Stran:Celarstvo Dajnko 1831.djvu/158

Stran je bila lektorirana

270. Jejo čele toto kermo rade?

Cuker jejo ravno tak rade, kak méd. Ino pri mali ceni, po keri se on vu naših časih predáva, znajo mnogi čelári svoje stradéče roje le samo s' cukrom prederžati. Alipa gruškove mezge, ječmenovega ino pšeničnega sladjá čele ne jejo tak rade; moremo ga zato nekaj z' medom premešati ino čelam omlačno toplega davati. Vu sili jejo resen tote ino druge sladke mezgnate reči, ino se pustíjo neki čas obderžati; alipa dugo ne smé to terpéti, ovači jim biva taka kerma kvarna.

271. Keliko jim smemo na enkrat kermiti?

Dobro storimo, či roji začnejo stradati, da jim, ako vreme kermiti dopusti, kčasi en osmák, ali polmaselno steklo meda na enkrat damo, kajti smo tak, či pa merzlo vreme pride, na več dnevov oslobodeni.

272. Ob keremi časi moremo kermiti?

Nikoli skoz dén, kajti bi si tak objedlivce ino ropare pripelavali, zvun či znamo nje od zgorah dol kermiti, ali či jim dež izletanje brani; tudi ne pri mrazi, kajti bi nàm tak mnoge čele odrevenéle, temoč pri toplemi vremeni, ino pri ali po zahodi sunca.