»Preprosta« Meta
| »Preprosta« Meta R. A. |
| |||||||||||||
Ležala je v rakvi, v svečanem veličastvu smrti, tako mirno in spokojno, kakor bi bila pravkar zaspala. Zdelo se je, kakor bi se držal njenih ust še zadovoljen smehljaj, ki je tako pogosto krožil okoli njenih ust.
Nisem mogla odtrgati oči od njenega nagubanega obraza, ki ga je obdajal okvir sivih las, na njem pa je ležal sij smrti ter od dela skrivljenih prstov, ki so oklepali malo medeno razpelo in okoli katerih je bil ovit rožni venec z obrabljenimi jagodami, kolikokrat so pač polzele le-te skozi njene prste! Saj je imela rožni venec skoro vedno v rokah, odkar ni bila več za vsako delo. Morebiti je bila to edina molitev, ki jo je »preprosta« Meta znala. Tako so jo namreč imenovali, da so ji prihranili krepkejše izraze za njeno omejeno razumevanje in znanje!
Že od zgodnje mladosti so ji dajali raznovrstna imena, ki naj bi povedala, da ni pri pravi pameti. Saj ljudje so tako hitro pripravljeni za svojo obsodbo in nič ne vprašajo, ali je pravilna ali ne. V svoji nepremišljenosti z eno besedo nalože ubogemu sočloveku zasmeh ali zaničevanje na rame, ki ga mora potem nositi vse življenje.
Ker je bila Meta boječa, oplašena deklica, ki je počasi razumevala in si težko zapomnila, je s plašnimi očmi in vedno molče ogledovala nervoznega, z delom preobloženega vaškega učitelja, kateremu je bila res ovira pri pouku. Kot duševno nerazvito so jo odstranili iz šole. Kdo pa bi imel tudi čas — bolje povedano: kdo bi imel dovolj ljubezni in potrpljenja, da bi se ukvarjal s takim otrokom?
Pa vendar ni bila Meta nezmožna za učenje, pač pa se je res počasi razvijala. Seveda pa na tako drobne variacije v šoli ni mogoče misliti; tudi doma so bili kar zadovoljni, da je Meta le znala delati; to je bilo glavno.
In je delala, pridno delala ter se skrivala pred skritimi in javnimi očitki in največkrat skritimi trpinčenji svojih tovarišic, katerim je bila vsak dan za tarčo. Molče pa je prenašala tudi preziranje odraslih.
Tako ravnanje z otrokom seveda ni bilo posebno prikladno za njen boljši in hitrejši razvoj, ampak prav nasprotno. Kakor pretepen pes je tudi ona postajala vsak dan bolj zmedena in manj priročna. Do govorjenja, zlasti pa do prerekanja nikoli več ni prišla.
Ko so ji starši umrli, je prevzel njen starejši brat malo posestvo in Meta je ostala pri njem kot dekla. Ko pa so njegovi otroci odrasli, da so bili za delo, je postala Meta nepotreben jedec pri hiši in je morala služit k tujim ljudem.
Dolga leta so jo prerivali tuji ljudje iz službe v službo, pa vendar si je prihranila nekaj za stara leta.
Zasmehljivi pridevek »preprosta« Meta pa jo je spremljal kakor slabo znamenje. Sočutje in ljubezen sta bila le redko posejana v njenem življenju, brezbrižnost, zaničevanje in celo surovost pa so rastli bohotno ob njeni življenjski poti.
Potem pa je Meta oslabela in bolehala. Ker ni mogla več služiti, je prišla na svoj rojstni dom, kjer ji je brat neprostovoljno, le zaradi zadnje volje umrlih staršev, prepustil malo podstrešno sobico.
Zdaj se je začelo za Meto boljše življenje. Sorodniki so jo sicer srečavali z vidno neprijaznostjo in nenaklonjenostjo. Toda ona je bila do njih vsa tiha in ponižna, da so končno prav lahko shajali v skupnem življenju. Vsa srečna pa je bila, da je zdaj lahko redno hodila v cerkev in mnogo molila.
To je bilo zdaj njeno najljubše delo. Bila je res preprosta, otroško pobožna duša. Njeno versko znanje je bilo res le malenkostno in primitivno. Tudi o nebesih je imela čisto otroške predstave. Toda nanje je mislila rada in z nekakim napetim pričakovanjem, kakor da se že vnaprej veseli njihovih krasot.
Kadar je bila pridiga o nebesih in so žarki nebeške tolažbe in nebeškega veselja zažareli iz teh besed, kadar je slišala preroška poročila o nebeški radosti, o kateri »oko ni videlo in uho ne slišalo« in kjer bo »Bog obrisal vse solze«, takrat ji je obraz zažarel in je v otroškem zamaknjenju sklenila roke. Da bi si ta prelepa nebesa primolila, to je bila njena največja skrb in najvažnejša naloga.
V zgodnjih jutranjih urah, ko so še vsi spali, celo pozimi pred jutranjo zoro, so se že slišali njeni drsajoči koraki po še tihi vaški cesti.
»Ha,« 'preprosta' Meta že teče v cerkev!« se je ponorčeval ta ali oni. Meta pa je klečala, v veliko staro volneno ruto zavita na cerkvenem pragu, da je mežnar odprl vrata. Ni se bala ne mraza ne snega; zato se ni pritoževala, če je čakala tudi pol ure nanj. Potem pa je oddrsala tipaje ob končnicah cerkvenih klopi — tudi videla je že zelo slabo — na svoj navadni prostor.
Vedno sem jo videla na enem in istem prostoru za velikim stebrom. Vedno je klečala, z izrazom tihe zbranosti v nagubanem obrazu, povsem mirno, z rožnim vencem v rokah. Oči je imela zaprte, da bi človek mislil, da spi, ako bi se ji ustnice ne gibale in jagode rožnega venca ne drsele enakomerno med prsti.
Ko je bila božja služba končana, še Meta ni takoj odšla iz cerkve, če je le bila še kaka sv. maša, je ostala še v cerkvi. Vmes pa je molila križev pot. Oprijemaje se klopi je hodila od postaje do postaje. Pri vsaki postaji si je z roko zasenčila oči, stopila prav pod podobo in napenjala oči, da je še ujela vsaj nekaj, kar je slika predstavljala. Ko si je na ta način ogledala sliko, se je pobožno pokrižala in pokleknila. Navadno je odmolila do pričetka druge maše polovico križevega pota. Drugo polovico je nadaljevala po maši.
Nekega dne pa stare Mete ni bilo na njenem navadnem prostoru v cerkvi. Takoj sem si mislila, da je zbolela in sem šla pogledat k nji. Mala Metina sobica je bila polna ljudi — pravkar so jo našli mrtvo.
Povsem oblečena in na videz pripravljena za odhod v cerkev je sedela ob vratih, s srečnim nasmehom na obrazu in z rožnim vencem v že trdih in mrzlih rokah. Najbrž je nameravala pred odhodom še nekoliko posedeti, ker je bilo še prezgodaj. Tako je tiho zaspala in se v nebesih prebudila ...
Stala sem pred njeno krsto in sem se zamislila v njene mirne poteze.
Kako blaženo je bilo to prebujenje! In kako visoko se je primolila v nebesih s svojimi večnimi rožnimi venci! Bog je po svojem božjem načinu precenil nebogljeno in zaupljivo jecljanje njenih starih ust,otroško pobožnost njene duše. Pred njim je taka molitev dragocenejša, kakor najbolj učena teološka razprava, pri kateri je lastna učenost in lastna čast edini namen.
O, ti uboga »preprosta« Meta! Ti prav res v svojem življenju nisi napravila prav nič velikega, saj si bila samo preprosta dekla. Da bi mi vsi s svojo namišljeno učenostjo in pobožnostjo dosegli to, kar si ti že dosegla! Potem sem pokleknila, da pomolim za njen večni mir. — Pa sem se vrnila in ji prinesla cvetove pravkar razcvele hortenzije in sem jih položila na njene uvele roke. To je bilo tudi edino cvetje, ki je krasilo njeno krsto . . .