Stran:Glasi domorodni.djvu/134

Stran je bila lektorirana

De bil zlo razširen je grad,
Spričuje zidovja še čeda.

Se čudna povest perpovduje
Od kačje prikazni strašné;
Sinú jo rad oče pove,
In tak se naprej razglasuje:

Bil grad visok je zlo močan,
Mogočnih grofov čversti stan;
Vse bilo njim je nek pokorno
Na spodnjo stran, na zgorno.

Nasprot na verhu hribica
Je stala lepa cerkvica;
Železna pot od grada stana
Do cerkve bila je speljana.

Če mlad grajšak nevestico
Pripelje si ženičico,
V nji jima pop roke povije
Za znak življenja harmonije.

Grajšak in zbor njegovih trum,
Ko kliče ga vojaški šum,
Gre tje Boga še počastiti,
Za krepko ga pomoč prositi.

In kadar zmaga ga nazaj
Pripelje v ljubi doma kraj,