Zakaj nima volk več take moči v križu, kakor jo je imel.
← Kako se je godilo Jakobu, preden je bil apostol. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Sto zajcev. → |
|
Sveti Martin je pasel kot deček ovce. Imel je že takrat po pastirski navadi pastirsko piščalko. S to je vsak dan od zore do mraka častil in hvalil Boga.
Ko je neko jutro ravno ob solnčnem vzhodu, pri studencu sede, piskal jutranjo pesmico, je zdajci prišel velik volk iz grmovja, zagrabil največjo in najlepšo ovco, jo zadel na hrbet, in hajdi ž njo v gozd.
Sveti Martin se je jako razžalostil, sosebno zato, ker se je požrešni volk drznil n jega samega zmotiti v pobožni pesmici ter tako oplašiti in razpoditi prekrotko in zvesto čredico ovčic.
Pravična jeza ga obide. Skoči nagloma na noge in v hipu je pri volku ter ga lopi po križu s piščalko, da se grdi volk kar grudi na zemljo. Hitro zdaj sv. Martin reši ugrabljeno ovčico, jo zadene na pleča ter jo odnese nazaj, volku pa zapreti: »Poberi se v les in hrani se tam z divjo zverino, ne pa s pohlevnimi ovčicami, ki ti ne delajo nič žalega!« –
Šel je volk v les, ali sklenil je v srcu vedno sovraštvo do ovac iz ljubezni od njih sladkega mesa.
Ali piščalka sv. Martina je bila tako težka, da mu je bila razdrobila križ. Od tistihdob nima volk več take moči v križu kakor poprej in jo ima še dandanes le v prsih.
A. Benignar.