Sv. Gora. V spomin stoletnice obnovljenja božje poti, dne 29. Septembra 1873
| Sv. Gora. V spomin stoletnice obnovljenja božje poti, dne 29. Septembra 1873 |
| |||||||||||||
Dne 29. t. m., dan sv. Mihaela, obhaja sv. Gora pri Gorici stoletnico, odkar je bila ta najimenitniša in najčastitljivša božja pot na Slovenskem, po sedemletnem prestanku zopet odprta. Porabimo to priliko, da podamo nekaj zgodovinskih črtic ozirajočih se na ta dogodek.
Božja pot na sv. Gori se je začela l. 1539, ko se je Marija Devica prikazala neko soboto meseca junija pobožni deklici pastarici grgarski Uršuli Frligojki, ter ji spregovorila blažene besede: »Reci ljudstvu, da naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.« Vest o tej prikazni se je hitro razglasila po vsej okolici; posvetna in cerkvena oblast se je po strogem preiskovanji tudi prepričala o resničnosti te prikazni in uže l. 1544. je bila sezidana vrh Sv. Gore (takrat »Skalnice«) prelepa cerkev Matere božje. Novo posvečena cerkev bila je podružnica solkanski fari in solkanska duhovščina je oskrbovala nad dvajset let svetogorsko svetišče (1544–1565).
Ker je bilo pa solkanski duhovščini vsled prostrane fare nemogoče še dalje oskrbovati božjo pot, poklical je nadvojvoda Karol, deželni glavar goriški, čč. očete frančiškane iz Bosne, ter jim izročil svetišče Sv. Gore. ČČ. očetje frančiškani oskrbovali so sv. Goro nad 220 let (1565–1786). Čudodelno podobo Matere božje kronal je dne 7. junija l. 1717. v Gorici pred glavarstvom na Travniku Janez Fattari, škof iz Pična v Istri; iz Gorice prenesli so čudodelno podobo isti dan v Solkan, drugi dan pa na sv. Goro. Od tega časa se je božja pot vedno bolj razvijala; Marija Devica je vedno delila milosti pobožnim romarjem, kateri so jo obiskovali v neštevilnih množicah. – Toda sv. Gori bližali so se hudi časi.
V preteklem stoletji so bili kaj žalostni časi za sv. katoliško Cerkev. Vstali so brezbožni »modrijani«, kateri so s hudobnimi spisi grdili sv. Cerkov, njene služabnike, vstanove in obrede. Posebno ljuto so napadali papeža in Škofe, češčenje Matere božje in cerkvene redove. »Mater božjo z altarjev, papeža iz Rima, menihe iz samostanov« – so kričali in pisarili. Ta bojni klic zaslišala je tudi Sv. Gora, kajti 30. aprila 1785. izšlo je z Dunaja povelje, da se ima božja pot na sv. Gori ustaviti, cerkev in samostan podreti, hospic v Solkanu pa zapreti. Izvršilo se je to povelje 28. januvarja 1787.
Čudodelno podobo Matere božje prenesli so v Solkan, ter jo postavili v farni cerkvi na altar sv. Križa. Pobožni menihi, kateri so nad 220 let svetogorsko Mater božjo varovali, raz prižnic njeno slavo oznanovali, v spovednicah celili grešnikom dušne rane in z molitvami razne milosti izprosili, zapustiti so morali preljubljeno bivališče na sv. Gori, ter se naselili v praznem samostanu na trgu sv. Antona v Gorici. Vse premoženje svetogorskega svetišča so potem postavili na javno dražbo (kant). Vse kar sta ljubezen in hvaležnost do nebeške Kraljice skoz 260 let zložile na altar – zapravila je tedaj neverska roka. Premoženje svetišča v poslopjih, zemljiščih, opravi in dragocenostih je bilo cenjeno na pol milijona gld., a izklicalo se je za 1500 gld.!?
Zvonove je kupila solkanska občina za farno cerkev, velik altar je kupil kanalski župnik Segala za cerkev v Mariji Celj, druge altarje so pokupile razne cerkve. Zvonik so podrli, samostan in romarsko prenočišče posuli; veličastno cerkev so razkrili; hoteli so jo tudi do tal posuti a niso mogli, ker so jim beti od trdega zidišča le odskakovali. Pripoveduje se, da so hoteli tudi visoke kamenite stebre v cerkvi s smodnikom podreti, a niso nič opravili. V nekaj tednih postala je sv. Gora še bolj pusta, kakor je bila pred prikaznijo Matere božje. Podrt samostan, razkriti in podrti skladi slovečega svetišča so oznanovali, da veje cerkvi sovražen duh. Sedem let in osem mesecev se je pobožno ljudstvo žalostno obračalo na razvaline svetogorske in srčno Boga prosilo, da bi moglo Marijo zopet častiti na tem kraju. Ta želja se je tudi spolnila.
Za Jožefom II. in Leopoldom II. zasedel je cesarski prestol Franc I., kateri je hotel celiti rane, ki so jih bile zmote prejšnjih let vsekale katoliški cerkvi, Goriško mestno starešinstvo, občinska županstva, duhovščina in verniki obrnili so se do Franca I. s prošnjo, da bi se smelo svetišče na sv. Gori obnoviti. Po prizadevanju in prošnji nadškofa Fr. grofa Inzaghi-ja, grofa Edlinga in grofa Thurna, tedanjega glavarja, bila je prošnja vslišana in dne 15. februvarja 1793. izšlo je dovoljenje iz Dunaja, da se sme božja pot na sv. Gori obnoviti.
Kmalu potem se je osnoval v Gorici odbor, kateri je imel voditi obnovljenje svetišča. Obrnil se je z neko okrožnico do častilcev Matere božje, ter jih prosil milodarov. Z veseljem odzvali so se verniki temu pozivu in darovali vse kar so mogli za Mater božjo. Tu se je pokazalo, kaj zmore sv. vera, kaj zmore ljubezen do Marije. Tu je gasila ena družba apno, tam je druga žgala opeko; zastonj tešejo, zastonj vlačijo tramove na vrh gore ; mizar hiti z obličem, kovač s kladivom, zidar z žlico na sv. Goro; romarji imajo v eni roki molek, na plečah pa opeko, deske, zraven vsega pa dohaja od vseh strani mnogo denarne pomoči.
Delo je tako hitro nadaljevalo, da je bilo mogoče uže 23. junija maševati; 27. septembra bila je cerkev blagoslovljena, 29. dan septembra pa je bil določen, da se prenese slovesno čudodelna podoba Matere božje iz Solkana na sv. Goro.
Nepotrpežljivo je pričakovalo vse ljudstvo dan sv. Mihaela, ki je bil isto leto v nedeljo. Priprave so se delale velikanske, da bi čem slovesniše vpeljali v staro lastnino čudodelno podobo. Zato opravilo so bili škof Filip in grof Inzaghi pooblastili č. g. I. A. Gironcoli-ja. Dan pred sv. Mihaelom poda se ta gospod o mraku v Solkan, izkaže tamošnjemu župniku svoja pooblastila, stopi v farno cerkev, ki je bila z ljudstom prenapolnjena, zapoje lavretanske litanije in opominja prisrčno ljudstvo, naj se ne vda in naj mirno pusti odnesti podobo Matere božje. Ob sedmi zvečer odnesli so podobo v Gorico, kjer jo je pričakovalo pobožno ljudstvo; podobo so prinesli v stolno cerkev, ter jo izpostavili na velikem altarji. V nedeljo zjutraj, t. j. 29. septembra, darovali so prevzv. škof slovesno sv. mašo, po maši pa so čudodelno podobo postavili na nosilnice pod prekrasno nebo, ter se začeli pomikati iz cerkve po mestu proti sv. Gori.
Čeravno je dež močno lil, pomikala se je vendar procesija po mestu. Ljudstva je bilo neštevilnega, iz okolice in iz daljnih krajev, gospode in priprostega, rokodelskega in kmečkega. Meščani so si šteli v čast po vrsti nositi podobo do sv. Gore, kamor so dospeli ob 1 in pol popoludne. V prenapolnjeni cerkvi imel je italijanski in slovenski govor in sv. mašo g. Jožef Križman, kanonik in generalni vikar. Veselja ni bilo konca, vse je Boga hvalilo, da je Marija dobila zopet svoje častno staro prebivališče. Od istega časa se svetišče svetogorsko vedno bolj razcvita. Leta 1843. se je slovesno praznovala petdesetletnica obnovljene božje poti.To slovesnost so napravili odlični goriški meščanje, ki so se sešli istega dne na sv. Gori v obilnem številu z uniformirano meščansko godbo, ter Marijo počastili. Dal Bog, da bi se še z večjo slovesnostjo obhajala letos enaka stoletnica.
Napisali smo te vrstice, katere smo skoraj doslovno vzeli iz Červove knjižice: Sv. Gora pri Gorici z namenom, da bi se pobožni Primorci spominjali posebno letos sv. Gore, da bi se v nas verska zavest pomladila in da bi v obilnem številu dohajali na sv. Goro k njej, katera je pobožni Uršuli rekla: »Reci ljudstvu, da naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi.«