Čarodejna znamenja, vraže in pripovedke ob „Triglavskem pogorju"
| Čarodejna znamenja, vraže in pripovedke ob „Triglavskem pogorju". Jos. Korošec |
| |||||||||||||
Ko sem ogledoval trg Kropo prvič natančneje, sem zapazil čudna znamenja narisana pri neki hiši med notranjimi in vnanjimi okni na strani, in sicer precej velika, 2—3 dcm dolga. Znamenja so bila dvojnati A, taka-le X. Škoda, da je lanski požar uničil vsa.
Nekoč je zidar belil pri oni hiši sobo in tudi med okni, a tistega čudnega znamenja se ni dotaknil. Vprašam ga, zakaj ne pobeli tiste kracke?
„To pa ni kracka", me zavrne „to staro znamenje brani mori v hišo. Ko bi ne bilo tega znamenja, gotovo bi prišla po noči in bi tlačila in mučila speče ljudi, ker ima hiša tako velika okna. S tem znamenjem pa se „mori" prestriže pot in ne more dalje". Iz tega sklepam, da so si vsled bojazni pred „moro" narejali naši predniki v prejšnjem stoletju pri hišah tako majhna okna, da je pomolil človek še glavo le s težavo skozi. Večkrat imajo kmečka okna tudi železne kljuke med stenami, gotovo ne tatovom vkljub, temuč vsled bojazni pred „moro".
Pred petindvajsetimi leti mi je moj rajni oče pokazal znamenje dvojnatega A: X, ko sem bil prvič v naši domači planini, na Mi šel jem vrhu, četrt ure od Velega polja pod Triglavom. Tam sva podirala „ograd" in ravnala macesnove deske na kup. Ograd je za silo hlev, naslonjen na „stan" (pastirsko kočo), da se umakne živina ob slabem vremenu pod streho. Oče mi reče: „ Jožek, premalo jih je. Poglej to skrivno znamenje! Nikomur nič ne povej o tem znamenju! Pojdi in poglej po strehah, če niso naše deske na tuji strehi." Preiščem strehe in res dobim na deskah naše znamenje. Oce pa gre po deske in jih prinese k naši koči. Nihče se ni protivil. Vprašam očeta, zakaj se nihče ne oglasi zaradi desek, katere sem kar odnesel!
„Vidiš, vso to moč ima naše skrivno znamenje", mi reče oče. „Spričo tega pa je tukaj v planini naša posoda, orodje, deske, hlevska vrata, sploh vse zaznamenovano s takim znamenjem".
Tudi nad hlevi se nahajajo slična znamenja. Videl sem že kmeta, ki je vrezal na lopatišče peteri A, tak-le ^ffi- Na razpotjih sem opazil na snegu v gozdu, ko sem z rajnim svojim stricem hodil na lov, že večkrat takšno znamenje. Otroci pa smo se včasi izkušali, kdo da zna tako znamenje hitreje z enim potegljajem načrtati. Celo na gorjuški pipi — čedri — sem že opazil taka in slična znamenja, vendar ne vem, ali jih je začrtal kmet-kadilec sam ali izdelovalec čeder na Gorjušah.
Nekaj posebnega pa je v Mojstrani in na Dovjem v navadi in morda še dalje po „Gorenjski dolini". Malim otročičem dojenčkom devljejo matere na dno zibeli majhne ploščnate, podolgaste kamenčke, ki morajo biti preluknjani. Na ta način obvaruje baje mati svojega ljubčka dojenčka „more", raznih čarodejev in zlikovcev. Splošen je tudi običaj na Gorenjskem, da žareče oglje gasijo, kakor hitro kdo začuti, da ga je zlobni človek uročil ali začaral. Tudi v krščanskem zmislu se rabi peteri A (pentalfa), in sicer na grobnih spomenikih. Kdor pride na novo pokopališče poleg šmartinske cerkve pri Kranju, zapazi spominsko ploščo Filipa Trpina (1654—1683). Spominsko ploščo so prenesli s starega pokopališča poleg savskega mosta na novo. Okoli pentalfe stoje v krogu sledeče besede: Sig net Me Penta L P H A T W beatissima Mater (t. j. zaznamena naj me tvoj peteri A, preblažena Mati). (Podčrtane črke so večje nego druge, vse pa je pisano z latinskimi velikimi črkami.) *
Zapišem naj še, kar mi je starček Podrobar s Koprivnika pripovedoval kot malemu dečku o belih ženah v Triglavskih gorah. „Nekoč, ko sem bil še mlad", mi je pripovedoval starček, „sva nabirala s tovarišem „cijanove" korenine za konje na Prevalu proti Skednjevcu. Nasproti pride oče starega Jekljarja in nama pove to-le: Ravno tukaj smo nekoč počivali, ko smo bili prišli s planine Jezerca, pa megla se je vela proti Vršacu. V teh le čereh proti grebenu se pasejo in najokusnejša zelišča prigrizujejo prav lepi, skoraj beli gamsi. Pričnemo ukati in kamenje metati, pa gamsi niso nič kaj bojazljivi. V tem pa prideta okoli grebena proti nam dve lepi beli ženi. Zaviti sta v tančico. Oči se jima kar iskre. Takoj si domislimo, da sta beli ženi - „rojenici". Vprašamo ju, kam gresta, pa sta le z glavo zmajevali. Eden izmed nas pomoli proti njima okovano palico, pa ji takoj zlomita „štekelj", železno konico. Zdaj nas izpreleti groza, ker se tako bleščita in nam grozita, pa jo uderemo proti Mišeljemu vrhu. Za nami pa treska in grmi, da si ne upamo veliko nazaj pogledavati proti Prevalu. Več let nihče ne gnal past živine gori spričo bojazni pred belimi ženami. Planšarji smo se vsi bali.
- Hvala lepa g. nadučitelj u Fr. Rojini za gornji prepis.
Med nami je bil tudi Tonej Korošec, tisti, katerega je drugo leto potem ubila strela na vrhu Triglava. Neki inženir * ga je spravil s sabo na Triglav in pa Orjakovega iz Podjelja. Njegov brat Gašper Korošec je pa utonil v Blejskem jezeru, ko je peljal oglje s konjem po ledu. Led je bil pri kraju že krhek in se je udri ter potopil oglarja s konjem vred. Dobili so ga šele v nekaj dneh. To so vriščale majarice in majarji na Velem polju, ko jim je inženir zjutraj naznanil, kaj se je pripetilo po noči na Triglavu! ** Pripravljene s pomivalkami in žehtarji so podile planšarice prestrašeno bežečega inženirja celo na Malo polje. Ondi pa so že zvedavo gledale majarice izpod „Mišeljega vrha", kaj tuj človek tako beži, in so mu tudi pripomogle do nadaljnega bega proti planini „Vrtači" in dalje v Bohinj doli".
Tudi naju je že izpreletala groza od tega, kar nama je pravil stari Jekljar, in nisva več ondi iskala „cijana". Toliko sem si ohranil v spominu še izza mladih let. Žal, da se nisem potrudil kot dijak, da bi bil kaj več poizvedel o belih ženah rojenicah. Čul sem tudi že pripovedovati o „Zlatorogu", zlasti o čudotvorni „triglavski roži", vendar ni bilo nič celotnega. Če po naključju naletim na kaj dovršenega, objavim, da se spozna poezija in domišljija planšarjev Bohinjcev pod Triglavom in da se ne bo vedno le poudarjalo, da je pravljica o Zlatorogu le v Trenti doma.