Vračanje
| ← Mishkenot sha'ananim | Vračanje Ambra Tomaž Šalamun |
Drevo (Ambra) → |
| |||||||
Roža pepela kače,
idoli so snežni sli.
V obrezi plivkajo kot muha v olju.
Ko se jim nabere rana – lahko je ptičje petje -
jih budijo duhovi, ne On, ki ne tarna.
Lubje so očesa katedrale.
Zašnirana svila na mojih copatkah.
Prodira sam Jeruzalem.
Vol se ne premakne v plug.
S kako pravico ranjuješ zemljo?
Kovanci so kaplje znoja,
odliti v srebro.
Ko se kmet skloni,
mu daš s podplatom na tilniku
znak bratovskega poljuba?
Kdo si Oče, z sem bifurkacija rek.
Otrok ki vzdrži s
špico v katedrali. V Chartresu sem
sonce. Vgraviran, mesen zob časa.
O luske, ki ste se napele na plesni kamna,
sladki vonj njihovih gredic – fav -, s
ščitom, z ravno ploskvijo brišem
Zid Objokovanja.
Dež prestopa meje,
dež je radodaren.
V cvetu je puh krožec in samo
temna ura zločina mi vrača slanost.