Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/149

Zhi tobak nam pamet svrazhi,
O tak truplo ſhe hitréj:
Naj gdo rezhe, zhi je nazhi:
Bres tobaka sdravja nej’.
Fluſi vuha ogluſhíjo,
Od njih sobi rasbolijo,
Temne gratajo ozhi,
No ſhe noſ neduſhlivi.

Gde tobak je, ne ſo fluſi,
No zhi ſo, ſo dugo ne:
S’ njim ſe réſen noſ pognuſi;
Pa ker sdravi biti zhé,
Nem’re lep ob ênem biti;
Eno more tá puſtiti:
Zhi lepoto ſi svolí,
Naj ſi sdravja ne shelí.

Gdo bi rekel, da preshene
Shejo ino glad tobak?
Naj ga le sa krajzar vséme,
No bo vidil, da je tak.
Zheden ſi, zhi vino ſhparaſh,
No sa béli kruh ne maraſh;
Le tobak ſi ſipli v’ noſ,
No boſh ſit no moker ſkos.

Zhi ſe komi délo vnosha,
˛Skuſhaj mu tobaka dat’;
K’ déli ſe mu napne kosha,
K’ déli ga ne treba svat’.
Zhi od truda v' zirkvi drémleſh,
K’ zhemi ſhkatlo ’s shepa jemleſh?
Jêli, da ſe odemíſh,
No k’ molitvi luſht dobíſh.