Velikonočne sanje

Velikonočne sanje. France Bevk

Izdano:	Mladika 2/6 (1921) 85
Viri:	dLib 6
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Imel sem strahovite sanje. Sanjal sem, da preživljam težke dni velikega tedna in da prenaša težki križ moža najdražja, zasramovana, ki so jo sodili in obsodili pismarji in farizeji. Vodili so jo po vseh trnjevih stezah in krvavih stopinjah, kronali so jo s trnjem in bičali, stekli do nagega in pljuvali v njen molčeči, tiho vdani obraz.

Videl sem jo v prostorni veži kako sede okrog nje in ji govorijo bogokletne besede ter se ji krohotajo. Njene oči so gledale v daljavo kot da zrejo bodočnost in so se smehljale v bolečini.

Blizu ognja si je grel narod, podoben Petru, premrle ude in zrl pred se. V srcu je bilo nekaj strašnega; vojaki so upirali oči vanj, orožje je lesketalo.

Ko je bila pozna ura in je polovica stražnikov pospala, rablji pa so se utrudili, je spregovoril narod podoben Petru: »Kako ti je, domovina? Reci, kako, in pomagal ti bom!«

Domovina je vzdihnila in dejala s krvavo solzo v prodirajočem pogledu: »Preden bo petelin tretjič zapel, me boš trikrat zatajil ...«

Narod je povesil glavo.

Ko se je zdramil eden izmed stražnikov, je pogledal na bitje ob ognju, prezeblo in osramočeno, in dejal:

»Tudi ti si eden izmed tistih ...«

Ta se mi pa ni zdel več podoben Petru, ampak bogatinu, ki se boji za hišo in denar; napravil je silno velike oči, položil roko na prsi in prisegel:

»Bog mi je priča, da je ne poznam.«

Tedaj je petelin prvič zapel, domovini je kanila bela solza iz oči.

Ko se je dvignil drugi vojak in potresel bogatina za rame, ta ni bil več bogatin, ampak učen gospod, borec za vsakdanji kruh. Vojak je vprašal:

»Reci, ali te že nisem videl v njeni družbi?«

In potrkal se je na prsi ter odmajal z glavo:

»Pri Bogu, nisem je še videl, nečistnice!«

Pri ti priči je petelin drugič zapel. Domovina je potočila krvavo solzo.

Potem se je dvignil tretji. Bil je grozen. Njegove oči se bodle kot sulice, njegove ustnice so se širile v grozansk smeh. Narod se je spremenil, bil je kmet ali delavec, velik in močan, z očmi kakor da so zakopane v zemljo in delo. Vojak je rastel, njegove oči so se širile, ustnice so se bočile čez brado, jezik se je začel premikati, da izgovori tretje vprašanje ... Meni je zastala kri v žilah, srce mi ni bilo in v grozni stiski sem izbruhnil:

»Kristus, ne daj, da petelin tretjič zapoje!«

Ni zapel. Prebudil sem se iz sanj, nem kot mrtev sem strmel v strop, potne kaplje so stale na mojem čelu.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Sanj se ne bojim — resnice bi se bal.