Čas (Primorski list)
| Čas Sličica v dramatični obliki K. Dvorjanec |
| |||||||||||||
I.
V mestu. Priprosta izba.
Navrtnik: Torej pri tem ostane, kakor smo se zmenili. Mesečno plačo bom pošiljal sproti in nekaj bom vselej pridejal za šolske potrebe.
Gospodinja: Prosim, da bi bilo tako.
Navrtnik: Prizadeval si bom, da bo vedno vse v redu. Ravnajte z dečkoma strogo. Denarja jima ne dajajte brez resnične potrebe v roke.
Gospodinja: Zanesite se na mojo besedo.
Navrtnik: In vi, gospod inštruktor, prosim, stopite včasih h gospodom učiteljem in sporočite mi, kako je.
Praznik: Bodite brez skrbi, oče Navrtnik. Storil bom v vsakem oziru, kar bo v moji moči.
Navrtnik (dečkoma): Vidva pa ubogajta gospodinjo in gospoda inštruktorja, kakor da bi imela mene pred seboj. Učita se pridno, posebno ti, Anton, ki boš že pričel z latinščino, pa tudi ti, Metod, da boš prihodnje leto lahko vstopil v gimnazijo. Ali bosta pridna?
Oba dečka: Bova, bova.
Navrtnik: Še nekaj. Gospod Praznik, ne pustite, da bi dečka okrog pohajala. Ker se pa mora mladina primerno gibati, prosim, vzemite ju seboj na sprehod kolikor vam bodo razmere dopuščale. Hvaležen vam bom.
Praznik: Bodite prepričani, da bom vestno skrbel za dečka.
Navrtnik: Dobro. Dolgo sem se zamudil, dalje kakor sem mislil. Čas poteka, vrniti se moram domov. Torej z Bogom, gospod Praznik!
Praznik: Srečno pot!
Navrtnik Bog vas živi, mati gospodinja!
Gospodinja: Jaz vas malo spremim.
Dečka: Midva tudi.
Navrtnik: Ne! Vidva ostaneta tu. Še enkrat vama povem: Bodita pridna, učita se rada in pa rada molita. Bog ne daj, da bi moral kdaj o vaju kaj slabega slišati. Oglasil se bom večkrat pri vaju in če bosta pridna, vaju vzamem za božiče domov. Kaj ne, mater in sestrico pozdravljata?
Dečka: Da, prav lepo.
Navrtnik: Srečno! Ne tratita časa, pametno porabita vsako minuto in zapomnita si pregovor: »Čas je zlato«. (Odide z gospodinjo).
Praznik (za se): To ti je mož ta Navrtnik. Kako modro govori! Pozna se mu, da je veliko bral, še več pa skusil. Blagor dečkoma, ki imata takega očeta! Sedaj se pa ti, Praznik, dobro potrudi, da boš natančno spolnoval sprejeto dolžnost. Da, potrudil se bom, da se z božjo pomočjo skažem vrednega zaupanja tega skrbnega očeta.
II.
(Čez nekaj let. Ravno ista izba. Poleg mizice pri oknu sedi Anton. Pri drugi mizi, na kateri je polno knjig, piše Metod.)
Anton (odloži knjigo, zapali smodko in gledaje skozi okno govori): Grozna puščoba. Zunaj lije, da ni mogoče izpod strehe, a tu ta suhoparna matematična pravila.
Metod: Ali si se že naučil?
Anton: Nimam veselja.
Metod: Le potrudi se, bo že šlo. Nekoliko dobre in resne volje pa vstrajnosti je treba, pa gre.
Anton (kakor bi nič ne slišal, poje):
Bom šel na planince
Na visoke gore
Bom slišal zvoniti Zagorske zvone.
(Mej tem vzame klobuk in dežnik ter hoče iti.)
Metod (stopi predenj): Anton, kam pa misliš?
Anton: Iz zaduhlega ozidja mej vesele ljudi.
Metod (proseče): Anton, brat moj Anton, nikar ne hodi, prav lepo te prosim, nikar ne hodi. Ostani raje doma in se uči. Ogiblji se svojih tovarišev, ki so ti le navidezni prijatelj. (Prime ga za roko.) Spomni se rajnega očeta. Ravno tukaj je bilo pred nekaj leti. Ravno tu – kaj so se od naju poslavljali in opominjali rekoč: »čas je zlato«. Sedaj jih sicer telesno ni tu, ali iz svetih nebes, kamor jih je neskončno modri Bog poklical prezgodaj za našo družino, gledajo doli na naju. Ostani torej doma; porabi zlati čas za kar odločen; spolnuj dolžnosti in misli nekoliko na prihodnost ter ne delaj skrbni in dobri najini materi sivih las. Sam dobro veš, da ti v šoli ne gre dobro. Prvo polletje ni dobro izpadlo, v drugem tudi nič dobrega ne kaže, vender ni še vse zamujeno. Se je čas, poprimi se torej in priden bodi!
Anton: Jaz moram iti.
Metod: Kako to?
Anton: Ker sem obljubil.
Metod: Taka obljuba te ne veže. Ti si očetu že davno obljubil, da se boš pridno učil, to torej spolnuj. Prva naloga je stanovska dolžnost.
Anton: Meniš, da bom besedo prelomil?
Metod: Tedaj velja pri tebi malovrednemu tovarišu dana beseda več kakor očetu dana obljuba? Oni hočeš biti zvest, za to se pa nič ne zmeniš? Anton, Anton, ne goljufaj se tako zelo, ne slepi samega sebe! Porabi čas v svoj prid, ne pa drugim na ljubo.
Anton (se razhudi): Da bi vedno pridigoval o šoli in dolžnosti! Skrbi zase. ( Naglo odide pojoč):
Mi smo štirji,
Vsi pastirji,
Vince radi pijemo …
Metod (sam ): Zastonj je torej vse. Tolikokrat sem ga že prosil, tolikokrat sem ga že prosil, tolikokrat opominjal, pa vse nič ne pomaga. Zastonj sem prilepil k uri listič z očetovim geslom: »Čas je zlato«. Vse nič ne pomaga; tudi spomin na očeta ga več ne gane. Kako je bilo nekdaj vse drugače, ko je bil še gospod Praznik tukaj in ko so še oče živeli. (Proti nebu): Moj Bog, kaj bo iz tega! O Gospod, usmili se! (Nekdo potrka). Naprej! (Vstopita dijaka Slivar in Poznik).
Oba (podasta roko ): Bog živi, Metod!
Metod: Na zdravje Slivar! Bog te živi Poznik! Prosim sedita.
Slivar: Kje je pa Anton?
Metod: Ravnokar je odšel.
Poznik: Zdelo se mi je, da sem ga na ulici videl.
Metod: Prav lahko. Dovolita, da vama malo postrežem. Takoj se vrnem. (Odide).
Slivar: Brata sta, pa tak razloček.
Poznik: Da, res je tako. Komaj bi verjel, da sta brata.
Slivar: Eden je poosebljena pridnost.
Poznik: Drugi pa živa lenoba in lahkomišljenost.
Slivar: Tako je. Metod je skoraj dve leti mlajši pa je že Antona v šoli dohitel in ga bo tudi prehitel.
Poznik: Ne samo to. Poglej, koliko različnih knjig ima. Tukaj je cela kopica slovenskih pisateljev in pesnikov, tam zopet poleg navdušenega Kolarja Puškin v izvirniku.
Slivar: Glej, glej, tudi češčine se uči in prebira srbske narodne pesni.
Poznik: In tu leži italijanska knjiga »Promessi sposi«.
Slivar; In poleg vsega tega je vedno najboljši dijak v celem razredu.
Poznik: Da. Metod zna čas porabiti, da malo kdo tako. Pozna se, da se je mnogo naučil od skrbnega pokojnega očeta in pa od bivšega inštruktorja Praznika.
Slivar: Hvaliva Boga, da imava takega rojaka. Kakor vse kaže, bo Metod ponos našega naroda.
Poznik: Bog daj!
Metod (se vrne s krožnikom jabolk): Prosim, pokusita.
Slivar: Ali so domača?
Metod: Da, domača, prav iz našega vrta, še pokojni oče so jih cepili. Mati so mi jih poslali pretečeni teden. Prav veseli me, da sta sedaj prišla, saj vaju že dolgo ni bilo pri meni.
Poznik: Tudi danes bi menda ne bila prišla, ako bi ne bilo nekaj posebnega.
Metod: Tako? Tedaj pa le na dan s stvarjo.
Poznik: Govori ti, Slivar.
Slivar: Visokošolci naše doline so mi z Dunaja pisali.
Metod: Kako se počutijo?
Slivar: Prav dobro, izvrstno. Učijo se pridno, zraven pa tudi ne pozabijo, da so Slovenci, skorej vsako soboto napravijo zabavni, večer, pri katerem se navdušujejo za narodno delo po geslu: »Vse za vero, dom, cesarja«.
Metod: Dobro, dobro! Bog blagoslovi njih prizadevanje.
Slivar: O velikih počitnicah pa namerjajo prirediti na cesarjev rojstni dan dijaško veselico z govorom, deklamacijo, petjem in igro ter prosijo, da bi tudi mi sodelovali. V imenu vseh prosiva sedaj midva tebe, da bi prevzel pri igri eno vlogo.
Metod: Prav lepo je vse in hvale vredno, ali jaz ne morem obljubiti.
Poznik: Kako to? Zakaj ne?
Metod: Meni šestošolcu tega ne dovoljujejo šolski predpisi.
Poznik. Vso stvar vodijo visokošolci. Midva bova takrat tudi vže dovršila zrelostni izpit. Torej brez strahu. Za vse odgovarjamo mi.
Metod: Katero igro ste pa izbrali?
Slivar: Slovečo žaloigro »Čas«.
Metod (vesel): Dobro. Tu je moja roka.
Poznik: Saj sem vedel, da bo tako. Bog te živi Metod!
Slivar: Še nekaj. Pri vas imate najlepši prostor. Ali bi …
Metod: Tudi to obljubim. Govoril bom z materjo, ki mi gotovo ne bodo odrekli.
Slivar: Sedaj pa le na delo. Se danes pišem na Dunaj.
Metod: Izroči vsem moj udani pozdrav.
Slivar: Povej vso stvar Antonu.
Oba: Z Bogom. (Odideta).
Metod (sam): Torej šaloigra »Čas«! Kakor nalašč. Upam, da bo segla bratu v srce. Bog daj, da bi!
III.
(Sedem let pozneje. Na Metodovem stanovanju.)
Metod: Resnično prav iz srca me veseli, gospod doktor, da ste me obiskali. Nepričakovano ste prišli in prav zato ste mi' tolikanj ljubši.
Doktor Praznik : Tudi mene zelo veseli, da vas po dolgem presledku zopet vidim. Ko sem prišel v ta kraj, sem mislil sam pri sebi: »Čas imaš, prilika je lepa, obišči torej svojega nekdanjega učenca«. In sedaj sem tu, gospod kaplan.
Metod: To je moško. V resnici bi bil zelo užaljen, ko bi bil zvedel, da ste bili v naših krajih, ne da bi se bili pri meni oglasili. (Služabnica prinese vino; Metod natoči) Tedaj: Dobrodošli gospod doktor! (T rčita.)
Praznik: Na zdravje, gospod Metod! Dobra kapljica.
Metod: Tudi draga. Pa pustiva to. Hitro ste zasloveli, gospod doktor. Čestitam.
Praznik: Srčna hvala.
Metod: Kako se imate v mestu? Ali se dobro počutite?
Praznik: Opravila imam vedno čez glavo in zabave tudi ne manjka. Prav srečen sem. In vi, gospod kaplan?
Metod: Tako srečen in zadovoljen, da bi ne menjal z vami, čeprav slovite daleč naokrog.
Praznik: Zelo mi je všeč. da ste zadovoljni. Menjala pa ne bova, ako bi tudi mogla. Čemu tudi? Saj sta si moj in vaš stan podobna. Vi zdravite v prvi vrsti dušne rane, jaz pa telesne.
Metod: Dobro ste povedali. Bog živi! (Pijeta.)
Praznik: Kaj pa brat Anton?
Metod: Anton, Anton, edini Anton mi kali veselje in srečo. O, da bi ne bilo tako!
Praznik: Tako? Kaj pa se je zgodilo?
Metod: Ali ničesar ne veste?
Praznik: Prav nič, čisto nič.
Metod: Tedaj moram pa daleč nazaj seči. Ko ste vi dovršili gimnazijo in nehali biti najin inštruktor in nadzornik, se je precej spremenilo. Živi Anton se je čutil prostega. Gospodinja je bila mehka, vrhu tega jej je bil denar glavni namen. Pred njo ni imel strahu. Pričel je prebirati različne knjige in pohajati po mestu, vendar šolskih dolžnosti še ni zanemarjal. V šoli mu je šlo še vedno dobro. Ko je končal nižjo gimnazijo, so oče nagle smrti umrli. To je bila največa nesreča. Anton se je popolnoma spremenil. Očetove strogosti ni bilo več, matere se ni bal. Z lehkomiselnimi tovariši je zapravljal denar, katerega si je znal pridobiti. Ni čuda, da je začel v šoli pešati. V petem razredu mu je spodletelo in jaz sem ga došel. To ga je jezilo; zato se je drugo leto malo poprijel, da je dobil prvi red, toda življenja ni spremenil. Glavna stvar mu je bila zabava, gledišče in gostilna, šola le postranska reč. Jaz sem ga svaril, prosil, opominjal, pa vse ni nič izdalo. Materi se nisem upal vsega razodeti, ker sem predobro vedel, kako bi trpelo njih mehko srce. Iz vsega tega ni bilo pričakovati dobrih uspehov. V šesti šoli mu je zopet spodletelo. Lehko si mislite, kako potrtega srca sem šel domu, čeprav sem imel prvo odliko. O počitnicah sem zopet vse poskusil. Pri dijaški veselici smo igrali žaloigro »Čas«, ki v živih barvah kaže, kako naj porabimo dragoceni čas. Tudi to ga ni ganilo. Na to sem se zatekel k materi. Vse, čisto vse sem jim razložil do najmanjše pičice. Pa tudi materino svarjenje in ljubeznjivo prigovarjenje je bilo zastonj; Anton si ni dal dopovedati. Prišla je jesen; treba je bilo iti v .šolo, ali Anton tega ni hotel storiti. Doma tudi ni mogel ostati, ker ga je bilo sram, in odšel je od doma. Pozneje je nekolikokrat pisal po denar. Ker ga pa ni dosti dobil, so tudi taka pisma prenehala, vtihnil je popolnoma. Sedaj ne vem ničesar o njem. Sam Bog ve, kod hodi. O, koliko bi dal, vse bi dal, da bi bil le na pravem potu.
Praznik: Hm, hm, žalostno. Anton je bil sicer žive narave, vender bi kaj tacega ne bil pričakoval. Ne bom Vas tolažil, gospod Metod, ker vem, da bi bila vsaka beseda oster meč v skelečo rano, samo to rečem: Zaupajmo v Boga.
Metod: To me še tolaži.
Praznik: Kaj pa mati? Ali so zdravi?
Metod: Da, hvala Bogu, zdravi so. Ker se je sestra na domu omožila, jih bom na zimo k sebi vzel, da bodo imeli počitek na stare dni.
Praznik (mu stisne roko): Lepo je to. Gospod Metod, dovolite, jaz bi rad govoril z gospodom župnikom, mojim sošolcem.
Metod: Vaš sošolec je? Tega mi še ni povedal. Ako vam je ljubo, greva lehko takoj k njemu, samo to morava še pred izprazniti, ni dobro, ako v kozarcu stoji, v taki vročini rado skisa.
Praznik (smeje): Torej, da se v kis ne spremeni. Hahaha. Bog živi torej!
Metod: Še nekaj. Gospod doktor, danes ste moj gost.
Praznik: Ako me pa gospod župnik povabi?
Metod: Jaz sem prvi, ne pomaga nič, vse je že naročeno. Jutri vas pa že gospodu župniku prepustim, ako ni drugače.
Praznik: In če bi jaz tukaj ostal cel teden ali celo štirinajst dnij?
Metod: Potem bomo pa rekli: Danes tukaj – jutri tam. (V smehu odideta.)
IV.
(Leto pozneje. Ravno ista izba. Poleg postelje sedi Anton. Na obrazu se mu poznajo sledovi hude bolezni. Bere na glas):
Kako dragocen je čas! Čas je merilo našega življenja. Kolikor izgubiš časa, toliko je tudi tvojega življenja izgubljenega.
Bog nam je dal čas, da ga porabimo v njegovo čast, in slavo in tako v lastno, časno in večno srečo. Prišel bo dan, ko bo vsegavedni Bog zahteval natančen račun od vsake, minute tvojega, življenja. Kako boš obstal pred večnim sodnikom? (Se zamisli, potem vzdihne) Moj Bog! (Bere dalje:) Kako kratek je čas človeškega življenja! Če bi tudi sto let živel, ne moreš se nikakor primerjati z večnostjo. In kako hitro mine čas! Vsak hip neizrečeno hiti v neskončno večnost, od koder se ne vrne nikdar več ne povrne; minul je za vselej. (Zopet vzdihne) Moj Bog! Moj Bog! (Bere:) Ravno tako kratke trpežnosti je vse, kar je na svetu. Čast, slava, bogastvo, vživanje, sploh vse. vse mine, kot da bi pihnil. Človek umrje in vsega je konec. Tvoje telo bo hrana ostudnih črvov; kje bo pa tvoja duša? Ozri se, neumrjoča duša, v peklensko brezno. Kaj bi dali pugubljeni za eno samo uro! Kako dobro bi jo porabili! Toda zanje je čas potekel, le večnost jih obdaja. (Utihne, glavo si podpre z rokama. Z vrta se sliši otročje petje:)
Hitro, hitro mine čas
Ali, ne bo ga več pri nas.
(Anton vstane:) Milost, o Bog, milost! Od danes mora biti drugače, vse drugače.
(Vrata se odpro in vstopi Metod.)
Metod: Kako ti je Anton? Ali ti je kaj bolje?
Anton: Ozdravel sem, Metod, ozdravel.
(V solzah): Metod, odpusti! Od danes na dalje bo vse drugače. Bog mi je dal telesno zdravje in po tej le tvoji knjigi tudi dušno.
Metod (ga objame): Tisočkrat bodi hvaljen trojedini Bog!(Pri zadnjih besedah vstopi mati. Ko vidi sinova v objemu, poklekne in zakliče): Hvala tebi, o Bog! Izgubljeni sin se je vrnil.
V.
(Petnajst let pozneje. V bogato opravljenem Antonovem stanovanju).
Doktor Praznik: Še malo bova potrpela, gospod Koren; upam, da se bodo vsak čas sešli.
Koren: Anton jih spodaj tudi že težko pričakuje.
Praznik: Anton, da je sedaj mož, da ga ni tacega v našem mestu.
Koren: Poglej, doktor Praznik, kako ima vse lepo. Tako hišo, tako opravo, tako trgovino!
Praznik: Da, srečo ima, da saj jo tudi zasluži. Ali ne, prijatelj Koren?
Koren: Če jo sploh kdo zasluži, tako jo on.
Praznik: Vse ga spoštuje, časti in ljubi ko lastnega očeta.
Koren: Ni čuda. Dobra duša, blago srce, plemenit značaj, to je naš novoizvoljeni državni poslanec Anton.
Praznik: Vse ga je hotelo imeti za poslanca; vse je le njega brez najmanjše agitacije volilo.
Koren: In sprva še v tem ničesar slišati ni hotel, naposled se je le nerad udal našemu prigovarjanju.
Praznik: In tudi vse prigovarjanje bi ne bilo nič izdalo, ako bi Antona ne vodil drugi plemeniti namen; upa namreč, da bo se svojimi zdravimi nazori na strogo katoliškem stališču veliko koristil svojim volilcem. To edino ga je nagnilo, da je sprejel izvolitev.
Koren: In kako veselje je potem zavladalo po celem mestu in okolici. Pa ne samo to, iz cele Slovenije so mu prihajale brzojavno čestitke.
Praznik: Anton jih tudi zasluži v polnem pomenu besede; saj ga ni v našem mestu siromaka, katerega bi Anton izdatno ne podpiral; saj ga ni v celej Sloveniji narodnega društva ali narodnega zavoda, katerega ne bi obdarovala Antonova radodarnost. Za vse lepo, blago in dobro ima odprto srce in roko.
Koren: Zastonj bi se trudil, ako bi hotel vse našteti. Anton je mož narodnjak, velikodušen mecen, kratko: slovenski mož po božji volji.
Praznik: Tako je. Čuj! Sedaj prihajajo.
(Vrata se odpro; vstopi veliko število gospodov, mej njimi Anton in Metod. Slišijo se pozdravi: Dobro došli! Bog živi! Na zdravje! Anton jih razvrsti po sedežih.)
Doktor Praznik ( vstane in prične): Velecenjena gospoda! Takoj pri prvi besedi sem opazil na vaših obrazih izraze začudenja in strmenja, kar me nikakor ni iznenadilo. Splošno je namreč v navadi, da se napravljajo napitnice mej pojedino, ne pa takoj, ko se za mizo vsede. Ali ni ga skoraj pravila, ki bi ne dopuščalo izjeme, saj celo izjema pravilo potrdi. Zakaj bi ne bilo izjeme pri napitnicah? In če take izjeme do sedaj še nihče ni storil, se je hočem pa jaz danes poslužiti. Srce mi veleva tako, ne morem drugače. Dovolite mi torej, velecenjena gospoda, da brez vseh ovinkov napijem odličnima možema naše družbe; in sicer v prvi vrsti napijem ljubljencu našega naroda, odličnemu pesniku in pisatelju, prečastitemu kanoniku gospodu Metodu, želeč mu, da ga vsemogočni Bog ohrani še dolgo vrsto let v prospeh našega naroda ter v časni in večni prid vsega človeštva. Bog ga živi! (Klici: Živijo!) Drugič pa kličem vzornemu rodoljubu, čislanemu meščanu slovenskemu Mecenu, novoizvoljenemu državnemu poslancu gospodu Antonu: Slava! (Klici: Slava ! Živijo! Ko se hrup poleže vstane Anton.)
Anton: Velecenjeno omizje! V bratovem in v svojem imenu izrekam srčno zahvalo blagorodnemu gospodu doktorju Prazniku, najinemu nekdanjemu dobremu inštruktorju (vse veselo) in tudi vsem čislanim gostom za ravnokar izraženo napitnico in bratovsko ljubezen. Ob enem moram pa še nekaj druzega omeniti. Pritrditi moram, da sem premožen, da me someščani čislajo in spoštujejo, kar so dovolj pokazale ravnokar končane volitve, in se vsem tudi prav srčno zahvaljujem. Da sem pa to, kaj pravite, gospodje, komu se imam zahvaliti?
Metod: Bogu.
Anton: Res je, Bogu. Za Bogom pa tebi, preljubi brat Metod. Častita gospoda! Čast komur čast. Dolžnost, sveta dolžnost me veže, da se vpriča tako odličnih gospodov prav srčno zahvaljujem svojemu bratu Metodu; brez njega bi namreč ne bil to, kar sem sedaj. Ravno danes je petnajst let, ko mi je Metod oči odprl. On mi je pomagal, da sem pričel trgovino, katero mi milostni Bog tako dobrotno blagoslavlja. Ravno danes je poteklo petnajsto leto od onega dne ko mi je Metod pokazal pomen prelepega reka, ki se sedaj v zlatili črkah blišči na moji hiši, rek namreč: »čas je zlato«. Svojemu batu kličem torej iz globočine hvaležnega srca: Bog ti plačaj! Slava sebi!
(Veliko navdušenje. Gostje obkolijo Metoda z glasnimi klici: »Slava!« – Zagrinjalo naglo pade.)