Čarovnica s Karneka

Čarovnica s Karneka. Povest iz srednjega veka Josip Ogrinec

Izdano:	Zora št. 14–19, 1872
Viri:	dLib 14, 15, 16, 17, 18, 19
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Tik prijaznega mestica Kamnika stoji čolnasta gora, Brgantova po imenu. Vrhu nje štrli iz okrog in okrog zaraščenega lesovja siva razvalina. Zdi se, da ta mutasti ostanek iz davno že preteklih, v mračno meglino nam zakritih časov, preti še dandenes meščanom, če prav je časov zob do malega že zglodal in skrušil ga v prah in pepel. In človek, ko dospe med samotno-za-puščeno ozidje ter premišljuje, kakó te črnomarogaste stene, da-si že toliko, toliko časa podvržene kateremukoli vremenskemu razsaju, vendar popolnemu poginu še zmeraj kljubujejo, živo pričevaje, da naših preddedov tlačanske roke so znašale za ték ino vek — ko premišlja vse to, polasti se ga morda nehoté neka sveta groza, in spominjaje se óne preteklosti, ko se je na mestu le-te ogromne groblje še veličast dvigala v ozračje, slika si v živih podobah reči, ki so utegnile ondi gori biti in goditi se kedaj, ali nikoli. — Na prostoru splošnega razdejanja, kamor bi se nekedanjih duhovi shajali in šepetali si v nočni tišini, vidi na enkrat gizdavo poslopje, močno, nepristopno trdnjavo, na kateri biva tuj, nemški graščak, ki brezvestno zatira slovenskega kmeta, tlačana svojega, ter se preširno posmehuje njegovemu pravičnemu srdu in groženju. Mesto posameznih, narušenih sten, na katerih zdaj mačjeglavi sovnjak o polnoči tožno skovika po zgrešeni samici, gleda temno zagorele stolpove, iz katerih čuvajev rog zamolklo doni v nižavo, kadar kak protivnik preži kje v obližji. Tod, preko peščenega tlaka, iz katerega dandenašnji krčevito poganja drenova trš, predstavlja si zalo okrašene stanice, prostorne dvorane in hrame, obložene z raznovrstnim bogastvom. Tam, kjer se požrešna orla kavsata za oropano mrho — plemenitih vitezov dragocene gostije; njih divje rajanje ondi, koder zdaj burja prosto vihra s prahom ter ovijaje se okolo robatega zidovja cvili, sika in neznano buči. In res, kaj velja, da se je nekedaj mehkužil graščak, da si je postiljala grajska gospodična tamkaj, kjer posehmal pisani gad leže strupeno zalego?

Vendar, to je res le negotova domišljija, katero bi si častiti bralec utegnil z resnejo in primernejo nadomestiti. Naj bode tù raje omenjeno, kaj kranjski letopisec Valvazor znamenitega in zanesljivega sporoča o nekedanjem, tamošnjem gradu, poprej „Karnek“, dandenašnji „stari grad“ po imenu. Pravi, da Ortenburški grofje so dali sezidati ga v dvanajstem stoletji, in našteva nekatere slovite rodbine, ki so potem prebivale v njem. Posledni Karnečan pak je bil Ahec s Turna. Ko mu je strela tam gori ubila hčer, preselil se je bil z nemilega mu kraja v Kamnik; vendar pak je še zmerom z bornimi tvarinami preskrbljeval zapuščeni grad, dokler se mu 1670. leta pogrezne ostrešje. — Pa tudi ljudstvo si še marsikaj pripoveduje o starem gradu. Tako, na primer, kaže obok, pod katerim bi bila mogočna, železna vrata vrazila; drugej na poli zasuto jamo, pa pravi: „To je bila podzemska ječa. Kdor je bil pahnen tje noter, ta ni nikedar več videl belega dne. Jedila so se mu s pepelom potrošena spuščala po vrvi, dokler je revno pojél od glada in smrada! Temán berlog, dober streljaj od zidovja, jim je nekedanje skrivno izhodišče iz grada. Skozi taisti róv bi bili Karnečanje vtekali, ako bi jim bila skrajna nevarnost zažugala. Da, pa se več! Pripovedujejo tudi nenavadne dogodke sklepaje jih s Karnekom, kakor je v poglavitni črti podajajo nasledne vrstice.

II.

Bil je eden tistih prijetnih popoldnevov pomladanskih, ki svojim cvetjem in duhom tako dobrodejno blažijo človeka v srce. Solnce že sprekoma sije v grad Karnek, in stekla žareče odsevajo. Ob oknu, s katerega je lep, prostran razgled dol na Kamnik, sloni graščakova hči. Dekle je še detinsko mična, pa zdi se, da tudi nežnega devištva sladke slutnje in želje že objemajo nje mlade ude. Ljubeznjivo glavico opira v dlan do komolca gole, snežno-bele desnice. Krotek mir jej počiva na zalo cvetočih licih, dokazovaje, da še nikakoršnja bridkost ni ranila nje srca. Lehka sapica jej dihlja v plave lasice in si igra ž njimi, prijazno dvigaje jih z gladkih sencev. O nedolžna, presrečna Ida! Ali želi kaj, ali hrepeni po čem? Mirna, zadovoljna duša se jej le otroško vesela raduje nad svitlim, črešnjevim cvetjem, katero lehan vetrič raztresa povprek ravno ozelenelega drevja. Šestnajstkrat je že videla, kakó hitro, hitro mine zali cvet, ki ga rodeva rajska pomlad, pa nobenkrat jej še ni prišlo na misel, da kakor to cvetje, razbeži mladosti cvet, razpršé se pomladne sanje v človeškem življenji!

Blizu pod oknom stoji staro kostanjevo drevo, slonéč z debelo vejo na graščinsko steno. Tjekaj, kjer se je bila mladika rogovilasto precepila, nanesla si je ščiukovska družinica gnjezdo. Kar je bila Ida zagledala ga, bila jej je sprevelika radost opazovati, kako véselo in skrbno stara dva od zgodnega jutra do poznega večera obletavata zakonsko posteljico pa pitata drobne gojenčke! Glej, ravno je samica priletela s krivečo se gosenico v kljunu! Pol godni mladiči spoznavši takoj svojo mater, vsi ob enem dvignejo glavice kvišku in široko zazijajo. V tistem hipu zviškoma sokol šine nad nje, stegne ostre kremplje po njih, pa predno ugrabi katerega — njega zadene pušica od nekod, da se mrtev prekucne na zemljo. Ida, ki je ravno otevrej vskliknila in zgenila z ročico, pač, da bi preplašila kruto grabežljivko, oveseli se srčno tega nenadnega spremena. Kdo neki je tisti, ki je rešil ljube živalice v skrajni nevarnosti in s tem tudi njej tolikanj ustregel? Radovedna se nekoliko nagne čez okno, da bi videla. Res zagleda človeka, ki ravno pobira takò dobro pogodeni plen. Petelinovo pero se mu guglja na klobuci, izpod katerega mu gosti, rujavi kodri visijo na rame. Lovsko obleko ima lično in dragoceno: mora kacega veljavnega kamniškega meščana sin biti. Ko se lovec zopet vskloni po konci, in potem tudi ozre na drevo, kjer stara tiča zdaj vsa srečna činkljata in s perotnicami božata svoje male ljubljenčeke, razloči dekle, kakó čvrst korenjak je ta mladenič, kateremu zahvaljevati se jej srce veleva. Zgolj detinska malosrčnost jo ovira, da si ne upa nagovoriti nepoznanega človeka, vendar se nemirno zgane tam gori, da njen gibljaj prec obrne mladeničevo oko na okno. Ida mu kar nehoté prijazno nakima, potem pa se urno skrije v stanico, sramovaje se pred radovedno ozirajočim se lovcem. Bojazljivo se stiska v zakraj, sope po malo in tenko sluša, dokler več ne čuje korakati oddaljajočega se mladeniča. Tedaj skrivaj pogleda dol, ker enkrat bi vendar še rada videla ga. In vidi ga, ozirajočega se nazaj, na ravnost proti oknu. Ida se vdrugič umakne in čez dàlje zopet pogleda venkaj. Zdaj, ko je bil lovec že izginel, pogumno obsloni na oknu želéč si ga nazaj, ker se jej dozdeva, da mu je velika dolžnica, pa, da bi se mu posehmal v pričo lehko zahvaljevala.

Mladi lovec je kmalu prešel z grajskega obližja ter se napotil navzdol po spolzli stezici, držeči v znožje Brgantove gore in od tod v mesto. Stopaje mimo previseče, pečevnjate strmine nenadoma čuje znan glas:

„Ho-hoj, Kocijan! kam pa tako brž?“

Lovec se ozre in ugleda svojega znanca Petáca, ležečega po mahovitih tleh. Voščéč mu dober večer povabi ga soboj, rekoč:

„Mrači se. Dej, vstani, greva skupaj, da domú prideva pred nočjo.“

„Alo pa, vsi trije! Po konci, Tiktak! saj si že odpočil si!“ rekši podreza svojega tovariša poleg v resji.

Poslednjega ni bil opazil Kocijan, in zdaj, ko nenadoma izvé o njegovi pričujočnosti, prihaja mu nekako tesno v nedrih. Tiktak namreč bil je že na oči precej nenavadna prikazen. Visoka, koščena rast, dolgoličen, mršav in resasto poraščen obraz, goste, staknene, črno-čopaste obrvi, hude, mačje oči in dolge, rujave mustače kraj širokih nosnic: to vse na eni osobi, pokriti z uhlasto kučmo in zaviti v temno, dopetačo plahto — bil je Tiktak. Ker se je stanovitno ogibal meščanov in najraje samotaril po hostah, šla je pri tedanjih Kamničanih čudna govorica o njem. Nekateri so trdili, da zalázuje čarovnice (coprnice), ter da jim tudi vhaja čez mejo; nekateri, da je kos marsikaterim, nadzemskim duhovom in kakoršnimkoli urokom; nekateri celo, da se brati samim peklenskim hudičem; vsem pak je bil velik vedež, do katerega se jih je mnogo zaupno obračalo iskaje pri njem pomoči zoper neštevilne posvetne križe in težave. In koder je Tiktak mimo hodil, povsod so otroci s pota begali pred njim, in stare babe v gručah stikale glave za njim.

Ko Kocijan tedaj vidi, da se mu tudi le-ta malo prijetni gost pridružuje, poseže vsaj po širjih koracih, da bi kar najdalje imel ga za petami.

„Grum ti preklican!“ shudi se v sredi koračeči Petac potoma spoteknivši se ob korenino. „Glej, pa sem zopet ves božji dan krivorepil po gori in Pijavšnjeku, pa za nič!“

„Vidiš, jaz pa prazen ne hodim!“ pravi Kocijan kazaje mu sokola.

„Saj res; ali kje še je tebe počakal tisti srakoper?“ vpraša Petac zaničljivo.

„Sokol je, sokol!“ poudarja žaljeni Kocijan, in pristavi: „In pa le ti poskusi, kakó le-ta skobja žival čaka človeka. Dobro, dobro sem moral pomeriti, da sem zbil ga z visocega kostanja, ko je ravno grabil po mladih ščinkovcih. Grajska gospodična mi je še prikimala na tako posrečje.“

„Kaj — grajska gospodična? Nù, ima že tebe raje mimo mene! Sveti Ponkrac, moj patron, naj mi ne pomaga v nebesa, če se prav zavoljo nje ne vračam tako prazen in gol!“ trdi čmrni Petac.

„I, kakò nje dolžiš tega?“ vpraša živo Kocijan.

„Kakó? Kakor vsi drugi, ki ti vedó in po mestu govoré, da Ida, ta graščakova hči — je čarovnica!“

„Ona — čarovnica?“ ponovi Kocijan in strmi. Čez nekaj dvoméč méni: „Ali pa to krivičenje ni hudobno natolcevanje?“

„Kaj, natolcevanje praviš ti? Kar ljudje veliko govoré, bilo je od nekedaj rado res, pa je še zdaj. In, če pomislim, da meni pa menda tudi vsakemu drugemu vse navskriž in narobe gre, pa naj rečem, če ti ni kacega gruma kje?“

„Da, marsikaj se marsikomu ne izteka po volji, pa zakaj? Če prav so temu krive kàj tudi čarovnice — moraš ti vedeti, da teh se dandenes ne manjka nikjer! Na Idi pa jaz ne nahajam tistih znamenj, da bi dejal“ —

„Ho, ho ho!“ zakrohoče se Petac in obračevaje se proti zadaj bodečemu tovarišu méni: „No, je že oslepila in urekla tudi tega, da se tako spakovo poteza za njo; je ga, je, jeli Tiktak?“

Tiktak zamolklo zamrmra kletev, ne reče pa nič; Petac pa nekaj hitreje postopivši za urnim kažipotom začne:

„Čakaj, Čakaj, ti Mavrinov: naj ti jaz povem eno svojo — boš videl! Dve leti se ženim že in ženim, in vse je potem, da bi moja Pocinka bila Petaška — pa ni! Ravno narobe! Bolj ko pritiskam za njo, dàlj sva vsaksebi! Kako je to? Jeli, pa nihče ne vtiče nekaj med naju?“

„Lehko; ali zato ti vendar ne gre dolžit Ide —“

„I molči, da jaz izgovorim svojo! Je, je ona čarovnica, in še najzrelejih ena, da veš ti prismoda! No, kar se je ta spačja nemarost ozelenila na Karneku, stera nam toča strnino leto za letom; stari pa trdé, da vès čas popred ni palo toliko peska. In od kod ti huda ura vselej prihaja? Ali si brljav, da ne vidiš, da oblak se vsakrat zgosti in počrni ravno nad Karnekom, da ravno nad gradom se bliska, grmi in rožlja v megli, kakor bi sam zlodej iz spodnjega kraja migal z rogmi in škripal zobmi? In, zakaj mi je strela lansko jesen razklala hruško sedmerimi vrhovi — zakaj? Zato, ker sem bil pred ta dan do dobrega proklel vso čarovno zalego, ki mi je s pišem in vrišem plesala in vihrala po strehi — zato, če hočeš, da veš! A za tisto drevo naj bi ti že bilo — da bi se le ne bil še tisti dan prvikrat skregal s svojo Pocinko, ki zdaj še denes ta dan nič kaj ne mara za mé! Zdaj mi pa reci, če to niso reči, ki v oči drezajo človeka?“

„Sodiš lehko“, ugovori previdni Kocijan.

„Toda vse to še ni nič“, nadaljuje Petac, „ko bi še nekaj ne bilo. Le čakaj! Lani, o veliki žetvi ti je zrela strn že težko tehtala v razore. Jaz ometem prazne predale in takrat ti tudi zmečkam dva križasta pajka, ko še nisem vedel, da čarovnice pasó tudi tisto golazen! Kar, na večer tistega dné — pripodi se ti črn oblak izza Karneka in na pomižaj se ti toča na vse križe božje vsiplje iž njega. Jaz reva, vlečem ti orodje pod milo nebo, mečem in obračam ga napek, to z ostrino navzgor, to z rogoviljo, češ, da preženem čarovnega vraga. He, boš ga! Ko je bil do zadnje bili stri polje, miroval je sam od sebe. Tedaj pa hitim k bolni materi v hram, sporočit jim neznano gorje. Ali groza, kaj menita?! Že so pojemali, život jim otrpnil, ali desni kazalec jim še krčil se in meril na ravnost tù gor proti gradu-le. In kar mi ranjce jezik ni mogel več praviti, to sem bral v njih steklenih očeh, in sem bral: da vsa ta nesreča nam vzhaja iz Karneka! O ranjca mati moja — zdaj se že gori sveté! — to so si umeli na čarovnice drugač bolje, kakor jaz in ti pa se kak drug tak; umeli so si, umeli vselej, zlasti pa umiraje! Nikoli ne pozabim, kaj so mi bili rekli ondaj, ko se je ta grajska spaka izlegla tù gori. Dejali so: „Ponkrec, vešča, kadar zaleže zarod, sama pogine“ — Idi pak je mati umrla na njenem porodu, veš! In meniš ti, da Trebuščak, njen stari, da ne vé, kako spakedrijo ti goji? Dobro! Zató jo pa takó skriva pred svetom, in zato, da bi ne poiskali je pri njem, ko nam nalašč prizadeva toliko škode po njej. A kaj bi le pravil ti? Vprašaj, noben pameten ti drugač ne poreče!“

Petac omolkne ponosno nadejaje se, da je prepričal svojega ugovarjalca, ki pač nekaj potrt na duhu, vendar pa nepreverjen in izdajaje svoj bridki dvom pravi:

„Naj ti vse to le bode tako, ali tako, jaz pa Trebusšakove hčeri ne dolžim hudega. Imel sem že nekolikrat priliko videti jo od blizu. Kakó bi ta krotki, ta ljubi otročaj mogel biti že grda, nevoščljiva čarovnica!? To ti naj verjame, kdor hoče — jaz ne!“

„Ha, ha! vidiš, da je nemarost res že urekla te! Da, da, kratkoliena in brhka je ta zel spačja, to je. Oni dan, ko sem gledal jo od strani, zdela se mi je skoraj gorja mimo Pocinke. No, pa je tudi čarovnica že zdaj večja, kakor bo moja — če bo kedaj moja, — pri svojih devetdesetih letih, če jih učaka. Toda, jaz pa nisem tak ti bedak, da bi spotikal se nad njenim gladkim obnosjem, nikàr da bi zazijaval se vá-njo, kakor ti, prismoda ti prismojena — Mavrinov sèm ali pa tje! Ne, ne! jaz še le pravim: ta žival golobinja — pa ni golobica, je skobec, ki ima kremplje, ki ima kljun zavihan in ki kavsa. Pa kavsala nas bo in skobela, dokler jej ne zavišemo kljuna, tistega krivega! O, pa saj to tudi njej ne odide! Moramo jej posvetiti, kakor vsaki drugi taki!“

„Petác, to ti pravim — “

„Hm kuga, bi trgal se za hudiča!“ zahršči Tiktak, ki je dozdaj ves čas molčé poslušal prepiranje. Kocijanu pripravljen ugovor zmedli na jeziku, čudni vedež pa začne modrovati:

„Nečem tajiti, da imam opaženo, koliko zvezd je na mali pédi neba, koliko grč v nebeških vratih, koliko brazd pod sterniščem zlati potoki tekò; ali to je zopet vsa druga — pečati se s čarovnim oneganjem! — Na jesen, ko se žabe začnó zalivati v blato, ko navratič otresa seme, tačas bo ravno sedemnajst let, ko sem necega dné po tem lesu iskal divjine za sedmino po ranjcem Koposci — je tudi toliko storil na tem svetu, da gori ne bo posejal za vrati! Od jutra do večera begam in peham tod okrog, iztaknem vsak brlog, preskakam grm in strm, in vendar na vse zadnje nimam ne perja ni dlake. Prazen pa nečem domu! Truden se poravnam na tla poleg debele peči, dober poskok od grajskega ozidja. Pód-se napulim mahú, da bi na mehkejšem počival. Hočem zadremati, pa kar ne! Nekaj mi šine v glavo. Planem po konci, izrujem čop suhega resja, okrešem ognja, nažgem. Pri svečavi na drobno prebrskam ležišče, premencam od zglavja do znožja, ako bi v njem bila kaka taka korenina? Nobene! Poležem nazaj, križem sklenene roke dém pod butico in gledam navkvišku. Vedel sem pa že dobro, da nekdo uganja uroke z menoj! Kar, na tisto zijalo goreča svetinja strupeno priberlizga mimo mene, žvižgaje, kakor peklenšček, če ga na prste pokličeš po večernem zvonenji. Začnem duhtati, kakova kuga, da ravno to noč vès čarovni hudelj preži ná-me. In spomnim se, kaj mi je bila botra zažugala leto popred, ko sem o grmenji na razpotji, kjer trije studenci križem izvirajo, pazil v tistem vodotoči, da sem videl, kako se čarovna spakedrija zbira v oblačili. Napovedovala mi je rekoč: Čarovnice se gotovo maščujejo nad onim, ki se vtiče v njihove skrivnosti. — Prokleto revno maščevanje! dejal sem si; kar, na tiste besede — se strese grad Karnek, zmaje se vsa Bergantova gora, in okolo in okolo mene, nad menoj, pod menoj drdra in buči, kakor bi gore letele na kupe. In celo v góri prav pod grajskim temeljem, notri pa stvar bunkne ob stvar pa čuje se vik in krik človeških glasov tikoma za steno ob mojem ležišči. Jaz hočem, da hlastno rinem po konci; ali na enkrat se neki črn mrak, kakor môra, vleže na mé, in kaj potlej — tega ne vem! Vsega raztrganega in potolčenega, kakor bi bil pretepal se samim hudičem, našli so me druizega dne in pobrali doli na bistričnem produ. Kako sem se doprikotal tje doli, tega ni nobena človeška glava ugenila. Pozneje pa sem izvedel, da tisto noč je graščakinja povila otroka in umrla.“

Tiktakova neznana pripoved tolikanj pretrese oba poslušalca, da iz prva nobeden ne črhne nobene, in nekaj časa na to le popotnih hoja moti večerno tišino. Petác je prvi, ki potem na tihoma reče:

„No, ti Kocijan! Jeli, miši so gomazele v notranji gori? Prismoda! Čarovna zalega ti je, ki noruje tù notri. In, naj se ta skalna lupina enkrat le razpoči — to ti bo čarovna nemarast vrela na dan, kakor roječe bčele iz ula. In tačas bodo ubogi ljudje tudi skušali, kaj se pravi človeško gorjé! No, pa do tačas, — bog vé kje že sem ti jaz in Pocinka!“

Med tem trijaci dospó v znožje gore. Peác, prisvojevaje si dobitek pravde in nanašajo se na svojega privrženca na strani, bije ponosno s podplati ob tla, da vsevprek majuik leti. Tiktaka se grdo spačeni obraz kremži na hudoben posmeh, česar pa nihče ni videl v mraku. Le Kocijan se bori z bridkimi dvomi. Da-si se mu onih dveh neznani navodi dozdevajo tehtni, vendar mu neki notranji glas ne pripušča, da bi jima pritezal z dobro vestjo. In bolj ko premišljuje, kak grozni sum njegova protivnika valita na dekle, kateri je pred kratkim videl v ljubeznjivi, nedolžni obrazec, huje se mu srce vzdiguje na nju. Ne more se torej premagati, da bi, ločéč se, skoraj grozeč jima ne rekel:

„Le čakajta! jaz pa sam hočem resnici v oči; potlej naj pa varuje se, kdor Ido pripravlja ob dobro ime!“

„Kaj? kako se ustiš, ti mlečnik, ti, ki še ne veš, kaj so čarovnice — da varovati se jih mora!“ vpije Petác za odhajajočim Kocijanom.

„Le pusti, kar pusti ga, ker ni vreden, mu privoščaš besedo. Jaz hočem skrbeti, da mu bodo njegove marnje presedale!“ tolaži in žuga Tiktak.

„No, to pa povem, moji Pocinki povem, katero ima Mavrinov! Saj jo ima — poznam človeka; pa če tudi je nima, povem ji pa le : naj potlej še kater drug Kamničan izvé, za kakšne ljudi se poteza ta mladi Mavrin!“

„Petác, nič — kar tiho bodi in pa molči: za to ti svoj delež ne odide, jaz rečem! Zakaj, utegnem te še dobro rabiti kedaj, opominja Tiktak in obeta Petacu.

„No, pa molčim, saj lehko. Če me Pocinka popraša kàj, pa porečem, da nič ne vem, jeli, pa bo“.

Pomenkovaje se to, prikoračita do bistričiue struge. Petác se čez brv napoti v mesto, Tiktak pak se kakor temna senca v mraku povleče ob Bistrici do tako zvanega „črnega Jošta“, ki je samotno krčmaril „pod goró.“

III.

Svoje dni — pripovedujejo — bival je na Karneku sila glasovit graščak. Izmed treh reči, da je njegovo ime slulo do devetega sela, bila je prva: preveliko bogastvo njegovo. Če se je namreč oziral dol z vrtoglave višave, gledal je zelene gorice in temne dole, prostrano polje in pasovne ledine: pa vse to je bilo njegovo. Zraven tega je na prste prešteval svoje gradove po sosednih deželah, zlato in srebro pa meril na mernike.

Drugo, radi česar so njegovi podložni spoštljivo jemali ga v misel, bili sta njegova očetovska ljubezen in blagodušnost do njih. Nasproti svojim vrstnikom, ki so neusmiljeno oderali kmeta, tlačana svojega, bil je on menda edini, ki je v svoji svesti si trdobe kmečkega stanú jemal le toliko, kolikor je vsakdo lehko pogrešal. Zatoraj so povsod radi spoznavali ga za svojega gospodarja, ter ljubili ga in blagoslovili.

Malo menj, ko to dvoje, slul pak je tudi zavoljo svoje sredotelesne obilnosti. Bil je namreč človek majhne rasti, trebuha pa tako raznesenega, da so po tem sploh imenovali ga Trebušaka. Neokreten, kakor je bil zavoljo tega, zapuščal je le redkokrat priljubljeni grad Karnek in lepo pa prijetno površje okoli njega. Malokedaj, kedar je imel kak poseben opravek pri svojih bližnjih sosedih, Kamničanih, dajal se je prevažati v slanjači, ker tako se mu je najbolje zlajšala in skrajšala pot do meščanov. Dvanajst odbranih, čvrstih korenjakov je vsakokrat nosilo ga s strme gore navzdol in ravno toliko jih ž njim so pihalo nazaj gor. In ta težavni posel se nikomur ni silil, ampak mladeniči kamniški so le skušali se med seboj, kdo pojde pod Trebušakovo sedlo. Graščak pa vredno spoznavaje in ceneč to njihovo udanost, odpnsti zatoraj vsakošno davščino vsem meščanom.

Te, tako prijateljske razmere med Trebušakom in njegovimi najbližnimi podložniki storé, da je Trebušak dovolj srečen, zmerom vedrega duha, ter da toliko manj čuti nadlego svoje telesne preobilnosti, katera bi mu bila sicer utegnila greniti življenje. Da pa še menj pomara za to, temu vzrok je Ida, edino dete njegovo. Posle o prvem porodu umrle mu žene je živel in skrbel skoraj le za-njo. Živeti ga je veselilo zlasti le zavoljo nje, ki mu je bila vrhunec vse sreče na zemlji. Varuje jo toraj, kakor bunčico lastnega očesa. Najraji sam, kot najzanesljiveji varuh čuje pri nji, in pogovarja se ž njo. Po tem je tudi njegova očetovska skrb zá-njo. Brž namreč, ko deklica toliko odraste, da se ji jame duh razvijati, izbere ji po tedanji šegi njegovih vrstnikov dušnega gojitelja, patra Lazara, iz bližnega samostana. Ta mu je bil že od nekedaj mil prijatelj in osebni svetovalec v marsičem, torej mož vreden popolnega zaupanja.

Tako prihaja mlada Idica dan na dan lepša na duši in na telesu, gojitelju, kakor očetu na preveliko srečo, katero on daleč od posvetnega hrupa tih in miren vživa zraven nje.

Vendar, kaj in dokle pač je pozemska sreča človeku ?

Blizo sto let pred tem je bila neka pravda vnela resnoben razpor med Kamničani in slovito dedino Gallenberško. Prepirajoči stranki se dalj časa pikato med seboj, na zadnje pa se Nikolaj Gallenbeig oboroži in pridruživši si tropo privržencev ter posluževaje se tedanjega načela: „kdor jačji, ta tlači“, prijaše v Kamnik, polasti se šiloma najzopernejega mu protivnika, sodnika mestnega, odpelje ga saboj pa nekaj let obdrži v zaporu. Meščan Habakuk, ki je pri ti priliki hrabro zaslanjal svojega soseda, obležal je na mestu mrtev^[1].

Taka surova silovitost tolikanj huje podkuri poprejšnjo razdražbo. Dosle so Kamničanje črtili samo Gallenbergovce, posle začnó pisano gledati pa tudi njihove sorodnike, Karnečane, ki so bili ravno kmalu po tisti dogodbi pridobili ta grad v svojo last. Vendar se sčasoma to sovražtvo zopet bolj in bolj poleže, zlasti pak za blagodušnega Trebušaka. Tačas se razun dveh oseb že nobeden drug meščan ni spominjal, kaj je bilo. Prvi Eražem Mavrin, mestni glavar in vnuk tistega sodnika, nad katerim se je bil omenjeni plemenitaš svoje dni tako zelo pregrešil! Njemu ni še zastarela njegova zadolžitev. Vselej, kedarkoli se je domišljal, koliko sramoto in krivico je trpel njegov ded, vrela mu je kri v glavo. In kolikor srečneja je videl zdanja Karnečana, Trebušaka in hčer, toliko huje je hlepel, kako bi se znesel in svoje nevoščljivo srce ohladil nad njima. Ali kako? Da mu odkloni podložnih prijaznost, ter tako izpodnese njegovo blagostanje, to se mu zdi nedosegljivo: bili so mu preveč udani! Ali kako drugač vendar vresničiti svoje naklepe? Ta uganka mu noč in dan greje in beli glavo.

Preduhtovaje to naleti Mavrin necega poznega večera na Tiktaka. Pri vrču vina se njun pogovor zvrsti že o marsičem, ko beseda nanese tudi na graščaka Trebušaka. In tu mestni glavar kmalu spozna, da tudi temu, njegovemu novemu znancu gospodar na Karneku nič kaj ni v čislih, da, iz daljnega moževanja celo posname, da Tiktaku je Trebušak še prav prav gorak! In ko potem živo povpraša po vzroku, izvé na svoje največe veselje, da ta čudni mož, ki njemu tako zelo po srci govori v marsičem, je pa potomec onega Habakuka, ki je bil po tistih Gallenbergovcih pretrpel krivico še večo od njegovega deda. Mavrin od zgolj radosti ne vé kaj početi, da je našel tacega človeka! Ne more si kaj, da bi tudi on temu ne razodel: kakó in koliko da je tudi njemu do Trebušaka, ter zakaj to? Po tem začne strastno šibati in udrihati po graščaku in njegovem zarodu, k čemur mu Tiktak navdušeno pribija. To ga na zadnje tolikanj izpodbode, da mu po malih ovinkih zaupa svoje skrivne, zagatne želje.

„Ali kakó bi človek le prišel mu v živo?“ praša strastno Mavrin vpiraje svitle oči svojemu tovarišu v resasti obraz.

„Mala skrb! zavoljo tega sem jaz davno storil že zdatno stopinjo“, odgovori prevzetno Tiktak.

„Kaj res?“ čudi se glavar in oči se mu žaré. In pomeknivši se bliže tje k njemu pa natočivši mu kozarec do vrha začne ga sladko nagovarjati:

„Dej, meni brez skrbi poveš, kakó si ti tako možko izduhtal to reč?“

„Tako-le: našim meščanom je prokleto še živo v spominu, kaj so že iskušali, pa kaj jim je toraj še pričakovati po teh tujih, nemških, krvopivnih klôpih, ki se po vrhi slovenskih gričev in goric nasajajo v nepristopnih stavbah, da nas tako brezskrbneje deró do nazega, in nas bodo! To se jim še in še zabiča s pristavkom, da ta Karnečan nas nekaj boža le zató, da bo njega naslednik toliko huje drl nam jermena raz stegen. Pa še nekaj. Ljud je lehkoveren in poln praznih vraž. Jaz sprožim: grajščakova hči je čarovnica, in videli bodete, kako se bodo potlej spogledovali s Trebušakom!“

Mavrin strmi, kakor zamaknen. Sodil je bil namreč tega človeka doslej takó, kakor meščanje sploh; zdel se mu je čudna, nerazvozljiva uganka. Ali pri ti priči razvidi, kakó popolnem se je motil o njem! Zdaj na enkrat spozna, da Tiktak je le premeden človek, da kmalu ne tacega! In jame se mu na vso dušo priverjati, da tako modre pa prebrisane glave nima celi Kamnik, niti je ni tri dni hodá na okoli.

„Le stojte!“ nadaljuje poprejšnji ravno dušno, kakor da mu ni bogvé koliko na tovariševi hvali. „Pa jaz samo s tem nisem še pobotan s Trebušakom, in mislim, da tudi vi ne, ka-li?“

Ker po seh mal Mavrin le prikimuje le odmajuje Tiktaku, na katero plat namreč se njegova beseda bolje nalega, pové le-ta brž na vsa usta, kam méri, rekoč:

Kedar Kamnik začne režati gor v Karnek, pojdem, pa njega ali njo ali pa oba dva potipam za goltanec. Ali vsaj eden — eden pa mora pojéti, prokleto bodi!“

„Mora, če vse ne vem kaj! “ pritegne Mavrin in pristavi podpihovaje ga:

„Kaj tvoj ranjki Habakuk pak je moral umreti, in moj ded moral trpeti tako krivico! — Samo, kako-le bi ti tem vragom prišel v okom, brez svoje škode in nevarnosti, to?“

„Nič se ne bojte! Že vam spazim to kugo in pa zalezem, že! Sicer pa sem s to rečjo tudi že blizo pri kraji“.

Na to se mu izpové, kakó in po kateri poti misli, da utegne najročneje dognati po zdaj vzajemni natečaj, zagotovljaje mu, s koliko večini pogumom in veseljem se vrže zdaj na-nj, ko ž njim tudi še glavarju postreza. Po lem in po vsem se Tiktak tolikanj prikupi Mavrinu, da mu mora zatrdno obljubiti, da ga od zdaj za naprej prav pogostoma, pa kolikor mogoče skrivaj obišče; češ, saj mu ne bode zastonj, če dobro dovrši, do česar se je odmenil.

Nekaj dni po tem shodu na enkrat poči v mestu glas: Ida, Trebušakova hči, je čarovnica! Tistikrat zares sosebno babjeverno ljudstvo, ki je skoraj sleherni okršaj svoje posvetne sreče kar na vrat na nos pripisovalo zavidljivim čarovnicam, ter že komaj trpelo, da se mu s prstom pokaže kdo, na katerega bi zvračalo vso svojo sumnjo in togoto: popade le-to novico, kakor lačen pès oprežano kost. Nihče ne poprašnje, od kod? če je res, ali ni res? Vsak le navaja brez števila reči, ki mu pričajo, da Ida je res tista hudodelnica. Ker so nekateri pripovedovali, da tudi Tiktak sodi njo, vrjeli so vsi toliko trdneje. In proti Karneku, kamor so Kamničanje ravnokar blagoslovljaje obračali obraze, tjekaj gor je zdaj donelo preklinjevanje, neznano groženje, in vzdigale so se tudi že žugajoče pesti.

IV.

V tedanjem času je blizo devet čevljev visoka in šest debela ograda obdajala grad krog in krog; razen na zapadni strani, kjer je bil vtemeljen na pečevnato steno, moléčo navpik iz vrtoglavega prepada ter tako tù-tam že po svoji prvotni legi celo nepristopen. Znotraj ograde je po puščenem nekolikem prostoru rastlo sèm ter tje kako drevo. Trebuščak je mnogokrat in najraje pohajal tu notri, in tudi Ida je todi v varnem, senčnatem zavetji prebila večino vsacega prijaznega dneva.

Tako tudi necega dné graščakova hči že precej časa sedi pod košato lipo na dvoru. Naenkrat, kakor izrastel iz tal, stoji pred njo Pomèk, grajski spak^[2]. Ta je za svojega prvega gospodarja, mislečega, da pritlikovec je menj človek od vsacega druzega, prestajal marsikako bridko nadlogo; ali zdaj, dobro dva komolca visok, širokolic in po obrazu gosto kosmat možiček, bil je dosti zadovoljen s svojo osodo. Trebuščak namreč spoznavši, da neusmiljeno ravnanje z nekoliko še norčavim človečkom bila bi še toliko večja surovost, dal mu je na dobro voljo, da je mogel in smel, kamor bi mu drago bilo. Toda Pomèk je preveč ljubil svojega zdanjega gospoda, da bi hotel druzega si iskati. Razgrajal in burklaril je raje po svoji navadi vse vprek po dvorišči, vesel, če se mu je kdo hotel smejati. Ida, ki je zmerom iz srca pomilovala tega norčka, razgovarjala se je mnogo — mnogokrat ž njim za svoj kratek čas, ker tudi on se je vselej dobrikavo in postrežljivo obnašal proti njej. Le denes, tam pod znanim kostanjevim drevesom — kar molči in tako čudno zre v njo, da ona kar prestajati ne more njegovega trpkega pogleda. Nekaka groza jo spreletava in nehoté se domišlja, da grajščinski jemljejo njegovo količkaj nenavadno vedenje za dober ali slab pomen. V tistem trenotku se list z drevesa privrti in pade tik pred njega na tla. Pritlikovec obrne oči ná-nj, gleda ga zamišljen, potlej pobere. Vsklonivši se jame sukati ob peti ter tako od vseh strani obzirati rahlo vejevnato drevo. Na to iz nenadoma zažene neznan jék, da Idi po vseh udih mraz zašumi. Čez dalj si še le upa, da ga vpraša, zakaj pač počenja to? In spak se vrže na kolena pred njo, hiti božat njene nožice in obraz stiskat jej v krilo pri tleh. Potlej pogleda vá-njo, v vsakem očesu se mu debela solza zablišči, in s čudno otožnim glasom zajavka:

„Ah, ah! kmalu nobenega peresa več gori ne bo —“.

„Kaj bo — tačas?“ vpraša Ida malosrčno.

„Ah gospodičina! tačas tudi vas ne bo več — tù pod drevesom!“ Rekši to in stopivši izpred nje tje k deblu, vtikuje tisti list toliko časa za skorjo, dokler gori obvisi.

V tem Trebuščak mimo prikorači. Pomèk hitro popleše pred njim potlej poleže na trebuh hoteč tako poplaziti se do njega; ali graščak mu veli na noge.

„Kaj pa tebi, da se vidiš tako plašna!“ poprašuje skrbno hčer, ki se mu je bila brž pridružila.

„Oj, ta Pomèk!“

„Kaj ti je storil — kaj žalega?“

„O nič; pa denes mi je tako neznan! Kar bojim se ga“.

„Ne maraj za njegovo spakovanje in brbljanje, ko je reva norčav! Pojdi, stopiva malo venkaj na čisto. Dan je lep“.

Ida se vsa vesela napoti. Gresta proti grajskim vratom. Pomèk od daleč za njima, oteraje si s pestjo solze in milo pogledovaje za odhajajočima, dokler zgineta skozi vélika vrata. Pritlikovec se na bližnji kamen vsede v kobalj, in zelo tožljiv s komolcema podpre glavo.

Ida, da je le na cvetlični ledini, kmalu pozabi Pomkovih besedi, katere so bile v prvem trenutku hudo vznemerile jo. Vsa vesela pisane trate, trga dišeče, pomladanske rožice poleg pota in spleta si kitico. Polno radovednih vprašanj pojasnuje jej oče voljno in kratko. Tako dospeta do loga, kjer se Ida otroško še bojazljiva zopet oklene očetove roke.

Velikrat, kadar je prijazno vreme vabilo iz ozidja, zahajal je Trebuščak rad tù notri v mračni gozd, kjer so stoletne smreke in jelke molile svoje kosmate vrhove visoko v zračno podnebje; tù notri v hladno senco, katero so prijetne in zdrave dišave pojile dol z gostega hojevja. Saj tudi tú, kjer so le rujava in siva debla srečevala oko, kjer je kraljevala veličastna tišina, katere ni druzega motilo, kakor kaka veverica hlastno popraskajo gor po drevesi v svoje deveto gnjezdo, ali pa z daleč doneča kosova pesem: tudi v ti dobrodejni samoti se je Trebuščak vedno kratkočasil svojo ljubljeno hčerjo in čutil se srečnega.

Posledni solnčni žarki so Triglava zlatili snežene vrhove, ko sprehajalca prehodivši v polokrožji gozd stopita na drugi strani na plan.

Pri kraji tam, kjer se log stiče s tratino, zagleda dekle najlepšo cvetico, kakó jej ob razprezanem popji rosa žarí v večernem odsevu!

„Še to-le!“ vsklikne in se oddali po njo. Ravno počène in nastavi prstke ob upognjeno bil, ko v grmovji zraven nje zahrplje divja zver in hipoma strašen mrjasec plane proti njej. Ščetine se mu ježé na hrbtu, kleplje z zobmi ji grozéč. Razjarjenemu bele in krvave pene vró iz žrela.

Ida od straha in groze kar omedli, da se ne more genoti. V tistem neznanem hipu zalaja pes v obližji, rine nad zver in predno še Ida vé, kaj in kako, stoji mlad lovec na mestu pa pretéči zveri sulico zahode v prsi, da se zverne in poginjajoča rohni.

Resni junak ovije zdaj Idi okolo lepih, belih ramen ogrinjalo, katero jej je bilo zdrsnilo na tla; potlej utrga pa ono cvetico in jej ponudi jo — kakor da je bil videl, kakó bi jo rada! Ida se še le zdaj zopet popolnem zavé. V naglici in v preveliki vznemirjenosti vidi v tem človeku le resnega angelja iz smrtne nevarnosti, a brez premisleka poseže po poklonjeni dar. Ali zdaj, ko jo on prijazno tolažeč prime za roko in pelje k očetu, ki je sam sila oplašen hropel proti njima — zdaj si hiti domišljevati, kje in kedaj pač je vendar že videla tega mladeniča?

Lovec izročivši očetu hčer, hoče se zopet posloviti; ali ta, ki mu zmanjkuje dovolj in pristojnih besedi, s katerimi bi se gorečeje zahvalil za ravnokarno pomoč, ne pusti ga nikakor od sebe. Mora ž njima v grad.

Kocijan — ta namreč je zdaj obvaroval Trebuščakovo ljubo hčer — bil je edini potomec Eražma Mavrina. Oče je zelo ljubil svojega sina in skušal mu tudi vcepiti kali svojega duha, zlasti sovražtvo do Gallenberških sorodnikov na Karneku, katere je sam mrzil tako na vso moč! Vendar sinu se ni hotela nobena, najmanja sovražna čut do Karnečanov genoti v srci. Narobe! Kar je bil prvikrat videl ljubeznjivo Ido, in brž potem slišal, česa jo nekateri dolžé, jelo se mu je v srci buditi pravo pomilujoče sočutje do nje; in to toliko bolj, kolikor huje je črtil jo njegov oče ter sodil jo tamošnji svet.

Da, jel je po seh mal celo hrepeneti, kako bi Ido opravičil pred svetom. V ta namen je gledal, da se je seznanil in spoprijaznil s patrom Lazarom, o katerem je vedel, da je skoraj vsakdanji gost na Karneku. Vendar, takoj s početka nij še hotel temu razodeti svojih teženj in skrivnih željá; le, ko bi očitna nevarnost utegnila Idi zažugati; storil bi bil to, češ, da bi ta s svojo veljavnejo besedo pomagal tamkaj, kjer bi pešala njegova.

Drugo, kar si je Kocijan zategadelj ravno tako srčno želel, bilo je to, da, če le mogoče, seznani se tudi s Trebuščakom in Ido. Zatorej je odslé prav pogostoma zahajal na lov po vrhu Bergantove gore in zlasti v obližje gradú Karneka. In osodepolno naključje mu je denes postreglo, da je tako kmalu in popolnem dosegel te svoje najgorkeje želje.

Potoma v grad se Kocijan kar najsrečnejega šteje, da more prijazno povprašujočemu Trebuščaku med marsičem družim imenovati tudi svoje imé. Neprimerna večja radost pak ga obhaja, kadarkoli se ozre grajščaku na levo stran, poleg katere mu Ida stopa ter sem ter tje ljubo prijazno pogleduje ná-nj, kakor bi mu hotela povedati, kako hvaležna mu j e ! Ali, ko bi bil Idi še le videl v srce, bil bi izvedel, kako dobro, dobro se jej je zdelo, da ta, katerega si je pred malo dnevi tako gorko želela nazaj pod grajsko okno, spremlja pak jo v tem trenotki v grad, očetu kot mil prijatelj in gost, in njej kot rešitelj iz smrtne nevarnosti!

V sobi za mizo pri zlatih čašah bliščečega vina mora jima torej še enkrat pripovedovati, kako mu je sreča poslužila, da je tako naglo končal hudo, nevarno zver. In tù je videl kakó zvesto in s hvaležnima srcema poslušatelja pazita na vsako njegovih besedi, ter kako gorko in resnično se mu oba na zadnje še in še zahvaljujeta za njegovo resno pomoč, s katero je bil on sam vendar tako srečno rad Idi priskočil! In zdaj, ko iz oči v oči gleda to dekle, kateri svet podtikuje tako strašne reči, in zavoljo katere je on zadnji čas sèm prestajal toliko bridkega nemira — zdaj tudi spozna, da ljudje jo res po krivem dolžé. — Rajska nedolžnost, katero vidi tako ljubo sijati iz njenih oči, ta mu je poroštvo najboljše, da on se nikoli ni motil o njej, kakó je čista! O, kako rad bi bil zdaj tudi njej razodel to svoje prepričanje! ali kakó? Moral bi jej potlej tudi razkriti, česa jo dolži svet! Kako bi on pa mogel to? Ne, ne more!

Predno Kocijan zapusti svoja draga, nova prijatelja, mora Trebuščaku za trdno obljubiti, da po seh mal hoče ga prav pogostoma obiskati. O poslovu mora obema še seči v roko, in kakó srečen je pač, držaje nežno-belo ročico Idino v svoji!

Trda noč je že, ko stopi iz grajskih vrat; pa povzdignenega srca in neizrekljivo vesel denašnjega dneva napoti se po dobro znani stezi proti domu. Nekaj korakov od grada nenadno zarenči njegov pès. Kocijan se ozre. Zdi se mu, da se nekoliko pred njim nekaj, kakor podolgasta, črna senca umika, dokler kakor megla zgine v hosto. Slutnja mu pravi, da je videl Tiktaka, in kar znebiti se ne more te neprijetne misli, ki mu tako čudno stiska srce: češ, da ta človek mu bode enkrat še na nesrečo!

V.

Na izhodni strani Kamnika, tam „pod goro“, kakor še dandenašnji rekajo, stala je majhena hišica, umaknena takó pod gorsko previsečo pečino, da je ta kakor le naravna streha visela preko vsega poslopja po dolgoma. Tù je bila krčma pri „Črnem Joštu“, kakor so imenovali krčmarja. Jošt je bil kljubu svoji navadi, da je vsakrat veliko onegal in onegavil, predno je povedal kàj, prav zgovoren možiček, ki je znal svojim gostom zmerom mnogo pripovedovati, kadar jih je imel kàj. Ali to je bilo, kakor rekajo, v vsakem, svetem času po enkrat: bodi-si, da se je kamniškim meščanom nekaj preodročno zdelo do njega, bodi-si, da prenevarno. Sèm ter tje namreč je kaka odkrušena pečina z gore prigrmela tù doli, in Jošt je res trikrat že doživel tak strah; vendar škode doslé še ni trpel druge, kot da je bil necega lepega jutra našel ogel hišnega ostrešja pod kapom. Gotovo je bilo le, da zató so tamošnji od strani pogledovali krčmarja, „izpod gore“, ker je bilo vsem znano o njem, da se brati s Tiktakom, za kar so mu tudi pridevali priimek: „črni“.

Necega večera je tudi ravno ta premljevani, čudni gost, Tiktak, sedel v Joštovi krčmi za javorjevo po črvih ogrizeno mizo in pil iz ilnatega vrča pred soboj. Jošt mu vzame v misel:

„Oné — zdaj si vendar ti, kakor onegavijo, zaletil, kje je tisti zlodej, in pa kdo, ki nam točo nareja in pa kàj druzega, kar škoduje. Ali zdaj je pa to še veliko oné, kako se znebimo vraga, znebimo, če se ga? Saj veš, ti, Tiktak — ravno si domislim — kaj pa ti meniš: ali je to res kàj oné, da čarovnice človeku takó naredé, da potlej, če hoče al’ noče, trapari za njimi?“

„Da-te, naredé, naredé, prokleto bodi! Čarovna kuga se spakuje s človekom, kakor se hoče! To se pravi: s tistim, kdor se jej dáje.“

„I no, saj tebi verjamem. Ti si drugač bolje umeš na take reči, kakor kak jaz, ali pa kak drug tak — to rečem, drugač! No, potlej je pa že-že lehko takisto, kakor je predsinočnim tù-le pripovedovala tista Pocinka, ki se Petác ženi pri njej. Veš, je pa dejala, da, ko je gobe brala po góri, videla je mladega Mavrina, kakó je kretil in kretil okolo grada s Trebuščakom in hčerjo okrog. Tako po domače neki je onegavil se ž njima, kakor sam Bog ti ga vé, kaj bi eden do druzega imel? In na zadnje, kaj meniš — šel ti je bil še v grad ž njima, še v grad! Pocinka je tiščala, češ, da Ida je taokó urekla Kocijana, da zdaj tava za njo: ker bajé je večkrat že videla ga samega, kakó je s povešeno glavo, kakor bi iskal nekaj, pohajal okolo Karneka. Jaz sem sicer pobijal jo, češ, da ta njena je bosa, da vse skup so le marnje, kar ona natvezuje fantu: ali veš, to pa le zató tako, da bi se to preveč ne razneslo. Zakaj, če pa sam pri sebi premišljujem in preonegavljam, kakó to, da bi se bil ta Mavrinov tako udomačil pri Karnečanih: pa naj rečem kàj, če to res ni kakov oné? Uh pa le, ko bi stari poizvedel kàj o tem; no, to menim, kakó bi mlademu pačil se, pačil in pa kremžil — kaj praviš? In to bi hvaležen bil tistemu, kdor bi s poti zonegavil to urekovalnico hudikovo, ko bi bil katér tak?“

„Tak, tak — prokleto bodi!“ zahršči Tik-tak in trkaje si na prsi pristavi:

„Predno se dvakrat zdani, pojela ti je kuga na Karneku, pojela!“

In ogenj mu šviga z oči, da je groza pogledati ga, ko brž na te besede polni vrč izvrne vá-se, potem pa rine po konci in hlastno odide iz krčme.

VI.

Od pomilovanja do ljubezni je samo ena stopinja. Morda pa se toliko ne! Kdor pomiluje, ali ne ljubi že tudi?

Mavrinov sin je pomiloval Trebuščakovo hčer. In, ako bi mu že to pomilovanje ne bilo v srci rodilo ljubezni do nje, vnela mu jo je njena lepota. Občevaje ž njo se je namreč prepričal, da Ida je nežna, kakor jutranja zarja, in zala, kakor jablanov cvet. In vrhu tega: kolikor sovražneje je razdraženo in podpihovano ljudstvo po seh mal prežalo vá-njo, toliko bolj je on pomiloval jo, toliko gorečeje ljubil! In boječ se za njo, ter ljubeč jo, nahajal ni miru več, ne po dnevi ne po noči. Tudi v pričo ljubljene Ide, katero poslé spoprijaznenja obiskuje skoraj sleherni dan, in kateri vsakrat tako rad gleda v nedolžne, ljubeznjive oči — ni srečen popolnem! Strašno zavestje, da ljud njo psuje čarovnico, to mu zlasti zraven nje kakor kamen težko leži na srci, posebno še, ker si ne upa razodeti jej to svojo mučno skrivnost. Ali mnogo, mnogo bolje, kakor to, teži ga pa neprestana misel, da tista, kateri on posvečuje svoje srce, ta je hči plemenita! Da je tudi on sam sin najodličnejega, spoštovanega veljaka in prvaka v kamniškem mestu, to, zdi se mu, da mu niti z daleč ne opravičuje ljubezni do dekleta iz vitežkega stanú. In druzega pa tudi po vsem svojem motrenji ne nahaja ničesar, kar naj bi mu poravnalo neenako razmerje med njim in njo ter podajalo mu le količkaj sladkega upanja!

Edino, kar Kocijanu v tako bridkem stanu kot prijazna zvezdica miglja izza temnih oblakov, to je prvič Trebuščakovo veliko veliko prijateljstvo do njega, in drugič Idino gorko sočutje ž njim. Ono sodi sosebno po dopadajanji, s katerim je Trebuščak spremljava njega, občevajočega zlasti z Ido; to mu pri sleherni priliki ž njo govoreče dokazujejo nje miloprijazne oči. In v svoji blagodušnosti celo ne jemaje v poštev svojega važnega čina nasproti Idi v smrtni nevarnosti, nahaja le v onem dvojem toliko poguma, da si tudi sam vsak čas zvesto prizadeva svojim vedenjem Ido prepričati o srčnem nagnenji do nje. In sicer skoraj brezupno ljubéč zadobiva vendar mnogo sladke tolažbe, spoznavajo, da tudi ona nikakor in nikedar ne prezira njegove gorke udanosti, da marveč vsak čas le skuša, kar najživeje povračevati mu jo, zlasti, radovaje se njegovega prihajanja in pa žalovaje o njegovem slovesu. Saj je tudi ona gorko gorko ljubila Kocijana! Samotno živeči in družeči se do zdaj le z očetom, bil le on zali lovec, prvi, ki je v njenem mladostnem srci izbudil vse tiste vzorne pa sladke slutnje in želje, ki prešinjavajo ravno vscvetajočo se devico. Vrh tega je, kakor Kocijanu iz pomilovanja, njej iz hvaležnosti vskalila ljubezen do njega. O kolika kolika dolžnica se mu je zdela za vse to, kar jej je bil storil posle spoznanja ž njim! In kolikor menje si je zelo otroško še bojazljiva upala, da bi očetu razodela to svojo sladko skrivnost, da bi njemu na srci potožila svoje dušno hrepenenje ter ž njim pogovarjala se o dragem jej znanci, toliko večkrat in živeje je mislila ná-nj, toliko iskreneje je tlela jej v deviških nedrih tiha ljubezen. Najraje je torej po seh mal samovaje slonela na graščinskem oknu ter ozirala se dol na Kamnik, kjer si je mislila njega.

Tudi denes že dokaj časa tamkaj globoko zamišljena trpi težko pričakovaje svojega drazega ljubljenca. Pa dan se je že toliko nagnil, da več ne more verjeti, da jo še obišče. Tedaj žalostna zapusti priljubljeni kraj, in da bi si vsaj nekoliko nadomestila drazega pogrešanca, vzame iz skrivnega predelčka ves čas skrbno varovano cvetlico, katero je sprehajaje se z očetom po tistem groznem, nepozabljivem prizoru prejela od njega, ter odhajaje na prostorni dvor znotraj ograde vtakne si jo v nedri.

Ali zdaj jej tudi tukaj nič ne ugaja. Kmalu se vsede na klopico pod znanim, kostanjem, pa globoko vá-se vtopljena trpi tamkej. Kar se ji velo peresce priteklja v naročje. Ta primerljaj spomnivši jo hipoma na Pomekovo prerokovanje zbode jo bridko v srce. In strašeč se pred neznano prihodnostjo trpko vzdihne:

„Kaj bo?“

„Kedaj, mila gospodičina?“ vpraša prijazno Kocijan, ki tačas po tihoma prišedši od zadaj stopi pred njo, ter jej spoštljivo poljubi drobno ročico, v kateri jej še vedno trepeče ravnokar padlo peresce.

Ida se vrlo oveseli nenadnega ljubljenca. Na hipoma zvedrelem obrazi poziblje se ji ljubomil smehljaj za odgovor na njegovo prašanje.

Kocijan še zmerom držéč njeno ročico v svoji in k nji spustivši se na klop radovedno povprašuje:

„Kaj, kaj je vznemirjalo vas — če smem tudi jaz izvedeti?“

„Oj, zakaj ne? Glejte, to peresce!“

„To peresce?“ ponovi Kocijan začuden vzemši jej iz roke listič in ogledovaje ga od vseh strani.

Ida mu rada razloži domišljujoči si pomen tega velega, kostanjevega peresa.

„Alj za Boga, ljuba gospodična!“ zavrne jo prijateljski Kocijan „kakó pač si morete s tacimi pritlikovčevimi marnjami težiti svoje mladostno srce? Vendar bi si s kacimi prijaznejimi mislimi kratili zlati, mladi čas!“ rekoč si jej hrepeneč ozre v krotka očesca.

„O, saj sem mislila, mislila —“ pravi dekle kakor sanjaje.

„Povejte, povejte, prosim vas lepo, draga gospodična! kaj ste mislili, predno sem jaz prišel?“ sili mladenič nežno stiskaje jej ročico.

Mislila sem — mislila, kje se denes toliko časa zapoznujete — če nas vendar obiščete in — mislila sem le — na vas!“ pravi mu Ida na ravnost od srca, radovedno in skoraj milo proséče opiraje vá-nj svoje nocoj nenavadno bliščeče se oči, v katerih jej tudi skrivna solzica trepeče. Saj ona, tolikanj otroško pohlevna ne nahaja celo nikakoršne stanovne razlike med njim in soboj: ona gleda in čisla v njem le svojega drazega ljubljenca, kateremu posvečuje vse svoje misli in toliko, toliko sladkih, skrivnih željá, pa sama sebe po polnem!

Rajski čuti spreleté srečnega Kocijana o tem njenem tako odkritosrčnem in resničnem izjavu. Neizrekljivo hvaležen jej za te njene besede privzdigne njeno belo ročico k ustam in gorko poljubovaje jo zagleda in spozna ono osodepolno, od njega samega podarjeno ji cvetlico, kako jej rahlo treslja na razvnetih, deviških nedrih! O, ta srečna najdba — priča mu vse, vso njeno tiho skrivnost, ki jej zdaj v tem milem trenotku tako žarko tlí v mladostnih prsih, ki jej zdaj toliko angeljsko milino odseva na ljubeznjiva, na lepa ličica, in ki zdaj popolnem mu razodeta, dela ga tolikanj rajsko srečnega! Nikadar, nikoli še ni Ide videl tako mično lepe, pa tudi nikadar in nikoli mu ljubeče srce še ni tako strastno utripalo zanjo. Zdaj tudi sam nič več ne čuje vesti opominjajoče ga na rodovinski razloček med njima; zdaj čuti edino le burne tripljaje svojega srca, ki se mu ljubeč plamenom vžiga. In objemši ljubo dekle pa gorko pritiskaje jo sebi na srce pravi in zagotovlja ji z gorečimi besedami: da jo ljubi, pa kakó da jo ljubi! —

Precej pozno je že po noči, ko Kocijan prišedši z gradú Karneka počasi po mračnem in tihotnem mestu koraka proti svojemu domu, vedno še v mislih na denašnji, zveličalni pa najsrečneji trenotek, kar jih je bil še doživel do zdaj. Na enkrat začuti, kako dve osobi tiho kramljaje polagoma stopata dalje po poglavitni mestni ulici proti njemu. Kocijanovo bistro in sluteče oko tudi v temi kmalu razloči, da ena v črni haljini je Tiktak, in ena v dolgem plašči z uhlji čez ušesa — da pa njegov lastni oče!

Groza obhaja Kocijana spoznavši svojega očeta v taki družbi! In boječ skrije se jima v zakotje, da ne bi izvedela o njegovi pozni ponočni hoji.

Kar skoraj tik njega obstojita in Kocijan čuje Tiktaka dovolj razločno pošepetati:

„Erazem, le verjami mi: tvoj sin tihotapi za Trebuščakovo! Videl sem ga na svoje oči, ko je o polnoči pritaval iz grada. In pomni me: ti bi imel še pravo, zlodjevo sitnost in sramoto, da ne bi jaz —“ nasledne besede mu zamolklo prišepne na uho.

„Vse prav, že velja! Če ona le tudi res spi ondi notri-le, kakor trdiš ti? “ méni Erazem dvomljivo.

„Dobro vem, dobro! Nekaj večerov že sem preležal v grmovji pod ogrado, pa slehernega se je ona na pol že razoblečena prišla tistje obešat čez okno, časi do polnoči, časi pa še dàlj. O, prekleto imam spaženo!“

„Prav, prav: da je le, in naj le bode takó! — Tedaj, takoj jutri večer, je-li?“

„Kar, kar! jutrajšnega večera je Trebuščak druga leta obhajal svoj god; vem, da tudi letos ga hoče. Čuvaja tačas nobenega na ozidji; družinstvo pijano po kotih; mesec v zadnjem krajci, tema! Vse kaže! Zato — jaz pojdem in tudi ti ne pozabi: doli pri krvavem znamenji po polnoči! Nož je nabrušen: pošasti ni, če ti ne prinesem nje glave pod pazduho!“

Oče Mavrin proži Tiktaku roko, želeč mu:

„Le, kar sreča dá in kolikor dá ! Po polnoči, gotovo!“

Po tem zmenku se razideta. Kocijan iz svojega skrivališča vidi svojega očeta oditi domu ter zaklepati vrata za soboj. Tedaj stopi izza zakotja.

Kakor izdramljen iz strašnih sanj bega dalje po temni ulici. Lasje se mu ježé od groze. Slišal je njun neznani pogovor; ne more se motiti, komu je tako žugal krvoločni ubojica! In kakor bi grde pošasti gonile ga, tava še dolgo brez cilja in konca križem po mestu, ne vedoč, kaj bi začel? Šlo je že na jutro, ko se skrivaj zmuza v domačo hišo, potem pa v svoji stanici čedalje še nemirneji hiteva gori in doli z divje razsajajočim obupom v srci. Zavest, da ravno o svojem očetu je zalezel morda najstrastnejega sovražnika izvoljene kraljice svojega srca, ta ga še najbridkeje reže v prsi. Ena pa misel, če ravno še nikakor ne vé, kako bi uresničil jo, koti mu sto in sto druzih nerešeno podečih se mu po glavi, misel namreč, da hoče, da mora rešiti svojo tolikanj ljubljeno Ido!

In premišljevaje to, pa trpéč neznane muke zavoljo svoje drage v skrajini nevarnosti nasloni se na okno in ozira gor proti gradu, kjer mu ona zdaj morebiti pa mirno spava in sladko sanja — lehko o njem.

VII.

Tiha noč. Zamolkli oblaki počasi plazijo dalje po nebesi. Hrup človeškega tveganja je polagoma minul.

V znožji Bergantove gore, doli pod Karnekom, ležita med grmovjem v mahu dva človeka tiho kramljajo med soboj: Tiktak in Petác,

Kakó ti ta Bistrica verno šumi dalje po strugi; kakó ta golazen precvrčeva in striže po tleh; kakó té žabe regljajo po drevji! No, pa ta žival naj se že tako ali tako spakuje na večera, da bi le — Tiktak, ali čuješ: ču-úk, ču-úk gori na Karneku? Ej, kakó čudno ti čuka! Pravijo, kader se oglaša ta tič, tačas vselej pomenja nekaj slabega. Še Pocinka — kolikrat mi je že dejala: „„Spreljubi moj Petác! če imaš katerikrat ponoči kam, slišiš pa čuka: le kar obrni se, obrni!““ premišljuje Petac sebi in svojemu pajdašu na preudarek.

„Obrni — pa se obrni! Ne maram, če takoj tečeš domú pa se skriješ za péč. Saj se mi je zdelo, da véliko ne bo s tabo, strahopeta! Ko bi pa meni čukovo pojemanje prekrižavalo pota, bi še denes ta dan ne znal druzega, kakor pêči hruške!“ pripoveduje Tiktak zaničevaje Petaca.

„Ne bodi neumen, Tiktak! Ti menda že res misliš, da se jaz bojim kàj, da je mene kàj strah ka-Ii? Kaj pa da? Še brez tiste korenine, ki mi jo potlej daš, ne bojim se ti ne devet škratov, tistih rogatih, glej! Jaz bal? Kakó je bilo pa tistega večera, ko sem prvikrat hodil k Pocinki v vas. Le čakaj! Veš, tam pri Srovedkarjevi pristavi ti je bilo na vsem svetu takó, kakor bi bil sam peklenski peklenščak kamenje hrustal na groblji — kakor bi bil hrustal ga! Pa meniš, da sem tekel? Kdor drug bi jo bil plel, da bi si bil rušnje metal na hrbet; jaz pa še tekel ne, samo malo hitreje sem posegel naprej. Potlej pa mene strah? He, čuk — naj ti le čuka tam gori, če hoče; mi dva sva pa tù-le, kaj ne? Jaz grem, sapa napeta! grem kamor ti — pa naj škrat pozoblje me, kar živega in pa kosmatega! Saj se mu zaletim v goltanci, pa me izbruha! Pa, če tudi ne — saj škoda me ni vélika! Za Pocinko bi bila nesreča še največja! Ona bi ne mara morebiti že nekaj povekala za menoj, če bi kaj?“

„Petác!“ zareži Tiktak precej osorno „ali iti nad čarovnega vraga — to ti pa niso norčije, to se ne pravi steno gladiti pod ljubice ... oknom!“

„Vem, da ne!“ potrdi Petac.

„Pa je tudi dobrota velika za naše meščane in vse okoličane s poti spraviti to hudičevo, grajsko zalego, ki že toliko časa uganja svoje ujedne uroke z nami!“ stavi mu Tiktak pred oči“.

„Verjamem. Potlej tudi meni ne bode več treskalo v hruško in krhalo jej vrhov, in nihče ne spodviral moje ženitbe, ki se že vleče in vleče, kakor štirdesetdanski post!“

„In glej“, nadaljuje Tiktak „kljubu temu pak se vendar še nahajajo, ki se bratijo s to zlodjevo zarodo Karnečansko“.

„Se, se, tisti Mavrinov Kocijan že!“ pristavi hitro Petác.

„In ko bi kak tak morda izvedel o najini nocojšni poti, ali videl tisto kri, ki poteče nocoj, utegnilo bi se zgoditi, da bi kričal na vse grlo in prežal na naju“, razlaga Tiktak.

„Kar gotovo! Šlo bi nama za kožo, obema!“

„Zató pa — to ti rečem: kar vidiš in slišiš nocoj — molči in drži jezik za zobmi, dokler ti jaz morda pozneje ne porečem, da govori, in kakó mi govori! Za vse to pa — zanesi se na moje besede — ti svoj dober delež ne odide ne pri meni, še menje pa pri starem Mavrinu!“

„O saj si mi že pravil: rad ti verjamem! Pa tudi — kar in kakor le hočeš, molčim ti, kakor ta češminjev grm ondi-le. Raji molčim, kakor pa se beričem dajem v kremplje, da bi pehali me po ječah“.

„Zdaj pa še nekaj“, pristavi Tiktak. „Ko bi se zgodilo — kar se pa ni bati — da bi jaz prišel v kake stiske v tem čarovnem žrelu grajskem, potem pojdeš ti k našemu mestnemu glavarju Mavrinu sporočit mu to. Nič druzega.“

„Pojdem, rad in kakor le hočeš; nikar naj te nič ne skrbi!“ obeta in tolaži Petác.

Zdaj v kamniškem zvoniku kládivo udari, nabije enajst. Tiktak ročno zleze na noge opominjevaje svojega tovariša:

„Če pojdeš, le hitro po konci! Ura je bila. Pot je navkreber. Četert ure še najmenj poteče, predno zrineva k vrhu. Pod gradom pak ti bode tudi še nekaj pomude.“

Petac polagoma spravljajo se kvišku si srčno prigovarja:

„No le, kar napreziva jo! Če pride kosmati škrat, ne maram! Kar pomekniva se; toda za kažipota bodi pa ti: jaz od te strani nisem pràv dobro vajen stezé.“

Potom Petac debelo gleda le po temni hosti. Kobalječemu neki strmec spodrsne po listnatih tleh, da se dobra dva sežnja nazaj poplazi po trebuhi. Prihropevši na vso sapo za urnim Tiktakom ter hlastaje z rokami pred soboj, kje bi se podržal ob čem, ubere pa kažipota za peto, pa povleče še tega nekoliko prekucev za sabo navzdol. Na zadnje vendar oba zelo spehana premagata vse ovire in srečno prisopišeta na površno ravnino, nekoliko korakov od gradu.

„Jaz sem peklensko segrel se, segrel!“ šepeta Petac sopihaje brisaje si pot s čela. „Toda kaj, če je človek malo moker; da bi le vse drugo že bilo pri kraji! — Saj res, ali nisva pozabila tiste korenine, ki praviš, kakšno moč ima v sebi?“

„Stoj, tam pod onim-le bezgom, ki raste na sedem precepov!“ rekši se oddali Tiktak, odlomi s prvega grma košček mladike ter jo prinese Petacu rekoč:

„Tù je tista korenina. Tam, v onem-le tovorišči, kjer je že pred šestnajstimi leti čarovna kuga uganjala svoje uroke z menoj in je tamošnja vsa prst še zdaj dobrih devet črevljev očarana v tla, medim jaz take reči, da pridobujejo to čudesno moč. Ná, le kar vtakni si jo pod jezik! Tako! Zdaj pa, če vès pekel reži vàá-te, ne more ti do živega, in ti ne more: jaz pravim!“

„Kaj res ne? — Aha, saj že res čutim, kakó se nekaj preganja po meni. Hudirja, zdaj pa le kar! Le odkaži mi, kje naj jaz maham“, vprašuje osrčeni Petác.

„Le čakaj!“ veli Tiktak in se ozre v temno graščinsko ozidje, pa nekaj časa opazuje. Ko nikjer ne zaloti ničesar sumljivega pravi Petacu po tihoma:

„Vse dobro. Razuj se!“

Petac počene, potegne obuvalo z nog a praša:

„No, kaj pa zdaj ?“

„Zdaj pa — pomni, kaj ti porečem! S to leskovko na dva precepa potegnem ris okolo tebe. Ti stopiš vá-nj, stojiš zmerom samo na levi držaje se z desno roko pa šibe v sredi vzajene. Ne ganeš se vès čas nikamor in verno molčiš, pa ko bi tudi sam peklenšček režal v té ! V tem grem jaz, da kugo zadavim. Takó — veš zdaj?“

„Vem: v risu stati — zmeraj na levi — molčati — peklenšček bo režal v mé, potlej Pocne! potlej ti prideš“.

„Prav. Takó mi storiš! Vsaka minuta ti lehko nosi rumen zlat. Ni vrag, da bi se potlej ni oženil ne!“

„Menim da: pretepale se bodo zamé, najbolj pa še Pocinka! Pa bom gledal in še dobro premišljeval si, če bo, da bi jemal njo. Pa res — do zdaj sem jaz krivokretil za njo, pa zdaj pa naj bo ona mene po konci pihala v uho, če hoče, po konci!“

Tiktak popusti Petaca v risu pa hiti tik tje pod črno ogrado. Tù vrže haljo raz sebe, potipa, če se ga dobro držé nožnice z opasa viseče mu ob levem stegnu potem počene in razuvaje se mrmra: „Srčnost velja!“ Če se posreči: Petác, ta pri-prosta prismoda mi priča, ako bi li kazalo; Mavrin, óni bogati poglavar založi me srebrom, in zlodej ni, da bi še potem moral slepareč neumni ljud živeti ob suhi skorji, ko mi Eražem obira pa piščeta!

Po tem se vskloni pa začne tipati po zidu, dokler očuti beršljenovo trto vijočo se navzgor ob ogradi, krepko zacepaje stoterne koreninice v razprezani omet. Zastavši prste za najdebelejo trto spleza do vrba, kakor maček, pa zajaše ogradni greben. Oddehovaje si počaka in posluša. Vse tiho, kakor mrtvo. V Kamniku bije polnoči.

Tiktak se na pet dobrih preteg naglo približa močni veji, katero kostanjevo drevo le-sèm naslanja. Te se poprime in ravno zravna že po konci, ko na krat Petac doli pod njim milo zajavka:

„Tiktak, slišiš Tiktak!“

„Kaj ti je kuga?“ zahršči ta zamolklo dol ná-nj.

„Ov, ov, zgrešel sem korenino, tisto korenino! Delala mi je toliko slin pa sem ž njimi vred plunil jo iz ust, pa ne vem kam? Ne najdem je več! Stopi dol, stopi; daj mi brž drugo! Ti ne veš, oj peklenščak —“

„Greš budalo priprosto! Ne hodi mi semkaj! Nihče ti nič ne more v risu, jaz rečem!“ hudi se naá-nj Tiktak.

Petac hiti nazaj iskat resnega kroga; a zdaj še tega ne najde. Pade na kolena, kobaca po vseh štirih in tipa in tipa, pa nič ne otipa. Preverjen, da hudi duhovi so mu zdaj umeknili tudi že tisto edino pribežališče, trepeta na vsem životu, obliva ga mrzel polt, in ravno že v drugič hoče nazaj po Tiktaka, ko hipoma zadene ob leskovko. Hitroma zravnavši se ob nji obstoji na levi, terpeč tamkaj polno stisk na duši in na telesu. Prebridko stanje se mu hujša z vsacim trenutkom. Prenategnena leva stran mu otrpnuje, in mravlje mu rojijo po nji. Če pogleda po temi okrog sebe, zdeva se mu, da ognjene strele švigajo okolo njega; Če pomiževa, da mu sam škrat krese otrinke pod nos. In v ušesih mu cvili in brenči, pa vrti se mu v glavi, da prav nikakor drugač že no misli, da zdaj že precejšna kopica peklenskih pošast reži in preži vanj, pred katerimi ga varuje le samo ris še in leskova šiba.

Med tem je bil Tiktak pazljiv na sleherni premèk v svoji bližni okolici polagoma zlezel na kostanjevo vejo ter po tiho priplazil se na drugo notri tje do graščinske stene pod Idinim oknom.

Ko se tukaj v drugo prepriča, da je povsod vse mirno, izdere bodalo iz nožnic in kakor za poskušnjo trene ž njim po priročnih mladikah, ki z lehka cepijo na tla. Na to prime za oklep pri oknu pa podaljševaje vrat gleda v stanico.

Notri je črna tema, in vse mirno. Tiktakovo mačje oko kljubu temu razloči svitlo belino, pač postelj graščakove hčere. Z lehka pritisne na stekla, ki se odmaknejo. Tiktak nastavi tenko uho: dobro čuje lehno sopevati. Satansk smeh mu razkremži obraz. Kakor senca se z drevesa zmakne na okno, od tod tiho v spalnico.

VIII.

Za večera, še predno sta se bila Tiktak in Petac napotila proti Karneku, sedel je v gradu Trebuščak v družbi svojega milega prijatelja patra Lazara in hčere Ide obhajaje svoj šestdeseti god. Iz dragocenih posód jim dišé okusna jedila in blišči se dobrodejno vince. Priletni godovnjak najmenj se še ne nadejaje, kakó se do malega še jasni obzor njegove pozemske sreče gromonosno oblači že od vseh strani, je vès vesel denašnjega dné. Razen svoje ranjce žene, katere se pri ti priliki posebno živo spominja, je mladi Mavrin edini, katerega ta mala družbica v tem trenotji toliko živeje pogreša, ker je bil včeraj zagotovo napovedal svoj zgodni prihod, pa vendar še izostaja na pozni večer. Zlasti Ida prihaja čedalje nemirneja in skrbneja zavoljo svojega ljubitelja bojèč se že celo, da je utegnilo morda kaj hudega se mu pripetiti. Ravno že hoče potožiti to svojo skrb, ko strežaj pride oznanit prihajočega Kocijana, ki brž potem sam vstopi.

Ali kakó se vsi zavzemó v prvem trenotji vidé hudo skrb, globoko vpisano v njegov resni obraz! Še le, ko njegove oči srečajo prašujoče Idine in mu moža pozdravljaje pa vabéč ga prožita roki, razvedri se mu čelo in prisije mu zadovoljna radost na lice, kakor solnce izza temnih oblakov.

Na Trebušakova hlastna povpraševanja: kje vendar je mudil se toliko časa, ter kakšnih nemilih novic pač jim hoče sporočiti, odgovarja Kocijan vidoma olajševaje si srce rekoč:

„Nekdo, (po imenu izdajati lastnega očeta ne more!) ki vam zavida vaše blagostanje, oviral me je do Ie-te ure; ali, bodi Bogu hvala! mila gospodična je še zdrava — prišel nisem prepozno!“ pri teh besedah se sočutno ozre po Idi, ki je zelo radovedno in z očitnim strahom pričakovala kaj hudega pač bode povedal nje ljubljenec?

„A razloži nam, ljubi prijatelj!“ prosi pater Lazar „kako gorjé je, ki žuga ka li?“

Kocijan na kratko razjasni, kakó je bil sinoči pristregel Tiktakovo grozno zakletev Idi na smrt; razodene, zakaj on meni, da grdi ubojica namreč namerja svoj črni naklep izvršiti po zračni poti preko ograde, koder je res hodil; po tem pa pristavi:

„Zató velja, da nemudoma daste pristreči tega kervoločnega hudodelnika ter tako nenavarnega storite za vselej.“

Berž potem odidó trije oboroženi čuvaji prežat v Idino spavnico.

„Ali ti moj Bog!“ čudi se Trebuščak „kakó, da tisti hudobni človek mojemu dobremu otroku streže po življenji? kakó to? saj moja Ida vendar pod milim bogom nikomur ne prizadeva ničesar žalega!“

„Jaz bi se ne upal izpregovoriti“; pravi na to Kocijan „kake strašne hudobije je ravno tisti človek obdolžil vašo nedolžno hčer, ne upal bi si — ali grozna nevarnost, ki preti, ta me sili, ta mi dela dolžnost, da vam hočem in moram biti odkritosrčen o vsem.“

Na to Kocijan razodene, kako da je pred malo časom v Kamniku počil glas, češ da je Ida čarovnica, kakó da veliko Kamničanov kar slepó jemlje táko nesramno obrekovanje za resnico in se zatorej grozi, pa da vsega tega kriv je brez dvoma le hudobni Tiktak.

Ida, kateri so že dàlj časa bridkostne solze igrale v očeh, zakrije pri tem mladeničevem razodetji z obema rokama obraz in začne glasno ihteti. Da je prišla na tak glas, to ji z neznano bolečino navdaja nedolžno srce.

„Dej, vtolaži se ljubka nedolžna! Saj, Bog ti je priča in mi, da ti niti z mislijo nikomur najmenj zalega ne prizadevaš“, tolaži jo pater Lazar odjemaje jej ročico raz lic.

„Da, mila gospodična! o le mirni bodite in brez vse, vse skrbi! On naj bo trpel, on, ki se je drznil takó brezvestno natolcevati pa tako smrtno žaliti vas, in po vas blazega pa drazega vam očeta-le, kakor tudi vse nas, vaše prijatelje, ki smo prepričani o vaši čistosti in o blagodušnosti vse vaše plemenite sorodovine“.

In Ida, posnemaje iz teh Kocijanovih besedi, da mu njegovo tolikrat zagotovljano pa tolikanj drago jej spoštovanje do nje res še ni zginilo iz srca, jame se vse bolj in bolj pomirovati pa s kar najhvaležnimi pogledi pričati mu, kakó po polnem je zadovoljna ž njim. Kocijan zavzemši potem prostor pri mali družbici poleg Ide na tanko pripoveduje vse, karkoli in kakor je kedaj čul pohujševati Ido ter kako neskončno srečnega pač se čuti, da je utegnil grozno, Idi žugajoče gorje odverniti od Trebuščakove hiše.

V tem je bila polnoč. Kmalu na to vstopi v gostovansko dvorano čavaj, poročevajoč:

„Imamo ga, zasačenega! Pazno je bil prilezel skozi okno do postelje in — kjer se mu je zdelo pač da bije gospodičino srce, tistje je porinil, glejte, le-to ostro bodalo, ob enem pa tudi težko padel préd-se na ležišče, že, da bi svojim prokletim životom zadušil morda kak bolestni vsklik. A tedaj mi vsi trije izpod postelje po njem, k tlam ž njim in okove mu na roke in noge. Pošast vam je velika, koščena in grda, kot sama hudoba iz pekla. Hlastal je okrog sebe in rjùl je, tulil, kakor črni volk — a zdaj je strahovan in ukroten! — Ali vam pripeljemo ga pred oči ali — kaj zapoveste?“

Ne, moje oči ne želé videti take divje zveri! Vrzite ga v podzemsko temnico, naj se mi tam notri pokori do smrti!“ ukaže graščak.

Poročevalec odide. Trebuščak pa se obrne proti Kocijanu in objemaje ga zelo ginjen pravi:

„Ti pa, moj blagi, moj dragi prijatelj! kaj, kaj sem tebi dolžan? O govori: s čim naj ti poplačam to delo? Vse svoje premoženje — rad ti ga dam, rad ti ga dam!

Kocijanu neskončna radost zaigra na obrazu. Od zgolj sreče ne vé, kaj bi govoril pa reče:

„O kaj-li mi hočete dajati? Kaj nisem bil dolžan odvrniti toliko strašno nevarnost? kaj nisem iz celega srca rad storil tega?“

„In vendar“, ugovarja Trebuščak „tvoja zasluga je nepoplačljiva! Zdaj vidimo vsi, da le tvoja nocojšna pot do nas je Ido rešila gotove smrti! A kaj pak bi jaz počel brez Ide? kakó bi jaz preživel tolikanj drago mi dete? In gladéč ji rumene lase raz gladkega čela pravi naprem Kocijanu:

„Da, da, moj dragi prijatelj! le govori, govori: kaj naj ti storim, da ti vsaj nekoliko povrnem svoj nepoplačljivi dolg. Glej, kar li morem, kar je tebi drazega — vse, vse sem iz celega srca rad pripravljen storiti za té!“

„O“, vsklikne Kocijan po malem premisleku, „da si smem le še v prihodnje v svesti biti vašega in vaše ljube hčerke tolikanj drazega mi prijateljstva, povračevan sem in bodem dovolj — najbolj!“

Najine prijaznosti si želiš, blagi mladenič?! vzdigne Trebuščak s čutom in ginjen. „O, pa to že imaš, imaš jo v popolni meri, od kar se poznamo: tega si lehko prepričan! In glej“, pristavi s povzdignenim glasom in prejemaje Ido za roko, „jaz se pràv nadejam, da moja ljuba hči čuti do tebe in goji tudi že več kakor zgolj samo prijateljstvo; in to po pravici! Že dvakrat si jej ti v skrajni nevarnosti bil mili varuh! Nocoj si jej oči-vidno otel drago, drago mlado življenje! Zato — kaj ji hočem druzega varha iskati? Kaj se ji more najti kje le en zaslužneji spoštovalec, meni povoljneji, njej dražji in bolje pri srci? Ida, sama govori, odkritosrčno, na ravnost! Jaz ti le blago srečo želim!“

„Dragi moj oče! Kar so vaše želje, kako ne bi tudi moje bile! zagotovlja dekle sramežljivo rude in povešaje obraz ter gorko oklepajo se roditeljeve roke.

„Povej — ti ljubiš Kocijana?“

Ida povzdigne obraz, pogleda z vsem otroškim zaupanjem očetu v oči, ozre se potem hrepeneč v Kocijana pa globoko in gorko čuteno pravi:

„Da, ljubim ga! Sam vé, da ga ljubim; saj ga moram ljubiti!“

„Da, da ljuba moja! ti moraš, da, moraš ljubiti tega našega, drazega prijatelja!“

Po teh besedah prime njo in njega za roko, pa gledaje mladeniču v od zgolj radosti in nenadne sreče sijoči obraz reče:

„Če zamore moja hči osrečevati tebe, ki si jej skazal neizmerno dobroto — ohranil in podaljšal življenje, če to more —“

„O!“ vsklikne Kocijan nepričakovaje graščakovega izgovora, in jasna sreča mu sije z obraza, „O, ni je pod rumenim solncem reči, ki bi meni dražja bila pa delala me srečnejega, ko ljubezen Idina! Ali kako bi se drznil jaz —“

Trebušak, ki je na hip ugenil, kak premislek pač teži mladeniča, položi brž njeno roko v njegovo rekoč:

„Srce plemenito je vredneje, je bolje od plemenitega kolena. Zato Kocijan — ti bodi moj zet, moj naslednik, Ida je tvoja!“

Pater Lazar pobožno povzdigne roke in Boga prosi blagoslova za presrečna, mlada zaročenca, ki od sladke sreče, ki je tako nenadoma došla ju, kar ne vesta, kakó bi živeje in gorkeje zahvaljevala se sivo-staremu očetu.

Društvo potem še precej časa skupaj ostane na Karneku, veselo in zadovoljno. Na Kocijanovo opominjevanje, da graščakovi družini tudi še po seh mal nevarnost žuga po zlih, zavidljivih ljudeh, sklene Trebuščak celo kmalu obhajati Idino možitev še na Karneku, na ti stari dedini njegovih slavnih preddedov, potem pa nemudoma preseliti se v kako drugo graščino. To je po polnem po volji tudi Kocijanu in Lazaru, ki mu rada obljubita, da hočeta kamorkoli ž njim in v zvesti prijaznosti do njega ne zapustiti ga nikedar več.

IX.

Nekaj dni potem, kar so se bile tako resne reči godile na Karneku, korakal je Eražem Mavrin srdito po sobi gori in doli. Kedar li pogleda skozi okno, črez katero se je ravno videlo na grad, vselej zaškruta zobmi in zamolklo zakolne. Ker mu namreč še dozdaj ni duha ne sluha po Tiktaka, ne more nič več dvomiti, da tam gori v Karneku je njegov pobratim ujel se v past. In zategadelj ravno premišljuje, po kateri drugi poti pak bi po zdaj dosegel svoje črne namere proti Trebuščakovi družini.

V tem vstopi pri njem mlad človek zvežujem v roci in tresóč se na vsem životu, kakor božjasten. To je Petac, katerega je tista ponočna hoja na Karnek navdala s toliko grozo in strahom, da mu je jezik otrpnel in krč zašel v ude. Ko je namreč trpéč v risu pod ogrado čul ponesrečujočcga Tiktaka zarujoveti, zazdelo se mu je, da hudobni duh voha tudi že njega po plečih, in — rinil je iz obrisanega kroga vèn in navzdol, da je šlo po petah in glavi, kakor in kamor je samo bolje in raje hotelo. Druzega jutra se ves razcepan komaj privleče domù in potem onemogel in bolan prelezi do včeraj. Danes še le je mogel iti svojega zgubljenega pokrivala iskat na goro; pa poleg tega našel je tudi še nekoliko Tiktakove sleke: obuvalo in haljo. To je tudi spomnilo ga na njegovo naročbo. In povezavši vse skupaj v culo napoti se k Mavrinu, češ, naj mu bode tovariševa zapuščina pričala, kar mu njegov zaletavi jezik ne bo mogel dopovedati.

Molčé razvozla culo na tleh pred glavarjem, izvleče iz nje in vzdigovaje kvišku pojecljava Tiktakovo ime.

„Kje je Tiktak? kje?“ povprašuje živo Mavrin, ki je brž razumel ga.

Petac pokaže skozi okno proti Karneku in zaječi.

„Kaj se je zgodilo ž njim?“

Petac zmaje z ramami in spet zaječi.

Mavrin ga poplača zlatom in mu namigne na odhod.

Dve nedelji pozneje na noč je jug podil črne oblake preko obnebja. Zdaj pa zdaj se je okresal kak krvavi blisek in razsvetlil trdo temo, in časi je zamolklo zagrmelo nad Karnekom. Kamničanje so pozaprli veže pred žugajočo nevihto. Nobenega ni več zunaj, le Eražem Mavrin trdo zadelan v plašč hiti po velikih ulicah na ravnost proti črnemu Joštu pod goro. Na umu ima, da si nocoj ohladi že dolgo kuhano srd nad Karnečani ter ob enem maščuje svojega tam gori ponesrečenega privrženca, Tiktaka. Izmed veliko kamniških, Karnečanom zakletih sovražnikov si je namreč celo z lehka skrivaj pridobil peščico najstrastnejih zàá-se in svoje namere. Nocoj se hoče v tamošnji zakotni krčmi z zarotniki posvetovati o zagatnem podjetji.

O Mavrinovem prihodu že vsi sedé okolo omizja natakaje si iz vzajemnega vrča.

„Ste nekaj mokri, gospod glavar!“ nagovori ga prvi, vidé njegovo obleko okapljano.

„Hm, izza juga se žene črn oblak, znad Grintovca podi ga burja, in onkraj Karneka ti vse križem leti in vre in kreše otrinke, da groza! Bote videli možje, to bo še prekleti ples nocoj!“ prerokuje glavar zavzimaje prostor med njimi.

„Bo, bo,“ priteza mu sosed kimaje z glavo. „Davej so gobe pognale iz gnojišča, ves dan se ribja žival že napek preobrača v vodi pa meče navkviško, in plivek pa že tretji dan poganja iz kadi.“

„Hm, časi sem tudi jaz zanašal se na taka znamenja, ali danes ta dan — čemu pak bi človek še verjel kaj? Niti za dež še ni podobe, pa ti prihruje že toča, toča! Brez skrbi ne zadremam le ene noči, kar se je ta hudičeva spaka ozelenila na Karneku!“ srdi se tretji.

„To je, vse nam pojde pod nič, če navskriž držimo roke!“ meni sivobradat meščan poleg desne. „Glejte, sinoči vam pridem v hlev, pa vidim prelaznico, lepo živinče domače prireje, kakó steguje vrat po nastelu. Pristopim, ogledam jo in otipam. Koža zgrbljiva po rebrih — ovčič ni! Mrzla ušesa, suhe nosnice: žabica, nič druzega! Puščam na ušesih, na repu — časi je to pomagalo. Ali dandenašnji — stori, kar češ: zdravi, moli, dajaj za maše in kolni — vse je zastonj! Ni je pomoči več zoper nobeno bolezen, zoper nobeno nadlogo! Goved — o polnoči se je stegnila.“

„Ejta besa! kako pa pri meni?“ zahršči majhen možek jezno stopivši na noge. „Onega tedna še imel sem zareje poln svinjak. Obe plemeni sta bili vrgli enega dne. Ena dvanajst lepih, lepo zraščenih prascev, dolzega života, dolzih ušes, dolzih repov; ena pa osem tudi postavnih in zdravih, deveti pa — čudna božja, nù svinjska prikazen! imel je šest nog, dva rilca, pa vendar ni hodil ne cvilil. Skaza svinjska — kaj bi ž njo? Primem ga za zadnji nogi pa treščim ob korito, da pri priči pojame. Moja se huduje nad mano, češ, naj bi bil tudi spak živel onemu na čast, kdor je hotel imeti tacega — jaz se jej smejem. Ali brž še tisti večer — kaj menite? Ona z osmerimi, požre jih že sedem, osmega jej komaj polovico iztrgam iz rilca. In oni dvanajsteri — do danes so zapored počepali, kakor ščurki, kedar se čemerike najedó. Nù, pa recite: kdo je kriv, da nobena žival ne ostane v svinjaci?“

„Kdo pa tega, da se moje tele ne dá pridojiti? da popred krotko kravče otresa in brca, kakor bi silil ježa pod njo, ne pa teleta?“ Kdo? Ej, dobro vemo. Ta-le gori-le, čarovnica prokleta! roti se onega sosed kazaje s palcem proti Karneku potem pa posadéč zviškoma izprazneno posodo na mizo, da se razspe v drobne črepinje.

„Le počasi možje!“ opominja glavar. „Saj vsi le predobro vemo, kje nas žulji črevelj! Karnek, to prekleto gnjezdišče in vališče tuje, navratne zalege — to je naše gorje! Toda samo besede nam ne izdadó nič; gori moramo po njih, po njih!“

„Moramo, nád-nje!“ kričé zarotniki vse križem.

Še se hrup ne poleže, kar rudeč blisk seže skozi okno obliščeč vse v pivnici, in trdo zagrmi, da se zemlja potresa. Ob enem tudi že nastane neznan bobot z vsacim trenotkom huje drdraje, dokler vsem zarotnikom nenadoma zdrhti krčma in zaječi v tla, in se mernik debela skala hipom podrevši ogredje in strop s hrušem in strašnim polomom pogrezne v hišo sredi med nje. Nekoliko ledenih, nenavadno debelih zrn cepne skozi narejeno lino za njo.

Zarotniki planivši po konci se strahom pogledujejo. Vsi, kakor okameneli, strmé.

Krčmarica trešči z vrati v pivnico in loméč roke vpije:

„Sladko ime, nazarensko ime Ježeš, Marija in sveti Jošt! Saj ti pravim, ti dedec! Onegavil in onegal boš toliko časa, da se ti Bergantova gora povezne na mrho! Boš, boš! pravim ti pa, ti še porečem!“

Ko Jošt potem izvali nepovabljenega, kamenitega gosta vèn pod kap in krčmarica po stari šegi prežene hudo uro, zavzemó zopet oživeli se gostje prostore okoli omizja.

„Ste li videli čarovnega vraga!“ spregovori prvi glavar. „Kakor da je čula nas! Toda, to nas ne straši! Alo možje! —“

Vrata se odpró in noter stopi čudna, neznana človeška prikazen. Mršavo lice je bledo in opadeno, steklene oči globoko vdrte pod čelo, razoglava, bosa, samo v srajci in v hlačah.

Zarotniki v drugič strmé, kakor okamneli. Nobeden drugače ne misli, da imajo pred seboj tistega iz spodnjega kraja.

„Možje, meščani, nikar se ne bojte!“ spregovori hripava prikazen.

Zarotniki se zganejo; ne zine nobeden.

„Vem, verjamem, da več ne morete spoznati — Tiktaka! Takó gospodar na Karneku počinja s poštenimi ljudmi!“

„Gorje! Ali je mogoče — ti, Tiktak?“ zagrozi se glavar Mavrin, hiteč sézat mu v roke, v tem, ko se vsi pričujoči čudom čudé.

„Resnično, ti si, ti nesrečni Tiktak! Ali govori, govori nam, kaj strašnega se je godilo s teboj?“ povprašuje Mavrin.

Tiktak radovedno ogledovaje se preko nepričakovanega društva začne:

„Da, povem vam vse. Glejte, ta, tam gori-le, Trebuščak je kar z lepa, meni nič, tebi nič dal pristreči me in vreči v podzemsko, grajsko temnico nekaj sežnjev v tla. Koliko časa sem že prebil v tistem prokletem, okuženem žrelu — ne vem; vem pa, kako je notri! kamor roka seže ali noga, povsod groblje človeških kosti in črepin! Nihče ne sešteje, koliko, koliko poštenih ljudi je kar na tihoma že požrl tisti grajski goltanec! Pa tudi jaz vživaje samo tisto smrdljivo mlako, ki se mi je menda vsaki dan po motvozi od zgoraj spuščala v temnico, bil bi že skoraj omagal in pojél, da ni prišla druga, ki je vnesla graščakovim nakanam z menoj. Popred-le namreč, ravno sem se bil že vlegel zadremat na vse čase, zbobni vsa tista pečevnjata votlina okrog mene in se potrese, da ono človeško ogrodje, kupoma notri, priskakuje od tal in se križem prekuceva. Jaz rinem po konci, kar, v tistem hipu zadrdra v drugo, skalovita stena se odvalí pred menoj in skozi narejeno razpokno me hladen veter opiše in ob enem bliskov žarek razsvetlí vso mojo grozno kotlino. Srečna nada me izpodbode. Zlezem po vseh štirih kobacaje v razpokno, ležem naprej, prilezem do stopnic navkreber in navkreber po rabljenem rovu in, kaj menite? — pririjem na grajsko dvorišče. Malo premišljujem — hitro se potopim nazaj noter in tavaje po istem rovu navzdol proderem ne dolgo potem — saj vam je znano — pod „suhim robom“ na zrak.“

„Ali ste čuli možje?“ poprime Mavrin po ti Tiktakovi pripovedi.

Zarotniki le zamolklo mrmraje skimavajo z glavami. Govoriti nobeden ne more, tako je mrzla groza prevzela vse.

„In glejte,“ povdari Mavrin, „kakor ta, katerega je Trebuščak hotel uničiti le za to, ker je vešča glava, da take nobene, razgrnil in razodel njegovo čarovno zalego, tako je brez dvoma tudi že marsikater drug naših neoporečenih meščanov trpel tam gori pa tudi našel že bridki konec in ga bo še in še, če mi le gledamo in gledamo in ne razmečemo pa ne razsečemo te krvopivne, tuje navlake, ki je iz Nemške pritepla se gospodovat pa dobro past se med nami, v tem, ko mi pa le žulje trpimo.“

Take glavarjeve paleče besede podkurijo zarotnike, da so vsi kar žerjavica in ogenj nad Karnečane. Vsi so prec nocoj pripravljeni iti nadnje, zlasti, ker po seh mal več ne trebajo posvetovati se in vgibati, kako priti v sicer nepristopni grad. Tiktak namreč hoče jih sam popeljati tje gori po poti, ki se je nocoj sama tako povoljno naredila in vgladila skozi odprli se rov v grajsko osrčje.

Dobro uro pozneje si tedaj vsak zarotnik skrivaj že pribere še po enega ali dva zaupna privrženca, in brž potem se precejšna, temna druhal oboroženih maščevalcev tihotapéč napoti po Bergantovi gori na ravnost proti Karneku.

X.

Kar je Kocijan po tako nenavadnih naključjih dospel do svoje, nepričakovane, vzorne sreče, do zaročbe s Trebuščakovo hčerjo, živel je jako nemirno, v vednem upu in strahu boréč se sam saboj. Hudo je bolela ga v srce zavest, da njegov oče pak je zakleti sovražnik njemu najdražjih oseb. To je tem huje bolelo Kocijana, ker je zelo ljubil svojega očeta in dobro čutil, koliko bridke nevolje in muke jim on prizadeva, kar so bili po Tiktaku izvedeli o njegovi skrivnosti, ko pa pustiti ljubljene Ide vendar ne more in nikedar ne more: to čuti! Ta očetova, tiho preteča nevolja mu dan in noč kakor težek kamen leži na srci, navdajajo ga s hudo skrbjo, kaj bo? V gotovi svesti si je namreč, da v določljivem trenotji bodo njegov oče napeli vse skrajne sile, zaprečiti mu zvezo, katero on namerjava za vselej skleniti s Trebuščakovo hčerjo. In, kakor zatorej tudi vgiba in prevdarja, kako bi začel, da bi očetu menje jeze in žalosti prizadel, sam sebi pa vendar popolnem ustregel, ne najde nobene poti blažje: ker cilj njegovih vernih željá mu je in ostane nepremekljiv.

V teh stiskah mu čas toliko hitreje poteka, in prizori dan, za kateri je Trebuščak odločil hčerino zakonsko poroko ter dal pripraviti vse, kar treba, da se on sam v mali družbi svojih najdražjih obhajajo ženitovanje še enkrat vedro veseli, potem pa priljubljenemu Karneku in svojim najbližjim, izneverjenim sosedom dá slovo za vselej.

S težkim srcem, kakor še nikoli v svojem življenji, hodil je Kocijan poročnega dné gori in doli po sobi v očetovi hiši. Danes mu velja, danes hoče, da pač za zmeraj zapusti te mile prostore, v katerih je preigral svoja otroška leta, presanjal mladeniško ljubezen in prejemal toliko dobrot zlasti od svojega očeta, kateremu hoče ravnokar in skrivaj pa uiti!

V teh težečih ga mislih nasloni se na okno, s katerega pogled seza do Karneka. Tù mu pri srci nastaja vedno tesneje, vedno bridkeje, in že mu prihaja tudi celo misel, da bi se očetu razodel ter prosil jih milostivega usmiljenja in dovoljenja; ali ravno tako naglo živo sprevidi, da taka smela poskušnja bi mu bila popolnem brezvspešna. Že ga prešine volja, da se Idi odpove; ali ozróč se proti Karneku, hipoma čuti, da to pa mu je nemogoče! Kocijan stori toliko trdneji sklep.

V tem se je za nastajajoče hude uro tem hitreje pomračilo. Kamničanje so pozapirali vrata, po ulicah je veter vihral s prahom in vlegala se tema. Kmalu ni nikogar več zunaj varujočega ostrešja.

Kocijan ravno hoče od okna, ko se nenadoma odpró vrata pod njim in venkaj stopijo njegov oče. Sin brž sodi, da ta pozna očetova hoja velja čemu posebnemu, da jih torej tudi skoraj ne bode nazaj. In po tom mu je tudi odvrnena skrb, ki je ves čas do zdaj še težila ga, skrb namreč, kako bode neopazen od očeta odhajal nocoj?

Kakor hitro mu tedaj oče izpred oči zginejo v temi, odmakne se od okna in pripravi za odhod. Še enkrat ozrevši se po svoji mili stanici, vošči jej polglasno „z Bogom“, da tožno odjekne, potom pa hiti vèn, najprvo poklicat še patra Lazara, potlej pa ž njim vred napotit se proti Karneku, da po njem sprejme sv. zakon še to noč.

Otoraj jo bilo na gradu precej živahnega gibanja. Vse družinstvo srčno veseleč se nocojšne slovesnosti je bilo že pripravilo spodobno postrežbo prihajajočima gostoma in zdaj že težko pričakovalo ju. Trebuščak sam je pohajal po zalo okinčani gostovanjski dvorani, srčno zadovoljen, da je učakal dan, ko če svoje ljubljene hčere prihodno srečo in blagor izročiti zanesljivim rokam nadepolnega in čislanega mladeniča. Le grajska kapelica je podajala miren, ganljiv prizor. Pred žarno razsvitljenim, z nežnimi cvetlicami potaknenim oltarjem je mlada nevesta v snežno-belem, svatovskem odelu klečala in v tihi molitvi prosila blagoslova za resni, bližeči se trenotek.

Kar, v tem splošnem pričakovanju posvečenem trenutji razlegne se neznan, pritlikovčev jék po vsem gradu, in brž na to nastane strašen hrup po vsem notranjem prostorji.

Ida plahom zapustivši samotno svetišče, pa k družinstvu hiteč po hodniku vidi, kakó preko razsvitljenega dvorišča neznana druhal temnih, v črne halje zagrnenih prikazni z divjim vikom in krikom vse križem vre ter zvenečim orožjem v pesteh klesti in seka po vsem, kar živega prihaja pod roke. Idi se noge sèšibé od groze in strahú, ko ji Trebuščak, smrtno splašen, pribiti pa oklenivši si jo v roke, vklika:

„Ida, Ida! — Tuj neznan sovražnik v gradu — čuvaji že pobiti beživa, beživa se skrit!“

Ali predno še se obrneta kam, uhité ju pridrli tolovaji, razločijo, očeta potolčejo k tlom, z Ido pak drvéč se po stopnicah doli kričé:

„Čarovnica, čarovnica! Tù je prokleta čarovnica!“

Na dvorišči, kjer je večina graščinskega družinstva hotevši varovati svojega čislanega gospodarja in njegovega drazega otroka že našla konec ležéč v krvnih mlakah po tleh, privre ostala krvoločna druhal skup, popade Ido in za lase vlekoč omedlelo nežno žrtev za seboj rjove:

„Na grmado, na grmado s čarovnico!“

Pri vratih se pritlikovec Pomeèk skočivši iz zakotja in čudno bridko ječéč ovije nesrečni v krilo; ali razbojna roka pobije ga mahom na zemljo, da pri tisti priči mrtev obleži. Na to se vsa druhal skozi vrata zgnjete na prosto, potem pa po zapadui strani Bergantove gore drvi navzdol.

Nekoliko pozneje mladi ženin Mavrin Kocijan in pater Lazar prispeta po drugi, izhodni plati gore proti Karneku. Kar začujeta strašen, človeški hrup in zagledata žarjav blišč, ki z nasprotne strani rudeče poobseva grad.

Kocijan nadejaje se požara popusti Lazara pa na okolo hiti poleg ograde tje do skrajnega robú, pod katerim zeva grozni prepad. Ozrevši se doli vá-njo od strahu ostrmi.

Okoli kupom nakupičene hoste, izpod katere se debel dim valí in sem ter tje tudi že rudeči petelinci plamičejo, razloči roj neznanih človeških podób, kakó vriščèč vse križem vró.

Kaj je to?

V brezdnu se vzdigne divji hrup, iz katerega Kocijan dobro razloči le hrščeče krike:

„Prokleta čarovnica!“

Najstrašneja slutnja bridko vreze mladeniča v srce. Nagnivši se préd-se z očmi skuša prodreti mrak, da bi se prepričal.

V tistem trenotji ogenj šiloma pribode iz kupa, in velik, sviteči plamen se hipoma lizaje ovije okoli z veje na grmado na viseče ženske podobe v beli tančici.

„Kocijan!“ čuje se iz brezdna nežen, bridko bolesten izdihljaj izmed divjega hrupa.

„To je Ida, moja nevesta! — o večni Bog!“ vsklikne Kocijan in segne pred sé dol, ko mu ravno za hrbet prišli pater Lazar hoče položiti roko na ramo, pa — že ga ni več! Ukrehnil se mu je bil rob pod nogo — zvrnil se je v grozno globočino.

Osameli pater v tihi molitvi povzdigne oči proti nebesom. Ozrevši se v prepad vidi dve trupli na grmadi. —

Sivo-star pastir, ki pod denašnjim, starim gradom pase ovčjo čredo, kaže obiskovalcu razvaline sivo, ploščato péč pa pravi:

Tu na grmadi so časi zažigali copernice. Zadnja je Ida bila, — Trebuščakova hči.

1. Iste dominus Nik. de Gallenberg connnitatu equitum, inter quos Gallus et Apfalter fuere, irruit in civitatem Stein, juxit in vincula judicem conjici, et in turri castri Gallenbeig detinuit, et Habacuc, civem ibidem interfeoit. — Schönleben.
2. V srednem veku so velikaši imeli pritlikovce, da so jim delali kratek čas ter uganjali burke.