Ujetega ptiča tožba
| ← O nevihti | Ujetega ptiča tožba Poezije 4 Simon Gregorčič |
Svetišče → |
| |||||||
Oj, zêmlja širna, zêmlja lépa,
Ti vsa si bila moja last;
Zdaj ózka kletka me zaklépa,
Ko vjél sem se v nesréčno past.
Ostrigli, oh, so mi peroti,
Da ní mi môči v sinji zrak,
Čez hrib in dol - gorjé siróti -
Ne nôsi več me vzlèt krepák.
Ne nôsi me lóg košati,
Kjer mnog prebíva zvest mi drug,
Ní môči mi v jesêni z brati
S teh vélih trat na cvétni jug.
Z ognjênim jeklom umoríli
So mi nebéško luč očí,
Da bôžjih čud v prirode krili
Užívati mi môči ní.
Okó siroti oslepljêni
Okó edíno je - spomín,
A on ni vír tolažba mêni,
Spomín mi vír je bolečín.
Za mano ure sólnčne sréče,
Pred máno grôza tèmnih dní,
Krog mène sténe véčne jéče -
Pa naj spomín me veseli?!
Zdaj sénčni gaj se v cvét odéva,
Oj senčni gaj, moj rojstni raj;
Glasnó tam bratov zbor popéva,
Tu moj izgublja se vzdihljáj.
Z družíco drug tam prôsto léta,
Izbrál si gósto je drevó,
In drôbno gnézdo skrbno spléta,
Da spal bi nežni rod mehkó.
A mêni svét je vès odcvetel,
Zaprt in slep sem samotár,
Nikar ne bódem gnezda pletel,
Gojíl mladíčev nikedár.
Mrjè mi v ječi srce vbogo,
Brezcvétna gine mi mladóst,...
Pač mnogo vzéli ste mi, mnogo,
Ko zláto vzéli ste prostóst.
A enega mi vzéli níste,
Pa mi ne vzamete nikdár:
To pésmi so srebrno-čiste,
To je glasóv nebeški dar.
Samôtno v kletki bom popéval,
Doklèr ne póči to srcé;
Vam dušo mrzlo bom ogréval,
In sêbi bom hladíl gorjé!