Vesel dogodek
| Vesel dogodek. Matija Malešič |
| |||||||||||||
»Dobro mi je! Če bi ne bilo nikoli slabše!« sem mislil, zroč v veselo goreč ogenj, in presedal, da sem obrnil drugi del života k ognju in ga ogrel. Predati se samo trenutkom, ki so lepi in ugodni, pozabiti pretekle, naporne in težavne dni, ne misliti na predstoječe bitke in marše. Ne, nisem hotel misliti na pretekle dneve vse do danes — ali, kako bi mogel popolnoma zatreti tudi najmanjši sled, če bi pa užitek teh trenutkov nikakor ne bil ni polovico tolik kakor je, če ne bi bilo tistih dnevov v trpljenju in pomanjkanju. Kaj bi čutil sedaj to samozadovoljnost, če bi recimo sedel že par dni zaporedoma tako lepo pri ognju in se grel? — Ne, ne bi! Zato —
»Le naloži! Naj gori ko kres!«
Sluga je vrgel par suhih plotnic na ogenj, da je znova zaprasketalo in veselo zašumelo — ej, vse v mozeg in žile me je veselo zaščegetalo to prasketanje. Samo naloži, naj gori ko kres na kresni večer! Glej, skladovnica suhih plotnik še čaka na strani, da pride na vrsto. Samo naloži — dobro gorivo te suhe plotnice. Okoli polnoči smo prišli po dokolenskem snegu skozi meglo in noč v vas, ozebli in mokri. Sedem dni smo sanjali v sneženih zametih o ognju in suhem mestu, kjer bi mogli sesti; sedem dni smo se bili, da pridemo naprej kakor da bi slutili, da je tam izza sovražnika dosti prilike zakuriti ogenj in se ogreti in počiniti in se takole lepo predati trenutku. In ta vas s tako sijajnimi plotovi! V trenutku sicer ne stoji več deska na deski, ali kolec na kolcu; v četrt ure so izginili plotovi med hišami, med vrtovi, med hlevi in kaščami. Ali gori najmanj sto ognjev, če ne več, in okoli ognjev vesela srca in zadovoljni obrazi. In ta vas s temi velikimi stogovi sena, mehkega sena! Sedaj štrle sicer samo še goli drogovi v zrak, okoli katerih so se dvigale prej plasti sena. Ali mi ležimo na mehkem senu, bolje ko nekdaj na pernicah. Do kolena visoko je razprostrl sluga kar povrh snega seno, pristavil med ogenj in seno drvo, da se seno ne zapali. Sedim na tem senu, veselim se, kako bom lepo spal na tem senu. — Da se zgodi čudež in bi mi bila naenkrat na razpolago mehka postelja — po mesecih zopet mehka postelja — ne bi zlezel vanjo! Nikakor ne! Bolje mi je tu; zaril se bom — v seno; od ene strani me bo vso noč lepo grelo. In pa samo vstati — izmučen in utrujen — in iti v posteljo! Ne! — In pa skušnjave, če bi imel posteljo, da se slečem, ali vsaj čevlje sezujem; pa pride v noči alarm; pa se oblači in jezi, ko bi moral že stati na svojem mestu ...
Dobro nam je dal Bog tisto noč.
»Skuhaj kavo!«
Sluga že greje sneg v jedilni skledici, da pripravi vodo za kavo. Sicer imam samo še eno in zadnjo kocko konserve, ali želodec je prazen. In ta svečana samozadovoljnost se mora praznovati.
»Pa naloži še, drv je dovolj za vso noč!«
Gledamo v ogenj, izvlečem iz doze komisnega tobaka, ki je pač dober za pipo, ali za cigarete ni kaj posebnega. Danes je slaščica. Saj nimam več niti za tri cigarete! — Manem tobak, da ga malo omečim in pripravim voljnega, da se bo dal zviti v cigareto. — Prižgem cigareto z ogorkom, popravim ogenj; vsi ogorki morajo v sredino ognja, škoda za vsak kubikmilimeter lesa, ki bi ne izgorel.
Zrem v ogenj, pa se ne morem zavedati, da bi sploh kaj mislil pri tem. Samo vem; Dobro nam je! Tam zunaj je megla in noč in mraz, tam zunaj ni dobro! Stražam, ki stoje v megli in noči in mrazu, je težko. Ali kaj, lažje jim je bilo te dneve, ko je bilo nam težko. Vsak pride enkrat na vrsto.
Kaj vraga imajo zopet ljudje, da so tako glasni in nemirni. Vse je zastonj pri naših ljudeh, ne more se jim dopovedati, da ne smejo delati vika in hrupa, da niso v Dalmaciji na imotskem ali sinjskem polju, na trgu v Dubrovniku ali obali v Splitu, ampak pred sovražnikom, ki je čuječ in bi mogel po viku in hrupu spoznati naš tabor in naše število. Vse je zastonj, samo strogost pomaga.
»Tren je prišel!«
Seveda tren, kdo ni vesel trena, ali zato vendar ni treba dalati takega hrupa.
»Tren — hvala Bogu! S trenom je prišla kuhinja in kruh in drugo.«
»Kruh je prišel in cvibak in tobak! Kuhinja treba ognja!«
»To seveda ne gre brez hrupa! Četovodja, pazi!«
Kava je skuhana. Čez pol ure bo menaža gotova.
Kavine konzerve so tudi prišle, deset kock leži pred menoj.
»Mir! Kaj ste obsedeni! Kaj ne morete v miru razdeliti?«
»Pošta!«— Pošta — bogme, danes je pa res srečen dan, oziroma srečna noč.
»Jeli za mene kaj?«
»Nič!«
Presenečenje in razočaranje je hitro minulo; za hip se me je polastila kakor neka škodoželjnost in trdovratnost: že prav, ako mi nočete pisati, mati! Sedaj gotovo sanjate, kako zmrzujem in trpim — jaz pa sedim na mehkem senu in se grejem pri ognju in grizem trdi cvibak in ne manjka mi ničesar in sem čisto zadovoljen. Že prav, prijatelji v Ljubljani! Če še ne spite, debatirate pri gorko zakurjeni peči in vročem čaju o težavah zimske vojne in trpljenju in težavah vojakov in mislite med drugimi i name — v pest bi se vam smejal sedaj, taka me je volja. In ti, brat, v sneženi Galiciji ali ledenih Karpatih — stoj, kake misli misliš!
Popravil sem ogenj, porinil ogorke v sredino, vrgel novo plotnico na ogenj. — Mimo je prišel Marko, počasnih korakov in zamišljenega obraza. V roki je držal pismo.
»Si dobil pismo, Marko?«
»Sem, gospod kadet!«
»Je vse zdravo doma?«
»Ne vem! Saj veste, ne znam čitati!«
»Kaj, niti prečital ti ga ni dosedaj nihče!«
Stegnil sem skoraj nehote roko.
»Prosim, gospod kadet, bodite tako dobri! Dosedaj mi je vselej čital Ive, sedaj pa ...«
»Vem, vem!« Ive in Marko sta bila doma iz ene vasi in sta živela ko dva brata; v zadnjem naskoku je dobil Ive tri težke rane; sedaj nima Marko zaupnika, vsakemu pa tudi ne bi dal rad pisma v roko, pisma, te zlate brvi, ki nas veže čez bribe in doline, travnike in gozdove, ceste in reke z domačimi.
»Sedi k ognju in poslušaj!«
Sklonil sem se bliže k ognju in začel čitati. Marko je deloma sedel, deloma kleknil, podprl brado z roko in mi naporno gledal v oči in obraz. Pismo je bilo pisano z okorno roko, s svinčnikom, črke so bile ene nesorazmerno velike v primeri z drugimi, druge v istem razmerju majhne, da sem se moral primakniti čisto k ognju, da sem jih mogel spoznati. Glasilo se je pismo — prevedeno — približno tako:
»Dragi Marko!
Preden Ti nadalje kaj pišem, Te lepo pozdravljam. Dajem Ti znati, da smo doma vsi zdravi, hvala Bogu, kar upam tudi od Tebe. Nadalje Ti dajem znati, da se je dogodil v Tvoj hiši vesel dogodek, žena Ti je povila krepkega sina ...
Trdna in žuljeva roka me je v tistem hipu stisnila, da bi zavpil od bolečine. Marko je klečal pred menoj ves rdeč v obraz, z razžarjenimi očmi, obraz skoro tik pred mojim. Z desnico me je prijel za mdjo desnico in jo krepko stisnil. Mogel šeni kljub temu spoznati, da ste lahko trese kakor v nestrpnosti.
»Dalje, dalje, gospod kadet, prosim ...«
»Hočem, ali najprvo mi izpusti roko!«
»Oprostite, nisem znal ...« Kakor v sramu je izpustil mojo roko in se malo odstranil z obrazom.
... Ti je povila krepkega sina, katerega smo že krstili in mu pri krstu dali Tvoje ime, Marko. Žena se počuti dobro in je zdrava, mali Marko je tudi zdrav ko riba v morju in za svojo starost živahen ko srna v gozdu. Ves Ti bo Tvoj sinček, to kaže že sedaj. Oj, da bi ga videl! Kako bi bil vesel! — Vrni se kmalu, da ga vidiš! Težko Te pričakujemo vsi. — Drugega ni pri nas nič novega. Piši kmalu, kako je s Teboj. Upamo v Boga, da si še zmeraj zdrav! — Sedaj Te iskreno pozdravljamo: jaz, Tvoj svak, Tvoja žena, Tvoja mati, Tvoja sestra in oba Tvoja bratranca. Z Bogom! Piši kmalu!
Tvoj svak Jure.«
Ko sem končal in pogledal na Marka, je bil njegov obraz zopet čisto blizu mojega; odprtih ust in razžarjenih oči in ves spremenjen v obraz kakor od sreče, katere veličine ne more umeti in čaka, da se mu razloži podrobno.
»Čestitam, Marko!«
Ni odgovoril. Podal sem mu pismo, prijel ga je kakor svetinjo, okrenil ga in ga ogledoval od vseh strani. Nato je hipoma dvignil glavo, mi ponudil pismo in rekel: »Prosim vas, gospod kadet, pokažite mi, kje stoji zapisano, da mi je žena povila krepkega sina?«
»Vidiš, tu!« Kazal sem s prstom in izgovarjal zlog za zlogom počasi in razločno. Strmel je na tisto mesto v pismu, kaj si je pri tem mislil, ne vem; zakaj je tako gledal in hotel videti te črke, ki jih ne razume in ne pozna, tudi ne vem.
»In kje stoji tisto, da so mu pri krstu dali moje ime Marko?«
»Vidiš, tule ...«
»Pa ono, da bo ves jaz?«
»Ves Ti bo Tvoj sin-ček, to ka-že že se-daj.«
Prijel je zopet pismo v roko in strmel nekaj časa vanj. Nato ga je skrbno zvil, vtaknil v kuverto, odpel plašč, izvlekel iz bluze šop pisem in kart, izbral dvoje kart, ki so pri mokroti najmanj trpele, vtaknil med nju pismo in spravil zopet vse v bluzin žep, Potem se je zagledal v veselo goreč ogenj in strmel vanj.
Jaz sem grizel trdi cvibak in ga nisem hotel motiti v prijetnih mislih.
»Menaža!« je zaklical nekdo. Marko se je zganil, se nemirno ozrl, kakor da je hodil po prepovedanih potih, pa se boji, da ga je kdo videl.
»Pokorna hvala, gospod kadet!«
»Že dobro, Marko!«
Odhitel je po menažo.
Po menaži sem ga videl, kako je poizkušal tu in tam, da bi si pridobil mesto pri ognju. Ali vsi prostori so bili zasedeni in nihče ni hotel kar tako na lepem skrčiti svojih nog ali premeniti udobno lego.
»Pero, pozovi Marka, da pride k našemu ognju!«
Sluga je odhitel in privedel obotavljajočega se Marka.
»Zamudil si preskrbeti si prostor ob ognju! Nič ne stori, sedi tu in spi s Perom!«
»Pokorna hvala, gospod kadet!«
Hvaležno me je pogledal, nato se takoj sklonil in začel popravljati ogenj.
Jaz sem privihal ovratnik plašča, potegnil kapo čisto na ušesa in se zleknil na mehko seno. Pero mi je nametal na noge cele plasti sena, da me ne bi zeblo. Pomislil sem še enkrat, kako prijetna je ta noč, zahvalil Boga, da je tako — in menda sem že spal.
Parkrat sem se v noči prebudil, ali sem sanjal, ne vem! Žar ognja me je tako pekel v obraz, da sem se moral okreniti na drugo stran.
Enkrat sem videl, da sedi nekdo ob ognju in strmi vanj in se ne gane. Kakor bi spal, ali ne, ne spi, ker zdajinzdaj dirne v ogenj. — Marko ...
Drugič sem videl, da sloni nekdo ob ognju, desno roko oprto na koleno in podpira z njo glavo, v levi pismo, v katero gleda. — Marko ...
Tretjič sem videl, da so drugi ognji pogaševali, da je tema in megla stopila iz ozadja in začela objemati tudi naš tabor, ki je pred urami tako žarel življenja. Ali moj ogenj je gorel kakor pred urami. Nekdo je skrbel zanj. — Marko ...
Potem sem videl, da Marko z vnemo nekaj dela, nekaj preceja ...
Ko me je zjutraj sluga vzbudil, sem planil iz sena, se pretegnil in se ozrl po taboru. Mraz mi je zapel po obrazu in ušesih, dobro, da moj ogenj še ni popolnoma ugasnil.
»Gospod kadet, poglejte, kaj sem našel v vaši jedilni skledici!«
Pero je pokazal, jaz sem se začudil:
Zvrhana skledica čistega medu.
Ej, Marko ...
Vod je stal pripravljen, četovodja je podal počast in naznanil število. Stopil sem pred fronto, da pogledam, jeli vse v redu. Ko sem prišel do Marka, sem se moral ustaviti. Četovodja je že mislil, da sem našel kaj na njem, kar ni v redu, in ga je pomeril z ostrim pogledom.
Marko je bil v redu. Samo njegove oči so me ustavile.
Te oči, ki so toliko govorile, da Marko tega ni mogel zakriti ...