Zastavonoša
| Zastavonoša. Spisal Unger. Unger |
| |||||||||||||
Armada je stala v sovražni deželi, velikansko vojno taborišče.
Zastavonoša Mikoleit 4. kompanije ... pešpolka se je moral javiti zvečer bolnega. Poročnik mu je ukazal, ker je bilo vse dobrohotno prigovarjanje zastonj. Mikoleit je poizkušal kolikor mogoče spoštljivo ugovarjati.
Da ni tako bolan, telesna slabost bo kmalu prešla, In poleg tega je v kratkem pričakovati bitke. Če ni njega zraven ... Častnik se je smehljal.
Zbiranje sil vendar še ni končano, in preden se prične bitka, bo on, Mikoleit, že zdavnaj zopet na fronti. Torej naj bo pameten in naj se javi štabnemu zdravniku v bližnjem lazaretu.
Tedaj je šel Mikoleit.
»Sam je ležal sedaj v velikem in prostornem šotoru. Ranjencev tukaj še ni bilo, kot v Belgiji in na ruski meji, in ono malo bolnikov so zdravili kar v taborišču.
Zdravnikovo obličje se je pri sprejemu zelo zresnilo, vendar ni omenil nevarnosti bolezni.
Ponoči se je obračal Mikoleit po ležišču nemiren in vznemirjen semintja. Njegova glava je žarela in žila je trdo udarjala v zagorelo, od dela otrdelo kožo.
Bogve, ali se norčujejo, da se je javil bolnega? Sedaj, ko je treba, da se postavi! Če se vname boj, bodo vpraševali tovariši: »Zakaj ne nosi Mikoleit naše zastave?« In ta ali oni bo odgovoril: »Ker se je skril v slamo; smrt v slami mu je ljubša od častne, junaške smrti.«
Po polnoči ga je objelo polspanje, polno najčudovitejših sanj.
V vojnem taborišču, ki je bilo že dva dni za zapadno mejo na sovražnih tleh, je postalo tiho.
Semintja je zadonel v zvezdnato, jasno noč, klic čuječe straže.
Nenadoma je Mikoleit vztrepetal.
S trepetajočo roko se je pogladil po čelu, se trudoma dvignil in prisluškoval... prisluškoval.
Sedaj! ...
Sedaj zopet! ...
Kaj je bilo neki to?
Daljno bobnenje. To je bilo streljanje topov!
Kako? Menda se vendar ni motil?
Z željnimi rokami je segel po kozarcu z vodo, ki je stal poleg njega na stojalcu.
Sedaj! Sedaj znova!
Bum! ... Bum, bum!
Artilerija otvarja ogenj.
Dan ognjenega krsta vstaja od vzhoda. In on ne sme biti zraven?
Mikoleit zopet pade nazaj na ležišče. Še vedno prisluškuje. A utrujenost je močnejša kot njegova volja in ga zopet zamota v nemirno spanje.
Ko se potem zopet prebudi, sije že prva dnevna svetloba skozi mala okenca v šotor.
Bolniški strežnik stoji pred njim in pripravlja sveže, mrzle obkladke za čelo in srce.
»Kaj je, tovariš?« ga vpraša bolnik. »Napadli so nas. Sovražnik stoji pred Lagarde.«
»In mi? In moj polk?«
»So že zdavnaj odšli Francozom naproti.«
Mikoleit se prestraši.
Mrzlično hitro delujejo njegove misli. In premišlja, kako bi mogel uiti.
»Tovariš, ali mi daš piti?«
Strežnik odide, da bi prinesel bolniku kozarec vode. Ne misli na nič slabega. Ko pride zopet nazaj, je postelja prazna.
Dolgih korakov hiti Mikoleit čez polje. A njegove misli in želje so daleč pred njim.
Kako neki je mogel reči včeraj poročnik, da ne pride še do boja! Kdo bo nosil sedaj zastavo namesto njega in si priboril slavo in čast? Čez četrt ure pride do taborišča. Na prostoru ni več čet. Le nekaj voz stoji v dolgih vrstah in tuintam gori taboriščni ogenj.
Zastavonošu ni treba vprašati za pot. Bobnenje topov in vedno močnejše prasketanje pušk mu naznanja smer.
Njegovo telo je oslabelo do skrajnosti. A dalje ... le dalje!
Neskončne pehotne kolone se valijo po prašni cesti žarečemu jutru naproti. Municijske kolone. Nekaj eskadronov huzarjev.
Lahka poljska baterija drvi čez polje. Ročni biči padajo na peneče se konje.
Mikoleit zakliče ime svojega polka.
Majhen narednik ga začudeno pogleda in mu pokaže dalje.
In zastavonoša hiti in pene se mu pokažejo med tesno stisnjenimi zobmi.
Sredi prodirajočih čet je, ki gredo v rojih zoper sovražnika.
Nikdo se ne briga več za poedinca, ki kakor preganjana zver drvi skozi kolone.
Dalje ... dalje ... dalje!
Sanitejci, bel trak z rdečim križem na levi roki, mu prihajajo s prvimi ranjenci naproti.
Mikoleit bere številko svojega polka na ranah stokajočih.
Tovariši torej! Njegova kompanija v bitki.
Sedaj bodo rekli, da je bojazljivec. Pokazati jim mora.
Opoteče se in pade.
Oh, samo trenutek počitka! ... Tedaj se oglasi rog! Pomen za napad.
In topovi grme, ogluše vse naokoli.
Mikoleit zopet skoči kvišku.
Pred seboj na polju zagleda grmičevje. Tu najde tovariše.
»Kje je četrta ...?«
Neki Elzačan mu pojasni, ne da bi ga pogledal. Tekoma mora potisniti v puško še pet patronov. Cev hoče življenja, da more delati. Zastavonoša pritisne obe pesti na srce, ki tolče trdo, trdo.
Le dalje, si misli. Pade. Se zopet trudoma dvigne.
»Četrta ... četrta kompanija?«
Dva vojaka ga podpirata.
Tako gre z napadajočimi dalje.
In potem še enkrat, kratek počitek, znova dalje.
Sikanje in tuljenje okrog in okrog. Žvižgajoče granate, sikajoči šrapneli vznemirjajo ozračje. Strojne puške drdrajo, klici in povelja se križajo.
In tedaj!
Visoko nad čeladami zavihra zastava, njegova zastava.
Še dvajset skokov. Že stoji poleg zastavonoše in potegne svetinjo k sebi.
Tovariši ga spoznajo in mu jo puste.
Mikoleit je tu. Dolgi Mikoleit je tu.
Obesijo mu Signum na prsi.
Krvave pene mu stoje na ustnicah. Kakor motvoz se prepregajo po roki modre, zatekle žile.
In dvoje pesti dvigne zastavo kvišku. Mikoleit se razveseli,
Sedaj tudi poročnik zapazi svojega starega zastavonošo. Pozdravi in pokaže s konico sablje naprej.
Zopet signal. Naprej!
Mikoleit drvi pred vsemi, da ga drugi komaj dohajajo. Skoraj pri sovražnih strelnih jarkih so že.
Tuintam se zasveti med grmovjem ogenj pušk. In še enkrat, zadnjikrat nekaj skokov.
Uničujoča salva iz pušk.
Mikoleit stoji nekaj sekund sam in se obrne. Za njim prihajajo, zmaga mora biti dobljena.
Pet sovražnih krogelj se zagrize v njegove prsi, ena izdolbe majhno odprtino sredi belega čela.
Obstoji. Njegov tovariš mu vzame zastavo in drvi dalje.
Potem ne vidi nič več. Njegova glava udari trdo na krvava tla ...