Glej! solnce zapada
k zatonu v morjé,
na sprehod spodbada
bolehno sercé.
In ko me narava
objema ljubó,
zvedri se mi glava,
občutki vnamó.
Berž vse se mi rane
zacel'jo sercá,
ozdravit' neznane,
k' jih nihče ne zná.
Raduje me ptica,
navdiha drevó,
da mila solziza
zalíva okó.
Že nježne cvetlice
pobes'le glavé,
kot ljube sestrice
jih skupaj tišé.
In ptice so vzele
od dola slovó,
u gnjezda zletele,
pospale mirnó.
Sam slavček prepéva
in viže drobi,
da stvarnika dnéva
po moči slavi.
Noč tiha nahaja
čez plan, čez goré,
se k miru podaja
kar vtrudeno je.
In sapica tiha
hladí mi sprehód,
mi lasčike viha
vernivš'mu od tod.
Zdaj angeljček trosi
mir, pokoj z nebes,
in hitro ju nosi
od dela na ples.
Ko ljub'ga zapazim,
prot domu zbežim,
in k miru polazim; –
v molitvi – zaspim.
Kdaj lunica bléda
nad hram pomigljá,
spijoč'ga pogléda,
slovó mi podá.
