Zgodba o usmiljenju
| Zgodba o usmiljenju Janez Žagar |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. • dno |
I. uredi
Ker veljajo usmiljeni ljudje za blage in dobre, ker mnogokrat uživajo ugled in spoštovanje in so (če jim usoda ni krivična in če niso obdani od samih zakrknjencev) priljubljeni, bom sedaj še jaz povedal skromno zgodbo o nekem usmiljenem človeku.
Zdaj ne vem več, kje in kako sem ga spoznal; od takrat je že zelo dolgo. Spominjam se, da v začetku tudi nisem našel nič posebnega na njem. Zdel se mi je najbrže docela navaden, vsakdanji človek. Hodil je po cestah kar tako, nalahno se je pozibaval, od nekdaj mi je v spominu ves, kakršen je zdaj: šibka postava, v govoru zelo nežen, morda celo nekoliko jokav. No, pa to ni nič izrednega.
Ko sem imel prvič priliko pogledati globlje v njegovo notranjost, je bilo že veliko pozneje; takrat mi je namreč kar sam razkril svojo zapuščenost in osamljenost, nekakšno bolečino, ki jo občuti, kot neko neizprosno usodnost, katera ga povsodi zasleduje in preganja.
»Vidiš, tako je z mano,« mi je dejal med drugim. »Vi drugi – ti na primer – tega ne občutite. Takšni ste – kar greste, pa se nič ne menite in vam ni kar nič hudo. Moj Bog, poglej,« je pripovedoval dalje, »kaj ni to žalostno. Naravnost nekaj tragičnega tiči v tem. – Ti hodiš, recimo o Božiču, ob teh svetih, kajpak svetih praznikih, nekje po zapuščenih ulicah velikega, čisto tujega mesta. Niti enega znanca ne vidiš nikjer, docela sam si. Neznani ljudje hite mimo tebe, kakor da vsi vedo kam in zakaj se jim mudi. Hite; najbrže so vsi tako srečni, zadovoljni, kar nekaj vzvišenega, slavnostnega je v njihovih obrazih. Gledaš jih in si kar sam. Dekleta, fantje, pa se nihče ne zmeni zate. Zvečer, na sveti večer, greš v kako gostilno, pa sedeš tja prav v zadnji kot in pokličeš vina. Tam premišljuješ in piješ. Natiho, prav natiho upaš: najbrže pa ni še vse končano, morda je pa le nekdo nekje, ki zdajle misli name. Morda dekle, ki sem jo pustil v domovini. Kar dobro ti postane, toplo ti je v tistem kotu. Piješ, nemara obujaš spomine in praviš: kaj, ko bi ji zdajle pisal? Toda moj Bog vendar, nenadoma se domisliš, da se te ona, ki ti je morda edina rešilna bilka, ni prav nič spomnila za Božič. Le karto, majhno dopisnico ti je poslala in nič drugega. Moj Bog, saj nisi pričakoval veliko, recimo škatlo cigaret, nalivno pero. Nekaj malega, karkoli – pa vidiš, da si bil prevaran. In to te zdaj zaboli, kako bi te ne, hudo ti je, ničesar, prav ničesar ni bilo od nikoder. Izpiješ še kozarec, dva in takrat vidiš, da ti tam nasproti sedi ženska. Nič ne premišljuješ, nasmehneš se in prisedeš. Ali si ti kriv, da je ona vlačuga in da si jo srečal tu v tem mestu? Piješ za zadnje vinarje, ki jih še imaš, in se pogovarjaš z njo. Dobro ti je pri njej in, moj Bog, kar je najhujše, ona te rada posluša in ti ji poveš vse, kar te teži, saj te zelo razume; vse ji izdaš, tudi dekleta v domovini in ljubezen. Vse, kar je bilo med vama lepega, vse, kar bi nikdar ne smelo biti oskrunjeno, vse vržeš pred noge tej tuji ženski; tudi to, da ti je za Božič samo pisala. In vso noč, vso sveto noč si z njo skupaj in misliš, da ti je lepo. Drugi dan, ko se zbudiš, ko si še ves omamljen od prečutega večera, pa vidiš, da te čaka na mizi nova karta, in tam je zapisano: ona, dekle v domovini, ona je prav za prav bolna. – No, kaj praviš, ali ni to nekaj težkega, nekaj tako – tragičnega? Izdajalec si bil, kar tako izdajalec.«
Ne vem, kaj me je ganilo, da sem mu naravnost in čisto brez misli, kar tako iz hipnega utiša odgovoril:
»Ne izdajalec, packa, packa si bil, dragi moj. Precej jokava in zelo samoljubna packa!«
»Oh,« se je nato izvilo iz njega, tako trpeče in tako proseče, da sem se takoj pokesal in spoznal, da sem mu storil krivico.
Dejal je: »Vi ljudje ste tako trdi, tako navadni in ničesar, prav ničesar ne morete razumeti.«
Bilo mi je neprijetno in skoro oddahnil sem se, ko je nenadoma zavil v stransko ulico. Bil je zelo užaljen.
»Zbogom!« je dejal in šel.
Ko sem gledal za njim, se mi je zdelo, da je gredoč jokal. Pa najbrže ni, saj tako hudo tudi res ni bilo zanj. Ko mi je izginil izpred oči in sem šel po opravkih, mi je bilo pa vendarle žal, da sem ga tako robato zavrnil.
»Preveč občutljiv je,« tako sem mislil.
II. uredi
Po tem dogodku dolgo nisva govorila. Nemara celo leto ne in še več. Pozdravljala sva se, ampak govorila ne. Kar je ležalo med nama, sva vedela, da se ne bo dalo nikoli več izbrisati. Ampak čas marsikaj preokrene in prilika marsikaj naredi. Tako tudi tole, ki je odločilo, da, zapečatilo mojo sodbo o njem.
Srečala sva se v gozdu, to se pravi lepega pomladnega dne sem ga srečal, kako je stal ob kolovozu v gozdu in z raztrganim obrazom gledal v tla. Ko sem prišel bliže, sem ga vprašal: »Kaj pa gledaš?«
Z roko je pokazal na tla in rekel: »Glej!«
Ta »glej« je bil izgovorjen z neizrečenim izrazom sladostrastne muke in trpljenja. Nekaj prav tako nečloveško sladkega je bilo tudi v njegovih očeh. Na tleh se je zvijala s celim telesom v nepopisnih bolečinah majhna zmečkana žival.
»Ali si jo pohodil?« sem vprašal.
»Moj Bog, kar tako sem šel po gozdu,« je dejal, »nič nisem gledal, človek je včasih tako pijan, in sem jo pohodil.«
In jo je gledal in se prestopal kar po prstih okoli nje in trpel.
»Uboga, uboga žival!« je ponavljal.
»Tak ubij jo,« sem dejal; »kaj gledaš, da se muči!«
Prestrašen me je pogledal, začutil sem, kako se budi v njem mržnja, ko je odgovoril: »Da bi jo ubil? Saj vidiš, da rada živi!«
»Ubij jo!« sem skoro zavpil nad njim.
»Ne, ne!« je zakričal. »Kakšen si, kako moreš biti tako neusmiljen, tako malo dober. Moj Bog, moj Bog! Žival bom pobral in jo bom nesel domov in jo bom božal dokler ne umrje. Uboga, uboga žival! Lajšal ji bom življenje.« In s stegnjeno roko se je sklonil, da bi pobral zdrobljeno žival in mi ušel z njo.
Stresla me je zona, srd me je premagal, da sem ga surovo pahnil v stran in skoro zatulil: »Beži!« Nato sem žival ubil.
On je obstal in strmel, kakor nem. Dolgo časa ni našel besede, ki bi jo izustil. Obraz se mu je pačil, in gledal me je z očmi, ki so izražale srd psice, ki so ji ugrabili mladiča. Skoro strah me je postajalo tega slabiča, te usmiljene pošasti, samoljubne in nenasitne.
»Kaj ti je?« sem zavpil iz studa in groze pred njim.
»Tudi tebe bi ubil,« je dejal z glasom, ki je izražal srd in bojazljivost.
»Nič nisi dober! Fej!« je še siknil, se obrnil in odšel.
Ko sem gledal za njim, sem videl, kako se na prstih samozavestno pozibava, kako strmi v tla. Njegova postava, gibi in vse bistvo je kovalo maščevanje.