Razkadil se je dim . . . Sedel mrak je na Montjuich.
Zavrisnil trop je morilcev, jezuitov črnih,
posnemačev Torquemade iz časov temnih,
tulil je rabljev trop, kakor da obsedel ga je njih hudič:
»Mrtev je Ferrer! Duh njegov strt v prah! –
Stebrov starih ne bo nam več podiral,
dogem naših, inkvizicije ne bo zatiral;
rešen je naš plen, preminul je vsaki strah!
Hoj! Zatrt je sled svobodnih šol;
kakor on, v grob so pokopane —
a kar je v grobu, več ne vstane . . .
Ferrer je mrtev! Raduj se španski Izrael!«
Tulil je morilcev črnih trop,
rabljev jezuitov, nuncev okutanih,
stvorov nasilnih, krvi pijanih —
piroval na morišču je krvavoroki pop.
A stoj druhal! Kakor vihar, ki drvi čez plan
in debla trohla v prah podira,
kakor potres, ki vulkane odpira,
privrši čez ravan revolucije orkan!
Mračni Montjuich — črna noč je svetli dan.
Morišča stebri so razvaline, —
trop morilcev groze mrje gine —
nad njimi vstaja Ferrer, velikan . . .
»Gorje! Ferrerjev duh vstaja!« — » »Haha!
Trepetajte! Kratek je triumf, veselje vaše!
Prihaja dan plačila, osvete naše!
Umorili ste telo — niste ubili duha!« «
Njegov duh živi; naprej, naprej hiti . . .
Rušijo se v prah morilcev troni,
nešteti za njim vstajajo milioni —
danes bolj, kot kdaj poprej, Ferrer živi!
