Stran:Volkmer Fabule ino pesmi.djvu/87

Stran je bila lektorirana

Naméri ſe, da tota
Mijólk’no rozhko[1] ſtêre:
Kak da bi ſhlo sa glavo,
Tak ſe zartlívka[2] dêre.

Is hishe mati tezhe,
No pita, kaj bi b’lo:
»Mijólko ſem jas ſterla,
Nigdar vezh zela bo!
Kaj bo, zhi ozha svéjo,
Bom od njih gviſhno bita:
Kam, mati! kam zhém iti,
Da bom pred shlakom ikrita?"

»»O lubo déte! rezi,
Da mazhka vergla je
Mijólkizo is líſhte[3]:
No tak bo dobro vſe.««
Tak, tak ſe lubo déte
Navad’lo je lagáti,
Gda koli ſe je kakſhne
Kaſhtige mélo báti.

Da dékliza je vekſha
No ſtarſha gratala,
Prebriſana je tudi
Bol na vſo hudo b’la:
Je smêknila jéd, maſlo,
Shpêh, néki pint pſheníze;
Odala[4] kup’la pézhe[5],
No pantleke, no ſhpize.

  1. Rozhka: verzh, Krug.
  2. Zartlivka: die verzärtelte Gigenſinnige.
  3. Liſhta:Geſtelle.
  4. Odati: prodati.
  5. Pézha: weißes Kopftuch.