Tihotapec.
- (Novela. VI.)
- (Spis. Mandelc.)
Luna je svetila. Na višnjevem nebu, po kterem je le tu ali tam kaka sivkasta megla od vetra podena, proti zahodu se gibala, so migljali milioni zvezd in med njimi luna, kot pastarica neštevilnih zvezdnih ovca. Skozi drevje gostega gojzda je padala le slabo njena luč, pa na ravnem je svetila z močjo obledene zore.
V gojzdu na sivi, z mahom obraščeni skali je ležal mož v širok plašč zavit. Na strani so ležale gosli, ki jih je z levico rahlo deržal, z desnico pa je podpiral glavo. Zdaj pogleda v čisto nebo, zdaj v čisto Savo, ki se je v daljini vidila. Lunini žarki so se svetili v nji, ki se je vila po dolini enaka srebernemu pasu, v kterega je zlatarjeva roka precenjenih biserov brez števila nasula. V časih pogledal je tudi v sinje gore, ki so mejile prozor, in so pile žarke luči in se svetile v belkastem svitu. Nepremakljivo sedel je že dolgo, le da je časih nevedoma zapela kaka struna, če je v globokih, težkih mislih zastokal in nehote strune terdneje zagrabil. Mislil bi bil kdo, de je mertva podoba, s čigar lasmi vetrič igra, ali po čigar goslih burja brije, da jim divje glase izvabi.
Oh, kako srečni, izdihne čez dolgo časa, ste vi prebivavci mirnih vasi v dolini, kako sreč
