To, kaj je jelen povedal sdaj muhi,
˛Sme ſe povedat’ gisdávemi duhi,
Ki ſe ’s vuſt nekega pojba kadí;
»˛Srezha, da mati je tebe rodila,
˛Sizer med nami beſeda bi bila:
˛Svéti en ſhtímavez gviſhno ſalí.«
10. Líſiza ali plazhan prilisavez.
En gartnar, da mazhke bi ’s ograda ſpravil,
Je s’ giſtom poſhtupano méſo naſtavil,
Da mazhkam ſedmino odſlushiti zhé.
En ſtari vran, ’s borſhta kres ograd letézhi,
Sagledne koſ méſa na gredi, no shgezhi
Od shél ga, s’ ſhkrempli gorvsdigniti vé.
Leti s’ njim na verh en’ga ſtar’ga jagnjéda[1];
Pa ravno v’ poshêleni vuri obéda
Priſhluta liſiza, ho vrana vgledi.
Guzh sazhne sdaj prasni no hvale ne ſhpara:
»Posdravleni bodi, ptizh naſh’ga zeſara!
Od negda moj vel’ki dobrotnik ſi ti.«
»»Sa koga ti mene dersbiſh, o liſiza?
Povéj! pa povéj mi to, kaj je reſniza;
Navajeni ne ſem poſluſhati lash.««
Liſiza ſe káſhla, no sazhne lagáti[2]:
»Na pitanje tvojo zhém odgovor dati,
Da dó-me tak vel’ko savupanje maſh.«
»Sa koga jas tebe dershim, o lublèni?
Al’ ne ſi té orel, ker vſaki den k’ meni
Poſlan od zeſara na jágnjed letiſh
˛Sem, s’ njeg’vimi ſhpishami mene redíti?
Kaj ne, da n sato sdaj mogel ſem priti?
Sa mé ja zeſarov dar v’ ſhkremplih dershiſh!«
