V umirajoči dan
← Rano zjutraj | V umirajoči dan Anica Černej |
Pismo (Anica Černejeva) → |
|
V umirajoči dan
je segla moja duša
s svojimi rokami —
Odprla mu je svojo dlan.
Zdaj čaka.
O, saj ničesar ni.
Le skrit in morda že izdan
spomin drhti
nad njo,
nad mojo dušo
in nad to dlanjo
in plaka.
Ti pa si tuj in tih
in ves neznan
nekje med belimi
in daljnimi gorami,
ki so kot silen dih
neskončnosti nad nami,
in vendar misliš,
da je vse le bežen san.
Glej, mrak se spušča
na večerno plan —
a jaz živim
od tistih svetlih dni,
od treh besed,
od najine poti
in moja duša je odprta
drobna dlan.