predokus nekoje srečnosti in blaženosti, koja na redkih mestih zemlje človeka osrečuje. To blago čuvstvo so okusili tisočeri pred nama na tem mestu; mi čutimo tu vso blaženost takega čuvstva a njega razlog in izvir ostaje nam neznan. Srečen tedaj ostani, ljubeznivi samostan San-Lazarski! Stoj šče dalje sredi zelenih morskih valov kot zelena prijazna oaza sredi puščave! Okoli tebe naj razsaja siloviti Jug, ob tvojem ozidju naj se srdito pené valovi, naj gorjé razsaja v prsih tvoje sijajno-tožne sosede Venecije — ti stoj trdno na svojih tleh, v nedru tvojih zidovij vladaj mir, bratje in očetje tvojega samostana naj uživajo v njih oni mir in oni pokoj, koji jim je odročen v dalnjej, dalnjej armenskej domovini, tam o podnožju svetega Ararata, mogočnega nje zemskega varuha! Narodna prosveta, kojo vam préčita divji Kurdec in Turčin v vašej domovini, naj se tu razvija, razcvita, naj tu obilim sadjem obraja v prekrasnem ogradu, v vašej armenskej Hesperiji! Bog te čuvaj, mili otok! — to ti v slovó kličem sin severnih planin.

XI.

Zopet vesla šumljajo v „slanej vodi“ in gondola lahno drči z nami po strugi mirne temnozelene lagune proti severu okoli zadnjega krajca San- Lazzarskega otoka.

Najne misli šče bivajo pri predrnetih ravnokar videnih, in cesarje duša polna, o tem tudi usta rada govoré. Šče en pogled nazaj in izginila nam je prikazen otoka popolnoma iz vida; ostali so nama jedini njega utisi in — slika Lord Bayronova, vidni spomin najnega obiska na San-Lazzaru.

Zdaj, ko naša ladjica tako varno in tako lahno plava po vodenej planoti — da bi i naše življenje vedno tako po gladkem teklo! — naj izpolnim, kar sem preje obetal, ter pripovem, v kakej zvezi je bilo življenje Lord Byronovo z otokom, kojega sva ravno zapustila.

Novembra meseca l. 1816 prišel je pesnik „Childe Harolda“ preko Verone v mesto dožev.

L. 1816., onega v življenju Byronovem toli osodepolnega leta!

Bilo je več nego jedino hrepenenje po toplem zraku in jasnem nebu srečne Italije, kar je drugikrat našega lorda tiralo iz meglene zelene Anglije proti jugu, hrepenenje, koje vse prebivalce severnih krajin vabi v južne dežele, hrepenenje, koje i jaz dobro poznam iz prve svoje mladosti, ko so se mi v zlatih sanjah prikazovali vrtovi in gradovi blažene Italije, o kojej sem čul pripovedati in o kojej sem toliko čital. Izpolnile so se mi, kakor mnoge druge sanje, samó, da jedva na pol!

Osodepolno, sem rekel, je bilo za Lord Byrona l. 1816, kolikor se sme ločitev dveh pred Božjim obličjem svečano zvezanih oseb osodepolna imenovati. A ta ločitev je bila ločitev med živimi, ločitev svete zveze, koje trdnost je imel okrepiti nje sad in poroštvo: hčerkica Ada.

Miss Milbanke, poznejšo Lady Byron so dolžili, da je ona bila kriva te žalostne ločitve; drugi — in to ženski spol kakor tudi srečni zakonci angležki — dolžili so gospoda soproga. Meni pa se vidi, da sta kriva bila samó dva protivna si nrava, kojih nositelja sta si bila podala roké v zadružno življenje. Lady, se mi vidi, bila je nekaj prepobožna in prestroga proti svojemu možu, a Lord je bil nekoliko menj pobožen, pa toliko bolj prizanesljiv proti samemu sebi; Lady Byron je visoko poštovala stare dobre tradicije svoje domovine: točnost in rednost v vsem, tudi v zakonskem življenju, a gospod Lord, tako se mi vidi, je bil veči prijatelj svobodnosti in lahkomiselnosti, da-si v vsem drugem brez dvombe ne naopačen človek.

Ako se vrh tega šče pomisli, da je ta zakon bil sklenen bolj po prizadevanju drugih — ženske roke pri tem niso bile zadnje, ki so pripomagale, kar je storila Miss Melbourne, dalje da se je, po krivdi gospóje Byronove same, tudi nje rodbina vtikala v notranje nju zadeve, da tudi posredovanij dveh odvetnikov, koja je njena rodbina za svet prašala, nij manjkalo, tedaj bode jasno, da se ločitev nij dala več vzdrževati, kakor se tudi skala ne dá več zadržati, kadar jo zavidni zob časa odlušči od prepadajoče čeri. Drugi dan janvarja l. 1815. bila je nepremišljena ženitev, 10. dne. istega l. zagledala je hči Ada svitlobo sveta, a janv. l. 1816 poklonila se je „jako prisrčno“ Lady Byron svojemu možu, da mu izroči zadnji pozdrav „Srečno“ (good bye) in takó je pesnik Childe Harolda ostal, kakor pravi, „sam na tej zemlji s svojimi kumirji (hišnimi bogovi), razbitimi okoli njega.“

Koga tepe domače gorjé, temu tudi svet — ta milostivi sodnik! — ne ostane dolžnik. Ločitev je bila brž raznesena po Angliji in njenih devetdesetih kolonijah; javno mnenje, ono isto mnenje, koje je preje na pretirani način obožavalo svojega ljubljenca, „svojega novega Shakespeare“, jelo je zdaj teptati Byronovo ime; „prijatelji“ so ga omilovali, češ, kaj se hoče storiti? a „pravični“ so ga dévali v pekel prokletstva kot „skrvnitelja“ zakona, kot „nestidneža“, kot „trdosrčneža“, kot „nečlovečneža.“

Byron, ta trdna neboječa natura, bil je prisiljen umakniti se ljudskej razkačenosti. Takó planinec seže za potno palico, kadar mu je ali požar ali povodenj pokončala domovje, uničila polje, vzela najljubše, kar je nekdaj svoje imenoval, ženo in rod. Kraj, kjer smo prežíli zlate dni mladega življenja, ostane nam mil in ljub, dokler barem neki del prežite sreče šče hranimo; brž ko nam v njem osoda najljubše pobere, postane nam ta kraj tuj, zdi se nam kot da bi se našim bolečinam rôgal; mi se začnemo brigati, kakó ga čem preje zapustimo.

Z grenkim čuvstvom se je L. Byron l. 1816 aprila poslovil od svojega grada, od domovinskega svojega otoka, da ga ne vidi nikdar več. Podal se je preko Hollandije, Nemčije in Švicarske v Italijo, mater tolikih spominov, kraj tolikih ugodnostij, sedež vedno cvetoče človečanske mladosti, ktera vesela in neusahljiva klije izmed razvalin sive davnosti. Tu mladim duhovom vedno izvira vrelec črstvega okrepčanja, starim vrelec novega omlajenja; tu kot vedno zeleni lovor ali kot vedno cvetoča in zoreča pomeranča nikdar ne presahne rast poezije in umetnosti; predno stari list ali sad zapadeta, uže se jima smehljata nov listek in nov cvet, in takó se tu nikdar ne pretrga vez med starim in novim svetom. —

V Italiji je tedaj Byron iskal celitve svojim ranam. Oktobra meseca l. 1816 nastopila je njegova noga v drugič tla italijanska nad Milanom, in novembra meseca v istem letu došel je v Benetke, kjer si je s prva blizu Markovega trga v tako zvanej „Merceria“, blizu „Torre d’ orologio“, stanovanje najel. Brž po svojem dohodu obiskal je v prvič — otok Armencev ali otok San-Lázzaro. —

XII.

Novembra meseca je tedaj Lord Byron pri Armencih napravil svoj prvi obisk, ki je trajal dve uri. Sprejel ga je pater Paschal, ki je znal po angleški z njim govoriti.

Uže pri prvem obisku je Byron razodel željo, seznaniti se z jezikom in književnostjo armensko. Zares čudna misel, vredna našega lorda! A da bi se mu lože izpolnila, nakanil je celoma preseliti se k Armencem in prebivati v njih samostanu. Ta želja se mu je vresničila in dala se mu je ona soba — srednja med južnoležečimi — v stanovanje ter se odtod „Byronova soba“ imenuje. To je baš ona izba, kder se zdaj obiskovalci samostana v „knjigo za goste“ zapisujejo. —

Kaj je Byrona gnalo v samostan? — Pobožni čitatelj bode ménil, da menda tako zvana „Lord-Byronova melanholija“ in „svetovna bolest“! — Preiščimo célo stvar; odgovor nam pride potem sam od sebe!

Prvo vprašanje bilo bi sploh: ali je Byron res „melanholičnega nrava“ bil, kakor si ga toliko ljudij misli? Jaz namreč vidim razširjeno misel, da je Byron pravi pesnik „svetovne obupnosti“ ali „svetovne bolesti“.

Dobro! nekaj istine ima stvar v sebi. Če namreč pomislim, kakó strastno v časih v „Childe Haroldu“ pesnik po izgubljenej sreči mirnega rodbinskega življenja vzdihuje, kako ga kriva sodba njegove soproge in pedantične Anglije bolí v dušo, človek bi res menil: „Lej ga nesrečneža! Vse je izgubil, kar bi mu slajšalo življenje! Tuj mej tujim svetom hodi po zemlji, ktera je néma njegovim bolestim!“

Ali z druge strani me uči ne samo isti „Childe Harold“, da pesnik zna svet tudi zaničevati, ampak tudi neštevilna mesta v drugih njegovih spisih, posebno v „Don Juan-u“, nakterih on isto zaničevanje na jako krepki način izrazuje.

Tako pravi on zaporedoma v tretjem spevu „Harolda“:

„I have not loved the world, no the world me, —
But let us part fair foes ...“

Jaz nisem ljubil svetá, ne mene on;
Podaj va kot prijat’lja si slovó! ...

Svet je njemu odpovedal ljubezen, on njo svetu — in bila sta si bot!

Sicer pak je moje mnenje, da Byron nij bil človek pretemnega in preotožnega duha, kojemu bi svet bil čisto ravnovažen in jalova pustinja. Treba si samó prav predstaviti okolnosti, v kojih je ondaj živel in pa kakošne je lord ondaj bil postave.

Premoženje, koje mu je pripadlo kot dedščina, bilo je toliko, da se je dalo pri njem prav po „lordski“ izhajati; iznašalo je namreč obilo črez eden milijon tolarjev. In če si je ondaj kdo njegovo lordstvo ogledal, kadar se je prezentiralo visokej gospodi v Benetkah, nikakor ne bi bil pričakoval od njega, kot da je prišlo tijá žalovat i čemerit se na ponosnih razvalinah sijajne preteklosti, pogreznivše se tam v morje, nego sodil bi bil sevsema nasprotno: da ta fini obraz, te krasni dve ustni, ta par živih ažurnih očij nij vstvarjen k premišljevanju svetne ničemurnosti, temveč k polnemu sveta uživanju.

Prav mogoče je tedaj, da je s početka, brž po svojej domačej nezgodi in v časih naš lord res da globoko vzdihoval po mirnej sreči, ktera je bežala pred njim, da pa je pozneje začel prav dobro spoznavati tudi vrednost te „zemske ničemurnosti“. Vendar nij tu mesto, da bi dalje razlagal, kaj je sicer delal naš Byron ondaj, ko je v Benetkah bival, ampak naj tu zadostuje, da povem, da je Byron po lepoti telesa veljál za „Apollona“, čeravno ga je zavidna priroda na enej nogi čokljastega stvarila. Kdo pa je tudi celoma popolen pod tem solncem? —

Iz zamišljenosti ali pa iz kakega posebnega nagnenja tedaj nikakor ne menim, da bi bil naš lord stopil k Armencem v samostan, se vé da kot gost, nego bila je to, bojim se, če ne več, vsaj njegova sama „kapríca“. Barem se on sam v svojem pismu do znanega Thom. Moora, njegovega življenjepisca, takó-le izjavlja: „Zaradi zabave (by way of divertissement) učim se zdaj vsaki dan v armenskem samostanu armenskega jezika“. Njegov „trdni“ duh zahteval je „težavnih“ študij, da si prežene dolg čas. S takim namenom je Byron stopil v armenski samostan in tam prebil nekoliko mesecev.

Kakov dobiček, če smemo tudi o tem prašati, obrodilo je Byronu njegovo bavljenje pri Armencih? —

Pred vsem se je on seznanil s povestnico armenskega naroda od prvega njega načelnika, patriarha Hayg-a, tija do l. 1393, ko se je preje samostalna Armenija med tri države: rusko, tursko in persijansko razdelila, predhodnica Poljše (poljske države), s ktero ima nesrečna Armenija v svojem Leonu, armenskem Kosciusku, mnogo podobnosti. Pripovedanja patra Paschala imela so veliko oblast do vedno svežega in junaškega duhá našega ondaj 29letnega lorda; ona pripovedanja so v njem vzbudila srd na Turčina, glavnega zatiralca Armencev, in so morebiti v Byronovej duši zapustila ostro želo in globoke sledi onega gneva, s kojim je pozneje Byron napadal Turčina v podjarmljenoj, a vzdigajočej se Gréciji. Sej v samostanu tudi kažejo neki nož, s kterim si je Byron na San-Lazzarskem vrtu jabelka belil in se z njim turškim glavam grozil. Da je to svojo grožnjo pozneje točno izpolnil, znano je iz povestnice grških vojn za neodvisnost, v kterih vojnah je Byron ne malo ulogo igral. —

Pa tudi gledé literature Byronovo boravljenje v onem samostanu nij bilo brezplodno. V svojem predgovoru k nekej armenskoj slovnici omenil je Byron v prvič dveh preje neznanih, ali od sedanje kritike za opokrifni (krivi) spoznanih pisem, v kojih si pišejo Korinčani in Sv. Pavel. To dopisovanje — da-si ponarejeno in podloženo — je ipak zanimivo, ker je svetu potrdilo, s kakimi ljudmi in glavami je goreči apostol v časih opraviti imel. Te dve pismi namreč hranijo Armenci v svojih starih rokopisih.

S Byronom se benečanski Mehitaristi sploh ponašajo in so njegovemu spominu tudi po pravici hvaležni, ker je baš ta njih otoku neko posebno slavnost po dalekem svetu podelil. Zato povsod pri njih Byronove slike — slike prekrasnega 29letnega pesnika — posebno mesto zavzimajo, ter tako potrjujejo Goethe-jev izrek (v Torquatu Tassu):

„Die Stätte, die ein grosser Mann betrat,
Ist heilig ... — — — —

Ali med mojo pripovestjo o Byronu priplula je naša gondola blizu nekega drugega otoka, kterega prijazni domi in vrtovi so nas vabili na suho. Bil je to otok „Lido“.

Ko smo se pristanišču približali, sname sprednji gondolirjev svoj klobuk ter me nekako poprosi za mali darek, „buona mano“, kakor se je izrazil, utemeljujoč svoj smerni „predlog“, — kajti naravnostne „prošnje“ nij stavil, — s tem, da naju bode s svojim tovarišem lože počakal, ako si hočeva lepi otok nekoliko ogledati. Po brzo sprejetem in izvršenem predlogu nastopil sem lepo cesto, koja brž zadi za krčmo vodi v notranjost otoka.

Kakó sem se tu začudil, zagledavši lepo gladko cesto z znatnimi stopinjami konjskih nog in kolovozov. Ta otok, takó sem sklepal sam pri sebi, tedaj ne more tako mahen biti, kakov se s početka vidi, ker so na njem razna kola. In res brž za prvimi sto koraki razgrne se pod mojimi očmi podolgovata podoba otoka s svojimi nepregledno dolgimi in izvrstno obdelanimi posestvi. Kaj zmore marljiva roka italskoga vrtarja, to sem tu v prvič zagledal. Kolika pravilnost in kolika skrbnost se ti pokazuje tu na umetno zasajenih brajdah! koliko truda stane tu rés in ob enem vêz vinske trtice! In to umetno obrezano košato sadno drevje, kakó blagodejen je uže sam njega pogled! Kakov mora stoprv ta pogled v cvetnej pomladi ali v sadunosnej jeseni biti! Žalibog! da takega pogleda v Italiji nij šče nikdar uživalo moje okó! —

Ko prideva blizu konca ravne ceste, prikaže se nama nov nenadejan prizor: valovito, penasto in šumno visoko morje. Uže večkrat sem imel priliko videti morje, ali visokemu morju nikdar nisem bil tako blizu „navzoči“, kakor tukaj zraven morskih kopelij. To je kipenje in dviganje valov, res kakor da bi se „morska prsa“ dihajoč vzdigovala in spuščala! Ker so črni oblaki viseli nad vztočno stranjo obzorja in je mrzli sever pihal, delalo je temno morje nekako strahoviti utis na mene, ko sva na produ stojé lepe bele školjke nabirala, koje morje pri vsakem svojem nastopu proti suhemu nanaša. Tu mi je živo v spomin stopilo, kar stari Homér, ta nepreseženi prirodoopisovalec, v svojej Iliadi o morju poveda. Ker ta otok opravlja nalogo, da s svojimi visokimi bregovi odbija in odvrača visokokipeče morje od lagune, nosi po pravici ime „Lido“, t. j. obal.

Lido je Benetkam nadomestilo kopne zemlje in sela (campagne). Na Lidu imamo najbrž prvo naseljenje in začetek Benetek iskati; sej je s početka tu celó sedež dožev bival. Sploh je Lido s staro povestnico in s pravljicami Benetek v ozkej zvezi. Naj omenim ono lepo pravljico o početniku roda Giustinianov, Nikoli Guistiniani-ju, menihu in Anni Michieli-jevej, ktera sta se s papeževim dovoljenjem v zakon vzela ter slavni rod Guistiniani-jev nadaljevala. Na Lidu se je tudi vršila znana simbolična poroka morja z Benetkami, ktere početek spada v doževanje Sebastiana Ziani Ziani-ja. Pregnani papež Aleksander III. je bil namreč prišel v Benetke obiskat in počastit mogočnega doža Ziani-ja, ki se je baš bil domu povrnil zmagavši Barbarossovega sina Otona. Aleksander je doža poljubil v obe lici in mu dal prstan v znamenje beneške morske nadoblasti. „Sprejmi ta prstan“, mu je dejal „in moj blagoslov! Morje, koje si predobil, je tvoja nevesta. Vzemi jo v Božjem imenu! Ti si premagal nje voljo, zato to morje v bodoče spada pod Benetke, kakor žena spada pod svoj zakon“. To je bilo l. 1177 v jutro na praznik Gospodovega nebohoda. Od tega časa pa do konca beneške republike l. 1797 vrševala se je na rečeni dan šega ženitve Benetek z Adrijo, pri kterej je dože, med tem, ko je zaročni prstan iz ladje Bucentavra metal v morje, govoril besede: „Mare! Noi ti sposiamo in segno del nostro vero e perpetuo dominio!“ — Morje! mi te jemljemo za nevesto v znamenje naše prave in večne oblasti. —

Tudi na otoku Lidu je Lord Byron mnogo časa prebil in pesnikoval. Tu je v trdnjavi imel svoje konje, na kojih je po otoku jezdaril. Lido mu je bil toliko priljubljen, da je željo gojil, na njem pokopan biti, kar pa se, — kakor je znano — nij zgodilo.

Ali čas nas je priganjal k povratku v mesto. Solnce je šče samo za seženj visoko nad zatonom plavalo in morje je proti zapadnej strani žarelo v rudečem plamenu, ko smo se v barkiei vračali proti Benetkam. Daljni vrhovi Apenninskih gorá so šče enkrat zažareli v zapadajočem solncu in zadnji njega žarek je v oknih cerkve S. Giorgio ugasnil. Samo na oblačkih proti jugo-in severozapadu je šče gorel solnčni žarek in iz visočine pošiljal svoj svetli odsev na morsko zrcalo. Hladna sapica je potegnila s sneženih Karnskih planin in baš o pravem času naju so gondolirji na stopnjice „Mola“ pod okni doževe palače izkrcali. Kmalu naju je sprejelo prijazno zavetje San-Marco-vega trga, na kterem je, kot visoki požar, šče razsvitljen stal nehotični zvonik svetega Marka, kojemu so družbo delale kuplje San-Markove in oni trije rudeči maji pred njo. Na trgu pa je mrgolela množina sprehajalcev. V prijaznih prehodih „Prokuracij“ prikazovala se je uže brezštevilnost plinovih lučij, ktere so osvitljevale mramornata tla in razstavljenim dragocenostim podeljevale stotero veci lesk. V trumi gnetoče se množice izgubila se je kmalu moja oseba, oseba maloznatnega potovalca.

XIII.

Ali povrnimo se zopet v „doževo palačo“, ktera je res vredna, da jo potovalec po več kratov obišče.

Pri svojem popisovanju sem zapustil „veliko sobano“ (prim. VIII. spomin str. 247); stopi zdaj, blagi čitatelj, z nami in z vodjo v bližnjo veliko sobano: sala dello scrutinio. Jaz pravim „z nami“, pa nikakor tu ne govorim v „pluralu maiestatis“, nego v resnici nas je bilo mnogo, ki so za nama in za najnim vodnikom hodili — ljudje, ki so navzočnost spretnega mojega vodnika v svojo korist obračali, filozofi najbrojnejše sekte, ki znajo prilične trenotke brž porabljevati. A Carletto — vodnik — se je smel ponašati s svojim mnogobrojnim spremstvom, koje je vid in sluh obračalo na njega, ki je takó zgovorno in v tako lepej italijanščini vedel vsaki čavelj in vsako marogico tolmačevati.

Kar se splošne oprave imenovane sobane tiče, ima ona nekaj podobnosti s prejšnjo. Tudi tu so zgornji deli sten s slikami slednjih dožev okinčani; (slednji dože beneški je bil Lodovico Manin l. 1797, a l. 1848 je zopet bil eden Maninov, Daniele Manin, predsednik beneške republike).

Pri prehodu iz velike sobane v rečeno stoji doprsni belo-marmornati kip cesarja Franca, pod kojega vlado so Benetke bile prvič padle pod Avstrijo. Ta kip Avstrijanu na neki posebni način srce zadene. Kako brzo se vendar časi in oblasti tu doh pod solncem menjajo!

Izmed slik, koje tu kinčajo stene, omenim samo takih, ki so mene v kakem si bodi oziru zanimale.

Sploh rekoč so slike v tej sobi slabše od onih v prejšnjej, ali nekoje so vendar bolj zanimive. Med temi naj omenim „slednje sodbe“, prav velike slike, ktera se odlikuje z lepimi podobami. V knjigah čitam, da je Palme mlajšega, moj vodnik pak jo je za Tintoretto-vo označil. Zanimiva je po pravljicah, da je na njej Tintoretto svojo ženo, ktere lepa podoba se na sliki pokazuje, v pekel postavil. Ko pa je žena to zvedela, primorala je moža, da jo je za pokoro v drugej sliki med podobami zveličanih naslikal.

Velikanska je slika „bitva pri Lepantu“, kjer je slikar Tintoretto pričujoč bil in tudi v morje padel. Kot takega se je sam v sliko postavil, kakó črnobaržunasto oblečen v morju sredi vojnih ladij po koncu plava.

Ali čas je, da si ogledamo drugo nastropje doževe palače. Ta del palače je najkrasnejši, v resnici sijajen. Mi se podamo v hodnik, skoz kojega smo v prvem nadstropju prišli do „velike sobane“, k tako imenovanim „zlatim stopnjicam“ (prim. VI. spom. str. 198) in pridemo po njih v „sala della Bussola“, kjer je bil vhod k najstrašnejšej beneškej gospodski, k državnej policiji. V steni nam pokaže vodnik neko neredno poklino, za prst široko. Nekdaj je ta prodrtina bila z mramornatim levskim gobcem okinčana; zdaj je gola. Skoz ta levova usta („bocca di leone“) vtikali so nekdaj natolcovalna pisma, kadar so hoteli koga po dolžnem ali nedolžnem pri višej gospodski očrniti. S takimi sredstvi si je „mogočna“ republika strah in spoštovanje čuvala!! Hujše policijske države menda svet ne pozna, nego je bila beneška repubhka, posebno v zadnjem stoletju svojega obstanka.

Sobane, v ktere dalje stopamo, — sedež najviših političnih in sodnijskih oblastnij, — so jako dragoceno opravljene in okrašene, človek ne vé, čemu bi se tu bolj čudil: ali dragocenosti tvarin, iz kterih so vrata, stene, stebri in vsi deli pohištva napravljeni, ali pa umetnosti in oblikam, koje so izdelki največih mojstrov svojega časa.

Tu se sveti suho zlato, tam najčišči in najdragocenejši kamen; tu so kakor na kup zneseni umotvori največih beneških kiparjev; tu je na izobilje videti slik od Paolo Veronese, Tizian-a, Palme, Tintoretta i. dr. V tem delu poslopja je prebival dože in bila njegova hišna kapela. Vsi predmeti so tu šče izvrstno ohranjeni. Kakova je bila nekdaj mogočnost, kakovo bogatstvo in kakova imenitnost Benetek, to stopi zdaj človeku najjasneje tukaj pred oči; sijajnost teh prostorov človeku na ravnost oči obliščí. S popisi tu nij nič opraviti; treba je te mnogoštevilne in prekrasne predmete z lastnimi očmi videti, kdor si jih hoče predstaviti.

Pa ne samo sijajnost beneške republike vidiš tu predstavljeno, nego, kar je šče veče vrednosti: vsi ti predmeti imajo tudi svojo historično pomembo za Benetke. Proizvodi umetnosti niso tu zneseni na eno mesto kakor v kakej galeriji ali razstavi, ampak vsak teh predmetov ima svoj strogi benečanski pomén, nosi tako rekoč pečat beneške republike na sebi ter svoj pravi in popolni pomen samó tukaj dobiva. In baš to daje tem sobam nekakovo živost, nekakovo resničnost in posebnost, koja ti brž svedoči, da so vsi ti predmeti služili enemu namenu: povzdigi lastne domovine. Prestavi n. pr. to „Venecijo“, ki jaše na levu proti „Evropi“, ktero nosi junec na svojem hrbtu (slika je od „Palme mlajšega“, in je znana drzna porôga na ligo Cambray-sko, kjer je bil pogin Benetek zaključen) kam drugam, recimo v Berlin ali v Louvre: ali bi ona ondi svoj pomen takó izvrševala, kakor ga tu, kjer je drzna misel in slika nastala, namreč v ponosnej doževej palači?

Takó tedaj stojé vsi ti brezštevilni predmeti baš v teh prostorih kot žive rastline v svojih tleh in dišejo tu svoj zrak; ako jih hočeš presaditi odtod, moraš jih tako rekoč s koreninami iztrgati in drugemu podnebju izpostaviti, v kojem bi ne mogle dalje živeti.

Da! kadar po teh prostranih sobanah hodiš, ki so takó snažno, tako skrbno držane, zdi se ti nehoté, da so one šče včeraj služile za zbornice „svétu deseterih“, „trojemu glavarstvu“, „starešinstvu“ in „kolegiju“ in da bodo uže jutre, ali celó danes lahko zopet od njih obiskovane in napolnjene. To, kar se imenuje „duh zgodovine“, čuti tukaj lahko vsak ogledovalec, ki sploh ima čut za življenje in za bitje narodov in držav.

XIV.

Po tem smo si šče ogledali zbirko starin, v kterej pa nij nič osobitega videti, kar bi daljšega popisa zahtevalo. Takó tedaj zapustímo sedež nekdanje samostojne države, doževo palačo, ter se v kanalu, ki teče za palačo, usedimo v gondolo, da si šče nekoje druge zanimivosti ogledamo.

Ker je vreme lépo, snameta gondolirja črno pokrovasto streho z gondole ter jo položita na breg. Vodja Carlo usede k nam, da nam tolmáči razne prikazni, koje bi se v čem od drugih odlikovale.

Izpod „Ponte dei Sospiri“, skoz koji so obsojenci hodili iz palače v beneške ječe (prigioni), vodi nas kanal pod neštevilne mostne oboke sredi visotih poslopij, kterih zunanja stran pa nij posebno vabljiva. Ta poslopja so skoro izključivo (vsaj v sredini mesta, kjer sedaj bivamo) jako visoka, po troje in več nastropij. Pri tleh je širok in globok vhod s stopnjicami, kojih polovica leži v vodi, polovica pa na suhem. Stene so od zvunaj jako zanemarjene videti, kar pak — vsaj po mojem mnenju — ne prihaja od nečistote, temveč, ker je takó navadno, ker hlapovi slane morske vode čednosti sten niso posebno prijazni. Spodnji déli hiš so do opeke goli in malte lišeni, ktero voda gloda. V oknih se vidijo cvetlice, obleke in razne priprave. Pogled teh stvarij je jako mnogovrsten in tujčevemu očesu jako zabaven.

Na moje vprašanje, na kaj so poslopja postavljena, odgovoril mi je vodja, da na mecesnove in hrastove debele kóle, koje v tla nabijajo in ki s časoma okamenijo.

Takó med raznimi pozvedavanji pridemo do ne malega trga, ki se pred neko velikansko cerkvijo razprostira. Ta cerkev je „S. Giovanni e Paolo“ ali kakor jej Benečani pravijo, „San Zanipolo“. Ta cerkev je za San-Markovo največa, tudi ena najstarših in kar je zanimivo, v velikanskem gotiškem slogu postavljena. Pa šče nekojo drugo znamenitost ima ta cerkev, ona je služila v pogrebišče dožev in zaslužnih velikih Benečanov; San Giovanni e Paolo je to, kar Angležem Westminsterska opatija: shranišče ostankov in spomenikov velikih mož.

Prvi utis, kadar se v to cerkev stopi, je velikansk: nenavadno velik prostor zadnjega dela cerkve, ogromna visokost stropa, impozantno stebrovje in velika svitloba notranjosti.

Vodja nas pelje na levo stran, kjer je po stenah vzidan spomenik za spomenikom, eden predstavljáje kakega moža na konju jahajočega, drugi v grobu ležečega, tretji po konci stoječega, onega zopet v doprsnej podobi, zopet kterega rakev brez slike, pa z napisom, in tako je cerkev napolnjena spomenikov, kterih naštevanje bi tu utrujalo.

Na tem mestu se očito vidi, kakó so Benečani svojim velikim možem po smrti hvaležni bili. Sploh pa se tu ponavlja v slikah in živih besedah utrjena prikazen velikega patriotizma in domoljubja benečanskega. Benečani so vsaki čin svoje države ne samo v knjige vestno zabeleževali nego tudi v slikah in kipih uvečevali, spoznavši za rana, kakovo moralno važnost in mogočnost imá preteklost na sedanjost in bodočnost národa. Benečani so na tak način vedno vso zgodovino svoje domovine pred očmi imeli, a česar so oči bile polne, to je ob enem stopalo v srce in voljo in je vsakemu dajalo ponós in pogum. Svóbodno sme se trditi, da je malo držav te malosti bilo. ki bi ob časih izkušenj in trdih borb več neustrašenosti, več stanovitosti in vztrajnosti bile pokazale, nego Benetke. To priča zgodovina benečanskih bojev s Turki (prim. trdovratno brambo otoka Kandije, Cipra), to borba s cesarjem Barbarosso, to boji s Francozi in s papeži in z Evropo sploh (prim. benečansko pogumnost nasproti ligi Cambray-skej) i. t. d. Edino narodi, ki so domoljubnega duhá napojeni, mogo v povestnici ulogo igrati; nedomoljubni narodi postajajo drugim v plen in sebi v sramoto. Zató ima povestnica Benetek nekaj blagodejnega, nekaj vzvišenega, nekaj poviševalnega v sebi, in je v resnici največe pozornosti vredna. —

Pa ne samó v zgodovinskem, nego posebno tudi v umetniškem oziru je ta cerkev prezanimiva. Tu se nahajajo (in bolj so se nahajali šče nekdaj) najimenitnejši izdelki beneške umetnosti. Jaz pravim „nekdaj“; kajti baš v tej cerkvi je bil eden največih biserjev Tizianove roke shranjen, pa je zgorel. V kapéli namreč, ki je na levej strani od zvunaj na steno prizidana, — capella di rosario ali roženkranska kapelica — stala je na oltarju preslavna slika „Sv. Petra mučenika“, naslikana od roke Tizianove. Ta kapelica — postavljena v zahvalo Lepantske zmage — imela je tudi imenitno madónno Bellini-jevo ter je bila okoli in okoli po stenah s kipi najboljših benečanskih kiparjev okrašena. Vsa ta kapéla je zdaj — podrtina. V noči 15. do 16. avg. leta 1867. pogorela je ta kapela; kdo je požara kriv, ostalo je do zdaj tajno. Škoda za umetnost je bila neizmerna; kajti se nij niti ena onih slik rešila! Samó svetlopisne slike so se k sreči ohranile, iz kterih se dá vsaj posneti, kakove dragocenosti so postale plen neusmiljenega ognja. S tožnim glasom ti opisuje čuvar te kapelice, ki ima v lesenej bajtici v njej svoje bivališče, požar in pa ostanke, ter te vodi po podrtinah od kipa do kipa. Ti so sami hautrelief-i, ki so v stene sezidani in predstavljajo Jezusovo in Marijino življenje na prezanimivi, v časih prav humoristični način, ker so se umetniki — délalo jih je te kipe po več — sami upodobili in s povestjo v zvezo postavili.

Potem ko smo si cerkev okoli in okoli pogledali in se prekrasnim slikam in velikanskim preumetnim kipom v časih glasno, začudovali, zapustili smo to preimenitno shranišče benečanske povestnice in umestnosti. —

Ali prostora mi pomanjkuje; „Zora“ se nagiblje koncu svojega letnika; čas in prostor mi kličeta: stoj! Vendar roka se mi noče rada ustaviti in toliko in tohko stvarij mi je šče na srcu, koje bi rad popisal, ker so globok utís na-me storile. Zastonj! tira me neusmiljeni „rabelj“ čas in pa — bojazen, ne bi li se prečestiti čitatelji menda dolgočasili pri mojih „spominih!“ Zató v slovó in njih olegšanje samó šče nekoliko opombic o Benetkah. —

Krasen je pohod velikega kanala in pa tudi obhod vsega mesta v gondoli pri jasnem nebu in toplem solncu, kakor se je meni posrečilo; prijetno je gledati to množino palač za kanalom in poslušati njih zgodovino; podučno, obiskovati umetniške razstave, pohajati v palače (n. pr. Giovanelli, Cornaro i. t. d.); zanimivo ogledavati si razne cerkve in ozreti se tudi v beneške fabrike, atelie-je i. t. d. Vsega tega tu samó omenjam; k popisovanju teh zanimivih rečij nij časa. Samó dvoje mi bodi šče dovoljeno! —

Utrujen po celodnevnem gledanju in opazovanju vrne se beneški potovalec zvečer rad na priljubljeni mu kraj, na San-Markov trg. Noč je povesila svoja težka krila na morje in mesto, in zvezdice si prižigajo svoje drobne lučice ter z višine s svojimi prijaznimi in zvedavimi očmi gledajo dol na kuplje San-Markove in pa na sprehajalce, kojih vedno več gomazi po četirioglatem trgu. Ali na trgu se prikazuje vedno več lučic — trg je nocoj, Karnevalu v čast, svečano razsvitljen — in od teh zvezdicam zableščé očesea, da revice zamižijo in se raji za oblake poskrijejo.

Množica čem dalje bolj narašča in se zgoščuje po hodnikih in ob njih straneh vedno bolj tišči proti sredini trga blizu do rudeče pomalanih cedrov pred načeljem San-Markove cerkve. Deveta ura se zglasi s „Torre d’orologio“ in ko bi trenil, prikažejo se cele trume máškor. Kakó so te našemane stvarice žive! Vsaka je v rudeče in belo oblečena in nosi belo larvo s smehljajočim dobroželjnim izrazom, ter skače in brlizga kot mlado srnče v hribih. Iz množine postane metež ljudstva. Odmeva se smeh, radost, veselje, življenje. Povsod gibanje in vrtenje, povsod čivkanje in brlizganje maškor, povsod poskakovanje in graciozno kretanje našemancev— od petletnega fantka do mornarskega velikana! — ali nikjer niti najmanjšega nereda, nikjer niti znamenja razuzdanosti ali surovosti. Sej je dnes praznik ljudstva, čas oddiha, čas srčne radosti in mirú! „Karneval“ kaj je v Italiji drugega nego čas rádosti, a dovoljene, srčne radosti, ktera da si svobodnejša, ipak nikjer ne prekoraka mej spodobnosti ali pa dostojnosti. Ob času karnevala Italija jasno dokazuje, da je obrazovana, da je olikana dežela! A ko bi se predrznil kje kdo meje prekoračiti, ustrašilo bi ga „okó réda“, koje v podobi črno oblečenih, s dvokrajčnimi klobuki pokritih policajev tu pa tam preží. S časoma na trgu taka gneča in tak hrup nastane, da si trudni potovalec od srca rad žeh mirnejšega kraja ter z veliko težavo najde pot skoz prokuracije v kakovo kavano ali gostilno. Spočijmo se torej v svojem stanovanju ter skoz siroma odprta okna srebljimo svobodneji zrak tople prijetne noči! —

Oglasila se je deveta ura. Kakovi glasovi bijó nam na uho? Mi hitimo k oknu, koje gleda na kanal globoko pod nami; črstev, čist, sladek in mil glas pevca zadoni nam z daljave na uhó. Mi pusluhnemo, poslušamo, strmimo, zapiramo sapo! — to je petje gondolirsko! razlegajoče se mogočno, čem dalje prijetneje, čem dalje mileje; žila nam zdaj postaja, zdaj hitreje bije, srce nam tolče radosti — zdaj se pridruži ves mnogoštevilni zbor, ali zdaj ga namestí dvospev, brž zopet prikrene močni zbor, in v dolgem zategnenem donu končuje se spev! —

Kdo nij čul ali čital o njih, o prekrasnih „benečanskih nočéh“? — Ko se „kanal“ polusvitlo blišči pod okni palač, ko „gondola“ gladko teče preko njega, ko črna streha na njej zakriva „viteza“, ki se neviden približa pod „njena“ okna ter „jo“ vzbuja z zgovorjenim znamenjem? — Naše pero nij našlo milosti pred Apolom, naj ta popis dopolni L. Byron-ovo:

... okoli mene zvezde, voda;
Oblaki v morju se odsevajoči,
Krasneje nego sveče v lustra blešču.
Zrak se nad modrimi vodaámi boči,
V pomládi prvem dihu se tresoč;
Visoka luna hodi lep svoj pot,
Pošilja žarke na zidovje tamkaj
Visokih, morjem pâsanih poslopij,
Kjer stolpi iz porfira, krasna čela,
In kipi mrámorja iztočnega se
— Nalik oltárjem — kanala vzdolž vrsté,
In činov slavnih spomenikom slična
Iz vod vzdigújo se, tak čudna kakor
Šče veči oni velikani stavbe,
Izdelki onih čudovitejših titánov
Egipta, znanjajočih one čase,
Ki so prešli. — Tihota je, nič zdaj
Mirú več ne kali; vsak krade tih se
Kot duh, tihote nočne da ne vzdrámi.
Z daljine brenk gitar se čuje, spanja
Mož nepotrebnih, brénk in glas predragej;
In okno rahlo se odpré, v svedočbo,
Da je uslišan, ino mlada rôka,
Kot mésečina, koja svéti ná-njo,
Tako je nežna ino béla — trese
Se, okno prepovedano otvori,
Da ljúbav z godbo v sobico spusti,
Ter srce kakor struno gani mu. —
Fosforni vésla svit, in hitri blesk
Oddaljnih lúčic brzotékih gondol;
Brodarjev menjajoči zbor in pev,
Ki verz za verzom si povračajo;
Temotno senco pod Rialtom mostom;
Bleščeče strehe turnjev in paláč —
To vidiš, čuješ v mestu tem samo,
V Benétkah, morjerojenej gospoji.“

(Marino Faliero IV. čin.)

In takó končujte, moji „spomini“! Srečno tebi, „vladarica morja“! Proščaje se od tebe, kličem ti v slovó z národnim tvojim pesnikom:

„Evviva San Marco con tutte le colonne!
Evviva Venezia con tutte le donne!“

1. O početku Markove cerkve glej več v „Zori“ l. 1873. str. 78.
2. Ime je po mojem mnenju nastalo najbrž po slovanskih vojakih, ktere so Italijani zvali „Schiavoni“, nemški povestniki pa „Slavonier“, ki so tu svoje stanišče imeli. Pis.