Čarobna beseda

Čarobna beseda Jana Bauer

Spisano:	Škodnik Ana
Viri:	Čarobna beseda (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mojster izvirnosti

Noč se je prevešala v dan, Agnir, mojster izvirnosti, kakor so ga imenovali Hojlandrijci, je spokojno sedel na robu mogočne pečine, ki se je strmo dvigala nad plivkajočo vodno gladino. Njegove roke so sklenjene počivale v naročju dolge rjave tunike, plešoče v vetru, ki mu je kuštral črne lase. Zgubljene hlače, predolge za majhno postavo, so bile nekajkrat zavihane. Sedel je nagibno, kakor je obsedel prejšnji večer.

Meglice so se dvigale nad jezero, zelenkasta gladina se je leno spreminjala v svetlo modro. To je bilo edino jezero v Hojlandriji, kjer je bilo mogoče rediti žmje. Od začetkov spomina je bilo tako in nič čudnega, da so ga ljudje že v davnini poimenovali Žmjsko jezero. Voda spreminjajočih se barv je bila nujna za rojstvo malih žmjev. Iz nje so prilezli beli puhasti in mokri. Komaj so se posušili, že so njihovi kožuščki prelivali barve. Rdečo v zeleno, zeleno v modro, modro v oranžno, odvisno od razpoloženja. Agnir je v trenutku, ko so se prvi sončni žarki zasvetlili nad pečino, vstal in se zahvalil Krmarju usod. Ljubeče se je ozrl po petih žmjih, za katere je skrbel. Dnevi so bili vroči, prav zares, tako močno je grelo sonce, da je mivka ostala topla vse do svežega jutra in so bitjeca zaspala zarita v to prijetno modrino, eno poleg drugega. Umirjeni tilulilu zvoki so dvigali in spuščali njihova prsa. Mojster se je nasmehnil in po modrikasti mivki oddrobil nazaj proti svojemu bivališču. V skalo vklesano domovanje so podpirali mogočni stebri, oguljeni od vetra in okrašeni s čudovitimi vzorci, ki so jih že tisočletja z barvnim prahom za seboj puščali drobceni prstki žmjev.

Tik pred lesenimi vrati se je Agnir ustavil. Stopil je korak vstran in počakal. Že naslednji trenutek so vrata silovito loputnila in skoznje se je pognal bosonog mladenič.

˝Ne in ne!˝je vzkliknila skuštrana glava. ˝Spet sem zaspal. Hotel sem vstati pred zoro. Res sem hotel.˝

˝Poslušaj,˝je rekel Agnir mlademu fantu, bodočemu mojstru. To noč sem spoznal prihodnje dogodke.˝ Nekoliko je pomolčal, nato pa nadaljeval. ˝Moje zemeljsko potovanje se končuje. Še prej pa moram opraviti nalogo.˝

Fant je zmajeval z glavo. Vedel je, da mojster luči, kot so ga imenovali na severozahodu Hojlandrije, ne pozna obupa, da so spoznanja, do katerih ga je pripeljal Duh Krmarjeve ljubezni, nepredstavljiva in da ima neverjetne moči, ki pa jih le redko uporabi.

˝Zdaj si ti prinašalec luči.˝se je nasmehnil poševnooki mojster. ˝Jutri bo mala Hojladrijka po imenu Sever odkrila prehod v svet ljudi drugačne vrste in se odpravila po napačno besedo. Hitim ji na pomoč z vso močjo svoje duše in z vsemi spoznanji.˝

Fant je stekel v notranjost kamnite gmote, v kateri je preživel zadnjih dvanajst let, in začel pripravljati popotno torbo.

˝Ne, tokrat bo potovanje drugačno,¨ga je ustavil mojster. Glasno in razburjeno tilulilanje se je razleglo za njima. Dober meter nad peščenimi tlemi je za svojim vzgojiteljem v četici lebdelo vseh pet kosmato-pernatih bitij in sunkovito prelivalo barve.

˝Dragi moji,˝ je začel Agnir. ˝Pravijo, da ste žmbitja najinteligentnejša pod soncem, zato boste gotovo razumela, da me kličejo na pot. Da je treba vsako nalogo enkrat opraviti in tako se tudi moje življenje med vami izteka.˝

Ni kazalo, da bi pgasta bitjeca kaj dosti razumela, še vedno so divje prelivala barve in glasno tilulilala.

˝Pravijo tudi,˝je še nežneje rekel mož, ˝da ste žmji najbolj ljubeča bitja. Verjamem. Nalogo, ki jo moram opraviti v drugi polovici sveta, je pomembna za nas Hojladrijce in za ves svet. Sami veste, da ljubim te ljudi in da Krmar usod že uravnava stvari, kot je prav. Zaupajte in me pustite oditi, da me vaše solze ne premamijo in me ne odvrnejo od tega, kar mi je bilo naročeno.˝ Žmji so se začeli umirjati. Nehali so se razburjati in tarnati. Prelili so svoje kožuščke v praznične barve in svojemu rejcu pomahali v slovo. Vsa bitjeca razen enega.

˝Lije, moralo me boš pustiti,˝ je rekel Agnir. Bitjece, najmanjše od vseh, se je z vsemi šestimi prstki oklenilo rejčeve tunike in videti je bilo, da je ne misli več izpustiti.

˝Tako ali tako bi se nekoč razšla,˝ je zavzdihnil mojster. Lije, ki je komaj preživelo rojstvo, je nemo odkimavalo s svojo veliko glavo. Ko se je prikobacalo iz jezera, je bilo tako na robu življenja, da mu je mojster posvetil vso svojo pozornost. Dneve in noči je prebil ob njem, vztrajal je, vse dokler njegovo zaupanje ni začelo kliti v življenje in se razbrstelo v malem, živahnem Liju.

˝Lije, verjemi, nekoč boš našlo človeka, ob katerem boš hotelo prebiti vse svoje dni, nič na svetu te ne bo moglo ločiti od njega. Takrat te ne bo nič zadržalo pri meni.˝ Malo Lije je žalostno prelivalo sivo barvo svojega kožuščka v še bolj sivo. Oči so se mu mokro lesketale. Bilo je obupno. Švignilo je k mizici, na kateri so se kopičili kupi barvnega prahu. Z njimi so žmji risali in sipali svoje fantastične vzorce. Pest za pestjo si ga je nabasalo v žep spredaj na kožuščku. Odlebdelo je do bosonogega fanta, mu pritisnilo poljubček in se zrinilo rejcu pod pazduho.

˝Ne, Lije, resnično ne moreš z menoj,˝je pokimal fantu.

˝Čakaj,˝ga je ustavil mladenič. ˝Kaj pa moje zadolžitve?˝Stari se je nasmehnil. ˝Odslej si jih boš izbiral sam.˝Mojster se je naslonil od termitnjak, ki si ga je za dom izbralo eno njegovih ljubljenih žmjev, pomahal v slovo in že so ga vzele meglice. Lije je občepelo na vrh z termitnjaka povsem otrplo. Kot da se ne bo več premaknilo. Druga žmbitjeca so prilebdela bliže in ga skušala tolažiti.

Kako nenavaden dan, je pomislil fant. Vse življenje se je zanašal na mojstra in njegovo modrost. In zdaj? Tako nenadoma je prevzel njegovo vlogo. Je sploh že kdo v Hojlandriji postal mojster izvrstnosti pri osemnajstih? Bo znal obvarovati Hojlandrijo v tako težkih časih? Res, Agmir si je za odhod izbral zelo nenavaden trenutek. Po njegovem nič kaj pravšnji. Ampak njegovo mnenje se je že večkrat izkazalo za napačno, zato je nehal razglabljati o tem.

Zamišljeno se je zazrl v Lije. Še vedno je ždelo na termitnjaku. Žmji so si izmišljali razne norčije, da bi ga razveselili. Pahljali so ga z namišljenimi pahljačami in mu ponujali žmbone. Zaman. Potem, nenadoma, je malo Lije planilo s termitnjaka in odlebdelo do gugajoče se hišice, ki si jo je stkalo na veji mogočnega octovca ob samem robu pečine. Iz mrežastega domovanja je zmetalo žmglavnik, ki ga je rejec izdelal posebej zanj, školjko, ki sta jo neke nedelje na sprehodu z rejcem dejal, da je gotovo čarobna, kup barvic in srebrno nit, risbo neke ovce, ki se mu je nekoč ljubka in si jo je narisalo na brezino lubje. Vse skupaj je skrbno zbasalo v trebušni žep. Razburjeno je zatilulilalo besedo ali dve in odlebdelo po potki, ki je vodila v dolino. Bitjeca so začudeno stremela za njim.

˝Si pa od sile, Lije! ˝je za njim zavpil fant. ˝Vem, kaj nameravaš. Če ti ne bo uspelo, se lahko vedno vrneš domov. Če pa ti uspe, ne bi bil rad v tvoji koži, ko te dobi mojster.˝

Obisk iz pralnega stroja

Čeprav je bila sobota, se je Maj prebudil natančno ob pol sedmih zjutraj. Ko se je oblačil, so obrazi ročno poslikanih svinčenih vojačkov togo in nepremično zrli vanj. Natančno sto jih je bilo.

˝Dobra naložba,˝je poudaril gospod Mrak, mamin prijatelj, ko mu jih je podaril. ˝Glej, da jih ne uničiš, kupil sem jih na dražbi starin.˝ Pasander Mrak! Ali bi se nama z mamo lahko pripetilo še kaj hujšega? Se je spraševal Maj. Nejevoljen si je moral pritrditi; spomnil se je pogovora, ki ga ja slišal prejšnji večer.

˝Fant lahko živi pri babici,˝mu je po glavi odmeval suhoparni Mrakov glas. Gospod Mrak, nadvse zoprn človek, je vedno prežal na Maja, ga zsliševal in nasploh trpinčil, kadar koli se mu je za to ponudila priložnost. Kaj krutejšega bi sploh lahko storil, kot to, da mu odpelje edino, kar mu je še ostalo, njegovo mamo? Mama ni odgovorila na Mrakovo ponudbo, pravzaprav zahtevo, da se skupaj z Pasandrom preseli na sam sever Francije, v mestece, ki ga ja Maj kasneje zaman iskal na zemljevidu. Mar bo zdaj izgubil še njo? Bilo je srhljivo, da ima nekdo, ki je tako malo podoben očku, tako velik vpliv nanjo. Oblečen in počasen se je odpravil v spalnico. Mama je še spala; nikoli ni slišala budilke. Gospod Mrak jo je vsako soboto pobral natančno ob pol osmih.

˝Vstani,˝jo je nežno stresel Maj. ˝Pripravil bom zajtrk.˝ Zaspano si je pomela oči, mu potisnila poljubček na lice in odtavala v kopalnico. Spraševal se je, kdaj so iz spalnice izginile vse očkove slike. Če je zaprl oči, si je lahko očka natančno predstavljal. Koničaste zobe, pege okoli oči in vedno nasmejan obraz. Razen nekaj dni preden je izginil. Tiste dni je bil očka zaskrbljen, to je Maj opazil, čeprav je imel takrat komaj šest let.

˝Ne skrbi, zagotovo se vrnem!˝mu je zašepetal v uho, preden je odšel. Kako besna je bila takrat mama na očka. Jezno je loputala z vrati. Ko so vrata utihnila, pa je tedne in tedne tiho ždela pri telefonu in čakala. Zdaj je minilo že šest let in mama je nehala čakati. Tudi besna ni bila več in če je dobro pomislil, tudi vesela ni bila. V kuhinji je Maj segrel mleko in skuhal kavo. V toasterju je pogrel kruhek in naredil sendvič z maslom, sirom in rezino paradižnika za mamo in takega brez paradižnika zase. Ko je prišla v svoji modro-sivi obleki, je bil zajtrk gotov.

Maj jo je zamišljeno opazoval. Kam je izginila tista mama, ki ga je godila čakat pred šolo? Z njim zavijala na bližnjo jaso, kjer sta nabirala ivanjščice in prazne polžje hišice? V prvem, drugem in celo tretjem razredu, potem pa vse redkeje. Pojavil se je Mrak. Kot popoldanske sence so se daljšali njegovi obiski. Vse dokler niso njegove potrebe počasi izrinile Majevih. Maj bi ga zdaj, ko ga je dodobra spoznal, najraje oklofutal, če bi si kaj takega upal, S težavo je odganjal nasilne misli, že zaradi mame, ki je za kuhinjsko mizo tako otožno zvečila svoje sendviče. Pravzaprav, je pomislil Maj, je potrobilo in stavka ni dokončala. Preostanek toasta je položila na krožnik in si hitro nadela jakno. Pred blokom je stal siv BMW Pasandra Mraka.

˝Oh, ljubček, le kaj bi brez tebe,˝se je še enkrat milo nasmehnila Maju in že je ni bilo več. Bilo bi lepo, ko bi to povedala tudi Pasandru Mraku, je bridko pomislil Maj, zavzdihnil in odšel proti kopalnici, da bi si umil zobe. Nekaj časa se je spakoval pred ogledalom, a tokrat mu ni bilo do smeha. Njegove misli so se vrtele okoli očka. Razmišljal je o zgodbah, ki mu jih je pripovedoval. Bilo so čudovite. Govorile so … Ni se mogel spomniti, o čem so govorile. To ga je tako razžalostilo, da niti opazil ni, da so se vrata na pralnem stroju počasi odprla. In kako je skoznje pogledala kuštrava glava. Kako je glavni sledilo drobno telo, oblečeno v zeleno mahedravo tuniko in oprijete hlače. In kako bi vsemu skupaj lahko rekli deklica.

Maja so premotili šele pridušeni tilililu zvoki, ki so prihajali iz globin pralnega stroja. Šele tedaj se je zastrmel v deklico, ki se je prikobacala skozi okrogla vratca, si nekaj trenutkov ogledovala kopalnico, zagledala Majeva usta, polna zobne paste, in se zahihitala.

˝Slišala sem, da je ta svet čuden, nihče pa mi ni povedal, da je tudi smešen. Ime mi je Sever,˝je rekla.

Česa takega Maj ni doživel v vsem svojem življenju. Kako dolgo se je ta zmeš ana punca skrivala v njihovem pralnem stroju? In zakaj? Po začetni osuplosti ga je zgrabila jeza nad prismojeno avšo, ki se je zavlekla ravno v njihovo stanovanje in se začela norčevati prav iz njega. Hotel jo je nahruliti, a tedaj se je iz pralnega stroja začelo kobaciti še nekaj. Nenavadno okroglo, puhasto bitje, ki je spuščalo piskajoče tilulilu zvok in prelivalo barve, modro v oranžno pa spet nazaj. Maj je skočil na straniščno školjko in pograbil prvo večjo stvar: litrski kamilični šampon za lasa.

˝To je žm!˝ je ponosno povedala kuštrava deklica. ˝Si moreš misliti, da je danes zjutraj prišlo k meni? Žmji se rodijo visoko ob Žmjeskem jezeru in zanje skrbi rejec. A veš, da si žmji sami izberejo človeka, h kateremu gredo za ljubljenčka? Niti v sanjah si nebi upala pomisliti, da si bo kak žm izbral prav mene!˝

Bitje je prelilo modro barvo svojega kožuha v zeleno in potem v rdečo. Prilebdelo je naravnost pred Maja in iztegnilo drobno ročico. Ni imelo ust in Maju je bilo to kar prav. Niti na kraj pameti pa mu ni padlo, da bi se rokoval z nenavadnim stvorom.

˝Alergičen sem na mačke,˝je izdavil, počasi odvil pokrovček šampona in čakal na primerno priložnost, da ju polije, potem pa zbeži iz kopalnice.

Žm je žalostno tilulinilo in se spustilo deklici v naročje.

˝Žmji so najpametnejša in najprijaznejša bitja na svetu,˝je rekla Sever. ˝Vseeno pa moraš biti zelo pazljiv, ker jih lahko hitro prizadeneš.˝

Da so človeški dečkove vrste drugačni, to je že vedela. Kljub temu pa se ji ni zdelo lepo, da se fant tako vede do žmja. Ampak sem je prišel, da poišče čarobno besedo in jo tudi bo. Še enkrat si je ogledala sobico, v kateri je pristala. Vse je bilo videti okorno. Stene so bile trde in imele so robove. Kako turoben dom, je pomislila.

Maj je še vedno strmel v kosmato piskajoče bitje. Barva njegovega kožuha je postala zelena in se tokrat prelila v pepelnato sivo. Skušal se je spomniti, če je kdaj kaj podobnega videl na televiziji. Ni! Postalo mu je jasno, da nepovabljena gosta nista samo nora ali prismojena ali nevarna, ampak nekaj veliko hujšega.

Deček in deklica sta vneto razmišljala. Maj o tem, kako naj se prebije do telefona in pokliče policijo, Sever pa o tem, kaj naj stori. Da je svet človečkov dečkove vrste nevaren in čuden, je zelo dobro vedeti, ampak vse se je zgodila tako hitro. Kot strela z jasnega se je pred njo pojavil prehod v drugo polovico sveta in brez pomisleka je smuknila skoznje. Mislila je, da bo prišla, našla čarobno besedo in se vrnila domov. Ni vedela, da bo tu vse tako zelo drugače. Oh, ko bi le bolj poslušala Tuaparo, ko je razlagala o svetu človečkov drugačne vrste! Takrat se ji je zdela njena razlaga nadvse dolgočasna. Ali če bi natančneje prisluhnila pogovoru o veliki dvorani, o nevarnosti, ki jim grozi zaradi druge polovice sveta! Potem bi zdaj vedela, česa se mora paziti in kakšne so najhujše pasti. Oh, le zakaj je takrat raje tekala naokoli z Vilnom, lovila klote in dražila kapričarke. Vse, kar zdaj ve o tej polovici sveta, je pobrala malo tu, malo tam in večino stvari pozabili pri prvi mlaki z nungi. Toda namenila se je najti čarobno besedo in jo tudi bo.

Nekaj trenutkov je opazovala bledikavega fanta. Še vedno čepel na čudnem, neuporabnem stolu, ki je imel tam, kjer bi moralo biti udobno sedelo, izrezano luknjo.

˝Hu!˝je sopihnila in stisnila pest, bila je prav zares besna nase, ker se ni bolj učila. Maj je zgrabil še milo, dve steklenički maminih parfumov, palčke za ušesa, zobno nitko, vse, kar je bilo zloženo na polički pod ogledalom in v dosegu njegovih rok. Če ga bo napadla, o čemur Maj po tem, kako je stiskala pesti, ni več dvomil, jo bo vsaj nekaj časa lahko obmetaval.

˝Huh!˝je še enkrat zavzdihnila Sever, potem ko nikakor ni vedela, kako bi nadaljevala. Maj ni več čakal. Začel je polivati šampon in metati stvari. Z milom je zadel deklico v nogo, da je javkajoče odskakljala skozi vrata. Druge stvari, kot so lasne sponke, palčke za ušesa in šminke, je porabil za barvasto bitje. Žm je začudeno odlebdelo proč. Maj je stekel v delovno sobo in se oborožil s svinčniki, ravnilom in praznima lončkoma.

Morda pa ga moram najprej premagati, je pomislila Sever. Spomnila se je, da je Tuapara nekoč omenila, da je ta vrsta ljudi izjemno krvoločna. Da ubija in jejo celo živali.

Sever je skočila za fantom. Zaprla je oči in že naslednji hip v rokah držala krogle iz lepljivega blata. Pogumno je prenesla koničaste svinčnike, ki so prileteli naravnost vanjo in se spretno izognila obema lončkoma. Najprej je tri krogle lepljivega blata zalučala mimo Maja na tla, naslednje je skrbno namerila vanj. Od petih ga je zadela samo dvakrat. Slabo. Če bi to počela z Vilnom, bi gladko in malo izgubila. Deček pa je takoj, ko je porabil svoje strelivo, počenil na tla. Z lahkoto ga je prilepila na lepljive krogle na podu.

˝Ujela sem ga!˝je rekla. Žm je zbralo pogum in pokukalo v sobo.

Zdaj mu mora samo še razložiti, zakaj je tu, je pomislila in spet zavzdihnila. Nekoliko se je odkašljala, a še pred je začela, je deček zagrgral.

˝Telefonirati moram, en klic mi moraš dovoliti! Mi daš telefon?˝

Seveda bi mu dala telefon, ko bi vedela, kaj to je. Tudi njej je Vilen izpolnil eno željo, preden jo je potunkal v lepljivo blato in se je potem še en teden vse lepilo nanjo.

˝Lahko prineseš?˝je Sever proseče pogledal žmbitje, ki si je v trebušni žep basalo že tretjo rdečo šminko Majeve mame.

˝Jaz moram čuvati ujetnika,˝je kar se da odločno povedala, ko ji je ž, poslalo kar-sama-pojdi pogled. Končno je izginilo skozi vrata in Sever si je odahnila. Ni marala takoj priznati, kako malo ve o tem svetu. Čakala sta in čakala in Sever se je dečku celo nasmehnila. Zdaj, ko ga je premagal, res ni imel razloga, da ne bi bila prijazna do njega. Iz kuhinje se je zaslišal ropot, ki se je počasi, skupaj s sopihajočim tilulilanjem, privlekel do hodnika. Dolgo je žvenketalo in ropotalo, preden se je na vratih prikazalo žm. Bilo je zadihano, čeprav je bilo za svojo majhno velikost zelo močno bitje. Sever je strmel v hladilnik, ki ga je žm s še zadnjimi močmi potisnilo v delovno sobo. Kakšna čudna želja, je pomislila.

˝To ni telefon,˝je nestrpno rekel Maj, ˝telefon je črna slušalka v hodniku.˝ Žm je obstalo kot vkopano. Vse barve so izginile z njegovega kožuha in šele čez čas je postalo bledikavo zeleno. Bilo je obupno, Sever pa osupla. Žmji se niso motili. Vedeli in poznali so toliko stvari, da se niso mogli zmotiti. O stvareh v tem svetu, žal, žm ni vedelo prav dosti, to ji je zdaj postalo jasno. Živčno si je grizla ustnice. DEČKO! Se ji je posvetilo. Deček pozna ta svet in nekako ga bo morala prepričati, da jima pomaga. Kako butasto, je pomislil Maj, ko mu je Sever končno podala slušalko, da se zdaj ne morem spomniti številke policije, najprej bom moral poklicati informacije. Kako naj ga prepriča, da jima bo pomagal? Je tuhtala Sever. Vprašujoče je pogledala žmja. To je kot kup nesreče ždelo v kotu in hlipkalo. No, bo pač morala opraviti sama, si je rekla in se odkašljala.

˝Torej,˝je rekla na glas, ˝v svoji hišici sem odkrila prehod in s prehodi je tako, da nikoli ne veš, ali bo že naslednji trenutek izginil, ali pa bo vendarle počakal, da skočiš skoznje.˝ Ampak deček je sploh ni poslušal, krčevito se je oklepal črnega predmeta in nekaj šepetal vanj.

˝Dvigni že, dvigni prosim,˝je momljal v slušalko.

˝Torej, pred leti so se odločili, da bi bilo dobro združiti vaš svet in Hojlandrijo,˝ je nadaljevala Sever.

˝Oprostita,˝je zašepetal Maj, ko se je na policijski postaji končno nekdo oglasil. Prekinil je zvezo.

˝Hojlandrija?˝se je obrnil k Sever.

˝Ja, tako se imenuje naš svet,˝se je nasmehnila deklica, vesela, da ji je uspelo pritegniti fantovo pozornost.

˝Moj očka,˝je zašepetal , ˝moj očka mi je pripovedoval zgodbe o Hojlandriji.˝

˝No, krasno!˝si je oddahnila Sever. ˝Potem veš, kaj se je zgodilo!˝ Odkimal je.

˝Pravijo, da sta naš in vaš svet neločljivo povezana. Če propade eden, bo propadel tudi drugi. Nihče pa ne ve, kako. Mojemu papapanu se je zdelo veliko boljše, da se oba sveta združita. Lažje bo paziti na oba skupaj, kot na vsakega posebej, je trdil. Večina pa je bila prepričana, da so človečki tvoje vrste preveč hudobni in da bi utegnili okužiti tudi Hojlandrijce. Edino upanje je bilo, da Veliki um, duša prodana, izdela čarobno besedo, ki bi poboljšala vaš svet. Najeli so ga in čarobna beseda je bila hitro končana. Svet je res doživel spremembe, le da pod Bruhino taktirko. Nihče ne ve, zakaj se je Veliki um prodal, širijo se govorice , da mu je Bruha obljubila večno življenje. Namesto dobre je naredil slabo besedo.˝

˝Bruha?˝je ponovil Maj. Tudi to besedo je že slišal.

˝Bruha je hudobnica,˝ je nadaljevalo črnooko dekletce.

˝Hudobniki so najbolj grozni prebivalci Hojlandrije. Bruha pa je najstrašnejša izmed vseh hudobnikov , žal pa tudi najbolj uspešna. Pravijo, da je celo tako neumna, da hoče iz lastne ošabnosti uničiti oba svetova. Čarobna beseda, zaprta v zlati krogli, je bila napačna. Spustili so jo v vaš svet. Vaša vrsta je nenadoma začela izumljati vse več strojev, z njimi pa uničevati vse več živali. Začeli ste hiteti in hoteli nagrabiti čim več stvari. Zadnji kraljev agent, ki se je podal na lov za napačno besedo, se je vrnil napol mrtev in strašno star. Izračunali so, da je vaš čas začel prehitevati. V sedmih letih po hojlandrijskem času je prehitel približno sedemkrat in še se stopnjuje. Vaši dnevi so začeli minevati hitreje. Velikega uma ni bilo najti nikjer več. Edina sreča je bila čarobna beseda, preden so jo spustili k vam, šla tudi skozi roke mojstra izvirnosti. Mojster izvirnosti je najboljši človek v Hojlandriji, zna in razume veliko stvari, varuje nas pred Bruho in njeno hudobnostjo. Mojster je besedo poimenoval Jeni. Hojlandrijci so zari vsega tega zelo zaskrbljeni. Enkrat samkrat je po izumirajoči vrsti prišlo sporočilo, da jo je nekdo našel. Ampak tudi tisti se je prodal Bruhi in nič ni bilo iz tega. Mi boš pomagal?˝ je Sever zapičila oči v Maja.

˝Ja!˝je brez razmišljanja odvrnil deček. Edina možnost, da najde očka, še preden se gospod Mrak popolnoma polasti mame, je bila ta deklica.

˝Potem pa mi boš pomagala najti mojega očka,˝je rekel odločno. ˝Morda je v Hojlandriji.˝

˝Če je v Holandriji, ga bova našla,˝se je razveselila Sever. ˝Obljubim, da nama ga bo pomagala iskati vsa kraljevska garda. Bilo je lažje, kot je pričakovala. Ponudila mu je roko in ga odlepila od tal.

˝Koliko časa boš potrebovala, da najdeš čarobno besedo?˝je vprašal, ko si je skušal sprati lepljivo blato s hlač.

˝Ne vem,˝je odvrnila. ˝Kakšen teden.˝

˝To bi šlo,˝je rekel. ˝Potem greva v Hojlandrijo.˝ Žm je še vedno sedel v kotu in hlipkalo. Počutilo se je prav mizerno. Sever ga je vzpodbudno počohalo za vratom.

˝Daj, no, daj. Veš kolikokrat mi je Tuapara rekla, da iz mene ne bo nič, če bom tako nadaljevala? Poglej me zdaj! Našla sem prehod, ki ga kraljevi agenti iščejo že celo večnost. Vse, kar morava vedeti o tem svetu, se bova naučila tukaj in zdaj. In začela bova kar takoj.˝ Res se je lotila dela. Maja je zasipala z vprašanji in si skušala zapomniti, kar ji je povedal. Izvedela je, da ne sme piti vode iz školjke, ker to ni hišni izvir, ampak stranišče. Nekatere stvari pa ji nikakor niso hotele v glavo. Na primer to, da v hladilni omari zmrzujejo mrtve piščance in razrezane prašiče. Boleče je bilo zaleteti se v steno, ker je bila (v nasprotju s stenami doma, ki so bile mehke in upogljive) trda in ravna. Ves soboti dopoldan se je učila in čudila. Skrbno se je poučila o tem, kaj so igrače, čeprav ji Maj nikakor ni znal razložiti, kako se lahko zanimivo igraš s svinčenimi vojaki ali s cedeji računalniških igric. Maj je vedel, da divjakinja ni nevarna. Ampak namesto da bi čimprej opravila nalogo, zaradi katere je prišla, ji je moral vedno znova razlagati o računalniku, televiziji, likalniku, mešalniku in življenju nasploh. Začel se je dolgočasiti. Če ne bi šlo za očka, bi jo poslal h kaki sošolki.

Tudi žm se je učilo. Najraje o barvastih tekočinah. O rumenem kamiličnem šamponu, modrem detergentu za pomivanje posode, zelenem čistilu z vonjem po jabolkih, rdečem jagodnem soku, rjavem čokoladnem prelivu… Stekleničke si je zložilo na tla dnevne sobe in začelo različne tekočine polivati po svetlo modrem tapisonu, nastajali so neverjetni vzorci. Ko je izpraznilo vse do zadnje kapljice, je povrh posipalo še barvni prah iz svojega žepa.

˝Ti boš pospravilo,˝je rekel Maj, ko je opazil, kaj se dogaja. In žm je pospravilo hladilnik.

˝Te doma nihče ne bo pogrešal?˝je Maj vprašal Sever, ki je tekala po stanovanju in hotela vedeti, čemu to in zakaj ono.

˝Seveda bodo opazili, da me ni,˝ se je zahihitala. ˝Papapa in mamama bosta mislila, da se bom že prikazala, ko bom hotela. Tuapara, moja vzgojiteljica, pa bo sopihala naokoli, govorila, kako neodgovoren otrok da sem in hotela prisiliti Vilna, naj pove, kje tičim. Sicer pa bo, ko bo tu minil en teden, v Hojlandriji minil komaj en dan.˝ Sever je pokukala v omaro Majeve mame. ˝Joj, koliko oblek!˝se je začudila. ˝Saj obleke imate menda tudi pri vas,˝je rekel Maj.

˝Ja, ampak vsak ima samo eno,˝je pojasnila Sever. ˝Dobiš jo kmalu po rojstvu in jo imaš, dokler te v njej ne dohiti smrt.˝

˝Kaj pa kadar, ko jo morate oprati?˝ je zanimalo dečka.

˝Oprati?˝ se je začudila Sever. ˝Obleke se čistijo same. Zdebelijo se, kadar pride zima, in kadar pada dež, postanejo neprepustne. Vaše ne?˝ Maj jo je nejeverno pogledal. ˝Ne boš trdila, da od rojstva do zdaj nisi imela druge obleke kot to, ki jo imaš na sebi?˝

Sever je prikimala.

˝In je zrasla s tabo?˝se je posmehnil Maj. Sever je spet prikimala. Maj pa ji ni verjel, niti malo ne. Premotilo ju je škripanje, ki je prihajalo iz Majeve sobe. Pod pisalno mizo je tičalo žm, njegov kožuh je žarel v bojevito ognjeni barvi. Z ročicami se je oklepalo teniškega loparja. Majhen robot na baterije je okorno stopicalo proti njemu in utripalo z rdečimi očmi. Še preden je Sever lahko zaklicala stoj, je žm z enim samim zamahom loparja odrobilo robotu glavo.

˝Tvoje učenje, žm, napreduje zelo slabo,˝ga je pokarala. ˝Ali si nisi zapomnil kaj so igrače?˝ Žm je zahlipkalo in zatrepetalo s svojimi dolgimi trepalnicami. Maj se je nasmehnil in pobožal sključeno lebdeč kupček nesreče.

˝Zelo dobro si opravilo,˝je rekel. (Robota mu je podaril Pasander Mrak, da bi očaral mamo.) Žm se je zagnalo v Majevo naročje, mu drobne ročice ovilo okoli vratu in s ponosno dvignjeno glavo zatililalo proti Sever.

˝In potem še pravijo, da so žmbitja najbolj zvesta bitja na svetu,˝se je namrdnila. ˝Ti gotovo nisi čistokrvno.˝ Žm ji je poslalo kaj-me-briga pogled in se še tesneje privilo k Maju.

˝Kakšen pa je vaš zunaj?˝se je nenadoma spomnila Sever. ˝Zunaj?˝

˝Zunaj, ja,˝ je rekla in pokazala skozi okno. Maj se je res že naveličal razlaganja o električnih aparatih in njihovi uporabi.

˝Če greva ven, žm ne more z nama,˝je rekel. ˝Pri nas ni takih bitij in povzročilo bi zmedo.˝ Žm je zgroženo zapiskalo, roteče se je ozrlo k Sever. ˝Ampak žmbitja ne znajo biti sama,˝je rekla.

˝Se bo pa navadilo!˝

˝Ne, takšna so in tega se ne da spremeniti,˝ je vztrajala Sever. Maj je zavzdihnil, odprl omaro in iz nje privlekel star nahrbtnik. Sever je prikimala, žmju pa so se odvalili kamni od src. Zbasalo se je notri, a se je spet zataknilo pri glavi.

˝Glavo vendar mora imeti zunaj, drugače ne bo nič videlo,˝se je uprla Sever. ˝In če ne bo nič videlo, se ne bo ničesar naučilo in nama ne bo moglo pomagati.˝

Najmanj od vsega si je Maj želel, da bi jima nerodno in svojeglavo bitje skušalo pomagati, a gledalo ga je tako presunljivo, da je na koncu le pristal in velika, kuštrava žmglava je smela zvedavo kukati ven.

˝Samo glej, da se boš obnašalo kot plišasta igrača in boš tilulilalo čisto potiho! Pa ne oziraj se naololi, tudi plišaste igrače se ne!˝ Žm je s kosmato bučo vneto kimalo. ˝In glej čisto nepremično, ali še bolje mižo! In -˝

˝Pojdimo!˝ga je prekinila Sever, ko je žm začelo spet nesrečno zavijati z očmi.

˝Hej, kaj je narobe z nebom?˝je vzkliknila Sever, ko sta stopila pred blok.

˝Z nebom?˝se je Maj negotovo ozrl v nebo.

˝Kaj ne vidiš?˝je bila Sever vsa iz sebe. ˝Modro je!˝

˝Seveda je modro,˝je odvrnil Maj.

˝Ne pa marbolimno!˝je vzkliknila.

˝Kako?˝ ˝Marbolumno vendar,˝je hitela Sever. ˝Mislila sem, da je nebo vedno in povsod marbolumno. Uh, modro nebo je pa utesnjujoče. Občutek imaš, da ti bo zdaj zdaj treščilo na glavo.˝ Za hip je obstala in se ozrla naokoli. Spomnila se je, da marbolumne barve pravzaprav ni nikjer opazila.

˝Saj menda ni tako, da pri vas nimate marbolumne barve!?˝

˝Kakšna pa je?˝vpraša Maj.

˝Hja,˝je začela Sever, ˝to je tako, kot bi hotel nekomu, ki še nikoli ni videl zelene, opisati zeleno. ˝

Pot do mesta, za katero je Maj običajno porabil dvajset minut zmerne hoje, bi jima vzela vsaj pet ur in pol. Sever še nikoli ni videla tovornjaka, zabojnika zasmeti in svetlobnih napisov, niti rolkarjev niti rolarjev, mopedov ali godbe na pihala.

˝Kako hrupno je,˝je kar naprej ponavljala in si zatiskala ušesa. ˝Kako ljudje sploh lahko živijo v takem trušču?˝

Prav nič ni bila utrujena od silnega spoznavanja nenavadnega sveta človečkove Majeve vrste in je hotela izvedeti čim več, pravzaprav vse. Tako zavzeto se ni učila že od tretjega razreda, ko je dobila cvek pri umtologiji in je Tuapara prepričala papapana, da ji je za cev vikend prepovedal izhod. Zunanji svet je bil veliko zanimivejši od Majevega domovanja in bolj grozen. Najbolj se je bala hrumečih plehnatih pošasti, ki so drvele po cestah. In sploh niso bile žive! Nobenih občutkov niso poznale in brez obžalovanja bi te podrle na tla, če bi jim prekrižal pot. Zato je Sever zelo pazila. Res je videla zdolgočasene in napete obraze, ki so gledali skozi stekla avtomobilov in je celo opazila nekega moškega, ki si je v drveči pošasti brezskrbno vrtal po nosu. Maj je sicer rekel, da so avtomobili na svetu zato, da služijo ljudem. Vendar se Sever še nikoli ni počutila tako neprijetno. Eno stvar pa so avtomobili vendarle ubogali. Rdečo luč, ki se je občasno zasvetila na železnem drogu. Kadar koli so zagledali rdečo luč, so se ustavili. Občudovala je Maja, ki je takoj, ko se je na drogu prikazala zelen možic, prečkal cesto. Sama si ni upala mimo njih. Kar stala je na pločniku in čakala. Šele ko je Maj naveličano zaklical, naj pohiti, je negotovo stopila s pločnika. Pa še to samo zato, da se Maj ne bi razburjal. Ob vsem tem trušču in zverinah res ni čudno, da je tako nestrpen, si je mislila, ko mu je počasi in kar se da previdno sledila. Bila je že skoraj pri njem, ko se je namesto zelenega možička pokazal rdeči. Avtomobili so postali nestrpni. Začeli so trobiti. Najbolj zloben je zdrvel mimo nje in čisto malo je manjkalo, da je ni podrl.

˝Si nora?˝se je vzkliknil Maj. ˝Čez cesto smeš samo, kadar je na semaforju zelen človeček. Razumeš?˝

Maj je pomisli, da bi bilo najbolje. Če bi punco držal za roko, toda tveganje, da ga vidi kateri od sošolcev, je bilo preveliko.

˝Samo do šole greva,˝si je premislil. ˝Čez park, tam ni nobene ceste.˝

˝Kako je ime tistemu zelenemu stričku?˝je čez čas vprašala Sever.

˝Če misliš na možica s semaforja, nima imena,˝ji je odvrnil Maj.

˝Kako pa ga poimenujete, ko govorite z njim?˝

˝Kako to misliš?˝

˝No, ko bom naslednjič šla mimo avtomobilov, ga bom naprej lepo vprašala, koliko časa misli stati tam. Tokrat jo je prav nesramno popihal, še preden sem prišla na drugo stran ceste. Če se misli tako nevarno šaliti z ljudmi, ga bom ujela, potem pa naj se pazi.˝

˝Še zaprli te bodo!˝ je vzkliknil Maj in si že predstavljal Sever, kako razbija luč semaforja v upanju, da bo ujela možica.

˝Samo prestrašila bi ga, da bi se lepše obnašal, pri smradkih to vedno vžge.˝

˝Smradkih?˝

˝Ja, to so majhni zoprni prdeči zmajčki, ki živijo ob mlakah z nungi,˝mu je pojasnila. Prispela sta do šole. Sever je občudujoče strmela v ogromno šolsko poslopje.

˝TU mora biti pa veliko otrok,˝je zasanjano rekla.

˝Kakšnih dvesto, ko je pouk.˝

˝Dvesto?˝

Pomislila je , kaj vse bi dala, da bi tudi sama lahko obiskovala takšno šolo. Me pa pouk v eni izmed grajskih sob, kjer je bilo le pet učencev, mnogo premalo, da bi se lahko pošteno igrali. Tudi zato, ker sta bila Čilka in Torn kapričarja, zelo kapričasta torej. Boongova starša, kraljeva svetovalca, sta bila umtelektualca in Boong nikoli ni izgubljal časa za igro. Onadva z Vilnom pa sta se morala znajti po svoje. In včasih sta ime zares imenitne ideje, takšne, da je Tuapara grozila, da bo odšla in si priskrbela službo v normalni šoli. Normalna , velika, lepa šola je bila v bližnjem mestu, a papapa niti slišati ni hotel, da bi jo obiskovala. Enkrat je menil, da bi bilo mamami preveč dolgčas, drugič, da je še premajhna za šolski motel. Le kaj bi se ji lahko zgodila v šolskem motelu, ki ga vodijo dobrile? In poleg tega bi vsak vikend prišla domov. Šolska vrata Majeve šole so se samodejno odprla.

˝Neverjetno,˝ke rekla Sever, ki še nikoli ni videla vrat s senzorjem. ˝Poglejva, kakšna je notri.˝ Maj je bil začuden, da je šola v soboto odprta in ne čisto prepričan, da je dovoljeno potikati se po njej. Toda Sever je že izginila v notranjost.

˝Pssst!˝ je siknila Sever, ko jo je Maj končno dohitel čisto na koncu hodnika. ˝Slišiš?˝

˝To je kreda, nekdo piše po tabli, ˝ji je Maj pojasnil cvileči zvok. ˝Greva ven!˝ Sever je splezala na garderobno omarico in pokukala v razred skozi okno nad vrati.

˝Človek je in to kar piše, je zapleten umtelektualni račun. Nisem vedela, da poznate umtelektologijo.˝ Maj je splezal k njej.

˝To je gospod Mažgon in račun je nekakšna višja matematika, se mi zdi.˝ Majev učitelj matematike in računalništva se je ravno tisti trenutek ozrl k oknu in jima pomahal.

˝Upam, da ne bo nič narobe,˝je Maj postal živčen.

˝Gospod Mažgon niti ni zoprn. Po svoje je kar simpatičen in precej zmeden.˝

˝Čisto prav, gospodič Skok, da se takole srečavam, ˝ je rekel gospod Peter Mažgon, ko se je pojavil na vratih učilnice.

˝Ravno včeraj sem pri ponovnem pregledu vaših testov iz prvega poletja odkril, da sem vam pri geometrijskem delu naloge spregledal tri točke, kar vam sicer ne bi zvišalo ocene, obljubim pa , da jih bom upošteval pri naslednjem testu. ˝ Maj je prikimal. Gospod Mažgon je bil precej čudaški. Matematika je bila smisel njegovega življenja, računalništvo pa njegova strast.

˝Zakaj si tukaj čisto sam, ko vendar ni pouka?˝je Sever vprašala Mažgona.

˝Natantko isto bi lahko jaz vprašal tebe, deklica,˝je odvrnil Mažgon.

˝Midva sva zašla sem, ker mi je Maj hotel pokazati svojo šolo. Kaj pa ti?˝

˝Doma nimam tako velike table, da bi nanjo spravil tako zapleten račun,˝ je pojasnil Mažgon.

˝Ne bova vas več motila,˝je rekel Maj in hotel oditi.

˝Žm!˝je vzkliknila Sever. ˝Žm je izginilo. ˝

˝Kdo je izginil?˝ je vprašal učitelj.

˝Moramo ga poiskati,˝ je rekla in začela tekati iz učilnice v učilnico. Mažgon je stopil na hodnik in gledal za njo. ˝Nisem je prav dobro razumel, gospodič Skok, ali deklica morda potrebuje pomoč?˝

˝Nikar ne skrbite, gospod Mažgon,˝ je pohitel Maj. ˝Veste, to je takšna čudna , zelo draga igrača, ki izgleda kot živa, spreminja barve in spušča tilulilu zvoke,˝je povedal, če bi Mažgon slučajno naletel na žm.

˝Sem ga že našla,˝je zavpila Sever iz kemijske učilnice.

˝No, kot sem rekel, gospodič Skok, ne bom pozabil na tiste tri točke,˝je rekel učitelj in se zaprl nazaj v učilnico.

Maj je pohitel za Sever. Žm je v epruvetah mešalo nekakšna barvna zrnca.

˝Spet bo vse umazalo,˝se je razburil. ˝In ne bom te več jemal s sabo, če me boš spravljala v težave.˝

˝Žm je pobegnilo in za to nisem jaz kriva, ˝je rekla Sever.

˝Žm dobi tak nagon, če vidi kaj barvastega, in si ne more pomagati.˝

˝Potem pa bolje pazi nanj,˝je Maj jezno odšel proti izhodu.

˝In učiteljev ne smeš tikati.˝

˝Ne smem, kaj?˝je vprašala Sever.

˝Ne smeš jim reči ti, ampak vi. Zapomni si. Če misliš še kdaj z mano v šolo.˝ Sever ni bilo nič jasno. Vendar ni hotela še bolj razburjati Maja. Odločila se je, da si bo to skušala zapomniti brez pojasnila. Žmbitja pa te reče niso zanimale. Prijetno se je zabavalo s trosenjem svetlikajočih se zrnc po šolskem hodniku.

˝Hej, vidva,´ju je ustavil oster glas v avli pred izhodom. Iz temnine hodnika, ki je vodil proti stopnišču, se je približevala moška postava. Visoka, sloka, v modrih kavbojkah in oguljeni vojaški jakni.

˝Smetita!˝je rekel gospod Krulc. Najprej sta ga preplašeno gledala in šele tedaj, ko je s prstom pokazal na barvno cesto za njima, sta videla, da je žm spet na delu.

Maj si je skušal izmisliti kakšno opravičilo. Kamnit, pepelnato siv obraz učitelja Krulca in njegov strogi pogled sta mu jemala pogum.

˝Skokov fant,˝je jedko izjavil učitelj zgodovine. Kot bi izrekel kletvico, je strahoma pomislil Maj. Ali ga bo vzel na piko zaradi nekaj drobcev barve? Razvpiti Ludvik Krulc, znam po dveh stvareh: najbolj zabavnih urah in največ razdeljenih cvekih v dolgi zgodovini šole.

Tiho napetost je prekinila Krulčeva črna aktovka. Iz nje se je zaslišala melodija. Krulc je izvlekel mobitel.

˝Ja?˝ Maj je še kar stal in čakal.

˝Kako je z njo?˝je razburjeno vprašal Krulc. ˝Kdaj se je to zgodilo?˝ Ludvik Krulc je dolgo pritiskal slušalko k ušesu in šele čez čas opazil, da ga otroka nemo opazujeta. Naredil je nekaj korakov stran. Videti je bil utrujen.

˝Pojdiva,˝je šepnil Maj in povlekel Sever k vratom. Punca ga bo še drago stala, je pomislil. A če hoče najti očka, bo moral vztrajati pri tej čudakinji. Nekolik bolj na trdo pa jo bo le moral prijeti.

Pasander Mrak

Pot do doma je Maj pospešil tako, da vztrajno ni odgovarjal na vprašanja svoje radovedne spremljevalke. Bil je utrujen, lačen in vsega sit. Končno sta se primotala do stolpnice. Mame ni bilo doma.

˝Ali ni že čas, da poiščeva tisto besedo?˝je nestrpno vprašal Maj.

˝Ja,˝se je strinjala Sever, ˝ampak ti poznaš ta svet, ali veš, kje bi lahko bila?˝

˝Nimaš nobenih napotkov?˝se je začudil Maj. ˝Rekla si, da jo boš našla v tednu dni!˝

˝Sama to vem, da je nekje pri vas,˝je skomignila Sever.

˝Toda vaš svet je večji, kot sem si predstavljala.˝ Maj je zavzdihnil. Čarobna beseda je lahko kjer koli na svetu. Jo bosta sploh kdaj našla? Pobrskal je po kredenci in izvlekel škatlo makaronov.

˝Kaj delaš?˝je zanimalo Sever, ko ga je opazovala, kako stresa čudne zavite stvarce v vrelo vodo.

˝Nekaj vendar morava jesti.˝ Sever se je spomnila, da od zajtrka s papanom in mamamo res še ni nič jedla.

˝Saj si lahko sposodim nekaj posod?˝je vprašala odločno, da mu pomaga. ˝Če jih sama premislim, so vse zvite in puščajo.˝ Na mizo je zložila tri velike sklede za solato in en krožnik. Zaprla je oči, mrmrala in pela. Maja je ob tem oblila kurja polt. Osupljivo je strmel, kako se sklede same od sebe polnijo z nenavadno hrano.

˝Pikolasti ovžirki z zeranci,˝je Sever pokazala na oranžno kašo z kroglicami.

˝Trumbelj po kolodonsko,˝ je predstavila nekakšno pito bledo modre barve s strupeno rumenimi pikami.

˝Valkaste pere,˝je nadaljevala pri tretji posodi, ki je bila napolnjena z nečim beli solati podobnim.

˝In vunglji.˝ Ti so bili še bolj podobni cmokom v obliki marjetic.

˝Kako si to naredila?˝je šepnil Maj.

˝Najprej prosiš Duha,˝je pojasnila Sever. ˝Ostalo opraviš z domišljijo. V Hojlandriji tako deluje večina stvari, nekaj pa je odvisno od tega, kako dobro znaš uporabljati domišljijo.˝ Maj ni več spraševal; bil je preutrujen, da bi razmišljal o vsem tem. Odločil se je, da bo raje počakal na makarone. Sever je slastno cmokala z usti, žm pa si je zvrhano nabasalo svoj trebušni žep in Maja je zamikalo, da bi poskusil. Če je očka res v Hojlandriji, si je rekel, in če ga mislim tam iskati, bi bilo dobro, da se že zdaj navadim na njihovo hrano, ne glede na to, kako ogabna je. Previdno je poskusil cmok v obliki marjetice. V trenutku se je sveže razpršilo po njegovih ustih, vse do zadnjega kotička ustne votline. Nenavadna živahnost hrane je Maja tako presenetila, da je cmok nemudoma izpljunil na mizo. Nekaj časa je strmel vanj, nato ga je pobral in znova poskusil. Isto! Kot da bi mali cmok v sebi zadrževal gajzir, ki izbruhne šele, ko ga oplaziš z jezikom. Tokrat ga Maj ni izpljunil, kaj tako čudno dobrega še svoj živi dan ni jedel! Njegova usta so bila polna neznanega okusa po toplin in veselju. Nič več ni čakal. Hotel je poskusiti prav tisoč okusov preskakovalo po ustih in se razlivalo navzdol po telesu. Celo telo je okušalo hrano, še najbolj pa je trumbelj čutil v kolenih in komolcih. Le valkaste pere so bile nekoliko trde. Ker pa so prijetno žuborele, prav do konca mezincev na nogah, je Maj pospravil vse do zadnje.

˝Želim si, da bi znala narediti tudi žborkljo, po njej ti še dolgo tako sladko poka v ustih. Ampak gospoda Dobrino, kuharja, ki me je naučil vsega tega, je Tuapara tako oštela, ko je ugotovila, da se namesto umtelektike učim kuharskih mojstrovin, da me od takrat vedno napodi iz kuhinje.˝ Končno so se skuhali tudi makaroni.

˝Lahko poskusim?˝je vprašala Sever-

˝Niso se mi ravno posrečili,˝je rekel Maj in jih spravil v hladilnik. V primerjavi s hojladnrijsko pojedino so se Maju zdeli približno tako okusni kot žagovina. Nehote je občudoval čudaško deklico. Lepo je, če znaš kaj takega narediti samo z domišljijo. Seveda ji tega ne bi za nič na svetu priznal, že tako se je obnašala, kot da je njihov svet neskončno boljši od Majevega. Ravno sta se najedla, ko je zaškrtalo v ključavnici. Vrnila se je mama. Ni bila sama. S hodnika se je slišalo tudi Mrakovo pohrkavajoče dihanje. V nosni votlini Pasandra Mraka je moralo biti nekaj hudo narobe, kajti zvok, ki so se porali ob njegovem dihanju, so bili še najbolj podobni hrkanju divjega prašiča.

˝Hitro,˝je šepnil Sever, ˝pospravi hrano. Sam je pograbil žmja in ga zaprl v svojo sobo. Gospod Mrak je rad pospravljal nadležna vprašanja.

˝Pozdravljen, ljubček,˝ je rekla mama.

˝To je Sever,˝je bil Maj že nekaj časa pripravljen. ˝Prišla je prek izmenjave učencev.˝ Mama ni rekla nič, le nasmehnila se je in dala Sever roko. Mrak pa se je usedel na stol v kuhinji in brezizrazno strmel v deklico.

˝Od kod praviš, da si prišla?˝ je naposled prekinil mučno tišino.

˝Iz Hojlandrije,˝je Maj pohitel z odgovorom, še preden je Sever odprla usta.

˝Nisem vedel, da se nizozemski otroci lahko klatjo po Evropi tudi med šolskim letom,˝je Mrak pripomnil čez čas.

˝Nič hudega,˝je rekla Sever, da bi ga potolažila, čeprav tega tudi sama ni vedela. ˝Vsega pa res ne moreš vedeti.˝ Mrak je namrščil obrvi, take predrznosti ni bil vajen.

˝Mislil sem, da se sporazumevata v angleščini,˝je sumničevo pogledal Maja. Res čudno, da Sever govori ravno slovensko, je pomislil Maj.

˝Včasih je imela tukaj babico in je k njej hodila na počitnice,˝se je hitro znašel. ˝Ne bova vaju več motila,˝je dodal in Sever odvlekel v svojo sobo.

˝Zakaj si se zlagal?˝je vprašala odločno in namrščila obrvi. ˝Zakaj si rekel, da sem imela tu babico?˝

˝Še pomisliti si ne upam, kaj bi Mrak naredil s tabo, ko bi vedel, kakšne sposobnosti imaš. Verjetno bi te drago prodal kakšnemu inštitutu.

˝Ampak če lažeš, izgubiš stik z Duhom Krmarjeve ljubezni, potem pa ne moreš več uporabljati domišljije. Mislim, ne moreš je oživeti.˝

˝Kakšne neumnosti vendar govoriš?˝

˝Oh,˝se je Sever sesedla na posteljo in čudna otožnost je legla na njen obraz. ˝Vi ste torej res že pozabili na Duha. Zato si se čudil, ko sem pripravila večerjo. Potem je res, kar pravijo.˝

˝Zdaj pa poslušaj,˝je začel Maj. Še preden pa je končal stavek, so se vrata sobe sunkovito odprla.

˝Me prav zanima, koko boš pojasnil packarijo v dnevni sobi!˝ Med vrati je stal Pasnder in ustnice krivil v lede nasmešek. Maja je mrzlo spreletelo; popolnoma je pozabil na dnevno sobo in na žmjevo umetnino na tapisonu.

˝Nič hudega,˝je iz kopalnice prišel mamin glas. ˝Bom jaz pospravila.˝

˝Se ti ne zdi, Barbara, da bi moral Maj sam Prevzeti odgovornost za svoja dejanja,˝je tiho rekel Pasander in mama je nekaj zamomljala.

˝Ne slišim te, Barbara, bi hotela ponoviti?˝

˝Verjetno imaš prav, Pasander, ˝ je zavzdihnila mama. Maj se je brez besed odpravil v dnevno sobo.

˝Za nekoga, ki je samo na obisku, se obnašaš zelo neprijazno,˝je menila Sever.

˝Tudi ti, deklica,˝je odvrnil Pasander, ne da bi trenil z očesom. ˝Bolj boš morala paziti na sina, Barbara, in na to, s kom se druži.˝ Sever se je skušala pomiriti. Ni hotela, da bi Maj zaradi nje zabredel v še večje težave. Pasander pa se ni in ni hotel spraviti iz sob. Sumničevo se je oziral proti omaram, se zastrmel v pisalno mizo, potem pa se , nenadoma, sklonil, da bi pobral glavo obglavljenega robota. ŽM pod posteljo ni moglo preprečiti prelivanja barv na svojem kožuhu in tihega tilulilanja.

˝Kaj pa je to?˝je rekel Pasander in povlekel žmbitje izpod postelje. A še prede si ga je lahko dobro ogledal, mu ga je Sever iztrgala iz rok.

˝To je moje,˝je rekla in skrila žm za hrbet. Pasander je nekaj časa nepremično strmel v deklico.

˝Morala bova ostati tu,˝je zamišljeno rekel Majevi mami.

˝Nikamor se ne bova selila. Pomagal ti bom vzgojiti fanta, tista starka, njegova babica, mu že ne bo kos.˝ Potem je odšel na hodnik in se končno odpravil domov.

˝Barbara,˝je živčno zatulil. ˝Z mano greš!˝ Mama je brez besed vzela nekaj stvari, poljubila Maja na čelo in odhitela za Pasandrom. Maj se ji je nasmehnil, da je ne bi skrbelo. Že večkrat je čez noč ostal sam, a tokrat mu to ni bilo odveč. Žm je turobno hlipkalo, medtem ko je s krpo in čistilom uničevalo svoj prelepi vzorec na tepisonu. Maj je Sever odstopil svojo posteljo, sam pa si je postal na tleh ob omari. Vendar dolgo ni mogel zaspati. Ko bo očka izvedel, kako nesramen je Pasander, bo vse drugače. Takrat bo vse drugače in takrat bo prav kmalu, morda čez štirinajst dni, si je ponavljal.

˝Kako to, da govoriš slovensko?˝sej je nenadoma spomnil Maj.

˝Saj ne,˝je odvrnila Sever. ˝Hojlandrijsko govorim. Hojlandrijščina je jezik, ki ga razume večina ljudi in drugih bitij. Tudi mi razumemo nekatere druge jezike. Enkrat pa se bom naučila žmjevščino. Takoj, ko najdem čarobno besedo in se vrnem domov. Prav zares bom to storila.˝ Sever je dolgo v noč pripovedovala Maju o Hojlandriji, o bitjih, ki živijo tam, o živalih, ki so se iz Majevega sveta zatekle k njim v strahu pred izumrtjem in o vseh prečudovitih stvareh. Zaspala sta šele, ko je ura v hodniku odbila polnoč. Imela sta nemirno noč in težke sanje. Tudi zato, ker se je žm kobacal iz ene postelje v drugo, se enkrat namestilo Maju naravnost na glavo in ga s svojim mehkim puhom ščegetalo pod nosom, drugič spet leglo Sever za vrat, da ji je zaradi tega postalo neznosno vroče in je začela sanjati, da jo po puščavi preganjajo peščene muhe.

Kaj pa očka?

˝Tvoj očka,˝se je zjutraj spomnila Sever, medtem ko je pripravljala krožnika za hojlandrijski zajtrk, ˝ti je govorila o Hojlandriji?˝ Maj je prikimal.

˝Je kdaj omenil čarobno besedo?˝

˝Ne vem,˝je zavzdihnil Maj. ˝Ne spomnim se.˝

˝Bova vprašala tvojo mamo.˝

˝Ne!˝se je prestrašil Maj. ˝Nje ne bova vpletala v to. Poleg tega… ˝

˝Te skrbi Pasander Mrak.˝

˝Ne vem, ampak občutek imam, da se mama o vsem posvetuje z njim. Bolje, da ne ve, da se zanimam za očka.˝ Sever je za hip utihnila, se zbrala, zamižala in jima priskrbela kolcan s plento.

˝Potem morava narediti natanko to,˝je odločno pribila Sever, si plento nadevala na kolcan in ugriznila. ˝Poiskala bova gospoda Mraka in mamo in ju natančno povprašala o tvojem očku.˝

˝Tako res ne bova ničesar izvedela,˝je rekel Maj te si penasti pravokotnik tudi sam posul s poskakujočimi mrvicami in ugriznil.

˝Več, kot si misliš. Dobrile kar naprej ponavljajo, da nikoli ne izveš, če iščeš na skrivaj.˝ Maj se s tem ni strinjal. Ta preprosta deklica, ki sploh ne razumne, da set ni tako preprost, kot se zdi, je samo komplicirala njegovo življenje. Nenadoma se mu je posvetilo.

˝Očkove stvari!˝je vzkliknil. ˝Morda obstaja kak dnevnik ali poročilo. Morda je tam omenil čarobno besedo. Verjetno ne s temi besedami, ampak bolj znanstveno, drugače mu nihče ne bi verjel. Bil je arheolog.˝

˝Pridi,˝je rekel, ko si je v usta zbasal še zadnji slasten zalogaj kolcana v veliko plente. V spalnici ni bilo ničesar več. Pa se je Maj prav dobro spomnil, da je je mama, takrat, ko je besno loputala z vrati, očkovo omaro izpraznila, vse stvari zložila v dva velika kovčka in ju porinila pod posteljo. Izginila sta. S Sever sta preiskala stanovanje. Pretaknila sta vsak kot, odprla vsako omaro in pogledala pod vse postelje. Nič. Niti najmanjše stvari, ki bi ostala za očkom ali jima vsaj namignila, kje iskati naprej. Maj je bil razočaran in jezen. Čeprav je za mamino apatičnost največkrat krivil hipnotični glas in agresivno ukazovalnost Pasandra Mraka, je bil tokrat pošteno jezen prav nanjo. Nobene pravice ni imela pometati stran stvari njegovega očka. Njegovega! In ko se bo vrnil, ga bo to gotovo prizadelo. Tega pa tudi mami ne bo dovolil. Po napornem iskanju je Sever na mizico postavila skledo, ki se je v trenutku napolnila z nekakšno modrikasto meglo. Žm, ki je sinje modro že nekaj časa lebdelo pod stropom, se je v trenutku spustil dol in glasno zatilulialo.

˝Njamki,˝ke rekel, zajela s prstom debelo plast megle in jo posrkala kot špagete. ˝Žmji jih obožujejo, preženejo melanholijo.˝ Maj je za trenutek pozabil na vse drugo. Skoraj nevljudno je hitel s prstom zajemati njamke. Bili so ledeno hladni, ko pa si se jih dotaknil z jezikom, so postali prijetno mehki in topli. Kot sonce so drseli po grlu in utirali pot mirnejšim občutkom.

˝Imaš še kaj konkretnega?˝je zanimalo Maja, ko je s prsi postrgal še zadnje kosme njamkov. Sever se je nasmehnila in napolnila še eno skledo z gurundlji, drugo pa s pagolo. Žm si je tako nabasalo svoj trebušni žep, da je lahko lebdelo največ meter visoko. Okoli poldneva sta se vrnila mama in gospod Mrak. Maj je upal, da Mraka ne bo. Če bi bila mama sama, bi jo ostro izprašal glede očkovih stvari. Pasaneder Mrak se je udobno namestil v usnjeni naslonjač sredi dnevne sobe. Še preden se je močen vonj, mešanica tobaka in kolonjske, razlezel po stanovanju, še preden mama obdrzela v kuhinjo, da bi Pasadnru pripravila hamburger in pomfri, kar je običajno jedel, se je iz Majeve sobe, kamor je skrbno skrila žmja, vrnila Sever in rekla:

˝Draga gospa Skok, ali bi hoteli za trenutek sesti z nama, ker bi ti z Majem rada postavila nekaj vprašanj?˝ Mama se je živčno popraskala po glavi, skoraj že sedla na kavč, potem pa spet planila pokonci in se napotila proti kuhinji.

˝Res mi je žal,˝je preplašeno rekla, ˝najprej moram narediti kosilo. Pasander, hočem reči gospod Mrak, hočem reči Pasander, je lačen.˝ Maj si je oddahnil, prvič v življenju sta mu njena zmedenost in vdanost Pasandra prišli prav. Lahko si je predstavljal, kakšni katastrofi se je za las izognil.

˝Sedi Barbara,˝je ukazal Pasandrov glas. ˝Zanimia me, kaj hočeta.˝ Mama je ubogljivo sedla.

˝Predvsem bi rada vedela, ˝je veselo začela Sever, potem ko bledični Maj ni odprl ust, ˝kje so vse stvari, ki so pripadale tvojemu možu?˝

˝Mojemu možu?˝je ponovila mama napol začudeno, napol zmedeno. ˝Saj nimam moža.˝ Maj ni mogel vrjeti lastnim ušesom. Rdečica je zalila njegov obraz, toliko bolj, ko je videl, kako se je zadovoljen nasmeh razrezal po oglatem obrazu Pasandra Mraka.

˝Zdaj ne,ker je odšel, a prej si ga imel,˝je nadaljevala Sever. ˝Mislim, preden je izginil.˝

˝Izginil?˝se je zakrohotal Pasander in kot na ukaz se je tudi Barbara nekoliko sprostila. A rekla ni nič.

˝Saj veš, Majev očka? Njegove stvari?˝se je trudila Sever.

˝Aha,˝je rekla mama in se z roko zamišljeno drgnila po čelu. ˝Majev oče,˝je zasanjano ponovil. Maja je skoraj razgnalo. Zakaj si je mama omislila Pasandra Mraka? Ne, tega si ni znal razložiti. Tolažil se je, daje to naredila iz njemu neznanega razloga. Morda celo iz jeze. Toda, ko bi se vrnil očka in razložil, kaj ga je zadržalo, zakaj je moral oditi, zakaj v šestih letih ni niti telefoniral niti pisal, bi mu mama takoj odpustila. Ljubše bi mu bilo, ko bi se razjezila in mu prepovedala govoriti o očku, potem bi bilo jasno. Da ga ne more pozabiti. Ne pa ti mlačni odogovri! Kot da jo Sever sprašuje po davno pozabljeni sošolki, ki že leta živi nekje v Ameriki in

˝Saj menda ne pričakuješ, da se bo vrnil?˝je Pasander premeril Maja. Maj je skozi stisnjene zobe komaj izdavil: ˝Zanima me,kje so njegove stvari! Strmel je v mamo.

˝Dva velika kovčka.˝

˝Ljubček, si pozabil, da sva se selila?˝je rekla prijazno.

˝Vse odvečne stvari sva zmetala proč.˝

˝To niso bile odvečne stvari, to so bile stvari mojega očka,˝se je Maj komaj zadržal, da ni planil v jok.

˝Barbara,˝se je vmešala Pasander. ˝Čas je, da mu poveš.˝

˝Reci, Pasander.˝je mama ljubeče pogledala gospoda Mraka.

˝Povej mu, kakšen je bil njegov oče v resnici. Kako težko vama je bilo z njim.˝

˝Z očkom sploh ni bilo težko,˝je kriknil Maj in obupano gledal mamo.

˝Maj, žal mi je. Tvoj oče naju je zapustil.˝ Za trenutek se je Maju zdelo, da je tudi njej hudo.

˝Rad je živel razkošno. Jaz pa sem zaslužila premalo.˝

˝To ni res,˝je Maj planil kvišku. ˝To ni res! Očka je bil arheolog. Imel je dovolj denarja. Odšel je ker… ker…˝ Maju so po licih polzele debele solze in glas se mu je lomil.

˝Ker je imel preveč dolgov in je bil potepuh,˝je pribil Mrak.

˝Ni prav, da bi ti lagala,˝je rekla mama. ˝Tvoj očka je res študiral arheologijo. Vendar ni študija nikoli končal. Nikoli ni bil v službi.˝

˝Za kaj takega je bil veliko prelen,˝je dodal Mrak. Mama je vstala in hotela objeti Maja, vendar se ji je izmuznil in stekel iz sobo. Sever je pohitela za njim. Našla ga je v postelji z glavo, zarito v blazino. Dolgo je hlipal. Žm mu je vztrajno ponujal žmbone, ki jih je privleklo iz svojega kosmatega žepa, a se ni menil zanje. Nič več mu ni bilo mar. Vseeno mu je bilo, četudi je jokal pred drugimi.

˝In če je res, kar pravijo?˝je rekel, ko je nehal hlipati.

˝Kaj, če sem si vse o očku izmislil in še sam ne vem?˝

˝Hojladrije si nisi izmislil,˝je odvrnila Sever.

˝Mama mi nebi lagala,˝je zavzdihnil Maj. ˝Ni take vrste človek. Ko bi le vedel, ali se bo očka vrnil.˝

˝Je bil dober?˝ je vprašala Sever. ˝Si mu zaupal?˝ Maj se je spomnil na domačnost in toplino, smeh in varnost. Čeprav so bili spomini že daleč in očka morda res ni bil arheolog, so občutki ostali. Zaupal mu je. Zelo. Obrisal si je solze in prikimal.

˝Potem bom verjel s tabo,˝je resno rekla Sever. ˝Pomagala ti bom.˝ Maj se je nasmehnil. Skoraj pozabil je že, kako je, če imaš zaveznika in nisi sam.

˝In zdaj?˝je rekla spodbudno.

˝Zdaj bova šla k babici Zofki,˝je odvrnil.˝Morda bo ona kaj vedela.˝ Žmja sta spravila v nahrbtnik, se splazila na hodnik in za sabo previdno zaprla vrata.

Skrivnostni sprehajalec

Kmalu sta pripešačila do babičine hiše. Ograja ni imela vrat; babica Zofka je bila prepričana, da je nekajkrat na dan preplezati ograjo dobro za njeno zdravje.

˝Kaj tako smrdi?˝ je vprašala Sever, ko sta lezla čez ograjo. Žm si je svojih šest prstkov zatlačil v vse štiri nosne odprtine in skremžilo obraz. Potem je temno modro glavo potegnilo v nahrbtnik in zaprlo zadrgo. Vonj je dosegel tudi Majeve nosnice. Brez dvoma, je pomisli, babica Zofka spet cvre in želodec se mu je stisnil v kepo. V kuhinji je Zofka z leseno kuhalnico, v čipkastih rokavicah in s svojim najboljšim sončnikom na glavi, kot kakšen kitajski mojster, mešala in čofotala po cvrčečem olju, ki se je smodilo v voku. Kuhinjska miza se je šibila pod zvrhanimi krožniki čokoladic Snickers, čigumijev, slanih palčk in smokijev.

˝Sofija Skokóvova,˝je Zofka pomolila orokovičeno desnico Sever, takoj ko jo je zagledala. ˝Ruska grofica.˝

˝Abenela Sever bum Gloria De-l-finski,˝je odvrnila Sever in s priklonom takoj očarala Zofko.

˝Nikakršna ruska grofica ni,˝je zavzdihnil Maj. ˝Ime ji je Zofka Skok.˝ Babica je zapičila oči v Maja in pihnila skozi nosnice.

˝Bučka!˝je vzkliknila. ˝Navadna bučka, kar praviš! Kolikokrat ti naj še pojasnim, da je človek natanko tak, kot se vidi v ogledalu, in jaz sem definitivno ruska grofica!˝ Če hočeta izvedeti kaj o očku, je pomislil Maj, ni pametno še bolj razburjati babice. Sever ni vedela, od kod so ruske grofice. Zofka ji je bila všeč. Maj si je hotel posreči z eno od čokoladic, a mu jo je Zofka s kuhalnico izbila iz roke.

˝Si pa res cirkus,˝je nejevoljno stresla z glavo. ˝A ne vidiš, da je surova?˝ Potem je čokoladico namočila v jajce, jo pomakala in jo vrgla k ostalim v olje, ki je cvrčalo v voku.

˝Glih ful cajta res nimam,˝je rekla in začela pobirati iz olja prve ocvrte čokoladice. ˝V bajto, kjer je živela stara Berta, preden jo je našlo, ˝ je pomignila babica proti sosedovi hišici, ˝se je naselil gospod Luna. Pravi misterij! Povabila sem ga na kosilo. Mislim, da je z vege scene. Upam, da mu bodo potegnile te ocvrte zadevce. ˝

˝Kaj je bil moj očka po poklicu?˝je vprašal Maj.

˝Tvoj očka?¨se je zamislila babica Zofka in za hip pozabila na čokoladice in cvrčeče olje. ˝Šit, resursi v moji glavi so se totalno izpraznili.˝

˝Saj je hodil v službo, a ne?˝

˝Seveda je hodil v službo, čist totalen luzer pa spet ni bil,˝se je razburila babica, čeprav Maj ni vedel, ali zato, ker so se ji nekoliko preveč zacvrle čokoladice, ali zato, ker o očku ni hotela govoriti.

˝Je pa grizno, da te naprti na grdo tvoji mami,˝je jezno rekla, potegnila iz olja še zadnji ocvrt Snickers in ga vrgla v jušnik.

˝Morda je imel pa kakšne zelo pomembne opravke,˝je rekla Sever.

˝Ja,˝je prhnila babica. ˝Takšne, ki se vlečejo že celih šest let.˝ Maja je malce pogrelo. Na nekaj več podpore je računal pri babici, čeprav je vedel, da je pri njej vse odvisno od vetra in bo jutri vse drugače, kot je bilo včeraj.

˝Saj tudi ti praviš, da imaš iz dneva v dan pomembnejše delo!˝

˝Šur. Ampak jaz sem v penziji. Štekaš? Jaz sem njega že vzgojila, res ne kaj prida. Me prav zanima, kako kul bi se on počutil, če bi nehala prekladat konzerve z grahom in fižolom in bi kidnla kar nekam, a? Kar tako, čao miki, pa sam poskrbi za svojo edukacijo.˝ Babica Zofka je bila zaradi pogovora o očetu nekoliko raztresena. Morda ji je postalo celo hudo. Pri njej nisi nikoli zares vedel.

˝Tisti Mrak-on je prava groteska!˝je nadaljevala Zofka in se lotila cvrja čigumijev. ˝Seveda je to disižn tvoje mame in je to treba rešpektirati. Vseeno pa mislim, da ni iz našega gozda. Mislim, da tepe otroke. ˝Za trenutek je odložila kuhalnico, s katero so se vlekli ocvrti mentolovi čigumiji in vprašujoče pogledala Maja.

˝Vse je v redu,˝je rekel.

˝Čisto med nama,˝je nadaljevala Zofka, ˝tu si ful dobrodošel, ne glede na to, kaj se mi rola po glavi in kako ful importnt stvar ima za delat.˝

˝Hvala, babi,˝je pokimal Maj in za hip pomislil na ekscentrično življenje z babico Zofko, danes rusko grofico, jutri morda vzrediteljico žab.

˝Kako naj ocvrem mleko?˝ je zavzdihnila Zofka, se sklonila in iz spodnje omarice izza loncev potegnila prenosnik, Prižgala ga je, se priključila na internet in pobrskala za recept.

˝Torej se o očkovem izginotju ne spomniš kaj dosti?˝

˝Hudo, hudo! Res ne vem, od kod mu keš, da se muva po svetu.˝

˝Po svetu?˝

˝Mislim na kup razglednic na podstrešju. Pošilja jih z vseh koncev in krajev.˝ Maja je od silnega razburjenja skoraj razneslo srce. Divje je preskakoval stopnice, ki so vodile na podstrešje. Podstrešje, polno neuspelih ali polkončanih izumov babice Zofke, je bilo prašno in zanemarjeno. Pod okensko lino pa se je svetlikal kupček-razglednic! Razglednice od očka. Potrdilo, da je živ in zdrav, ne glede na to, kako grdo kdo misli o njem. Maju je razbijalo srce, tresle so se mu roke, ko je prijel prvo z vrha kupa. Na njej je sključen starec po ozki ulici na hrbtu tovoril ogromno raševinasto vrečo. Na drugi strani je drobna pisava sporočala: Zapustil sem Kitajsko. Pogorje Karakoram me je utrudilo. V Gilgitu si privoščim dvodnevni počitek.

neumorni sprehajalec Na naslednji je prijazen debelušen mož, zavit v rumeno-rdeče oblačilo, sklanjal obrito glavo pred mrkim. Oboroženim kitajskim vojakom, ki se je krčevito oprijemal svoje puške. Za njim se je dobrohotno smehljal bronast kip Bude.

Že teden dni uživam v gostoljubju menihov, čeprav sem se nekajkrat komaj izognil kitajski vojski, ki patruljira po Tibetu. Čas bo, da se odpravim naprej.

ekstremni sprehajalec Maj je pograbil naslednjo: Brr.Mraz. Hitim na pravi ruski čaj.

zmrzjeni sprehajalec In naslednjo, na njej je rjaveča ledolomilka lomila kose ledu: Yukon je prispela v Ulelen. Tovor varen.

zvesti sprehajalec Nikjer ni bilo omenjeno ˝poljubi Maja˝ali vsaj ˝pozdravi Maja˝ali ˝upam, da je z Majem in Barbaro vse v redu˝.

˝Ko je Jure Skok?˝je zanimalo Sever.

˝Moj očka.˝

˝Kje pa je Pot v klanec 23?˝

˝Naslov babice Zofke, tu smo zdaj,˝je pojasnil Maj in tako šavsnil po razglednici, da se je Sever kar stresla.

˝Saj so naslovljene na mojega očka!˝je razočarano vzkliknil. ˝Babica se je zmotila. Seveda, površna kot je, ni naslova niti pogledala.˝

˝Kdo pa je potem sprehajalec?˝je zanimalo Sever.

˝Nimam pojma!˝ Seveda, očka ne bi nikoli pozabil name, se je sam pri sebi nasmehnil. Žm si je ogledalo nekaj razglednic, potem pa veselo polebdevalo ob okenski lini kot kak brencelj. Ogledovalo si je razmetano dvorišče sosedovega Janeza, pa cesto, po kateri so v daljavi hrumeli avtomobili, pa spet razpadajočo hiško stare Berte, pa drobnega moškega, ki je stopil iz nje, sdel na teraso in si skušal pod zavihane hlačnice potegniti zgubljene škornje. Žm je za trenutek zadržalo sapo in povsem obmirovalo, ko pa je moški dvignil obraz, je skozi vse štiri nosnice piskavo zatulilalo, njegov kožuh pa je postal prava eksplozija barv. Odlebdelo je s tako naglico, da Sever in Maj nista niti opazila, sploh pa sta bila preveč zaposlena z razglednicami. Odrinilo je vhodna vrata, da so tresknila narazen, in se pognalo čez belo ograjo k sosednji hišici. Terasa je bila prazna. Mož, ki ga je žm opazilo skozi podstrešno lino, je izginilo. Zakadilo se je v hiši, vsa tri srca, ki so poganjala kri nežnega bitjecu, so tolkla kot ponorela. Nikjer nikogar. Žmja so počasi zapuščale barve. Postalo je počasi bledikavo modro in nedoločljivo zeleno. A še preden je izgubilo vse barve, so se odprla vrtna vrata. Moški, ki ga je malo bitjece nazadnje videlo visoko ob Žmjskem jezeru, je pravkar končal z zalivanjem rož. Žm se je s tako močjo zakadilo vanj, da sta oba telebnila po tleh.

˝Lije!˝je vzkliknil droben mož in se prešerno zasmejal.

˝Si le prošlo?˝ Žm je presenečeno zatulilalo.

˝Kako naj bom jezen na moje malo Lije,˝se je nasmehnil mojster. ˝Saj sem vedel, da prideš. Že ko sem odhajal, ti je pisalo na nosu.˝ Žm je iz svojega trebušnega žepa potegnilo ogledalce in preverilo svoje nosne odprtinice. Mojster je odprl vrata in znašla sta se v prijetni, skromno opremljeni leseni sobici. Od veselja se je žm postavilo navpično in nekaj časa lebdelo na glavi, nato pa se je zarilo Agnirju pod roko in predeče tilulilalo.

˝Čas je , da se resno pomeniva,˝ je rekel mojster izvrstnosti in sedel v naslonjač, ki je sameval v kotu. ˝Saj se boš vrnilo k otrokoma, kajne, Lije?˝ Žm je ihteče odkimavalo z glavo in hitelo nekaj pojasnjevati. ˝Lije,˝ga je nežno prekinil Agnir. ˝Moja pot se tu konča, tvoja pa se šele začenja. Ne moreš ostati pri meni.˝ Žm ni reklo več niti tilu niti lilu. Krepko se je oklenilo svojega rejca, trdno odločeno, da ga tokrat ne izpusti več.

˝Prav,˝je naposled popustil mojster. ˝Takole bova naredil. Pomagalo mi boš opraviti nalogo in ko bo vsega konec, se boš lahko odločil, ali želiš oditi z mano ali pa ostaneš pri kom drugem. Prav?˝ Žm je negotovo prikimalo, nekoliko popustilo prijem in si otrlo debelo marbolumno solzo.

˝Za začetek se boš vrnilo k otrokoma. Na podstrešju boš našlo pantnega škrata, pazi, da ga otroka ne zgrešita.˝ Žm je vprašujoče zatulilalo.

˝Ne, s pantnim škratom še ne bo konec,˝se je nasmehnil Agnir. ˝Otroka morata spoznati resnico o čarobni besedi.˝ Lije je prilebdelo naravnost pred mojstra, se s svojim velikimi zelenimi očmi zazrlo v njegove oči in šepetaje tilulilnilo.

˝Lije, Lije,˝je rekel mojster. ˝Resnico osvojiš šele, ko jo spoznaš. Če jima jo povem zdaj, jima ne bo pomenila nič več, kot tebi včerajšnje barve.˝ Žm je zavzdihnilo.

˝Pojdiva,˝je spodbudno rekel mojster. ˝Tudi sam sem povabljen tja na kosilo.˝ Žm je skremžilo svoj simpatični obrazek in se naježilo.

˝Daj no, tako zanič pa spet ne kuha,˝je rekel Agnir.

Pantni škrat

Sever in Maj sta razglednice razvrstila po datumih. Prva je prišla iz Portugalske z poštnim žigom 15. September pred šestimi leti. Zadnja je prispela iz Egipta pred mesecem dni. Sporočila so si bila precej podobna, le eno je Maja zmotilo. Sprehajalec je omenjal neki tovor. Na razglednici iz Indije je pisalo:

Indija, velika in širna kot morje. Pisana kot mavrica. Vendar moram naprej. Tovor je začel čudno zaudarjati. Upam da se ni pokvaril.

zaskrbljeni sprehajalec Na naslednji, ki je pripotovala iz Kuvajta: Izogibam se ljudem, potujem ponoči! Zaudarjanje se je spremenilo v neznosen smrad. Ali naj se vrnem domov?

zvesti sprehajalec ˝Kdo neki je ta človek in kaj tovori?˝je vprašal Maj.

˝Spominja me na čistilke,˝je rekla Sever, ˝dobrile, ki čistijo srca ljudi. Kadar se sami ne znajo znebiti jeze ali zamer, pokličejo dobrile, ki s posebnimi vzdihi poberejo vso nesnago. Dokler se ne okopajo v Žmjskem jezeru, tako smrdijo, da manjši otroci od njih lahko padejo v nekajurni spanec.

˝Pri nas raje ostanemo jezni in zamerljivi, pa ni treba nikomur smrdeti,˝je grenko pripomnil Maj.

˝Prav,˝je rekla Sever in si tiho ogledovala razglednice, obraze in ljudi, ki so s pravokotnih koščkov papirja stremeli vanjo. Kako otožen je ta svet, je pomislila, nobenega pravega veselja ni v teh pogledih. Žalostne, zaskrbljene, naveličane oči zgrbančenih stark, bosonogih otrok, ki so pestovali s smrklji zamazane sestrice in bratce, vojakov, ki so bahavo marširali po ulicah, izdelovalcev preprog, nabiralcev kamenja, razgrajevalcev ladij. Še huje pa je bilo, da so se med njimi znašale celo objestne, ošabne in grozeče oči,. In take, ki so govorile ˝jaz sem kraj sveta˝. Sever je to begalo. Hojladrijski pogledi so bili prijaznejši in mirnejši. So bili res? S hudobnicami in kapričarji se je le redko srečevala. V glavnem so jo obkrožale dobrile in njeni domači.

˝Žm?˝je naposled rekel. ˝Ali se nočeš naučiti, kaj so to razglednice?˝ Žmbitjece je ravno prisopihalo navzgor po stopnicah, niso ga zanimale razglednice, s toliko večjim žarom pa se je posvetilo vratom, še posebej pantom. Strmelo je in čakalo. Barve njegovega kožuha so se bliskovito prelivale, oranžno je prelilo v rdečo in nazaj.

˝Kaj je?˝je vprašala Sever. A ker ni razumela žmjevščine, je bitjece zaman krililo z rokami, zaman je tilulilalo skozi svoje štiri nosne odprtinice in ji skušalo dopovedati, kaj mu je naročil Agnir.

˝Daj no, saj so samo vrata,˝je rekla. To imamo tudi doma.˝

˝A misliš, da bi Zofka kaj več vedela o tem sprehajalcu?˝ se je obrnila k Maju ter pustila žm tilulilati in prelivati barve.

˝Dvomim,˝je rekel Maj. ˝Nje ne zanima nič razen nje same. Pojdiva domov.˝ Žm je planilo k Sever in jo na silo zvleklo k vratom.

˝Kaj ti je vendar?˝se je začudila. ˝Še nikoli nisem slišala, da bi bili žmji tako nasilni.˝ Hotel ga je spraviti v nahrbtnik, a je trdno oblebdelo v zraku in ga sploh ni moglo premakniti. Skušala ga je premamiti s prošnjami, s petjem, z žmboni, s pisanimi papirčki. Zaman. Žm se ni premaknilo niti za ped. Tedaj je s kotičkom očesa vendarle opazila škrata.

˝Stoj,˝je zaklicala v vrata. ˝Videla sem te.˝ Svojo kuštravo glavo je sklonila naravnost k spodnjemu pantu vrat in še enkrat odločno rekla: ˝Pantni škrat, pridi sem, kajti videla sem te. In prav dobro veš, da se moraš pokazati, ko te enkrat vidim.˝ Sever je z glavo pomignila Maju, naj pride bliže. Prepričan, da gre za zvijačo, s katero hoče Sever žmja spraviti v nahrbtnik, je Maj skoraj padel vznak, ko je izza spodnjega panta zarjavelih podstrešnih vrat pokukala zlovoljna sivkasta glava, nič večja kot noht njegovega palca. Glas sivega in zanemarjenega možica pa je bil zelo glasen.

˝Ali mi je bilo tega treba?˝je zadonelo, ko je dobre trii centimetre visok možic odprlo svoja ustenca. ˝Me je bilo prav zares treba zbezati iz moje osamljenosti? Zelo prijetno sem se počutil sam s seboj, da vesta.˝ Sever je , ne meneč se za njegovo jadikovanje, drgetala od razburjenja.

˝Pantni škrati so kapričasti. V Hojlandriji poleg navadnih ljudi in živali živijo še kapričarji, dobrile in umtelektualci. Za umtelektualce pravijo, da ne poznajo čustev, vsaj ljubezni ne, kapričarji pa so zelo težavni. Ne eni ne drugi nimajo stika z Duhom Krmarjeve ljubezni. Ne morejo si primisliti hrane, zato v zameno zanjo ponujajo svoje sposobnosti in znanje. Pantni škrati živijo na pantih vrat in znajo čuvati skrivnosti,˝je hitela pojasnjevati. ˝So izjemni čuvaji.˝ Žm je spustilo nekaj ostrih tilulilu zvokov, kar bi po tonu sodeč lahko pomenilo: ˝No, a vama nisem reklo!˝

˝Pridno žmbitjece,˝ga je Sever počohala po kožuščku. Žm se ji ponosno zarilo pod roko in zapredlo svoj tilulilu.

˝Zakaj so žmji tako puhasti?˝je vprašal škrat in se namrdnil.

˝Zato, da se jim od stalnega slinjenja ne vname koža!˝

˝Škrat,˝ga je prijazno nagovorila Sever, ˝ne vem, kakšna je tvoja skrivnost, ampak morda je zelo pomembna za naju.˝ Pantnemu škratu je v odgovor zakrulilo v želodcu, zvok pa je bil natanko tak kot škripanje zarjevelih vrat.

˝Rožnato mesto, mestna palača, pavja vrat,˝je sam pri sebi ponovil škrat.

˝Vem, da ti pravila tvojega škratovstva prepovedujejo, da bi razkril skrivnost, ki jo čuvaš,˝je poskusila Sever. ˝Kaj pa, če je tako zelo pomembna, da je od nje odvisen obstoj sveta?˝

Škrat je odgovor še enkrat zašpkripal in se skušal prisrčno nasmehniti, kot se lahko prisrčno nasmehne suha koreninca.

˝Prosim,˝je rekla Sever. ˝Ali morda skrivaš čarobno besedo?

˝Nikoli besedice, nikdar, nikoli, ne povem, ne bom nikoli,˝je siv možic mrkega pogleda zamomljal refren himne pantnih škratov.

˝Ali ne bi mogla podstrešja preprosto preiskati?˝je predlagal Maj. ˝Morda nama uspe odkriti, kaj skriva?˝

˝Ne,˝je zavzidhnila Sever. ˝Zato pa so pantni škrati. Če hočeš, da tvoje skrivnosti nikoli nihče ne odkrije, na vrata sobe postaviš takšnega možica in nihče ne bo našel, kar si skril. Nikoli.˝

˝Da bi se ti posušil jezik, da bi ti zmrznili možgani, da postal bi slep kot konjski rep, to želi vam, kradljivci skrivnosti, vsepovsod, naš ponosni pantni rod,˝je pantni škrat oddrdral drugo kitico čudaške himne, sedel na rob panta in si trebil črno izpod nohtov.

˝Tak kot vsi kapričarji imajo tudi oni naravno prirojeno žlezo za nejevoljnost, zato jim prijaznost nič ne pomeni in mislijo, da je vse, kar se jim zgodi, slobo in da nikoli ne bo bolje,˝je nadaljevala Sever.

Maj si je od bliže ogledal malega posušenega možica. Nosil je dolgo sivo preperelo tuniko. Na glavo so se mu lepili redki,mastni lasje. Čeprav je bil majhen, je zadah po trohnobi puhnil iz njegovih ust vsakič, ko se je namrdnil ob tem ali onem stavku.

˝Pantni škrat čuva skrivnost vse do svoje smrti, razen če ga tisti, ki mu je skrivnost zaupal v varstvo, ne odveže dolžnosti,˝je rekla Sever. Škrat, navajen takšnih ali drugačnih prijemov kradljivcev skrivnosti, jo je gledal vse bolj mrko.

˝Grozno,˝je pripomnil Maj. ˝Da nekdo posveti celo življenje skrivnosti nekoga drugega?˝

˝Zaradi dveh stvari,˝je pojasnila Sever, ˝zaradi plemenitosti in zavezanosti dobremu, kar jih ločuje od nekaterih kapričarjev, ki pripadajo Bruhi.˝

˝Hudobniki!˝se je razburil škrat. ˝Hudobniki se imenujejo tisti, ki pripadajo Bruhi. Ne pa kapričarji!˝

˝Že, samo preden so postali hudobniki, so bili kapričarji.˝

˝Ja,˝je rekel škrat. ˝Ali pa ljudje! Ali pa umtelektualci!˝

˝In druga stvar?˝je zanimalo Maja.

˝Hrana. Škrati so izgubili stik z Duhom, zato si sami ne znajo primisliti hrane. Kadar najameš pantnega škrata, mu moraš pustiti, da se najprej naje vsega, kar si zaželi. Potem lahko brez hrane zdrži tudi sedemdeset let.˝

˝Sedemdeset let!˝je vzkliknil škrat, ki so se mu ob besedi hrane sive očke zableščale kot dva bisera. ˝Hej, mala, kje si to pobrala? Meni se že šest let prav krčevito krči želodec in dvomim, da bom preživel sedmo, ne pa sedemdeset let!˝

˝Si pred šestimi leti začel varovati skrivnost?˝ Je vprašala Sever. ˝Je bil človek, ki ti je prinesel skrivnost , Hojlandrijece ali je bil s tega sveta?˝

˝Seveda, vse, kar vaju zanima, je, kdo je bil, kakšen je bil, kakšna je skrivnost,˝je pobesnel škrat. ˝O tem, kako imam, verjetno za vedno, uničen želodec, ker sem namesto valkastih per dobil krompir, namesto mjezne majonezo, ošokokoo pa je zamenjala mrtva kokoš, o tem, seveda, nočeta nič slišata!˝ Iz ust so se mu pocedile sline, ki jih je z glasnim srkom spet potegnil vase. ˝Verjetno bosta rekla, zakaj si pa jedel. Tipično!˝

˝Torej ni poznal naše hrene,˝je odločila Sever. ˝Moral je biti nekdo iz te polovice sveta. Je tvoj očka kdaj omenjal pantnega škrata?˝ Maj se ni spomnil. Vendar ga je misel, da ta škripavi možic skriva kaj, kar bi utegnilo pripeljati k očku, močno vznemirila.

˝Tiho, pssst, mir˝se je škrat panično oziral naokoli, ko je videl, da ga ja lakota zapeljala predaleč. ˝Nekdo škripa! Stopnica škripa! Skrijta se!˝In je pobegnil za pant. V resnici ni bilo nikogar, le ena od ukan, ki se jih je naučil v pantni šoli. Maj se je razjezil in začel brcati v vrata.

˝Kaj vendar počneš?˝je vprašala Sever.

˝Brcam v vrata, a ne vidiš?˝

˝Zakaj?˝ Maj je zavil z očmi.

˝Tvoj očka ni izginil, zato lahko mirno sediš tu in filozofiraš o palčkih. Ta smrdljivi zguljeni možic pa naju vleče za nos.˝ Sever je zaprla oči in spet začela peti nekakšno nerazumljivo pesmico. Okoli vrat so se nanuzale okorne zvite posode. Začele so se polniti z hojlandransko hrano. Valkaste pere je Maj že jedel, kolutkov bledo rdečkaste barve, obrobljenih s pajčevinasto kremo in posutih z modrimi mrvicami, ki so jih imenovali ošokokoo, pa še ne. Tudi ne nenavadne juhe, ki je bila še bolj podobna srebrno beli mesečini in ji je Sever rekla mjezna. Ko je poskusil, je vedel, zakaj si je pantni škrat zaželel prav to. Sever je trudila glasno mljaskati z usti celo žm, ki ni bilo kdovekakšen jedec, se jima je pridružilo in slastno tilulilalo. Godrnjavi škrat je takoj prilezel izza panta. Srkal je slino, ki se mu je nabirala v ustih, in si mel roke.

˝Pantni škrat nikoli ne vzame. On vedno zasluži,˝je navrgel. ˝Počaka na povabilo. Dobri ljudje povabijo, ponudijo, pogostijo. Taki iz boljših družin in lepih manir. ˝

˝Takole se bova zmenila,˝je rekla Sever in si obrisala bledo mesečino, ki ji je pocedila po bradi. ˝Če hočeš hrano, nama povej, kakšen je bil človek, ki ti je zaupal skrivnost. In ne skušaj me potegniti, prav dobro vem, da nama po vseh kapričastih pravilih tvojega reda to lahko poveš.˝ Škrat je nekaj časa jezno tapkal z nogo po zarjavelem pantu, a odločil je njegov škripajoči želodec.

˝Zmeden, strt, zmeden, ˝Je zavzdihnil škrat, in ko mu še vedno nihče ni ponudilo hrane, nadaljeval. ˝Mlad gospod je bil pegast, nesrečen, utrujen in na begu. Drugače pa ni dosti povedal o sebi. Čemu? Jaz sem le pantni škrat. Pantne škrate izkoriščaš za to , da čuvajo tvojo skrivnost, mar ne?˝

˝Očka!˝Maj več ni dvomil.

˝Hej, obljuba dela dolg, ˝je sivi možicelj zgroženo zaklical, ko mu še vedno nihče ni ponudil hrane. Sever mu je odrinila skodelico z mjezno, ki je bila tako velika, da bi se vanjo lahko zbasala manjša pantna vas. In škrat jo je pograbil z drobnima žilavima rokama in jo nagnil s tako naglico, da se je ves polil, nekaj mjezne pa je le steklo v njegova usta.

˝Pojdiva,˝je rekla Sever, a Maj se ni ganil. Ni hotel pustiti edine sledi za očkom. Žmbitjece je začutilo njegov obup in se stisnilo k njemu. Brskalo je po svoji žmjasti betici in razmišljalo, kako naj mu pomaga. Pri mojstru izvirnosti ni bilo nobenih skrivnosti, ki bi jih čuvali pantni škrat . Z njimi v svojem kratkem življenju še ni imelo nobenih opravkov.

˝Tiluuul,˝se je nenadoma domislilo. Planilo je k vratom in jih snel s tečajev. Pantni škrat je komaj odskočil, skledica pa mu je zdrsnila iz rok in se odkotalila pod skrinjo s taro šaro. Preostanek mjezne je izginil med špranje lesenega poda.

˝Vreča premaknjena!˝ga je začel zmerjati škrat. ˝Norec, prebarvani! Hvala lepa za nič!˝ A žm se ni menilo zanj. Z vrati je zalebdelo v zrak in ko je Sever naredila korak proti njemu, je vrata potegnilo nekoliko vstran, potem pa jih spet porinilo nazaj.

˝Nekaj name hoče povedati,˝je rekla Sever.

˝Vse žmje bi bilo treba enkrat spraviti na kup in jih pošteno prebutati,˝je bentil škrat in strmel v prazno posodo. Po polurnem premikanju vrat se je žmbitjece utrudilo, zažmrkalo z dolgimi rdečimi trepalnicami in rdečo barvo svojega kožuha prelilo v umirjeno rjavo. Otroka ga nista razumela, pantni škrat pa se je posmehljivo nasmehnil. Barvasto bitje je odložilo vrata in poskusilo drugače. Zletelo je naravnost pred Maja, mu pred obraz pomolilo svoje kosmate ročice, jih na vsak tiil potegnilo narazen, na vsak liiil pa jih spet porinilo skupaj. Ko tudi to ni pomagalo, je iz svojega žmžepa privleklo barvni prah in na podstrešne deske naslikalo veliko stavbo. Maj je prepoznal svojo šolo. Z rdečim prahom je žm trikrat podčrtalo šolska vrata in čakalo. Pantni škrat je brundal nekaj o vandalizmu in ljubem miru, ki ga je imel do zdaj. V resnici pa je bil možic neznosno nesrečen, ker mi ni nihče ponudil hrane, a preponosen, da bi si postregel sam.

˝Drsna vrata,˝je naposled le uganil Maj. ˝Naša šola ima drsna, električna vrata, ki se sama odpirajo.˝ Žm je veselo zaploskalo.

˝Drsna vrata,˝je ponovila Sever in si v spomin priklicala čudna vrata. ˝Nimajo pantov!˝ Škrat se je ob teh besedah nekoliko zdrznil.

˝Vrat brez pantov ni,˝je bleknil. ˝Laž, lažniva, usta črviva.˝

˝Včasih jih res ni bilo,˝je rekel Maj. ˝Zdaj pa jih je čedalje več.˝

˝Nemogoče,˝je sivi možic še bolj razpotegnil svoj obražček. Stisnilo ga je pri srcu.

˝Brez pantov vrata padejo. Zakon gravitacije, tepček.˝

˝Sama se odprejo in zaprejo na elektriko. Pantov ne potrebujejo.˝

˝Ali nisi nikoli hodil v šolo?˝ je vprašala Sever. ˝Ali se nisi učil o tem, kako bo Bruha uničila ta del sveta? Kako jim pošilja vse več strojev? Vedno novi izumi! Nove zaslepitve. Zakaj misliš, da ljudje ne poznajo več naše hrane? Zakaj jejo rastline in živali? Zakaj mislijo, da je to zdravo in da so od nekdaj tako živeli?˝

˝Jaz sem bil v šoli za pantne škrate. Mi smo se učili o varovanju, o lažnivih ustih, o kradljivcih skrivnosti, o ponosu pantnih škratov, ker nikoli nikdar noben ne izda skrivnosti.˝

˝Vi in vaš ponos. Če bi bili malo manj ošabni, nebi izgubili stika z Duhom in bi vam dal vse, kar bi potrebovali,˝je rekla Sever. Mali kapričar je zardel v sivi obraz. To je bilo seveda res, čeprav tega nebi nikoli priznal.

˝Tako kot ljudje. Tudi oni so pozabili na Duha. Tuapara pravi, da so iz svoje polovice sveta naredili razprodajo. Da poznajo le tisto, kar je naprodaj. Pozabili so večino stvari, ki se jim reče dih življenja, kar pozabili, in zdaj verjamejo, da ne obstaja. Ko bodo pojedli in iztrebili živali in zastrupili okolje, bodo pojedli še drug drugega, ker se ne bodo več prepoznali.˝ Škrat je nejevoljno strmel vanjo, Maj jo je užaljeno gledal.

˝Tako nas je učila Tuapara, ˝je dodala.

˝Jaz pantni škrat molčim, nikoli ne spregovorim, kajti mi smo na svetu zato, da skrivnosti varujemo. Ne spregovorimo. Nikoli nikdar ne,˝je škrat ponovil svojo pantno zaobljubo, ker ni vedel, kaj bi rekel na vse to. Najbolj pa ga je žrlo, da je tudi sam videl grozna samoodpirajoča se vrata brez pantov. Videl jih je, ko ga je asistenka mladega izmučenega gospoda, čigar pomembno skrivnost zdaj varuje, nesla v trgovino, da bi si izbral hrano za plačilo. Vrata in oskubljene piščance, ki so se kopičili za steklom vitrin, noge in pleča prašičev, ki so viseli pod stropom, rezilo sekire, ki je razkazovala mlado tele, vse to je videl. Vse to je videl in skušal kar naj hitreje pozabiti. Menil je namreč, da pantnim škratom škodi, če se preveč žrejo. Vedel je, da je ta svet drugačen. Da je tukaj varovanje težje, kot v Hojlandriji. Da ljudje ne spoštujejo pravil. Ampak po letu dni se je hotel vrniti kot zmagovalec. Hotel je, da bi ga prijatelji občudovali, da bi govorili: poglejte ga, celo leto je varoval skrivnost v oni polovici sveta. Tam, kamor nihče ne upa. Tam, od koder bežijo izumirajoče vrste. On pa bi visoko nosil glavo in ponosno dvigoval klobuk. Da, to so bile njegove sanje.

˝Pravi varovalci skrivnosti so tisti, ki znajo v pravem trenutku skrivnost razkriti,˝ je rekla Sever. Pantni škrat je brskalo po svojem spominu, kar tako za zabavo, saj je že od vsega začetka vedel, kaj bo storil. Res ni kakšne izjeme v častni knjigi pantnih pravil? se je spraševal. Ne, nič takega ni pisalo v knjigi pantnih pravil. Samo tisti znani ˝Ne povej, nikdar nikoli,˝ mu je poplesaval pred očmi. Potem pa, to se je zgodilo prvič v vsej zgodovini, je skočil s panta in se odvezal skrivnosti. Seveda je imel za to zelo dober razlog. Suhljat moški, ki je malo pred otrokoma prišel na podstrešje, mu je povedal, kje bo našel prehod in kako naj se zagovarja pred pentnim starešino. Seveda je bil škrat navajen vsakršnih lažnivih ust, v šoli se je naučil marsikakšnega zvijačnega prijema in tudi tega, kako se otreseš vsiljivcev. Tokrat pa je bilo drugače. Moški, ki ga je obiskal, je bil sam mojster izvirnosti. Kako pomembno je, so vedeli vsi, tudi pantni škratje. Res bi lahko povedal skrivnosti takoj, ko je zagledal otroka, a ni mogel iz svoje škratkovske kože. Vedno mu je bilo všeč, kadar so se ljudje trudili okoli njega. In po šestih letih samote mu je to prav dobro delo.

˝Prav,˝je rekel Sever, ˝naj ti bo.˝ Pred Majem in Sever sta se na lesenem podstrešnem podu nenadoma znašli dve stvari: star zemljevid in lesena ploščica, v katero so bile vrezljane otrokoma neznane pismenke. To je bila skrivnost, ki jo je čuval možic.

˝Rožnato mesto, mestna palača, pavja vrata,˝ je še enkrat ponovil pantni škrat in skočil v zemljevid, nekam v Indijo, in v zemljevidu tudi izginil. Sever ni izgubljala besed, urno se je pognala za njim. Žm je zgrabilo rob zemljevida ravno v zadnjem trenutku, da ga ni posrkalo za njima.

˝Tilulilu,˝ je prijazno zažoborelo ob Majevi glavi. Kosmat prstek je pokazal pikico in na zemljevidu, na njej je pisalo Jajipur. Skoznjo je sijala nekakšna svetloba in Maju se je zdelo, da sliši glasove. Žm se je tudi samo pognalo skozi zemljevid in s kosmato roko Maja potegnilo za seboj. Maj je skočil, a njegove noge niso udarile ob lese podstrešne deske, temveč so počasi drsele skozi zemljevid. Svetloba se je razširila in žmje sta se znašla na ulici, prepredeni s stojnicami in trgovinicami, nič večjimi od izložbenih okenj. Iz njih so se bleščali biseri in dragi kamni. Podjetni lastniki so loščili srebro posedali in s prešernimi nasmehi vabili kupce. Radovedne otroške oči so spremljale Maja in žm, ki mu je bingljalo okoli vratu. Še preden se je Maj dobro zavedal, že ga je obkolila gručica bosonogih, smejočih se otrok in ga v polomljeni angleščini spraševala, od kod je in kam gre. Zazdelo se mu je, da se je svet prav nesramno skrčil, da se vrti samo še okoli njega. Moški obrazi, glave v turbanih, ženske, zavite v pisana oblačila, na pol goli otroci, vse je strmelo vanj, ga spraševalo to in ono in mu ponujalo zdaj eno zdaj drugo. Neznosna vročina. Res, obrazi niso bili grozeči in neprijazni, na njih ni bilo nobenega nezadovoljstva, pa vendar ga je nekaj motilo. Preveč odprti so, je pomisli, kod bi čakali, da bom z njimi delil pustolovščino. Ob tolikšni toplini in odkritosti se je Maj počutil živčno in nelagodno. Navajen je bil živeti v svetu, kjer so ljudje bezljali drug mimo drugega kot konji s plašnicami na očeh. Odprtost je bila beseda, rezervirana za steklenice, trgovine in vrata. Pretirano zanimanje in prijaznost sta mu šla na živce. Potem je pred seboj zagledal petnadstropno stavbo, ki se je v oranžno-roza odtenkih piramidasto dvigala v temno modro nebo in jemala dih. Številna natančna izrezljana okna, majhni balkoni in strehe s spuščenimi napušči so ji dajali videz velikanskega satovlja.

˝Palača vetrov, ˝ je ponosno rekel moški v indijski angleščini, ki je opazil, kako začarano Maj strmi vanjo. ˝Zgrajena za dvorne dame, da so lahko opazovale dogajanje na trgu, ne da bi bile opažene.˝ Ko si je nekoliko opomogel od nelagodja, očaranosti in sploh vsega, je Maj zagledal Sever, kako izginja nekam za palačo. Otresel je gručice otrok in se pognal za njo.

˝Morava ga ujeti,˝ je rekla vsa zasopla ko jo je dohitel. ˝Ne sme skozi prehod.˝

˝Pa kaj, ˝je odvrnil Maj. ˝Saj ne potrebujeva več tega prismojenega škrata.˝

˝Pa še kako! In prehod se bo zaprl, če bo šel skozi in midva napačne besede ne bova mogla odnesti v Hojladrijo! ˝ Palača je bila neverjetno ozka, nič širša od sobe.

˝Gospod, hej,˝ se je zaslišal globok glas pantnega škrata nekje spredaj. ˝Kje so tukaj kakšna vrata? Kje so pavja vrata? ˝ Japonski turist, ki je skozi zamreženo okno opazoval dogajanje na ulici, se je obrnil. Ker ni bilo nikjer nobenega odraslega moškega, je odgovoril, kar Maju. Maj ni razumel niti besedice japonsko.

˝Seveda, kaj sem pa misli!˝ je zavzdihnil škrat, tokrat nekje za Majevim hrbtom. ˝Da bom kar tako naletel na mestno palačo s pavjimi vrati. Kaj pa še! Palača vetrov, to že! Brez vrat seveda. Enkrat bi bilo treba vse gradbenike spraviti na kup in jih pošteno prebutati. Stavbe prav zanalašč postavljalo na napačna mesta!˝ Japonec je spet nekaj rekel in z roko zamahnil nekam proti severozahodu.

˝Skozi slonja vrata do mesečeve palače, potem pa desno, kaj pa drugega,˝ je zagotovil škrat.˝Briljantno !˝ Sever se je počasi priplazila škratu za hrbet in ga zgrabila, še preden je japonski turist lahko ugotovil, kaj se dogaja.

˝Grize! Grize! Grize! ˝ je tulil pantni škrat in Japonec je postal povsem negotov. Hotel je nekaj reči, že je odprl usta, potem pa si je nekaj premislil in odšel.

˝Se ne bi raje vrnila?˝ je vprašal Maj in pomignil proti brkatemu Indijcu v belem oblačilu in z rdečim turbanom na glavi, ki jima je naglo sledil. Zmajeval s svojo zavito glavo, nič kaj vesel, da sta tako oddirjala mimo in niti vprašala nista, koliko znaša vstopnina. Res je bila to palača vetrov, vendar ne takšnih, ki bi jih s svojim vihranjem povzročali nevzgojeni otroci.

˝Prav,˝ je odvrnila Sever. Žm je raztegnilo zemljevid. Sever se je pognala nazaj v hišo babice Zofke in pristala v kuhinji. Bila je vajena takega potovanja. Ne pa tudi Maj. Če ne bi žm poskrbelo zanj, bi se znašel kje na drugem koncu sveta. Za kuhinjsko mizo sta babica Zofka in gost, ki je prišel na kosilo, veselo mlatila ocvrte čokoladice. Žm se je kot plišast nahrbtnik obesilo Maju okoli vratu. A ni bilo bojazni, da je bi ga Zofka opazila, tako občudujoče je zrla v drobnega poševnookega mojstra. Sever pa je z mezincem zapirala usta jezikavemu škratu.

˝Gospod Luna, ˝ ga je navdušeno predstavila Zofka, ko sta se Maj in Sever skušala izmuzniti nazaj na podstrešje. ˝Lahko bi bil pesnik!˝ Otroka sta pokimala možu in odšla.

˝Potujoče zemljevide uporabljamo tudi v Hojlandriji, ˝ je rekla Sever, ko sta se vzpenjala po stopnicah na podstrešje. Na podstrešju je škrata odložila nazaj na pant in vzela v roke ploščico, ki jo je škrat skrival skupaj z zemljevidom.˝Kaj pa je to, nama bo povedal najin škratovski prijatelj.˝

˝Ne, ne nebom. Zakaj pa mislita, da bi? ˝

˝Ker bi to zmanjšalo žlezo na nejevoljnost,˝ je spodbudno rekla Sever. Spet je zaškripalo v njegovem želodcu.

˝Saj sta prepoznala zvok, kaj ne? ˝ je rekel nekoliko bolj priliznjeno.

˝Po trebuhu mi kruli, ˝ se je obrnil k Maju in se obnašal, kot da Sever ne obstaja.

˝Vem, saj kar naprej goniš eno in isto, ˝ je imel Maj dovolj njegovega čvekanja.˝ Povej že enkrat! ˝

˝Vredu, ˝je odvrnil škrat. ˝Samo nikar se ne deri, ker mi bo pošla vsa volja. Ploščica Rhongo-Rhongo. ˝

˝In?˝

˝To je vse, kar vem. No, govoreča ploščica Rhongo-Rhongo.˝

˝Kako pa jo pripraviš do tega, da spregovori?˝

˝Vprašajta asistentko, ona se je pogovarjala z njo,˝je rekel škrat in se kar naenkrat začel pretvarjati, da ne čuti več nog.

˝Nič ne skrbita, to bo zaradi lakote,˝je grenkobno dodal.

˝Kakšno asistentko?˝ je vprašal Maj.

˝Oh, tisto preklasto punco, ki se je kot ponorela ukvarjala s to ploščico. Kar na prej me je spraševala to pa tisto in me morila in grizla in nervirala. Tečna in obsedena ženska, če mene vprašaš. Arheologinja, kaj pa drugega!˝

˝Moj oče je imel asistentko?˝je dahnil Maj.˝Kako ji je ime?˝ Škrat je pomenljivo pogledal Sever in ta je primislila skledico vungljev.

˝Ime!˝je zahteval Maj.

˝Edita Krulc,˝je rekel škrat. ˝Krulc – tako kot moj želodec.˝

˝Edita Krulc,˝je ponovil Maj. ˝Upam, da ni v sorodu s profesorjem Krulcem.˝ Možic je končo dobil svojo skledo vungljev. Hlastno jo je pograbil. Žm je reklo tilulil, škrat pa se je namrdnil in mu zabrusil nazaj: ˝Dober ali pa slab tek, tebi nič mar.˝ In se še bolj pogreznil v vunglje. Žm in Sever sta se začudeno spogledala.

˝Ti razumeš žmjevščino?˝ je vzkliknila Sever. ˝Menda je to zelo kompliciran jezik.˝

˝Kaj češ,˝ je zamomljal škrat z polnimi usti vungljev. ˝Sem pač posebej nadarjen.˝

Kdo se boji Ludvika Krulca?

Potem ko je Maj že četrtič pregledal vse telefonske imenike, je v njih našel en sam priimek Krulc, in ta je vztrajno stal ob imenu Ludvik. Nobenega drugega Krulca ni bilo.

˝Seveda, ˝ je rekel Maj. ˝Če je arheologinja, je zelo malo doma, zakaj bi potem potrebovala telefon?˝

˝Morda je kaka daljna sorodnica tega Ludvika, ˝je rekla Sever.˝Najbolje, da ga vprašaš.˝

˝Si znorela?˝ je vzkliknil Maj. A druge možnosti, da izvesta kaj o ploščici Rhongo-Rhongo, ki ju utegne pripeljati do čarobne besede in očka, tudi sam ni videl. Pogledal je na urnik. Zgodovina je bila na sporedu naslednji dan. Še dolgo v noč je Maj v mislih vadil, kako naj se približa profesorju Krulcu in ga vpraša za Edito.

Zaradi Pasandra Mraka je menil, da je prenevarno puščati Sever in žm sama doma, zato ju je, čeprav ne rad, odpeljal k pouku. Pantni škrat pa se je zavlekel na pant vrat Majeve sobe in ni več hotel dol. Maj se je v šoli držal bolj zase. Večina sošolcev se mu je zdela otročja. Motila ga je, da so razpredali o tem, kaj so rekli njihovi očetje, kaj so jim kupili, kako uspešni so v službi ali kam so jih peljali ob koncu tedna. Prav zaprav je Maju do četrtega razreda uspelo dobite le enega prijatelja. No, morda ni bil čisto pravi prijatelj, bil pa je več kot samo sošolec. Morda bi ga povabil celo domov na rojstni dan, če bi ga kdaj praznoval. Pa ga ni, ker se mama nikoli ni spomnila nanj. Odkar je očka izginil, je bilo tako. Mama je postala drugačna, pozabljivost je postala njena naj zvestejša spremljevalka. Preselila sta se v novo varovano sosesko, ki jo je predlagal gospod Mrak, in dobil je nove sošolce. Z nikomer od njih ni govoril več, kot je bilo nujno potrebno. Tudi oni so ga pustili pri miru. Zdaj, ko je v razred pripeljal tujo deklico, ju ni nihče nič vprašal, čeprav ju je spremljalo kar nekaj radovednih oči. To mu je ustrezalo. Ni se rad zapletal. Prva ura je minila, kot ponavadi. Mladi učitelj biologije jih ni pretirano obremenjeval. Žm zbasano v star nahrbtnik in spravljeno pod šolsko klop, pa tudi ni povzročalo težav. Na to so se preselili v prvo nadstropje, kjer je bila zloglasna učilnica za zgodovino. Na hodniku se ni dosti dogajalo, celo naj večji važiči so se gnetli v razredu in prihuljeno sedeli za mizami, saj verjetno ni bilo ni nikogar na šoli, ki nebi slišal takšne ali drugačne zgodbice o Ludviku Krulcu. Vsi so vedeli, da zna biti zabaven in da razgrajanja ne trpi. Maja je stiskalo v prsih. Vedno je prišel že med tem, ko je zvonilo. Tudi tokrat ni bilo drugače. Dnevnik in redovalnico je vrgel na mizo, potem pa v svojih zguljenih kavbojkah še sam sedel nanjo.

˝Kaj zdaj, dekleta?˝ je bevsknil v prvo vrsto, kjer so Majeve sošolke sramežljivo spuščale poglede. ˝A naj sprašujem? ˝ Na razred je legla grobna tišina.

˝Ne danes vam ne bom uničeval lepega sončnega dne, še predobro vem, da nimate pojma o reformah Marije Terezije, zato bomo imeli skupno ponavljanje. ˝ Razred si je oddahnil. Pri skupnem ponavljanju si si lahko prislužil dobro oceno, če si nabral dovolj pluskov. Slava stran je bila, da so ti napačni odgovori prinesli minuse, iz njih pa so se porajali cveki. Vprašanja so bila zahrbtna. Toliko bolj , ker je profesor Krulc odpredaval le tretjino snovi, ostalo pa si moral poiskati sam v knjigah s seznama, ki ga je razdelil na začetku šolskega leta.

˝Vprašanje za dva plusa,˝ je naznanil Krulc. ˝Ali za dva minusa? Prvi kmetovalci.˝ Dve deklici sta dvignili roko.

˝To pa ni težko,˝ je zamrmrala Sever.

˝Marinka,˝je rekel Krulc.

˝Prve tri milijone let naši predniki hrane niso pridelovali, ampak so se, iščoč živež, selili iz kraja v kraj. Pred približno 10.000 leti so začeli obdelovati zemljo, človeštvo je doživelo velik razmah in nastale so poljedelske vasi in mesteca.˝ Sever je odmajevala z glavo.

˝Stop,˝je vzkliknil Krulc, ki je razred pri posebej napiflanih deklicah včasih zabaval tako, da je štopal hitrost njihovih odgovorov. ˝Fantastično! V pičlih petnajstih sekundah ti je uspelo zdrdrati odgovor. To je najhitreje zdrdran odgovor na to vprašanje doslej. Zato si prislužiš tri pluse.˝

˝Kaj?˝ je šepnila Sever. ˝Saj je odgovor vendar napačen.˝

˝Pssst,˝ jo je ostro opomnil Maj, ko je Krulc svoj bradati obraz usmeril proti njima.

˝Marija Terezija in njena vloga v svetu? En plus,˝ je nadaljeval. Kar nekaj rok se je dvignilo.

˝No, pa dajmo možnost komu, ki mora popraviti cvek. Timotej, kako kaj tvoja mama? Je še živa?˝

˝Ja,˝ je zamomljal Tim.

˝Ko ti je zadnjič spet skušala kupiti dobro oceno in je zatrjevala, da je vse na svetu naprodaj, nikakor ni razumela, da ji tvojega znanja ne morem prodati iz preprostega razloga, ker ga ni. Potem me je prepričevala, da tega ne bo preživela in s krokodiljimi solzami zmočila ves kateder. Na koncu pa mi je grozila, da bom ob službo.˝

˝Ja, to je moja mama,˝ se je kislo nasmehnil Tim.

˝Zato Timotej, me ne spravi ob službo, svoje matere pa ne ob življenje,˝ je narejeno obupano rekel Krulc in Tima spravil v smeh.

˝Cesarica Marija Terezija je naredila kar dosti dobrega, a ne,˝se je zatikalo Timu.

˝In to je?˝

˝Preurejala je državo po idejah razsvetljencev in z onim njenim sinom sta uvedla reformne ukrepe, a ne? V bistvu… eee…nekaj v zvezi, a ne, za boljše življenje kmetov. Emmm. V bistvu pa je bilo to dobro za meščane, a ne. Marija Terezija je bila pozitivna zgodovinska oseba,˝je odmomljal Tim.

˝V bistvu bo plus, a ne?˝ ga je oponašal Krulc.

˝To sploh ni res,˝ je ogorčeno vzkliknila Sever, a še preden ji je uspelo pritegniti Krulčevo pozornost, jo je Maj tako sunil pod rebra, da je čisto onemela.

˝Vaša zgodovina je polna neresnic,˝ je šepnila, ko si je nekoliko opomogla.

˝Te čisto nič ne briga, razumeš?˝ je siknil Maj. Gospod Krulc se je že brez tega do Maja vedel izredno hladno. Ni se šalil z njim kot z ostalimi, tudi norčeval se ni iz njega. Maj se je pri njegovih urah, ki jih je večina občutila kot adrenalisnko mešanico strahu in zabave, počutil kot nujno zlo.

˝Leonardno da Vinci in njegovo delo? En plus.˝ Še preden je Maj uspel ukrepati je Sever že pomolila roko v zrak.

˝Ti,˝ je rekel Krulc. ˝Že celo uro te opazujem. Kdo sploh si?˝

˝Sever in začasno sem pri Maju,˝ je rekla. ˝Ali lahko odgovorim na vprašanje?˝

˝Ja, ampak plus oziroma minus bo dobil Maj,˝ je rekel Krulc.

˝Prav,˝ je odgovorila Sever, saj v Hojlandriji s tem plusom, tako nebi imela kaj početi. ˝Torej Leonardo je bil slikar, ki je prišel iz do določenih spoznanj in prvi naslikal podobo Bruhe. To je bilo zelo pomembno, ker prej nihče ni vedel, kako izgeleda.˝

˝Bruhe?˝ jo je začudeno pogledal Krulc.

˝Mislim, da jo tukaj imenujete Luisa ali Lizi ne spomnim se natančno.˝

˝Menda ne misliš Mone Lise?˝

˝Čisto možno, da ji tako pravite,˝ je prijazno odvrnila Sever. Maj si je zaželel, da bi se spremenil v preperelo šolsko zaveso.

˝Seveda je Bruha zaradi tega čisto ponorela,˝ je nadaljevala Sever. ˝Hotela ga je uničiti in mu je podtaknila načrte za vojaške stroje utrdbe in druge stvari, ki bi lahko pobile ljudi.˝

˝In v kateri šoli si izvedela vse to?˝ se je muzal Krulc.

˝Žal mi starši ne pustijo v veliko šolo, zato imam domačo učiteljico,˝je zavzdihnila Sever.

˝In ta te namesto zgodovine uči kreativnega pisanja?˝ je vprašal Krulc.

˝Kakor koli,˝ je nadaljevala Sever. ˝Možak, ta Leonardo je bil dovolj bister, da je doumel, da so načrti ki prihajajo iz njegove glave, podtaknjeni, zato jih je večino uničil, v nekatere pa je vnesel napačne podatke, da tako da Bruha niti posumila ni.˝

˝Neverjetno,˝ se je zarežal Ludvik Krulc.

˝In ko že takole kramljava,˝ je rekla Sever,˝imaš morda sestrično ali sorodnico Edita Krulc?˝ Obraz Ludvika Krulca se je nenadoma zresnil.

˝Zakaj?˝ je hladno vprašal.

˝Z Majem imava nekaj vprašanj zanjo,˝ je pojasnila Sever. ˝Bila bi ji zelo hvaležna, če bi si vzela čas za naju.˝ Krulc si je popravil očala in temno zelene oči so se hladno zapičile v Maja.

˝Si jo pripeljal zato, da bi me zafrkaval?˝ ga je resno vprašal.

˝Ne, gospod,˝ je izdavil Maj.

˝Poslušaj, fant, že leto in pol se trudim, da ti ne naredim nobene krivice, da sem popolnoma pošten do tebe, ne glede na to, koliko me to stane. Razumeš?˝ Maj je prikimal, razumel pa ni.

˝Se ti je zdel dan preveč siv in si si rekel zdaj se pa še malo spravim nad Krulca? Predolgo smo mu že dali mir. A imate pri vas to v krvi?˝ je bliskal z očmi. ˝Naslednjo uro se pripravi, vprašan boš. Sam si prosil za to. Jabolko res ne pada daleč od drevesa,˝ je prezirljivo rekel. Maj je mučno čakal na konec ure. Ne samo da nista izvedela o Editi, ki je vedela, kako se uporablja govoreča ploščica, še huje: njegovo življenje se bo od zdaj vrtelo okoli prežvekovanja, letnic in guljena zgodovine. In vsega je kriva Sever! Le kaj je Krulc mislil s tistim jabolkom, saj menda ni poznal njegovega očeta? In zakaj se je tako razburil? Edita Krulc mu očitno res ni pri srcu. Sledila je ura matematike s profesorjem Petrom Mažgonom, potem še razredna ura in slovenščina. Maj je bil besen na Sever. Niti pogledal je ni.

˝Kaj je narobe?˝ je že desetič vprašala Sever pred učilnico za likovni pouk.

˝Mir mi daj,˝ se je zadrl Maj. Žm se je ustrašilo in Sever je nahrbtnik v katerem je grgetalo stisnila v naročje in utihnila. Še nikoli se ni počutila tako neprijetno.

Oranžna kuverta

˝Ampak,˝ je popoldan, doma, sredi Majeve sobe zavzdihnila Sever. ¨Ali si res prepričan, da se moraš prav zdaj učiti zgodovino?˝

˝Se sploh zavedaš, koliko škode si mi naredila?˝ je končno spregovoril Maj.

˝Oprosti,˝ je že sedmič rekla Sever. ˝Ampak zakaj se hočeš učiti zgodovino, ki je popolnoma napačna?˝

˝Ker nočem ponavljati razreda zaradi tebe,˝se je zadrl Maj. ˝Mir mi daj!˝ Sever je utihnila. Maj je bil kot nalašč za to, da človek ob njem vadi potrpežljivost. Pomignila je žmju in to je prelilo barvo kožuha v pomirjujoče zeleno, se stisnilo k Maju in pomirjujoče tilulilalo.

˝Joj,˝je Maj živčno vstal in se zvalil na posteljo. ˝Mi res ne moreta dati miru?˝ Žm je zavzdihnilo in prilebdelo k Sever.

˝Ampak,˝je resno rekla Sever in prekinila vajo potrpežljivosti, ˝čarobno besedo Jeni je pomembnejša od tvojih ocen.˝

˝Zdaj ti bom povedal, kaj je najpomembnejše,˝je Maj še bolj razjarjeno skočil pokonci. ˝Najpomembnejši je moj oče! In ko se vrne, nočem imeti popravnega iz zgodovine. Razumeš?˝ Vpitje je prebudilo škrata, ki je spal na pantu vrat. Zdelo se mu je zabavno, vendar se ni mogel odločiti, za koga bi navijal. Nihče od njiju mu ni bil posebno blizu.

˝Če je ne najdemo, bo čarobna beseda popolnoma zastrupila svet!˝je Sever postajala vse manj potrpežljiva.

˝Pokliči tistega tvojega Duha in naj ti jo prinese, če je tako vsemogočen,˝ ji je zabrusil Maj. Sever je zabolelo, čeprav je vedel, kako pomembno je v takšnih primeri ohraniti trezno glavo.

˝Ali res hočeš, da bo svet poln Pasandrov Mrakov?˝

˝Tako je! ˝je zavpil škrat, poskakoval po pantu in se končno odločil, da bo navijal za Sever. ˝Dol z njimi!˝

˝Utihni!˝ je zavpil Maj. Pozvonilo je, Maj je pihnil skozi nos in šel odpret vrata.

˝Hej, kaj pa je to?˝ je vzkliknil in pobral oranžno kuverto, ki je ležala pred vrati.

˝Kako čudno!˝je rekel in jo odprl.

˝Dolgčas!˝ je zabrundal škrat, razočaran, ker je bila otrokoma kar naenkrat oranžna kuverta pomembnejša od prepira. Kar iščeta, je bilo že najdeno, a izgubljeno! Je pisalo na listu z okornimi črkami. Pod tem pa z nekoliko manjšimi:

Vzporednik: 51°23´severno Poldnevnik: 0°5´zahodno

˝Nekdo ve, da iščeva čarobno besedo,˝je rekla Sever.

˝Moj očka!˝je dahnil Maj. ˝Samo on ve za Hojlandrijo.˝

˝Poglej,˝je rekla Sever, ko je žm iz oranžne kuverte privleklo še en list.

˝Vprašanja iz zgodovine,˝je vzkliknil Maj, ko je na hitro preletel, kaj piše na listu.

˝Misliš, da je bil gospod Krulc? Da mu je žal?˝ je vprašala Sever. Da bi bilo Krulcu žal, se je Maju zdelo docela nemogoče.

˝Morda pa sporočilo misli na Edito Krulc,˝je rekla Sever.

˝Saj iščeva tudi njo!

Maju se je to zdelo še kar smiselno.

˝0°5´ zahodno in 51°23´severno,˝je rekel. ˝Veš kaj o poldnevnikih in vzporednikih?˝

Sever je odkimala. V rokah je držala govorečo ploščico Rhongo-Rhongo.

˝Ah,˝ je zavzdihnil Maj, ˝morala bova počakati na gospodično Gnido, upam, da nama bo znala pomagati. Upam, da so to res koordinate, na kateri se nahaja Edita Krulc.˝

˝No, vsaj zgodovine se mi ne bo treba guliti,˝je rekel Maj.

˝Nekdo nam očitno želi pomagati.˝

˝Jasno,˝je odvrnil. ˝A tebi se zdi prav, da me je zaradi tebe vzel na piko?˝

˝Ampak,˝je rekla Sever in nekoliko pomolčala, ˝tako ne boš prišel v stik z Duhom Krmarjem ljubezni.˝

˝Tudi s papežom ne, pa kaj.˝

Poldnevniki in vzporedniki

Gospodična Gnida je učila zemljepis. Večina učencev osnovne šole na Gorjupovem nabrežju se je zdela kako leto mlajša od Zemlje. Imela je čudne navade, ki jih je najverjetneje ohranila iz učiteljevanja na začetku prejšnjega stoletja. Enkrat na mesec je učencem kot kakim opicam pregledala glave. Ko je opravila, je ponavadi izustila dolg, zdolgočasen hmmm in dva krajša hm, hm. To je pomenilo, da ušk, gnid in ostale golazni v tem razredu pač ni. Že nekaj dolgih let je prepričevala tako učence kot osebje zbornice, da se bo pred začetkom naslednjega šolskega leta upokojila. Pa se ni. Razlagala ni kaj dosti, ker od človeka tik pred zasluženo upokojitvijo res ni pošteno zahtevati takšnih naporov. Posledice takega vedenja so bile, če odštejemo neznanje, pravzaprav prijetne. Nemogoče je bilo dobiti manj kot štiri. Štirice in petice pa je gospodična učiteljica razdelila glede na barvo las. Nihče izmed učencev se zaradi tega ni pritožil in nihče niti pomislil ni, da bi jo zatožil staršem. Pri njenih urah si lahko prav prijetno kramljal, medtem ko je stara Gnida poslušala vedno isti italijanski radijski program na svojem muzejskem tranzistorju. Maju je bilo žal, da je tako. Če bi zemljepis učil gospod Krulc, bi zdaj o poldnevnikih in vzporednikih vedel vse.

˝Vprašaj,˝ga je pod rebra dregnila Sever, ki je le s težavo pričakovala uro zemljepisa. ˝Vprašaj že.˝

˝Ne moreš kar tako,˝je siknil Maj.

˝Kako pa?˝

˝Počakati je treba.˝

Kadar je bilo treba kaj vprašati, se je Maju zdelo trenutek vedno napačen. Sever pa je, kot da ne bi nič vedela o napačnih trenutkih, kar takoj dvignila roko.

˝Ja?˝se je nejevoljno oglasila gospodiča Gnida, katere pravo ime je bila Joža Burja.

Utišala je tranzistor.

˝Ali bi nam hoteli povedati kaj o vzporednikih in poldnevnikih?˝ je prosila Sever.

˝Pa naj bo,˝je kimnila Gnida. ˝Saj ti Italijani res niso všeč, kar so bili. Pridi pred tablo.˝ Razred ni ravno prijazno gledal vsiljivke, ki je zmotila ustaljeni ritem ure zemljepisa.

˝Poldnevnik in vzporednik,˝ je rekla Gnida. ˝No, učenci pišite, pišite,˝ je postala nestrpna. Učenci pa tudi. Maj je kar čutil jezo, ki je puhtela iz njih, ko so iz torb vlekli zanemarjene zvezke.

˝Kaj pa je to?˝ je kriknila Gnida, si nadela očala, zgrabila Sever za kuštravo glavo in jo potisnila k oknu. Z zgubanimi prsti je iz njenega lasišča privlekla nekaj drobnega, nekaj, kar je lahko videla le ona.

˝Pusti to,˝je zacvilila Sever. ˝Daj nazaj.˝

˝Aha,˝je zažarela Gnida in se pomladila za kakšnih petdeset let. ˝Gnide!˝ Sever se ji je skušala izviti iz primeža, razred pa se je na moč zabaval.

˝Ti vrabca,˝ je osuplo zažvižgala učiteljica. ˝Zelene so. ŠE nikoli nisem videla zelenih. O, moj Bog! Saj so vendar plesnive. Zaplesnile so. Kdaj si si nazadnje opral glavo, otrok?˝

˝To niso gnide, ampak gvide,˝ sej je Sever končno otresla močnih koščenih prstov gospodične Gnide, skrbno pobrala jajčece, ki ga je gospodična spustila na tla in si ga previdno vtaknila nazaj v lase.

˝Mi je čisto vseeno. Takoj domov! In ne prikaži se več v šoli, dokler ti mati s petrolejem ne uniči vse do zadnje.˝

˝Kaj pa vzporedniki?˝ je negotovo vprašala Sever.

˝Kakšni vzporedniki neki,˝ je kriknila Gnida. ˝Najprej poskrbi za gnide. Gospodična je Sever pospremila do izhoda in še nekaj časa gledala za njo. Tudi Maj se je izmuznil iz razreda in se ji pridružil pri stranskih vratih.

˝Gvide so izredno dragocene,˝ je rekla Sever. ˝Tuapara mi jih je dala zato, da bi me naučila odgovornosti.˝

˝V kaj pa zrastejo?˝ je zaskrbelo Maja.

˝Iz njih se rodijo majhne deklice, ob skrbni negi lahko zrastejo v dobrile, ki vodijo zavetišča za živali, učijo otroke in spreobračajo kapričarje. Veš kaj, poiskala bova primernega človeka in jih za nekaj časa pretresla na njegovo glavo,˝ se je domislila Sever.

˝In če se zvalijo?˝

˝Mislim, da se še dolgo ne bodo,˝ je odvrnila. ˝Kaj pa tvoja babica?˝

˝Če je to res edini način, da izveva kaj o poldnevnikih in vzporednikih,˝je pristal Maj. ˝Upam, da je Edita Krulc res tam!˝

˝Saj tvoja babica vedno jé le tisto, kar hoče?˝ je vprašala Sever.

˝Nihče je ne more prisilit, da ne bi,˝ se je nasmehnil Maj.

˝Se mi je zdelo,˝je prikimal Sever. ˝V nasprotnem primeru bi se izvalile kapričarke in niti pomisliti nečem, kaj bi potem rekla Tuapara.˝

Takoj po pouku sta se opravila k babici Zofki. Iskala sta njen najljubši slamnik, ga končno našla v stari zmrzovalni skrinji med ostalimi klobuki, ga malo segrela ob peči in vanj preselila vse gvide. Nastavila sta ga na kuhinjsko mizo.

˝O, moj slamnik!˝ je vzkliknila Zofka, si ga nadela na glavo in pretresla gvide na svoje lasišče. ˝NE, mislim, da danes ene bo pasal k moji opravi. Tale Luna ima pa zelo kul ideje,˝je navdušeno dodala in si nadela zelene pumparice. ˝Ljudje ne moreš spremeniti s silo. In če ti je res kaj do njih, jih moraš naprej zakapirati.˝

Potem je izginila v shrambo, iz nje prinesla lovsko puško in opletala z njo po kuhinji, ker je v Maju vzbujala nelagodne občutke.

Debeli Honza ni bil nihče drug kot sosed Janez, ki je bil Zofkin sovražnik številka ena. Pred leti je menda ustrelil njenega Jako. Jaka, zavaljeni tigrasti maček, je izginil dan po tem, ko je v pasje-mačjem boju hudo popraskal bevsakojčega Gorana, za katerega je Honza trdil, da je plemenit lovski pes. Ubogi Goran je preminil zaradi tetanusa, Jaka je izginil, babica Zofka pa se je podala na lov za svojo pravico. Sledilo je pet let preganjanja po sodišču in ko je odpovedal sodni sistem, so se začela medsebojna obračunavanja . Babica Zofka je že naslednjo noč Honzovim zatlačila stare cunje v dimnik in malo je manjkalo, pa bi se cela družina zadušila zaradi dima. K sreči je Zofka dejanje obžalovala in od takrat je vladalo tiho premirje.

˝Saj ga menda ne misliš ustreliti?˝ se je zgrozil Maj.

˝Ne, samo na pravo vejo ga je treba obesiti,˝ je odločno rekla. ˝A ne vidiš, da se gunca na napačni?˝

Novo sporočilo

Maj in Sever sta se vrnila domov. Bila sta že popteno lačna.

˝Bi jedla?˝ je vprašal Maj.

Sever je prikimala, pantni škrat, ki je dremuckal v žmžepu, se je nemudoma prebudil.

˝Kaj hojlandrijskega?˝ je namignil Maj in zložil na kuhinjsko mizo nekaj posod. Bile so še čisto nove. Tako kot je bila novih in še neuporabnih večina stvari v kuhinji, saj mama razen hamburgerjev in pomfrija za Pasandra sploh ni kuhala.

Sever se je lotila dela. Maj je bil po dolgih letih spet vesel. Jutri, si je govoril, takoj po zgodovini, bosta poiskala gospodično Gnido, potem bosta poiskala Edito, potem pa jima bo Rhongo-Rhongo povedal, kje je očka.

Pikolasti zeranci so bili tako kreativni, da jih je poskusil celo žm, čeprav je znano, da zerance neradi jejo. Pantni škrat je mrko gledal, govoril pa ni. Sever mu je ponudila vercengo, dolgo, špagetu podobno stvar, in možic jo je z vso neverjetno naglico posrkal v usta. Rekel pa ni nič. Tudi hvala ne.

Mama se je vrnila sama, bila je bleda in brezvoljna. Maja je nekoliko zaskrbelo zanjo, zato je prosil Sever, naj si izmisli kakšno hojlandrijsko krepčilo zanjo. Sever je prikimala in napolnila kozarec z napitkom galo-galo. Po njem je mami res odleglo. Maj je počakal, da je zaspala, potem sta se s Sever tudi sama spravila spat. Preden je zaspal, mu je morala Sever obljubiti, da ne bo več dvigovala roke v šoli, da ne bo postavljala vprašanj ali kakor koli drugače drezala v učitelje. Potem je še enkrat ponovil odgovore iz zgodovine, ki so prišli skupaj s sporočilom.

Ludvik Krulc naslednje jutro ni pozabil svoje obljube.

˝Skokov fant,˝ je rekel tiho. ˝Pred tablo.˝

Pri zgodovini so uporabljali podatke iz vseh mogočih knjig. Krulc se je skušal držati učnega programa, a včasih ga je zaneslo. Nihče ni vedel, kakšno znanje ceni. Piflarji, ki so se na pamet naučili vse letnice in definicije, so jo odnesli s trojko. Odgovori, ki jih je prejel Maj, pa so bili očitno popolni. Krulc je listal po knjigah, razmišljal in tehtal, a naj si je še tako razbijal glavo, naj je bilo vprašanje, ki ga je postavil, še tako zaguljeno, vedno je bilo vprašanje z lista. Zdelo se je, da ima več težav pri postavljanju vprašanj, kot jih je imel Maj z odgovarjanjem. Celo Krulc na koncu ni mogel skriti občudovanja.

˝Čestitam,˝je rekel. ˝To je najbolj zaslužena petica, kar sem jih kdaj napisal v redovalnico.˝

Razred je s strahospoštovanjem zrl v Maja, ki je užival v trenutku pomembnosti, žal mu je bilo le, da petica v resnici ni bila zaslužena. Morda bi se celo lahko prepričal, da je vsaj spremljal kritičen pogled črnooke Hojlandrijke.

Nenadoma je zazvonil mobitel. Učenci so se zgroženo spogledali. Vendar je bil Krulc tisti, ki ga je potegnil iz aktovke.

˝Ja,˝je rekel in se zastrmel skozi okno. Skrb se je zarisala na njegovem obrazu in postal je nemiren.

˝Mhm,˝ je nekajkrat rekel v slušalko, potem pa ˝takoj pridem.˝

˝Do konca pouka je še nekaj minut, zato vas prosim, da počakate na svojih mestih,˝ je rekel, si nadel jakno, pograbil aktovko in s hitrimi koraki odšel.

Maj je počakal trenutek, nato sta se s Sever opravila za njim. Na varni razdalji sta mu sledila čez šolsko dvorišče. Vendar se je njuno zasledovanje končalo, še preden je zazvonil šolski zvonec. Krulc je imel na parkirišču za šolo avto in se je z njim odpeljal.

V odmoru sta se s Sever opravila do kabineta gospodične Gnide. Na njenih vratih je z velikimi črkami pisalo: DRAGI UČENCI, DANES ODPADEJO VSE URE ZEMLJEPISA PRI GDČ. JOŽI BURJA, KER SEM NA UPOKOJENSKEM IZLETU!

˝Krasno!˝ je vzkliknil Maj.

Sledila je matematika. Vadili so uporabne račune, ki so bili profesorju Mažgonu še posebej pri srcu, Maju pa prav nič. Pri nalogi, ki se je glasila: ˝Če je ura prehitevala za 168 minut na dan, za koliko sekund je prehitevala v eni minuti?˝ se je Sever nenadoma domislila, da je v tem svetu dlje, kot je sprva nameravala. Ura je bila dolga, a Severe ni imel prav nobene ideje. Ja, nekaj boš morala stuhtati, si je naročila, da ne bi pozabila in začela razmišljati o drugih rečeh. O ploščici Rhongo-Rhongo in o Editi Krulc. Toliko stvari je imel v mislih, a Maj ji je strogo prepovedal govoriti med poukom. Pravzaprav, je pomislila, so ti dečki iz človečkov Majeve vrste polni ne smeš in nikar besed.

Po pouku sta odšla domov. Kaj pa naj bi drugega, ko pa je bila gospodična Gnida na upokojenskem izletu. Na telefonskem odzivniku je utripala rdeča lučka. Sporočilo je bilo od babice Zofke.

˝Uf, res grizno je takole govoriti v mašinco,˝ se je razburjala. ˝Takoj pridi sem, ko to slišiš. Klicali so te iz šole.˝

˝Čudno,˝je rekel Maj. ˝Zakaj bi me klicali iz šole? In ravno k babici.˝

Bilo je tako čudno, da sta šla takoj preverit.

Babico Zofko sta našla v druščini debelega Honze in neke suhe mrvice, ki so ga klicali Vučko. Vsi trije so se v lovskih oblekah gnetli okoli mize, papirjev in steklenice sadjevca.

˝Ko me je klical?˝ je vprašal Maj.

˝Nikar me zdaj ne moti,˝je rekla Zofka. ˝Podpisujem pristopno izjavo za lovce!˝

˝V lovce?˝ sta vzkliknila Sever in Maj hkrati. A babica se ni več menila zanju. Sklanjala se je k mizi in skrbno prebirala papirje.

˝Takole, tukaj podpiši, pa si lovka pripravnica,˝ je suhi Vučko s prstom pokazal na papir.

˝Kakšna lovka neki?˝ je zarobantila babica in suhec se je nekoliko potegnil vase. Morda je pričakoval, da ga bo babica klofnila. Pa ga ni.

˝A se ti zdim morda podobna hobotnici?˝ je mrščila obrvi.

Suhec je nemočno odkimaval.

˝Saj lovec menda ne moreš biti,˝ se je zarežal Janez, da se mu je zatreslo salo.˝Lovec Zofka, ˝se je režal in utihnil, ko je močna pest usekala po mizi.

˝Ne, imenovali me boste gospa lovec, jasno?˝

˝Prav, gospa,˝je prestrašeno prikimal drobni Vučko. ˝Pravila zahtevajo, da kot pripravnica opravite stodvajset ur prostovoljnega dela in sto ur pripravništva.˝

˝Kakšno prostovoljno delo? ˝ se je naščeperila Zofka.

˝Postavljanje štantov in košnja trave.˝

˝Saj ne misliš resno,˝ je bila ogorčena babica. ˝Prečisti raje svoje fajle, da ti jih ne zdilitam.˝

˝Babica,˝ je zasitnaril Maj, a ni nič pomagalo.

˝Brez prostovolnega dela ne gre,˝ je cvilil Vučko, a ga je debeli Honza dregnil pod rebra, da je utihnil.

˝Naj bo,˝ je povzel Honza. ˝Ampak pripravništvo boš morala opraviti.˝

˝Ne, to bomo kratko malo preskočili,˝ je zatrmarila Zofka.

˝S puško se boš morala naučiti streljati,˝ je zarohnel. ˝Drugače boš še koga ustrelila.˝

˝Draga moja,˝ je rekla babica, ˝koliko in kaj jaz streljam s puško, bosta videla, ko bomo zaplesali po istem parketu.˝

˝Ženske,˝ je siknil skozi zobe debeli Honza, se zbral in prijazno nadeljeval.

˝Babica!˝ je vzkliknil Maj. ˝Ne bova čepela tu ves dan! Če nama ne moreš povedati, zakaj so klicali iz šole, greva! ˝

˝Kakšen cirkus! ˝ mu je babica končno posvetila trenutek. ˝Menda se moraš naučiti eno pesmico.˝

˝Pravi kdo?˝ je vprašal Maj.

˝Ja tisti zblojeni prfoks, ki vam jo je pozabil dat za nalogo v šoli, zdaj pa klicari okoli in maltretira sorodnike svojih učencev.˝

˝Kateri?˝

˝A misliš, da se je predstavil?˝ je rekla babica.

˝Pojdita v sobo,˝ je rekla in jima široko pomežiknila, ˝da najprej opravim z lovci.˝

˝Kaj se ji spet mota po glavi?˝ je zavzdihnil Maj, ko sta se s Sever umaknila v sosednjo sobo. Iz notranjega žepa bunde je potegnil Rhongo-Rhongo. Med tem ko sta s Sever čakala, sta poskušala vse mogoče, da bi ploščica spregovorila. Grela sta jo, jo močila, drgnila – nič! – ploščica je bila gluha kot kos lesa.

V sobo je planila Zofka, mrzlično brskala po predalu in izvlekla iz njega rumeno škatlo, na kateri je pisalo: MEGA UHO, ojačevalnik zvoka. Raztrgala je škatlo, si napravico porinila v uho in dala na šesto stopnjo ojačevanja.

˝Zanima me, ali že kaj sumita,˝ je rekla in uho prislonila k steni.

˝Sumita kaj?˝ je vprašal kaj.

˝Da imam načrt z njimi.˝

Kakšen je njen načrt, raje ni vprašal, ker bi se potem moral ukvarjati še s tem, kako naj ji prepreči, da bi ga uresničila.

˝Aha,˝ je vzkliknila Zofka. Čez čas pa še ˝no, no˝in ˝tako, tako. ˝

˝Kakšno pesmico naj se naučim?˝ je vprašal Maj, ko je odložila prisluškovalnik. ˝Kdo je klical in kaj točno je rekel? ˝

˝Nič ne sumita,˝ si je Zofka zadovoljno mela roki. ˝Tista suha južina se je pritožil, da tako mimo pravil že ne bo šlo. Potem mu je debeli Honza pojasnil, da bo vsa lovska druščina lahko hodila k meni na lovske debate ob dobrem šnopsu. Da jim bom pekla, jih stregla in da so končno našli udoben dom, zdaj ko jim je športna zveza zaplenila lovsko kočo, njihove sitne žene pa nočejo prenašati pijane in razgrajaške lovske druščine.˝

˝Babica!˝ je zarjul Maj. ˝Pesmica!˝

Zofka se je potrkala po glavi, potegnila iz predala list in svinčnik ter ukazala:

˝Piši!˝

Začela mu je narekovati. Velika stavba, obiskovalcev vila, Bruha jo prav obožuje, svoje znanje tam razkazuje. Od tam bo svet zastrupila, saj besedo, ki ga truje, vsem na oči je tja skrila.

˝Dobra mašinca!˝se je potrkala po glavi, ko je odrecitirala do konca. ˝Še vedno znam na pamet vse pesmice iz osnove šole. Samo, da smo mi konzumirali pesnike, tole, kar pa pri vas davnlovdate… ˝ je odmahnila z roko in zaničljivo puhnila.

˝Babica,˝ je rekel Maj, ko mu je kapnilo, da gre za novo sporočilo, ˝kdo ti je to narekoval?˝

˝Tvoj učitelj slovenščine, očitno, ˝ je rekla babica in se jadrno vrnila nazaj k lovcem.

˝Čarobna beseda,˝ je rekla Sever. ˝Torej gre za čarobno besedo in ne Edito Krulc.˝

˝Stavbe z obiskovalci?˝ je skušal Maj najti rešitev uganke.

˝So trgovine,˝ se je oglasil pantni škrat žmžepa.

˝Ali pa bolnišnice, ali muzeji, ali galerije, ali restavracije,˝ je pripomnil Maj.

˝Morda bo res najbolje, da poiščeva pošiljatelja teh sporočil, ˝ je predlagala Sever.

˝Kaj pa, če bi vzela na piko Krulca?˝ je po premisleku rekel Maj in sklenila sta, da ga bosta natančno opazovala.˝ Še prej morava iz gospodične Gnide izvleči, kje naj sploh iščeva.˝

˝Kakšna preproščina,˝ je zajamral pantni škrat, ko si je ogledal vezja v ojačevalcu zvoka.˝ Pa bi z malo več inteligence lahko sestavili prav zanimivo stvar.˝

Možic se je z vso ihto zagnal v razmontiranje babičjega megaušesa.

˝Bolje, da pustiš pri miru,˝ je rekla Sever.

Sumnila se je tiste plati škratovske osebnosti, ki izbruhne na plano, kadar imajo škratki preveč prostega časa.

˝Bolje ne bo nikoli,˝ je odvrnil škrat. ˝Zapomni si to, mala. Tako, pa ga imam. Mega prišepetovalnik. ˝

˝Saj!˝ je vzkliknila Sever.˝ Zato je Krulc postavil prava vprašanja. Slišal jih je po prišepetovalniku! Tako lahko komur koli prišepneš kar koli!˝

˝Si bil ti?˝ je Sever strmo pogledala pantnega škrata.

˝Kaj ti pade na pamet!˝ je vzkliknil škrat. Bil je vidno pretesen.

Skočil je na žmja in splezal navzgor po njegovem temno rumen kožuhu.

˝Če me boš potreboval,˝ je rekel Maju, ko je dosegel žmžep, ˝kar njej pripiši, da me ni. Verjetno bom umrl in srčno upam, da se bosta potem vse življenje žrla zaradi tega.˝

Molga Pona

Naslednje jutro, še preden se je začel pouk, sta Sever in Maj odšla naravnost do kabineta gospodične Gnide. Lista na vratih ni bilo več. Potrkala sta in vstopila. Joža Burja pogreznjena v zguljen usnjen naslanjač, je med orumenelimi zvitki zemljevidov glasno smrčala. Drezala sta jo in klicala, a se ni prebudila. Nekoliko je bila že naglušna. Šele ko je žm s svojim puhastim kožuhom poščegetala pod nosom, je glasno kihnila, se odkašljala in rumeno pljunila skozi okno.

˝Bo treba nehat,˝ je zamrmrala sama pri sebi. ˝S kajenjem.˝

˝Gospodična,˝ je Maj porinil Sever naprej. ˝Poglejte, nima več uši.˝ Gospodična jo je pograbila za ušesa in z natančnostjo geografa preizkala kuštravo betico.

˝Ali nama boste zdaj povedali kaj o vzporednikih in poldnevnikih, kot ste obljubili? ˝ je bil Maj že nestrpen.

˝Prenašajo se z dotikom,˝ je poznavalsko rekla gospodična, ne meneč se za dečkovo nestrpnost.

˝Gvide?˝ se je zasmejala Sever. ˝Sploh ne veste, kaj vse moraš narediti, da jih dobiš.˝

Gospodične razpredanje skuštrane deklice ni zanimalo. Pograbila je Majevo glavo, jo potisnila nad mizo, iz predala privlekla glavnik, tisti pravi za gnide in uši in prečesala njegove mehke lase. Nič.

˝Poldnevniki?˝ je vztrajal Maj.

˝Oh,˝je zavzdihnila gospodična, vidno nejevoljna.

˝Nama lahko razložite, kako se poišče 51°23´severno in 0°5´zahodno? ˝

˝Odrasla uš izleže tudi do sto jajčec, približno šest na dan,˝ je rekla gospodična Gnida.

˝Prosim,˝ je rekel Maj. Gospodična si je nataknila monokel, razvila zemljevid, buljila vanj, si brundala neko italijansko pesmico, potem pa rekla: ˝London, to je London.˝

˝Nikoli je ne bova našla,˝ se je Maj obrnil k Sever. ˝London je preveliko mesto.˝ Sever se je nasmehnila. Hojlandrijci so imeli o besedah nikoli, ne morem in se ne da čisto zgrešene predstave.

˝Ubogi fant,˝ se je nenaravno veliko oko gospodične Gnide, skozi monokel zazrlo v Maja.˝ Pri zgodovini imaš verjetno sama cveke?˝

˝Zadnja ocena, ki sem jo dobil, je bila čista petica.˝

˝Tako?˝ se je začudila gospodična. ˝In vendar je še zadnjič Krulc kričal po zbornici, da te preprosto več ne more trpeti na isti šole in gospod Možgan ga je komaj uspel pomiriti.˝

˝Zakaj?˝

˝Zaradi tvojega očeta vendar,˝ je rekla in tišje dodala. ˝In njegove žene.˝

˝Kaj ima moj očka opraviti s Krulcem?˝

˝S Krulcem nič,˝ je odvrnila gospodična. ˝Z njegovo ženo pa precej. Zaradi njega se ji je zmešalo.˝

˝Nič ne vem o tem.˝

˝Prašaj mamo,˝ je zavzdihnila Gnida. ˝Gospa Edita Krulc je že leta v bolnišnici za duševne bolnike. Se pa res čudim Krulcu, da te nimam na piki˝

˝Edita Krulc je Krulčeva žena?˝ sta v en glas vprašala otroka in gospodična Gnida je prikimala.

˝Starši morajo v času, ko se pojavi ušivost, vsak dan pregledati lasišča svojih otrok,˝ je zažugala gospodična, ko sta se otroka na hitro poslovila. Molče sta hodila proti domu, Maju ni bilo več do pouka. Je mama loputala z vrati, zaradi Krulčeve žene? Maj je stresel z glavo v upanju, da bodo neumne misli odletele ven.

˝Po mojem bi morala obiskati gospo Krulc,˝ je rekla Sever, ko sta med kupi snega vijugala proti domu.

˝Neumnost,˝ je siknil Maj. ˝Saj si slišala, da je znorela.˝

˝Kaj pa, če ona ve, kje je tvoj očka?˝ Maju se je zdelo ne mogoče, da bi neka tuja, zmešana ženska vedela, kje je očka, če tega ne ve niti mama.

˝Kaj nama pomaga, da veva, da se čarobna beseda nahaja v Londonu, ko pa praviš, da je tam na tisoče stavb z obiskovalci,˝ je vztrajala Sever. ˝Izvedeti morava, kako Rhongo-Rhongo pripraviš do govorjenja!˝

Doma je Maj vseeno poiskal telefonski imenik in naslov najbližje bolnišnice za duševno bolne. Vedel je, da ima Sever prav. Za trenutek sta spustila žmbitje iz nahrbtnika, da se je malo razmigalo, ga nato spet pospravila nazaj, Sever si je oprtala nahrbtnik in odpravili so se z avtobusom na obrobje mesta. Tam je sredi puščobne livade samevala sveže prepleskana rožnata stavba. Bila je ena tistih velikih, starih hiš s širokimi hodniki in visokimi stropi.

˝Kam gresta?˝ se je pred njima razkoračil moški v skafandru. Kmalu potem, ko sta smuknila mimo recepcije.

˝Iščeva gospo Krulc,˝ je rekla Sever.

˝Samo trenutek,˝ je rekel moški in pogledal v mapo, potem pa še na zapestno uro. ˝Imata natanko šest minut časa, preden odpelje raketa za Jupiter. Kapitan Osterman vama želi prijetno vožnjo in lepo dopustovanje. Za mano prosim. ˝ Moški je zavil v desni hodnik, ona dva pa v levega.

Dolgo sta kolovratila po hodnikih, vse dokler ni za njima prihitela ena od sester. ˝Zakaj se nista javila pri recepciji?˝ je rekla. ˝Ne smeta se kar tako sprehajati po bolnišnici.˝

˝Gospo Krulc iščeva,˝ je pojasnila Sever.

˝Edito Krulc?˝ se je začudila sestra. ˝Ona je vendar na zaprtem oddelku. Nihče ne more k njej, razen njenega moža.˝

˝In zdaj?˝ je zavzdihnila Sever. Maju je ob tem celo odleglo.

˝Poglej no, če to ni Molga Pona,˝je zadonelo iz žmžepa, ko so sledili sestri proti izhodu. In že lep čas molčeči škrat se je lenobno privlekel na plano.Mimohiteča sestra se je zdrznila in ustavila.

˝Ti?˝ je rekla prezirljivo, ko je uzrla škrata.

˝Ju poznaš?˝ je vprašala sestra in se za trenutek ustavila ob svoji kolegici. Ko je Molga prikimala, je prva sestra odhitela naprej.

˝Skupaj sva hodila na tečaj pozitivnega mišljenja,˝ je rekel pantni škrat. ˝A ne, miškica. Kaj pa počneš tu?˝

˝Kaj ti mar, ˝ je zabrusila Molga.

˝No, vidim, da tudi tebi tečaj ni nič koristil. Če ne bi bil zastonj, bi lahko zahtevala odškodnino.˝

˝Kaj hočeš, Hokuspokus?˝ je bevsknila Molga.

˝Porkiparkus,˝je poudaril škrat. ˝Pišem se Porkiparkus, kar prav dobro veš.˝

˝Kaj hočeš, Hokuspokus?˝ je ponovila. Zanalašč.

Pantni škrat se je resnično razveselil, ko je srečal Molgo Pono. Nekoga, ki je vsaj približno tako inteligenten, kot je sam. Naveličal se je že preobtimistične Sever, njenega puhastega ljubljenca, Maja, ki ni imel pojma o tehnologiji, in drugih splošno zabitih človečkov njegove vrste. Zelo se je razveselil družbe sebi podobnega bitja. Toda Molga Pona ga je že prvi trenutek užalila, da je začel hreščati in vreščati.

˝A sem kdaj kaj hotel od tebe? A sem ti mogoče težil? Zdelo se mi je lepo srečati nekoga istega rodu. Kakšna zmota!˝

˝Midva že nisva istega rodu. Jaz, dragi moj, nisem škrat.˝

˝Si pa kapričarka.˝

˝Kaj ti mar.˝

˝Poslušaj, ljubica, če nas odpelješ k gospe Krulc, ti povem, kje je prehod in lahko se boš vrnila domov.˝

˝Zakaj bi se vrnila, ko pa mi je tu čisto dobro. Nihče me ne nadleguje in še uspela bom.˝

˝To me pa res zanima!˝

˝Naslednji teden dobim licenco za psihiatrinjo in se zaposlim na kliniki na Dunaju.˝

˝Nisem vedel, da si študirala.˝

˝Saj nisem, kaj ti pa je. Licenca je vendar ponarejena. Obožujem delo z norci, ˝ je bila vzhičena Molga Pona.˝To je tako kapričasto.˝

˝Prav imaš,˝ je prikimal škrat. ˝Res nisva istega rodu.˝

˝Ne razumeš,˝ je nadaljevala Molga, iz žepa potegnila zrcalce in si popravila temno rdeče našmnikane ustnice. ˝V resnici niso nori.˝ Le verjamejo v nekaj, česar drugi ne vidijo. Sploh si ne moreš predstavljati, kako preprost je ta svet.˝

Maju sta šla razpredanja o preprostosti, neumnosti in dolgočasnosti njegovega sveta vse bolj na živce, Sever pa se je po glavi pletlo nekaj drugega.

˝Se misliš kdaj vrniti v Hojlandrijo?˝ je nenadoma vprašala Molgo. Molga jo je premerila s svojim običajno prezirljivim poglem.

˝Mogoče ja, mogoče ne.˝

˝In če se boš, se boš kmalu?˝ je vprašala Sever.

˝Mogoče ja, mogoče ne!˝

˝Bi hotela predati sporočilo dobrili Tuapari?˝ Kapričarka je prhnila skozi nos. Naravnost žaljivo se ji je zdelo, da to dete od nje zahteva neumnosti.

˝Boš?˝ Sever je grizlo, ker doma nihče ni vedel, kam je izginila. Vsa zadeva pa se bo, kot kaže še zavlekla. Molga ni odgovorila, zdelo se ji je pod častjo odpirati usta za otročaja.

˝Tilulil – lilili – tulilulili, ˝ je zapiskalo žm na hrbtu Sever in pooranželo.

˝Kakšna nesramnost!˝ se je razkačila kapričarka. Tako močno je zamežikala z očmi, da so ji umetne trepalnice odpadle in z modro barvo popackale tla.

˝Kdo bi si mislil, da tudi ti razumeš žmješčino,˝ je tiho rekla Sever in si obljubila, da se je bo z vso vnemo začela učiti takoj, ko se vrne domov.

˝Seveda si nisi mislila,˝ je postala zadirčna Molga, ˝verjetno sploh ne znaš misliti.˝ Žmbitje je spet nekaj zatillulilalo in spravilo kapričarko v še večji bes.

˝Kako si upaš trditi, da nisem zanesljiva,˝ je skovikala nad žmjem. ˝Mi kapričarji smo najzanesljivejša bitja na svetu.˝

˝Morda ima žm prav,˝ je Maj pomežiknil Sever. ˝Tudi če bo pristala na to, da odnese sporočilo, ga bo pozabila, še preden prispe do cilja.˝

˝Misliš, da smo vsi eno butasti?˝ se je napenjala kapričarka in zaradi razburjenosti požirala besede. Slina je pršela iz njenih ust na vse prisotne. ˝Kakršno koli sporočilo lahko odnesem komur koli! Jasno! Jasno? Ampak nočem, ker zdaj odhajam na podelitev svoje doktorske diplome. Jasno?˝ Žm se je obrnilo k Sever in izpustilo en dolg in en kratek tiluli.

˝Ne!˝ je kriknila Molga in hotela zgrabiti žm za kožuh in vendar se je izmuznilo in odlebdelo visoko pod strop. Kapričarka je v togoti z vso silo treščila s pestjo ob steno. Pozabila je, da stene tu niso mehke in upogljive kot v Hojlandriji. Kjub bolečini ni niti pisknila. Le oči so ji bezljale sem in tja. Pantni škrat se je ob vsem sijajno zabaval in prvič v življenju pozabil na hrano.

˝Nikogar drugega ne boste poiskali. Ti čupasto ščene! Nikogar ni, ki bi bil zanesljivejši od mene! Jaz sem nenadomestljiva. Jaz! Jaz! Jaz! ˝ se je tolkla po prsih. Zgrabila je Sever za uvratnik in z ledenim glasom rekla: ˝No! Kakšno je sporočilo?˝

˝Poišči dobrilo Tuparo in ji povej, da si me videla, da sem v redu, da imam pomembno nalogo in da se bom vrnila, ko jo opravim!˝ Kapričarka je spustila Sever, si poravnala obleko, dvakrat globoko vdihnila, da bi se pomirila, ter se s kujavim pogledom in škripajočimi čevlji odpravila proti izhodu.

˝Hej,˝ je zaklical za njo pantni škrat. ˝Saj ne veš, kje je prehod!˝

˝Seveda vem,˝ se je ustavila in svoj temačen pogled usmerila proti Majevemu žepu.

˝Indija. Rožnato mesto, mestna palača, pavja vrata,˝ ji je povedal pantni škrat. Zelo dobro je poznal kapričarski rod in bilo mu je jasno, da se Molgi niti sanja ne, kje je prehod. Sam se za zdaj še ni nameraval vrniti, priznati si je moral, da je zadnje čase kar dobro jedel.

˝Kako boš prišla tja?˝ je zanimalo Sever.

˝Z avignjonom,˝ je afnavo rekla Mogla Pona.

Sever je vedela, da se bo prehod za kapričarko zaprl, toda to, da njena starša izvesta, da ni ugrabljena in je z njo vse vredu, se ji je zdelo pomembnejše. Ne bo se vrnila tako hitro, kot je sprva upala, in iskanje napačne besede se lahko zavleče. Nemara lahko traja celo leto! Je pomislila.

˝Ne morem verjeti, da je tako butasta,˝ je rekel škrat in gledal, kako Molga Pona odločno koraka navzdol po hodniku. Molga ga je slišala, ustavila se je in se obrnila.

˝Hokuspokus, Hokuspokus!˝ je zavpila, skremžila obraz, potem pa za ras odšla.

Edita Krulc

˝Pojdiva zdaj,˝ je rekel Maj.

˝Ne, poiščiva gospo Krulc,˝ je vztrajala Sever.

˝Hočeš, da pokličejo policijo?˝

˝Tukaj sta!˝ se ju je kot starih prijateljev razveselil kapitan Ostrman, ko ju je zagledal na koncu hodnika. ˝Sem že mislil, da sem vaju izgubil. Čakajo že, a gresta?˝

˝Kam pa?˝ je vprašal Maj.

˝Na Luno, spet na Luno,˝ je zavzdihnil moški. ˝Hotel sem jih peljati na Jupiter, pa so si premislili, češ da je predaleč. Turisti! Nikoli nič novega. Če bom dobil dovoljenje za spremembo leta, odfrčimo čez pol ure.˝

˝Edita Krulc?˝ je vprašal moški in nekoliko tišje dodal. ˝Zelo frc – frc je.˝

˝Vseeno bi šla rada k njej.˝

˝Prav,˝ je rekel kapitan. ˝Mislil sem, da otroci radi letate po vesolju. Čeprav, ˝je zavzdihnil, ko so vijugali po bolnišničnih hodnikih,˝tudi moja otroka nikoli nočeta na vožnjo po vesolju, res ne vem zakaj ne. Ko sem bil jaz majhen, sem kar naprej sanjal o tem, kako bom postal astronavt. Nenadoma se je ustavil.

˝Pssst! Zdaj pa previdno,˝ je zašepetal. ˝Moram vaju spraviti mimo teh debeloritih pošasti. Počasi, že marsikomu je spodletelo.˝

Kapitan je potegnil iz žepa šop kjučev in odklenil vrata, na katerih je pisalo:˝ZAPRTI ODDELEK, VSTOP DOVOLJEN SAMO ZAPOSLENIM˝. Po vseh štirih se je plazil po hodniku, mimo okna in vrat, na katerih je pisalo˝ soba za sestre˝. Otroka sta mu sledila. Ko so se takole plazili, je pantni škrat nenadoma zatulil: ˝Zakaj je taka tišina?˝ Saj ne, da bi ga tišina motila, to je naredil kar tako, izprivoščlivosti. Maj mu je s kazalcem hitro zaprl usta, a bilo je prepozno. Vrata so se odprla in ven sta pritekli debeloriti sestri. Še preden sta opazili plazeče se vsiljivce, jih je kapitanova roka potegnila v prostor, za umazano posteljnino.

˝Nikoli več česa takega,˝ je rekel in si obrisal potne srage. ˝Če te ulovijo na zaprtem, ne prideš ven.˝

˝Spet oni iz štirice,˝ je rekla ena od sester, potem pa so se njuni koraki oddaljili. Ko se je kapitan Osterman prepričal, da je zrak čist, ju je odpeljal do sobe številka osem, potegnil iz žepa šop kjučev in odklenil vrata.

˝Čez pol ure vzletimo,˝ je veselo rekel. ˝Če si premislita, je na dvorišču raketa.˝ In se je odplazil nazaj. Maj in Sever sta vstopila. Soba je bila majhna in urejena. Na mizici ob postelji je stala vaza s svežimi vrtnicami. Gospa Krulc je bila še mlada, morda celo mlajša od mame, je pomislil Maj. Dolgo svetle lase je imela spletene v kito. Mirno je sedela na postelji in njen pogled je bil neverjetno bister. Ni bila videti nora. Ob njeni glavi je visel usnjen jermen. Videti je bil nekoliko obgrizen. Pantni škrat, ki ga je razganjala precejšna radovednost, je zlezel iz žepa. Seveda mu je bilo takoj žal. Če bi vedel, da je Edita Krulc tako prisebna, bi se potuhnil ali pa ostal doma. In gospa ga je opazila, še preden se je lahko skril.

˝Dooncee!?˝ je zavpila in svoj pogled zapičila v žmžep. Skušala se je premakniti in šele tedaj sta otroka opazila, da ima zapestji z usnjenimi pasovi priklenjeni na posteljo. Sever je iz žepa potegnila škrata.

˝Daj me nazaj, slišiš,˝ je ta vpil, brcal in praskal. ˝Izdajalka!˝

˝Dooncee?˝ je še enkrat vprašala gospa. Sever ga je postavila na posteljo.

˝Ja pa kaj, če sem?˝ je potrmuljeno rekel škrat. ˝Mora res ves svet vedeti, kako mi je ime?˝

˝Se je vrnil?˝je vprašala mlada ženska in zadržala dih. Doonceeju je postalo nerodno. Živčno je stopical po postelji.

˝Se je Jure vrnil?˝ je še glasneje rekla gospa in ustnice so ji zadrhtele.

˝Ne,˝ je zamomljal škrat in se začel praskati po glavi. ˝Morali bi domov,˝ je rekel Maju. ˝Morda si dobil kakšno novo sporočilo.˝ Ne Maj ne Sever se nista zganila. Spokojni obraz Edite Krulc so spreletele sence jeze in obupa.

˝Zakaj potem ne čuvaš več skrivnosti?˝ je vprašala. ˝Ali si izdal pantno čast? Ali si izdal svoj rod? Ne morem verjeti, da si prelomil obljubo!˝ Gospa je žalostno zmajevala z glavo. Če je šlo Doonceeju kaj res na živce, so bili to njemu namenjeni učitki. Zaradi učitkov ga je grizla vest, čeprav je ne rad priznal, da jo sploh ima. Iz izkušenj je vedel, da je v takšnem primeru najbolje pozornost preusmeriti na nekoga drugega.

˝Nehaj že enkrat prelivati barve!˝ je ozmerjal žmja, ki je bilo v nahrbtniku in že nekaj časa čisto temno modro.

˝Utihni!˝ je rekla Edita, namrščila obrvni in obraz približala škratu. ˝Srečo imaš, da so me priklenili.˝

˝Pokličite osebje!˝ je zavpil Dooncee, ves drgetav in odrevenel. ˝Odgriznila mi bo glavo!˝

˝Mislim, da ne, ˝ je mirno rekla gospa. ˝Ob tako umazanih laseh bi gotovo staknila zastrupitev.˝ Gospa je legla nazaj na blazino.

˝Takrat, ko si me vlekla po veleblagovnici in mi kupovala hrano, nisi razmišljala o tem. Kje pa? Vsaj je vseeno, če si pantni škrat uniči želodec, samo da bo čuval skrivnost, dokler ne crkne,˝ se je upogumil Dooncee. ˝Veste, kaj mislim? Mislim, da bi bilo enkrat treba spraviti vse veleblagovnice na kup in jih pošteno prebutati. To mislim.˝

˝Kaj je otroka?˝ je vprašala gospa, Doonceejevo tarnanje je ni zanimalo.

˝Ali veste, kje je moj očka?˝ je dahnil Maj.

˝Tvoj očka?˝

˝Jure Skok.˝

˝Ha!˝ je pihnila gospa in se spet vzdignila. Dooncee se je pri tem skotalil po njenem trebuhu in se komaj ujel za rob rjuhe, ki je visela čez posteljo.

˝Bistroumno, ni kaj. Povejta jim, da nisem tako neumna!˝

˝Komu?˝

˝Bruhinim vohunom, ki so vaju poslali sem.˝

˝Nihče naju ni poslal, sama sva prišla,˝ je rekel Maj. Edita Krulc je, kot vsak dober znanstvenik, za trenutek tehtala možnost, da fant govori resnico.

˝Ne, to ni mogoče,˝ je z gotovostjo zatrdila. ˝Če bi bil res Skokov fant, se zdaj ne bi spomnil niti tega več, kako je tvojemu očku ime.˝ Dooncee je zdrsnil do skrajnega roba rjuhe. Od tal je bil oddaljen še kakšnih pet centimetrov, vendar se ni mogel odločiti, ali naj skoči ali ne.

˝Gospa,˝ je rekel Maj. ˝Svojega očka čakam že šest let.˝

˝Pa naredimo preizkus,˝ je naposled rekla Edita. ˝Povej, kaj ti je vzel, ko je odhajal.˝

˝Vzel?˝se je začudil Maj. Napeto je razmišljal in se le megleno spominjal nekega dogodka. Še enkrat si je priklical v spomin tisti dan, ko je odhajal. Naglico in strah.

˝Saj nočem težit,˝ je rekel Dooncee, ki so ga že hudo začele boleti roke, s katerimi se je oklepal rjuhe. ˝Ampak, a bi me kdo hotel dati dol?˝ Sever ga je pobrala in ga avtomatično postavila nazaj na posteljo. Tega pa si škrat ni želel in se je vnovič spustil po rjuhi.

˝Rumeno jajce, plišasto igračo,˝ se je spomnil Maj. ˝To se mu dal.˝

˝Si res Skokov fant?˝ še vedno ni mogla verjeti Edita. ˝Saj to ni mogoče.˝

˝Odkod pa poznate mojega očka?˝ je vprašal Maj. Priklenjena gospa je nekaj trenutkov oklevala, potem pa rekla: ˝Bila sva vendar sodelavca. Skupaj sva delala na posebnem projektu, ki ga je zasnoval tvoj očka.˝

˝Je bil moj očka arheolog?˝

˝Seveda, ali se tega ne spomniš več?˝

˝Tako je rekel, drugi pa trdijo drugače!˝

˝Bil je presneto dober, vsi so se potegovali zanj in bila sem počaščena, ko me je povabil, k projektu kot sodelavko. Res je zvenelo noro, a samo on je bil dovolj pameten, da je navezal stike z drugo polovico sveta…˝

˝Kam, ne vem, vem pa, zakaj,˝ je rekla gospa in z očmi ošvrknila uro na steni. ˝Vedel je, kako pozabiš ljudi, stvari in celo samega sebe. ˝

˝Od kod je to vedel?˝ je zanimalo Maja.

˝Ne pozabi, da je bil fantastičen arheolog in odličen dešifrer. Kdo ve, koliko starodavnih pisav je poznal, koliko skrivnostnih spisov je prebral. Navsezadnje je bil on tisti, ki se je po večmesečnem iskanju v osrčju Andov dokopal do ploščice Rhongo-Rhongo, ki jo je hranilo neko pleme. Ko sem nazadnje govorila z njim, je utegnil reči le to, da je našel napačno besedo in da je prevaran. Da bi zavaroval tebe, tvojo mamo in čarobno besedo, je uporabil čiščenje spomina. Vse skupaj je izvedel s pomočjo tvoje najljubše igrače in maminega poročnega prstana. V trenutku je pozabil na svoje življenje, tudi na vaju. Vidva pa bi morala nanj pozabiti v letu ali dveh. Hotel vaju je zaščititi pred Bruhinimi agenti. Sebe pa pred tem, da bi izdal, kje je čarobna beseda. ˝ Gospa je za trenutek obmolknila, zaskrbljeno je nagubala čelo in tiho rekla: ˝V resnici ni nihče zaščiten pred Bruho in njenimi triki, naše želje in skrbi nas naredijo tako ranljive.˝

˝Kako so besneli Bruhini agenti!˝ se je nasmehnila. ˝Morda tvoj očka živi na drugem koncu mesta ali na sosednji ulici, vendar je zdaj povsem drug človek. Nenavadno je le to, da se ga ti še vedno spomniš. Do zdaj bi ga moral že popolnoma pozabiti. Kakor koli, nikar ne razglašaj tega naokoli in če te kakšni neznanci sprašujejo po njem, jim nič ne govori. Bruhini vohuni so zelo premeteni in podli, prepričati te znajo, da imajo najboljše namene. ˝

˝Kako,˝ je zanimalo Sever, ˝da tudi ti nisi uporabila čiščenja spomina?˝

˝Zaradi Ludvika,˝ je nadaljevala gospa Krulc in s pogledom ošvrknila stensko uro. ˝Nisem hotela izgubiti spomina na tvojega moža.˝

˝In Bruhini vohuni?˝

˝Si že slišala za norzus lufus?˝ je vprašala gospa.

˝Norzus lufus?!˝ je vzkliknila Sever. ˝Saj to je vendar prepovedano. Vsaj tako smo se učili v šoli.˝

˝Morda v Hojlandriji, ne pa tu,˝ se je bridko nasmehnila Edita. ˝Poleg tega je direktor klinike eden Bruhinih agentov.˝

˝Ne razumem, zakaj so te zaprli in zakaj te mučijo, če ne veš, kje je čarobna beseda,˝ je vprašala Sever.

˝Vem pa veliko drugih stvari. Najbolj se bojijo, da bi se dokopala do nekega Hojlandrijca, Agnir mu je ime. Slišala sem jih govoriti o tem.˝

˝Agnir je moj stric,˝ je rekla Sever. ˝On je mojster izvirnosti, prinašalec luči in urejevalec sveta. On je tisti, ki Hojlandrijce ščiti pred strahom. Pravijo, da bolj ko se krepi Bruhina zloba, večja je njegova moč.˝

˝Zelo se ga bojijo,˝ je rekla Edita. ˝Če vama uspe najti čarobno besedo, bi bilo dobro poiskati tega mojstra.˝

˝Še nikoli ga nisem videla,˝ je zavzdihnila Sever. ˝Nihče ne ve, kje živi. Eni pravijo, da kar naprej potuje po Hojlandriji in uravnava stvari. Že kot otroka so ga odpeljali v skrivališče, tako kot vsakega bodočega mojstra, tam ga je prejšni mojster vzgojil v novega mojstra izvirnosti. Ko stari mojster umre, ga takoj nasledi novi. ˝

˝Edita je spet pogledala na uro. Zdaj je otrokoma povsem zaupala in njena znanstvena intuicija ji je govorila, da se iz vsega utegne še kaj izcimiti.

˝Imamo le še petnajst minut, preden se bo sprožil nov napad. Današnjo dozo so mi vbrizgali pred pol ure.˝

˝Kakor vidim, sta se že dokopala do zemljevida in Rhongo-Rhongo ploščice, ˝ je rekla. Doonceeja je prikrit očitek v njenem glasu nekoliko pogrel, zato se je odločil, da izpusti rjuho in skoči pet centimetrov globoko. In za tricentimetrskega pantnega škrata to ni bilo malo. Ko je priletel na tla, ga je hudo zabolelo v petah, sicer jo je odnesel brez poškodb. Urno je splezal po Majevi hlačnici vse do zunanjega žepa njegove vetrovke, trdno odločen, da se nekaj dni sploh ne prikaže. Razen seveda, če si otroka primislita kakšno pojedino.

˝Vsa odkritja tvojega očka so shranjena v tej govoreči ploščici,˝ je nadaljevala Edita. Ploščica spregovori, ko jo potopiš v eno od treh vulkanskih jezer. Tvoj oče je vse zapisal vanjo, to je njegova črna skrinjica, se je rad šalil.˝ Odprla so se vrata izza šopa vrtnic je pokukala zaskrbljen obraz Ludvika Krulca.

˝Ne morem verjeti! Ven!˝ Maja je obšla groza.

˝Ali ni dovolj, da je tvoj oče popolnoma zmešal mojo ženo?˝ je kričal Krulc. ˝Ali ni dovolj, da ji nikoli več ne bo bolje? Jo hočeta do konca dotolčiti?˝ Zvonki smeh gospe Krulčeve in njena dobra volja sta za trenutek ustavila njegovo besnenje.

˝Le kje si pobral to besedo, Ludvik? Dotolči?˝ se je smehjlala. ˝Verjetno se zdaj tako pogovarjate v zbornici. Ti mulci so me čisto dotolkli!˝ se je še kar smejala Edita in celo nekaj barve je butnilo v njena prosojna lica. Ludvik se je nekoliko pomiril. Verjetno se je spominjal dni, ko je ta zvonki smeh še poživljal njegovo življenje. Gospa se je spet živčno ozrla na uro. Časa je zmanjkovalo.

˝Keli Mutu, vulkanska jezera,˝ je šepnila Maju.˝ Nikomur ne zaupajta! Poiščita Agnirja.˝

˝Gospod,˝ je Sever nagovorila Krulca in Maj si je z roko pokril ušesa.˝Zakaj svoje žene ne vzameš domov?˝

˝Sta se zdaj odločila, da še mene zdaj spravita ob pamet?˝ je vprašal Krulc, ne da bi odvrnil oči z Editinega obraza.˝ Sicer pa se vidimo v šoli.˝

˝Zakaj ji ne verjameš?˝ je skoraj v joku prosila Sever.

˝Kaj?˝se je posmehnil Krulc. ˝Da obstaja vzporedni svet? Ali da obstaja beseda, ki je napačna in nas bo uničila?˝

˝Ne,˝je potrto odvrnila Sever, ˝da ji dajejo norzus lufus.˝

˝Kaj?˝ je vprašal Krulc. ˝O čem sploh govoriš?˝ Vendar je Edita odmajala z glavo in tiho pristavila: ˝Pusti to.˝

˝Od kod mojemu očku hojlandrijski zemljevid?˝ si je pred Krulcem Maj komaj da upal zastaviti še zadnje vprašanje.

˝Petrit Možgan mu ga je dal, ˝je rekla Edit in tedaj jo je napadlo. Začela je kričati in se zvijati. Usnjeni jermen, ki jo je priklepal na posteljo, bi se pretrgal, če ne bi Krulc z obema rokama in kolenom tiščal njeno trzajoče telo ob posteljo. Sopla je in lovila zrak, njen lepi obraz je bil spačen od groze. Krulc ji je med zobje hitro potisnil jermen, ki je visel ob njeni glavi in z vso silovitostjo je ugriznila vanj. Potem se je iz njenega grla utrgal krik in se stopnjeval do ruljenja. Maja je spominjal na ruljenje umirajočega jelena. Oddajo je nekoč davno videl na televiziji. Jelen je skušal ubežati divji zverini, oči Edite Krulc so bile polne istega živalskega strahu. Otroka sta presunjena obstala.

˝Odidita!˝ je zavpil Krulc. Maj je moral Sever dobesedno odvleči s seboj.

˝Nozus lufus, saj tega ne smejo,˝ je hlipala. ˝Nekaj morava ukreniti.˝

˝Zdaj čisto nič,˝ je rekel Maj in spet sta se morala zateči v sobico za umazano perilo, kajti po hodniku so se zaslišali koraki in hrkanje.

˝Kaj sploh je ta norzus lufus?˝

˝Norzus je strup, ki ti odvzame sposobnost za dojemanje resničnosti. Zmeša ti misli in te spravi v stanje, ko so vse tvoje želje izpolnjene.˝

˝In kaj je pri tem tako groznega?˝ se je začudil Maj.

˝Če mu dodajo še lufus, se ti uresničijo najhujši strahovi in oživijo vsi tvoji dvomi. Predstavljaj si, kako bi bilo, če bi se na primer bal pajka. Po norzus lufusu bi imel občutek, da po tebi leze na milijarde pajkov. Razumeš? Če se vdaš, če ne moreš več prenašati svojih strahov, umreš.˝

˝Petrit Možgan,˝ je rekla Sever in bila spet jezna nase, ker se ni mogla spomniti, zakaj je Tuapara govorila o njem. Zdelo se ji je, da ni ravno junak hojlandrijske mitologije.

Tudi Maju se je zazdelo, da to ime od nekod pozna.

˝Hej,˝ se je zaslišal znani glas pod kupom umazanega perila. ˝To je pa dolgo trajalo.˝

˝Kaj še niste odleteli?˝ je vprašala Sever.

˝Ne, danes je na Luni prevelika gneča, polet je preložen na jutri. Jupiter pa nikogar ne zanima,˝ je zašepetal kapitan Osterman. ˝Prišel je direktor. Pa sem si rekel, da bo bolje, da skočim po vaju. Tukaj je nevarno. Pridita.˝

Kapitan se je zbasal v nekakšen tunelček in se spustil po njem kot po toboganu.

Maj in Sever sta ga posnemala. Pristali so na velikem kupu umazane posteljnine.

˝Jaz vas bom zatožila!˝ se je razburjala delavka v pralnici. ˝Jaz mam dost teh norcev, ki se kar naprej drajsajo po tunelih za umazana perilo!˝

˝Kaj ne vidiš, da imam otroke na obisku?˝ je rekel kapitan.

˝Kaj me briga,˝ je odvrnila ženska, ki je zlagala sveže oprane rjuhe. ˝ To ni zabaviščni park.˝

˝Če nam misliš težit, te bom odpeljal na Uran in te pustil tam,˝ je zagrozil kapitan in jih odpeljal iz pralnice. Znašli so se na travniku za bolnišnico.

˝Pridita še kaj,˝ je rekel. ˝Drugič vaju odpeljem na potepanje po vesolju, zdaj pa moram nazaj, čez petnajst minut imamo v kantini večerjo.˝

Govoreča ploščica Rhongo-Rhongo

"Ploščica!" je vzkliknil Maj, ko je na avtobusu, ki ju je peljal proti domu, z roko segel v notranji žep. "Pozabil sem jo v sobi pri babici!" Veter jima je bril okoli ušes, ko sta izstopila na postaji. Le kako sem lahko pozabil na govorečo ploščico? je Maju brnelo v glavi. Vsak hip lahko pade v nemilost Zofkinih idej. Morda je z njo že podkurila v štedilniku? Kako sem lahko čisto pozabil na nekaj, kar je bilo očku tako pomembno, da je na vrata nastavil pantnega škrata? je premišljeval, medtem ko je tekel proti hiši babice Zofke.

"Počasi," gaje Sever vsa zadihana komaj dohajala. Maj je preskočil babičino ograjo in ne meneč se za babico, ki se je z debelim Honzo in suhim Vučkom prepirala v kuhinji, odbrzel v sobo.

"A si znorel!" je rekel pantni škrat. "Čisto sem zadihan." To seveda ni bilo res, v resnici ga je le nekoliko premetavalo po Majevem žepu. Hotel je le izpeljati načrt, ki si gaje izmislil. Ploščice ni bilo več tam, kjer sta jo pustila. Sever in Maj sta mrzlično preiskovala sobo, že jima je pomagalo, Doon- ceeju pa na kraj pameti ni padlo, da bi počel nekaj, kar mu ne bi prineslo ne koristi ne zabave. Na nočni omarici je zagledal mega prišepetovalnik in se ga zelo razveselil. Iz svojega drobcenega nosu je potegnil veliko mačko, jo sesvaljkal v kroglico in se odtihotapil v kuhinjo.

Brez posebne zadrege je splezal po kuhinjskem stolu navzgor in po hrbtu debelega Honze naravnost na njegovo ramo, povsem brez strahu, da ga bo kdo opazil. Debeli Honza je bil za kaj takega preveč pijan, babica Zofka je preučevala nekak­šen statut, suhi Vučko pa se je zastrmel naravnost vanj. Škrata to ni motilo, bil je eden tistih, ki so se radi raz­kazovali vase zaprtim in zamorjenim primerkom človeške rase. Menil je, da človečki niso kaj prida, zato je Vučku pokazal osle. Vučko seje zamislil. Dolgo minuto je razmišljal, potem pa rekel:

"Zdaj odhajam."

"Nikar ga ne lomi, no," je zarohnel debeli Honza. "Ravno zdaj, ko smo začeli uživati."

"Jaz gotovo ne," je mrakobno odvrnil Vučko.

"Prav, ampak vedi, doma te bo tvoja samo žrla in davila."

"Kaj pa ti veš, kako je pri meni doma," je odsekal Vučko, ki mu je bilo v resnici ime Samo, in brez pozdrava odšel.

"Povsod je isto," je zabrundal Honza, glasno rignil in si natočil še en kozarček žganja. Dooncee se je namenil končati, kar je začel. Stvar je bila preprosta. Kroglico iz svojega nosu je moral spustiti v Hon- zovo z dlakami poraslo uho. Ko je to opravil, je zbežal nazaj v sobo in upal, da bo stvar prevajala zvok kljub zasušenemu ušesnemu maslu, ki gaje opazil tam zgoraj. Zagnal se je k prišepetovalniku in začel:

"Poslušaj me, človeček," in Honza se je zdrznil. "Ti si najbolj hudoben stvor, kar sem jih srečal. Razen morda dveh ali Ireh, ki jih poznam že od prej." V kuhinji je sosedov Janez začudeno razprl oči. Sedel je, razmišljal, sešteval in mežikal.

"Vprašal te bom nekaj zelo čudnega," je zamrmral proti Zofki. "Ali se ti je že kdaj zgodilo, ko si takole sedela tu, da si slišala glasove?"

"Glasove?"

"Ja, glasove v glavi?"

"Ne," je odvrnila Zofka.

"Govori ti tvoj pantni škrat," je možic zategnil v prišepeto- valnik in skoraj počil od smeha. "Zakaj pobijaš živali?"

"Kaj te briga," je zatulil Honza in njegov tulež se je razlegel po vsej hiši.

"A veš, kaj bi morali narediti s takimi, kot si ti?" je nadaljeval škrat.

"Kaj?" je bevsknil Honza.

"Na kup bi vas morali zgnati in pošteno prebutati," je poudaril škrat.

"Nehaj!" je vzkliknila Sever. "Nehaj se norčevati iz ljudi in nama raje pomagaj iskati ploščico Rhongo-Rhongo!"

"Seveda, to, daje on krut in zabit, je pa v redu, a ne?" se je skuj al možic.

"Ne," je grenko rekla Sever. "Pa res želiš biti tak kot on?" Škrat je izključil prišepetovalnik, hotel je še nekaj reči, pa ni. Pravzaprav ni vedel, kako bi se odzval na njene besede, ni pa hotel reči nič oguljenega. Da bi jima kar tako zastonj pomagal iskati ploščico - nikoli! Naposled se mu je zdelo najboljše, da se še naprej kuja. Honza je zaradi zaužitega alkohola pomen nadvse pre­prostih besed dojel z nekajminutno zamudo.

"Zabit? Zabiit?" je zatulil. "Veš kaj, kdor koli že si, prav na jetra mi že gre, da ima vsak, prav vsak, ki ima pet minut časa, nekaj povedati čez lovce. Se tisti, ki svoj živi dan niso bili na jagi in sploh ne vejo, kaj pravzaprav lovci delajo."

"Kaj pa?" je vprašala babica, ki je sčrtala že pol statuta lovske družine. "To tudi mene zanima."

"Kaj? Kaj?" se je zadri Honza in odleglo mu je, ker je končno imel pred sabo človeka, na katerega se je lahko drl. "Kdo pa misliš, da skrbi za živali?"

"Živali same verjetno ne?"

"Jasno, da ne," je rekel Honza in že naslednji trenutek zaradi izčrpanosti od silnega razburjenja globoko zasmrčal. Maj je bil obupan. Ploščica je izginila. Ostala mu je še zadnja možnost, da vpraša babico. Previdno je vstopil v kuhinjo in upal, da Zofka z njo ni podkurila v štedilniku. Stal je že med vrati kuhinje, ko gaje nekaj pocukalo za hlačnico. Bilo je žm, stiskalo se je k njegovim nogam in čisto tiho tilulilalo. S prstkom je pokazalo k na stežaj odprtim kuhinjskim vratom. In tam je bila, zataknjena pod vrati - govoreča ploščica Rhon- go-Rhongo. Babica jo je uporabila za zatič. Maj sije oddahnil, pobožal žmja in se s ploščico zmagoslavno vrnil v sobo.

"Kako je rekla?" je vprašal, medtem ko je razgrinjal zem­ljevid.

"Keli Mutu, vulkanska jezera," je odvrnila Sever, vendar nobeden od njiju ni vedel, na katerem koncu sveta naj išče. Zato je Sever začela pri severnem, Maj pa pri južnem tečaju. Žm je odlebdelo pod strop, si ogledalo zemljevid iz ptičje perspektive, veselo tilulilnilo, pribrzelo dol in zapičilo prst v indonezijski otok Flores.

"Keli Mutu!" je vzkliknil Maj. Ko ga je Sever počohala po zeleno rjavem kožuščku, ga je napadlo takšno veselje, da se je trikrat nerodno pre- kopicnilo v zraku in postalo ciklamne barve. Veselo, da lahko ustreže svojim prijateljem, malce pa tudi ponosno, je zadnji trenutek opazilo, kaj nameravata otroka. Maj in Sever sta se prijela za roke in skočila v zemljevid. Zm je svoje okroglasto telesce z vso močjo potisnilo navzdol in komaj še zgrabilo koder dekličinih las. Zemljevid ga je posrkal skupaj z njima. Dooncee je bil jezen, ker so mu ušli in ker bo njegov hriljantni načrt moral počakati. Odvlekel seje nazaj na zarja­vel pant, na katerem je pustil šest let svojega življenja, in se odločil skrivati star klobuk babice Zofke, a brez pravega naročnika mu delo ni steklo. Začel se je dolgočasiti, zato je raje drgnil rjo s pantov in jo jedel. Maj, Sever in žm so se znašli pri samem vznožju velike gore. Nikjer ni bilo videti nobenih jezer. Po cesti se jima je hrumoma približal star, razmajan džip. Zavore so zacvilile. Ustavil je. Skozi odprto okno so se vanju zasmejale temne oči mladega fanta.

"Sta se izgubila?" je vprašal po angleško.

"Iščeva vulkanska jezera," je odvrnil Maj.

"Tudi vidva," je zavzdihnil in jima ponudil sedež poleg svojega. "Nič ne bosta videla, sama megla je. Zakaj me nočete poslušati?"

"Plačan si, da voziš," je rekel hripav ženski glas na zadnjem sedežu. Crnolasi belopolti gospe resnega videza ni bilo všeč, da je šofer ustavljal in pobiral potnike, ne da bi jo vprašal. Vendar sta bila tokrat potnika otroka, zato se ji ni zdelo primerno, da ga ošteva.

"Če nisi strog, te tukaj nihče ne uboga," je rekla v odgovor, ko stajo otroka vljudno pozdravila. Potem se je posvetila drobnemu rdečemu zveščiču, v ka­terega si je nekaj beležila, medtem se je rohneči džip gun- cajoče vzpenjal po makadamu.

"Zjutraj bi morali iti," je v indonezijščini mrmral šofer sam pri sebi. "Zjutraj."

"Zakaj zjutraj?" je vprašala Sever.

"Ti govoriš indonezijsko?"se je začudil šofer.

"Ne, hojlandrijsko," je odvrnila Sever.

"Ne, ne," se je zasmejal šofer in podal Sever roko: "Jaz sem Hermes. Se nikoli nisem vozil turista, ki bi govoril indonezijsko z naglasom moje rodne vasi. To je neverjetno!" Osuplo je pogledoval zdaj Sever, zdaj cesto, se smejal in zmajeval z glavo.

"Res," se je nenadoma zresnil. "Ne bosta videla jezer, ker je megla. Samo zgodaj zjutraj, ko vzide sonce, včasih ni megle. Poleg tega je megla nevarna."

"Zakaj je nevarna?" je zanimalo Sever.

"Ker se v megli dvignejo duše iz jezer," je poudaril Hermes v angleščini, ko je videl, da je gospa dvignila svoj strogi pogled.

"Jezero je polno skrivnosti! Pravijo, da vanj odhajajo duše. V modrega duše starih ljudi, v zelenega tisti, ki umrejo mladi, in v črnega duše tatov in podležev." "Kakšna neumnost!" je rekla gospa. "Take traparije si lahko izmislijo samo stare mame in turistični vodiči, ki z zgodbicami privabljajo stranke."

"Zakaj potem voda spreminja barve?" je vprašal Hermes.

"To ni nobena skrivnost," seje posmehnila gospa. "Zaradi I i sika v vodi. Nekateri pravijo, da zaradi mineralov, vendar lo drži le delno. V glavnem zaradi kisika. Jezera, bogata s kisikom, so rdeča in črna, tista z manj kisika pa so videti /člena. Čisto preprosto, nič nadnaravnega."

"Ne, gospa," je Hermes resno odkimal. "Pridejo nove duše in barve se spremenijo. Naši predniki so se celo pogovarjali z dušami. Predniki so vedeli."

"Take zgodbe so si izmišljevali, ker niso imeli televizije, da bi jih zabavala," je odrezala gospa. "Jaz sem znanstvenica, lahko ti dokažem."

"S kupom kamenja in vodo v epruveti?" je zamrmral Hermes.

"Ne bom se bodla s tabo," je vzvišeno rekla gospa. "Nisem na dopustu." Kmalu so prispeli na vrh. Hermes je parkiral džip. Imel je prav, vsepovsod se je raztezala megla. Gospa je postala še bolj nejevoljna, ukazala je šoferju, naj ji iz prtljažnika prinese največji kovček. Ustregel ji je. Pobrala je nekaj kamenja po tleh in ga razvrstila v kovček.

"Greva," je rekla. "Jutri se bova vrnila."

"Pojdimo," se je razveselil Hermes. Menda res ni maral megle.

"Midva še malo ostaneva," je rekla Sever.

"Ostaneta?!" seje zgrozil Hermes. "Tu vendar ne moreta ostati!"

"Kaj ti toliko mar za druge," je rekla gospa, ki je že čakala v avtu. "Saj te jaz plačujem. Bosta že prišla." Hermes je, čeprav nerad, odpeljal. Skozi meglo seje bleščalo nekaj zelenega in nekaj turkiznega. Globoko v kraterjih sta Maj in Sever počasi razločila dvoje jezer in greben, ki ju je ločil. Tretjega jezera ni bilo videti.

"Kako bova prišla do vode?" je vprašal Maj. "Stena je tako navpična, da bi potrebovala plezalno opremo."

"Hm," je rekla Sever. "Bom prosila zanjo." Zaprla je oči in zapela. Že naslednji trenutek seje v njenih rokah pojavila debela vrv.

"Izvoli," jo je pomolila Maju.

"To je navadna vrv," se je namrdnil.

"Kolikor vem, se uporablja pri plezanju." S plezalno opremo je Maj mislil na primerne čevlje, kavlje, morda celo na kisikove bombe, zagotovo pa vsaj na prvo pomoč, če se komu kaj zgodi. A naj je Sever še tolikokrat poskusila, vedno je primislila samo vrv. Drugega ni poznala. Sploh pa je plezanje v Hojlandriji potekalo čisto drugače. Pravilne prijeme in vdolbine si si enostavno primislil. Več ko si imel izkušenj, bolje je delovala tvoja domišljija, boljši si bil. Vendar Sever ni bila izurjena v tem. Tuapara je menila, daje plezanje izguba časa in domišljije.

"Tako ne bo šlo," je odkimal Maj.

"Če Duh Krmarjeve ljubezni ne bi mislil, da nama bo z vrvjo uspelo, nama je ne bi dal," je polna zaupanja rekla Sever. Maj je vseeno okleval. Zdelo se mu je neumno in naivno zaupati nekomu, ki ga še nikoli ni videl. Potem je žm vzelo vrv in se z njo spustilo do sredine grebena.

"Verjetno bo to edini način," je spodbudno rekla Sever, ko se Maj še vedno ni zganil. Potem se je končno odločil. Gnala gaje želja, da najde očka. I'u vseh štirih sta se plazila po vrhu strmega grebena. Meglice m t postajale še gostejše. Napredovala sta previdno in počasi.

"Grem dol," je rekel Maj in roke so se mu tresle od ti hurjenja. Vi vezal seje, kakor je vedel in znal, potem sta se na žmjev nak začela spuščati vsak na svojo stran grebena. Zm je lebdelo in priskočilo na pomoč, če je vrv začela preveč drseti na eno stran. Ponavadi seje to zgodilo Maju, saj je bila Sever nekoliko lažja. Takrat se je žm obesilo Sever za vrat in jo potiskalo navzdol. Jezeri sta bili globlje, kot se je sprva /delo, stene pa bolj hrapave in navpične. Ko sta končno prispela do vodne gladine vsak svojega jezera, je bila obala lahko odsekana, da se nista mogla spustiti z vrvi, ker nista imela kam stopiti. Bingljala sta vsak na svoji strani grebena, Maj ob olivno zeleni in Sever ob turkizni vodni gladini. Iz vode so se dvigale meglice kot iz savne, bilo je pravzaprav čudovito. Vendar je bil Maj preveč razburjen, da bi to opazil. Trdno je stiskal ploščico, bal se je, da bi mu zdrsnila iz razbolele dlani in se za vedno izgubila v jezeru. Počasi jo je potopil v kadečo se zelenino. Čez nekaj trenutkov se je zaslišala pesem, zvok, kot bi drobno in natančno zveneli zvonovi. Postajal je vse glasnejši in odmeval med hribi.

"A slišiš?" je zavpil Maj.

"Ja," je zadonelo izza grebena. "Poje o stvarjenju sveta." Pesem je utihnila in Maj je začel razločevati besede.

"Ta svet bo moj," je odločno rekel ženski glas. "Naredil boš napačno besedo." Glas je zamrl, potem pa se je zaslišal glas, ki se ga je Maj še predobro spomnil.

"Odkril sem, da obstaja vzporeden svet," je razburjeno govoril očka. "Celo vrata obstajajo, ki vodijo vanj. To je noro! Tam živijo škrati." Čez nekaj časa spet on, le nekoliko bolj potrt.

"Obstaja neka beseda in čeprav se zdi še tako neverjetno, uničuje svet. Moram jo poiskati." Maj seje komaj še držal.

"Nekdo mi želi pomagati. Pošilja mi anonimna sporočila. Editi je uspelo rešiti uganko. Sporočilo govori o znanstvenem muzeju v Londonu. Vse se ujema, Bruha se je vedno opirala na znanstvenike, na tiste, ki se zaradi uspeha in inteligence postav­ljajo nad vse. Napačna beseda je v znanstvenemu muzeju." Maju je ploščica nenadoma zdrsnila iz roke. Skušal jo je ujeti, a mu ni uspelo. Lahko je le še nemo opazoval, kako izginja v svetleči zeleni vodi. Megla je bila gosta in dna jezera sploh ni bilo mogoče videti, lahko jo je odneslo kamor koli. Bila je izgubljena. Maj je bil tik na tem, da zajoka. Potem se je zbral in zaklical:

"Greva." Komaj se je še držal; vrv se mu je do krvi zarezala v roke.

"Tri, štiri, zdaj," je zaklicala Sever in začela sta se dvi­govati. Tokrat se je Sever dvigovala hitreje. Zm je prilebdelo k Maju in ga začelo riniti navzgor. Maj se je komaj še držal in ko je končno dosegel greben, se je zvalil na hrbet, globoko dihal in strmel v meglice. Sever je bila nasmejana kot vedno. S prekrižanimi nogami je sedla k Maju in čakala. Njene roke niso imele krvavih zarez in tudi zadihana ni bila. Maj se je spraševal, ali sploh kdaj občuti napor in bolečino.

"Se ti ni zdelo naporno?" jo je precej zlovoljno vprašal Maj.

"Kaj pa?"

"Že kaj," je jezno rekel. "Počakaj, pa boš videla." Razgrnil je zemljevid, Sever je k sebi stisnila žmja in skupaj so se vrnili na podstrešje babičine hiše. Zdolgočaseni Dooncee, ki si je skušal izza zob z nohti i/.bezati koščke zdrobljene rje, seje razveselil. Načrt je med­lem še izboljšal.

"A si toliko pošten, da mi naliješ kozarec vode?" se je obrnil k Maju. Saj ne, da bi to imelo opraviti s poštenostjo, le občutek krivde je skušal vcepiti vsakemu, s komer je imel opravka. Občutek krivde je bil zdaj ključen za njegov izboljšani načrt. Niti Maj niti Sever se nista zmenila zanj. Žm pa je tiho odlebdelo navzdol po stopnicah.

"Kaj je rekla?" je vprašala Sever, ko je Maj molče obsedel.

"Izgubil sem jo," je rekel. "Padla mi je v vodo."

"In zdaj?" je vprašala Sever.

"Uspelo mi je izvedeti, kje se nahaja čarobna beseda Jeni. Tista hiša, o kateri je govorilo sporočilo, je znanstveni muzej v Londonu."

"Saj to je sijajno!" se je razveselila Sever. "Misliš, da je beseda še tam, ali jo je tvoj očka spravil kam drugam?"

London

"Pojdiva," je rekel Maj in izginila sta v zemljevid. Dooncee, naveličan dolgočasja, je skočil v žmžep. Pristali so sredi velikega parka. Peščica otrok si je s starši ogledovala kipec navihanega fantiča. Na ploščici je pisalo Peter Pan.

"Je to muzej?" je vprašala Sever.

"Ne, park. Verjetno sva pristala na drugem koncu mesta," je odvrnil Maj. "Ali niso mogli izdelati natančnejšega zemljevida?" Sever ga ni hotela razburiti z dejstvom, da je zemljevid točen toliko, kolikor ga znaš uporabljati.

"Zakaj pa potuješ po hojlandrijsko?" seje Dooncee prikazal iz žmjevega trebušnega žepa in s polnimi usti zdrobljenega žmbona kukal Sever čez ramo. "Drugič si najemi letalo." Dečkovo obnašanje mu je šlo na živce. Zmrdovanje je bilo po njegovem privilegij pantnih škratov. Poleg tega je zem­ljevid, kije zdaj vzbujal negodovanje, varoval dolgih šest let. Razumljivo, da se je nanj čustveno navezal. Sever ni izgubljala časa.

"Oprostite," je ustavila prvo gospo, ki je prišla mimo. Sledila sta navodilom markantne Arabke, navzdol in ven iz parka, čez ulico Kensington, potem naravnost po ulici Exhibition. Hej, saj tu je kot v Hojlandriji," je rekla Sever, ko si je naledovala ljudi vseh barv in oblik. "Samo pri nas ni tako liinpno." ljudje so bežali drug mimo drugega. Črni, rumeni in Ucdični obrazi so se mešali v množici. Nihče te ni vlekel za komolce ali spraševal, od kod si in kam greš. Bili so prijazni n.i svoj neopazen in brezbrižen način. Če pa si katerega od hilečih mimoidočih vprašal za pot, ti je prijazno pomagal. Nad lesenimi vrati dolge sive stavbe, okrašene z okroglimi stebri in velikimi okni, je pisalo "SCIENCE MUSEUM". Končno sta ga našla!

V avli se je drenjala skupina šolarjev in k sreči ju nihče ni vprašal za vstopnico. Maj ni imel denarja, Sever pa se ni niti sanjalo, kako izgledajo angleški funti. V veliki dvorani so se razkazovale stare mašine z ogromnimi gonilnimi kolesi. "Ne," je rekla Sever. "Čarobna beseda je zaprta v krogli, ki ni dosti večja od pesti. Tu bi se izgubila. Bruha je ne bi postavila med te ogromne pošasti, če bi hotela, daje vsem na očeh." Hitela sta naprej. Kot jastreba sta prežala na vse, kar je bilo majhno in okroglo, druge stvari, čeprav še tako zanimive, niso pritegnile njune pozornosti. Korak sta nekoliko upočasnila pri merilnih inštrumentih, ki sta si jih natančno ogledala. Eno najbogatejših zbirk barometrov na svetu, potem pa vetromere, teleskope, vodne ure in termometre, peščene ure in sončne ure iz saksonskih časov, astronomske ure. Natančno sta pregledala starodavno uro iz velške katedrale, pa tudi mehanične in elek­trične ure ter druge napravice različnih tipov in velikosti. Sever se je pri vsaki krogli zdrznila, srce ji je začelo hitreje utripati, dokler nista z Majem preverila, čemu naprava služi in ali se v njej morda ne skriva čarobna beseda. Nista je našla med zemljemerstvom, ne med časomerstvom in ne med vremenomerstvom. Pretaknila sta prostore z napra­vicami, ki merijo frekvence, dolžine, hitrost vetra, gravitacijo, kote v vertikalni in horizontalni ravnini ...

"Zastarelo! Primitivno!" je pantni škrat kar naprej tečnaril iz žmžepa. "Butasto!"

Otroka sta prečesala prvo nadstropje, potem pa nestrpno pohitela navzgor po stopnišču. V prvi dvorani drugega nad­stropju se je vse treslo, vse je ropotalo in brbotalo, a bio­kemija, nuklearna fizika in kemična industrija niso zanimale ne Sever ne Maja. Nekoliko se jima je razsvetlilo pri svetilih, kjer sta lahko videla vse od najprimitivnejše oljne svetilke do najsodobnejše energijsko varčne žarnice. Žarnice, ki so svetile modro, zeleno, oranžno in utripale, so navdušile žmja. Toda krogle z napačno besedo ni bilo med njimi. Ne med fan­tastičnimi modeli ladij, ne med čarobnimi konstrukcijami prvih letal. Dvokrilci in štirikrilci, leteči baloni in zepelini bi osupnili vsakega dečka, a Maja je preganjala druga misel.

"Kaj pa, če očka čarobne besede ni pustil v muzeju in jo je odnesel kam drugam?" Vendar Sever ni hotela odnehati. Hitela sta naprej mimo holograma Denisa Gaborja, človeka, ki je hologram tudi izumil, potem mimo nazornega prikaza začetkov medicine, ob katerih je Sever trdila, da gre za kopijo Bruhinih mučilnih naprav. Razstavljene so bile stare injekcije, klešče, skalpeli in drugi operacijski pripomočki. Stari aparat za vrtanje zobje bil še najbolj podoben kolovratu. Daleč najbolj čudaški pa so bili prostori z okostji, na velikost človeške pesti skrčene lobanje plemena Jivaro iz južne Amerike in okostje, ki naj bi pripadalo morski deklici, o m bilo videti prav nič ljubko. Zrnje drgetalo in se trdno oklepalo Severinega vratu.

"Zanalašč to počne," je rekel Dooncee, medtem ko je '.•ver mirila žmja. "Zato, da bi dobil zračno bolezen in bruhal. Potem bi me obtožil, da sem mu zasvinjal žep in kaj vem kaj vse." Čisto na vrhu so naleteli na okroglo sobo z ogledali. V sredini je stal podstavek, poln človeških ust. In ker je odseval v ogledalih, je bilo videti, da je soba sestavljena iz samih premikajočih se ust. Ena so kričala, druga so kazala jezik, Iretja so grizla ustnice.

"Odgovori mi," so rekle rdeče našminkane ustnice. "Kam je izginila moja glava?" Ustnice so kriče ponavljale to isto vprašanje in s svojim vreščečim glasom preglašale vse druge. Šele zdaj je Maj opazil, da ima podstavek obliko človeškega telesa brez glave. Sever se je zdrznila, za trenutek se ji je zazdelo, da je v ogledalu uzrla znan obraz. Ni bil le preblisk, res je prihajala ponjo. Zdaj se je ženski obraz prikazal v vseh ogledalih v sobici. Mlada ženska strogih potez, neverjetnih oči in popol­noma belih las se jima je naglo približevala. Strogo je mrščila bele obrvi in privlačila poglede obiskovalcev. Kakšne oči, je pomislil Maj, ko jo je uzrl. Če bi jih označil kot kristalno bele, bi se zlagal, kajti niso bile ne bele ne kristalne. Tudi se ni mogel domisliti nobenega odtenka barv, s katerim bi jih lahko primerjal. Bile so preprosto neprimerljive. Sever ni izgubljala časa.

"Teci," je vzkliknila in se pognala proč. Stekla sta po stopnicah in ženska seje pognala za njima. Neverjetno gibčno je preskakovala stopnice. K sreči je v drugem nadstropju na stopnišče vdrla gruča razposajenih šolarjev in ji zaprla pot. Sever in Maj sta se brezglavo podila naprej proti izhodu, potem ven na cesto, kjer sta vijugala sem in tja po londonskih ulicah, dokler ni Sever dokončno prepričana, da sta ji ušla, zavila v pritličje velike trgovine in rekla, da bosta nekaj časa počakala v njej.

"Kdo je to?" je prestrašen vprašal Maj.

"Tuapara, moja vzgojiteljica" je zadihano odgovorila Sever. "Očitno ji je Molga Pona res odnesla sporočilo, ampak nisem si mislila, da me bo prišla iskat."

"Nekaj je narobe z njenimi očmi," je rekel Maj. Sever se je zasmejala. "Kresilne so, skoraj vse dobrile imajo kresilne oči."

Tuapaka

Potikala sta se po večnadstropni veleblagovnici. Pri vhodu sta nepremično stala dva angelca s krilci, živa kipa, ki sta tu in tam pomižiknila ali ustrašila katerega od mimoidočih. V kotu je dekle igralo na harfo. Pritličje je bilo prepojeno z dišavami in na steklenih mizicah so se drenjale stekleničke parfumov. Sever je prstke žmbitjeca skrila v svoje dlani. Za vsak slučaj. Zmji so znani po tem, da v svoj trebušni žep spravljajo vse, kar je pisano, okusno in lepo diši. V Hojlandriji s tem niso imeli težav, v Majevi deželi pa so bile stvari v glavnem naprodaj in lepo naličene prodajalke, ki so s parfumi škropile zapestja gospa in gospodičen, bi žmjevo ljubezen do dišav lahko razumele povsem narobe. Vendar žm ni delalo težav, kot ponavadi se je z globokim glasom spet oglašal Dooncee. Noro se je zabaval s tem, da je vsakič, ko se je Sever pomikala mimo kakega zdolgočasenega para, rekel: "Fuj, kako smrdiš." Ali pa: "Tako cenenega parfuma še miši ne bi privoščil." Gospe so bile ogorčene, gospodje pa so bili deležni zelo grdih pogledov prodajalk.

Naslednja dvorana je bila polna sladkarij. Kovinske škatle s piškoti in bonboni! Škatle v obliki rdečih telefonskih govorilnic in angleških nadstropnih avtobusov. V desnem kotu je stal kovček ogromnih pisanih lizik in zakrivljenih sladkornih palčk, žvečilk v obliki oči, že napihnjenih žvečilnih balonov, tro-nadstropnih tort v obliki živalskih glav in celo policijskih avto­mobilov. Starinsko omaro pri izhodu so namesto s puloverji in spodnjim perilom zabasali z različnimi tablicami čokolad, neka­tere pri vrhu so bile odvite in tako še bolj vabljive: riževe in sadne, rjavih, belih in celo oranžnih barv. Pred omaro se je vila prava pravcata čokoladna železnica, po njej pa je sopihal čoko­ladni vlak z vagoni, polnimi bonbonov. Cisto na dnu omare pa je bila največja in najdebelejša čokolada, kar jih je Maj kdaj uzrl. Verjetno tehta vsaj petindvajset kilogramov, je pomislil. Doonceeju je bilo neskončno žal, da seje rodil v vrsti kapričarjev, ki zaradi ponosa ne vzamejo ničesar, kar jim ni ponujeno. Sicer bi se zaril v vitrino s torticami in čokoladnimi kolači in v njej ostal do konca svojih dni. Tako pa mu ni preostalo drugega, kot da načrt, ki si gaje zastavil, izpelje do konca.

Naslednja dvorana je bila manjša. Po njej so se podili klovni na kolesih, kotalkah in skirojih. S stropa so se spuščale ogrom­ne gugalnice, na katerih so se lahko guncali po trije otroci in en klovn. Tla so bila prekrita z žogami in iz stropnih odprtin so prihajali veliki milni mehurčki. To je bil vrtec za otroke, katerih starši so zapravljali denar na drugih oddelkih. Žm je sunkovito prelivalo barve in se na vsak način hotelo igrati.

"Njegov naravni nagon," je pojasnila Sever. "Čimprej mo­rava od tu, drugače sploh ne bo hotelo stran."

Ko so se po stopnicah odpravili v zgornje nadstropje, je žm pobito tilulilnilo in postalo nedoločno modrikasto. V prvem nadstropju so naleteli na damske klobuke in torbice.

"Stoj," je šepnila Sever in ga povlekla v kabino za preoblačenje.

"Tu je," je resno rekla.

"Kdo?"

"Hudobnica!"

"Kakšna hudobnica?"

"Ena tistih, ki so se pridružile Bruhi."

"Kako pa veš?"

"Vidiš tisti klobuk in torbico iz leopardje kože?" Maj je prikimal.

"To je njeno," je razložila Sever. "Samo hudobniki so tako nečimerni, da pobijajo živali, ki zaidejo na Bruhovino in si iz njih naredijo obleke." Maj se je nasmehnil.

"Brez skrbi," je rekel in stopil iz skrivališča. "Tudi pri nas se nosijo take stvari. Le da nekatere vrste za prodajo kože in mesa gojijo na farmah."

Sever se preprosto ni več mogla pomiriti in je pozabila na vse tehnike pomitjanja in globokega dihanja, ki jih je učila Tuapara v šoli. Odkorakala je naravnost pred vitrino. Zm na njenem hrbtu je čisto temnopomodrelo. Sever je odprla steklena vrata, vzela ven torbico in klobuk. Se preden jo je Maj lahko ustavil, je začela tako besno skakati po njima, daje torbico strgala, klobuk pa sploščila. Ko sta jo dva varnostnika dvignila in dobesedno odnesla stran, so njene noge še vedno skakale. Z dvigalom so njo in Maja odpeljali v peto nadstropje, kjer so bile pisarne.

V eni od njih je sedel gospod nezdravega videza in suhlja­tega obraza. Ogledoval si je klobuk in se prijazno smehljal. "No, otroka, povejta, kako se pišeta," je veselo rekel. "Po zvočniku bomo poklicali vajine starše. Klobuk, ki sta ga pravkar uničila, stane celo premoženje. Že lep čas ga ne moremo prodati. Potem ko ga bo vajina mama plačala, ga bosta lahko odnesla domov in še naprej skakala po njem." Sever je bliskala z očmi, a iz sebe ni spravila niti besedice. Preveč razočarana je bila.

"No?" je ponovil mož in v glasu je bilo zaznati rahlo nestrpnost. S treskom, da sta varnostnika, ki sta stala pri vratih, kar odskočila, so loputnila vrata.

"Ta dva otroka sta z mano," je rekla Tuapara, ki je vkora­kala v pisarno.

"Me veseli, gospa," je rekel mož za veliko stekleno mizo. "Ravno vas smo iskali. Vaša otroka sta uničila klobuk prizna­nega modnega kreatorja. In torbico. Koža pravega leoparda," je poudaril.

"Očitno se še nista naučila, kako obvladati jezo," je rekla Tuapara.

"Boste plačali z gotovino ali s kartico?" je vprašal mož. Tuapara je snela sončna očala, se naslonila na mizo in pogledala gospodu naravnost v oči.

"No," je rekel, "saj ga tako ali tako ne bi nikoli prodali." Tuapara je nepremično zrla vanj.

"Ali se vam ne zdi, da je nezaslišano okrutno pobijati živali samo zato, da iz njihove kože izrežete trakec in ga pritaknete na klobuk, ki je že tako pregrd, da bi ga kdor koli kupil, kaj šele nosil?" je zmedeno vprašal mož.

"Popolnoma se strinjam z vami," je odvrnila Tuapara.

"Tega imam čisto dovolj," se je razburil mož. "Če hočejo, da še vodim to trgovino, in kakor vidite, gospa, jo vodim presneto dobro, bo še danes izginila iz nje vsa taka in podobna svinjarija!" je kričal. Končno je njegov brezbarvni obraz dobil nekaj barve. "Vi boste že vedeli, gospod," je odvrnila Tuapara, prijela Sever za roko in odšla. Varnostnika sta še nekaj trenutkov /aljubljeno strmela za njo.

Maj se je spraševal, kakšno moč neki ima ta nenavadna lepotica v svojih očeh. Sever je molčala. Videti je bila še kar mirna, ko jo je čvrsta roka njene vzgojiteljice peljala narav­nost proti parku. V parku se je v Tuaparo zagnala čredica veveričk. Lezle in skakale so po njeni obleki, si domovanje poiskale v žepih ali pa preprosto občepele na njenih rokah, ramenih in glavi. Zadnjim je zmanjkalo prostora, ker jih je bilo veliko preveč. Se preden se je ob tem nenavadnem pojavu zbralo radovedno občinstvo, je Tuapara zacvrčala z usti, tlesknila z jezikom in veverice so se nekoliko užaljene vrnile k svojim običajnim opravilom. Sedli so na klopco ob vodi. Maj sije na moč želel pogledati dobrili še enkrat v oči, a si ni upal. Bal se je, da bi ga hipnotizirala. Vendar Tuapara ni bila le nadvse prepričljiva, lepa in mirna, imela je tudi druge sposobnosti. Nenadoma se je obrnila k Maju, ga pogledala naravnost v oči, se nasmehnila in rekla:

"Kresilna barva mojih oči ustvarja odmevnik, to je neke vrste ogledalo za dušo. Ljudje vidijo, kakšni bi lahko bili. Nekateri se spremenijo, nekateri ne. Nikogar nisem hipno­tizirala in tudi zdaj ti ne bi prebrala misli, če ne bi tako močno silile vame. Kajti mi ne razdiramo," je strogo pogledala Sever. "Ne jezimo se in ne uničujemo. Seveda, če bi nekateri od tukaj sedečih hodili v šolo, namesto da se potikajo po nevarnih tujih svetovih, bi se nemara tega še spomnili."

"Kaj bi pa ti naredila, če bi našla prehod, ki se lahko vsak trenutek zapre?" je vprašala Sever.

"Zagotovo se ne bi tako brezglavo pognala skozenj, veli­čanstvo," je odvrnila dobrila. "Se zavedaš, kakšen preplah je nastal na dvoru? Mislili smo že, da te je ugrabila Bruha. Poleg tega je izginil še Agnir."

"Mojster izvirnosti?"

"Tvoj papapan je prepričan, da te je šel iskat. Če bi te zares šel iskat, bi te že zdavnaj našel. Hojlandrijci so postali nemir­ni. Če se jih poloti strah, smo izgubljeni."

"Nekoč si rekla, da smo izkoreninili strah."

"Časi še nikoli niso bili tako hudi."

"In če se je Agnirju kaj zgodilo?"

"Ne govori neumnosti, veličanstvo," jo je pokarala Tuapara.

"Kdo bo potem mojster izvirnosti, ko nimam ne brata ne sestre? Ali bom morala jaz prevzeti njegovo mesto?" Tuapara seje zasmejala.

"Kaj ti pade na pamet, otrok? Mojster izvirnosti se ne uči modrosti od dobril, ampak od prejšnjega mojstra. Vedno je bilo tako. In gvide?" Sever se je zdrznila.

"Saj jih menda nisi izgubila?"

"Samo preselila sem jih," je rekla. "Začasno."

"Takoj greva ponje, potem pa se boš vrnila v Hojlandrijo."

"Ne bom se vrnila," je odvrnila Sever. "Brez čarobne besede že ne. Sploh pa vem, kje se nahaja."

"Tako?" se je namuznila Tuapara.

"V znanstvenem muzeju, od koder si naju pregnala."

"No, če bi v šoli malo manj sedela na ušesih, veličanstvo, bi nemara vedela, da je v znanstvenem muzeju nekoč res bila, a je tam že dolgo ni več. Prav tako bi vedela, kako nevarno se je za mlado in še neuko veličanstvo potikati po neznanih deželah, kjer pobijajo živali in kjer mrgoli Bruhinih vohunov." Tuapara je spet prijela Sever za zapestje in z njo odmarširala do ograje.

"Vidiš tisto sliko tam?" je vprašala. Na drugi strani je stal orjaški plakat, s katerega seje smejal velik moški obraz. Maju je zastal dih.

"Ta človek je pred leti odkril čarobno besedo, ki je takrat res bila v znanstvenem muzeju. Po izumirajoči vrsti je poslal sporočilo, naj pridemo ponjo. Vendar se je, še preden smo prišli do njega, že prodal Bruhi s čarobno besedo vred." Maj je odrevenel. Tuapara se je zdrznila in se obrnila k nje,mu.

"Oh, oprosti," je rekla. "Res nisem vedela, da je tvoj očka." Zavladala je tišina. Vsi trije so strmeli v plakat. Le žm je glasno tilulilalo, veselo, da so končno našli Majevega očka.

"Nič," je naposled spregovorila Tuapara. "Gvide bodo še malo počakale. Saj bi rad videl očka, kajne?" Maj je prikimal.

"Bolje, da grem z vama, čeprav zdaj ni več nevaren. Potem pa, veličanstvo, po gvide in domov. Samo še en prehod imava in nočem, da ga zapre še kakšna kapričarka." Dooncee se raje ni kazal, pri dobrilah namreč nikoli ne veš, kaj se jim plete po glavi. Imel je že slabo izkušnjo. Nekoč ga je ena od njih okopala.

"LEGENDARNI GEORGE JUMP," je glasno prebrala Tuapara velike črke na plakatu. "NORO DOŽIVETJE! SPOZNAJTE NAJNENAVADNEJŠA BITJA V LONDO­NU! VSTOPNICE PRI ULIČNIH PRODAJALCIH." Urno se je zasukala, odvihrala iz parka, otroka pa sta ji sledila. Pri eni od stojnic sredi velikega trga so zagledali še en plakat z nasmejanim obrazom Majevega očka, le da je bil ta manjši.

"Oprostite," je rekla Tuapara. "Kje najdemo Georgea Jumpa?"

"Boste kupili vstopnico?" je vprašal prodajalec in zazehal. Tuapara je odkimala.

"Potem vam ne morem povedati," je rekel in še enkrat zazehal. Tuapara je globoko zavzdihnila.

"Žal se mi mudi po gvide," je rekla in snela očala.

"Gospa," je rekel prodajalec. "Georgea Jumpa preganja že kak ducat z duhovi obsedenih žensk. Ali se vam zdi pošteno, da kar takole bobnam okoli njegov naslov? Kako naj vem, da niste ena izmed njih?"

"Ker bi drugače kupila vstopnico," je rekla Tuapara.

"No, to pa je drug problem," se ni dal prodajalec. "Oba, jaz in George Jump, živiva od prodaje vstopnic. Vi je nočete kupiti, od mene pa pričakujete, da vam priskrbim številko njegovega mobitela?"

"Nimamo časa in ne bomo ostali, videli bi ga radi za trenutek."

"Lahko vam prodam kakšno drugo vstopnico," se je raz- živel mož na drugi strani pulta. "Nesrečniki? Krasna reč, če ste tujka, si jo morate ogledati. Fantom iz opere? Smejali se vam bodo, če boste rekli, da ste bili v Londonu, pa si niste ogledali Fantoma iz opere" Tuapara je še enkrat zavzdihnila. Njen odmevni pogled na prodajalca vstopnic ni imel takšnega učinka kot na gospoda iz veleblagovnice.

"Nimam denarja," je rekla Tuapara. Prodajalec je živčno pobobnal s prsti po lesenem pultu.

"Zakaj pa niste tega takoj povedali," se je razburil, vzel svinčnik in nekaj nakracal na srečko brez dobitka. "Takole," ji je pomolil listek z naslovom, potem pa zaprl okenček in nanj izobesil tablico z napisom: "NE MOTI, JEM!!!"

George Jump in hiše duhov

Zbirno mesto je bilo pred staro gostilno po imenu Pri kračah in prikaznih. Večina gostov je govorila nemško. Sever je skozi okno opazovala, kako trkajo z vrčki rumene penaste tekočine in se mastijo s kračami. Seveda v njih ni videla slastnih krač, temveč noge mrtvih prašičev. Najbrž bi tako razmišljal vsak, ki bi okusil hojlandrijsko kulinariko. Ob krožniku vungljev še tako okusna krača ni nič boljša kot na soncu posušene koprive. Sever je težko razumela, zakaj člo­večki Majeve vrste ubijajo živali in rastline. Vendar ji je bilo že jasno, da si nihče izmed njih ne more primisliti niti navadnega žbonka in da bi sicer od lakote umrli. Zato je bilo še toliko pomembneje, da najde čarobno besedo Jeni. Maj se je živčno prestopal in se ozrl ob vsakem šumu. Napeto je pričakoval, kdaj bo prišel očka. Do začetka je manjkalo še petnajst minut. Ljudje so se počasi zbirali. Tua- para je tu in tam rekla kaj o gvidah in ob tem strogo pogledala Sever. Skupinica je na koncu štela osem članov.

"Upam, da bomo res kaj videli," je rekla gospa z lenobnim psom, ki mu je bila koža prevelika, pa se mu je nabirala na nogah in gobcu.

"Moja svakinja," je rekel zajeten gospod z ženo, "pravi, da je prava groza, da so vsi kričali, trdi, da so jo potem še tri noči mučile prikazni. Kajne, ljubica?" Žena je prikimala.

"Jaz sem tu že tretjič," je rekla rumenolasa Kitajka s kamero za snemanje duhov.

"Midva sva prvič," je odvrnila žena zajetnega gospoda. "Ampak kupila sva posestvo blizu Stonehengea. Tam bova odprla zatočišče za duhove in prikazni." Njen mož jo je ostro pogledal, odkimal, in ženska je utihnila.

"Morda je vse nameščeno," je bila še vedno skeptična gospa z lenobnim psom. "Če česa ne prenesem, so to pre­varanti in skakavi psi."

"Duhovi so!" je pomenljivo rekel skrivnosten, v temen plašč zavit gospod in se nekoliko odmaknil. Obnašal se je, kot da ve več in kot da so mu skrivnosti sveta že od nekdaj jasne.

"Upam," je zaskrbelo mamico z dvema predšolskima otro­koma, "da ne bo kakšne grozljivke. Ampak obljubila sem jima, kaj hočem." Natanko ob treh je po ulici Charing Cross prižvižgal mlad pegast moški.

"Torej," je veselo rekel. "Želite videti duhove?"

"Če sploh obstajajo," je dvomljivo pripomnila dama, z lenobnim psom, ki je zaspal kar sredi pločnika.

"Brez skrbi," je odvrnil Majev očka, "če ne boste videli niti enega, vam bomo vrnili denar." Maj se je prerinil naravnost predenj. Hotel je reči očka ali končno sem te našel ali kaj podobnega, a ni izustil niti besedice. Sest let je čakal na ta trenutek, zdaj pa je bil kot okamenel. Sever se je Majev očka zdel prijazen in pošten. Nikakor ni mogla razumeti, zakaj seje prodal Bruhi. Ampak Tuapara se je zelo redko zmotila. Pravzaprav se Sever sploh ni spomnila, da bi se kdaj že. Ampak Maju je obljubila, da bo zaupala v njegovega očka in tako je tudi storila.

"Ne boj se," je rekel očka Maju, ko je opazil, da si živčno grize ustnico. "Nič hudega ne bo." Govoril je kot rojen Anglež. Nič ni kazalo, da bi ga Maj na kogar koli spominjal. Zagotovo se ni vedel kot nekdo, ki po šestih letih prvič vidi svojega sina. Niti tega se ni spomnil, da ga ima. Maj pa je upal, da se bo; takoj, ko ga bo zagledal.

"Moje ime je George Jump," se je predstavil. "Najprej si bomo ogledali zgornje nadstropje te stare gostilne, ki že sto let slovi po odličnih kračah in nenavadnih duhovih." Maj je hotel prijeti očka in zavpiti, da je minilo šest let, odkar je izginil; da je življenje s Pasandrom Mrakom nočna mora in da je mami vseeno. Naj se ga vendar spomni! In zdaj, ko gaje končno našel, mora z njim domov, da postavi stvari na prava mesta. Vendar ni naredil nič takega. Samo za rokav ga je pocukal in zašepetal po slovensko:

"Tvoje ime je Jure Skok in ne George kajvemkaj."

"Moral si me s kom zamenjati," je odvrnil očka, še vedno po angleško. "Že od nekdaj sem George Jump."

"Vendar razumeš slovensko?"

"Res nenavadno," je zamrmral očka začuden. Se trenutek strmel v obupanega fanta, se potem zbral in popeljal skupinico skozi gostilno ter po lesenih stopnicah v zgornje nadstropje.

"Ne more te poznati," je skušala Sever potolažiti Maja. "Si pozabil, kaj nama je povedala gospa Krulčeva? Da si je i k i stil spomin?"

"Kaj ti veš!" ji je trmasto zabrusil Maj. "Se bo že spomnil."

"Ko pravim duhovi, imam v mislih nenavadne vonjave," je rekel Jure, ko se je skupinica zbrala v praznih prostorih /gornjega nadstropja. "Odkar pomnijo lastniki in odkar so pomnili njihovi predniki, se tu pojavlja strupen smrad. Tiste s slabimi želodci svarim, naj počakajo pred vrati. Smrad se pojavi za nekaj trenutkov, izgine in se spet pojavi. Zaradi neprijetnega vonja jim ni preostalo drugega, kot da tu naredijo stranišča. Vendar večina gostov, razen tistih, ki se jim zelo, /elo mudi, raje počaka, da pridejo domov." Že čez nekaj trenutkov je skozi sobo zavel ogaben smrad. Če si si tiščal nos in dihal skozi usta, je bilo še huje, saj si ga potem celo okusil.

"Nič čudnega," je rekla gospa s psom. "Stranišča naj po­čistijo. Menda ne boste trdili, da so to duhovi?"

"Vonj ne spominja na nič nam znanega, kar so potrdili tudi strokovnjaki, ki izdelujejo parfume."

"Dajte no," je še naprej nergala gospa. "Upam, da nam boste za denar, ki smo ga odšteli, pokazali kaj bolj pristnega kot to."

"Gospa," je razdraženo rekel skrivnostni, v črn plašč zaviti gospod. "Vam bom jaz povedal, kaj je ta smrad, če vas seveda zanima. Smem?" Gospa je prikimala. Iz vljudnosti pač. Gospod je zaprl oči, si nekaj časa s kazalcema masiral sence in začel: "Nekoč so tu ubili moškega. To čutim. Zdi se, daje nesel neko sporočilo. Nekomu. Bilo je zelo pomembno sporočilo. Ja. Zelo pomembno. In so ga tu ubili. Truplo p;i skrili pod deske skupaj s sporočilom. Zdaj se vrača po sporočilo. Človek, ki mu gaje zaupal, je rekel: 'Ce sporočila no prineseš na cilj, zgnij in se zasmradi.' To se mu je zgodilo in njegov duh je se vedno tu."Sever se je zahihitala. Skrivnostnež jo je prebodel s po­gledom, potem pa zakričal na gospo: "Ne norčujte se iz duhov, vam pravim!"Gospa seje nekoliko odmaknila. Postalo jo je strah, vendar ne duhov. Moški se ji je zdel čuden. Spet seje pojavil neznosen smrad. Rdečelasa gospa je svoja otroka odpeljala ven, svetlo­lasa Kitajka pa je vklopila kamero za zaznavo duhov.

Zapri oči," je Sever rekla Maju.Maj je ni poslušal. Tuhtal je, kaj naj naredi z očkom. Skoda, kajti če bi zaprl oči, bi izvedel resnico o smradu. Bili so smradki, mali prdeči zmajčki, ki so se že pred več deset- tisočletji preselili v Hojlandrijo. Nekoliko so spominjali na morske konjičke. V Hojlandriji so se najraje zadrževali ob mlakah z nungi. Nungov smrad ni motil, ker niso imeli nosov. Smradke si lahko videl le skozi zaprte oči ali v zelo temni noči in le v mislih si se lahko pogovarjal z njimi. Menda so bili davni predniki salamandrov. Tistih salamandrov, ki so sposobni z enim samim dotikom pogasiti ogenj. Žal pa so smradki res obupno smrdeli, ker so jih dajali slabi plini. Trije so se potikali po nadstropju. Verjetno ne najdejo več prehoda, je pomislila Sever in vprašujoče pogledala Tuaparo. Ta je odkimala z glavo, snela s hrbta svoj rog in dva prdeča zmajčka sta brez besed smuknila vanj. Tretji pa seje ravno namakal v straniščni školjki in Tuapara ga je morala čakati še dolgo po tem, ko je skupinica že pobegnila ven na zrak. Prišla je zadnji trenutek in komaj ujela rdeči avtobus, s katerim so se odpeljali na drugi konec mesta, v neko drugo staro stavbo. Vzpenjali so se po visokih in strmih stopnicah razpadajoče in zanemarjene hiše.

"Če bo pri volji, boste zdaj videli zelo čuden stvor," je rekel Majev očka. "Enkrat samkrat se je toliko ustavil, da mi je uspelo izvedeti, da se imenuje odradek. To je bilo vse, kar sem zvedel o njem."

"Oh, odradek," se je razveselila Sever in tudi žm je bilo kar preveč veselo za navaden nahrbtnik. Vendar tega k sreči nihče ni opazil, saj so slišali hrup, ki ga je na zapuščenem podstrešju zganjal odradek, še preden so škripaje odprli podstrešna vrata. Odradek seje veselo in neverjetno gibčno podil po zaprašenem podstrešju. Komaj si mu sledil z očmi, temu zavozljanemu motku prepletajočih se nitk različnih barvnih odtenkov. Kitajka in mož v črnem plašču sta skočila za njim. Hotela sta ga zgrabiti, vendar sta bila prepočasna. Majev očka se je namuznil, ker je vedel, kako ga ujameš, a jima za nič na svetu ne bi izdal skrivnosti. Odradek mu je s svojim otroškim hihitanjem zelo prirasel k srcu. Tudi Sever je vedela, kako ujameš odradka, v Hojlandriji je to znal vsak otrok. Maja pa je zanimal samo očka. Kot zapuščen kužek je capljal za njim in Tuapara je ob pogledu nanj znova zavzdihnila. Čeprav je bil že skrajni čas za gvide, je dečku in deklici pustila še malo ostati. Sever je počakala, da so se člani odpravice upehali in se odpravili naprej. Potem je čisto tiho zapela hojlandrijsko izštevanko, s katero so hojlandrijski malčki radi lovili odradke: Vem, da ne spiš, da se delaš, da mižiš. Da spanec zate ni sladek, ker ti pravijo slon.

"Ne, ne, ne," se je odradek privrtel čisto k njej.

"Ne," je še enkrat odločno ponovil in ji skočil v roko. "Ker mi pravijo odradek. Tako moraš peti, da spanec zame ni sladek, ker mi pravijo odradek."

"Prav," je rekla Sever. Ni ga hotela še naprej žalostiti. "Kje si doma?" Odradek je skomignil.

"Ne vem," je rekel z otroškim glaskom. "A ti, teta, veš?" Sever se mu je nasmehnila. Odradki so vse ljudi ženskega spola klicali teta, vse moške pa benko.

"V Hojlandriji," je rekla Tuapara za njenim hrbtom.

"V Hojlandriji," si je skušal zapomniti odradek.

"Kaj delaš tu?" je vprašala Sever. Odradek je spet skomignil. "Nič, dolgčas mi je."

"Bi se hotel vrniti v Hojlandrijo?" je vprašala Tuapara in mu ponudila svoj rog. "Seveda, tam so drugi odradki in bi se lovil z njimi," je rekel. Žm je spustilo Severin vrat, narahlo odrinilo Tuaparo in odradku ponudilo svoj žep. Žmji so radi vzeli odradke za domače ljubljenčke. Vendar odradki niso zdržali dolgo pri miru in so odskakljali. Včasih jih ni bilo po cele mesece. "Nisem čisto prepričana," je rekla Tuapara, vendar jo je žm pogledalo tako nesrečno, da je naposled vprašala: "Ali boš lahko nekaj časa pri miru?"

"Koliko časa?" je hotel vedeti odradek.

"Nekaj," je rekla Tuapara.

"Ne vem," je odvrnil odradek.

"Dobro," je rekla Sever in ga spravila žmju v žep, še preden bi si Tuapara premislila. Odradki so včasih zaradi svoje nenehne aktivnosti povzročali težave in v šolo jih ni bilo dovoljeno nositi. Kolikor seje žm razveselil te pridobitve, loliko se je Dooncee ni. Z veseljem bi ga izrinil ven, pa se ni upal niti premakniti. Še zagodrnjati si ni upal in na trenutke se je tresel kot bi imel mrzlico. Pa ne toliko zaradi Tuapare, ampak zaradi znakaz. Tako je sam pri sebi imenoval osmerico, s katero so se klatili po Londonu. To niso bili normalni, preplašeni ljudje, ki so vztrepetali, ko so videli škrata. Ne! Tile so naravnost iskali tako imenovana nenavadna bitja.

Sever in Tuapara sta pohiteli za skupinico, ki je marširala po eni od prečnih ulic proti širokemu pločniku. Maj ju je čakal na vogalu. Zdelo se mu je, da se Sever sploh ne posveča njegovemu očku. Bilje užaljen. Vendar zaradi Tuapa­re ni rekel ničesar. Zato je bil še bolj napet.

"Ulovili smo odradka," mu je prišepnila Sever. Ni je poslušal. Razmišljal je, da bo najbolje počakati, da se stvar zaključi, potem pa se bosta skušala z očkom pogovoriti. Bolje bo, da ga ne moti med službo.

"Zdaj," je rekel Jure, ko so se zbrali na zapuščenem vrtu, zaraslem s pušpanom in črnim trnom, "si bomo ogledali zelo nenavadnega duha. Pravzaprav boste videli samo žalostne zelene oči na kaminu." Rdečelasa gospa je še trdneje zgrabila že tako pordela zapestja svojih otrok.

"Ali ne bi bilo bolje, da bi si ogledali živalski vrt?"

"Ne," sta v en glas zakričala rdečelasa fantka. V četici so odkorakali po tlakovani potki do vhodnih vrat. Jure je odklenil in jih spustil noter. Bilo je temno, zavese so bile zagrnjene in pohištvo prekrito z belimi rjuhami. Rumena barva zidov je že zdavnaj izgubila svoj sijaj. Bilo je mrzlo, prazno in pusto. Ustavili so se pred marmornatim kaminom v dnevni sobi.

"Psst," je šepnil Majev očka. "Posedite po tleh, bodite tiho in čisto pri miru. Morda bo trajalo dolgo."

"Saj ne mislite resno," je rekla gospa z zaspanim psom. Vihala je nos nad umazanim tapisonom in očitajoče pogle­dovala naokoli. Hotela je še nekaj reči, a si je premislila in utihnila, ko je ujela pogled moža v črnem plašču. Posedli so in čakali. Kitajka je vključila kamero. Druščina je v napeti tišini, polni pričakovanja, strmela v kamin. Pol ure pozneje pa sta se jih že lotevala dolgočasje in nemir. Njihovo mrmra­nje, nejevoljno in nestrpno, je nenadoma prekinil glasen pok. Zapihal je veter, zato so vrata sobe treščila ob podboj. Gospa s fantkoma je zavreščala.

"Samo prepih je," je George Jump pomirjujoče rekel skupi­nici, ki je bolj ali manj zgroženo strmela v vrata nasproti kamina. Ko pa so se ljudje pomirjeni začeli obračati nazaj h kaminu, so tam osupli zagledali zelene, žalostne oči, prav takšne, kot jih je opisal Majev očka. Tik nad kuriščem kamina so bile. Nekaj časa so si ogledovale nasproti sedečo skupinico, potem se je zaslišal utrujen vzdih in oči so se zaprle.

Ljudje so stekli h kaminu. Kitajka je privlekla iz svoje torbe nekakšen paličast inštrument s števcem, merila je in si podatke zapisovala v beležnico. Mož, ki je nameraval odpreti sirotnišnico za duhove, je s kazalcem in sredincem pretrkal ves kamin. Rdečelasa otroka sta navdušeno skakala, njuna mati pa ju je prosila, da bi odšli. Le gospa s psom je obsedela na svojem mestu, njen obraz je izražal dvom in nejevoljo. Moški v plašču je ni nehal motriti.

"Povedal vam bom, kaj so te oči!" je rekel. "To so oči dekleta, ki se je na svoj poročni dan zapletlo v poročno obleko, padlo in si na kaminu zlomilo tilnik. Njene žalostne oči so ostale tu in še vedno čakajo, kdaj bo prišel ženin."

"Lepo," je vsa trda odvrnila gospa in se še bolj stisnila k svojemu smrčečemu psu. Sever še nikoli ni videla bitja, ki bi imelo samo oči. Morda to bitje ni iz Hojlandrije, je pomislila. Zrnje postajalo vse bolj nemirno, vse hitreje je prelivalo barve in vse glasnejše je bilo njegovo tilulilu dihanje. Če ljudje ne bi bili tako obsedeni s kaminom, bi ga opazili. Sever se je neopazno umaknila na hodnik. Žmbitjece se je spustilo z njenega vratu in odlebdelo po stopnicah navzgor. Sever je pomislila, da nemir v žmju povzroča odradek. Ni hotela vznemirjati Tuapare, ki je stala ob kaminu in zmajevala z glavo. Stekla je za njim v zgornje nadstropje. Žm se je ustavilo v kabinetu, mahalo z rokicami in kazalo proti kotu, kjer je ždel knouqs. Osupljivo lepo bitje se je preplašeno tiščalo k steni. Knouqsi so bili zelo redki in Sever ga še nikoli ni videla, vendar je ob večerih rada poslu­šala zgodbe starih samotarjev, ki so se potikali po Hojlandriji in tu pa tam prenočili pri njih. Bitje je bilo natanko tako, kot so ga opisovali. Njegova koža je bila kresilna, dlani sinje modre, dolge modrikaste trepalnice so obkrožale njegove velike oči. Sever ni mogla odvrniti pogleda. Zagotovo je bil knouqs. Niti samotarji, ki so prehodili najbolj odročne predele Hojlandrije, niso vedeli, kje ta bitja domujejo. Vendar so se vsi strinjali, da jih takoj prepoznaš. Knouqsi so bili sorodniki squonkov. Ti so se klatili po trebelikovih gozdovih, običajno v somraku in temi. Squonki so bili zaradi svoje grde kože, polne bradavic in peg, nenehno nesrečni. Tako squonki kot knouqsi pa so se lahko razstopili v lastnih solzah, če jih je kaj prestrašilo. Sever je začarano strmela v osupljivo lepo bitje, žm je razburjeno tilulilalo in porivalo Sever proč, knouqs pa je bruhnil v jok.

"Me prav zanima," je tiho zagodel Dooncee. "To tilulilasto barvilo pravi, da oslepiš, če predolgo gledaš vanj." Pantni škrat seje skobacal čez odradka in previdno pokukal iz žepa.

"Jasno," je zabrundal, preden se je spet pogreznil nazaj. "Sploh ni lepo." Na stopnicah so se zaslišali koraki. Sever je pograbila žmja in si ga nadela na hrbet. Hotela je skriti tudi knouqsa, vendar je bila soba popolnoma prazna, brez pohištva. Skozi vrata je prisopihal zajeten moški. Presenečeno je zažvižgal, ko je uzrl knouqsa.

"Ljubica, hitro!" je zaklical. "Pridi pogledat!" Noge so topotale po stopnicah in kmalu se je vsa osmerica drenjala v kabinetu. Knouqs se je še bolj stisnil v kot. S svojimi lepimi očmi, rdečimi in motnimi od solz, je trepetaje zrl v množico.

"Stran," jih je podila Sever. "Ali ne vidite, da se boji?" Nihče se ni zmenil zanjo. Kitajka je vklopila kamero in se mu z njo približala. Knouqs se je začel topiti, luža ob njem je postajala vse večja.

"Če ne odidemo," jih je odrivala Sever, "bo umrl, stopil se bo!"

"Ljudje, gremo!" je zaklical Majev očka. "Plačali smo vam," je zapuhal mož v črnem plašču. "Ste pozabili?" Majev očka je zgrabil knuoqsa in se skušal prebiti skozi množico. Roke podivjanih ljudi so ga grabile za obleko, druge so mu skušale iztrgati ubogo bitje. Še Tuapara se je komaj prebila skozi vozel rok in teles.

"Knouqs!" je vzkliknila in odmajala z glavo. Globoko je zavzdihnila, zaprla oči in odmrmrala nekaj besed. Naslednji trenutek so se Sever, žm, Tuapara, Maj, knouqs in Majev očka znašli v temni veži prav tako zapuščene sosednje hiše.

"Kaj se je vendar zgodilo?" je osuplo vprašal Jure.

"Zdaj ni časa za razlage," je rekla Tuapara. Žmbitjece je knouqsu zapelo radostno tilulilu pesmico in ga skušalo pomiriti z zeleno barvo svojega kožuščka, vendar se knouqs še vedno ni nehal raztapljati v lastnih solzah. Skozi priprta vrata so videli, kako je skupinica prihrumela iz hiše in odtopotala v nasprotno smer.

"Knouqsa lahko pomiri le drag knouqs," je rekla Tuapara.

"Ampak, kje bomo našli še enega, ko so tako redki?" je vprašala Sever.

"To ni problem," je odvrnila Tuapara. Sever seje nenadoma zavedla, daje Tuapara dobrila.

"Gvide," se je spomnila Tuapara. "Knouqsa moram takoj vrniti v Hojlandrijo, drugače se bo raztopil. Gvid pa tudi ne morem pustiti tu."

"Gvide naj te ne skrbijo," ji je Sever kar se da pogumno pogledala v oči.

"Ne, veličanstvo, ti se vračaš z mano," je odločeno rekla dobrila. "To je zadnji prehod in za nama se bo zaprl."

"Saj se bo še našel," ni odnehala Sever.

"Pote sem prišla," je vztrajala Tuapara. "Po gvide bomo poslali, ko najdemo prehod."

"In koliko časa bodo čakale?" je vprašala Sever. "V kaj se bodo razvile? Bodo sploh preživele?" Tuapara je globoko zavzdihnila. Knouqs seje neusmiljeno raztapljal.

"Lahko uporabim zemljevid?" je vprašala Maja. Maj gaje vzel iz notranjega žepa svoje bunde in ga razgrnil po tleh.

"Vrnila se bom, kakor hitro bo mogoče," je rekla Tuapara, "ti pa takoj poskrbi za gvide. In pozabi na čarobno besedo." Nežno je dvignila hlipajoče bitje.

"Se nekaj," seje obrnila in segla z roko v žmžep. Zm seje zdrznilo, zbalo seje za odradka. Vendar je Tuapara ven potegnila Doonceeja.

"Oči nad kaminom pripadajo marm-o-rnjaku. Ubogega reveža so zazidali v kamin misleč, daje kamen. Treba ga bo izklesati ven."

"Zakaj gledaš mene?" se je vznemiril Dooncee. "Jaz sem pantni škrat."

"Vsi škrati znate klesati," mu je odvrnila Tuapara. "In močni ste."

"In kaj dobim za to?" Tuapara ga je ostro pogledala.

"Saj se hecam," si je premislil škrat. "Eni pa res nimajo smisla za humor."

"Najprej gvide," se je še enkrat ozrla k Sever in spustila škrata v njeno dlan. "Zdaj pa vsi skupaj trdno primite zemljevid." Izginila je nekje v Italiji. Maju se je zdelo, da v Rimu. Zemljevid seje ukrivil pod Tuaparino in knouqsovo težo, a so ga zadržali, da ga ni posrkalo za njima.

"Prvič vidim kaj takega," je zamrmral Jure. Škrata si je ogledoval z vseh strani, dokler Doonceeju ni prekipelo in je zatulil:"Buuhuhu!" Jure seje odmaknil.

"Oprosti," je rekel. "Očka, ali se me res ne spomniš?" je vprašal Maj.

"Žal mi je, res nimam otrok," je odvrnil Jure. Potem je Maj začel govoriti in ni nehal, dokler ni povedal vsega o mami, gospodu Mraku, ploščici Rhongo-Rhongo, Editi Krulc in čarobni besedi Jeni. Sever se to ni zdelo zelo pametno, še posebej zato ne, ker je Tuapara rekla, da se je prodal Bruhi. Vendar je Jure ob celi zgodbi le presenečeno gledal in ponavljal "z nekom si me zamenjal". Deček ga še zdaleč ni zanimal toliko kot sta ga zanimala žm in Dooncee. Maj je planil v jok, ki ga ni pomirila nobena tilulilu pesmica.

"Res mi je žal, da nisem tvoj očka," je rekel Jure in hotel dečka pobožati po glavi, a si je premislil. "In če bi odšel z mano?" je vprašal Maj, medtem ko je hlastal za zrakom. "Morda bi se spomnil mame? Barbara ji je ime."

"Ne, to ne bi bilo dobro," je odvrnil Jure. Maj si je obrisal nos.

"Pojdiva," je rekel Sever in se sklonil k zemljevidu. "Konec je."

Prepir

"Po gvide moram," je rekla Sever, ko sta se vrnila na podstrešje babice Zofke. Maj je prikimal. Bilo mu je vseeno, popolnoma vseeno.

"Ampak," je rekla Sever, ki ji je krulilo po želodcu, "bova najprej jedla?" "Končno!" je vzkliknil Dooncee.

Maj je prikimal. Vendar se hrane ni niti dotaknil. Sever se je smilil, ni vedela, kaj naj še stori. Potem sta šla po stopnicah. Dooncee je ostal in z jezikom skoraj predrgnil stekleno posodo z njamki. V Zofkini kuhinji seje gnetlo sedem lovcev. Na kolenih so držali zvezke in liste. Nekateri so molče škrebljali po papirju, drugi so gledali v zrak in grizli svinčnike. Na štedilniku je stala velika zelena tabla. Na njej je pisalo: "KAJ LAHKO STORIM ZA DRUGE?"

"Psst!" je babica šepnila Sever in Maju. "Samo še pet minut."

"Vencelj, ne prepisuj," je okarala bradatega moškega, ki se je skupaj s tremi drugimi drenjal na divanu.

"Saj to je preneumno," je vzkliknil Vencelj. "Rekli ste, da bomo imeli lovski sestanek, zdaj pa kot kaki prvošolčki pišemo spis." Ne pozabi," je vzkliknila babica, "da ste me sami izbrali za |nc(lsednico lovske družine. Sploh pa sestanki niso obvezni."

"Ja, ampak jaz sem član upravnega odbora!" Vučko gaje grdo pogledal. Honza gaje dregnil pod rebra.

"Hočeš, da naščuva na nas tiste male pošasti?" Potem seje bradati Vencelj spet pomiril, srknil nekaj vijoličnega soka, s katerim jim je postregla babica, in začel ra/mišljati, kaj lahko stori za druge. Z žalostjo v srcu je /;iključil, da nič, ker drugi premalo naredijo zanj. Zazvonila je budilka in babica je rekla: "Konec lovskega sestanka. Honza, poberi liste."

Eden od lovcev ni hotel odložiti svinčnika in je še naprej mrzlično pisal. "Stane, saj nisi v šoli," je rekla babica. "Kar si napisal, si napisal. Naslednji teden se bomo pogovorili o vašem pisanju. V torek ob petih. Vučko, razdeli liste z naslovi knjig, ki jih priporočam v branje."

"Oprostite," je rekel Vencelj, "kdaj pa gremo na lov?"

Lovcem, ki so že zapuščali kuhinjo, je zastal korak. Med njimi je završalo neodobravajoče mrmranje. Iz babičinih las je pokukalo ducat belolasih glavic. S svojimi drobnimi kre­si Inimi očkami so strmele v predrznega moškega.

"Gvide so se že rodile," je bila osupla Sever. "Vsaj pol leta prezgodaj. Tvoja babica preveč poje!"

"No, saj nisem mislil," se je izmotaval bradatec. "Mislil sem s fotoaparati!"

"Gospodje, kaj bomo rekli?"

"Najprej delo, potem zabava!" je v en glas zapela tovarišija. Majhne glavice so se spet poskrile, lovci pa so drug za drugim izginjali skozi vrata.

"Ne bosta verjela," je začela Zofka. "Ko smo imeli sestanek za izvolitev novega predsednika, se je zgodilo, kar je rekel gospod Luna. Da bodo dobre misli obrodile sadove. Naenkrat so se iz moje glave, vem da se sliši čudno, vsule moje misli in postale majhne jaz. Potem je množica teh majhnih mene tako predizajnirala lovske modele, da so me enoglasno izvolili na čelo društva."

"Ojoj," je zamrmrala Sever. "Upam, da niso postale ka- pričarke. Tuapara ne bo vesela."

"Moja mašinca še ni počepnila," se je babica Zofka po­nosno potrkala po glavi. "Se malo, pa bodo v drugem stripu, v novi embalaži."

"Bi hotela nekaj teh misli pretresti tudi na mojo glavo?" je zanimalo Sever.

"Hm," je rekla babica. "Zakaj pa ne?" Nagnila je glavo in stresla z lasmi.

"Čudno! Zdaj pa ne gre!"

"Kar močneje potresi!" je rekla Sever. Drobcene postavice so kot češplje padale v Severine kuštrave lase. Babica pa je stresala z lasmi, dokler ni stresla še zadnje. Maj, ki je ves ta čas tiho ždel v kotu, je vstal in odšel.

"Kam greš?" je vprašala Sever.

"Domov," je odvrnil in zaprl vrata. Sever je stekla na podstrešje po Doonceeja in žmja ter odhitela za njim.

"Mislim, da ti moram nekaj povedati," je rekla Sever Maju, ki je zlovoljno brcal umazane kupe snega na pločniku.

"O tvojem očku," je dodala. Nekoliko je umolknila, vedela je, da Maj ne bo zadovoljen. "Kaj?" je zagrabil kupček snega in ga stisnil v kepo. "Vendar to ne pomeni, da imam prav." "Povej že," je rekel Maj in kepo z vso silo zabrisal v velik umazan pano na drugi strani ceste. "Obnašaš se kot kak I )ooncee." "Hvala! Hvala! In še enkrat hvala," seje oglasil škrat.

"Tvoj očka se ne bo mogel spomniti, kdo v resnici je," je rekla Sever.

"Kako to misliš?"

"Čiščenje spomina. V šoli smo se učili o tem."

"To ni res!" se je razburil Maj, stekel skozi vhodna vrata bloka in izginil v dvigalo, ne da bi počakal na Sever.

"Gotovo obstaja način," je zamrmrala Sever sama pri sebi. "Vendar ga do zdaj še nihče ni odkril." Ko sta z žmjem prišla v stanovanje, je Maj sedel na postelji in solze so mu tekle po licih.

"Tak očka mi nič ne koristi," je šepnil. Sever seje skušala spomniti česa pametnega. Pa se ni. Maj je ždel na postelji, Sever je ždela ob njem.

"Ali bova poiskala čarobno besedo Jeni?" je vprašala čez uro in pol.

"Briga me čarobna beseda," je vzkliknil Maj. "Prevarala si me. Obljubila si, da mi boš pomagala poiskati očka. Pa si obljubo požrla. Samo čarobno besedo hočeš najti."

"Ali naj čarobna beseda zastrupi ves svet, naj uniči oba svetova?"

"Vseeno mi je," je rekel Maj. "Zame bo rešitev sveta, ko se vrne moj očka. Očka, ki me pozna, ki je zaljubljen v mojo mamo in ki bo nadaljeval stvari tam, kjer so se končale. To je moj svet. In ti mi govoriš, da se ga ne da več rešiti?" Žm se je stisnilo Sever pod pazduho. Bilo je prestrašeno Tudi Dooncee se je zavlekel nekam pod posteljo. Maj n nenadoma zasovražil Sever.

"Edino, kar te zanima, je čarobna beseda," je nadaljeval medtem ko je deklica ostala tiho. "Me prav zanima, ali bi se Hojlandrijci tako trudili, če bi ogrožala samo naš svet?" Sever je molčala. Maj se ji je približal.

"Ta tvoj Duh, ki ti daje hrano, ukaži mu, naj mi vrne očka."

"Ne morem," je odvrnila.

"Zakaj ne?"

"Ker se Duhu ne da ukazovati."

"Pa ga prosi."

"Sem ga že," je odvrnila.

"In?"

"Nič se ni zgodilo," je rekla. "Še ne."

"Ker ga ni," se je posmehnil Maj. "Če bi obstajal, ali ni v vsej Hojlandriji niti enega, ki bi mu zaupal, kje je čarobna beseda? Ali ga ni ali pa vam ne zaupa."

"Vedno nam pomaga," je odločno rekla Sever. "Njegova modrost je sijajnejša kot tisoč sonc." Maj je odkorakal na hodnik in odprl vrata.

"Želel bi, da odideš, ker si polna napak," je rekel mirno. "Ne dvomim, da ti bo tvoj duhec pomagal." Porogljiv nasmešek se mu je zarisal na ustih. Sever je bila zelo presenečena. Vzela je žmbitje in zapustila stanovanje. Maj pa je za njo zaloputnil vrata. To je slišala, ko seje naglo spuščala po stopnišču. Solze soji meglile pogled. Polna napak, si je ponavljala, da sem polna napak, tako je rekel. Tavala je po ulicah in ni mogla razumeti. Zakaj mu je sploh povedala? Zakaj se je lotila te naloge, ko pa je pretežka zanjo? In za povrh je verjetno res polna napak. Zdaj pa se je nalezla še tega, kar je ves čas grizlo Maja. Dvoma. Blodila je po mestnih ulicah. Pravzaprav, si je rekla in nekaj turobnega je stisnilo njeno srce, je vsega kriv Maj. Ali mu ni hotela ves čas le pomagati? Tako, kot so hoteli Hoj- landrijci pomagati človečkom njegove vrste? Vedno znova jih niso hoteli poslušati, ker so se jim Bruhine igrače zdele zanimivejše. Zaradi njihove neumne sebičnosti! Tako kot Maj. Bolj sebičnega in zadirčnega dečka še v življenju ni srečala. Žm je tilulilnilo, vendar je bila Sever jezna in se ni menila za puhasto bitje. Sedla je na klopco in čakala. Najraje bi mislila na nič, pa ni šlo. Počasi se je spustil mrak, vse bolj temno je postajalo in s temo seje prikradla tudi lakota. Skušala si je primisliti mrkeze. Nič. Mjezno. Ni šlo. Tudi valkastih per ni bilo. Predvsem pa ni bilo Duha. Bili so le njeni poskusi, da bi z njim stopila v stik. Oblila jo je vročica in sama sebi je šla že na živce ob vseh prošnjah in moledovanju. Dolgo je poskušala, potem pa odne­hala. Bila je utrujena in sama kot še nikoli. Začelo jo je skrbeti in lotevala se je je panika. Kje bo spala? Kaj bo jedla? Kaj, če nikoli več ne bo našla prehoda? Kaj, če bo morala jesti živali in rastline? Nikoli prej je še ni skrbelo. Kaj je naredila narobe? Ona nič, Maj pa gotovo. Zakaj je zdaj kaznovana ona? Poleg vsega jo je začelo grozno zebsti, zunaj je zmrzovalo, njena obleka pa se ni zganila. Nič več je ni ščitila. Ostala je tenka; skoznjo je čutila vsak leden piš. Po peščeni potki so pridrobili koraki.

"Lahko prisedem?" je vprašalo iz teme. Sever je negotovo prikimala.

"Lepa noč," je rekel glas. Spet je prikimala. Čeprav se ji v resnici zdela grozna in grda, pa še zeblo jo je.

"Dobro je spoznati strah," je rekel tujec poleg nje. "Drugače te preseneti." Sever seje čudila njegovim besedam.

"Kdo je svoboden?" jo je nenadoma vprašal. Sever je vprašanje nekoliko zmedlo, potem pa mu je samo­dejno odgovorila tisto, kar je kar naprej ponavljala Tuapara.

"Človek, ki govori resnico."

"Kaj je največje bogastvo?" je nadaljeval.

"Modrost."

"Pravijo, da je v primerjavi z njo vse zlato le kupček peska," se je zahihital mož. "Da, modrost pozna davnino, ugane prihod­nost, razume odtenke rekov, ve za rešitve ugank." Njegov hehet je bil nalezljiv in tudi Sever se je nasmehnila.

"Vi ste kot odmevnik," je rekla, potem pa se je spomnila, da mož poleg nje verjetno ne pozna odmevnika. Mož ni rekel nič, le zadovoljno si je mel roke. Sever si ga je šele zdaj upala pogledati.

"Hej, ali niste vi gospod Luna?" je vprašala. Mož je prikimal.

"Veste," je žalostno rekla, "z Majem sva se skregala, ver­jetno se ne bova nikoli več videla." Mož se je globoko zamislil.

"Sebičen je in domišljav," je nadaljevala Sever.

"Kaj umaže dušo?" jo je prekinil mož. Sever se je nekoliko zamislila.

Obrekljivost?" Oba sta obmolknila. "Mogoče ga je strah?" je naposled rekla Sever. "Sovraži me, ker je njegov očka pozabil nanj. Strah ga je, da se njegov očka ne vrne več."

"Morda mu je treba pomagati, da se bo ravnal po svojih osebnih sposobnostih." Gospod Luna se je pretegnil, vstal in si popravil tuniko. "In njegov očka?" je vprašala Sever. "Pri Krmarju usod je vse mogoče," se je zahihital gospod Luna. "Ne pozabi tega." "Grem," je še rekel. "Hvala, da si poklepetala z mano." Naredil je par korakov, se obrnil in rekel; "Hudobija nikoli ne premaga modrosti. Nikoli." Potem je oddrobil naprej po peščeni potki in izginil v noč. Sever je bila spet vesela, bilo je, kot da bi jo mož ogrel s svojim nasmehom in tudi žm je žuboreče tilulilalo. Nič več je ni zeblo, njena tunika se je spet prilagodila vremenu in jo ščitila pred mrzlim vetrom.

Ni dosti razmišljala. Vedela je, da mora nazaj k Maju.

"Oprosti," je rekla, ko ji je odprl vrata, "še vedno verjamem v tvojega očka." Maj se je hotel opravičiti tudi sam, a gaje nekaj zadržalo. Vseeno je bil vesel, ker se je čudakinja vrnila, čeprav ji tega ni hotel priznati. Vendar Sever ni bila niti neumna niti malen­kostna, bila je vesela, da so se stvari tako razpletle. Zvečer sta prišla mama in Pasander. Pasander tokrat ni drezal vanju. Še več! Bil je celo prijazen in naredil jima je vitaminski napitek. Včasih je imel take trenutke; Maju je podarjal igrače ali delnice dobro stoječih podjetij. Kljub temu je Maj vedel, da nikoli ne bosta prava prijatelja.

Sever zboli

Kako zelo se je navezal na Sever in žmja, je Maj ugotovil šele naslednje jutro. Sever je mislila, da gori, tako jo je kuhalo.

"39,4 stopinje Celzija," je vzkliknil Maj, ko je pogledal na termometer. "Zelo visoko vročino imaš." Počakal je, da sta mama in gospod Mrak odšla in ker ji vročina še vedno ni padla, je poklical zdravnika. Sever še nikoli v življenju ni bila bolna. Zdravnik ji je vzel kri in ji dal injekcijo.

"Če ne bo bolje, bo morala v bolnišnico," je zaskrbljeno rekel, ko je odhajal. Ni bilo bolje. Popoldan, ko je skušala vstati iz postelje, jo je zajela megla. Nezavestna je obležala sredi sobe. Maj je ukrepal hitro in zbrano. Zvlekel jo je v dnevno sobo in jo obrnil na bok, poklical je nujno pomoč in mirno od­govarjal na vprašanja telefonistke. Počakal je na rešilca in miril hlipajoče žmbitjece. Ko je v sobo prikolovratil Dooncee in začel vpiti "Mrtva je!", mu je skušal dopovedati, da ni mrtva in da diha. Dooncee ni prenehal s svojim vreščanjem. Drl se je tako dolgo, da gaje Maj zaprl v škatlo s svinčenimi vojaki. Zm je previdno stlačil v nahrbtnik in hotel vzeti še druge Severine stvari, pa se je spomnil, da ničesar nima. Pozvonilo je, prišla sta dva reševalca in zdravnik. Zdravnik je Maju postavil nekaj vprašanj. Če je padla, kaj je jedla in na svtlobno. Odpeljali so se v bolnišnico. Tam so jo namestili na i tiicnzivni oddelek. Vzeli so ji kri in prišli so še dragi zdravniki.

"Ali si v sorodstvu z deklico?" je vprašala bolniška sestra, k i je izpolnjevala karton.

"Moja sestra je," je odgovoril Maj. To ni bila laž. Imel jo je rad kot sestro, škoda le, da ji tega ni povedal takrat, ko jo je napodil. Bila je pogumna, prijazna in imela ga je rada. Na svoj čudaški način je pazila nanj. Verjetno bol j kot mama. Bila mu je bližja kot očka, na katerega je ostal le še spomin. Pomagala mu je in nikoli ni lagala.

"Hej," ga je stresla sestra. "Kje najdemo tvojo mamo?"

"Ne vem," je odvrnil. "Sam jo bom obvestil." Obsedel je ob Sever, ki je negibno ležala v postelji.

"Bojim se, da je zastrupljena," je resno rekel doktor. "Žal pa ne moremo odkriti, za kakšen strup gre." Maj je držal Sever za roko, njegove misli so se vlekle kot megla. Razmišljal je, kaj vse bi dal, da bi namesto nje tam ležal on. Samo o tem je razmišljal in še opazil ni, kdaj je prišla noč. Ni se zmenil za sestre, ki so hotele izvedeti domačo številko, da bi poklicale starše.

"Duh Krmarjeve ljubezni," je negotovo zašepetal proti jutra, ko ni več prenesel strahu in tesnobe. "Prosim, pomagaj mi." Počutil se je bedasto. Potem je zaspal. Nemirno je lovil spanec v stolu poleg postelje. Vedno znova se je prebujal, vsakokrat preveril, ali Sever še diha, in šele nato spet zaspal. Svitalo se je že, ko so se počasi odprla vrata in je v sobo pridrobil majhen mož orientalskega videza. V naročju je stiskal objokano bitjece. Maj še opazil ni, kdaj je izginilo.

"Gospod Luna?" ga je presenečenje nekoliko zdramilo iz obupa. Luna seje nasmehnil, mu vrnil žmja, pobožal Sever in mu rekel:

"Motiš se. Zelo se motiš." Potem je oddrobil ven. Maj pa ni vedel, ali je sanjal ali je gospod Luna res prišel. In o čem naj bi se motil? O tem, da bi takoj umrl za Sever? Ne, o tem se ni motil, to je bilo res. Res pa je bilo tudi to, da ni bilo mogoče nič narediti. Nato je slišal, kako je zdravnik rekel sestri:

"Ali ste že obvestili njene starše? Bojim se, da ji ne moremo pomagati." Niti en dan ni minil, oni pa že govorijo o tem, da ji ne morejo pomagati? V tistem trenutku je vedel, da se vsi skupaj motijo in da bo Sever spet v redu.

"Duh Krmarjeve ljubezni ne bo pustil, da umre," je rekel žmju. "Sem jo je vendar poslal, ker ima nalogo." Potem pa se je spomnil besed gospoda Lune: "Motiš se. Zelo se motiš."

"Zm," je Maj nenadoma pograbil bitjece, ki se je zavleklo k Sever v posteljo, da bi jo grelo. "Poiskati morava čarobno besedo Jeni."

Petrit Možgan

Še enkrat je razmislil o vsem, kar sta s Sever odkrila. O ploščici Rhongo-Rhongo, ki se je izgubila v jezeru. Dobila sta dve sporočili od skrivnostneža, ki jima očitno želi poma­gati. Ni jima uspelo razvozlati, kdo je skrivnostni spre­hajalec in kakšno vlogo ima pri vsem tem. Po tehtnem premisleku je Maj vzel svoje prihranke in odšel v trgovino. Hotel je kupiti plezalno opremo, potapljaško obleko in kisikovo bombo, pripomočke, s katerimi bi poiskal govorečo ploščico, vendar je bilo denarja premalo. Edino, kar mu je uspelo dobiti, je bila navadna maska, vrv in nekaj kavljev. Spomnil se je Hermesovega nasveta in počakal na noč. Sredi noči je razgrnil zemljevid in z žmjem na hrbtu izginil v Indoneziji. Potovanje po zemljevidu je prepustil žmju in uspelo jima je zadeti sam vrh gore, na pobočju katere so ležala barvna jezera.

V Indoneziji je bilo zgodnje jutro. Sonce je ravno vzhajalo izza hribov in razlivalo zlato svetlobo po gladinah treh jezer, zelenem, črnem in turkiznem. Nobene megle ni bilo, lepota jezer je bila neverjetna. Maj je sprva mislil, da je zato toliko ljudi obiskalo jezera. Ob njih se je trlo televizijskih ekip.

Med ljudmi je vladalo napeto pričakovanje. Ob belem džipu nedaleč proč je opazil znanstvenico in Hermesa.

"Kaj se dogaja?" je vprašal po angleško.

"Duhovi umrlih so spregovorili ljudem," je resno odvrnil I lermes.

"Gospa?" je vprašal znanstvenico.

"Jaz sem samo znanstvenica," je zmedeno odvrnila gospa. Maj se je pomaknil k jezeru. Ko se je prerival mimo televizijskih ekip, je prisluhnil mladi novinarki, kije govorila pred kamero:

"Strokovnjaki so ugotovili, daje neznani jezik, ki prihaja iz enega od treh vulkanskih jezer na indonezijskem otoku Flores, slovanskega izvora. Natančneje, gre za slovenščino, ki jo govo­rijo v majhni, komaj dvomilijonski državici pod Alpami, za katero večina niti slišala ni. To postavlja na glavo teorijo domačinov, ki trdijo, da gre za glasove umrlih. Malce nena­vadno bi bilo, da bi v onstranstvu govorili ravno slovensko." Maju je postalo jasno, kaj se dogaja. Govoreča ploščica v jezeru je govorila naprej. Prebil se je do roba in čakal. Vsi so čakali. Potem je zaslišal očkov glas:

"Zdaj, ko je Edita dešifrirala sporočilo, se je pojavil po­šiljatelj sporočil. Gospod Petrit Možgan - in nama povedal zelo nenavadno zgodbo. Precej nervozen je bil. Z Edito sva bila prepričana, daje nor, dokler nama ni prinesel nekaj, kar naju je povsem osupnilo."

Glas je utihnil. Maj je videl, kako je ploščica Rhongo- Rhongo splavala na površje. V množici je završalo, čeprav nihče ni razumel niti besedice.

"Se vedno čakamo strokovnjaka za slovenščino, ki bo dešifriral sporočilo," je poročal ameriški novinar. "Mislili smo že, da ga imamo, pa se je izkazalo, da gre za Slovaka."

Ploščica se je ponovno potopila. In očka je nadaljeval pripoved. "Pantni škratje pravo odkritje, prav tako zemljevid, ki ga je danes prinesel Petrit. Zdaj mi je končno jasno, kakšne grozote povzroča napačna beseda. Danes odhajam v London, s hojlan- drijskim potovalnim zemljevidom je to precej preprosto. Upam, da bom našel besedo in jo s praškom končno uničil."

Potem je ploščica spet izplavala na površje. Maj in žm sta se nekoliko oddaljila od množice. Kdo neki je ta Petrit, se je spraševal Maj. Ime mu je še vedno zvenelo čudno znano. Mislim, da morava obiskati Sever, je šepnil žmju. Morda se je zbudila in se bo spomnila, kdo je Petrit Možgan. Žm ga je potegnilo v zemljevid. Zmbitja so znala potovalne zemljevide uporabljati zaprtih oči, čeprav so se včasih v njih izgubili celo izkušeni Hojlandrijci. Znašla sta se natančno pred bolnišnico. Maj je stekel noter. Srce mu je začelo razbijati in nenadoma ga je strah stisnil v prsih. Kaj, če so zdravniki imeli prav? Vse zaupanje, ki mu ga je vlil gospod Luna, je splahnelo. Čudne slutnje so ga obhajale, tekel je mimo dežurne sestre naravnost na intenzivni oddelek. Na postelji, kjer je pustil Sever, je res ležala neka tuja ženska. Maj se je sesedel na stol poleg nje. "Zaupaj mi," je rekla misel v njegovem srcu. "Nadaljuj."

Se nikoli ni slišal in občutil česa takega. Ampak misel ga je spet povsem pomirila.

"Tvoja sestrica spi," je rekla sestra, ko ga je končno do­hitela. "Obrnilo se ji je na bolje in odpustili smo jo z in­tenzivnega oddelka."

Odpeljala ga je do njene sobe, a vanjo ni smel. Le pokukati mu je pustila notri. Pomirjen se je vrnil domov, odločen, da izve vse o Petritu Možganu. Odprl je škatlo s svinčenimi vojački in izbezal ven Doonceeja. "Kdo te je prinesel iz Hojlandrije?" ga je vprašal.

"Zaprl si me v škatlo in skoraj sem si polomil zobe na tem svincu," je užaljeno rekel škrat. Uspelo mu je pa le, da je trem vojačkom obglodal glave.

"Se zelo zelo se boš moral potruditi za moje prijateljstvo," je momljaje ponavljal. "Povej mi," je mirno rekel Maj. "Prinesem ti, kar želiš."

Dooncee je malo pomislil. Sedaj bi lahko do konca izpeljal svoj načrt, pa je bil mnogo preveč užaljen za kaj takega. "Znaš primisliti gongo? Ali pa porengo? Montaške slabške? Ulo kulo? Gvenzolo? Hulopco?" Maj je zaprl oči in prosil Duha, naj mu pomaga, vendar je že od začetka vedel, da iz tega ne bo nič. "Ha!" je posmehljivo vzkliknil Dooncee. "Ne znaš!" Zavzel je pozo lotosovega cveta in utihnil. Maj je sprevidel, daje škratovska trma zanj prehud zalogaj. Ostala mu je še zadnja možnost - Edita Krulc. Morda mu lahko pove, kje najde Petrita Možgana. Ampak ura je bila komaj pet zjutraj, še vedno je bila tema in v kliniki za duševno bolne ga gotovo ne bi sprejeli tako prijazno, kot so ga v bolnišnici. Se najpametneje se mu je zdelo, da med čakanjem na jutro izpraša babico Zofko. Morda ona kaj ve o tem človeku.

"Tvoj očka se vrača," je veselo oznanila babica, ko ga je zagledala na vratih. Iz pečice je potegnila poln pekač ingverjevih medenjakov. Zavihala je rokave in začela valjati testo na popokani mizi. Dišalo je po sveže pečeni potici. Le velika materinska ljubezen jo je pripravila do pečenja tako običajnih slaščic, kot so kokosovi poljubčki, mica potica in holandske zebre. Na mizici ob oknu sta stali torta žorža in polna skleda salčic s šipkovo marmelado. Za hip so se tudi Maju zasvetile oči, v njem se je spet prebudilo upanje.

"Kako veš?" Zofka mu je pod nos pomolila telegram.

Ariella je v Kopru. Stop. Pripravlja se za Citagong. Stop. Utrujeni sprehajalec. Stop. "Najprej sem pomislila, da mi hoče tvoj očka zdaj naprtiti kako svojo kitajsko frčafelo. Tega ne bom rešpektirala, sem si rekla. Pa naj bo Kopru ali v Indiji Koromandiji. Potem me je doletel zadetek. Ariella je ladja. Koper je pristanišče. Tvoj očka pa doma." Maj seje kislo nasmehnil.

"Poglej naslov, babica," je rekel.

"Ne me burkat!" je vzkliknila Zofka. "A so vse naslovljene na Jureta?" Maj je prikimal.

"No, tisti dohtar, ki mi je predpisal ta očala, je popoln odbitek," je ogorčeno rekla. Seveda očala niso mogla odpraviti površnosti babice Zofke. "Nekdo bi ga moral pošteno naribat," je še dodala in kuhalnico razočarano zabrisala v koš. Pred hišo je potrobilo.

"To bo Honza!" je rekla in brezvoljno obsedela na pručki. "Moral bi me odpeljati v Koper po Jurčka." Sosedov Janez je se dvakrat zatrobil, potem pa vstopil, da hi videl, zakaj Zofke še ni. "Nikamor ne gremo," je rekla Zofka. "Celotna zadevca je navadna bučka." "Ne me basat!" se je vznemiril Janez. "Jaz sem ženi ob­ljubil, da bo videla morje."

"Sorči!" je odvrnila babica.

"Ali bi hoteli vseeno tja?" je Maja nenadoma spreletelo. "Ta človek je očkov dober prijatelj in zdi se, da je že precej utrujen."

"Seveda gremo!" je vzkliknil Janez. "Če sem obljubil, sem obljubil. Jaz sem dober ekzempel! Pridi, ti buča!"

"Cela stala!" je zavzdihnila babica, si snela predpasnik, se zavila v plet, potem pa oddrsala za Honzom. Maj seje lotil salčic, žm pa je spustilo odradka, da si malo pretegne svoje barvaste konce po babičini hiši. V dlan si je posadilo Doonceeja in ga ljubkovalo. Tegobno razžaljeni Dooncee se je držal morbidno in se ni odzival na žmjeve tilulilu ljubkujoče pesmice. "Vzemi, če hočeš," je rekel Maj.

"Si rekel meni?" se je začudil Dooncee. Maj je prikimal.

"Kaj imaš za bregom?" ga je sumničavo pogledal.

"Nič," je zavzdihnil Maj. "Hrane je več kot dovolj in pomislil sem, da si morda lačen."

"Samo zato, ker je hrane preveč, a ne," je spet začel škrat. "Ne pa zaradi mene."

"Če hočeš, jej, če ne, me pusti pri miru," je odvrnil Maj. Dooncee je razmišljal, vendar ne dolgo. Kmalu je pospravil tri kokosove poljubčke in debel kos torte žorže, hrana se mu je zdela obupna in ves čas je godrnjal. Vendar čisto potiho. Ni hotel, da bi ga Maj slišal. Zazdelo se mu je, da mu je deček naklonjen in ga bo nekoč imel rajši od žmja. Ko se je najedel, seje odločil skleniti tesnejše prijateljstvo z Majem.

"Zaupal ti bom zgodbo," je rekel Dooncee. "Preden sem prišel k tvojemu očku, sem celo leto preživel v ujetništvu. V epruveti!" Malo je pomolčal, potem pa zlovoljno vprašal: "Se ti to ne zdi grozno?"

"Kaj pa?"

"Da so me zaprli v epruveto?" Maj je prikimal in škratje zadovoljen nadaljeval: "Eno leto mi je ponavljal, da me bo še potreboval, izpustil pa me ni."

"Petrit Možgan?" je zanimalo Maja.

"Saj menda ne misliš, da mi je povedal, kako mu je ime?" je zablejal škrat.

"Zakaj nama nisi tega že prej povedal?"

"A sta me mogoče vprašala?" je zadirčno rekel Dooncee. "A vaju je kdaj zanimalo, kakšna je moja najljubša barva? Kdo so moji prijatelji? Ali sem morda lačen? Ne, kar naprej sta se ukvarjala s tem žmjem." Maj je previdno molčal. Potem je vprašal:

"Je bil prijazen s tabo?" "Povedal sem ti že, da me je zaprl v epruveto," je siknil Dooncee. "Tip je bil umtelektualec. Vrsta brez čustev. Vsak dan ob sedmih je izginil in se ni prikazal do treh. Jedla sva šele ob petih. Ravno ob petih, ko imam dnevni padec bio­loškega ritma in bi moral za eno uro zaspati." Žm je spravilo odradka nazaj v žep in prilebdelo k Maju.

"Ne bom se pogovarjal s tabo, če bo to šmentano barvilo prisluškovalo," je zagrčal možic. Zm mu je poslalo en vseeno- imam-rado pogled in spet vzelo iz žepa odradka.

"Nov dan!" je vzkliknilo bitje z otroškim glaskom. "Jupi!" in že se je lepilo na stene, bingljalo s stropa in se odbijalo od tal.

"Torej je hodil v službo?" je nadaljeval Maj.

"Kako naj vem," se je namrgodil možic. "Menda ne misliš, da meje to zanimalo."

"Kako je izgledal?" Dooncee je malo razmislil, nato pa odvrnil: "Grdo."

"Ali mi lahko poveš o njem kaj, kar bi mi ga pomagalo najti?"

"Povedal sem ti že, da je bil umtelektualec. Umtelektualci pa si ne znajo primisliti hrane! Ker so ošabni in ne poznajo Duha. Ne vem, kaj sva jedla, zdi se mi, da so bili cegli, pogreti v mikrovalovki. Ni čudno, da sem si uničil želodec."

"Zakaj si pa jedel?" je ušlo Maju.

"Kaj tako butastega lahko vpraša le človek," je zagodrnjal možic. "Sploh pa še vedno vztrajam pri tem, da bi bilo treba prodajalce hitre hrane spraviti na kup in jih pošteno prebutati." Nemir v Maju je kar naprej silil na površje, čudne slutnje so ga spreletavale in kar naprej ga je skrbelo za Sever. Hitro se je obul, si nadel bundo, vzel žmja in se odpravil v bol­nišnico, da bi videl, ali se je že zbudila. Ni se. In Maja še vedno niso pustili, da bi jo motil. Minila je komaj ena ura, odkar so babica, sosed Janez in njegova žena odšli v pri­stanišče. Se vsaj tri ure jih ne bo. Maj je upal, da bo skriv­nostni sprehajalec vsaj malo razvozljal skrivnosti. Kosmi snega so padali po Maju, ko se je potikal po mestu in čakal, da se zdani. Nekoliko ga je vleklo, da bi še enkrat obiskal očka in ga skušal spomniti preteklosti. Vendar je vedel, da nima smisla. Zakaj si je izbrisal spomin? Gotovo je vedel, da po tem ni vrnitve.

"Tu stanuje," je Majeve misli pretrgalo Doonceejevo vre­ščanje, ko so blodili po Rožni ulici, polni starih vil.

"Kdo?"

"Tisti tip, ki te zanima," je odvrnil Dooncee.

"Misliš Petrita Možgana?" je razburjeno vprašal Maj. "Ne, mislim tipa, ki me je zaprl v epruveto," je odvrnil Dooncee, "v tisti hiši," je pokazal nekam proti severovzhodu. Maj je sledil njegovim navodilom. Desno, pa levo, pa naravnost do konca ulice, pa spet levo, tako so blodili debelo uro, dokler se niso znašli na drugem koncu mesta.

"Ali nisi bil zaprt v epruveti?" je bil Maj že pošteno jezen.

"Včasih me je vzel na sprehod," je pojasnil Dooncee, splezal žmju na glavo in čez Majevo ramo gledal, kam je izginila hiša.

"Domov gremo," je naposled rekel Maj.

"Ne," je zavpil možic. "Tukaj je." S prstom je pokazal na visoko stolpnico pred njima. "V trinajstem nadstropju."

"Bolje zate," ga je sumničavo pogledal Maj, "sicer ti bom odgriznil glavo." Dooncee je debelo pogoltnil.

"Ne vem, ali so ti že povedali," je rekel nadvse resno, ker ni bil več prepričan, da je njegova trditev pravilna, "ampak pantni škrati smo zaradi pomanjkljive higiene prenašalci vsakovrstnih kužnih bolezni." Dvigalo se je ustavilo. Dooncee je imel pripravljenih še nekaj zastrašujočih vesti o svojih nalezljivih boleznih, vendar jih k sreči ni potreboval.

"Tu," je vzkliknil in se z žmjeve naglo povzpel na Majevo glavo.

"Ta vrata! Ta vrata!" je kričal. Maj je prebral priimek in se skoraj sesedel. Pod kukalom je pisalo: prof. dr. Peter Mažgon. Zato mu je Petrit Možgan ves čas zvenelo tako znano. Ni pa bil povsem prepričan, ali je Peter Mažgon v resnici Petrit Možgan, in če je, zakaj prikriva svoje pravo ime.

Dooncee je bil nadvse srečen, ker mu je uspelo. Skakal je z leve Majeve rame na desno in frfotal z ušesi. Stegnil se je in ravno za las dosegel zvonec. Trikrat je z vso silo pritisnil nanj, potem pa zbežal in se skril v žmžep. Se preden je Maj dojel, kaj se je zgodilo, so se odprla vrata in ven je pokukala glava profesorja Mažgona.

"Oprostite," je šepnil Maj in ni vedel, kaj naj si izmisli. Peter Mažgon je živčno pogledal levo in desno, preveril dvigalo, nato pa Maja potegnil v stanovanje.

"Prišel sem," je začel Maj in skušal reči kaj pametnega.

"Zaradi sporočil, ki sem vama jih pošiljal," ga je na fantovo presenečenje dopolnil Mažgon. "Saj ti ni nihče sledil?"

"Tudi če bi mi, bi že zdavnaj odnehal," je rekel Maj in pomislil na blodnjo po mestu. Peter ali Petrit je stanoval v enosobnem, skromno opremljenem in pedantno pospravljenem stanovanju. V kotu je stala majhna zofa. Tja je posadil Maja.

"Prinesel ti bom sok," je rekel in izginil v kuhinjo. "Potem pa začneva."

"Ničesar ne pij in ne jej," je šepnilo iz žmžepa. "Razen če hočeš, da se ti zavozljajo čreva." Naslednji trenutek se je droben plešast mož vrnil s plad­njem slanih palčk in kozarcem pomarančnega soka. Vse skupaj je odložil na mizici, še nekaj časa pogledoval skozi okno ter se končno usedel v fotelj nasproti Maja. "Najbolj te zanima, zakaj sem vama pošiljal sporočila, kaj vem in kje je čarobna beseda Jeni, kajne?" Maj je molče prikimal, negotovo srknil sok in ugotovil, da je zelo okusen. Nobenih drobtin ni bilo v njem in tudi kozarec je bil brezhibno čist.

"Dovoli, da se ti najprej predstavim. Moje ime ni Peter Mažgon, ampak Petrit Možgan. To je moje pravo hojlan- drijsko ime. Verjetno ti nič ne pomeni, kajneda?" Maj je odkimal.

"Kraljevi tajni agent sem. Specializiran za probleme, ki jih ustvarja Bruha." Zm je sunkovito utripalo modro, rdeče in spet modro. Tilulilalo je kot policijski avto. Maj ga je pomiril, da sta s Petritom lahko nadaljevala.

"Od samega začetka iščem čarobno besedo. Pravzaprav sem jo našel precej hitro. Bruha pa jo je že zaščitila. Zdaj se je nihče iz Hojlandrije ne more več dotakniti, pa tudi nikomur ne more povedati, kje je. Vendar sem odkril način, o skri­vališču lahko govorim v ugankah. Potreboval sem le še člo­veka, ki bi mi verjel. Poiskal sem neopazno službo učitelja matematike in dolga leta čakal nekoga, ki bo razvozljal moje uganke. Tvoj očka je bil prvi. Ko sem mu nastavil Rhongo- Rhongo, se je začel zanimati za Hojlandrijo."

"Vi ste mu nastavili govorečo ploščico?" je vprašal Maj. "Mislil sem, da jo je našel pri nekem plemenu v Andih." "Saj jo je," je ponosno nadaljeval Možgan. "Samo, da Rhongo-Rhongo izvira iz Hojlandrije." "Nesli ste jo v Ande k nekemu plemenu in potem nekako uredili, da jo je tam našel moj očka?" "Natanko tako," je prikimal Možgan.

"Ampak zakaj?"

"Samo tako sem lahko vzbudil njegovo zanimanje. Arheologi verjamejo takim stvarem. Sploh pa ljudje neradi verjamete preprostim rešitvam, to imate skupno z nami umtelektualci."

"Zakaj ste se preimenovali v Petra Mažgona?" je zanimalo Maja. "Zaradi varnosti," je zavzdihnil Možgan in spet živčno pokukal skozi okno. "Kot Petrit Možgan sem v Hojlandriji preveč znan. Za Petra Mažgona, skromnega učitelja mate­matike, pa ni slišal še nihče, tudi Bruha ne." "Mislil sem, da Hojlandrijci nikoli ne lažete," je postal sumničav Maj. "Samo tisti, ki so polni Duha, jaz sem umtelektualec, daleč od tega. Sem pa zato najboljši kraljevi agent."

"Ali veste, da je mojega očka nekdo izdal?"

"Odšel je po čarobno besedo, vendar se ni nikoli vrnil," je zavzdihnil Petrit. "Ne vem, kaj se je zgodilo. Dal sem mu pantnega škrata, za vsak primer. Če bi bil v stiski, če bi mu kdo sledil, bi se preprosto moral vrniti na podstrešje svoje mame in tam s pantnim škratom skriti čarobno besedo. Pa tega ni storil." "Kako bi potem prepričali škrata, da vam izda skrivnost?"

"Tvoj očka bi mu naročil," je nekoliko nejevoljno rekel Možgan. "Škratu lahko naročiš, kdo vse ima dostop do skriv­nosti. Daš mu košček obleke dotične osebe in škrat jo bo spoznal po vonju. Sicer pa me je škrat tako ali tako poznal. Tak je bil dogovor. Samo da je tvoj očka namesto čarobne besede škratu izročil zemljevid in Rhongo-Rhongo." Možganovo govorjenje je bilo zelo čudno. Niti njegov glas niti mimika nista izdajala nobenih čustev. "Ko sem tisto soboto v šoli zagledal žmja, deklico iz Hojlandrije in tebe, sem vedel, da je prišla po čarobno bese­do," je nadaljeval enako neprizadeto. "Prav tako sem vedel, da ji brez tebe ne bo uspelo. Pošiljal sem vama sporočila in vama sledil. Ko sem ugotovil, da čarobne besede ni več tam, kamor jo je dala Bruha, sem bil enako presenečen kot vidva. Ne vem, ali jo je vzel tvoj očka ali pa je kje drugje."

Maj je hotel reči, da si je njegov očka očistil spomin, a se je zadnji trenutek zadržal. "Zakaj se imenuje Jeni?" je vprašal. Možgan se je komaj opazno zdrznil.

"Tako jo je poimenoval mojster izvirnosti, preden so jo spustili v ta svet."

"Ali mislite, da se je moj očka v resnici prodal Bruhi?"

"Ne, tvoj očka nikoli ne bi naredil česa takega," je odvrnil gospod Možgan.

"Ste mi vi poslali vprašanja za zgodovino?"

"Ja," je ponosno prikimal Možgan. "Se sanja se ti ne, na koliko načinov lahko usmerjaš človeške možgane s čisto tehničnimi pripomočki."

"Kako naj uničim čarobno besedo, če jo najdem?" je vpra­šal Maj.

"Nemudoma jo moraš prinesti k meni," je rekel Možgan.

"Ali poiskati Agnirja," je odvrnil Maj in ga napeto opa­zoval. Možgan se je nasmehnil: "Agnirja je zelo težko najti, verjetno bi prej osivel in se postaral. Jaz pa natanko vem, kako do njega." Skoraj dve uri je trajala nenavadna izpoved učitelja mate­matike. Maj je vstal.

"Moral bom iti," je rekel. "Moja prijateljica leži v bol­nišnici."

"Sem slišal," je odvrnil Petrit in se spet odsmukal k oknu. "Nikoli nisi dovolj previden."

"Na svidenje," je rekel Maj.

"Na svidenje," je odvrnil Petrit. "Če boš kar koli izvedel, me takoj obvesti. Samo pazi, da ti ne bodo sledili."

Maj se je nasmehnil in končno zapustil stanovanje. Vso pot do bolnišnice je razmišljal o tem, kar mu je povedal Petrit. Ko bi se Sever vsaj že enkrat zbudila.

"Tega tipa pa res ne maram," je kar naprej ponavljal Doon- cee. "Če je kdo res usekan, potem so to umtelektualci." Niso mu pustili k Sever, ker je še vedno spala, zato se je vrnil v babičino hišo. Zofka, sosedov Janez, njegova žena in sprehajalec se še niso vrnili iz Kopra. Pojedel je kos mice potice, Dooncee pa dva. Maj ni imel pojma, kako naprej. In zakaj očka ni odnesel čarobne besede k Možganu, preden si je očistil spomin?

Prižgal je televizijo, ki jo je babica Zofka skrivala v omari spalnice. Hotel si je nekoliko odpočiti možgane, vendar so na skoraj vseh kanalih poročali samo o govorečem jezeru. Na gori Keli Muti se je zbirala čedalje večja množica ljudi, v živo so prenašali dogajanje in čakali, da jezero spet spregovori.

Nenavadni predlog Pasandra Mraka

Maj je napeto čakal, kakor so čakali novinarji, domačini in turisti ob jezerih. Rhongo-Rhongo pa je molčala. Odšel je v kuhinjo, zmanjkalo mu je holandskih zeber in kokosovih po­ljubčkov. Stemnilo se je že in prižgal je luč. Na stolu za mizo je molče sedela oseba. Maj je kliknil. Bil je Pasander Mrak. "Ne vrešči, tu sem poslovno," je rekel. Njegov obraz je bil resen, pogled mrk kot vedno. "Kot si verjetno že ugotovil, imam večino stvari, za katere zmotno misliš, da pripadajo tebi. Upravljam s tvojo mamo, nadzorujem tvojega očeta. Seveda me tvoja mama niti malo ne zanima in z njo se trudim iz povsem drugih razlogov." "Kakšnih?" je presenečeno vprašal Maj. "Precej bister deček si," je nekoliko nejevoljno zavzdihnil Mrak. "Ali ne veš, da delam za Bruho?" Maj je odkimal.

"No, nič hudega," je nadaljeval Pasander. "Mislim, daje v tem trenutku najprimernejše, da sva odkrita drug z drugim. Ničesar ni, kar ne bi imelo svoje cene. Povej, kaj si želiš." "Dvomim, da si prišel izpolnit moje želje," je rekel Maj. Strah, ki ga je vsa ta leta čutil ob tem hladnem človeku je izpuhtel.

"Pa ti jih bom, seveda v zameno za čarobno besedo Jeni." "Ne moreš me kupiti;' je rekel Maj. "Kako oguljena fraz^;' se je zarežal Pasander. "Tudi Veliki 11 m se ni hotel prodati denar, prodal se je za en sam neumen umtelektualni račun, ki ga ni mogel rešiti. Zate smešno, zanj pa odrešitev. Popolnoma izžet se je cele dneve ubadal samo še z njim." "Mojega očka niste mogli kupiti," je odvrnil Maj. "Kaj misliš, da bi si zgodilo, če se tvoj oče takrat ne bi lako strahovito pohabil, ti pa bi zbolel za čudno neznano boleznijo in bi ti ostalo samo šenekaj dni življenja?" je vprašal Pasander. "Misliš, da tvoj očka ne bi zamenjal čarobne besede za zdravilo, ki bi ti rešilo življenje, če bi se takrat pojavilo na tržišču?" "Ne vem," je odvrnil Maj.

"Redko srečaš človeka? ki se je pripravljen tako dobesedno odpovedati samemu sebi, kot je to storil tvoj očka," je za­vzdihnil Pasander. "Ampak dobra novica je, da so znan­stveniki na Bruhovini pred kratkim iznašli zdravilo. Misliš, da je čarobna beseda pomembnejša od tega, da tvoj očka in tvoja mama spet postaneta tisto, kar v resnici sta? Sploh pa bi jo le vrnil tisti, ki ji pripada."

"Čarobna beseda pripada Hojlandrijcem, oni so se odločili zanjo."

"Naredil pa jo je Veliki um in Bruha mu je plačala," je rekel Mrak.

"Zakaj preprosto ne naredite nove?" je vprašal Maj. "Imate Veliki um in vse sestavine." "Nekaj nam manjka," je brez sramu odvrnil Pasander. "Nihče na Bruhovini nima več stika z Duhom Krmarjeve ljubezni in samo dotik človeka, ki je v stiku z njim, lahko oživi besedo. Drugače je mrtva stvar. Navaden predmet. Lahko si misliš, da nihče, ki je v stiku z Duhom, ne bi pomagal Bruhi. Zato je ta beseda vse, kar imamo."

"In še to ste dobili s prevaro," je rekel Maj. "V mojem svetu je prevara dovoljena, še več, boljša, kot je, bolj so cenjene tvoje sposobnosti," je nadvse mirno po­jasnil Pasander, vstal in si nadel svoj plašč. "Torej, če hočeš očka nazaj, mi prinesi čarobno besedo Jeni."

"Nisem je našel," je odvrnil Maj.

"Ne dvomim pa, da jo boš," je rekel Pasander in odšel skozi vrata.

"Ne, ne bom ti je prinesel," je Maj ogorčeno zaklical za njim. Pasander seje ustavil in se počasi obrnil. Nasmehnil seje.

"Čakal bom," je prijazno rekel.

Sprehajalec se vrne

Maj je obsedel na kuhinjskem stolu.

"Nikoli, nikoli, nikoli," je mrmral sam pri sebi. Nikoli ne bo naredil česa takega. Nikoli! V kuhinjo je kot buldožer prihrumela babica Zofka.

"Hitro, prinesi vse šampone in parfume, ki jih najdeš," je ukazala.

"Kje pa je sprehajalec?" je hotel vedeti Maj.

"Ha! Kakšna štala!" je rekla babica, izginila v kopalnico in začela pripravljati kopel. "Honzova žena je trikrat bruhala. Trikrat! Imeli smo odprte vse šipe in burja nas je čisto skenirala, ona pa je vseeno trikrat bruhala."

"Prav, ampak kje je sprehajalec?"

"Nič ne slišim," je zavpila babica iz kopalnice, da bi pre­glasila šum vode. "Model, ki si nam ga naprtil, smrdi kot kakšen dihur. Po mojem se že leta ni skopal. Kaj leta, stoletja." Maj si je nadel bundo in stopil ven. Pred vrati je drgetal mlad moški dolgih las in zanemarjenega videza. Babica je imela prav, obupno je smrdel. Kljub temu mu je Maj prijazno podal roko in se predstavil. "Moje ime je Damjan," je rekel moški. "Se zahvaljujem gospe Zofki za pomoč, bojim pa se, da mi kopel ne bo prav nič koristila. Čimprej moram najti Jureta Skoka."

"To je moj očka, vendar je že pred leti izginil." "Kako? Ali ni poslal pome?" seje začudil Damjan. "Gospa Skok je med vožnjo ves čas govorila, da prenaša smrad samo zato, ker jo je prosil, naj me pripelje."

"Jaz sem jo prosil, naj vas pripelje," je odvrnil Maj in samo zaradi vljudnosti se ni prijel za nos.

"Ti?" seje začudil sprehajalec. "Ali veš kaj o tovoru, ki ga nosim?" Maj je odkimal.

"Potem moram naprej," je rekel. "Juretu sem obljubil, da bom potoval po svetu, dokler bo potrebno."

"Čakajte," ga je zaustavil Maj, ko se je sprehajalec že odpravil. Nenadoma se mu je posvetilo. "Čarobno besedo Jeni nosite, ali ne? Moj očka vam je zaupal kroglo, da je nihče ne bi našel. Vi pa ste z njo potovali po svetu in se nikjer niste zadržali prav dolgo." Sprehajalec se je ustavil. "Ja. Ravno sem se odpravljal okoli sveta. Hotel sem napi- sati;knjigo. Potopis. Bil sem že na letališču v Frankfurtu. In tam na terminalu tri se pred menoj nenadoma pojavi Jure. Rekel je, daje krogla zelo pomembna reč, ki ne sme pasti v napačne roke. Rekel je še, naj skrbno pazim nanjo. In to sem počel dolgih šest let. Zadnje leto pa je začela tako zaudarjati. Ali veš, kaj je treba storiti z njo?" Maj je prikimal.

"Saj ti jo lahko zaupam?" je še nekoliko okleval sprehaljalec. Maj je spet prikimal. Odprla so se vrata, Zofka je zgrabila sprehajalca za rokav in ga zvlekla noter. Moški je Maju potisnil v roke škatlo, ki jo je ves čas stiskal k sebi. Smrad je bil obupen. Maj ga je čutil v grlu, v ušesih, vsepovsod. Bilo je kot tisoč crknjenih mačk in še huje. Škatlo je odnesel na podstrešje in jo odprl. V njej je bila v plastično vrečko in karirasto srajco zavita gmota. Z gnusom je odstranil plastiko in mokro, lepljivo srajco. Zgrbančena, gnila kepa je bila polna bradavic, iz katerih se je cedil gnoj. Bilo je nagravžno, sluzasto in ne­prijetno. Žm, ki je lebdelo tik ob njem, si je z drobnimi prstki prekrivalo vse štiri nosne luknjice. Postalo je blatno rjave barve, ki jo je prelilo v plesnivo zeleno. Potem je odlebdelo stran. Edini, ki ga smrad ni motil, je bil Dooncee.

Nekaj časa je trajalo, da se je Maj navadil na smrad. Opazoval je gibajočo se gmoto pred sabo. Naj jo nese k Sever? Verjetno mu ne bi pustili v bolnišnico s to smrdeliko in speča Sever mu ne more pomagati. Bilo je že pozno in odločil se je prespati pri babici. Mama ga tako ne bo po­grešala, Zofka, zatopljena v svoje ideje, pa ga še opazila ni. Postlal si je v sobi za goste. Spravil se je v posteljo in razmišljal o Mraku. Za hip si je predstavljal, kako bi bilo, če bi mu dal čarobno besedo. Potem bi se očka vrnil. Za trenutek se je potopil v sanje, ki jih je sanjal že dolgih šest let. Ko je bil še manjši, se je pretvarjal, da bodo očka pripeljali Marsovčki. Kasneje je skušal verjeti, da ga bo po naključju srečal pred knjižnico, zato je ure in ure postaval pred njo. Dokler se preprosto ni zavedel, da se to ne bo zgodilo. Da se ne glede na to, kako močno si želi, to preprosto ne bo zgodilo. Vedno znova je zmagal tisti zoprni glas: Nikoli več se ne vrne.

In zdaj? Zdaj je bilo v resnici odvisno od njega. Zdaj je imel priložnost, da grdo, smrdečo kroglo zamenja za svojega očka. Ne, nič takega ne bom naredil, si je rekel, že zaradi Sever in njenih Hojlandrijcev ne. Jutri zjutraj jo bom odnesel Petritu Možganu. Nekaj časa je še poslušal sprehajalčeve operne arije, ki so ob spremljavi pljuskanja vode prihajale iz kopalnice, potem pa zaspal. Zjutraj je skočil iz postelje in se v naglici oblekel. Saj je vseeno, si je zagotavljal, ali ima čarobno besedo Bruha v muzeju ali pa potuje po svetu, njen učinek je isti. Kjer koli je, zastruplja svet. V nečem je imel Mrak prav. Očka bi mu zagotovo rešil življenje, če bi moral izbirati med njim in čarobno besedo. Poleg tega je on tisti, ki je našel čarobno besedo. Hojlandrijci jo tako in tako lahko še naprej iščejo. Ko reši očka, jo bodo skupaj s Sever še enkrat poiskali. Maj je spravil smrdečo stvar nazaj v škatlo in se tiho odpravil navzdol po stopnicah. Pred vrati je naletel na žmbitje. Odločno je lebdelo tam in se ni hotelo umakniti. Roteče je gledalo Maja in spuščalo zaskrbljene tilulilu zvoke. Vendar je na koncu le moralo popustiti in se odmakniti. Užaloščeno seje zavleklo na Majev hrbet. Z velikimi barvnimi solzami je pobarvalo Majevo bundo, a dečka to ni motilo. Njegova namera si gaje povsem podjarmila. Vseeno je hotel to opraviti čim hitreje, bal se je, da bo začel razmišljati o Sever. Zm se je pred hišo spustilo z dečkovega hrbta in se dvignilo visoko v nebo. Maj je pre­plezal ograjo babičine hiše in stekel proti domu. Upal je, da bo tam našel Pasandra Mraka. Imel je prav.

Mama mu je za zajtrk ravno pripravljala pomfri in hamburger.

"Čakal sem," je rekel Pasander. Hladno zadovoljstvo je leglo na njegov oglati obraz.

"Barbara," je ukazal, "pusti naju sama."

"Prav, Pasander," je rekla mama, se obula in vzela plašč.

"Na svidenje," je zmedeno rekla Maju in odšla.

"Najprej pokaži napoj," je vztrajal Maj. Pasander je brez ugovorov iz notranjega žepa potegnil škatlico. V njej sta bili dve tabletki. Potem ju je spravil nazaj.

"Kako naj vem, da bo delovalo?" je vprašal Maj.

"Moral mi boš zaupati," je odvrnil Pasander Mrak. Maj si je živčno grizljal ustnico.

"Prav," je odvrnil po trenutku tišine in vrgel bradavičasto kroglo proti Mraku. "Tukaj je." Mrak je odskočil in krogla se je zakotalila po parketu.

"Previdno s tem!" je vzkliknil. "Nekje na njej je pokrovček. Odvij ga in vsuj vanjo ta prašek." Pomolil mu je vrečko.

"Kar sam daj," je rekel Maj. "Če ne bi šla ta reč skozi Agnirjeve roke, bi si vzel to pravico," je odvrnil Pasander. "Tako pa se je ne morem dotakniti. Če hočeš dobiti zdravilo za očeta, boš moral stvar izpeljati do konca."

"Kaj se bo zgodilo potem?" "Bruha hoče pospešiti zadevo," je nestrpno rekel Mrak. "A kaj ti to mar. Ti boš dobil, kar si želiš." v "Morda mi je mar," je odvrnil Maj. "Ce seje mojemu očku čarobna beseda Jeni zdela tako pomembna, da se je zaradi nje odpovedal družini in samemu sebi, ali naj uničim vse njegove napore zaradi svojih sebičnih želja?" "Samo otrok si," je mirno rekel Pasander. "Ta bitka ni tvoja, ni ti treba prevzemati odgovornosti za svet, ki ni tvoj. Izpolni si željo."

"Samo otrok sem," je odvrnil Maj. "Vendar se svoji želji odpovedujem."

"Seveda je tu še Sever," je hladnokrvno nadaljeval Pa- sander. "Zdi se, da ti je kar prirasla k srcu."

"Ja in?" "Menda ne misliš, da je zbolela kar tako iz ljubega miru? Se spomniš vitaminskega napitka, ki gaje popila?" Maj je pogoltnil slino.

"No, ni bil ravno vitaminski napitek," seje posmehnil Mrak.

"Dosti bolje ji je," je hlastnil Maj.

"Bolje?" se je zarežal Mrak. "Če temu, da bo preostanek življenja prespala, lahko rečeš bolje, zakaj pa ne. Odrasla bo, ne da bi vedela, postarala se bo, ne da bi vedela, celo svojo smrt bo enostavno prespala. Če mene vprašaš, je to isto, kot da te ni. Če pa ti temu rečeš bolje, ti ne bom jemal veselja." Pasander je pomignil proti krogli in mu vnovič ponudil prašek.

"Ce že nočeš tega storiti zaradi očeta, naredi to vsaj za svojo sestro. Če se ne motim, si jo tako opisal medicinskemu osebju."

"Lažeš!" je zavpil Maj.

"Spet te morem opomniti, da ti ne preostane drugega, kot da mi zaupaš," je ledeno odvrnil Pasander. "Razbij jo," je Maj nenadoma zaslišal znan glas, ni pa vedel, od kod prihaja. Drugega kot Pasandra, ki mu je v roke porival prašek, ni bilo v kuhinji.

Tisti trenutek so se odprla vrata in v stanovanje sta planila Sever in žm. Ustavila sta se in se zastrmela v zgrbančeno rjavkasto gmoto, ki jo je Maj držal v levici. Pasandrov obraz se je raztegnil od osuplosti. "Kako je to mogoče?" je zamomljal. Že naslednji trenutek pa se je spačil od obupa, kajti Maj je smrdečo, gnilo kroglo dvignil visoko nad glavo, potem pa jo z vso silo zabrisal ob tla. Pasander je zavpil: "Ne, ne smeš!" A bilo je prepozno. Strahovito je počilo in krogla se je razletela na tisoč rjavkastih kapljic. Kapljice so se razdrobile v prašne delce, ki so zamigetali v sončni svetlobi in se počasi posedli po tleh.

"Kaj si storil?" je vprašala Sever.

"Mislim, da sem uničil čarobno besedo," je odvrnil Maj.

"Mimogrede," je rekel Pasander s svojim običajnim ledeno hladnim glasom. "Zdravila za to, kar si je naredil tvoj očka, ni. Ponujal sem ti navadna pomirjevala. Tvoj očka nikoli več ne bo tvoj očka. Sicer pa si se mu tako ali tako odpovedal." Potem seje zastrmel v Sever: "Vidim, daje tvoja kraljevska koža precej dobro zaščitena. Ob vsej množici dobril, ki se potika po dvoru, bi si lahko mislil. Kljub temu pa obstaja preverjen recept, ki se mu ne boš izmaknila. Petrit!" Odprla so se vrata in iz spalnice je stopil Petrit Možgan. Zloben nasmešek mu je krivil usta. V roki je držal kozarec. "Petrit Možgan," seje Sever udarila po čelu. "To je vendar Veliki um."

"Vam na uslugo, veličanstvo," se je Petrit rahlo priklonil, potem pa iz steklenega kozarca na kuhinjsko mizo stresel hrošča in šepnil: "Ubij kraljevo kri!" Hrošč je sfrfotal proti Sever, a se je naslednji trenutek obrnil in se zagnal proti drobnemu možu, ki ga je primamil z žvižgom. Nihče ni vedel, od kod se je vzel gospod Luna. Hrošč je udaril naravnost vanj in ga pičil v vrat. Možgan je pobegnil takoj, ko je zagledal gospoda Luno. Tudi Mrak ni izgubljal časa.

O čarobni besedi

"Gospod Luna," se je začudila Sever. "Nikar ne skrbi, hrošč je bil namenjen meni. Kako čudno, daje pičil tebe, saj menda nimaš v sebi kraljevske krvi hojlandrijske kraljeve rodbine? Hrošč umori le tiste, ki imajo kraljevo kri."

"Imam," se je nasmehnil gospod Luna. "Moje ime je Agnir Luna bum Gloria De-l-finski. Tvoj stric sem." Žmbitjece se mu je zarilo pod roko.

"Kmalu se boš moralo odločiti, malo Lije," mu je šepnil Agnir. "Dobro premisli." "Mojster izvirnosti si?" je resno Sever. "Ta hrošč! Verjetno sploh ni pravi. Pravijo, da so redkejši od knouqsov." "Pravi je," je prikimal Agnir.

"Ali to pomeni?" je še vprašala Sever.

"Da bom umrl," je mirno pojasnil gospod Luna.

"Zakaj?" je tiho vprašala Sever. Vedela je, da mojstri izvirnosti ne umirajo kar tako.

"Opravil sem nalogo," je rekel Agnir. "Vsaka stvar ima svoj namen. In življenje, ki je bilo rešeno, mora še veliko opraviti. Pazi, da se ne izgubi na poti." Prikimala je. Gospod Luna je legel na tla. Videti je bil utrujen.

"Rešil si mi življenje," je rekla Sever. "Samo izpolnil sem, kar mi je bilo namenjeno," je odvrnil. "Zdaj moram naprej." "Gospod," je rekel Maj. "Zdaj se spomnim. Niso bile le sanje. Vi ste bili. Imel sem komaj štiri ali pet let. Rekli ste mi, da bo očka vedno v mojem spominu." Agnir seje nasmehnil in prikimal.

"Ali poznate prihodnost?"

"Kolikor je potrebno," je odvrnil Agnir.

"Zaradi vas ga nisem pozabil, kajne?" je vprašal Maj. "Hudobija nikoli ne premaga modrosti," je rekel mož. Gospod Luna je iz žepa svoje tunike potegnil govorečo ploščico Rhongo-Rhongo.

"Na, dovolj so se že zabavali," jo je pomolil Maju. "Vrni jo svojemu očetu, ko ga vidiš."

"Mislim, da mu ne bo nič pomenila," je tiho rekel Maj.

"Zaupaj," je odvrnil Agnir.

"Ali je napačna čarobna beseda Jeni zdaj uničena?" je vprašala Sever. "Čarobna beseda Jeni je bila ves čas samo je ni," je rekel Agnir. "Zmotno je bilo prepričanje, da lahko človek iznajde besedo, ki izboljša ali poslabša svet in ljudi v njem."

"Zakaj pa nama tega ni nihče povedal?" "Ker se o tem motijo tako Hojlandrijci kot Bruha," seje nasmehnil gospod Luna.

"Ko so mi jo Hojlandrijci prinesli, sem jim povedal, daje ni, a trmasto so se je oklepali. Iz čisto preprostih besed je in ni so skovali Jeni. Resnica je preprosta."

"Kaj pa je bila potem ta čudna gmota?" je vprašal Maj. "Razum zna izdelati neverjetne stvari," je odvrnil Agnir. "Nihče, razen tistega, ki od vekomaj daje življenja, pa mu ne more vdihniti duha. Meso samo po sebi nima življenja." "Kaj pa Bruha in njena moč?"

"Bruhina moč je strah Hojlandrijcev. Bruha misli, da lahko z zvitostjo, obredi in znanjem preslepiš Duha Krmarjeve ljubezni. Zelo se moti. Duh je vseveden." "Zakaj je potem dopustil vse to?"

"Da bi mu zaupali," se je nasmehnil Agnir. "Čarobna beseda je bila za vaju resnična. Drugače ne bi nikoli spoznala, kako lahko je prestopiti mejo med dobrim in slabim. In tudi tega ne, da se slabemu lahko upreš ravno zaradi dobrega. Bruha ima inteligenco, nima pa zaupanja. To je vajino orožje. Hojlandrijci morajo še veliko spoznati." "Ali potem ne bo prišlo do združitve obeh svetov?" je vprašala Sever.

"Bo, ko bo napočil pravi trenutek," je rekel gospod Luna. "Pomagati boš morala tistemu, ki bo vladal. Zaupati v dobro sredi slabega, to je izziv življenja." "Ali bodo poslušali otroka?" "Poslušali bodo modrost," je odvrnil Agnir. "Krmar usod krmari svet in vse besede so od nekdaj njegove. Že davno pa nam je izročil dve nadvse mogočni besedi. Močnejši od vsake grožnje." "Ali so se prehodi zdaj nehali zapirati?" je vprašala Sever. Agnir je odkimal z glavo.

"Prehodi so se vedno zapirali. In vedno so se porajali novi. Bruha nima nobene moči nad njimi. Če čarobna beseda, kije ni bilo, ne bi Hojlandrijcem zmešala misli, bi se spomnili." Prijazno se je nasmehnil žmbitjecu. "Torej, ali si se od­ločilo, Lije?" Žm je sklonilo svojo kuštravo glavico in ostalo čisto tiho. "No, no, Lije," mu je dobrohotno prigovarjal mož. "Dobro veš, da ti ne bom zameril, če odideš." Lije je nekaj časa gledalo Sever, potem spet Maja.

"Že razumem," je rekel Agnir. "Rado bi ostalo z obema. Prav imaš, oba sta prav posebni duši in tudi jaz se na tvojem mestu ne bi odrekel njuni družbi. To je torej urejeno." Mojster izvirnosti je postajal bledikav, njegovi gibi vse počasnejši, dihanje vse bolj zasoplo.

"Poklical bom zdravnika," seje odločil Maj, a gaje Agnir- jeva roka zadržala.

"Umreti je strah le tistega, ki misli, da je Krmar usod," je rekel mojster. "Ne skrbita zame, vem, kam odhajam." Maj je stekel po blazinico in mu jo potisnil pod glavo.

"V Rimu bosta našla prehod, ko bo vse urejeno." Oči so se mu počasi zapirale.

"Kateri dve mogočni besedi nam je izročil Duh Krmarjeve ljubezni?" je vprašal Maj.

"Prosim in hvala," je zašepetal Agnir.

"Cerkev sv. Marka, v četrtek," je še zamrmral, preden je zadnjič izdihnil. Potem je tisoč žarkov presvetlilo njegovo telo. Mavrični metulji so kalejdoskopsko izginjali v zrak. Zvonko mrmranje je napolnilo prostor. Sever in Maju je bilo toplo v srcih in mirno veselje je grelo njuni duši. Mojster je izginil.

"Torej si Lije?" seje Sever čez čas obrnila k žmju. Zrnje veselo zatilulilalo.

"Lije," je ponovil Maj in ga počohal po trebuščku. Nekdo je pozvonil, potem pa so se počasi odprla vhodna vrata.

"Mami, si ti?" je vprašal Maj iz dnevne sobe.

"Maj?" je zaslišal očkov glas. Vstopil je očka in si presenečeno ogledoval stanovanje. "Preselila sta se, komaj sem vaju našel."

"Kako si zrasel," je rekel Maju in ga stisnil k sebi. "In zdaj imaš že vse zobe."

"Že dolgo imam vse zobe," je zamomljal Maj. "Prejšnje stanovanje mi je bilo ljubše," je šepnil očka in skremžil svoj s pegami posut obraz. "Tu je kot na kaki medicinski fakulteti." "Kaj seje zgodilo?" je vprašal Maj. "Nikar me ne sprašuj, ker ne vem, kaj se je dogajalo," je zavzdihnil očka. "Vem, Barbara me bo skalpirala, ampak jaz se ničesar ne spomnim."

"Očistil si si spomin in vse pozabil," je rekla Sever.

"Natanko tako," je povzel očka. "Zdaj se spet vsega spom­nim. Ne pa tistega, kar seje dogajalo vmes. Hej, kako pa veš vse to?"

"To je Sever," je rekel Maj. "Iz Hojlandrije."

"Zelo me veseli," ji je očka podal roko.

"Vsi trdijo, da če si enkrat očistiš spomin, nikoli več ne moreš biti to, kar si bil," je Maj vprašujoče pogledal očka.

"Res, čudno je bilo," se je zamislil očka. "Prišel je neki mož in rekel, da mi je podarjeno, da se vrnem. Da mora še to opraviti, preden odide. To je vse."

"Je imel dolgo rjavo tuniko, poševne oči in pokrivalo z naušniki?" Očka je prikimal. "To je bil gospod Luna," je pojasnil Maj. "Mojster izvirnosti." Zaškrtal je ključ in vrnila seje mama. Obesila je svoj plašč na obešalnik in kot kakšna bleda luna odtavala v kuhinjo. "Barbara," je zašepetal očka. Mama je obstala sredi kuhinje. Obrnila seje in se zastrmela v očka. Palca je živčno drgnila ob kazalca in se nekajkrat prestopila.

"Jure," je naposled vzkliknila, kot da bi prav tisti hip prepoznala njegov obraz. Oči so se ji napolnile s solzami. Nekaj časa je še tiho ponavljala njegovo ime. "Oh, Jure, nikar me ne sprašuj, kaj seje dogajalo v vsem tem času, ker se prav ničesar ne spomnim," je rekla in mu planila v objem. "Bilo je grozno, ko si izginil. Se dobro, da si prišel nazaj."

"Še nekaj stvari nas čaka," je rekla Sever, ko sta se Barbara in Jure nagledala drug drugega. Zmbitjece pa si je obrisalo oranžno solzo. "Edita je še vedno na zaprtem oddelku."

"Edita Krulc?" je vprašal očka. "Ja," je odvrnil Maj. "Proglasili sojo za noro."

"Edito za noro?" je vzkliknil očka in že dirjal proti dvigalu. "Gremo!"

"Hej, Barbara," je še zaklical iz dvigala. "Ali res moremo stanovati v tej zgradbi?" Še preden je dobil odgovor, so se vrata zaprla.

"Samo ne izgini mi spet," je sama pri sebi zamrmrala mama.

Rešitev Edite Krulc

"Kje sploh je ta reč," seje ustavil Jure in počakal, da sta ga Maj in Sever dohitela. "Misliš kliniko?" Očka je prikimal.

"Najprej moramo narediti načrt," je zasoplo rekel Maj. "Prav," se je strinjal očka. "Vstopili bomo v kliniko, po­iskali Ditko in z njo odšli iz klinike."

"Naju niso spustili k njej," je pojasnila Sever. "Imajo jo na zaprtem oddelku in samo Krulc sme k njej."

"Ne, Krulc odpade," je zavzdihnil očka. "Ne bo nam verjel. On je eden tistih, ki verjamejo, da so ljudje prilezli z drevja."

"Kar tako je ne moremo odpeljati," je rekel Maj. "In če jo vrnemo Krulcu, jo bo ta še isti dan peljal nazaj."

"Bo pa pri nas," je rekel očka. "Ali pa pri babici Zofki, če bo hotela."

"Bojim se, da ne," je rekla Sever. "Kakor sem jo razumela, ji je toliko do tega Krulca, da ga ne bi zapustila niti za ceno norzus lufusa." "Verjetno imaš prav," je zavzdihnil očka. Z nogo je nekaj časa brcal v umazan kup snega na pločniku, nato pa je, kot bi ga odpihnil južni veter, odvihral naprej. "Vseeno moram do nje." Ko je sestra ob vhodu želela vedeti, h komu želijo, je Maj v/kliknil: "K astronavtu Ostermanu!" Sestra ga je pogledala izpod čela in zagodla:

"Ni ga treba spodbujati v njegovih norijah. Gospod Oster- man je bil ob svojem času direktor naše klinike. Vsi smo ga i meli radi. Potem pa nenadoma - frk. Žalostno," je zavzdihnila.

"Astronavt," je še zamomljala in odkimala z glavo. "Soba 213, vendar se bojim, daje na Jupitru."

"Brez skrbi," jo je hotela razvedriti Sever. "Na Jupitru gotovo ni, ker nikoli ni dovolj potnikov, ki bi hoteli tja." Na hodnikih ga ni bilo. Soba 213 je bila prazna. Morali so ga počakati, če so hoteli na zaprti oddelek. Soba je bila majhna. V njej je stala vojaško pospravljena postelja, nad njo je visel plakat, na katerem je pisalo "ZAČINJENO VE­SOLJE", na njem je bila velika rumena Luna iz ementalerja. Nad vzglavnikom so z vrvic viseli plastični planeti, na strop je nekdo naslikal zvezde. V kotu je stala majhna pisalna miza. Razmetan kup papirjev na njej je najbolj bodel v oči. Jure se je zagledal v šope papirjev, potem jih je zgrabil in mrzlično preiskal.

"Ne morem verjeti," je rekel. "Vse je tu: odpustnice, spre­jemni listi, računi in izdatki bolnišnice, plače zaposlenih, vse. Norec podpisuje papirje in vodi bolnišnico."

"Ne," je odvrnila Sever in zaprepadeno strmela v majhne modre stekleničke na nočni omarici. "On ni nor. On je od- visnež. Zasvojen z norzusom." Tisti trenutek je vstopil kapitan Osterman.

"Povedali so mi, da imam obisk," je rekel in oči so mu žarele. "Ali sta se vrnila, da odletimo na Jupiter?" Sever je odkimala.

"Ne?" se je kislo nasmehnil. "Nič zato, nihče noče na Jupiter. Pozdravljeni, midva se še ne poznava," je kapitan podal roko Juretu.

"Joj!" je nenadoma vzkliknil Osterman. "Čisto sem pozabil. Ce ne podpišem vseh teh dokumentov, ne bo nobenega letenja več. Nikamor!" Narahlo je odrinil Jureta, sedel k mizi in začel podpi­sovati liste.

"Samo trenutek, takoj bom," je mrmral. "Poklic astronavta je fantastičen, ko se le ne bi bilo treba kar naprej ukvarjati s to papirologijo."

"Ali bi hoteli napisati odpustnico za Edito Krulc?" je vprašal Jure.

"Nikakor ne," je rekel Osterman. "Jaz samo podpisujem. Vse ostalo pa odločajo drugi."

"Kdo pa?"

"Direktor," je pojasnil kapetan.

"Ampak to ste vendar vi," je rekel Jure. "Podpisujete se kot direktor bolnišnice." Osterman se je živčno popraskal po glavi. Stopil je k vratom, jih odprl, pogledal po hodniku, jih zaprl in zašepetal.

"Ja, tudi meni se zdi, da podpisujem nekakšne bolniške izvide, ki nimajo nobene zveze z mojimi poleti na Mars, na Luno in na Jupiter. Vendar, če ne podpišem ali če preveč sprašujem, mi grozijo, da ne bom več dobil -" Nenadoma je utihnil. "Norzusa," gaje dopolnila Sever in očesni živec astronavta je trikrat trznil.

"Ti veš za to reč?"

"Za snov, ki ti izpolni sanje?" je vprašala Sever. "Vem."

"Če je ne dobim, je isto, kot če bi mi vzeli licenco astro­navta. Brez nje bi bil -"

"To kar v resnici si, direktor bolnišnice," je rekla Sever.

"Vedno sem si želel biti astronavt. Bil sem predebel in kratkoviden. Potem je prišel moški, za katerega zdaj pod­pisujem papirje. Vprašal je, ali bi rad, da mi izpolni sanje. Seveda, kdo ne bi! Dal mi je stekleničko in izpil sem jo. Mislil sem, daje hec, vendar, poglejte me zdaj. Postal sem kapitan vesoljskega plovila. Nič več nisem zavaljen in kratkoviden." Njegove oči so spet veselo zasijale.

"Ali nimate otrok?" je vprašal Maj. Moški je prikimal.

"Ali nočete več časa preživeti z njimi?"

"Nadvse rad, a kaj, ko hodijo v šolo. Ne smejo manjkati in zato ne morejo z mano."

"In če bi se vrnil?" je vprašala Sever.

"Misliš, če bi zavrnil sanje?" Sever je prikimala.

"Tudi sam sem že razmišljal o tem. Vendar je težko. Tu sem srečen. Letim, odkrivam nove planete, prevažam osuple pomike. Moji otroci so pametni in pridni. Moja žena je lepa in modra. Vedno se veselijo, kadar smo skupaj. Zakaj bi se odrekel vsemu temu in spet postal ubog direktor bolnišnice s kupi težav?"

"Kaj pa ljudje, ki sijih pustil zunaj, pacienti, tvoji otroci in žena, ki nočejo popiti norzusa samo zato, da bi bili srečni? Kaj pa njihove težave?"

"Kakšne težave?"

"Natanko tako!" je rekla Sever. "Dokler ne nehaš jemati norzusa, ne boš ničesar vedel o njihovih težavah. Zate bodo vedno pametni, pridni, lepi in modri. Kaj pa ljudje, ki so te imeli rajši, ko si bil zavaljen in kratkoviden?" Moški je zavzdihnil. Zaprl je nalivnik in sedel na posteljo.

"Vem. Razmišljal sem o tem. Ali seje težko navaditi nazaj?" "Ne vem," je odvrnila Sever. "V Hojlandriji dobrile vodijo zavetišče za navajanje na resničnost. Pravijo, da se moraš trdno odločiti." Po vratih je zaropotalo.

"Kapitan Osterman," je zahrkal znan glas. "Ali si podpisal papirje?"

"Ne še."

"Ko končaš, jih prinesi v mojo pisarno," je rekel Pasander Mrak in priprl vrata, vendar ne dovolj, da bi opazil obisko­valce v sobi.

"Prav," je prikimal kapitan. Pasandrovi koraki so se oddaljili po hodniku. Sever in Maj sta se spogledala.

"Ja, zdaj natanko vem, kaj bom storil," je resno rekel Osterman. "Počakajte tu, nikamor se ne ganite, dokler ne storim, kar sem se namenil. Prav?" Sever je odločno prikimala, druga dva pa malce bolj ne­gotovo. Potem je kapitan podpisal še ostale papirje.

"Ali misliš, da bi bilo napak, če bi si privoščil še zadnji izlet na Luno?"

"Po mojem ne bi bilo s tem nič narobe," je rekla Sever. Kapitan Osterman je vzel iz omare skafander, se oblekel, salutiral, potem pa odkorakal ven. Čez pol ure so skozi okno lahko opazili, kako se streha steklenjaka na dvorišču klinike razpira. Ven je švignila maj­hna raketa in izginila v nebo. Popoldan seje prevesil v večer, Maj je imel veliko povedati očku in Jure je imel še več vprašanj. Ko se je ura nagibala proti sedmi, je Jure hotel na vsak način poiskati Edito.

"Obljubili smo, da bomo počakali," je vztrajala Sever in nikomur ni pustila, da bi prelomil obljubo.

"Obnaša se, kot da smo zadnji drek na veji," je zagodel Dooncee, porinil odradka čisto na dno žmžepa in se pri- kobacal ven.

"Dooncee Porkiparki," je vzkliknil Majev očka in mu skušal seči v majhno dlan. "Če ne bi bilo tebe, bi bila oba svetova že zdavnaj upepeljena. Resnično sem ti hvaležen. Gotovo boš v Hojlandriji bogato nagrajen." Sever in Maj sta se začudeno spogledala, žm je veselo ploskalo z ročicami, kakor je to počelo vedno, kadar se je kdo v njegovi bližini veselil. In Dooncee? Dooncee se je seveda skoraj razpočil od ponosa.

"Če mi ne bi zadnji trenutek povedal, da je Petrit Možgan pravo ime Velikega uma, bi mu preprosto nasedel. Dal bi mu čarobno besedo in pospešil propad sveta," je rekel očka.

"Si vedel, da je Petrit Veliki um?" je eksplodiral Maj. "Zakaj pa mi tega nisi povedal?"

"Zato, ker sta vedno skrbela in se brigala za vse drage, samo zame ne!" mu je zabrusil škrat in se začel kujati.

"Hej," seje zasmejala SeverMajevi ogorčenosti. "Dooncee je kapričar. Tega res ni sam kriv. Sploh pa, ali si pozabil resnico o čarobni besedi je ni?" Maj seje nehal razburjati, Dooncee pa seje še naprej kujal. Ob pol osmih se je majhna, neopazna raketa na svetlobni pogon vrnila nazaj v steklenjak. Nekoliko postrani jo je vnosilo, a je le zadela odprtino. Cez dvajset minut je potrkalo na vrata.

"Jaz sem," je rekel Osterman. Odstranili so stol, ki so ga pod kljuko nastavili za vsak primer. "Komaj sem prišel nazaj. Na pol poti je norzus popustil." Res je bil Osterman. Ali bolje, imel je poteze kapitana Ostermana, le daje bil nekako manjši, s pivskim trebuščkom, plešo in očali.

"Pojdimo v mojo pisarno," je rekel. Bela halja je zamenjala skafander.

"Doktor?" gaje negotovo poklicala sestra, ki sojo srečali na hodniku.

"Ja, kar za mano, sestra," ji je pokimal in zamežikal. "V moji pisarni čaka pacient." Sestra je veselo stekla za njimi. Pisarna je bila velika in osvetljena. Na policah so stale oguljene medicinske knjige. V usnjenem naslanjaču za maha­gonijevo mizo je sedel Pasander Mrak. Njegov pogled je bil čuden. Maja in Sever ni prepoznal.

"Ti," je ukazal sestri. "Ali je vse pripravljeno?" Sestra, navajena ubogati Mrakove ukaze, se je zmedla. Doktor Osterman je prikimal.

"Vse je nared, gospod Mrak. Vi in gospodična Bruha bosta imela najsijajnejšo poroko, kar smo jih kdaj imeli pri nas."

"Ne!" je zavpil Pasander in prestrašil sestro. "To ni dovolj dobro. Biti mora najsijajnejša na celem svetu, v obeh sve­tovih. Razumeš?" Gledal je pisano in njegove besede so se mešale s pohrka- vajočim dihanjem. Sestra je prestrašeno kimnila.

"Ves svet je moj, vsa moč je moja!" je kričal Mrak.

"In ti si moja!" je s prstom pokazal na sestro. "In ti, in ti, in ti, in ti!" je kazal s prstom na vsakega posebej, kot bi šlo za izštevanko.

"Ali želite videti sprejemnico?" je mirno vprašal doktor Osterman.

"Seveda!" Pasander je gledal hladno, kot je znal le on. "Saj ne morem nikomur zaupati!" Doktorje pomignil sestri in šepnil:

"Zaprti oddelek!" Potem sta odšla.

"Kaj seje zgodilo?" so v en glas vprašali Sever, Maj in očka. Doktor je odšel h kovinski omari v kotu, jo odklenil in iz nje vzel palete modrih stekleničk. Odpiral je eno za drugo in jih praznil v umivalnik, ki je stal ob omari.

"Čisto preprosteje bilo," je rekel in se nasmehnil. "Gospod Mrak je kar naprej pridno praznil moj konjak, tistega za posebne dogodke, ki je po barvi precej podoben norzusu. Ko ni gledal, sem konjak spil, norzus pa nalil v njegov kozarec."

"Kaj bo zdaj z njim?" je vprašal Maj.

"Ne vem. Jutri ob takem času bo norzus popustil. Mislim, da ni prav, da se ljudje vdajamo slabim razvadam. Bojim pa se, da je Pasander Mrak zelo nevaren in ga bom moral še nekaj časa obdržati na oddelku."

"Ali je s tabo vse v redu?" gaje vprašala Sever.

"Ja, samo tako dolgočasno je krmariti to barko," je zavzdih­nil in se ozrl proti kupu odpustnic, dokumentacije in formu- larjev.

"Letati po vesolju je bilo neskončno bolj zabavno. "

"Mislim, daje to navajalni sindrom. Dolgočasje," je rekla Sever. "Ali imaš koga, ki te ima brezpogojno rad?" Osterman seje zamislil. "Moja žena, se mi zdi."

"Če se ti bo zdelo, da dolgčas leze že iz vseh kotov, jo odpelji na izlet. Drugače pa poišči kako dobrilo, prepričana sem, da se jih kar nekaj potika po tem svetu."

"Oprostite," je rekel doktor in dvignil telefonsko slušalko. "Tole z izletom ni slaba zamisel."

"Pravzaprav smo prišli zaradi Edite," je vskočil Jure. "Edite Krulc."

"Ja, čudna zadeva," je odvrnil doktor. "Obljubim, da se bom sam zavzel za njen primer."

"Ne, ne! Ona sploh ni bolna."

"Ampak, vsi ti napadi?"

"Norzus lufus," je pojasnila Sever.

"Hočeš reči, da je teh norzusov več?" je vprašal doktor Osterman in spustil slušalko. Sever je prikimala.

"Saj menda niso vsi pacienti zasvojeni?" ga je zaskrbelo. "Upam, daje kak tudi normalen, čisto običajen norec." Sever je skomignila, doktor pa je vzel ključe in odpravili so se na zaprti oddelek. Edita Krulc je spala. Jure jo je rahlo stresel za ramena. Odprla je velike oči. Bile so izmučene in krvave od popokanih žilic.

"Ravnokar je imela strašen napad," je pojasnila dežurna sestra. "Bila sem prepričana, da ne bo preživela. Poklicala sem moža."

"Jure?" je zavzdihnila Edita. "Ali si res ti? Se mi blede? Je to nova ukana?"

"Ditka," jo je očka poljubil na čelo.

"Ne, prikazen mi že ne bi rekla Ditka," se je nasmehnila gospa Krulc. Bila je preveč zdelana za pogovor.

"Beži stran od tu," je zamrmrala.

"Ne, zdaj greš domov," ji je nežno prigovarjal očka.

"Samo trenutek," je rekel doktor Osterman in izginil. Majev očka pa je Editi skušal vso stvar vsaj za silo razložiti. Kmalu se je doktor vrnil z odpustnico.

"Oprostite, zdaj pa res moram iti. Hvala za vse," je rekel. Na vrati seje skoraj zaletel v učitelja Krulca.

"Tako, vi vzemite odpustnico vaše žene, sestre pa bodo poskrbele za vse ostalo."

"Odpustnico?!" je vzrojil Krulc. S pogledom je prebadal zdaj doktorja, zdaj Jureta.

"A ste popolnoma zmešani? Malo prej ste klicali, da je z ženo zelo slabo, zdaj jo pa hočete odpustiti?"

"Žal mi je, ampak nekatere sestre pijejo slabo kavo, slaba kava pa slabo vpliva na center za paniko. Niste vedeli tega?"

"Me imate za norca?" je bil vse bolj razjarjen Krulc.

"Nikakor ne, drugače bi vas poslal v sprejemno pisarno. Vaša žena sploh ni bila bolna, ampak zasvojena," mu je potrpežljivo pojasnil doktor Osteraian, potem pa izginil skozi vrata. Ludvik Krulc seje skoraj razpočil. Besno je motril Jureta.

"Nikar se tako ne kremži," je končno rekla Edita. "Nič kaj čeden nisi. A nisi vesel, da grem domov?"

"Kaj je mislil s tem? So te zastonj imeli tu?"

"To ti že ves čas govorim, ljubček," je rekla Edita, ko so se ji nekoliko povrnile moči.

"In vsi ti napadi?"

"Lahko bi se reklo, da jih je povzročilo mamilo," je od­vrnila Edita.

"Hočeš reči, da so te drogirali?" Edita je prikimala.

"Tožil jih bom!" je čez nekaj trenutkov eksplodiral Krulc. "Šest let!"

"Ne, ne boš," se je dvignila Edita.

"Zakaj ne?" je Krulčev bes zamenjala zmedenost.

"Potem ko so me šest let tlačili v tej umobolnici, se ne mislim vlačiti po sodiščih še nadaljnih šest. Ludvik Krulc, odpeljal me boš v mesto, kupil mi boš lepo obleko, potem pa me boš peljal na večerjo v najboljšo restavracijo."

"Hm," je bil Krulc v zadregi in je še dvakrat ponovil: "Hm, hm." Edita je vstala in zahtevala svoja oblačila. Bila je še neko­liko nestabilna. Sestra je prinesla njene stvari in vse napodila iz sobe.

"Oprosti, ker sem Ditko spravil v tole kašo," je rekel Jure Krulcu. Krulc je bolščal v očka. Potem je nenadoma veselo plosknil z rokami in ga poljubil na lice.

"Ha!" je rekel. "Sploh ni bolna!" Stekel je po hodniku.

"Ali se mu je utrgalo," je rekel Jure, "ali pa je šele zdaj dojel, daje danes zanj srečen dan." Ludvik Krulc je že čez minuto pritekel nazaj.

"Pozabil sem Edito," je rekel zadihano. "Naslednja ura zgodovine odpade! Ne, naslednjih štirinajst dni zgodovina odpade!"

Vrnitev v Hojlandrijo

Doma ni bilo čisto tako, kot je Maj mislil, da bo. Očka in mama sta večino časa preživela skupaj.

"Saj nočem, da me peljeta v park, se z mano igrata v peskovniku in me gugata na gugalnici," je rekel, "ampak ..." Zmajeval je z glavo in gledal, kako se hihitata kot pubertetnika.

"To s peskovnikom zveni kar obetavno!" je rekla Sever.

Zrnje veselo tilulilnilo. Sever in Maj pa sta hkrati potrto zavzdihnila. Maj je vedel, da bo Sever enkrat odšla, ni pa si mislil, da se bo tako navezal nanjo.

"Saj se bova spet videla," je rekla.

"Mojster je rekel, da se vedno porajajo novi prehodi," je odvrnil Maj. "Če bova oba iskala, ga bova gotovo našla. Na eni ali na drugi strani."

"Jaz ga bom vedno iskala in tudi Vilen mi bo pomagal. Morda se bom vmes učila žmjevščino, drugače pa ga bom iskala. In ko bova odrasla, bi se lahko poročila." Maja je oblila rdečica. Sever ni mogla vedeti, da je za trinajsletnike njegove vrste prepovedano tako govoriti o teh rečeh. Drugače pa ni imel nič proti.

"Samo, ali nisi ti nekakšna kraljična?" je v zadregi vprašal. "Ali ni v navadi, da se poročiš s princem?"

"Ne," je začudeno odvrnila Sever. Ker ni nič kazalo, da bosta odšla na peskovnik, je žm- bitjece vzelo iz žepa odradka in ga ljubkovalo, kot je to zadnje dni naredilo vsaki dve uri. Odradki potrebujejo veliko gibanja in skakanja. Za tiste, ki odradke zaprejo v škatlo in pozabijo nanje ali pa jim dovolijo, da si razmigajo konce kvečjemu enkrat na teden, niso niti malo primerni. Maj je raztegnil zemljevid in poiskal Italijo. Sever je zavzdihnila, čeprav se je veselila srečanja z Vilnom, papapanom in mamamo. Dooncee Porkiparki se je končno namenil izpeljati svoj načrt. Srceparajoči govor, s katerim se je trudil zadnja dva dneva, je bil dokončno izpiljen. Privlekel se je iz žmžepa in še zadnjič ponovil besedilo. Potem je potrkalo, kar ga je povsem iztirilo. Besno je razcefral list in se potuhnil nazaj. Vstopila sta mama in očka.

"Mislila sva," se je zatikalo očku.

"No, hotela sva te vprašati," je dodala mama.

"Saj bi vaju vzela s seboj," je rekel očka. "Vendar je tvoj potni list že pred petimi leti potekel."

"Letalo pa odleti čez," mama je pogledala na uro, "pet ur."

"Potovanje v zadnji minuti," je pojasnil očka. "Romantični hotel na zahodnoindijski obali." Vprašujoče sta se zastrmela v Maja.

"Romantični hoteli me ta hip ne zanimajo," seje namrdnil Maj. "Sever pa tako mora domov."

"Oh," je rekla mama. "Kaj res?" Sever je prikimala.

"Odlično!" je vzkliknil očka. "Potem pa spakiraj, da te odpeljem k babici Zofki."

"K babici Zofki?" se je skremžil Maj. "Ali ne bom ostal doma?"

"Sam doma?!" je vzkliknila mama. "Raje ne greva." Maj je zavzdihnil. Že bolje tako, kot da bi jo Pasander Mrak odvlekel v neznano. Potem sta začela tekati naokoli in polniti kovčke z ma­minimi stvarmi.

"A res nisi prinesel ničesar s sabo? Nobenega kovčka?" je vprašala Barbara. "Tu nimaš niti srajce niti hlač. Se pre­luknjane nogavice ne." Jure se je praskal po glavi, a ni pomagalo. Nikakor se ni spomnil, kam so izginile njegove stvari.

"Čas za odhod," je zavzdihnila Sever. Maj je prikimal.

"Stoj," je zavpil Dooncee. "Najprej moram nekaj povedati." Utihnil je in razmišljal, kako se začne njegov govor. Ni se mogel spomniti prvega stavka.

"Kaj?" je naposled vprašala Sever.

"Saj vaju tako ne bi zanimalo," je rekel, ker se še vedno ni spomnil.

"No, potem pa pojdimo," je odvrnila Sever in vstala. "Ne!" je kriknil škrat. "Bom pa povedal s svojimi besedami." Sever je spet sedla nazaj k Maju. Zm pa je oblebdelo nad pantnim škratom. Dooncee se je skušal zbrati. Hotel je že izgovoriti prvo besedo, pa gaje preprosto preveč motilo.

"Kako naj govorim o tako pomembnih rečeh, če ta žmlju- nek visi nad mojo glavo," se je repenčil. "Vem, kaj misliš!" je vzkliknila Sever. "Veš?" seje začudil Dooncee. "Kako veš?" "Cisto smo pozabili nanj. Se dobro, da si se spoimnil!" "O kom vendar govoriš?" je škrat zavil z očmi. "O marm-o-rnjaku! Pozabili smo, da ga moraš iizklesati iz kamina. Ubogi marm-o-rnjak!"

"A jaz?" se je naščeperil Dooncee. "Ne! Ne! Ne! Gre za drugo zadevo."

"Ampak marm-o-rnjaka vendar moramo rešiti*" je rekla Sever. "Najprej gremo v London."

"Seveda," se je raztogotil Dooncee. "Delal bom pa jaz! Kako tipično! In to zastonj! Kako tipično!" Potem pa mu je nenadoma šinilo v glavo - končno lahko izpelje svoj načrt! Da govor niti ne bo potreben. Da lahko tudi tako dobi to, kar hoče. "Če mi primisliš cigaro!" je zahteval. "Kaj?" sta v en glas vprašala Maj in Sever. "Cigaro!" "Misliš tako za kaditi?" je vprašal Maj. "Ja, tako za kaditi," je zategnil Dooncee, se namrgodil in prekrižal roke na prsih.

"Saj ne vem, kako izgleda cigara. Ne morem je primisliti. Ne vem, če to v Hojlandriji obstaja." "Zato pa pojdi v trgovino in si dobro oglej, kakšne so," je rekel Dooncee. "Ali kadiš?" je vprašal Maj. "Jasno, da ne," je odvrnil škrat. "A misliš, da mi je kdo kdaj ponudil cigaro?" "Ampak saj jo lahko kupimo v trgovini," je rekel Maj.

"Ne," je odvrnil Dooncee. "Preveril sem. Otrokom je ne smejo prodati."

"Pa kaj ti bo cigara?"

"Rad bi jo imel, odnesel bi jo s seboj in jo ob pomembnih večerih ponudil pomembnim pantnim škratom. Vsi bi mislili, da sem zelo pomemben, ker imam nekaj tako pomembnega, kot je cigara."

"Škodljiva je," je rekel Maj.

"Ti si Škodljiv," mu je zabrusil Dooncee. Žm je iz svojega žepa izbrskalo nekakšno liziko in jo ponudilo škratu. Dooncee jo je zabrisal na tla in besno skakal po njej. Sever je nenadoma začutila, kako nekaj leze in jo čuka. Iz njenih košatih las so si drobne deklice spletle majhne lestve in se po njih spustile navzdol. Nič večje od njega so strumno marširale proti Doonceeju. Škrat je nehal skakati in se urno zavlekel na zgornji pant vrat. Vendar deklic to ni ustavilo. Naredile so živo piramido in priplezale do prvega panta.

"Upam, da so dobrile," je zaskrbelo Sever, ko je gledala njihove pisane oblekice in opazovala, kako skrbno pazijo, da se ne bi umazale. "Zdaj jih še ne moreš ločiti. Pri tej starosti imajo dobrile in kapričarke še kresilne oči in bele lase. Kasneje pa si kapričarke pobarvajo oči in lase." "Stoj!" je kriknil Dooncee. Male deklice so spletale vrv iz pajčevine, ki so jo sproti nabirale. Naredile so laso, jo zavihtele v zrak in jo zadrgnile okoli zgornjega panta. Tri so začele plezati navzgor po vrvi. Dooncee je iz žepa svojih zapackanih hlač privlekel neko reč in deklice so se ustavile, se zahihitale in se spet spustile na tla. Dooncee je v roki držal čisto majhno dleto.

"Pa pojdimo po tega marm-o-rnjaka," je zabrundal. Žm se je spustilo k tlom in zatilulilalo. Male deklice so se prijele zelenega puhoperja in z njim odlebdele naravnost proti Sever. Smejale so se in veselo vzklikale. Nad glavo Sever se je žm za trenutek ustavilo, da so deklice lahko poskakale v goščo njenih las. Namesto v Rim so skočili nazaj v London. Žm jim je s svojimi tremi prstki kazalo pot. Bilo je edino, ki sije zapomnilo, kje je hiša z marm-o-rnjakom. Izstopili so natanko pred vhodom.

"Marm-o-rnjak," je poklicala Sever v prašni sobi s ka­minom. Marm-o-rnjak je začudeno odprl svoje zelene oči.

"Prišli smo te rešit," je pojasnila Sever in postavila Doon- ceeja na kamin.

"Rešit?" je rekel tresoči glas v kaminu. "Si rekla rešit?"

"Ja, vrnili se bomo v Hojlandrijo."

"Hojlandrijo? Oh, Hojlandrija, domovina draga," je rekel marm-o-rnjak in solze so mu stopile v oči. Dooncee seje lotil dela. Tuapara je imela prav, Dooncee je bil z dleto neverjetno spreten. Še Sever seje čudila temu. Res pa je, da seje pantni rod vedno izogibal pretiranemu delu. Že čez pol ure je bil kamin videti kot bi ga obžrle marmorjede mravlje, marm-o-rnjak pa je bil izklesan do pasu.

"Ime mi je Gomb-o-fag," je marm-o-rnjak ponudil svojo marmornato roko. Maj se je začudil, kako topla in mehka je, čeprav je bila videti tako kamnita. Gomb-o-fag se je nasmehnil.

"Saj smo samo ljudje, tudi v naših žilah teče rdeča kri," je pojasnil, ko je opazil dečkovo osuplost. "Legenda pravi, da smo včasih živeli v močvirju, kjer je zdaj Bruhovina, vendar nas je Bruha pregnala, ker se ji nismo hoteli pridružiti. Pobegnili smo v puščavo, ki obdaja Bruhovino. V marmor­natem skalovju na obrobju puščave smo si zgradili domo­vanja. Bruhina vojska nas je trpinčila in preganjala. Ker se nismo vdali zlu, nas je dobri Krmar zaščitil tako, da nam je dal varovalno barvo, s pomočjo katere smo se lahko popol­noma stopili z okolico."

"Kdo pa te je zazidal sem?" je vprašala Sever.

"Ah," je zavzdihnil marm-o-rnjak. "Nekoč so me lovili Bruhini vohuni. Pred hišo je bil zložen marmor in to me je rešilo. Žal so zidarji ravno takrat zidali kamin. Skupaj s kosom marmorja so me zazidali." Doonceeju so po čelu tekle drobne kapljice potu in za seboj puščale čisto sled na umazanem zlovoljnem obražčku. Skoraj je že končal. Gomb-o-fag si je razgibaval roki in rešeno nogo. Maju je segal do pasu.

"Hvala lepa," se je obrnil k Doonceeju, ko je ta utrujen ločil še podplat od kamina. "Vedno ti bom hvaležen. Če ti lahko kako povrnem?" Hotel je narediti korak, a ga predolgo zazidane noge niso držale.

"Seveda," je zabrundal Dooncee. "Še sam sebi ne moreš pomagati." Gomb-o-fag je segel v marmornato torbico, ki mu je visela ob pasu, in iz nje izvlekel škatlo cigar.

"Grda razvada," je rekel in strmel v cigare. "Ampak rekel sem si, da bom prenehal kaditi, če se kdaj rešim tega kamina." Vrgel je cigare v ognjišče med ostanke kamina. "Stran jih boš vrgel?" je vprašal Dooncee.

Marm-o-mjak je odločno prikimal. Pantni škrat si je začel puliti že tako redke lase in že stotič obžaloval, da se je rodil ravno v pantnem rodu. Maj je živčno pogledoval na uro.

"Mojim staršem se mudi," je pojasnil. "Saj dovoliš, da te nesem?" Prijel je marm-o-rnjaka v naročje in vsi skupaj bi skoraj skočili v zemljevid, ko ne bi Sever zadnji trenutek ugotovila, da žm zatopljeno brska po pepelu ognjišča. Pograbila gaje in že jih je bitjece pripeljalo naravnost v Majevo sobo.

"Gremo, gremo," je očkov glas odmeval po hodniku. Maj je marm-o-rnjaka zavil v staro odejo. Z maminim fordom so se odpeljali k babici Zofki. Babica je imela ravno učne ure za lovce, a je vseeno prišla pogledat, kdo tako besno hupa pred njeno ograjo.

"Jure!" je vzkliknila Zofka. "Saj sem vedela, da se boš vrnil."

"Zadnji čas," se je navihano nasmehnil Majev očka. "Kon­čno bom naredil vrata na tej ograji. Veš mama, ne boš več vsak dan mlajša."

"Traparija!" je vzkliknila Zofka in se obrnila k Maju in Sever. "Sta slišala, kakšne neumnosti čvekajo ljudje?" Potem je bruhnila v jok, preplezala ograjo in začela obje­mati očka.

"Šest let," je hlipala in tulila. "Šest let te nisem videla."

"Zdaj se nama pa res mudi, saj boš popazila na Maja, medtem ko bova na počitnicah?"

"Na svojo ubogo, staro mater pa kar pozabiš," je še kar tulila Zofka in si ni bila prav nič podobna.

"Končno priznaš, da si stara," se je nasmehnil Jure in pomežiknil Maju.

"Jaz pa stara," je vzkliknila Zofka in v hipu nehala tuliti. "Fant, kaj ti pada na pamet. No, pojdita že. Nisem na razstavi in čas me preganja." Potem sta se Jure in Barbara odpeljala, babica Zofka se je vrnila k svojim lovcem, Maj in Sever pa sta se zatekla na podstrešje, kjer ju ni nihče motil.

"No," je rekel Maj Sever. "Verjetno boš morala zdaj tudi ti oditi."

"Ja," je odvrnila Sever. Maju je ušel vzdih, iz žepa je potegnil zemljevid in ga počasi razpiral. Marm-o-rnajk si je še vedno masiral roki in pretegoval nogi. Dooncee je tako togoten ždel v žmžepu, da ni niti opazil, da ždi poleg cigare.

"Ven," je začel brcati odradka. "Ne morem več prenašati tvojega vrtenja, obračanja in trzanja." Žm je vedno veselega odradka še zadnjič spustilo na sprehod. Odbijal se je od sten, se kotalil in skakal visoko v zrak.

"Kmalu se bova spet videla," je rekla Sever.

"Kaj pa Lije?" je vprašal Maj. "Izbralo sije oba."

"Ga boš obdržal ti?"

"Ne, žmji so hojlandrijska bitja," je odkimal Maj. Žm je začudeno pogledovalo zdaj proti Sever, zdaj proti Maju. Nihče se ni premaknil. Le odradek je skakal s svojimi konci gor in dol in priletel naravnost v zemljevid. Sunek je bil premočen, oba otroka pa preveč otrpla, da bi ga mogla pravočasno zgrabiti. Odradek je izginil z zemljevidom vred nekam v neznano. Sever in Maj sta presenečeno buljila v zelen tapison, kjer se je še malo prej razprostiral zemljevid.

Zrnje zaskrbljeno hlipnilo. "Krasno!" je kar se da glasno zagodel Dooncee. "Zdaj smo pa brez zemljevida! Nikoli se ne bomo vrnili. Sicer pa, saj tako nimam cigare."

"Tudi druge poti vodijo v Rim," je rekel Maj.

"Pridi," je rekel in se spustil navzdol po stopnicah. V kuhinji sta sedela le še babica in brkati lovec, ki je pisal popravno.

"S Sever bi si rada ogledala Rim," je Maj skušal zveneti resno in odraslo. "Ali nama lahko posodiš za karti?"

"Kaj pa še!" je rekla babica. "Punca pride k tebi na počitnice, ti jo hočeš pa peljati v Rim? Ji ne bi raje razkazal Slovenije?" Maj je zavzdihnil.

"Že vem," je rekla. "Jutri gremo na izlet v Postojnsko jamo." Oglasila se je koračnica. Zvonil je babičin mobitel.

"Praznik?" seje začudila, ko je pogledala na zaslon. "Kak­šen praznik?" Odprla je vrata omarice, kjer je imela prilepljen koledar.

"Velika noč bo!" je končno vzkliknila. "Moj mobi opomnik me obvešča, da bo ta vikend velika noč. Izlet odpade. Zdaj se moram lotiti peke." Odprla je drugo omarico in iz nje potegnila zvrhan pekač suhih paradižnikov in posušenih pomarančnih lupin.

"Mudi se mi," je rekla lovcu, mu vzela list in na hitro preletela napisano. "Dobro napreduješ." Lovec je ponosno zapustil kuhinjo. Na vratih se je obrnil.

"Gospa predsednica Zofka," je rekel nadvse spoštljivo, "hvala."

Potem je odšel.

"Kako tipično za tvojega očeta!" je zavzdihnila Zofka. "Šest let ga ni in komaj pride, že odbezlja. A praznik je. Upam, da se ne bo zdaj začela klatiti še Barbara." Resno je pogledala Maja.

"Oprosti, ampak jaz nimam časa vzgajati njunih otrok, jaz sem vendar v penziji!" Zadoneli so zvonovi. Mogočna cerkev je stala nedaleč od babičine hiše in bili so precej glasno. Vztrajno.

"No, bodo končno že odšli v Rim ali ne?" je zabrundala Zofka, ko je že tretjič brala recept.

"Kdo?" sta v en glas zavpila Sever in Maj.

"Zvonovi vendar," je rekla babica. "Res nič ne veš o praznikih? Na veliki četrtek gredo v Rim, v nedeljo se pa vrnejo."

"Zvonovi?" seje začudil Maj.

"Zvonovi, ja, zvonovi," je zatulila Zofka, da bi preglasila zvonenje. "To je neke vrste legenda, štekaš? Zdaj pa res rabim mir." Maj je potegnil Sever za roko.

"Hitro, vzemi žmja," je rekel. Sam je pograbil marm-o-rnjaka.

"Za mano," je rekel in stekel iz hiše. "Saj menda ne misliš -"

"Z zvonovi poleteti v Rim," je bil odločen Maj.

"Ali ni to samo legenda?" je vprašala Sever in preplezala ograjo.

"Ti si vedno govorila, da je treba v stvari verjeti. In če obstaja nekaj tako neverjetnega, kot je Hojlandrija, zakaj ne bi tudi zvonovi leteli v Rim?"

Sever se Hojlandrija ni zdela prav nič neverjetna, celo življenje je preživela v njej. Komaj sta odrinila težka cerkvena vrata, že sta po okroglih škripaj očih stopnicah tekla proti vrhu zvonika. Dva zvonova sta utihnila, slišal se je le še zvonki bim, bim, bim. Preden sta dosegla vrh, je utihnil tudi ta. Vsa zadihana, žarečih lic, z marm-o-rnj akom in žmjem na hrbtih sta planila v sam vrh zvonika. Ni jih bilo več. Le še tramovi, s katerih so viseli, so samevali.

"Prepozna sva," je rekel Maj.

"Čakaj," je rekla Sever. "Ali slišiš?" Maj je prisluhnil. Gluhoto, v katero so obnemeli vsi ostali zvoniki, je prebudil rahel zven. Nekje v daljavi je začelo odzvanjati. Nista izgubljala časa. Tekla sta čez zelenice, prečkala prometno štiripasovnico, avtomobili so trobili, Sever je mižala. Zvonjenje je prihajalo s hribčka, na katerem je stala majhna cerkvica. Njen zvon je bil zelo hitro. Kot da se mu mudi. Droben možic se je obešal na debelo vrv, ki je visela iz zvonika.

"Ubogi sv. Marko," je rekel mož, ko ju je zagledal. "Zvo­novi njegove cerkvice gredo vedno z zamudo. A kaj, ko moram prej opraviti z vsemi ostalimi." Otroka sta stekla v notranjost. Zvonik ni bil visok in kmalu sta dosegla vrh. V njem se je zibal en sam zvon. Urno se je zaganjal sem in tja.

"Videti je nevarno," je zavpil Maj. "Ko rečem zdaj, skoči nanj." Z rokami sta si pokrila ušesa in čakala. Ko je zvon dosegel največjo hitrost, seje odlepil in se skozi okno izmotal na plano. "Zdaj," je zaklical Maj in oba s Sever sta skozi okno skočila naravnost nanj. Zajezdila sta ga, zvon pa seje dvigal skozi koprene oblakov. Cerkvica sv. Marka se je manjšala, dokler ni bila videti le še drobna pika. Zelene in rjave zaplate so drsele pod njima.

"Kdor ima vrtoglavico, naj ne gleda dol," je rekel Maj.

"Saj to je naravnost čudovito," je rekla Sever. "Še nikoli nisem letela."

"Seveda, ko pa imate pri vas namesto avionov tiste čudaške zemljevide," se je pošalil Maj. Leteli so nad oblaki; Sever, Maj, Gomb-o-fag, Lije in Dooncee so se oklepali debelega bronastega zvona. Belina pod njimi je spominjala na neskončno polje vate, obsijane z zlato svetlobo. Vsi so utihnili, celo Dooncee tokrat ni čutil potrebe, da bi kar koli pripomnil. Kar prekmalu so se začeli spuščati nad velikim mestom. Natančneje nad kupolo mo­gočne cerkve. Skozi lino, ki ni bila večja od Majeve glave, je zvon čudežno smuknil v notranjost. Zakrožil je po ogromni cerkveni ladji, se spustil niže, za trenutek oblebdel pred oltarjem, da so se potniki skobacali z njega, nato pa se dostojanstveno in tiho dvignil kvišku ter izginil v zvonik.

"Ni nama povedal, kje naj iščeva," je rekel Maj in si ogledoval čudovite freske. "Rim je velik."

"Če je mojster izvirnosti menil, daje to dovolj, potem veva dovolj," je rekla Sever. Lotili so se iskanja, za začetek so preiskali vsako ped cerkve, odprli vsaka vrata, ki so se dala odpreti, pokukali pod vsak oltar in za vsakega svetnika. Po urah in urah iskanja so se utrujeno sesedli na klop. Odprla so se vrata zakristije in skoznja sta v cerkev pri- drobila dva starčka. Bila sta zatopljena v pogovor in obisko­valcev nista opazila. Prvi je bil oblečen v dolgo belo obleko, na glavi je nosil belo čepico, bil je sključen in prijaznega videza. Drugi je bil zavit v rumeno-rdeče oblačilo, imel je očala in smejoče se azijske oči. Sever sta spominjala na mojstra izvirnosti, čeprav sta bila mnogo starejša kot mojster in mu nista bila prav nič podobna. Maj je skupaj z marm-o- rnjakom zlezel pod klop, Sever pa je odkorakala naravnost k njima.

"Oprostita," je rekla Sever, da je zadonelo po cerkvi. Starčka stajo, ne preveč začudena, pogledala.

"Ali morda vesta, kje je prehod?"

"Prehodi so v srcih ljudi," je odvrnil eden od starčkov. "Kdor išče, bo našel."

"Ko pa ga najdeš, prosi Duha, naj te varno prinese na cilj," je rekel drugi. Potem sta oddrobila naprej, se poklonila pred oltarjem in spet izginila v zakristijo.

"Sta slišala?" je vprašala Sever. Maj in marm-o-rnjak sta prikimala.

"Zato Agnir nikoli ni potreboval prehodov. Ampak on je bil mojster izvirnosti, mi se ne moremo kosati z njim."

"Ne moremo?" se je začudil Maj. "Nisem vedel, da ta beseda obstaja v tvojem slovarju." Sever se je otožno nasmehnila.

"Bojim se, da nikoli ne bom prišla domov."

"Nikoli? Kako nenavadana beseda," se je norčeval Maj. "Misliš, da naju je Agnir zastonj poslal sem. Če je po potrebi videl v prihodnost, je gotovo vedel, da bova ostala brez zemljevida in da bova jezdila na zvonovih."

"In srečala dva prijazna starčka," gaje dopolnila Sever.

"Poskusimo, " je predlagal marm-o-rnjak. Sever in Maj sta prikimala. Prijeli so se za roke, zamižali in se potopili nekam globoko, vse do svetlo obsijanega okna. Potem so prosili Duha, naj jih varno prenese skozi. Ko so odprli oči, niso bili več v polmraku in tišini mogočne kate­drale. Sonce jih je slepilo sredi zelene poljane, zarasle z marjeticami. Iz gozda ob robu travnika je prihajala glasna žuboreča glasba. "Godba na naravo!" je vzkliknila Sever. Gomb-o-fagu so solze napolnile oči. Sklonil se je in po­ljubil hojlandrijska tla, se še enkrat zahvalil in izginil v gozd.

"Poglej!" Sever je poklala proti verigi jajčastih skal, ki so se dvigale po pobočju. Na eni izmed njih je stal bel grad. Od njega seje raztezal dolg viseč most vse do naslednje zaobljene skale in tudi na njej je stčil grad, ta je bil peščene barve.

"Tam sem doma!" je rekla Sever. "Uh, kako sem vesela, da si tu." Šele zdaj se je Maj zavedel, da pravzaprav ni imel namena kar takoj v Hojlandrijo, a če je že tu, res nima smisla, da bi se zdaj vračal.

"Pridi," je rekla Sever.

"Hej, kaj je narobe z n^bom?" seje zdrznil Maj.

"Nič," se je zahihitala Sever, "povedala sem ti že, da je marbolumno."

"Nekam nedokončano se mi zdi," je pripomnil Maj. Potem sta stekla proti gozdu, od koder je žuborela godba na naravo.