Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/91

Stran je bila lektorirana


ampak je rekla, poſebno ſvojim nunam: Me moramo sheleti, niske in nesnane oſtati, in ne ſmemo nikdar prijasnoſti vikſhih in mogozhnih tega ſvetá iſkati. Zhe ſi persadevamo ſvoje dolshnotli do njih dopolnovati, kakor nam Bog sapoveduje, in zhe molimo sa njih sdravje in shivljenje, in poſebno sa njih vezhno svelizhanje; bo gotovo Bog, ki sa naſ ſkerbí, ſtoril, de naſ bodo ſposnali, kadar nam bo njih pomozhi treba, in de nam bodo v’ naſhih potrehah pomagali.

S. Teresija je imela navado rezhi: Pravi prijatel, v’ kteriga saúpati samoremo, je le Jesuſ Kriſtuſ. Kadar ſim na-nj operta, táko mozh v’ ſebi obzhutim, de ſe mi sdi, de bi ſe samogla zelimu ſvetu vſtaviti, ko bi ſe soper mene vsdignil.

»Kdor ſe v’ ſvojih opravilih svijazh in ovinkov poſlushi, rasshali previdnoſt boshjo, in ſe njegove ozhetovſke ſkerbi nevredniga ſtorí.« — Pravi ſ. Vinzenz.

Ravno ta ſvetnik je vſe svijazhe v’ ſvojim govorjenji in djanji ſovrashil, in ſe jih nikoli ni hotel poſlushiti, ampak je rekel, de puſtí vſe ovinke in svijazhe pravdarjem in drugim modrim tega ſvetá.

»Kadar kdo vſe ſvoje miſli v’ Boga obérne in ſe le va-nj sanaſha, sravm pa ſi persadeva, mu sveſto ſlushiti, Bog sveſto sa-nj ſkerbi; in vezhi ko je njegovo saúpanje v’ Boga, bolj Bog sa nj ſkerbi; in ni mu treba ſe bati, de bo Bog nehal sa-nj ſkerbeti; sakaj njegova ljubesin je neſkonzhno velika do tiſtih, kteri vanj terdno saúpajo.« — Tako piſhe ſ. Franziſhk Salesi.