Zgodovina slovenskega slovstva 2 (Glaser)/IV. a) Slovstveni pregled od 1790. do 1815. l.
| Zgodovina slovenskega slovstva, II. zvezek IV. a) Slovstveni pregled od 1790. do 1815. leta Karol Glaser |
ureja Ilona Jerič
| |||||||||||||
a) Slovenski pravopisi. uredi
1810 — 1834. 1. zelo vesten varuh in je botaniko učil brezplačno. L. 1836. je podaril svojo knjižnico licejalni bibl^'oteki, svojo zbirko zelišč pa kranjskemu muzeju. Umrl ,je 25. novembra 1844. 1.
Botanik je zaslovel tak6, da so ga dostikrat strokovnjaki izven ožje domače dežele praSali za svšt. L. 1818. ga je počastil cesar z zlato svetinjo.
Ugodno je uplival na vzbujenje slovenske zavesti J. A. Zupančič, porojen v Ljubljani 22. maja 1788. 1. Kot učitelj v neki plemenitaški hiši počel se je pečati s pesništvom in zgodovino. Za gimnazijskega učitelja je služboval v Ljubljani, Celju, Mariboru in Kopru, kjer je umrl 26. julija 1833. leta. V raznih nemških listih je izdajal svoje lirične pesni, spisal »Potovanje iz Celja v Sevnico <» Vzbujal je v svojih učencih ljubezen do slovenščine.
IV. a) Slovstveni pregled od 1790. do i8 15. L
b) Slovenski pravopisi.
a) Slovstveni pregled.
Doba od 1790. do 1848. 1. je silno važna ne le za Slovence nego tudi za druge Slovane, živeče v Avstriji, in za vse cesarstvo sploh. Obsega samo pol stoletja, pa je polna tako raznovrstnih idej in struj, da ni možno naslikati je v enotni podobi. Mi si ogledamo v eni sliki čas svetovne vojske, ki je pretresla skorej vse evropske narode in je vzbudila povsod goreče nade o »slobodi zlati«. Tudi pisatelji nemške slovstvene zgodovine opisujejo dobo »svetovne vojske« radi posebej. Slovencem je njih prvi pesnik Vodnik umrl kratko pred ljubljanskim kongresom, ki je konečno dal novo sliko Evropi.
Značilna stran te dobe je začetek izvirnega klasič- nega pesništva, začetek pravega znanstvenega pre- iskovanja slovenskega jezika, začetek kritičnega preiskavanja domače zgodovine; pojavljanje slo- venskega jezika v šoli, uradu in sploh v javnosti, u. pr. v gledališču; začetek časnikarstva; nabožno slovstvo pa je stopilo nekoliko na stran.
Najodličnejši zastopnik nabožne stroke Mat. Ravnikar ni iz- dajal novih molitvenikov, nego prirejal stare v tako lepi obliki, da ga smemo po pravici imenovati očeta pravilne slovenske proze. Kar je nabožno slovstvo izgubilo v vsebini, » pridobilo je v obliki.
40 Zgodovina slov. slovstva. II. del.
Ene pridobitve pa se sme v tej dobi veseliti nabožno slovstvo, namreč prevoda svetega pisma, prvega prevoda v katoliškem smislu. Goreče je to podjetje podpiral jožefinski škof grof Herberstein v Ljubljani. Bodi mimogrede povedano tu, da so tudi cehi dobili v tej dobi klasičen prevod svetega pisma po uplivu Marije Terezije. Izvršila je slovenski prevod družba omikanih in vnetih duhovnikov, katerim se je pridružil posvetnjak Blaž Kumerdej, slovenski vzgoje- vatelj te dobe.
Prvi pesniški poskusi našega prvega pravega pesnika — Vodnika — so gola posnemanja grških in latinskih vzgledov. To nam kažejo njegovi prevodi Anakreontovih pesnij, kakor tudi dve izvirni pesni, v katerih opeva Marijo Terezijo ter na Dunaj odhaja- jočega Marka Pohlina. Ko mu je pa svetoval Cojz, naj si iz klasič- nega slovstva izbere samo Horacija za voditelja, naj namesto ostalih starih pesnikov jemlje v poštev narodno poezijo slovensko : takrat se nam je vzgojil prvi pravi pesnik slovenski. Vodnik sam je začel nabirati narodne pesni, kajti zanimanje zanje je začel vzbujati Herder, kakor smo videli v poprejšnjem oddelku. S tem, da se je začelo ozirati na narodno poezijo, se je pesnikom pokazala nova snov in nova oblika.
Ves upliv, ki ga je imela narodna poezija na razvitek našega slovstva, ogledamo si pobliže v Bleiweisovi dobi, kjer je odločen častni prostor možem, ki so se bavili z nabiranjem narodnega blaga ; v tej dobi pa se morajo označiti vsaj početki tega gibanja. Radi tega postavljamo v tej dobi pesništvo na prvo mesto, saj se nam šele zdaj predočujejo izvirne pesni klasične vrednosti, ker se je pesnik učil pri prostem narodu. Omejeno je slovensko pesništvo še na lirsko stroko, iz epske se javljajo samo balade in romance. Ker prav za prav le leposlovje stvarja slovstvo, se naše pismenstvo začenja v pravem pomenu besede šele s francosko revolucijo. Vodnik je torej započetnik našega slovstva, živeč in delujoč v sredini slovenskega ozemlja.
Pod uplivom Lessinga, Gellerta in Gleima je Leopold Volkmer, »veseli pesnik Slovenskih goric«, zlagal basni in pripovedke; tudi slikovita Koroška ni bila brez pesniškega glasu, samo na Primorskem je muza še spala. Vojaške pesni je na Štajerskem po nemškem vzoru zlagal Primic, dočim so na Kranjskem mogli kazati na Vodnikove »Pesmi za brambovce«.
Slovstveni pregled od 1790. do 1815. 1. Slovenski pravopisi. 41
Ne po izvirnosti, nego po jako prikupni obliki so prijale slo- venskemu in nemškemu občinstvu v Ljubljani gledalisčne igre, katere je prirejal Linhart ; predstavljale so jih najodličnejše osebe iz rodbin slovenske prestolnice.
Ni pa treba, da bi prvi pesniki kakega naroda bili ženijalni ; razmere jim nalagajo še raznovrsten drug posel. Uprav omenjena Linhart in Vodnik sta ledino orala tudi v zgodovinski stroki. Ob- širnejše delo Linhartovo se ni moglo dovršiti radi prerane smrti pisateljeve ; Vodnikova knjiga pa je rabila šolam do 1848. L Da so se razni narodi ali prav za prav njih zgodovinarji ozirali v minolost, to so povzročili romantiki s svojimi nazori.
To, kar sta za osnovne šole začela ustanavljati Kumerdej in grof Edling, so potem nadaljevali drugi; zopet vidimo pri delu Valentina Vo d n i k a : 1812. 1. je izdal Abecednik v treh jezikih, in zahteval v predgovoru, da se mora mladina poučevati v ma- terinščini ; njegov naslednik je bil škof Ravnikar, ki je 181 6. 1. izdal »Abecednik za šole na kmetih«.
Na Štajerskem sta delala v tem smislu Primic in Danjko. Primcu gre zasluga, da je prvi izdal »Abecednik«. Z navdušenjem so sestavljena njegova »Nemško-slovenska branja«, v katerih govori med drugim tudi o zgodovini starih Slovanov.
Vodnik je spisal tudi potrebne praktične knjige za slovniški pouk slovenskega jezika 1811. 1. V pred- govoru naglasa, da so Slovenci izdali uže več slovnic svojega jezika v nemškem jeziku, in kaže na Ruse in Srbe, ker so v tem obziru podali lep vzgled za materino besedo izdavši slovnice v materinem jeziku. Vodnikova knjižica je imela dvojni namen : slovenščini iz- bojevati primerno mesto v šolskem poduku in širiti jo med omi- kanci. Znanstvene slovnice slovenskega jezika pa Vodnik ni zmogel, ker si radi preraznovrstne delavnosti ni mogel prisvojiti dovolj filološke izobraženosti. Ravnikar je tudi poskrbel za berilo s tem, da je Debevčevo 1809. 1. sestavljeno knjigo »Male povesti za šole na kmetih« popravil in na novo izdal.
Ta prizadevanja na Kranjskem je dopolnil Jarnik na Ko- roškem 1814. 1. s knjigo »Zber lepih ukov za Slovensko mladino.« V predgovoru pripoveduje, da je 1808. 1. izdana Kopitarjeva slov- nica odkazala slovnici novo pot; Jarnikova knjižica obsega pri- poveSti, prislovice, Ezopove basni in celo prevod Schillerjeve pesni »Gang nach dem Eisenhammer«.
42 Zgodorina alor. slovstva. II. del.
Znanstveno podlago slovenski slovnici pa je položil Kopitar 1808. 1. s svojo slovnico, iSije uplivi so se koj pok2izali v Ravnikar- jevih spisih ; tudi drugim slovanskim učenjakom je pokazala pravo bistvo našega jezika in povzdignila njegov ugled v sorodnih slo- vanskih plemenih; saj Dobrovaky sam priznaje Kopitarju, da odslej drugače sodi o sioveničinL Ta slovnica je domačemu in ptujemu svetu pokazala pravilnost in lepoto slovenskega jezika ter podala temeljit pregled ^odovine slovensk^a pravopisa in slovstva do one d6be. Dokler vsako slovansko pleme ni imelo take slovnice, se tudi primerjalna slovnica slovanska ni mogla spisati ; zato bo se izjalovili Kuraerdejevi in Japljevi poskusi. Kopitarjevo slovnico je Franc Wei88enthum priredil za Italijane. Poleg Kopitarja je Jurij Zelenko na Štajerskem izginil s svojim delom. V tej dobi sta izšli tudi dve slovnici tujih jezikov: Vodnik je seznanil Slovence s francoščino, Kiošič z ogrščino.
Stolica slovenskega jezika na graškem liceju.'}
Dolgo so se zanemarjala učilišča. kjer bi se Štajerski Slovenci
mogli učiti materinščine. Uradniki, ki so službovali v Slovencih,
so se slovenščine učili od neukih Ijudij, od slovenskih poslov in
alug. Vitez Josip de Varena, predstojnik finančne prokurature v
Gradcu, je gubernijalnega svetovalca Juslelna, rojenega ceha,
-1 i__i__ --^-abna bi bila stolica slovenskega jezika ; ta zopet
stanove preveriti o potrebi take naprave ; vsled
novi predlagali , naj ae imenuje učitelj z letno
^jev, da se mladeniči temeljito nauče tega jezika,
reba večletnega nauka, mnogo prak-
nj a v govorici- Deželni zbor je ukrenil
1810, I., da se namesti učitelj s 500 gld, letne
misel gimnazijski ravnatelj Rainer v Gradcu
da bi stolica bolje kazala v pravoslovje. Temu
elj pravoslovja in je temveč predlagal, naj se na
ki gimnaziji uči slovenščina. Leta 1811. so se
Ivan Šmigavec, Ivan Primic in Franc Cvetko.
rimic z dnem 19. februvarija 1812. 1. in letne
smrti 1818. 1. je bila stolica do 1822. 1. brez Tli je stoUco živo zagovarjal Schneller, pro-
81, 297—301, 341-344.
Slovstveni pregled od 1790. do 1815.1. Slovenski pravopisi. 43
fesor zgodovine ; zato se je začasno ustanovila za tri leta. Oglasilo se je 14 prosilcev ; zmagal je začasno Koloman Kvas (Quas), izučen pravnik ; učil je po tri ure na teden. L 1834. se je plača povišala na 400 gld. Tekmovali so Murko, Kvas in Rottman; sedaj je za stalno dobil službo Kvas.
Tako je bilo do leta 1849., ko se je učni načrt preosnoval; gimnazija je dobila osem razredov. Kvas je učil na gimnaziji in na vseučilišču do 1851. L Nasledniki so mu bili Lovro Tomin, Vinkovič, Feregg, Vidovič, Magdič, Josip Drobnič, eno leto A. Skubic, osem let Franjo B račk o, od 1870. 1. dalje Ivan Macun. Na vseučilišču je ostal Kvas do 1867. 1. Še predno je odstopil, se je habilitoval na vseučilišču dr. G. Krek, ki je potem postal redni profesor slovanske filologije. Razven Kreka noben teh učiteljev ni vzgojil slovenskih pisateljev.
Mnogo važnejša za naše slovstvo pa je bila stolica slovenskega jezika, ki se je 1817. leta po naporih barona Cojza, Kopitarja in Ravnikarja ustanovila v Ljubljani za bogoslovce drugega tečaja. Predavanja so smeli poslušati tudi posvetnjaki.
Dočim je graška stolica bila ustanovljena prav za prav za Nemce, je ljubljanska odgajala slovenske pisatelje, saj je na njej mnogo let učil Metelko.
Vzakonodajstvu se je slovenščina rabila v širšem po- menu in obsegu, nego bi se mislilo na prvi mah. Uže Marka Pohlin je slovenil cesarske ukaze; za časa francoskih vojsk so se razglasi objavljali v francoskem in slovenskem, pozneje v nemškem in slovenskem jeziku.
Narodno gospodarstvo je gojil Pavel Ješenak na Štajerskem, koledarstvo se je močno razvijalo na Kranjskem, Vodnik je babicam in kuharicam pisal poučne knjige.
Breme prvega časnikarskega poskusa je nosil Vodnik sam, ki je od 1796. do 1800.1. urejeval »Ljubljanske novice«.