»Dvanajsterim večerom« dodatek
| „Dvanajsterim večerom“ dodatek. Anton Mahnič |
| |||||||||||||
Preljubi Mirko!
Bilo je enega zadnjih večerov meseca junija, ko sva lanskega leta sprehajaje se po obrežji naše Adrije pogovarjala se o svetožalji, ki nam je začelo že tako zgodaj strupiti mlado slovstvo. Pri najinem razhodu sem ti obljubil, da ti hočem, ko se spet prvikrat snideva, še kaj govoriti o tem prevažnem predmetu, zlasti pa pokazati, koliko je ta duhomorna filozofija, ako je vredna tega imena, vplivala na naše najmlajše slovstvo. Toda nisem takrat slutil, da sem tisti večer zadnjikrat imel priložnost dalje časa s teboj se pogovarjati; nujna opravila in druge deloma neušečne dogodbe so me ovirale še enkrat s teboj se sniti na najinem navadnem sprehajališči. A ti si med tem srečno opravil maturo in odrinil na vseučilišče, da se poprimeš novega poklica. Ko si se prišel od mene poslovit, bilo mi je mogoče le par besedi za silo s teboj govoriti; in tako je vkljubu moji in tvoji želji izostal najin pogovor. Toda odloženo, mislil sem si, ni še odpravljeno. In tako bodi tudi tukaj. Ti sam me v zadnjem pismu zagotovljaš, da se kaj pridno baviš z domačim slovstvom in mu vsak dan posvetiš precejšnji del onega časa, ki ti je v duševno izobraženje odmerjen. Praviš, da se ti po vstrajnem čitanji in premišljevanji obzorje našega duševnega gibanja, ki se v slovstvu vedno najzvestejše odsvita, čedalje bolj jasni. To me pred vsem veseli, ker tako se privadiš resnemu samostalnemu mišljenju, česar dandanes pri omikancih najbolj pogrešamo.
A še nekaj, preden začnem. Znal bi vprašati, zakaj ti ravno zdaj, o velikonočnih praznikih, to vprašanje razpravljam. No, prvič veš, da zdaj imamo počitnice še precej dolge in lepe, zatoraj tudi prostega časa dovolj za daljša pisma; drugič pa mi je ravno ta najsvetejši in velečastnejši čas cerkvenega leta duha in srce mogočno pretresel, ter mi spet živo vzbudil spomin na one resnice, ktero večne in nespremenljive v teku stoletij kljubujejo časa valovom, ter obsojajo vse človeško mišljenje, ki se od dne do dne spreminja, raste in upada, kakor lunino lice. In veš, kaj mi je najglobokeje v srce seglo? Veliko soboto oni v besedi in melodiji prevzvišeni „Exultet“, kjer se sv. cerkev, sluteča bližnje vstajenje Gospodovo, pozabivši vsa zla, ktera je vzročil greh na svetu, ne more več vzdržati, da bi ne izrazila svoje nepopisljive radosti in ob enem začudenja nad ljubeznijo Božjo, ki je svojega Sina dal, da bi sužnja odrešil. O felix Adae culpa, quae tantum ac talem meruit Salvatorem! Glej, te besede so me do solz ganile, postal sem pri njih in zamislil se. In živo so se mi tu predočili vsi naši pesimisti, svetožaljci in osodečestilci, in kar jih je tem v duhu sorodnih. Čemu pa toliko javkanja in stokanja, o človek, kdo te naredi nesrečnega? Mar li Bog? Potem tak Bog ni Bog, ampak trinog; recimo: Ni ga Boga. Kdo te naredi nesrečnega, ako ne lastna volja? In ti se jočeš nad ranami, ktere si sam prostovoljno sekaš, in rotiš se nad osodo, in črtiš Boga in previdnost Božjo, o človek? O človek, pravim, in kaj bom šele rekel o kristjanu? Res sicer, kdo bo tajil ona brezštevilna zla, pod kterimi žaluje rod Človeški na zemlji, ki se po vsej pravici imenuje dolina solz? Dolina solz je, res, in tega nikdo bolje ne ve in ne čuti, kakor oni, ktere je Sin Božji po svetu poslal oznanovat evangelij vsem stvarem, podučevat nevedne, tolažit revne, brisat trpečim solze; da, služabniki božji poznajo vse to bolje, kakor vsi oni pesimisti in kozmopoliti, ki imajo ob vsaki priložnosti na jeziku in v peresu neizmerno gorjé trpečega človeštva, a v dejanji ne storé najmanjše reči, da bi to gorjé olajšali. Gorjé, gorjé, recimo, neizmerno gorjé, trpi človeštvo, vse to je žalostna resnica, vse to predobro vemo. Tudi toliko ne zamerimo, ako so bili ljudje in so in gotovo še bodo, ktere pogled na to gorjé tako užali, da obupajo nad previdnostjo in se vdajo pogubnemu pesimizmu, ki obupa nad boljšo prihodnostjo na tem in onem svetu: taki so bili stari pagani, kterim je zatemnelo solnce pravega spoznanja, ki so v razuzdanem življenji zapravili one resnice, ki edino še zamorejo človeka tolažiti v dolini solz, resnice o Bogu pravičnem sodniku, plačevalci kreposti, kaznovalci greha, o neumerjoči duši, večni razliki med dobrim in slabim; živeli so v temi, kakor apostelj pravi, „brez upanja“, in najboljše, kar so jim njihove mitologične povesti obetale, je bil Hades, apatični Hades, v kterega ne zasije žarek ogrevajočega, oživljajočega solnca, mrtva senca je tam, ni življenja, ni gibanja, živa smrt. Da so taki tožili „fatum“, ne zamerimo, ali vsaj razlagamo si lahko, ker bili so, da-si po lastni krivdi, kakor apostelj pravi „brez Boga“, bili so neverniki.
A da se med kristjani, recimo bolje, da se med čisto katoliškim narodom, ki izpoveda in hoče izpovedati ono vero, ktero pravi katoličan imenuje edino zveličavno, da se zamore med takim narodom vgnezditi teman, poguben fatalizem, ne morem se dovolj čuditi, a še bolj nenaravno, in da rečem absurdno zdi se mi, ako bi se celo med oznanjevalci edino zveličavne vere nahajali, ki sami v fatalističen rog trobijo, ali vsaj, kakor koli si bodi tako čisto protikrščansko in protinaravno gibanje povspešujejo.
Toda vem, vprašal boš: Ali je pa res s to rečjo že tako daleč prišlo med Slovenci? Odgovarjam: Bes. Odkar je Stritar z Dunaja Slovencem pozvonil, nam to zvonjenje tako ugaja, da ga eden za drugim posnemamo, in ako tako napredujemo, se kmalu na Slovenskem ne bo slišalo več starega zvonjenja.
Osodepolni zvon Dunajski! Ne vem, kje si ga je dal Stritar vliti, na Nemškem ali na Francoskem, le toliko vem, da na Slovenskem ne, ker Slovenci zvonovom od nekdaj upodobljajo svetnike, a na Stritarjevem najmanjšega znamenja o tem ne zaslediš, tudi krstiti ga ni dal s krstom krščanskim, kakor je na Slovenskem navada.
Da toraj tak zvon ne more krščansko zvoniti in ljudi k Bogu vabiti, se samo ob sebi umé. In da si je bil tudi Stritar tega v svesti ter skrito sicer in zapeljivo, a vedoma in svojemu zrelo premišljenemu smotru vedno zvest vstrajno skušal v svojih spisih vpodobljati nazore pozitivno krščanstvo spodkopujoče, panteističen naturalizem razširjajoče, s tem se vendar ne dá več dvomiti, kakor sem ti dokazal zadnji pot, ko sva se pogovarjala o svetožalji, v katero se je razcvel našega stoletja panteizem. Ni mi zatoraj namen več dalje o Stritarji govoriti.
Veče važnosti za nas in za zgodovino našega slovstva in morda celó naroda našega, je žalostna resnica, da je glas Stritarjevega „Zvona“ zvabil na svojo stran, malo da ne vso slovensko inteligencijo, zmedel nam pojme o najsvetejših resnicah in sploh zavdal vsemu našemu mišljenju s strupom pogubnega panteističnega idealizma. Kakor je on zagodel, se pleše na Slovenskem, in dalje in dalje se širi plešočih krog žugajoč narodu nravstveno okuženje in zgoden moraličen pogin.
Sem spada pred vsem vrsta onih pisateljev, ki nam v svojih romanih, novelah in druzih povestih slikajo slepo nevpogljivo moč črne osode. Med temi pisatelji so pa ravno oni, ki zdaj zvonec nosijo na našem slovstvenem polji in priznati moram, pisatelji v obliki in jeziku najspretniši. Je pa ta vera na osodo naravna in prva posledica iz ateističnega naturalizma, imenujemo ga panteizem, materijalizem, idealizem ali kako drugače, vsa ta so le razna imena ene in iste mnogolične zmote; ker v tako nesprosljivo črno osodo zamore verovati le oni, ki je zatajil vero v osebnega nadsvetnega Boga. Kjer pa ni več osebnega, recimo pravega Boga, tam ni tudi več ene, večne nespremenljive resnice, ne bistvenega razločka med dobrim in slabim, in tako razpade podlaga vsej nravstvenosti, ruši se zaslomba krepostnemu življenju, zatare se že v početku vsaka kal verskega življenja in zaduši vse blago hrepenjenje po vzvišenih vzorih. In čemu se bo še junak boril za svoje ideale, kteri po teoriji panteistov niso nič druzega, kakor gole sanje brez vsake realne vsebine, ker ni Boga nad zemeljsko realnostjo vzvišenega!
Ga ne bomo li po vsi pravici za norca zasmehovali, vidé ga, kako celo življenje deluje, žrtvuje bogastvo in odlikovanja in se vsemu odpové, karkoli mu prijetnega in slastnega zamore svet ponujati, in vse to za vzvišeno idejo, ktero si je ali on sam domislil ali pa drugi in ki zunaj človeške misli nima nobene resničnosti? Res ne umem toliko se truditi in pri tem vendar prepričan biti o osodi, ki z enim samim udarcem neusmiljeno vniči vse, kar je kdo celo življenje zidal; da večkrat za svojo idejo celó življenje dati brez upanja, da bo vsaj onkraj pravični Bog vrnil to, kar je človek tukaj za resnico trpel in žrtoval; za prazne sanje najdraže, kar človek ima zamenjati s črnim grobom, kjer ima začeti večnost brez luči življenja na vekomaj! Kdor more s takimi nazori človeštvo blažiti in navduševati za blage čine, res, občudovanja je vreden! A do zdaj se kaj tacega ni še zgodilo, se tudi ne bo, ker se ne more. Zatoraj pa veča nesreča, o narod moj! te ni mogla zadeti, nego da so se ti rodili možje, ki te hočejo osrečiti s takimi nauki.
S takimi nauki osrečiti? Ne, ljubi Mirko, ali si že prečital pazljivo Jurčičeve „Rokovnjače“? Jaz sem jih, je zdaj dve leti od tega, če se ne motim. A reči moram, da mi je bil prebravšemu duh potrt, moči nekako polomljene in ne en blag čut vzbudil se mi ni, čutil sem se popolnoma potlačenega. Zakaj? Ker sem videl strast tako grozno divjati, a človeka nasproti njej popolnoma onemoglega, ker sem videl junaka tako žalostno, nemo končati, niti en žarek ne zasveti, ki bi vsaj na konci razjasnil grozno življenje, maščevanju posvečeno, ki bi čitatelju dal vsaj nekaj upanja, da je zločinec sprevidel svojo hudodelstvo in so poboljšal, da bi junak vsaj tako z vestjo in z Bogom spravljen ločil se od svetá! Vse mogoče, vse lahko resnično, vendar pa črno, grozno, usodno! In tak roman smatra se za enega najizvrstnejših v slovstvu slovenskem!
Vendar pa nikakor ne misli, da hočem s tem morda Jurčiča pred vsemi drugimi dolžiti usodnega fatalizma. Nikakor ne. V njegovih spisih vendar še nahajaš dosti zdravih nazorov in nikdo ne bo mogel trditi, da se je načelno zarotil proti krščanstvu in večnim zakonom nravstvenim. Zdi se mi, da imamo druzih veliko hujših, kteri vedé in navlašč trosijo med nami pogubne panteistične doktrine (nauke). Ne bom govoril dosti. Takovim razen Stritarja pred vsem prištevam v obliki in jeziku najspretnišega novelista, ki jih nahajamo v Dunajskem „Zvonu“: Emil-Leona. Da ti naravnost izjavim svoje mnenje o njem. Zdi se mi med vsemi slovenskimi pisatelji najljutiši nasprotnik in smešivec onih resnic verskih in nravnih, ktere so narodu slovenskemu najsvetejše. Njegove novele, kakor: „Valovi življenja“, „Potrgane strune“, „In vendar — !“ itd. dovolj pričajo, da moja trditev ni napačna. Ako hočeš videti, kako samooblastno in nesprosljivo osoda norčuje s človeškimi srci ter se veseli komedij, ki nastajajo iz tega njenega norčevanja, kako ona omami dušne moči, da zdaj živi v lahki blaznosti, potem se pa zopet povrnejo temni trenotki, tako, da je to, kar mi v človeku imenujemo prosto voljo, gola domišljija, ker nič se navalom slepe osode ne vstavlja, ona sama vse v človeku goni in giblje, kakor pomorska sapa valove na morji, ako hočeš zvedeti, kako te osoda žene k obupu in samoumoru, v prepad črne smrti, beri le Leonove novele in zagotovim te, da noben drug pisatelj slovenski ti ne bo tega bolje povedal. Da, goli panteizem je to, dobro študiran panteizem, ki vniči individualnost človekovo in vse reči spoji v eno substancijo (tvarino), ktera se vso večnost razvija in spreminja, iz ene prikazni prehajajoča v drugo. Ako kdo dvomi v tem, pa naj pazljivo bere naslednji odlomek iz Leonove novele: „Valovi življenja“ (Dunanjski „Zvon“ 1877. str. 140):
„Kdo sem? To vprašanje berem, dolgočasni moj signore, iz vsake gube na vašem obrazu. Poglejte, jaz sem brezimna vila tega kraja, ha! ha! Nekedaj sva že bila skupaj! Ali tedaj je bila prazna še ta zemlja, in komaj so se bile posušile vodé po nji. Tedaj ste pa vi, signore Battista, plavali kakor razcveten lotos po mladih valovih komaj vstvarjenega Amazona in jaz sem kakor droben pisan in tudi komaj vstvarjen kolibri, kopala se v vašem cvetu, ter se v prvih močeh stvaritve veselila mladega življenja. Tik naju na produ, pristavila je patetično, pa se je ljubi Bog trudil v potu svojega obraza in gnetil ilovico, da bi zgnetel tisto dolgočasno in pusto stvar, ki se zdaj imenuje človek, ha! ha!“
In prav radostno se je smijala.
„In že tedaj — danes je od onega časa preteklo kakih šest tisoč let, in vendar se vas še dobro spominjam — že tedaj sem storila obljubo, da se bodem zopet kopala v vašem cvetu, kadar se snideva čez šest tisoč let.“
Potem pa je molčé tesno na mojo stran prijezdila itd.
„Čez šest tisoč let se bodeva videla zopet!“ Ko pa sem vzdignil obraz, bila je že daleč tam na planjavi ...“
Kdo med temi vrstami ne bere osodnega panteizma? In pri takih nazorih véruj še kdo Boga, véruj večno življenje, zagovarjaj moralo, spodbujaj h kreposti sebe ali druge.
Toda kar je Emil Leon v Dunajskem, to isto je Tavčar v „Ljubljanskem Zvonu“. Vsakdo bo mislil, da sta to dve različni imeni enega in istega panteista. „Otok in struga“, „Gregor Matijče“ itd., povsod vrača se kruta osoda, povsod obup, samoumor, izid komedije povsod žalosten, um in srce pretresajoč! Odlikuje se pa pred vsem povest: „Mrtva srca“, o kteri bom pa še pozneje kaj več spregovoril.
A kakor je vsakemu, kdor je le površno filozofije se učil, znano, panteizem, dosledno izpeljan pelje do socijalizma in komunizma, vsako različnost in zasebno svojstvo in imetje zanikajočega. In takih človeštvo osrečujočih komunistov tudi v našem slovstvu ne pogrešamo. Pred vsemi se vé, da je tudi Stritar, ki nam je sosebno v svoji „Deveti deželi“ izvrstno naslikal nebesa socijalistična. A Stritarja z večo odločnostjo in doslednostjo prekosi Tavčar v „Ljubljanskem Zvonu“. V „mrtvih srcih“ kar očitno razvija načela, ktera morajo, ako se vresničijo, rušiti podlago, na kteri sloni naša družina in država. Evo, kako se smeši pravica zasebnega imetja:
„Na Vašem posestvu sem, gospod Lesovèj“, izpregovori hladno, „kakor vidite. Morda Vam ne bodo prav.“
Bogomir od zavidenja ne odgovori takoj. Mož ga je toraj poznal.
„Mimo Višave sem šel, in povedalo se mi je, da je prišel mladi gospod. In sedaj menim ste Vi to. Morda Vam ne bode prav.“
„Bog ne daj, da bi Vam kratil veselje, vživati božjo prirodo.“
„Božjo prirodo!“ vzklikne, „božjo prirodo! Prav ste dejali. Glejte, častiti gospod Lesovèj, če midva reč pazljiveje pregledava, imam ravno tisto pravico kakor Vi, ležati tu v mehkem mahu ter zreti proti visokemu gospodarju, kteremu iz rok se je izlila vsa stvaritev. Božja priroda! Ali sedaj so jo s silo iztrgali božji roki, obvili jo s svojimi capami. To pa imenujejo pravico, imetje, jus.“
Toraj „pravica, jus“, to so cape! Čujte Slovenci! Res, potrpežljivi Slovenci! In mož, ki je tako govoril, bil je „barbaričen komunist“, kakor se sam imenuje v povesti. In vendar mož, ki je tako govoril, ni bil morda našemu povestničarju kak neumen sanjač, ampak „napravljal je njegov obraz z duhovitimi svojimi črtami in z visokim mislečim čelom vtis, ki se ga Bogomir ni mogel znebiti“.
Beri tudi na naslednji strani 133 pogovor ali prepir Bogomirov z deklico Ano o „mojem“ kostanji.
Tudi onega strašnega dinamita, s kterim žugajo komunisti šiloma razstreliti bogatinom hiše in posestva, bi se naši prostomavtarski Mladoslovenci morda ne vstrašili, ko bi že imelo priti tako daleč. Saj povesti njihove že dišé po njem. Ako ne verjameš mojim besedam, preberi ono nagnusno, trivijalno kanibalsko povest: „Cmokavzar in Ušperna“ („Ljubljanski Zvon“ 1883), kjer se pisatelj pobaha, da je prvi v roman vpeljal izvrstno moč dinamita; tudi se bo „marsikteri vrstnik in zanamec od strupene zavisti in same nejevolje življenje prikratil, da ni prvi naletel na velikansko idejo tudi v romanu porabiti silovito moč dinamita za pošiljanje ljudi tja, kjer muh ni“. No, že razumemo, saj pa tudi mu je geslo: „plurima morti imago“, kakor predobro kaže črna povest, če se ne bo meni reklo, da jaz črno vidim, kjer je belo. Da, da, Mirko, dosti črnega vidim v tem panteističnem, nihilističnem mladoslovenskem slovstvu! In kaj naj pomenijo enake povesti?! Kaj ne, pisatelji, da se v pest smejate, ko vam Slovenci vkljub temu ploskajo, ter vas hvalijo in po časnikih priporočajo proti lastnemu prepričanju in v lastno pogubo. Vi pa pravite: Mundus vult decipi, ergo decipiatur!
Zarotili, zakleli so se, da hoté zatreti, kar je še krščanskega življa v narodu slovenskem. In česar ne premore v to njihova lastna moč, si pa izposojajo iz drugih slovstev, s tem, da pridno prelagajo na slovenščino. Vrgli so se sosebno na Turgeneva. Tega pisatelja spretnosti in genijalne nadarjenosti ne tajim sicer, ker priznana je od vsega sveta in jaz sam, kar sem ga čital, občudujem posebno njegove naravne slike življenja, ktero nam riše, resničnost in vsestransko originalnost. Vendar pa, bo li zamogel Turgenev koristiti Slovencem in blažiti jih? Tudi tu ne ve se ločiti oblika in originalnost od vsebine in načel izraženih v Turgenevovih povestih. Toda ne, recimo bolje, Turgenevove nazore tudi njegovi častilci med nami predobro poznajo in prav zarad tega se zanj toliko navdušujejo, da tem hitreje spodkopljejo narodu ono pozitivno stališče, ki mu daje kristjanstvo. Turgenev navzel se je v mlajših letih nemškega klasičnega duhá, študiral je pred vsem Hegel-a in tega filozofa panteističen duh veje iz Turgenevovih spisov. Hegelova zistema je v živem nasprotji z vso filozofijo prejšnjih vekov, metafizika je gola sanjarija; prvi in najpotrebniši zakoni vsemu mišljenju in duševnemu življenju zanikujejo se; zatoraj pa ni je več objektivne resnice, ne večnih nespremenljivih zakonov, po kterih bi se imelo ravnati človeško mišljenje in delovanje; a v Hegelu tudi proste volje ni, ne lastne določbe; živi in deluje vse sama narava, v njej je spojena vsa resničnost. In kako zvesto Turgenev vse te nazore upodablja v svojih romanih in povestih, dobro premišljeno, in povsod dosledno, kako mu je človek in njegova volja osodna igrača, in ta osoda, kako grozno slepo razmeta in spluje vse prizadevanje človeško v ničevo, kako je vse neizogibno razpisano, da vse zamori in zadavi. O tem se lahko vsakdo prepriča, da le eno povest Turgenevovo prebere. A Hegelnov idealizem je pa tudi filozofija absolutne apatije in miru, recimo smrti, pravi nihilizem. Apatija! In prav zaradi tega je Turgenevu narava veličastna, ker ne pozná ne ljubezni ne sovraštva. „Zatoraj pa ljubezen ni naravni čut, ampak ona je bolezen, neko posebno stanje telesa in duše“. Tak je Turgenev, in on naj bi blažil Slovence!
Toda za zdaj dovolj o tem. Še o neki drugi reči bi rad govoril. Vem namreč predobro, kaj ti je na srci, ljubi Mirko, o čemur bi me rad slišal.
Spominjam se še, kolikokrat si lani, rekel bi, da nekako sitno popraševal me in pozvedoval, kaj sodim o nekem najnovejših pesnikov, kteremu se mora priznati velika pesniška nadarjenost, da, kteri se celó Preširnu dostojno dá primerjati. Kar te je najbolj v sodbi o tem pesniku motilo, pravil si mi, je ona tako čudna različnost, s ktero so se njegove pesni od raznih strani ocenjale. In da to vprašanje še ožje omejim in določim, zdi se mi, da nisi toliko dvomil o jeziku in obliki pesnikovi, o tem da se ne dá veliko prepirati, ker gluh in top bi moral biti, komur tako lepoglasen in klasično olikan jezik ne ugaja; tudi vem, da si me s posebnim dopadenjem opozoril, kako nesrečno si je nekdo prizadeval grajati neke jezikovne in leposlovne oblike v onih pesnih; ne, ampak nekaj druzega je, kar te je posebno razburilo: zakaj so namreč hotli nekteri v omenjenih pesnih najti vpodobljene nazore, ki so bojda v nasprotji z verskimi resnicami in sicer nekako sorodni budaističnim, ali da govorim bolj moderno, pesimističnim načelom novejšega panteizma, ali vsaj tako nekako veje iz njih nekaj onega novoslovenskega svetožalja, ktero prizadeva mladim pisateljem toliko britkih domišljenih in nedomišljenih nesreč; tako eni o našem pesniku, a drugi da niso ničesa mogli najti v teh pesmih, kar bi morali pesniku očitati, ti da mu brezpogojno čestitajo in o vsaki priložnosti brezmejno občudovanje javljajo. In celo v neki knjigi, ktero je dala tiskati katoliška družba, ktera, lahko rečemo, da vlada na Slovenskem, vso nižo inteligencijo, beró se te-le besede o poezijah našega pesnika: Spodtakljive pesni ne nahajaš v tej knjigi nobene, dati jih smeš najbolj nedolžnemu dekletu v roke. Tako tedaj praviš — in jaz?
Moraš si domišljevati, predragi Mirko, da mi je težko o tej reči spregovoriti odločno besedo, ki bi bila tudi za tvojo mnenje o tem pesniku odločilna. Bojim se namreč nemilo soditi in preveč reči, ter tako žaliti onega, ki ga spoštujem in visoko cenim. Vendar pa menim, da ta boječnost bi bila vže malodušnost, ako bi mi vzela oni pogum, kterega mora vsakdo imeti, ki se upa v javnost borit za večno resnične nazore, kteri so podlaga znanosti in umetnosti, kakor tudi nravstvenemu in družbinskemu redu. Sicer nam gre tu za pesni, kakoršne nahajamo tiskane v znani knjigi, ne pa za pesnika subjektivno mnenje; kako je on mislil in še misli o teh ali onih resnicah, o tem nam ni nič mar; to so skrivnosti njegovega srca; tudi se človek večkrat v besedi ali pismu nevede drugače izrazi kakor v srci misli ali čuti; to je ona nedoslednost, ktero zakrivi človeška nepopolnost in slabost in ktera se več ali manj razodeva v vsakem tudi najznačajnišem možu. Potem pa še nekaj. Vsak pisatelj ali pesnik, kakor hitro s svojimi proizvodi stopi v javnost, mora že pripravljen biti ne le na pohvalo, ki ga zna doleteti, ampak tudi na pravično grajo, potrebno mu je vsaj toliko poguma in neobčutljivosti imeti, da zamore mirno vsprejeti pšice vsake opravičene kritike.
Zdaj pa? Najbolj kaže reč koj od začetka „acu tangere“. In tudi tebi vem, kaj ti je na jeziku:
Človeka — vstvariti nikar! Tu je vse ali nič. Kdorkoli ima kaj proti našemu pesniku, se bo gotovo najprej tu „spodtikal“, a iz tega si bo hotel še marsikaj druzega razlagati, kar bi bilo morda brez teh precej jasnih besed nejasno.
Človeka — vstvariti nikar! V teh besedah je izražena prošnja do Stvarnika, kakor sam pesnik jasno pravi:
A eno te prositi smem.
In kaj je to eno? Poslušajmo. Potem ko je rekel, da bodo tudi njega po smrti izročili prsti in da tudi njegov prah Bog porabi tedaj za novo stvar, — pesnik sam ne ve, za ktero, ker v tem je le Bog gospodar — prosi Boga le eno to:
Iz praha vzgoji ti cvetico,
Podari logu pevko-ptico,
Katerokoli vstvari stvar;
Kedor bi pa ko jaz na svéti
Imel čutiti in trpeti,
Mej dvomi, zmotami viseti —
Človeka — vstvariti nikar!
V zadnji vrsti je gotovo jedro prošnje: človeka ne vstvariti, ki bi enako pesniku imel biti nesrečen. Toda poglejmo natančniše, kaj pesnik imenuje „prošnjo“, morda vendar njegove besede izrazijo še nekaj druzega. V prvem delu le „prošnja“ péva:
Iz praha vzgoji ti cvetico,
Podari logu pevko — ptico,
Katerokoli vstvari stvar ...
Ti stavki, v velevnikovi obliki, imajo dovolitven ali dopusten pomen, kakor bi rekel: moreš (ali prav za prav: smeš; ker tu pesnik ne govori o vsemogočnosti Božji kot taki, ali o tem, kar Bog zmore, kar je v stanu storiti, ampak o vsemogočnosti njegovi, v kolikor se ima to, kar vstvari, zlagati z njegovo svetostjo), toraj, ali moreš ali smeš, ako te je volja, iz mojega praha vzgojiti cvetico itd. ako to storiš, bo prav in ničesa ti ne bom imel ugovarjati. Kdor pa tako k Bogu govori, postavlja ali ponuja se mu za svetovalca, da, celo za postavodajalca; zatoraj pa ono „prošnjo“ bolje imenujemo svèt ali nauk, ki ga pesnik Bogu stvarniku daje.
A prav zarad tega tudi ono kar za omenjenimi tremi stavki sledi v drugem delu, se ne moro imenovati prošnja ali molitev, ampak le svèt ali nauk Bogu stvarniku. Poslušajmo:
Kedor bi pa ko jaz na svetu
Imel čutiti in trpeti
Mej dvomi, zmotami viseti, —
Človeka — vstvariti nikar!
V teh besedah izražen je drugi del „prošnje“. Kakor vidimo, je ta del v prejšnjem vezan po vezniku „pa“. Ta partikula ima pa adverzativno moč. Tako toraj pesnik to, kar izraža v drugem delu nasproti postavlja onemu, kar je zapopadeno v prvem delu. V tem-le je pa našteval, kar Stvarnik po njegovem svetu zamore ali sme iz njegovega prahu vstvariti, zatoraj pa v drugem delu, kterega veže s prvim po partikuli „pa“, že samo ob sebi druzega ne moremo pričakovati, kakor da bo pesnik taistemu Stvarniku svetoval, česa nima ali ne sme vstvariti. Ta pomen zahteva neovrgljivo stik, v kterem stojiti perijodi med seboj. In kar pesnik Stvarniku svetuje, je, ne vstvariti človeka, ki bi imel, kakor on (pesnik) nesrečen biti. Razloček med prvim in drugim delom te „prošnje“ vidi se le v tem, da tam pesnik pozitivno govori, tu pa negativno; tam Stvarniku, kaj sme storiti, svetuje, tu pa odsvetuje, česar ne sme. Le je v drugem delu odsvetovanje jasnejše in odločniše izraženo, kakor svetovanje v prvem. Kaj toraj, ko bi Stvarnik še vstvaril človeka nesrečnega, kakor je pesnik? Po tem Stvarnik se ne bo ravnal po svetu, po nauku pesnikovem, in ta, kakor mu je zgoraj dovolil iz njegovega prahu vstvariti cvetico in pevko-ptico itd., tako ga bo zdolej obsodil, da je vstvaril tudi človeka, kterega vstvariti mu je odsvetoval. Vsekako toraj Bog ne uide pesnikovi sodbi, in ta, ker se ni ravnal po njegovem nauku, glasila se bo: da Bog vstvare človeka nesrečnega, kakor pesnika ni prav storil. Kaj toraj, ako v resnici najdemo človeka, od Boga vstvarjenega, ki je nesrečen kakor pesnik. In takega imamo že! Kdo je? Pesnik sam, ki je gotovo stvarjen od Boga, ker ravno sebi stavi Bogu v svarilen izgled, ne več enakega človeka vstvariti. Ako ne bo toraj Bog enakega nesrečneža vstvaré prav ravnal, je gotovo že prej grešil, ko je nesrečnega pesnika vstvaril. In tako je toraj Bog, obračajmo besede kakor hočemo, od pesnika obsojen. Boga obsoditi pa pomeni toliko, kakor Boga tajiti in načelno priznati kot resničen usoden panteizem.
In res, dovolj jasno je, da v teh verzih pesnik svojo nesrečo pripisuje Bogu stvarniku in prav zaradi tega „prosi“ ne več stvariti človeka. Potem takem toraj zlo in trpljenje, v kterem človeštvo stoče, izhaja od Boga, a ne od človeka samega, ki je svojo prostost zlorabil ter sam si nakopal nesrečo. Ako je pa Bog začetnik slabega, potem ni več večna dobrota, t. j. ni več pravi, osebni, neskončni Bog, marveč bog panteistov, kterim je ves mir istovit z božanstvom in kot tak v sebi druži dobro in slabo, ki so iz njega po zakonu slepega slučaja razvija in rodi. Dalje, ako jo od Stvarnika odvisna nesreča človekova, tudi ta ni več prost, ker ako mu je Stvarnik usodil nesrečo, so bo zatoraj upiral, druga prostost mu ne ostane, kakor udati se, čemur uiti ne more.
Po tem takem je pesnik s svojim „človeka nikar“ zabredel na polje panteističnega fatalizma, po kterega nauku slepa osoda vlada svet in človeštvo; in sicer najdemo pri našem pesniku ovi panteizem v njegovi naproderniši obliki tako zvanega pesimizma, ki se je posebno na Nemškem po Schopenhauerji vdomačil, kjer ga zdaj Hartmann v ponarejeni izdaji razsvitljenim Nemcem za golo resnico prodaja.
Zatoraj se pa moramo resnično čuditi, kako je mogel pesnik tako besedovanje krstiti z imenom „prošnje“ ali molitve; gotovo je to storil le zato, ker si ni bil v svesti o pravem pomenu svoje poezije. Ker drugače bi bil moral vedeti, da moliti ima le tedaj pametno zmisel, ako je Bog, h kteremu molimo, oseben, najsvetejši in dobrotniši, kteremu jo absolutno nemogoče kaj storiti, kar ni prav; že sam pojem o takem Bogu, ki je edini pravi Bog, izključi iz njegovih činov karkoli ni prav, kar je nesveto.
In kdor k takemu Bogu moli, ali recimo, kdor resnično moli (ker molitev k drugačnemu Bogu je nesmisel), je o vsem tem že prepričan; zatoraj pa mu še na misel ne more priti karkoli dopustivno ali svetovalno z Bogom govoriti: to smeš storiti, tega ne smeš, ker ve, da Bog, karkoli stori, prav in sveto stori; kdor tako z Bogom govori, že prizná možnost, da bi znal Bog tudi neprav storiti, kar je pa toliko, kakor tajiti pravega Boga, brez kterega je vsaka molitev največji nesmisel. Zatoraj pa res ne umem, kako more pesnik, ki ima v Bogu take pojmove, še o „prošnji“ ali molitvi govoriti.
Ne; molitev k pravemu Bogu je izraz žive vere, in je kot taka spremljena od slepe, ponižne vdanosti v Božjo voljo, ki je vedno najsvetejša. Pesnikova „molitev“ pa vse te lastnosti pogreša; v njej se marveč javlja ohola smelost, kar razvidimo najbolje iz onih besed, s kterimi nas uvede k svoji molitvi. Pravi:
Za novo stvar moj prah porabiš,
Za kako? Jaz ne vem,
Ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem ...
To nikako niso besede ponižno prosečega, v neskončno dobroto Božjo zaupajočega, ampak Boga, ki je „sam gospodar“, boječega se, kakor da bi zamogel svojo samooblastno gospodarstvo zlorabiti, in prav zato, ker „gospodarju“ malo zaupa in se boji, da bi njegovega prahu prav ne uporabil, ga „prosi“. Tako „moleč“ toraj ne le taji pravega Boga, ampak ob enem tudi spoveda vero v nesveto vsemogočno osodo.
Ne misli pa, dragi Mirko, da sem celó našega pesnika morda preojstro obsodil, ali da sem morda jaz edini, ki njegovega „človeka nikar“ tako razlaga; ne, hočem ti navesti še druzega razlagalca, ki se, dasi popolnoma nasprotnih nazorov od mene, tukaj vendar po vsem z menoj zlaga. Ta je omenjeni pisatelj naš dr. I. Tavčar. O nazorih, ktere vpodablja v svojih spisih, sem že pred govoril: ponavlja se pri njem povsod panteistični usodni fatalizem. Te iste ideje izraža tudi v svoji povesti: „Mrtva srca“ v „Ljubljanskem Zvonu“ l. 1884, kar ovaja nekako že sam naslov. A da je res tako, se najložje vsakdo prepriča, ako čita šesto poglavje omenjene povesti. Bolj črnega in bolj samosvestno poudarjenega pesimizma v slovenskem slovstvu ni treba iskati.
Poslušajmo.
Bogomir vpraša temnega prijatelja, kaj meni o našem življenji?
Odgovor prijateljev: „Kako si jaz mislim življenje? Godi se nam, kakor je pisano v sveti knjigi: lačni smo in iščemo ljubezni — a podaja se nam kamen in sovraštvo!“
„Mi živimo v časih mrtvih src! Ta čas za silo se skriva pod penami napačne humanitete“. Sledita kot pojasnenje tej trditvi dva izgleda.
Obrni stran, kjer dalje bereš.
„Naše stoletje je stoletje mrtvih src!
Kaj pa „kultura in omika“? Tudi kultura je mrtva dandanes in ne oživlja duše in srca! Tolikokrat se hvali kultura; ali kake vspehe je imela ta kultura? Naj je človek najomikanejši na naši zemlji, naj se še tako hvalisa ... tega pač zakriti ne more, da ima trdo in sebično dušo. Kultura se mu je vlila v srce kakor razbeljeno železo, ktero se je počasi ohladilo in mrtvo mu naredilo srce.“
Dalje. „Naše stoletje je stoletje mrtvih src. In kar je najhuje, videti je, da bode vsako prihodnje stoletje še trše, sebičnejše. Znano je, da tisti večni ogenj, ki divja v osrčji naše zemlje, pojema vedno bolj in bolj. Nekdaj pa ugasne in strašni mrazi so polasté te naše zemlje. A znano je tudi, da peša solnčna luč vedno bolj in bolj. Nekdaj ugasne tudi ta velikan in tema pokrije prostore svetovne.“
„Že Malthus je dokazal zakon, da se človeštvo množi z geometrično progresijo, a da se živež in hrana, oziroma reči, ki nam služijo v to, množé le v aritmetnični progresiji. To se pa pravi: materijalno blago se pomnožuje k večjemu v aritmetični progresiji; pohlep po njem pa se s človeštvom pomnožuje v geometrični progresiji!“
„In to, prijatelj, to je strašno, grozno! Vi čutite, da bode zemlja, zapuščena od blagotvornih močij večnega solnca, s pojemajočimi plameni v svojem osrčji, vedno manj in manj rojevala, da polagoma opustoši ter postane konečno gol kamen brez rastlin in življenja. A kadar pride to v tok, bode šlo hitreje dalje, kot z geometrično progresijo. Tema nastopi in rodé se strašni mrazi. Človeštvo po hrani hlepeč — divjá v besnosti prvotnega živalstva. In zemlja postane velikanski stolp, v kterem se bode kakor Ugolino borilo človeštvo z lakotjo in smrtjo. Tedaj pa bode konec sveta! Ali poprej bode kazala ta tragedija še strašne prizore, vršeče se stoletja in stoletja. V teh stoletjih pa bode zatonilo vse vzvišano, vse vzorno med človeštvom in materijalizem združen z živalskim bode vladal.“
In tako dalje na naslednji strani:
„To je teorija mrtvih src! Ali Bog sam je gospodar! Morda vsemogočni njegovi volji dopade, da že poprej poseže z žarečo svojo roko v vesoljni svetovni sestav, da se zemlja kakor iskra utrne ter izgine v večnem prostoru.“
Kakor sem rekel, bolj črnega pesimizma ne najdeš tako lahko. Težišče pa vse te pesimistične zmesi našega pisatelja nahaja se v zadnjih stavkih in sicer natančneje v besedah: Ali Bog sam je gospodar! Večje blasfemije si še domisliti ne moremo. S temi besedami se namreč Bogu stvarniku podtika vse zlo, ktero je pisatelj naslikal. Bog je tedaj oni gospodar, ki je tak svet vstvaril; svet, kteri ima polagoma opustošiti, tako, da človeštvo po hrani hlepeč divja v besnosti prvotnega živalstva, dokler se po strašnih prizorih vse ne pokonča in pomrje, konec toraj vsemu — smrt, večno breztolažno ničevo! To je vstvaril Bog, ki sam je gospodar! Ne, ampak recimo: Kdor tako govori, ne pozná pravega osebnega Boga, akoprav piše njegovo ime z veliko začetnico; ker tak Bog ni Bog, ampak nesmisel. Tisti Bog, sam gospodar, ni nič druzega, kakor slepa osoda, ktero so novejši pesimisti krstili za večno hrepenečo, nikdar mirujočo, zatoraj večno nesrečno pravoljo, ki se je zvrgla v ta svet, a tukaj ne najde miru, zatoraj jo žene spet v prvotno ničevnost. Tavčar našega Boga ne pozná, saj govori o večnem prostoru, v takem pa se vé, da za pravega večnega in osebnega Boga ni kraja. Imamo toraj tukaj goli panteistični pesimizem.
A zdelo se ti bo, Mirko, da sem zabredel toliko govoré o Tavčarji, po tem ko sem začel ocenjati našega velikega pesnika. Ne, nisem zašel. Čemu pa toliko o šestem poglavji „Mrtvih src“ Tavčarjevih? Poslušaj. Tavčar v svoji povesti posameznim poglavjem na čelo stavlja verze iz raznih pesnikov; to pa gotovo le kot „motto“ ali geslo, ker druzega pomena to nima. Geslo pa, kakor veš, je nekako ognjišče, v kterem se odsvitajo glavne misli govora, v kterem so te kratko, a jedrnato in krepko izražene, tako da govornik ali pisatelj se na „motto“ vedno ozira, kot na vodilno zvezdo pri svojem delu; po tem takem pisatelj sam priznava rek, kterega si za „motto“ izbere, višjo veljavo od tega, kar sam govori in se nekako moralno zaveže ideji v njem izraženi jezik ali pero posvetiti. In šestemu poglavju „Mrtvih src“ kak „motto“ je izbral Tavčar? Našega pesnika zgoraj navedene verze, na čelu: Ti sam si gospodar!
Ti sam si gospodár!
A eno te prositi smem;
Iz praha vzgoji ti cvetico.
Podári logu pevko — ptico,
Katerokoli vstvári stvár;
Kedór bi pa, ko jaz na svéti
Imel čutiti in trpéti
Mej dvomi, zmotami viséti
Človeka — vstváriti nikár.
Iz teh premis sklep sam ob sebi sledi, Mirko; saj si se učil logike. Evo tedaj mojemu prejšnjemu dokazovanju najsijajnišo potrditev ravno od one strani, na kteri se naš pesnik do nebes povzdiguje! Moje razlaganje „človeka nikar“ se za las ne loči od Tavčarjevega!
In zdaj? In zdaj si tako razjasnimo še marsiktero drugo mesto iz našega pesnika, ktero bi nam bilo sicer dvoumno. Zdaj še le nam je jasna kmetova prošnja „O nevihti“.
Zanesi nam, zanesi Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Oh, saj te kličemo očeta
Čaj prošnjo siromaka kmeta
Sprejmi naš jok in vzdih in stok
Ne vniči žuljev pridnih rok
Zastonj!
Nebó mu prošnje te ne čuje
Končan je cvet in sad obrán.
Gorjé!
Ozre se kmet na strte nade,
Ozri na sinke, hčére mlade
In divja bol, skrbi strašné
Očetu v srci zabesné —
Gorjé ti vbogi kmet, gorjé!
Toraj gorjé, strašno gorjé, gorjé brez žarka nade, brez tolažbe, to nam dá na našo prošnjo tisti, kterega „kličemo očeta“. Res, neusmiljeni oče, od kterega ne pride druzega ko golo gorjé, med tem ko vendar mladih sinkov in hčerk nesreča celó naravnega očeta globoko gane!! Da, zdaj še le umemo pa tudi „Ujetega ptiča petje“, ki
Zdaj ozka kletka ga zaklepa,
Ko vjel se je v nesrečno past.
Ki dalje toži:
Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,
Ko zláto vzeli ste prostost.
Samotno v kletki bom popeval,
Dokler ne poči to srce.
Vam dušo mrzlo bom ogreval,
In sebi bom hladil gorjé!
Naš pesnik, kakor vsi priznavajo, je lirik; a pravi lirik, kakor pravijo, zliva v pesni misli in čute lastnega srca, tako, da so teži v odsev lastnega dušnega življenja. In to hoče biti, to v svojih pesnih zvesto izraziti tudi naš pesnik, kakor naznanja v „Uvodu“.
Poet le malokomu znan,
Leži po svetu razmetan;
Da kip njegov bi vam podal
Raztresene sem ude zbral —
Ne vseh! ... a kdor pregleda te,
Spozna mu glavo in srce!
Toraj, „glavo in srce“ nam hoče pesnik v pesnih razodeti, in sicer kot pravi lirik, svojo glavo in srce, to je, svoje misli ali nazore in svojo čute. Zatoraj pa bo vsakdo beroč njegove pesni, in tako tudi „Ujetega ptiča petje“, ne mislil na kakega drugega človeka, kteri ima vpodobljen biti pod ptičem, nego na pesnika samega, na stan in okoliščine njegovega lastnega življenja. On sam je toraj vjeti ptič. A znano je, da naš pesnik je katolišk duhoven. Zatoraj pa ta ječa njegova ali kletka — druga ne more biti kakor ona, v ktero ga vklepa njegov duhovski stan, ki res človeka v več ozirih loči od sveta in njegovega življenja, od ljubeče žene in od veselja domačega ognjišča; res, osami ga, da tem laglje zamore vse svoje duševne in telesne moči posvetiti trpečemu človeštvu in višjim vzorom, vse to pogreša pesnik in za to svoj stan imenuje ječo.
Ostrigli, oh, so mi peroti,
Da ni mi moč v sinji zrak,
Čez hrib in dol ...
Za mano ure solnčne sreče.
Pred mano groza temnih dni.
Glasno tam bratov zbor prepeva,
Tu moj izgublja se vzdihljaj.
Z družino drug tam prosto leta,
A meni svet je ves ocvetel,
Nikdar ne bodem gnezda pletel,
Gojil mladičev nikedár.
Zarad tega toraj, kar se po sedanji cerkveni napravi ne dá ločiti od duhovskega stanu, zarad tega pravim, pesnik žaluje in svoj stan imenuje ječo. Toda ničesa bi jaz ne imel proti temu, da bi le pesnik ne trdil, da so ga drugi v to ječo pahnili in mu vzeli prostost.
Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo
Ko zláto vzeli ste prostost.
In prav za to tem neusmiljenim britko očitaje peva:
Samotno v kletki bom popeval,
Dokler ne poči to srce,
Vam dušo mrzlo bom ogréval
In sebi bom hladil gorjé!
Zakaj mrzlo dušo? Zato ker so tako neobčutljivi, da so ga zaprli. A prav tu laže pesnik. Kdo je hodil drug za drugim? Ali je bogoslovje njega prosilo, ali je on v bogoslovnico prosil? Kdo ga je zaprl? Sam. Kdaj. Morda ko ni imel še sedem let, da ni mogel razsoditi, kaj počenja, kako važen je korak, kterega stori, važen in odločljiv za vse življenje? Ne, imeti jih je moral vsaj dvaindvajset predno se mu je dovolilo „oslepiti“ se, „zakleniti“ se v ječo. V tej starosti pa je lahko dobro spoznal važnosti in dolžnosti tega stanu, tako, da mu je bilo mogoče prosto odločiti se; tudi je vedel, da kdor se zaklene, ostane zakljenjen do smrti. In ker je ta korak tako važen in osodepoln, dá sveta Cerkev mladeničem več časa v pomislek, da se ne bodo morda pozneje kesali; cela štiri leta pripravlja jih k temu in predno se zadnje odločijo, jim zopet važnost tolikega stanu živo pred oči stavi, in to kolikor vem, tako tehtno, da se zna človek brže zbati, nego pa nepremišljeno vloviti so v „kletko“, za ktero bi morda ne znal imeti poklica. Prosto toraj in samovoljno se je odločil za kletko. In vendar toži, in vendar tožbo ponavlja, da je „zaprt“, da mu je prostost „vzeta“, da se mu je sila storila. Sam je hotel tako, in vendar odgovornost za svojo nesrečo zvrača na druge. Kako to?
Poglejmo, predno poskusimo rešiti to skrivnost, še neko drugo pesen, ki se zdi omenjeni po duhu zelo sorodna; naslov ji je: „V celici“. Le-tu mlad samotar tako toži:
Moj dom je nizek in tesán,
Brezmejno to srcé.
Če brat zaklépa samostán,
Kdo vklêne pa željé?
Zapústil svet sem mladolet,
Se v celico zaprl,
Umrl je za-me celi svet,
Jaz nisem zanj umrl,
Zabiti ga mi môči ni,
Vživáti ga ne smem;
Plamén, ki v srci mi gorí,
Morím in mrjem ném.
Toraj kakor zgorej „vjeti ptič“, tako tudi tukaj samotar pravi, da je sam prostovoljno svet zapustil in „se v celico zaprl“ in vendar ob enem toži, da mu „brat zaklêpa samostan“! Ker je sam hotel, umrl je zanj celi svet, vendar zanj svet ni umrl, ni mu moči zabiti ga, in zastonj gasi plamen, ki v srcu mu gori, ugasniti ga ne more! Vidimo toraj, da za to, kar je sam hotel, druge odgovorne dela, kakor v prejšnji pesni. Vprašamo toraj spet: Kako to? Gotovo zato, kar kdo prostovoljno hoče, je tudi sam odgovoren, in ravno zato se dobra dela poplačajo, a slaba kaznujejo; ker pa pesnik za to, kar je sam hotel, noče biti sam odgovoren, ampak druge toži, nam hoče s tem reči, da to kar je hotel, ni prosto hotel, ker ena reč je hoteti, druga pa prosto hoteti. In to, kakor se razvidi iz obeh pesnij, morali bi oni, ki v imenu cerkve sprejemajo od mladeničev ali mož obljube ali zaveze za celo življenje, dobro vedeti in prosto hotenje od neprostega ločiti. Ker človek le hoče, a ne prosto, ne more se ga storiti odgovornega za to, kar hoče in Cerkev ne ravna prav, da ljudi veže s takimi obljubami. Zdi se toraj, da pesnik taji v človeku prosto voljo. In res, oglejmo si natančniše zadnjo kitico. Tu govori pesnik, da mu „ni moči sveta zabiti“, in „plamena, ki v srci gori“, ne umoriti. S temi besedami pesnik v človeku priznava poleg volje še drugo moč, ki je silnejše od volje; zatoraj pa volja ne more biti več prosta. In akoravno se zdi, da zdaj prosto hoče, vendar to ni res, ampak le zdi se, ker vedno je odvisna od notranje moči, od plamena, ki gori v „brezmejnem srci“. Ako ta začasno tli, kakor iskra pod pepelom, tedaj se „za zdaj“ volja prosto dvigne; kakor brž pa plamen švigne kvišku, ubogi volji zažge peruti, da z visočine na tla telebi. A volja, ki je tako odvisna od „plamena“ v srci, da se le takrat samooblastno giblje, ko gospodar spi, ko pa on čuje, vso oblast in samostojnost izgubi, taka volja ni volja, še manj pa prosta volja. In ravno zato pesnikov samotar vso odgovornost za svojo nesrečo, zavrača na tiste, ki so ga tako „zaprli“, da uiti ne more, hoté nas s tem podučiti, da akoravno je takrat hotel, vendar tako ni hotel, da bi ga smeli za to hotenje odgovornega delati, t. j. da ni prosto hotel.
Tajiti pa prosto hotenje človeške volje je nauk zavržen od cerkve. Saj hotenje v človeku trdil je n. pr. tudi Baj, a kar je tajil, bilo je prosto hotenje in bil je ravno zarad tega nauk njegov zavržen od Pija V. in Gregorja XIII. Ta nauk je popolnoma protinaraven, soroden panteističnim doktrinam (naukom, da je vse bog) ali prav za prav popolnoma panteističen; ker panteizem sam priznava sicer hotenje neskončno večne božje substancije (narave), ktero se razodeva ali javlja v hotenji posamnih ljudi, a kar taji, je ravno hotenje, ki se prosto odloči za to ali za drugo dejanje. In res nič drugače ne uči o volji človeški oče modernega panteizma, Spinoza. On v četrtem delu svojega nravoslovja trdi, da je človek svojim čutom nasproti popolnoma onemogel in le od slučaja zavisen. Prosto hotenje po Spinozi obstoji v tem, da si je človek svojega poželjenja svest, vzrokov pa ne, kteri poželjenje določujejo. Na drugem mestu pravi: ako bi kamen, kterega iz roke zalučiš, osvestil se, bi verjel, da prosto leti, ker mu ni znano, kdo ga je vrgel. Tako tudi človek meni, da prosto hoče in dela, ker mu ni znana moč, ktera ga goni. Fiat applicatio! Vsekako toraj, da izrečemo sodbo v najmilejši obliki, pesni, kakor so „Petje vjetega ptiča“ in „V celici“, dišé, močno dišé po panteističnem duhu in to toliko bolj, ako se jih razmotruje v luči, ktero nam je prižgal pesnik v svojem „človeka nikar“. In ker se je, kakor sem že zgoraj omenil, ta panteizem v našem veku zavil na pesimistično stran in je kot tak sosebno po Stritarji z Nemškega privél tudi v naše slovstvo, zdi se, da je tudi naš pesnik nevedé in prostonehoté, ker zdi se mi kar nemogoče, da bi katolišk duhoven vedé in hoté vpodobljal v svojih proizvodih nazore, kteri v bistvu vničijo krščansko vero; da značajen človek, priznavajoč jih za resnične, ne bil mogel še en dan ostati kristijan, tem manj duhoven krščanske vere. A ravno zato pa pričakujem, da bode naš pesnik, ko omisli drugo izdajo svojih prekrasnih poezij, omenjene pesni, in če je še kaj druzih takih, izpustil, ali jih toliko predelal, da se ne bo veren Slovenec več spodtikal nad njimi.[1] Ako dočakamo pa celó drugi zvezek njegovih poezij, upam, da nam ne bo več kalil veselja s takimi nazori, ki so z vero in nravjo slovenskega naroda v nasprotji, ker žalostno bi res bilo in sramotno, ako bi ravno oni, ki so že po svojem stanu poklicani narod učit in branit mu najcenejšo svetinjo, sveto vero, da bi ravno oni dajali verskim nasprotnikom v roke najhujše orožje proti veri sami.
Toda zdi se mi, ljubi Mirko, kaj mi boš očital; to isto, kar sem slišal že od marsikoga, ko sem izrekel svoje mnenje o našem pesniku, to namreč, da sem prestrog; da pesnikom ne velja enaka mera, kakor drugim pisateljem; pesniku, da to in tako peva, kakor se v trenutku čuti navdihnjenega, on, da ne more tako kakor drugi „trezni“ pisatelji odgovoren biti za to, kar mu iz srca skipi. Tako in enako govorjenje je večkrat slišati.
A vprašam, kaj je pa pesnik? Ni li človek, kakor vsakdo drugi? Bodimo trezni, Mirko, in ne dajmo se omamiti od praznih idealističnih sanj, ktere nahajamo večkrat pri Nemcih, posebno pri Schillerji, ki o umetnosti in umetnikih govori tako napeto, kakor da bi bila umetnost res nekaj absolutno božjega, umetniki pa višja bitja, prevstvaritelji človeštva in njega odrešeniki. Umetnost ni absolutna, ne sama sebi namen, ona je nekaj čisto človeškega, umetniki pa v ničemer višji od drugih ljudi kot takih, akoprav znajo biti blažega srca in bolj rahločuteči od druzih. A prav zaradi tega, ker je umetnost čisto človeška, je tudi kakor vse človeško, strogo podvržena zakonom resnice in nravstvenosti, in tako tudi umetnik nič manj kakor vsi drugi ljudje. Karkoli umetnik ali v besedi ali drugače vpodobi, ima kak pomen, je toraj kaka misel ali ideja. Vsaka ideja pa, ali se zlaga z resnico, ki je ena in večna, ali se ne zlaga, kaj tretjega je nemogoče. Zatoraj pa prvo, kar zahtevamo od pesnika, je, da se ideja, ktero v pesni vpodobi, zlaga z resnico. Ako zadostuje tej zahtevi, ga odobrujemo, blagor mu; ako ne, mu bomo rekli, da je lažnjivec, kriv prerok, kriv učenik. Da, kriv učenik, ker pisatelj vsak, a posebno še pesnik, se že nekako po svojem poklicu postavi drugim za učenika. Da, kriv učenik, ker pisatelj vsak, a posebno še pesnik, se že nekako po svojem poklicu postavi drugim za učenika. Ako tedaj kaj neresničnega izrazi v svojih pesnih, s tem druge krivo uči in zapeljuje. Vem dobro, da pesnik ni filozof ali matematikar, ki suho in strogo pojmove vpredeli, ter trezno in hladno razloži svoje stavke; ne, pesnik dá svojim mislim vse drugačno obleko, meseno in krvéno, bojno in mnogolično, on skuša najprej dopasti in po tej poti priporočiti svoje ideje. Vendar pa to pesnika nikakor ne oprosti od splošne dolžnosti, da mora biti pokoren resnici.
Tudi ne sme biti pesnik, kakor pijanec, ki izgubi zdravo pamet. In bodi navdušenje njegovo še tako veliko, vendar toliko trezen mora biti, da karkoli in v kterikoli obliki govori, ve, kaj govori in ali se zlaga z resnico ali ne. Navdušenje, pravo, blago navdušenje, je le duševno navdušenje, ki izvira iz čistega spoznanja višjih resnic in iz ljubezni do višjih idealov; in akoravno se v človeku temu duševnemu navdušenju primeša tudi čutnost, mora vendar ta pokorna biti prvemu, in kakor brž čutno navdušenje premaga duševno, luč duha otemni, to je pa človeku nedostojno, ker tako se da premoči od nižje čutnosti in se odpove razumnosti, v kteri obstoji njegova dostojnost in prednost pred živali; tak pesnik je podoben nesrečnemu pijancu, ki ne more ne misliti, ne prosto hoteti, ne pametno govoriti. Ako je pa tako najvdušenje človeku nedostojno in poniževalno, recimo, da pesnik mora biti, ako hoče obvarovati dostojnost človeško, kar je dolžan vsakdo, da mora biti trezno — navdušen: le to trezno navdušenje je dovoljeno. V takem navdušenji pa si je v svesti, kaj misli in govori, ve tudi, se li to zlaga z zakoni resnice ali ne. A pesnik, trdim, mora še bolj vesten biti, ko vsak drug pisatelj, da resnici zvest ostane in se varuje celo sence, ktere koli zmote, bolj pazljiv kot učenjak, ki v strogo znanstveni obliki razodeva ljudem svoje nazore; pesnik namreč, kakor umetnik sploh, skuša več ali manj dopadati in se tako priljubiti, njegova oblika mora mikavna in vabljiva biti, da se prikupi; učenjak govori naravnost razumu, oblika vabljiva ali ne, navadno suha in pusta, je skoro popolnoma pristranska, le razlogi veljajo, ktere podaje razumu v dokaz tega, kar trdi; tukaj ne vpliva na razum lepa oblika, tako da lahko trezen ostane in z jasnim očesom resnici v obraz gleda, ter nepristrano sodi. A drugače je pri pesniku, ki se po mikavni obliki, po skladnem izbranem govoru prej skrivno vkrade v srce in potem, ko je to očaral, potegne za seboj tudi razum, tako da slednji se vidi skoraj vselej nevedoma vjetega srčnim čutom vzbujenim od glasu pesnikovega. In tedaj ni več tako lahko razuma oprostiti od oblasti srca, ker vsakdo ve, kako mogočno je v človeku srce in čuti njegovi, ti-le navadno človeka vodijo, in kjer je čut srca, tam so tudi misli, tam vse duševno življenje. Pesnik vlovil je tudi razum pridobivši si srce, in akoravno morda razum spozna napačnost nazorov pesnikovih, nam je vendar težko dejanstveno priznati resnico, ker ranjeno srce in v njem razburjeni čuti vlečejo ga na nasprotno stran. In tako se zgodi, da z razumom lahko reče: Video meliora proboqne, s srcem pa mora tožiti: deteriora sequor. A prav zarad tega, ker pesnik najpred vpliva na nežnišo iu šibkejšo stran človeške narave, ktera se tako lahko gane in rani, mora paziti, da v pesnih izraža čiste in zdrave, z resnico zlagajoče se ideje, ako neče srca ostrupiti. Že marsikakega mladeniča, preljubi Mirko, našel sem v največe zmote zapeljanega po pesnikih. In prepričan sem, da bi nikdar ne bili prišli do tako krivih nazorov, ako bi jih bili v drugačni, recimo v prozni neolikani obliki pred oči dobili. A pesnik kakor Sirena s svojo vabljivo in očarovalno obliko, ki ušesu tako močno ugaja, zvabil jih je in speljal s poti resnice. Čim večji je pesnik in čim popolniša pesni njegove oblika, tem nevarniši je za nevednega mladeniča; premagan namreč po prvem vtisu pesniško obliko in morda po vsi pravici občudovaje to oblikovno dovršenost, se pesniku kakor nezmotljivemu in nedosežnemu slepo vda in ker je v obliki dovršen, misli, da je tudi v nazorih pravi učenik resnice. In tak pesnik je ravno oni, o kterem sem ti, dragi Mirko, v tem pismu tako obširno govoril, toda, kakor sem rekel ne v vseh, ampak le v nekterih pesnih. Ker da ste mu beseda in oblika čarobni in omamljivi, o tem še dvomiti ni, in kdor bi hotel drugače trditi, bi ga jaz še ne poslušal ne. A ravno zato so nektere njegovih pesnij neskušnim nevarne, in sicer tem bolj, ker niso nikjer oni krivi pesimistični nazori tako jasno izraženi, da bi jih človek koj na prvi pogled upoznal. Sam si videl, koliko sem moral preiskovati in dokazovati, predno sem dokazal, da so res omenjeni krivi nauki v njih izraženi. Nevarnost teh pesnij pa poveča pri nas še to, da je pesnik tako nezmerno slavljen in sicer ne le od strani onih, ki so že dovolj pokazali, da so omenjeni krivi nazori njim lastni, ampak tudi od onih, ki pri nas zagovarjajo krščanske principe. Da, kar sem rekel, v polni svesti ponavljam, veri naši, resnici in nravi nevarniših pesni pri Slovencih težko najdeš, kakor so nektere pri našem pesniku. Naj se le enkrat v mlado občutljivo srce globoko zasadi oni prokleti „Človeka nikar!“, imel boš gotovo prej ali pozneje najhujšega pesimista. Tako je v stanu pesnik mladeniča okužiti — in kdo ve, ali ni še nobenega okužil? kdo ve??
Toda čas bi mi bil skoraj končati, kaj ne da, Mirko. Vendar pa bi rad še enkrat našim pesnikom in pisateljem, posebno leposlovcem, priporočil največjo previdnost. Da ponovim spet, kar sem že rekel, umetnosti naloga je človeštvo povzdigovati in blažiti, zategadel stoji pravi umetnik nad drugimi navadnimi ljudmi, rekel bi, kakor nekak prerok ali učenik. In naj bi nikdar ne vspozabil tega odličnega stališča, na kterega stavlja ga že splošni čut človeštva. Nad drugimi stoje in vendar med njimi živeč, druži on dva sveta, realnega in idealnega. Stoji v tej nižji zemeljski realnosti, a gleda ob enem vzorni svet idej in večnih resnic. Naloga njegova je, ljudem, ki se v skrbeh za posvetno tako hitro in lahko poživinijo in postanejo neobčutljivi za vse, kar je vzornega, v mični vabljivi obliki kazati višje ideje v vzornih podobah, da se od časa do časa njihovo oko obrne od nizke zemlje in zamakne v nebeško lepoto in se tako srce navduši za nekaj višjega, nego je to, kar na zemlji nahaja.
Nadzemeljsko lepoto v svojih vzorih slikajoč ne sme sicer zemlje zapustiti, ker tako bi njegov govor ljudem ne bil umeven. Ne, ampak na zemlji mora začeti, v njenih oblikah z nje se počasi povzdigovati v višave, da ljudje za njim v visočine idočim zró, dokler jim z visočine ne pokaže poveličanih obrazov svojih vzorov. In ravno v tem obstoji spretnost pesnikova, da človeka ob vzgledih, ktere deloma zemeljsko-resnično, deloma vzorno slika, iz zemeljske nizkosti povzdigne v višave više popolnosti, kteri se zamore vsakdo vsaj bližati, da le hoče. Kazati nam more v svojih vzorih boj med resnico in lažjo, med krepostjo in grehom, a vse to tako, da čitatelje spodbudi in navduši za ta boj in krepostno življenje. Da pa pesnik, kakor vsak drug umetnik, zamore navduševati za vse to, mora priznati bistven razloček med resnico in lažjo, med dobrim in slabim, mora priznati konečno zmago resnice in dobrega nad lažjo in slabim; ako tega ne prizna absolutno, ni mogoče, da bo koga spodbudil ali navdušil za pravo in krepost. K temu pa je neobhodno potrebno, da veruje v osebnega Boga, brez kterega so pojmi o resnici in kreposti, o pravem in slabem in vsem drugem, na čemur sloni nravstveni red, prazne besede brez vsakega pomena, gole sanje. Priznati mora pa tudi Božjo previdnost, ki očetovsko čuje nad vsakim človekom, Boga svetega in pravičnega početnika nravstvenega reda, ki boritelje za krepost ali v tem ali v prihodnjem življenji privede h konečni zmagi, ki ne pripusti, da bi se resnica z nogami teptala, da bi se nedolžnost in pravica na veke zaničevala, ki gotovo enkrat pripomore junaškim boriteljem, ki so se žrtvovali za njegovo sveto v srce človeško vpisano postavo, k vstajenju in večnemu življenji. A prav tako mora umetnik, ako hoče povzdigniti in blažiti, priznati tudi človeku prosto voljo, v ktere oblast jo postavil Stvarnik srečo ali nesrečo, življenje ali smrt, kar si kdo izvoli; človek si mora biti v svesti te svoje prostosti, a ne sme ga pesnik ali romanopisec ponižati v igračo krute osode, ali v žrtev slepe strasti, kteri ustavljati se ni v človeški moči. Kdor teh temeljnih resnic nravstvenega življenja ne prizna, s svojimi spisi nikogar ne more blažiti, še manj pa navdušiti za vzorno krepost ali vtrditi voljo v dobrem; tak zamore duha le potlačiti; tak na pisateljevanje pusti, da ne bode človeštvo preklinjalo mu spomina (sedaj ali v večnosti).
Slednjič pa bi naši pisatelji ne smeli prezirati še ene prevažne resnice, od ktere je odvisna časna in večna sreča naroda, kteremu pišejo. Ta narod je narod slovenski. In narod slovenski je čisto katoliški narod; že tisoč let spoznava vero, prineseno mu po svetih apostolskih blagovestnikih. Za to vero je narod slovenski veliko, veliko pretrpel, prelil dosti krvi in ne najdemo lahko naroda, ko bi bil za vero in dom toliko žrtvoval, kakor je narod nam mili slovenski. In vedno bi morali v svesti si biti, da zemlja, ktero imenujemo svojo, krije tisoče in tisoče mučenikov svete katoliške vere, in da ni ga kraja, ni kota v naši domovini, ki bi nepoškropljen bil od svete krvi naših pradedov, ki so kakor skala trdni stali v turških vojskah za tisto svetinjo, ktero imenujemo vero. Zakaj? Ker so prepričani bili, da ta vera ni prazna, ampak da pripelje v večno življenje, in ako je častno in sladko bojevaje pasti za domovino, častnejše in slajše je še umreti za vero. To vero si je narod slovenski skrbno obvaroval tudi v šestnajstem stoletji, ko mu jo je hotelo vničiti sprideno plemstvo in meščanstvo prestopajoče k luteranstvu. In zopet in zopet si jo je Slovenec otel, in zopet in zopet pokazal, da ga je volja, resna volja, katoliški cerkvi zvest ostati in le na podlagi katoliške vere razvijati svoje nravne moči. In kakor ga tisočletna zgodovina veže na katoliško cerkev in je vsa njegova preteklost z vero neločljivo zraščena, tako želi in hoče tudi svojo prihodnost njej sami izročiti.
Razodenite že enkrat, vi brezverci, jasno svoje proti-krščanske namene, ktere znate tako previdno zakrivati; da, vrzite že z obličja krinko, ki priprostemu brani zreti vam v obličje; pokažite očitno, kaj mislite in nameravate, in potem pojdite in vprašajte slovenskega kmeta, to zaslombo naše prihodnosti, vprašajte ga, ali hoče za vami in z vami, in prepričali se boste, da slovenski narod ne misli in ne čuti z vami, ker hoče ostati zvesti sin katoliške Cerkve. Toraj, tisto bahanje nekega liberalnega časnika: „Ves narod je za nami“ ni bilo druzega, kakor vedeča in navestna laž. Ne, ne za vami, vi liberalci, narod slovenski je in hoče ostati katoliški. Ta volja narodova morala bi biti vsakemu sveta, posebno pa v naših časih, ko se tako zelo povdarja narodovo pravo in svoboda vesti.
Pred vsemi drugimi pa bi imeli to vedeti pesniki in pisatelji slovenski, ki prevzamejo častno nalogo slovenski narod podučevati in blažiti. Vedeti bi morali, da narod ta izneveriti krščanstvu in odtrgati ga od katoliške Cerkve, je toliko, kakor odtrgati ga siloma od preteklosti in posaditi ga na nova tuja tla. Znano je pa, da se po naravnem zakonu prihodnost razvija le iz preteklosti, zatoraj je vsako silno odtrganje sedanjosti od preteklosti protinaravno in zdravemu razvoju naroda pogubno. In res, odtrgati narod od preteklosti njegove je zamoriti v njem stare tradicije iu zbrisati iz njega spomin na nekdanje stare čase. Ne tajimo sicer, da so ti časi za narod naš polni trpljenja in britkosti, a vendar so slavni, in ko bi tudi ne bili, vendar so naši, kakoršnikoli so. Zadnjič mora narod, ki se izneveri svojim tradicijam, svoji zgodovini, zgubiti ljubezen do domovine. Zakaj namreč ljubimo domovino, ako ne posebno in pred vsem zarad tega, ker je zemlja naših očetov, ker krije v sebi njihova trupla, spomin njihovih krepostnih činov? Da, zgodovino našo, našo slavo, naš narod pokoplje oni, ki mu vzame krščanstvo.
Kdor hoče toraj ta narod naravno odgojevati z besedo ali s pismom, mora se z njim postaviti na njegovo stališče, na krščansko stališče. Zajemati mora iz preteklosti slovenskega naroda in ker je ta krščanski, mora tudi on zvest ostati krščanski preteklosti in njenim tradicijam, zvest onim principom, po kterih se je nekdanja zastarela Evropa in človeštvo prerodilo. Še več. Pisatelj kot pravi umetnik mora v preteklosti stoječ in iz nje govoreč narodu duševno oko tudi v prihodnost obračati; ker je pa narod svojo prihodnost položil v naročje katoliške Cerkve in se hoče le na podlagi krščanstva dvigniti k višji dovršnosti in napredku, zato mora tudi pisatelj takemu narodu svoje vzore kazati v oni luči, ktero je krščanstvo človeštvu prižgalo, od krščanske vere navdihnjen mora tudi svojim umotvorom vdihniti poveličavnega duha krščanskega, ki prešinja vse človeške razmere. Zatoraj pa pravi slovenski umetnik je le tisti, ki Slovencem upodoblja krščansko čeznaravno lepoto. Ako pa že tega noče, smemo zahtevati, naj vsaj ničesar ne izraža, kar je krščanstvu nasprotno, naj ne taji resnic, brez kterih krščanstvo ostati ne more. Resnice pa, brez kterih krščanstvo, kot pozitivna vera, pade, so pred vsem te-le: da je Bog, oseben, nadsveten, zatoraj tudi resnica le ena; da je bistven razloček med dobrim in slabim; da ima človek v sebi duhovno dušo, zatoraj tudi prosto voljo. Kdor te naravne resnice v svojih spisih kakorkoli taji ali dvoumno o njih govori, je sovražnik krščanstva, sovražnik in izdajalec slovenskega naroda. To naj bi pretehtal vsak, ki se čuti poklicanega slovenskemu narodu pisariti.
Sicer pa, preljubi Mirko, me prav veseli, kar si mi zadnjič pisal, da si že omislil si raznih modroslovskih del in da ti bode odslej prva skrb filozofično se izobraziti, kar je, kakor sam priznaš, vsakemu omikanemu neobhodno potrebno, ako se noče dati drugim slepo za nos voditi. Morebiti da imaš še ktero vprašanje, še kak dvom; toda upam, da se bodem o teh in druzih rečeh s teboj še pogovarjal, ko se z Dunaja povrneš, ako se mi ne bo zdelo morda primerniše že prej zopet ti pisati. Zdrav ostani.
Tvoj Dr. Anton Mahnič.
- ↑ Žalibog, da se to ni zgodilo, dasiravno je bil na to opomnjen takoj o začetku prve izdaje. Vredn.