Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/145

Stran je bila lektorirana

Tota mati te nadája,
S’ ſladkoj mesgoj te napája:
Pijeſh, kel’ko pit’ shelíſh.
˛Sita berſt[1] ſkos óka rivaſh,
’S berſti zvet no liſtje ſhivaſh,
No koſhata tam ſtojíſh.

˛Sladek duh is tvoje zvéti
˛Sopi, no diſhi po ſvéti:
Vſa shivad ga saſledí.
Muhe, no poſebno pzhele,
Obletíjo te veſele,
K’ vſaki rezheſh: ˛Sédi, pí!

Pijejo, da ſo pijane;
Néka zelo nozh oſtane,
’S kerzhme k’ domi pot ne sná.
Veter ali desh ſe vléje,
Vboga pzhela omedléje,
No na lipi konez dá.

Pavuk ſliſhi ſhomotánje,
On ne miſli vezh na ſpanje,
Gré po nozhi niti préſt!
’S niti verſhe[2] ſi napravi,
No po lipi nje naſtavi;
Eno, dve, tri, tudi ſheſt.

Pzhela ſama na ſe sabi,
Verſha jo sa noge sgrabi,
Mili glaſ s’ perótmi dá.
Pavuk, ker na lov je ſtréga[3],
Hitro tezhe dol is bréga,
S’ giftom vbije vósnika[4].

  1. Berſt: pópike, Knoſpen.
  2. Verſha: mrésha, Neß.
  3. ˛Stréga: ſtrégel.
  4. Vósnik: zur Arbeit verurtheilter Gefangener, Sclave.