Tudi v Sloveniji imajo oblast politične stranke, mar ne?

Tudi v Sloveniji imajo oblast politične stranke, mar ne?
Zoran Božič
Objavili dediči avtorskih pravic
Izdano: Portal Plus 7. 5. 2018
Viri: rokopis
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Slovenska ustava iz leta 1991 (dopolnjena leta 2000) vključuje tri temeljna načela, povezana z volilnim sistemom: »v Sloveniji imajo oblast politične stranke« (3. člen), »politične stranke imajo odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom« (80. člen) in »poslanci so predstavniki političnih strank in v Državnem zboru glasujejo v skladu z njihovimi navodili« (82. člen).
Zato je tudi povsem razumljivo, da v 168. členu Ustava sicer dovoljuje ljudstvu, da predlaga spremembe, če mu uspe zbrati 30.000 podpisov, ampak o sprejemu ustavne spremembe odločajo poslanci in tudi o možnem referendumu odločajo poslanci. V skladu s prej omenjenimi načeli: tudi o tem odločajo stranke.
Zato je še bolj razumljivo, da so po letu 1996, ko je slovensko ljudstvo na referendumu izglasovalo dvokrožni volilni sistem, poslanci leta 2000 z dvotretjinsko večino v Ustavo zapisali proporcionalni volilni sistem, kakršnega imamo že petnajsto leto. Tak volilni sistem je povsem v skladu z vlado strank.
Zato je še toliko bolj razumljivo, da so tudi po letu 2000 propadli vsi poskusi, da bi spremenili obstoječi volilni zakon: ali z uvedbo absolutnega preferenčnega glasu ali z uvedbo dvokrožnega večinskega sistema ali z uvedbo kombiniranega volilnega sistema. Sedanji volilni sistem je strankam pisan na kožo.
Analiza rezultatov zadnjih volitev v Državni zbor pokaže, da se temeljna ustavnopravna načela, povezana z volilnim sistemom, lepo uresničujejo v praksi. Ker v Republiki Sloveniji oblasti nima ljudstvo, pač pa politične stranke, ni noben problem, če kar četrtina volilnih okrajev (natančneje 21) nima izvoljenega poslanca. Ljudstvo je seveda zelo imaginarna kategorija.
Prav tako ni noben problem, če več kot polovica poslancev (natančneje 46) sploh ni dobila največ glasov v svojem volilnem okraju, pač pa so po številu prejetih glasov na drugem, tretjem, četrtem, petem, šestem ali celo sedmem mestu. S stališča volje ljudstva je tak rezultat res nekoliko presenetljiv in neobičajen, je pa povsem v skladu s politično voljo slovenskih političnih strank.
Res je tudi to, da je strankarsko življenje v zadnjih devetih letih precej pestro in včasih tudi burno. Nove stranke poganjajo kot gobe po dežju, nekatere zasvetijo kot meteor in kmalu začnejo ugašati, nekatere se razdelijo na več jeder, nekatere pa preprosto izpadejo iz Državnega zbora. Ampak krivde za tako, včasih res povsem nepredvidljivo in nestabilno dogajanje ne nosijo temeljna ustavnopravna načela o oblasti političnih strank, pač pa kar slovensko ljudstvo samo.
Slovensko ljudstvo je krivo, da je tista stranka, ki je na prejšnjih državnozborskih volitvah po dolgih letih delovanja izpadla iz Državnega zbora, na lokalnih volitvah osvojila daleč največ županov, in slovensko ljudstvo je krivo, da je tista nova stranka, ki je v Državnem zboru osvojila daleč največ poslanskih sedežev, na lokalnih volitvah ostala brez župana. Za take nepravilnosti pa res ne bomo krivili političnih strank.
Povsem pričakovano je prevladujoče stališče slovenskih političnih strank, ki v dvokrožnem večinskem volilnem sistemu in tudi v kombiniranem vidijo največjo nevarnost za našo mlado demokracijo. Zavedajo se, da je dvokrožni večinski sistem edini, ki v celoti spodbuja in ohranja zaupanje med volivcem in predstavniškim zakonodajnim telesom, saj volivec vedno natančno ve, kam gre njegov glas. Zavedajo se, da je ta sistem edini, ki omogoča kandidiranje nestrankarskim kandidatom, in posledično slabi moč političnih strank.
Zavedajo se, da je ta sistem edini, ki zagotavlja popolno pokritost vseh delov države z izvoljenimi poslanci. Zavedajo se, da imajo edino poslanci, izvoljeni po dvokrožnem večinskem sistemu, popolno legitimnost, saj jih podpira najmanj polovica tistih, ki so veljavno glasovali na volitvah. Zavedajo se, da bi bilo v primeru sprejetja večinskega ali kombiniranega volilnega sistema na oblasti res ljudstvo, ne pa politične stranke.
In za konec: kdor misli, da v slovenski ustavi piše, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, da imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom in da so poslanci predstavniki vsega ljudstva, ima seveda prav.