Sv. Lukež in vol

Tolminske narodne pravljice Sv, Lukež in vol Andrej Šavli

Spisano:	Anja Kokošin
Izdano:	Tipografia Consorziale v Trsta
Viri:	93782272
Objava je sporna. Avtorjeva dela še niso v javni lasti.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

SV. LUKEŽ IN VOL

Kar bom zdaj pripovedoval, se je zgodilo še takrat, ko je Kristus hodil po zemlji. Nekega dne je hodil kot neznanec med ljudmi od ranega jutra do poznega večera. Spremljal ga je sv. Peter. Zvečer sta prišla utrujena do neke hiše in zaprosila gospodarja, naj ju sprejme ob noč. Mož ju sprejme in jima odkaže mesto v senu na skednju. Kristus hoče preizkusiti gospodarjevo poštenost in mu izroči moštojo cekinov čez noč v varstvo. Gospodar sprejme denar. Ponoči vzame iz mošnje nekaj cekinov, misleč, da tujec tega ne bo spoznal. Toda Kristus je vedel, kaj se je zgodilo. Ko je sprejemal drugo jutro od gospodarja zaupano mu mošnjo, mu je rekel: «Bodi vol!» In gospodar se je pri tisti priči spremenil v vola. Kristus pomigne sv. Petru, naj vrže volu konopec okrog vratu. Nato ga peljeta do nekega pobožnega gospodarja in mu rečeta: «Tega vola bi nama hranil. Delal ti bo, in čez leto dni prideva zopet ponj.» Mož je bil zadovoljen s ponudbo, vzel je vola in ga redil leto dni. Vol je garal od zore do mraka, vlačil hrano in plug, voz in sani. V živo ga je rezal jarem na vratu, toda ni se mogel in znal pritožiti. Vsak večer se je vračal do smrti utrujen v hlev, kjer ga je v jaslih čakalo seno. Čez leto dni prideta Kristus in sv. Peter zopet k pobožnemu gospodarju po vola. Mož je bil z živaljo prav zadovoljen, zato jima -da mošnjo denarja, češ da jo je vol v enem letu prislužil. Kristus vzame mošnjo. Nato odženeta vola na njegov pravi dom. Ko prideta tja, mu reče Kristus: «Bodi človek!» In vol je postal pri tisti priči zopet človek, oni gospodar, pri kateremu sta pred letom prenočila. Kristus mu da mošnjo denarja, ki ga je bil prislužil kot vol, in mu reče:

— 54 —

«Ej Lukež, tako se služi denar! Ta je res tvoj, ker si ga v potu in s trudom zaslužil.« Mož> ki se je tatvine že davno kesal in delal leto dni pokoro zanjo, prosi Kristusa odpuščanja. Od takrat dalje je živel sveto in pravično. Po smrti pa je postal celo svetnik, sv. Lukež, ki ga še danes rišejo z volom ob strani.