Čarmelada
| Čarmelada Kje rastejo bonboni Ida Mlakar |
| |||||||||||||
»Kaj bova pa zdaj?« je coprnička Štumfa zadovoljno pomigala z ušesi. »Starim copram sva en dva tri zacoprali vezalke v špagete. Hec bo, ko si bodo obuvale čevlje, kajne?« Coprnička Kuštra je bila čisto tiho. »No, boš kaj rekla Kuštra?« je ugibala Štumfa. »A si popila čeber slabe volje?« Kuštri ni bilo do smeha. Zjutraj sta coprkuhljam sunili lonec slabe volje in jo zlili starim coprnicam v kavo, zato sta morali ves dan brisati prah s coprniških bukev in jih prenašati zdaj sem zdaj tja. Kuštra je nagubala čelo. »Veš, kaj, Štumfa,« je rekla nazadnje. »Tega se ne grem več. Ta ciper coper je butast. Zmeraj coprava po tvoje in zmeraj kaj zašuštrava.« Štumfa je užaljeno pomežiknila. »Če ti ni všeč, pa copraj po svoje.« »Hočem poskusiti še kaj dobrega, razumeš,« se je usajala Kuštra. »Recimo... Recimo...« so se ji zabliskale oči, »čarmelado.« Štumfa je zavila z očmi: »Oh, daj no, Kuštra. Koga pa briga čarmelada.« »Mene,« je rekla Kuštra. »Če bi kdaj pokukala v čarovniške bukve, bi vedela, da coprkuhlje vanjo zakuhajo najboljše, kar ljudje po neumnosti zabrišejo stran. Rada bi vedela, ali so kaj pofulile tudi nama.« »Kaj na primer?« »Ne vem. Prav to me zanima.« »Si ti koza,« je rekla Štumfa. »Čarmelada je nezdrava. Pa še redi.« »In?« je rekla Kuštra ter se postavila pred ogledalo, v katerem je odsevala njena okrogla pojava v pikastih supergah. »Mene že ne moti. Jo bom pa sama poskusila.« Štumfa si je popravila svoje črtaste nogavičke in se s kazalcem potrkala po čelu: »Zmešalo se ti je,« je zavpila. »Če se čarmelade ne maže na kruh, potem ni prava marmelada. Pa še dol, v klet, med duhce je treba ponjo.« Kuštra je prezirljivo prhnila: »Čarmelado je treba jesti s prsti, trapa. Kar tukaj ostani, grem pa sama.« Štumfi se je zaletelo. Kuštra nikoli ni firbcala brez nje. Vedno sta držali skupaj kot kruh in marmelada. Pri vsaki trapariji in kozlariji. Kaj pa zdaj? Ali nista več prijateljici? Se bosta kar takole razšli? Zaradi trapaste čarmelade, ki je še poskusili nista? Kuštra se je odločnčo zasukala na petah in izginila po temačnem hodniku, naravnost proti čarovniški shrambi. »Počakaj malo,« je zaklicala Štumfa. »Če nameravaš stikati za čermelado, grem s tabo.« »Saj ni treba,« jo je zavrnila Kuštra. »Polulala se boš.« Štumfa je otrpnila. Zabliskalo se je iz zagrmelo. »Duh te bo ugriznil v rit,« ji je užaljeno zagrozila, a Kuštre že ni bilo več. Spodaj v kleti se je še enkrat zabliskalo. Dvoje rumenih očes se je zabliskalo v temi, da se je Kuštra stresla od groze. Ko bi bila vsaj Štumfa poleg! Naenkrat jo je oplazilo nekaj mehkega. »Duhci!« je zavreščala kakor sraka. Ne niso bili duhci. Coprnička je z velikim olajšanjem pobožala velikega mačka. »Uh, Pacek, si me prestrašil!« je zavzdihnila. Pacek je zamijavkal, skočil na omaro in coprnička je na vrhu zatipala ključ. »Zdaj pa brž,« je rekla Packu in odločno odklenila vrata. »Prehiteti morava Štumfo, sicer adijo, čarmelada.« Coprnička je vstopila v shrambo. Kakšen prizor! Pred njo se je razgrnilo za na stotine polic. Bile so nabasane s steklenimi kozarci, konzervami, steklenicami in vrečami, v katerih so bile skrbno shranjene posebne čarovnije, za katere male coprničke še slišati niso smele. Krščenmatiček! Koliko je bilo tukaj coprnij. S kozarcev so jo bodle v oči nalepke, na katerih je bilo z umetelno pisavo zapisano, kakšna je njihova vsebina. Kuštra je sklenila roke za hrbet in z velikim zanimanjem brala: »Vlooož-vloženi uroki proti kol-can-ju; džeeem iz pre-tla-če-ne jeze; vloženi hudi po-gle-di; urok proti kašljanju iz zaaadrege; posušene skrrrbi; skiiisana pamet...« Koliko vsega! Kuštri se je v glavi vrtelo od napisov in polic. Le kako naj med temi coprnijami najde čarmelado? »Pacek, pomagaj,« je zastokala, »ti gotovo veš, kam so jo skrile.« Pacek je skočil s police in stekel, kolikor so ga noge nesle, Kuštra pa za njim. Naposled sta se ustavila pred vegasto polico, na katero so bili postavljeni kozarci za vložene kumarice. Tam je bilo z velikimi tiskanimi črkami napisano: ČARMELADA. »Jupi,« je zacvilila coprnička in zaplesala po shrambi. Končno je našla, kar je iskala. Na tleh, poleg nje, je sedela Štumfa. V obraz je bila čisto bleda od jeze. »Kakšna čarmelada neki. Kozarcev se sploh ne da odpreti,« je godrnjala. »Zakaj pa ne prebereš, kaj piše na listku,« je rekla Kuštra in ji potegnila kozarec iz rok. Na njem je bilo z lično pisavo napisano: ČARMELADA - Z OKUSOM PO? Kuštra je osupnila: »Štumfa, posvetilo se mi je! Coprkuhlje so v čarmelado zakuhale nekaj tako dobrega in nekaj tako močnega, da vse drži skupaj. Bom jaz odvila pokrovček!« »Če se pa ne da.« »Seveda se da. Samo pogruntati morava, kaj sva pred kratkim zabrisali stran!« »Kako naj pa vem?« »Premisli malo.« Štumfa se je popraskala po glavi in rekla: »Hja, predvčerajšnim sem vrgla stran žabji krempelj...« »Ne gre,« se je naprezala Kuštra. »Pa medenjake iz požgečkanega testa, ki so se zažgali.« »Še vedno ne gre.« »Jaaa, pa pravljično prejico, ki se je čisto zafecljala in škarjice a ponedeljkovo bližnjico, ki so se zlomile. Kaj jaz vem.« Coprnički sta malo počakali. Nič. Tuhtali sta in gubali čelo. »Veš, kaj, Kuštra,« je zašepetala Štumfa in se oprezno ozrla naokrog. »Zdi se mi, da sva vrgli stran nekaj najdragocenejšega - najino prijateljstvo.« Pok. Pokrovček je v hipu odletel v zrak in iz kozarca se je izvil sladek in svež vonj po mandarinah, ki je napolnil ves prostor. Coprnički sta očarano strmeli v sadeže, ki so se sklanjali z vej, tik pred njunimi očmi. To je bila zares močna čarovnija - tole prijateljstvo. Zadišalo je tako omamno, da sta se v hipu spomnili nanj, čeprav je bilo še pred kratkim zavrženo in stlačeno v kozarec. »Mmmm, nisem vedela, da ima okus po mandarinah,« se je začudila Kuštra. »Le zakaj?« »Zato, ker si jih vedno deliva na pol,« se je domislila Štumfa. »Potem pa kar hitro,« se je navdušila Kuštra. »Poliživa čarmelado, preden naju coprkuhlje odkrijejo.« Štumfa je potunkala prst v kozarec in zagodrnjala od ugodja. »Mnjami,« je dodala še Kuštra in pomigala z ušesi. Tako sta nekaj časa sedeli in se basali s čarmelado. »Hej,« je rekla Štumfa nenadoma. »Vsega pa ne smeva pojesti sami.« »Zakaj pa ne?« »Ker jo mogoče potrebuje še kdo.« »Hočeš reči, da so stare copre pofulile prijateljstvo še komu?« »Jasno,« je rekla Štumfa. »Na kupe prijateljstva so že strpale v kozarce. Saj vidiš, da ga je vedno manj.« »Zato pa ljudje ne držijo več skupaj. Ker ni čarmelade,« se je posvetilo Kuštri. Coprnički sta malo tuhtali, kako in kaj. »O, pajade,« sta rekli nazadnje in znosili vso čarmelado na tržnico, kjer jo lahko dobi vsakdo, ki so mu coprnice sunile prijateljstvo. In tako je, vidite, čarmelade med nami še zelo zelo veliko. Nič strahu, da ne bi mogli odpreti kozarca. Čisto lahko je, če se le spomnite, da je najboljša in najmočnejša čarovnija - držati skupaj. Zato pa - čarmeladci vseh dežel, združite se! Samo nikar si ne pozabite polizati prstov!
ČARMELADA IZ MANDARIN
Sestavine za 1,5 dcl marmelade: sok 3 mandarin, 10 dkg zlatih rozin, 1 žlica medu, 2 mandarini, cimet Z multipraktikom zmeljemo 10 dkg zlatih rozin, ki smo jih čez noč namakali v vodi, v soku treh mandarin, da dobimo gosto kašo. Dodamo drobno narezane koščke mandarine, ki jo dobro očistimo nitk in jo primešamo v kašo. Dodamo pošteno žlico medu in cimet. Marmelade ne kuhamo, zato lahko v hladilniku stoji samo nekaj dni.
Dober tek!