Naj ſonze ſveti ali ne,
Moj zajgar vure kasat’ vé;
Po dnévi no po nozhi
Od vur do vure ſkozhi.«
»Nizh druga treba, kak da gdo
Enkrat na den v’ me ſegne
S’ rokoj po mojo vreteno,
No s’ njim kolzé[1] nategne :
Tê ſhtir’ no dvajiti vur letí;
Ker zajgar gledat’ samudí,
Naj vuho ſi naſlóni,
Sna shlake Hitet’ na svoni.«
»Ti ſeſtra, kak ſe meni sdí,
Ti neum’reſh vure ſhteti;
Da v’ tebi nizh ſe ne glaſi,
Tak nem’reſh glaſa meti.
Pa zhuj, kak jas vem vure ſhtét,
Zhuj: edna, dve, tri, ſhtiri, pet:
Pet vur moj zajgar kashe,
Tak ja moj glaſ ne lashe.«
Pa v’ tem, ki ova to guzhí,
˛Se megle raskadijo;
Jesére, morje, ribniki,
Potoki ſe ſvetlíjo,
Da ſonze vsdigne ſvoj pogled.
»»Tri firtelze[2] na pet, ne pet,
Od zajg’ra ſenza kashe:
Gdo sdaj od naj dvú lashe?««
Tak ſonzhna rezhe k’ turnovſki,
No k’ guzhi to priſtavi:
»»Jas, kel’ko vur mam kasati,
Snam, da mi ſonze pravi.
Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/45
Stran je bila lektorirana
