Čast in sramota

Čast in sramota. Novela iz družinskega, večernega življenja ljubljanskega. Josip Ogrinec

Izdano:	Slovenski narod 9/168–180 1876
Viri:	dLib 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Pozne jeseni je bilo za večera. Mrak se je vlegal preko ljubljanskega mesta in rezna burja je metoč po ulicah vzdigovala prah ter nadlegovala posamnega pesnika. V „Zvezdi,“ kamor je pred malo dnevi še razni cvet ljubljanske nadepolnosti zlasti za večernega mračenja pribeževal skazevat in ogledovat se pod senčnim, košato zbočenim vejevjem kostanjevega drevoreda, tam nocoj odpalo, suho listje šumi, po tleh se tekljaje tudi mlademu dekletu pod nežni stopali, ki ravno otoraj prišedši iz notranjega mesta trdo zavita v temno krilo hiti po poprečni gredi. Po ne lišpavej, a snažnej in ličnej obleki se jej vidi, da je iz srednjega stanu, in konci Zvezdo krenoči po glavnih ulicah ravno prižgana svetilnica oblišči nenavadno mil in ljubezniv obrazec. Mlad, gizdav gospodič, ki v istem trenotji od nasprotne strani prizvižgljavši pogleda v gladka, mična ličica, vsklikne čudom ostrmeč, zasuče se hipom in kakor obliščena veša za nočno svetinjo hiti pritiskajo za oplašenim, dalje bežečim, mladim dekletom. Naglo jo dohitevši jeden čas nemo stopa tik poleg nje, predrzno prežeč jej v teleči obraz, pa kmalu začne tudi šepetati jej prilizljive besede. Toda dekle le molče in glede na drugo stran tem urneje ubira stopinje, kar toliko bolj podkuri nadležnika. Polen medenih marnj skuša uže uloviti jo za roko; ali ona si zabrani to s tako določnim zgibljajem, da nepovabljenemu spremljevalcu takoj vpade precej poguma. Vendar jej nikakor ne odjenja, ampak kar najneslaneje natečen in sladak pribija za njo noter do veže, ter še „lehko noč“ šepeče za njo, ko ona, kakor gonjena srna, zgine uže po stopnicah gor v drugo nadstropje.

„Ah, mama!“ vsklikne dekle stopivši v sobo, poljubi materi roko ter oklepaje se je vzdisa jej na nedrih.

„Kaj pa je? Kaj je primerilo se ti, dete? Moj bog, kako si spehana!“ povprašuje skrbno in objema jo vidno vznemirjena mati.

„To je prekasno, mama! Tako pozno ne bom francoščine obiskovala.“ „Zakaj ne?“

„Nekdo mi potoma nij miru dal,“ pove dekle in izpustivši mater sramožljivo poveša oči proti tlom.

„Ali te je žalil?“

„Po sili je spremljal me in tiščal za mano.“

„Tako? Kakšen je pa bil?“

„Jaz ne vem.“

„Kaj ga nijsi poznala?“

„Ah, niti pogledala ga nijsem; bilo me je tako sram!“

„Kaj nij bil čedno oblečen?“

„Saj vam pravim, mama, da nijsem nič marala. Tako sem se bala!“

„A razločila si vendar po glasi: ali je bil prileten, ali mlad?“

„Da mlad, neki mlad.“

„Ha, ha, mlad gospod! Pa tako sestrašena si?“ rekoč prime za roko hčer in peljaje jo soboj po sobi meni, „No, če je tisti mladi gospod samo spremljal in ne žalil te, potlej ti nij treba preveč se vznemirjati. To nij tako hudo, nij ravno sramota, zlasti —. Kdo ve, morebiti — pa ti res nič ne moreš reči, kdo ali čigav pač je bil ta spremljevalec?“

„Nič. Kaj maram!“

„O, ti si še mlado priprosto dekle. Čaj, povej pa mi to: kje se ti je pridružil in do kam?“

„Ah,“ vzdihne dekle, znatno nepovšečno, čuteč pač, da mati se zanima za njej zoprno osobo, in očitno nevoljna pristavi:

„Tam od Zvezde pa noter tu-sem do veže je nadlegoval me!“

„Rada bi vedela le —“ šepeta mati kakor sama sebi, in zamišljeno grede mimo okna nekoliko odstrani zagrinjalo pa pogleda venkaj.

„Ah, Olga, tu glej! Morda je bil ta-le,“ vsklika mati verno zroč na ulice, kjer je poprejšnji spremljevalec še vedno štekjjal gor in dol, in vide žensko osobo premikovati se pri odgrnenem oknu s pravo zmagonosno zavestjo oziral se gor.

„Jaz ne grem k oknu,“ odgovori čmerno hči pomikaje se v nasprotni kot sobe.

„Da, da, prav ta je bil ta! Le glej, kako pogleduje gor! O pa ta mora iz hiše biti katere imenitne! Poglej kako je napravljen! Olga, zdaj, ravno gre mimo svetilnice! Da, meni se zdi, da sem uže videla ga, da ga poznam. Če se ne motim — prav Č ... je!“

„Mama, jaz ne maram videti ga!“

„Pojdi Olga, kako si priprosta! Zakaj bi sramovala se, če tak mlad gospod spodobno išče tvoje prijaznosti. To bi marveč imelo še le šteti si v pravo čast. Nu, zdaj uže odhaja.“

Po teh besedah popusti okno, postopi k hčeri in prijemši jo za roko de:

„Ej, ljuba moja Olgica, ti si sicer še zelo mlada, še le v šestnajstem letu, pa si uže prav zala, prav mična deklica, da! Pa zdaj boš užo morala privaditi se spodobnega dekliškega vedenja, če bo sem ter tja kak mlad ljubljanski gospod prijazno se ti bližal. Nu, saj sem tudi jaz bila taka, mlada dekle! — Da, da, saj sem večkrat uže mislila: mi smo šele pet mesecev v Ljubljani, v nobenej družini še ne znani, lehko, da ta ali ta tako, po tebi, skusi seznaniti se z nami, ker drugač nij take priložnosti. O, pa zato ti nij treba se bati, nij treba, dete moje!“

Rekoč jo poljubi na belo čelo; dekle pa nekako milo vprašujoč povzdigne ljubo-jasne, temno-modre oči, potem hitro zbeži v zravno stanico.

Mati zamišljena stopa po sobi. Ugodnega nekaj, kar ima še le priti, riše jej dobrodejno povoljnost na obraz. Srečevaje okno zdaj pa zdaj zopet odtegne nekoliko zagrinjala, pogleda na ulice, a ne videč več zapomnjenoga mladeniča doli, iznova zakrije. Nekaj jej je živa uganka: od kod ta hčerina bojazljivost in nepriljudnost proti njenemu nocojšnjemu čestilcu? Ali je temu kriva njena nežna mladost in neskušenost? Ali njen značaj? Ali morda — kar bi najneraje verjela, njeno srce uže več nij prosto? Pečaje se zlasti s tem poslednjim vprašanjem in poleg misleč na odšlega spremljevalca postaje skoraj nemirna. Takoj sklene kar najprej do dobrega se prepričati v tem, ker nekaj jej pravi, da nocojšnja dogodba je važna, da utegne odločiti hčerino srečo.

Vsede se na zofo in vpre glavo v desno dlan. Ali komaj nekoliko trenotkov tako prebije tam, ko se vrata mahom široko odpro in noter stopi visok mož, lepo rejen, gladko obrit, le okolu mastnega podbradka nekoliko kosmat in pod nosom se šopičema brk. Časnik, prinesen v roci, trešči na mizo ter dirjaje po sobi in mahaje skrčenima pestima pred soboj rohni:

„To je neslišano! Tem narodnim koncesij — koncesij? Prokleto! vajet napet vlada, to! O ustava, to je tvoj sad — koncesije!“

Žena, ki je v tem uže hitela zdaj tam, zdaj tam poravnat kako reč, meni:

„To je res sila — s temi narodnimi! A ljubi Robert, kaj bi si življenje grenil s temi neumnostmi?“

„Neumnost? Besnost, vrtoglavnost, Berta! Čuješ, koncesije — Črne na belem! Kar iz kože bi rinel človek,“ rekoč se posadi v slanjač otresa z glavo in nemirno treplje z nogama. Ravno hoče uže zopet posezaje po časniku iz nova zagrometi, ko mu žena upogne roko ter sladko se smehljaje v zijava usta pritakne skrivaj ročno pripravljeno, dolgo pipo, prijazno, ga svareč:

„Pojdi Robert, pojdi! Zmirom nabirat si jezo iz teh zopernih časnikov! Utegne ti škodovati, da izboliš in ... Daj, raji malo kadi, ko praviš, da te raztresa to, pa pusti neslano politiko. Naj bo, kakor hoče; saj mi smo dovolj srečni, jeli Robert?“ Pri teh besedah ga prijazno poboža poleg ušesa.

„I nu, pa brez koncesij, razumeš?“ potrdi on izpuščaje debele puhe.

„In kakor se kaže, obeta se nam še čedalje več sreče,“ pristavi žena pomenljivo in zadovoljno naglasovaje, in pomeknivši se k njemu pa ljubo polagaje mu desno okoli vrata, nadaljuje skrivnostno šepetaje:

„Da moj ljubi Robert, jaz ti imam nekaj povedati.“

„Povej, kaj meni mari?“

„Naša Olgica.“

„Kje je ta spaka? Nikoli je spregledati nij! Le glej — vajet napet!“

„Ej Robert, kako si nezaupljiv in pa strog!“

„Kakšen? Jaz nikomur ne kratim pravic, pa tudi meni — le mir s koncesijami!“ — Berta boječ se, da podaljševani uvod bi utegnil popolnem razburiti moža, razodene mu tedaj na kratko, kaj se je nocoj hčeri prigodilo in kako po pravici da njej kaže nadepolnih nasledkov zajemati iz tega, zlasti opirajoči se na prizadetega, veljaškega Č ..., katerega bi bila za gotovo spoznala.

„Tako? Tako vozlanje za vogli, ko mene nij zraven! In kako si vzmirjala jo, Olgo?“

„A Robert! I kam tako neopravičeno tiraš kar tija v dan, brez pravega preudarka? Pomisli.“

„Meni nij treba nič misliti; jaz uže vem, kam pripeljava to — koncesije! Vajet napet!“

„Preudari vendar, če nij mogoče? Moja Olga, hvala Bogu! Je res izvenredno brdka, da vseh pet mesecev, kar smo tukaj, nijsem v Ljubljani nij videla jej jednake, nikar gorše! Kaj bi bilo po tem kaj vsakdanjega, kaj navadnega, kaj nevrednega nemogočega, če pride snubit, da jo vzame? O jaz sem premislila uže vse to. In, ali potlej nij čast, če tak imeniten, tako bogat, kakor Č ... —“

„Večeren kriljač, da, kriljač! To si zapomni, in ona — kje je? Hej Olga, Olga! Jaz jej povem!“ kliče rasoč po konci.

„Za božjo voljo, Robert“ vzdiha žena vlekoč ga nazaj k sebi, v tem, ko Olga vidno oplašena vstopi milo vprašajoč:

„Kaj pa, tata?“

„Vajet napet“ zagrmi oče.

„Robert!“ pozove Berta s tacim izrazom in tacim naglasom, da mož pač opomnjen na korenite nasledke jednacih slučajev, kakor od strele zadet tih in miren zopet nazaj sede, in žena hčeri veli:

„Kupico vodo tati!“

Dekle hiti in prinese.

„Le pojdi!“ ukaže jej mati in zopet sama z možem prime ga za roko rekoč:

„Robert, to ti rečem, ne razgrajaj mi, predno ne veš! Če misli resno, kakor jaz trdim, ne bo dolgo odlašal. Potlej se pokaže, kdo ima pravo — da jaz!“

„Vajet napet!“ meni mož s polovico poguma, vstane in zgrabi časnik.

„Jaz imam pravo!“ pristavi žena zmagonosnim prepričanjem hiteč ven pogledat, kako se pripravlja večerja.

II.

Robert Brüll je do malo časa sem uradoval pri želiznici v nemški kronovini, zdaj pa v ravno tej službi prestavljen bil v Ljubljano. Vso svojo modrost je imel iz člankov, katere je novinarski Žid napisaval v veliki dunajski list! Navdušen velikonemec je prec dobil krča v ude, če je kak Slovan le genil se kje v Avstriji. Prišedši na Kranjsko je čudom se čudil, da tukaj živi vse trdo Slovencev, o katerih je on dozdaj za gotovo verjel, da so res le izmišljeni samo na papirji. Torej nij mogel do zdaj kaj sprijazniti se tukajšnjimi meščani, tudi ne takimi, katere bi kdo označil njemu jednakoverne, meneč namreč, da samo dalj trajno bivanje njihovo mej Slovenci je kolikor toliko okalilo in okužilo njih spoznavanje. In pač tudi zato nij nahajal zaupanja, da bi jedini potomki njegovi sreča vscvela v Ljubljani.

Gospa Berta je, kakor do malega vse ženske, mislila precej kosmopolitično. Rada je sicer potisnila psovko, katero je mož švignil na presedane narodne, toda to vselej iz previdnega, sebičnega nagiba, češ, da s tem si pridobi njega za svoje nakane. Najti povoljnega zeta, to jej je od zdaj bil nepremakljivi smoter, kamor je merilo vse njeno mišljenje, dejanje in nehanje. Še tak ultra-narodnjak, ali pa zagrizen, ustavoverni štekljačar — to je bilo njej vse v jeden kup: volila bi bila tistega, s katerim bi jej bolje kazalo.

In Olga? Tej mladi devi še nij človeška strast okužila nežno-čutečega srca. Ona je še mislila, da vsi zemljani so kakor pred sodnim stolom božjim, tako pred postavami svetnimi ravnopravni. Ljubila je pač najbolje mater in očeta, potem pa, meneč se, da vsi ljudje so blizu jednako dobri, čislala bi bila bolj onega, kdor bi jej bil zdel se vredneji njenega sočutja. Tacih pa dozdaj še nij štela na prste pač, ker tako rekoč še mej tujini, pa tako zatišno živeča do sehmal še nij nahajala prilik, da bi se seznanjala s kom. Inače bi to brez dvoma bilo narobe, kajti nežna Olga, da si stoprav v šestnajstem letu, je uže razcvitala se v mično in prezalo devico, po kakoršnih mladi moški svet čudeč se obrača dobrodejno božane oči in nateza korake. Predrznost bi bila, ko bi hotel opisati njen ljubojasen obrazec, po katerem je rad zazibaval se ljubeznjiv smehljal; temne, vedre oči pod živo obrisanimi obrvi, rudeča usteca, kakor prezajoča se vrtnica, zatemnelo rujave, gladko razčesane, plodne lase, vitko, srednje veliko rast — vsi, zares lepi podobi je bila vrhi tega navdihnena neka blažena milina, da je človek videč jo nemudoma spomnil se pomladanskega jutra.

Po ravno omenjenem razgovoru z materjo deviški Olgi prišedši v svojo stransko stanico prvikrat nocoj izgine tista nepresledna, jasna dobrovoljnost, pa se usili jej globoka resnost. Kakor pomladna od slane poparjena cvetica, zgrudi se v slanjač, ter povesi glavico na podloženi lakti. Kakor omedlela tamkaj jeden čas nepremakljivo trpi, in le kak posamezen bolestni izdih iz deviških prsi, potresujoč jo vso, priča še, da v tem nežnem telesu še duša misleča trpi. Kaj misli pač? Kaj je zamoglo tako zviškoma tolikanj uničiti jo?

Kakor pod temnimi oblaki, napovedujočimi bližajočo se nevihto, oplašena lastavka nepokojno hiti sem ter tja, tako Olga zdaj nemirna plane po konci, in tiščeč si drobni dlani na lica kakor sanjaje tava po stanici. Potem obstane pri jedinem oknu, in nekoliko vpognivši košate cvetice v kotličih živo in zvesto pogleduje naravnost proti oknu v stranskej steni bližnje, sosedne hiše. In hrepeneče zamakneni tjakaj v mračni okvir prirosi gorka solzica v oko, in postaje jej tako mehko, tako rahlo pri srci, da bi kar glasno zajokala.

Kar na tisti mah zasliši materin klic, otare si solzo in hiti. Večerja stoji pripravljena, mati in oče uže pri mizi. Olga prisede molče, ne upa si kvišku pogledati in vidi se, da jej ne diši, da pa vendar plitvo zajema, pač le, da bi izognila se neprijetnemu praševanji. Tudi stariša ne govorita; brž se čuti, da tudi mej njima je neko napetje.

Žena je prva, ki pretrga ta sitni molk, rekoč:

„Saj to tudi nij nič, da brez presledka čepimo tu doma, kakor zaprti! Druge družine obiskavajo kake večerne veselice v kazini ali kjer si uže bodi, mi pa niti v gledišče nikoli! Res, čuda ne bo, če splesnimo kar zmirom v tej ječi. Tacega nij —“

„Kam pa češ, kam tu v Ljubljani? Povsod tistim narodnim v zobe, je-li ?“ hudi se Robert, koj uganivši, da ženine očitajočo besede merijo le na njega.

„No kaj, kaj tisto zopernost! Človek kjer biva, tam naj pa bode z ljudmi in če ti nečeš —“

„No kaj, kaj bodeš — vajet napet!“ rohni Robert, položi žlico ter začne hitro pregledavati urno zgrabjeni časnik.

„Kaj? V gledišče pojdem jaz in Olga — pa sami, prec nocoj, veš!“

„Ti? Le gani se mi, dekle! Jaz ne delam zato, da bi vedve moje trdo prisluženo novce nosili v le-to ljubljansko pojemajoče gledišče, to revno pribežališče dosluženim komedijantom, to prizorišče zgolj skaz in zmaz!“

„Nič, pojdeva pa! Olga?“ odvrne Berta določno in namigne hčeri.

„Poskusita! Pri tisti priči vama vso navlako potrgam se života. Jaz služim, jaz kupujem, jaz rečem — vajet napet!“ rekoč si ogrne plašč in hiti ven, potoma še kričeč:

„Le pojdite, le!“

„Mama! Pa ne hodive!“ poprosi črez jeden čas Olga z na polu ihtečim glasom.

„Kaj se bojiš? Le ne boj se!“ osrčuje mati hčer, iskaje po sobi, kakor bi hotela se napravljati.

„Mama!“ pozove hči proseč mater, ki se vendar ne napravlja.

Mati potem še en čas molče tava sem ter tja, na to pa, kakor da si je domislila kaj boljšega, pravi:

„Čakaj Olga, pa ne greva nocoj, pa drugikrat. Naj le sam divja tam okoli!“

Olgi se težak kamen odvali od srca. Kako teško bi bila ljubljeni materi odrekala željo, in kako nerada, nerada bi bila šla! Da bi torej materi pokazala svojo zadovoljnost in pač tudi svojo otroško, neokrhano spoštovanje in ljubezen do nje — po ravnokarnem burnem prizoru z možem — pritrditi povšečno:

„Da, da, mama: drugikrat, drugikrat!“

Ne dolgo potem si Berta zaželi počitka, da bi sama tem prej in laglje se utešila po takem dražljivem nastopu ter menj motena v postelji premišljevala marsikaj druzega.

Tudi s tem je Olgi kar najbolje ustreženo, in poljubivši še roko materi pa voščeč jej lehko noč sama s pravim veseljem otide v svojo stanico. Toda tu ona ne išče posteljo, marveč nemudoma zopet pristopeč k svojemu priljubljenemu oknu radostno vsklikne in tam obstoji. Kaj vidi pač? Medlo svitlobo v nasprotnem oknu; pa krotki žarki tega rahlega odseva jej zlasti nocoj tako dobrodejno božajo oči in blažijo srce, kakor-le pomladno solnce vijolici glavico, molečo izpod sneženega zameta. Hitro odstrani, svoje ljubljene gojenke, cvetlice, pa mirno obsloneč verno gleda tjakaj nasproti.

Pred dobrim mesecem je bila Olga prvi krat zagledala čednega mladeniča v nasprotnem oknu, potem pa, kolikor večkrat je videla ga, toliko bolj je želela še večkrat in večkrat ga gledati. In da je tej svojej želji laglje podajala skrivnejo in kakor slučajno priliko, omislila si je bila na okno vrsto cvetlic, katere je potem pridno gleštala in oskrbovala bog ve kolikrat na dan, vsa srečna opazovaje, da on njej nasproti se zdaj in zdaj pa zmirom gosteje ozira na lepe cvetlice, mej katerimi pak jo sama bila najlepša. Tako je minolo mesec dni, in Olga je ravno denes zjutraj prvikrat doživela preveliko radost, da jej je nasprotni mladenič prijazno nakimal semkaj v mislih tiho voščeč jej dobro jutro! Tudi ona je izza svojih cvetlic kar tako na tihoma odzdravila mu rada verujoč, kar si je dalj časa uže preživo želela: da on misli to, kakor ona. In da-si še nikedar nij govorila ž njim, da-si je še le od daleč poznavala ga po prikupljivem obrazi ter le iz njegovega vnejnega vedenja posnemala njegovo prijaznost do nje, čutila je vendar uže tiho, gorko nagnenje do njega.

Ali kakor pohlevna luč krotko žari in gori v mirnej, zaprtej sobi, na dušečem, zračnem dihljali pa boreč se poprijemaje svojega netila krepkeje in živeje vsplamikuje, tako tudi Olgino, bo zdaj tiho nagnenje po nocojšnjem pritisku hipoma vsplapoli v živi plam goreče ljubezni. Zdaj, ko se drug jej sili in priporoča, zdaj toliko živeje misli na svojega dražega znanca, oklepaje se ga z vso dušo; zdaj toliko zvesteje želi njegove povračujoče ljubezni, sklepaje in prisezaje v srci, da tudi ona hoče iz celega srca in na vso moč ljubiti le tega svojega izvoljenca, kar najhuje braniti se pa onega usilovalca ter sovražiti ga.

O, ali da bi le vedela še, da bi bila prepričana, da tudi on tam v nasprotnej sobi misli in tako srčno želi vse to. O, ko bi mogla izvedeti to, kako potolažena, pač, kako srečna, srečna bi bila!

V teh gorkih mislih se hrepeneč nagne naprej ravno opazeč neko premikanje v nasprotnej sobi. V tistem hipu pa se tudi on mladenič prikaže na oknu in naglo razločivši Olgin beli obrazec mej sivo-mračnim cvetličevjem, nakima jej koj na prijazen, sočuten pozdrav. Olga, radostno ganena, ravno tako hitro odzdravljaje prikima od svoje strani, ter vsa osrečena zdaj verno gleda tjakaj na njega, nepremakljivo slonečega in, kakor se jej za gotovo dozdeva, zvesto opirajočega oči naravnost vanjo. Tako izpodbudljivega se jej še nikedar nij kazal, njegova pozornost za njo pa tudi njej nij še nikedar tako milo in živo šla k srcu, kakor ta nocojšnej, preočitni znak njegove udanosti. O, ko bi ona mogla mu zdaj odkriti svoje srce! Kaj bi dala za to?

Tedaj mladenič na jedenkrat hlastno zgine raz okna, da nek bridki dvom ureže Olgo v srce. Kaj pomenja to njegovo nepričakovano, čudno vedenje? — to z upom in strahom tem težje pričakuje, kolikor dalj se on odteza njenim očem.

Kmalu stopi zopet k oknu. Prepričavši se, da mu je tudi Olga še navzoča, povzdigne levico držeč na nit privezano neko belo, na drobno zganeno reč.

Prijemši jo potem v desno in proti njej lehno nagibaje par krati, kakor bi hotel jej podati jo, pojenja, pa Olgi namigne pač na privoljenje.

Olga, brž sodeča, da jej ponuja pač drobno pisemce, razveseli se srčno pa brez odloga pritrjevaje nakima.

Mladenič prime za drobni zvitek in na tretji pomerljaj proti njej ga izpusti, da prileti pa rahlo obtiči cveticam v veršičji. S trepečo roko ga sname Olga, oprosti pritveze in razgane — listek z malo vrsticami, glasečimi se:

„Draga gospodičina! — Precej časa uže mislim na Vas, pa žalibog! Dozdaj še nijsem našel mile priložnosti niti imel srca, da bi Vam razodel to. Ali nocoj ko sem ravnokar strahom bil priča, da Vam je druščino delal tak človek, tisti Č ... — (ne upam si imenovati ga boječ se žaliti Vašo nežnočutnost) — zdaj si ne morem kaj, da Vam ne bi popolnem in resnično odkril svojega srca: da kar sem prvikrat videl Vas, gorim in živim le za Vas, mila, draga mi gospodičina! Več Vam ne morem povedati v tej naglici, ali prosim Vas izza svoje svete ljubezni do Vas: blagovolite mi precej jutri nakloniti tolikanj zaželjeno priložnost, da Vas vidim iz oči v oči, da govorim z Vami! Pričakati Vas hočem, dokler mi pridete iz hiše. Srčno Vas poljubovaje ves Vaš Svitan.“

Koliko neznana zveličanost prešine Olgo, ko prebere le-te drage vrstice! Kar si je ravno kar najsrčneje želela, to jej je tako zviškoma izpolneno. Izvedela je: on jo ljubi! O kako jej srce od hvaležnosti kipi za to njegovo ljubezno razodetje; kako rada, rada bi tudi ona mu razkrila vsa svoja pričujoča, rajska čutila, katera jej tako gorko vnemajo dušo za njega. Sladko navdušena se zopet nasloni na okno in nagne proti njemu, da bi, ker druzega ne more, dala mu vsaj na znanje, kako povšečno in srečno je zadovoljna z njegovim sladkim zagotovljanjem kakor s preprijaznimi vabili. In njemu nasproti prebije tam še dolgo, dolgo v noč, in gosta tema, braneča jima nasproti si brati nepoznano srečo z obrazov, ta jima prijazno posluži svojim molčečim plaščem ogrinjajo njun pozni, nežni šepet in zmenek o jutrajšnjem shodu.

Zelo pozno se Olga potem vleže, pa sto in sto različnih misel jej ne da počivati ni spati. Nocojšnji večer je kakor čarom izdramil jo iz dozdanjih mirnih, otroških sanj. Če se spomni na večernega spremljevalca in materin živ prigovor za njega, obido jo teške skrbi in huda bojazen; če si zmisli pa na ljubega prijatelja nasproti in na njegov ravnokarni, mili obznanek, prešine jo sladka radost se še slajšimi nadami. Ali zopet jej spomin na onega kakor mora teško leže na srce in zopet jej misel na tega kakor mil angel-varuh prežene hude stiske. — Kakor po obzorji megle, skozi katere časi pa časi prijazno solnce posije, pode se jej zaporedoma grozne in prijazne misli po glavi.

Teško, silno teško je Olga čakala in pričakala druzega dneva, in zdaj ko napoči, ko se približa čas napovedanega shoda, pa jej prihaja tako čudno, nekako tesno pri srci. Kar živi, nij še bila na takem! Pojde naj na starišem prikrivani pot, shajat se s tujim mladeničem! Vest jej čedalje huje in huje očita to njeno lastnoročno podjetje, svari jo in mami, da postaja bolj in bolj malosrčna, da se skoro kesa svoje obljube, da jej celo prihaja uže misel, naj se izneveri svojej dani besedi, da več uže ne ve, kaj bi? Ali ko se iz nova domisli na druzega mladeniča, ki je uže dalj časa jej bil na skrivno, sladko srečo, ki je še sinoči jej poklonil tako gorke vrstice v znamenje svojega živega sočutja do nje, pa, da za vse to bi zdaj malomarno prezirala ga, da norčevala se ž njim! — Ko preudarja in uvažuje vse to, vname se jej viharen dušni boj. In ko jej ravno otorej tudi mati zopet začne sladko jemati v misel večernega spremljevalca, stopi jej zviškoma zopet pred oči v vsej svojej strašnej podobi iz zakotja preteči sovražnik, kateremu nasproti bi tako živo potrebovala branitelja in ljubitelja, in v tistem osodnem trenotji za trdno sklene svojemu čislanemu znancu izpolniti željo.

Kakor sanjaje se odpravi na pot. Ali kako jej zazori lice, kako zautriplje srce, ko z daleč uže zagleda in spozna pričakujočega mladeniča. Deviška sram in nepopisno veselje nad izpolneno nado tako močno potežita na njo, da jej medli vid in zavest. Ali v tistem hipu jej uže on s pravo hlastjo in navdušenjem proti pribiti pa si goreče k ustam pritisne njeno ročico. Olga ne more besede ziniti, a nežna rosa, ki jej zablišči v očesi, priča o njenej mili sreči, ki jo uživa. Vendar njegov ravni, odkritosrčni in določeni nagovor, njegov zali, prikupljivi obraz, prijazni pogled in njegovo iz vsega vedenja tako jasno se razodevajoče, gorko sočutje do nje, to v zvezi s tem, da je ona dalj časa čislala ga ter po sinočnjem dogodjaji tako rekoč prisiljena izročiti se njemu v ponujano zavetje — vse to zdaj stori, da dozdaj boječa Olga se skoraj pomiri, da jej Svitanova druščina uže v malo trenotkih prav dobrodejno ugaja, ter da s pravo gorečnostjo in trdnim zaupanjem pazi na slehrno njegovih besedi.

V kratkih pa gorcih besedah jej namreč razodene, kako je uže dalj časa pa zmirom več in več tihega nagnenja čutil do nje, koliko nemiru, in strahu je sinoč prestal zavoljo nje videč jo v družbi obče slovitega Česlja, katerega nerodnost in razuzdanost je celemu mestu do sitega znana, ter tako da on, vedoč jo v pretečej navarnosti, zdaj toliko bolj gori za njo, ljubeč jo z vsem ognjem svoje prve ljubezni. Zagotovi jo, da ta njegov čut nij površna, presledljiva in sleparna sanjarija, s katero bi rad le nekaj časa jo mamil potem pa zadovoljivši svojim sebičnim, nepoštenim nameram zapustil jo in zavrženo pa neočasteno brezvestno pahnil od sebe — kar bi brez dvoma se zgodilo ž njo, ko bi poslušala Česlja, njemu verjela in se udala — ampak, da uže iz prvega početka, ko je jel jo spoznavati, velel mu je sladek, notrajen glas, da ona je, s katero združen bi on prijetno in srečen pot hodil skozi življenje, da iz zgolj tacega, kar najčistejega nagiba se zanima pa navdušuje za njo, ter da jo ljubi le s tacim prepričanjem goječ kar najtrdnejo voljo tako jo ljubiti, dokler — če mu tudi ona posveti svoje srce — ž njo dospe do tolikanj zaželjenega smotra.

„In“ nadaljuje navdušen, „da nimam le dobre volje samo in resničnih želja ampak, da tudi morem se nadejati, da vam naklonim srečno zadovoljnost, to mi kaže značaj moj in stališče. Jaz sem za učenika umeščen na tukajšnjih, šolah, in —“ pri teh besedah omolkne, potem pa s toliko živejim naglasom pristavi: „In jaz vas ne vprašujem po imenu itd., jaz vas ljubim! In če morete tudi vi meni tako z lehko in mirno vestjo zagotoviti, da ljubite mene, če morete to — potlej ne trebam ničesar več, potlej sem zadovoljen in srečen popolnem!“

Po teh besedah jej mladenič zvedavo pogleda v oči in držeč jo za roko zvesto pričakuje, kaj ona poreče? Ali Olga — molči. Deviška malosrčnost jej brani, da ne more z besedami izraziti blagodejnih čutil, katera jej v tem milem trenotji iz srca kipe, pa saj njeno vedro, od radosti zoreče oko, ki tako zvesto počiva Svitanu na obrazi, dovolj jasno priča, kaj tudi ona čuti za njega, kako ga tudi ljubi! Da bi vendar zaradi sinočnega spremljevalca tudi pomirila svojega dražega prijatelja ter vsakošen sum odvrnila od sebe pove mu vse, kako je bila prišla v druščino ž njim, kako se vedela proti njemu ter kaj nepričakovanega potem zavoljo njega doživela doma. Sporoči mu namreč materino pristranost za njega, kako se je potezala zanj; svoj strah zavoljo tega, in česa se posehmal tako boji. Na zadnje mu s posebno gorcimi besedami izrazi, koliko miru in sladke tolažbe, koliko veselja in srčnosti, pa koliko blazečega zaupanja in mile sreče vzlasti po takem dogodjaji In v takem razmerji ona nahaja po njegovem resničnem sočutji do nje. Zagotovi mu, kako hvaležna mu je za to; pa da tega mu nikoli ne pozabi!

Tako tudi Svitan izve kar mu je najdražjega, da Olga ga ljubi, in to, kaka in kolika nevarnost njegovoj izvoljenki zdaj žuga. Predno se tedaj poslovi od nje, jej zlasto to zadnjo živo stavi pred oči, omenjaje jej tudi bridkih nasledkov, hudega gorje in gotovega kesanja, ko bi ona posebno pazno ne čula v tem tako važnem tako osodepolnem trenotji, odločilnem jej srečo za celo prihodnjo življenje.

Olga mu zatrdno in s pravo gorečnostjo obljubi, da ga hoče rada in na tanko ubogati, kar jej Svitan toliko raje verjame, ker je po vsem njenem vedenji in govorjenji uže spoznal da ta še priprosta in nedolžna deklica je denes k njemu pribežala res le sladila in tešila in varujočega zavetja iskat svojej mladostnej, vznemirevanej ljubezni.

In v ta namen, kako hočeta namreč svoja mlada, nežna čutila laglje menjavati v prihodnje, ali tudi vzajemno se vpreti pretečim nakanom, ki bi utegnili zažugati njunemu nežnemu razmerju, uganeta si določno smer in ravnanje.

III.

Berta je pogodila, ko je trdila, da Olgin spremljevalec, ki ga zdaj poznamo pod imenom Česelj, ne bo dolgo odlašal. Užo druzega po polu dne, potem pa vsak dan navadno še po dvakrat, zjutraj in proti večeru, pride stražit in prežat mimo hiše. Kakor lesica okoli golobnjaka vohni tamkaj okrog časi kakor le mimogrede samo za nekaj trenotkov, večkrat pa tudi po celo uro stopajo gor in dol zavestno s šibico se trkljaje po goleni, natikaje si padajoči ščipec na nos pa verno pazeč na vse strani, od kod, da se prikaže pričakovana pa tudi po gostoma oziraje se na paženo zanimivo okno. Kljub tej njegovej natečnej neumornosti preteče nekoliko dni, da Česelj niti ne vidi Olge. Ali vabilo je premično in prezapeljivo, da bi podjetljivi Česelj hotel malosrčno odjenjati, nikar gubiti trdno voljo in upanje. Narobe! To trdovratno, nepostrežno osojenje ga tolikanj bolj kuri in izpodbada doseči svoje namere, zlasti, ko s svojega stražišča vsakrat z radostjo opazuje, da tam gori za prežanim oknom se sicer ne Olga, pač pa njena mati mu pokazuje z dosti očitnim dopadajenjem odobravajo njegovo dovolj jasno kazano poželjenje. Le-ta jako povoljna opazba ga tudi uže osrčuje, da bi zavrzivši vse to malostno ulično prežanje, ki naj bi se spodobilo le pritlikovcem, ki nemajo nič, in si zatorej tudi ne upajo nič, kar pohitel gor po stopnicah pa zavedaje se svojega priporočujočega veljaštva povedal privoljnej materi, kako in kaj.

In to bi bil Česelj zdaj po petdnevnem, brezvspešnem zalezovanji tudi storil, da mu nij prijazno naključje po drugem potu postreglo. Na adventne sobote večer namreč, ko Česelj po stalnem običaji ljubljanskega moškega gizdalinstva v trumi svojih tovarišev stoječ pred stolno cerkvijo pase svoje poželjive poglede po mladem, iz cerkve gredočem ženstvu in nesramno pa predrzno pogleduje slehrno gospodičino, obtiče na jedenkrat njegove oči le na jednej, katere nenavadna lepota in prenežna milina kakor čarom oblišei tudi vse druge prežalce.

„Olga, Olga!“ šepeta Česelj svojemu tik stoječemu pajdašu ter se ž njim vred napoti za odhajajočo.

„Le počasi!“ opominja Česelj spremljujočega druga, ki preburno rije dalje in prigovarja kar pristopiti in ogovoriti, „počasi, da pridemo bolj ven iz mesta. Saj bi me bilo sram, ko bi kdo videl in vedel, da dirjam za tako-le! Glej kako je oblečena!“

„Da, da, to je res“ potrdi drug, „pa, — saj vsak lehko sodi, da to le za burko. Te je pa ta golobičica uže vredna, če tudi nema spreminjavih kril. A, kdo je ta stareja osoba zraven nje?

„Mati!“

„Potlej pa—“

„O nič hudega!“

„Kako?“

„Da bi le mlado imel tako na motvozi, kako r imam uže staro! To imam uže davno si priklonjeno, in ko bi meni ne bilo le za —“ naredi dotični, pomenljivi zgibljaj z roko — „kar pri tej bi se bil uže oglasil. Na vse zadnje pa tudi storim to. Stara naj bo brv —“

„Haha, ha!“ zakrohota se povšečno drug skoraj na glas, da v misel jemana, nekoliko korakov pred njima gredoča mati se brž radovedno ozre nazaj, pa tudi v mračenji takoj spoznavši Česlja precej počasneje stopati začne.

„Si videl?“ šepeta Česelj s komolcem drezaje druga v lakt.

Tovariš otresaje z glavo in šegavo kremžeč obraz prikimuje, potem pa oba tiho se meneč polagoma sledita predidoči. Na cesti, kjer se posamezen pesnik uže ne spoznava več za večernega mračenja, začne nakrat Česljev drug ostajati zadej, v tem ko on sam hitro postopi naprej.

V malo korakih poleg Olgine matere potegne klobuk in na trikratni pripogibljej začne:

„Ne zamerite, oprostite, milostiva gospa! Da si jemljem to prostost — ali to previsoko zanimanje, katero jaz gojim za — za —“

„Dejte, mladi gospod! Nikdar — kdor meni prijazno, no treba se mu oproščevati. Prijateljstvo dohaja zmirom ljubo in dobro.“ S temi gorcimi besedami mati podpre spodtikajočega se oproščevalca radovedno obračaje vanj prijazno mu lice, mej tem hči z v jedno mer pred se obrnenim, telečim obrazom, kakor po šivankah stopa vedno dva koraka pred njima.

„Da gotovo, čista prijaznost in spoštovanje za vas, milostiva gospa, — in kaj hočem dalje tajiti — kar najviše in najresničneje zanimanje za vašo-le prelepo, preljubeznjivo gospodičino hčerko, to naj mi opravičuje mojo drznost, da —“

„O prosim, ljubi gospod! Nikar se res tako poniževati; nas srčno veseli poznati vas, vi nam skazujete le čast —“

„Ne, milostiva gospa! Zagotovljam vas, vaša tolika prijaznost mi je izvanredno draga zares in ta mi tudi daje poguma, izraziti vam prošnjo in srčno željo, ki jo uže dalj časa gojim, če mi dovolite, da pridem sem ter tja k vam na obiskanje.“

„Kakor vam po godu, kedar vam le drago. Tak odličen gospod nam more le prijeten biti, meni, mojemu soprogu in mojoj hčeri-le, Olgi. Gotovo.“

„Tedaj mi bo posebna radost, da se koj jutri poslužim vašega prijaznega privoljenja, če mili gospodičini Olgi ne bom nadležen, če ne bo huda —“

„Ha, ha, se šalite,“ ugovori mati, skušnje s prisiljenim smehljajem pretopiti neprijetno prizadetje, katero je učinila jej spremljevalčeva, na Olgino prezirajoče vedenje se nanašajoča, torej opravičena opomba. Da bi še bolj vpognila njegov sum, naglo pristavi:

„Olgica je še zelo, zelo mlada, stoprav v šestnajstem letu; no pa dekle je uže, o se čuti dekle — vendar je še otroško, priprosto plaha in boječa — ne zamerite!“

„O, kaj mislite, milostiva gospa! Gospodičini se vidi, da nij še vajena —“

„Nobenega družbovanja tukajšnjega, celo nobenega! Smo še le peti mesec tu v Ljubljani, povsod še tako tuji, pa ne zahajamo nikamor. In Olga ona ne pozna še nobenega!“

„Nu, saj to jej nij na nobeno škodo še, tako mladi gospodičini, razen — razen — morda bi katerikrat rada šla na kako veselico, kako večerno zabavo.“ Rekoč poseže po širšem koraku in nagnivši se pred dekle vpraša:

„Gospodičina Olga, ali ne ljubite zabav?“

„Ne“ odgovori ta kratko, zroč pred se.

„Ali Olgica, kako si mi!“ opominja mati od strani.

„Pravi, da ne mara za zabavo,“ sporoči Česelj hitro in sladko materi nazaj, potem pa iz nova bliže se nagnivši k hčeri in v svesti si popolne udanosti materine in njenega splošnega odobrovanja naviše prav pravo besedo po svojem značaji, rekoč:

„Da verjamem vam, mila, mlada gospodičina Olga. Ali čakite, če bodete pri prijazni volji, jaz vas popeljem v svoje kroge in prepričali se boste, da tu v Ljubljani je veselo in zabavno in lepo življenje. Da, da ljuba gospodičina Olga, to bi bila prava škoda in krivica, da bi tako mična, tako mlada gospodičina, kakor gospodičina Olga vi, ne lepšala ne kinčala in ne osrečevala ljubljanskih veselic. O po nobenej ceni se to ne sme zgoditi in se ne bo, jelite, da ne, lepa gospodičina! Jelite? — Kaj?“

„Ne vem, kako je to,“ odgovori silečemu natečniku Olga kakor v sanjah s teškim, vendar tolikim glasom, da mati čuje, da odgovarja.

„Nu, uže vidim, da ste zadovoljni, da bodete, ko se vam vgladi pot. O meni bo največja radost!“

V tem pridejo do vrat. Olga, katerej se je nestrpljivost brala iz vsega vedenja, hoče brž po stopnicah gor. Česelj jo skuša pridržati loveč jo za roko; ali ona videč, da jej mati ne brani oditi, pobegne hitro ne zmeneč se za nadležnikova „lehko noč“ voščila. Česelj se potem še nekaj pomudi pri materi razkladaje jej, koliko časa in kako se uže zanimlje za njihovo hčer, temu svojemu izjavu in postopanju le bolj malomarno podlagaje svoj odlični stališ mej tukajšnjim meščanstvom ter sploh se priporočevaje njenej dobrovoljnosti. Nato jej poljubi roko, vošči lehko noč, potem pa z ironično nategnenim obrazom hiti krohotaje svojemu čakajočemu tovarišu v družbo.

S pravo zmagonosno zavestjo in radost žarečim obrazem hiti gospa Berta po stopnicah gor; ali kakor hitro stopi v sobo in vidi hčer očitno čmernega obraza, vleže so jej brž zamokel gromonosen oblak na jasno čelo, da Olga opažeč to naglo, hudourno pooblačenje bojazljivo in malosrčno tihotapi po kotih sobe, vsak trenotek strahom pričakovaje, da zdaj in zdaj zagrmi in trešči. Toda previdna Berta hipoma uvaživši, da burna nevihta bi le še bolj vplašila prenežno in pač zatorej še bojazljivo pa nezaupno mladenko, zatare uže na konci jezika sikajoče strele, navleče si prisiljeno prijazne vedrosti na obraz ter začne medeno sladko nagovarjati Olgo. Živo jej skuša dopovedati, kako sijajna in srečna prihodnjost jej ravno ta nocojšnji spremljevalec utegne kot soprog še nakloniti. Omenja jej, da to se tem lože zgodi, ker tako premožni, kakor gospod Česelj, ne marajo ker ne trebajo ženiti so tolikanj zato, da bi priženili si bogatstvo, marveč, da bi imeli nevesto po srci: kar tudi zakon dela najsrečneji.

„Da pa ta, ki tako živo in odkritosrčno išče in želi tvoje prijazne priklonjenosti, ustreza le nagnotju svojega srca, to je očevidno, in tudi lehko razumljivo, ker ti si prav zala deklica Olga; samo kaj prijazneje boš morala vesti se proti njemu!“ pristavi in jej božaje privzdigne povešeno čelo sileč jo:

„Saj se boš, jeli Olga? Glej, jutri te obišče tukaj doma. Res, lehko so ponašaš; meni se dobro zdi!“

Olga v pričo vsega tega materinega prigovarjanja ostane mrkla. Če tudi sem ter tja nakima in mater po volji kaj zine: njena poparjenost in teška skrb, ki jej tako očitno počiva na obrazi, ta priča, da v srci Olga misli drugače. Pozorna mati tudi dobro opazevaje to, hoče uže poseči po njenoj srčnej skrivnosti, ko ravno Robert vstopi. Ta primerljej jo hipoma odvrne od take namere: prvič ker ne mara, da bi v pričo moža razpravljala srčne razmere hčerine in drugič, ker hoče zdaj z vso silo potožiti na njega nadejaje se, da.

Kakor hitro tedaj sama ž njim, začne vedno previdna Berta kar najprijazneje uvajati ga na poglaviti pritegljej, ki ga hrani v mislih. Po daljnem, dobrikajočem ovijanji zagotovivši mu, da vse, karkoli on trdeva, tudi res obveljava navadno, zabrne na jedenkrat na klanec pomenljivo naglasovanje.

„Samo nekaj, le nekaj nijsi dobro pogodil, pa je tudi bolje, da nijsi, — bolje, bolje zakaj — z dobro zavestjo lehko rečem, da bolje je, ker je bolje — ker je našej Olgi in tudi nama le na dobro.“

„Kaj pa je tacega, kaj?“ zavpije Robert nevoljen nad tem dolgim ovijanjem.

„Vidiš moj ljubi mož,“ začne Berta držeč se na sladek smehljej „ti si sodil in trdil, da ta mladi gospod Česelj ne ostane svojemu prvemu postopanju zvest, pa —“

„Pa — pa? No kako pa, kaj pa?“ nadira osorno Robert.

„Pa — pa — je pošten, značajen mladenič, ki je vreden —“

„Vreden?“

„Vreden, da mu mi privoščimo večjo in boljšo pozornost, kakor do zdaj.“

„Vajet napet!“ zavrne Robert vstajaje iz pred soproge.

„Kako vendar si ti nestrpljiv! Čaki, da izveš!“ očita mu ona lehno za roko potezaje ga k sebi nazaj.

„Jaz pa ne maram ničesar izvedati o tacih.“

„Kaj pa da; ti moraš! In gre tu za srečo tvojega otroka! Glej, gospod Česelj je nocoj nagovoril mene in mi povedal vse: da se zanima za Olgo, da jo ljubi in da —“

„Da, da, da, večeren kriljač! Zakotni lov! Kakor sem bil rekel oni dan. Jaz vam užo dam! Kdor ima se pomenkovati kaj, naj pride le k meni pa govori z manoj!“

„Nu, saj ravno to tudi želi gospod Česelj. Zagotovil mi je, da jutri nas obišče tukaj doma.“

„Kaj tu v moje stanovanje navozlanje?! No, to ti pa pravim, tebi in dekletu in tistemu vajinemu tihotapcu: to ste naredili račun brez krčmarja!“

„I kaj pa motoviliš uže zopet, ti človek nesrečni.“

„Kaj — ti še povprašuješ? Samo pride naj mi!“

„Pride, pride, gotovo pride, da veš! Jaz hočem —“

„In jaz nečem! Naredi naj mi stopinjo črez moj prag, drdral bo po stopnicah, da ne bo vedel, ali po glavi ali po petah! Čaki, tudi onej spaki povem!“

„Zdaj je dovolj! To je preveč!“ vsklikne razdražena žena, vskoči po konci, pograbi poleg stoječega moža in vrže na zofo, da zaječi in popoka pod njim.

„To je neslišano, to je surovo, to je — da, da, to je resnica, da taki, ki v svojej mladosti najbolj ponočujejo, taki so najhuji tirani svojih žena.“

„Vajet“ — jeclja osupnen Robert in leze po konci.

„Nič! Nikamor ne, nikamor!“ kriči žena in ga podere nazaj. „Ti ne pripuščaš občevati s tem, ki je iz bolje, odličneje meščanske družine ljubljanske, ki iz najpoštenijih namenov išče znanja in prijateljstva z nami, in katerega pozornost bi drugi si šteli v pravo čast; ti svojega otroka srečo naravnost pehaš od sebe, ti meni kratiš jedino radost, katero bi le nad Olgo še imela, ti divjaš proti svojej lastnej krvi, ti si surov, ti si grozovit, obseden, pa tudi — pa tudi le gani se mi —“ nadira ga žena v jednej sapi se žarečim obrazem in žugajoč mu nastavljaje prste, kakor bi vsak mah uže hotela mu v lase.

„Berta!“ pozove jo Robert s pomenljivim naglasovanjem in počasi vstajaje izpred nje pravi slovesno:

„Meni je uže mari otrokova sreča, zato pa tudi bolje vem kje iskati jo. Moj zet, če kater, bo Nemec, ne pa narodna zmes, ta ljubljanska, in najmenj kak tukajšnji, večerni natopir, ki nij miš in ne tič! To sem jaz mislil uže davno, zapomni si tudi ti.“

„Bolje bi bil vsak narodnjak, bolji najzagrizeneji Slovenec, kakor tak nemški svojeglavec, to ti rečem!“ treska razburjena žena za odhajočim in kakor hitro sama začne od togote zajoka.

Tok solza jo ublaži, da more zopet misliti. In kakorkoli premišljuje, to se jej zdi neizogibno, da jutri sprejme napovedani obisk, pa naj trmasti mož stori, le kar hoče.

Robert nij izostal tako dolgo v noč, kakor je Berta pričakovala po tako raburjenej razdražbi. In druzega jutra, ko je po navadi izpil kavo, je odhajeje še dosti prijazno se priporočil, kakor da nij zgodilo se bogve kaj, ali pa, da je vse pokril s plaščem zakonske ljubezni. Na kratko, Berta, ki je ravnokar še bila v hudih skrbeh, začne se po takem moževem ponašanji osrčevati, češ, da on si je pač uže premislil na bolje, da ne mara se celo uže kesa svoje sinočne drvitosti, bodi si, da je sam sprevidel neopravičenost svojega prenaglega in presilnega postopanja, bodi si, da je kak drug z dobrim svetom pridobil ga za pametneje ravnanje. In ko potem utolažena žena še pomisli, da soprog, sicer naglo vshičen in razdražen, pa je tudi kmalu zopet dober, ter da sploh nikoli tako hudo ne misli niti ne počenja, kakor pravi in žuga: ko tako pretehta dobro uže poznani značaj svojega moža, pomiri se do dobrega in dosti veselo zibaje se v nadah pričakuje prihodnjih reči.

O polu dne pri obedu uže nij zaznati le trohice nevoljo ne več, kar Berto toliko bolj potrdi v poprejšnjem mnenji, pa navdaja s pravo zmagonosno zavestjo. Ko tedaj Robert odide v pisarno, (in to stori denes nekoliko prej, kakor navadno) nastavi Berta vse svoje sile, da bi izpodnesla zapreke, katere jej od druge strani tehtajo na namerovani pot do izvoljenega smotra. Poprime se namreč Olge in začne jo obdelovati. Pripoveduje jej le o ženinu Česlju, slika jej za prihodnjo slavo in sijajnost in zlasti brezskrbno, posrčnega uživanja polno življenje, katero bode živela na strani svojega moža.

„Zatorej,“ tako končuje svoje dolgo vpeljevanje „če hočeš dobro in nama starišema narediti največje veselje, drži, poprimi se tega; kaži mu s kar najprijaznejim vedenjem, da ga imaš rada, da si mu dobra, da ti je prijetna njegova navzočnost in draga druščina njegova, sploh glej, da po vrednosti čislaš tacega svojega ljubitelja in snubca.“

V tem je Olga ročno hitela zalo cvetličje vpletat v volnato podlogo, razprostrto na okvirji, in nizko povešaje obraz skrivala ga v mično delce, pač, da bi jej mati ne videla bridkosti, katero je grenek čut jej pisal na lice. Tedaj mati pristopi k njej in povzdignoč jej glavo sladko de:

„Jeli, da boš ubogala, moja Olga? Da boš storila, kakor pravim?“

Olga, ki je dozdaj molčala, vskloni se nekoliko po konci in rahel glas se jej izvije iz prsi, da mati prav ne ve, ali izdihljej, ali povšečen odziv iz srca mlade, sramežljive, torej še malosrčne device. In Berta želeč, torej tudi raje verujoč le to poslednje, meni dobrikavo:

„Da, da, saj vem, da boš, da hočeš, kar ima tvoja mati rada. O to se ve! Pa — Olga, meni se kar zdi, da gospod Česelj uže skoraj pride; daj, pripravi se kaj, malo preobleči se, sčeši lase, tako kuštravo ti visijo na rame!“ rekoč jej pobožaje odgrne plodne, temne kodre na stran, da se bliščavo odvezne nežna belina golega tilnika.

Dekle se zgane od bojazni. Ko bi res zdaj uže prišel in zalotil jo v takej malomarnosti? — Hlastno se vzdigne, kar v istem hipu potrka in na materin poziv vstopi — Česelj.

Olga se zgrudi nazaj kakor zadeta od strele; Berta, pa mu postopi na proti ter na besede: „Imamo čast!“ odvzame mu palčico in klobuk, potem pa hiti zagotavljat, kako teško sta obe uže čakali ga, boječ se uže kar, da ne pride.

„O, jaz sem bil v mislih uže davno pri vas,“ odgovori Česelj gledeč na Olgo „in bi bil tudi prišel uže poprej, pa sem mislil naj vas ne nadlegujem pri obedu.“

„O, kaj še? Vi gospod nam vsak čas vrlo dobro dojdete! Sicer imamo pa tudi navado, da zgodaj obedovamo. Moj soprog mora ob dveh uže v pisarno. Uže je nad uro, kar je otšel.“

„Tako?“ zategne Česelj mišljavo potem pa stopeč proti Olgi meni:

„Da res; saj ljubezniva gospodičina je uže vsa zamišljena v delo. O kako lično in krasno! Kdo neki bo tisti srečni, da mu bo počeščeno to mično delo teh tako nežnih, tako lepih ročic? Ko bi bil jaz!“ rekoč jo prime za drobno roko, katero ona molče in trpko vleče k sebi; kakor ščipano s kleščem.

„Naša Olga dela le za dom; premlada je in premalo še znana v Ljubljani, da bi imela komu poklanjati kaj,“ odgovarja mati, da bojazljiva hči v zadregi kar poveša glavo in molči.

„Tako zala in ljubezniva mlada dekla, kakor gospodičina Olga, taka ima brž znanja dovolj, da le se prikaže na ulice.“ Pri teh besedah se pripogne in jej predrzno popreža tik pod skrivani obraz, da Olga neprijetno osupnena odmakne glavo nazaj.

„Mi kam ne gremo; skoraj brez presledka prebivamo le doma. Saj vidite, gospod Česelj, Olga še kaj nij vajena občevanja,“ hitro pristavi Berta, da bi pretopila zadrego, v katero je Olgina dosti očitna nepovoljnost pripravila zlasti njo.

„To le toliko mičneje in zanimivejo dela gospodičino Olgo, da res, toliko ljubeznivejo,“ dostavi Česelj, sladko, na videz hladnokrvno prezirajoč slab vtis, ki ga je naredil na dekle, ogleduje jo zdaj od jedne zdaj od druge strani in mane ščipec v roci.

V tem gospa Berta naglo pobriše z robcem po zofi in povabi Česlja rekoč:

„Oprostite mi mojo neopaznost, gospod Česelj! Dejte, naredite se kakor doma. Sedite tu sem, če vam je drago, kakor vam drago; poveste nam kaj o ljubljanskem velemeščanstvu. Prosim, izvolite!“

Česelj jej ročno ustreže po volji, prisede k njej na zofo, vrže križem noge in majaje z vrlino začne:

„O nič prave zabave v Ljubljani. Vse le doma tiči mej stenami in dolgočasi se. Če se napravi kaka zabava, kak venec ali kaj tacega v kazini, pride jih sramotno malo, in še mej tistimi tako napetje, tako muzenje, tako pusto držanje — nič tiste dobrodejne živahnosti, tiste prikupljive lehkoročnosti in prijaznosti, nič prave zabave! Po druzih prostoriščih, kjer je morda več občinstva in kaj volnejega, pa je tisto narodnostno ščipanje mej soboj. In v gledišči — o človek se tako naveliča sedeti v tistih tesnih komikih, in poslušati te slabe predstave, celo, ko nij nič izbornega, prvotnega osobstva pri nemškem glediškem društvu. Vse uže zastarana revščina, še igralke nobene ne zanimive! Za to so mi slovenske igralke dosti bolje po godi. Da, pravim vam, milostiva gospa, nikjer nič prave zabave! Meni se to tako nespametno zdi, da toliko odličnih in zares prav premožnih meščanov ljubljanskih, ki bi lehko dan na dan se radovali, pa žive pusto življenje brez kake zabave. Ko bi na jednem bilo vse, jaz naredim, da vsaj kar nas je odličnejih meščanov imamo vsak teden, magari vsak dan svoje zabavne kroge, v katerih bi se shajali v kar največjem števili, spoznavali se, zabavali se, dobro se imevali in vsaj kaj živeli! Saj človek druzega tako nema nič! Puščobo!“

„Krasno, krasno, gospod Česelj, vi meni govorite iz srca. Jaz sem popolnem vašega mnenja. Zares jaz obžalujem, da zaradi mlačne družljivosti tukajšnjih meščanov, mora pa vedre zabave pogrešati toliko tacih vrlih mladih gospodov in vem, da tudi gospodični. Saj Ljubljana neki zelo slovi svojimi krasoticami, da je gospodom na izbiranje.“

„Nu pač, vidi se precej brdkih; pa človek se tudi uže naveliča zmirom taistih obrazov. Sicer pa milostiva gospa, verjemite, rečem resnico: v celej Ljubljani nij tako lepega in ljubeznivega dekleta, kakor vam je gospodičina Olga le. Ne, kar je res, pa je res: gospodičina Olga je krasna, nebeška, neprekosljiva. Nijsem še videl jej jednake!“

Na te besede se Olga čedno vzdigne in gre v izbo.

„No, to je res,“ meni Berta povšečno gledaje za njo, „da je dosti zala ta naša tašica. Podobna je prav jednej mojej sestri, ki jo imam v Lincu omoženo, in so gospodje svoj čas imeli le jeden glas o njenej brdkosti.“

„Da, saj lepota, zlasti ženska lepota, ta gre po rodu.“

„Res je. Njeni otroci so pravi angelci.“

„Kakor gospodičina Olga. Niti angela si ne morem misliti milejega! Ona kar očara človeka, s cela očara! Da, zagotovim vas, milostiva gospa, čutim se presrečnega vsled seznanja z vami in te ustrežljive prijaznosti, katero mi tako uljudno skazujete. Jaz —mislim —“ pri teh besedah Česelj nekaj spotikovaje se pomišljuje.

„Kaj mislite? Kaj ste hoteli reči?“ poprijemlje gospa živo in ne čakaje njegova pojasnenja na to sama hiti odgovarjat:

„Saj vem, dobro vem, kaj imate na mislih. Vi mislite — jelite, da Olga je nekaj samosvoja, molčava, skoraj odljudna — jelito? Da, da, to je ona, zelo mrkla je; a to nij njena prava naravnost, nikakor ne! Našemu sorodstvu je marveč živahnost prirojena. Prav prepričali se boste, gospod Česelj, da ta njena tihotnost izvira le od tod, ker ona še celo nij vajena življenja družabnega. Ravno vi sami, če se vam zljubi, predrugačite jo vso, in to lehko v kratkem. O jaz poznam svojo kri!“

Predno še more Česelj izraziti svojo radost nad to ljubeznivo in povoljno ponudbo, vstane hitro gospa izpred njega, hiti odpret izbo in hčeri veli:

„Olga, jaz imam majhen opravek zunaj. Dej, pa tačas ti zabavaj gospod Česlja. Pa le pridna mi bodi, kmalu pridem,“ rekši otide ven.

Zdaj Česelj ima, kar je jedino si želel: Olgo pripuščeno njemu na voljo! Na miglej je na nogah in pri njej, in predno še ona ve in more kaj, ulovi jo za roko in krepko držeč jo k sebi skoraj milo pravi:

„Gospodičina, draga gospodičina Olga! Povejte vendar, zakaj vi tako mrzlo prezirate mene?“

Olga čudno neprijetno prizadeta stoji in znatno trepeta; ziniti ne more besedice!

„Zakaj me merzite, tako zaničujete, zakaj me sovražite. O jaz dobro vidim in čutim vse to, draga gospodičina Olga! Zakaj?“ Pritiska Česelj strastno zroč jej v prebledi obraz in vlekoč jo k sebi.

„Kaj menite gospod Česelj?“ zaverne Olga s tresočim glasom.

„O draga gospodičina Olga! Vi mi pridevate hudo krivico, vi me delate strašno nesrečnega!“

„Moj bog, kako da jaz! Saj vendar nečem ničesar,“ oproščuje se dekle bridko in skuša izmuzati se mu.

„O vi, prav vi, draga gospodičina. Le čakite, zdaj morate izvedeti vse. Glejte, sladka gospodičina Olga, jaz vas spoštujem, jaz vas občudujem, jaz vas ljubim, ljubim tako strastno neizmerno iz celega svojega srca — o izvolite vendar poslušati me! Vi ste moja jedina sreča na sveti, brez vas ne morem dalje živeti! Kar sem imel to radost prvikrat videti vas, od tistega časa ste mi vedno na mislih. Vaše mile, modre oči, vaša preljubezniva ličica, vaše — o vi, predraga gospodičina Olga, vi vsa ste milina zgolj angelska! Vi ste me očarali; jaz živim in gorim le za vas, ne pustim vas nikedar in nikoli: vi morate biti moja ljuba, in če kedaj katera — vi moja nevesta!“ rekoč si k ustim potegne njeno roko in strastno poljubi.

Olga razburjena trpi. Tako plamtečih strastnih besedi, kakoršnih ona nij bila še vajena, razvname jo tako, da jej lica tele, kakor žerjavica. In Česelj čuteč ta ogenj, katerega je njegova burnost podkurila v mladem, deviškem srci, vzame polna usta sape podpihati ga še bolj.

„In vi, vi ljubezniva Olga pa niti iskrice ljubezni nemate zame, čisto nič, toliko ne, glejte!“ rekoč jej pred oči podrži rumen las, ki jej je z gladkega čela splazil se na obrv, potem pak ga poleg ušesa nežno prigladi k glavi tja do razodetega tilnika, kjer se njegova roka ustavi.

Tačas mrgoleč mraz pretrese Olgo. Šiloma potegne roko in mu izmuznivši jo hoče ubežati. Česelj hlastne za njo in podrževaje jo nazaj sladko šepeta:

„Kaj res nič radi nemate mene, gospodičina Olga? Prav nič?“

„Kaj je?“ vpraša zadovoljnim glasom v tistem trenotji vstopeča Berta, ki je uže pri pol odprtih vratih nekoliko časa poslušala.

„O, povprašujem gospodičino Olgo, če me ima kaj rada?“ odgovori Česelj počasi izpuščaje jej krilo.

„No, in ona?“

„Ne pravi ničesar.“

„Ničesar? Olga, kaj nemaš rada gospoda Česlja? Povej!“ sili mati medeno.

Olga na stran obrnena šepeta nekaj nerazumljivega, potem pa počasi odhaja.

Berta postopi na prste in Česlju oproč se z roko na ramo pošepeta mu medeno v uho:

„Molčati — saj veste — pravi se tudi priznavati.“

V sobi je bilo uže mračno po kotih, ko si Česelj domisli, da bi bilo čas posloviti se. Berta neče dalj zadrževati; saj ima uže davno in nekaterokrat zagotovljeno, da jutri zopet pride in potlej še in še vsak dan in tudi to jej je celo prav, da ta prvi obisek je pri kraji, predno še mož prida domov; kajti vedeti še vandar ne more kakšen obraz bi on naredil, kaj bi rekel in dejal in morda tudi počel v svojej trmi, ko bi nenadnega obiskovalca zalezel v svojej hiši?

IV.

Berta je bila zadovoljna o prvem Česljevem obiskanji. Po njenih mislih je on človek prav priljudnega, dvorljivega in prijetnega vedenja; čeden, čvrst mladenič, in kar je najvažneje, sin odlične, premožne rodovine meščanske: tedaj njej za zeta čisto po srci.

Ali Olga, — to jej je očitno, če ravno nerazumljivo — ona nema srca za njega! Če dobro preudari, to brž, iz prva uže nij tolikanj napačno. Saj, toliko je denes izpoznala Česlja, da se bo držal nje, da je zelo zaljubljen v njo; drugič sama iz svojih skušenj ve tudi to, da prilična, ženskina opora nij neomestna, da marveč še le toliko bolj priganja in privezuje čestilca; in na zadnje pa za tacega hčerinega vedenja ona sama vjame kako kratkočasno trenotje. Česelj jej je prav prijetno dvoranil. Kaj bi ne smela časi užiti malo radosti. Moj bog vendar, kaj pa ima od svojega starega, vedno rentačečega moža?

Vendar tako, to se ve, ne morejo na dolgo trajati tako važne, hčerino prihodnjo srečo odločilne razmere. Pred vsem treba, da se Robert sprijazni z mislijo na Česlja in drugič, da temu ljubitelju tudi Olga nakloni svoje srce. Da doseže to oboje, o tem Berta najmenj ne more dvomiti. V ta namen hoče uže sama storiti, kolikor je na njej; vendar lepo počasi, da se kaj ne prenagli. Počaka, da posname iz njenega in njegovega vedenja, koliko bo treba njej še poprijeti in potežiti.

Tako Berta to pretehtuje po Česeljevem odhodu, dokler pride Robert domov. Mož je popolnem prijazen ženi, kakor bi bilo najbolje sporazumljenje mej njima. Berti upanje za polovico porase.

Ali jedna je, ki jej nij tako lehko pri srci — Olga! Po tako nenavadnem, denašnjem doživetji, ko pride v spalnico, začno jej silno hude misli buriti po mladej glavici. Tam nasproti ima ljubčeka, ki jo tolikanj ljubi in ona njega; tu na domu je denes obiskal jo drug, ki zagotavlja, da jo ravno tako ljubi! Tega jej žele, priporočajo, silijo, tega hočejo mati; o onem razun nje same še nihče ničesar ne ve, ona si niti ne upa besedice ziniti o njem, najmenj svojim starišem. Ta je odličen, slaven, bogat meščan; on učenik — druzega ne ve. Ona temu žena — in onemu —? Olga se zamisli in obsloneč tam na oknu precej časa premišljuje. Vse, kar so jej mati priporočevali in hvalili na tem, stopa jej tako živo, tako spodbudljivo in zapeljivo pred oči; taka sreča taka razkošna sijajnost se jej sliče pred dušo, da uže skoraj ne ve, kako, kam naj bi se odločila; da uže meni, da mora mater ubogati, da —. Kar v tistem hipu ozreč se zagleda v nasprotnem oknu zasvetlikati se lučico, ki svojim krotkim žarkom ravno tako hitro razjasni in razdani mrak, ki jej je zdaj nastajal v srci.

„Pa onega, Svitana ljubim tudi jaz, tega Česlja pa ne maram!“ vzdihne poluglasne in kakor sramovaje se svoje nestanovitnosti, zakrije si obraz. Solze jej rose v očeh, ko črez nekaj zopet glavo vzdigne po konci in tam pri nasprotnem oknu zagleda svojega ljubega. Silno jej stisne srce ta pogled. Zdaj čuti, kaj je nameravala nevrednega, hudega groznega — o nezvestobo!

Svitan, ki je bil mej tem uže opazil jo, poda jej pozdrava in poljuba znak z roko. Olga zaihti skoraj na glas, pa vsa uničena odzdravi. Potem tam na mestu trpi in kar ne more od okna. O kako rada, rada bi zdaj pohitela tja k njemu, povedala mu vse, vse, obtožila se mu, prosila ga odpuščenja, razjokala se njemu na srci in zagotovila mu vedno, vedno, neprelomljivo zvestobo!

Ko mu da znamenje, obklej naj počaka jo jutri, gre v posteljo; pa ljubi gost spanec je ne objame nocoj. Kar je dnes doživela, pretehtuje ter še in še uvažuje, kaj bo iz tega? Zdi se jej, da jej žugajo hudi še dnevi; strah je je pred prihodnjostjo; pa naj pride, kar hoče, to priseže: da le njega, Svitana hoče ljubiti ter mu zvesta ostati.

Svitana se polaste hude skrbi, ko dražega jutra zasliši Olgino natančno, odkritosrčno izpoved. Kar je boječ se pričakoval, vse vidi zdaj uresničeno: Olgo, svojo ljubljeno dekle v jako osodepolnem položaji, njeno ljubezen prenevarno skušano! V prvem trenotji spredivi, da tu brez odloga treba pogumnega poprijetja, drugač je krivda na njemu, če začne nežno in neizkušeno, dekliško srce pešati in naprem tako silnim in vabljivim navalom omaga. Ali kaj mu početi? Po kratkem preudarku sprevidi, da smo jeden pot se kaže mu rešilen. Svoje, dozdaj tajno, nežno razmerje namreč, ljubezen do Olge, to mora zdaj očitno slovesno spoznati njenim starišem: povedati jim, da mu je resna in resnična volja, Olgo vzeti v zakon in storiti jo srčno.

To Svitan pri tej priči tudi razodene svojej ljubi, katera ga vsa navdušena hvali za to srečno misel, zagotovljaje mu, da po tem ona najbolje spozna njegovo resnično in pravo ljubezen do nje, ter da v pričo tega prepričanja bode pa zdaj toliko mirneje in stanovitneje pričakovala njegovega rešenja. Skrbipolni oblak, ki se zdaj Olgi razgrne z obraza vleže se pa Svitanu na čelo. Kdo mu je porok, da to, kar je on zdaj, bode mu pa tudi zadostno priporočilo pri Olginih stariših? Dozdaj še nij stanovitno umeščen v službi. V letu in dnevi, ko bi brez dvoma se zgodilo to, stopil bi on z dostim pogumom in zaupanjem pred njenega očeta; do tačas bi on tudi uže potrpel, tako tudi mlada Olga lehko; ali sila je tu!

Svitan prosi Olgo, naj mu privošči vsaj do jutri počakati, da do dobrega preudari ta prevažni korak, predno ga stori. Olga mu rada privoli na vse, saj verjame, da ljubljeni Svitan namerava in hoče vse le njej na srečo.

Svitan si ne more kaj, da ne bi svojej ljubi izrazil hude bojazni, katera ga zdaj vznemiruje zaradi nje v tolikej, nevarnej izkušnjavi, pa gorko priporočil jej zveste pazljivosti proti zapeljivim mrežam, ki se jej nastavljajo.

Svitan se s teškim, teškim srcem loči od nje; Olga mirno potolažena od njega.

Berti je zelo, zelo čudno zdelo se to, da Olgi očevidno ne ugaja mladenič, kakoršen bi po vseh pravilih in razlogih moral zlasti njej biti po volji. Brž po včerajšnjem njegovem odhodu je ta zastavica jej vpletla se v glavo in do denes nij mogla se znebiti je. Spoznala je kmalu, da ta čudna, hčerina samovlastnost ne more biti naravna, da temu uzrok tiči pač v nekem njej nepoznanem po gotovem, merodajnem nečem. In ugibaje to je belilo si glavo skor celo, pretočeno noč pa še denes blizu do Olginega prihoda domov. Le kako četrt ure prej tem jej zviškoma pade na um: kaj, ko bi Olga uže imela kako skrivno ljubezen? V prvem trenotji skoraj ne more še tega verjeti o tako mladej, nevinej, bojazljivej in v Ljubljani nepoznanej hčeri; ali bolj ko se spominja njene mišljavosti in priljubljenega samovanja nekaj časa tem bolj se zdi jej ta sum opravičen, zlasti še po denašnjem, tako dolženi izostajanji iz doma.

Ko tedaj Olga pride domov, sprejame jo mati zelo nezaupno. In bolj ko skrivaj opazuje njeno vedenje, bolj se jej dozdeva, da prihaja na pravo sled. Po hčerini naglo povišujočej se zadregi uže zagotovo verjame, da ima nje tajnost uganeno.

Po svojej navadi tedaj z lehka, kakor slučajno pristopi k njej pa rahlo jo nagovoreč:

„Olga po pravici povej: zakaj ne maraš gospoda Česlja?“

Hči nekoliko vznemirjena vendar še dosti zavestno prašajoč meni:

„Ne maram?“

„Da, ne maraš ga, to se ti vidi! A zakaj to, to brez vse skrbi in bojazni poveš meni, materi, ki ti hoče le dobro. Le kar naravnost, odkritosrčno govori pa nič se ne boj!“ rekoč jej ljubo položi roko okrog vratu.

Olga prihaja v hudo stisko. Na tako prijazen, materin opomin nema, da bi molčala in vendar si tudi ne upa, kar nepripravljena zdaj razodeti svojega srca.

Lehno tresoč se k materi povzdigne oči in šiloma se osrčevaje pravi:

„Jaz še sama prav ne vem, če imam rada gospoda Česelja; ne vem, kako to —“ tu se jej spodtakne beseda.

„Olga — a jaz vem,“ krepko pristavi mati nepremekljivo gledeč jej v obraz, da ga dekle strahom povesuje.

„Olga ti ljubiš, ti imaš ljubljenca — na skrivnem!“ naglasuje Berta določno.

Olga žarko zapeče v lica. Ne drzne se povzdigniti obraza, ne ugovarjati. Molče teli in medli.

„Ti ga imaš! Glej jaz sem uganila. A govori, povej: kako je!“ sili mati sočutno.

Olga z obema rokami objame mater okoli vratu, skrije vroči obrazec na njenih nedrih in zaihteč izdihovaje prizna:

„Da mama, jaz ljubim!“ Več no more govoriti. Izdramljeni čuti iz kipečega srca pretope njeno besedo. Zajoka na glas.

„Priprosta! Čemu to ihtenje? Saj ljubiti, to nij nič napačnega, nič hudega no! Dej, vmiri se Olga, pa kar odkritosrčno mi povej, kako in kaj je, da vidim. Bodi brez skrbi, ne boj se: rada storim vse za te, rada —“ poprijema jo preudarjeno in mehko, nežno potezaje jo na zofo.

Zdaj Olga zaupno izprazni svoje polno srce. Razloži, kako se začela njena ljubezen, kako ljubi in doklej je prispelo uže njuno ljubezno razmerje: da namreč njen ljubljenec kakor je zagotovil, morda uže jutri povpraša za njo. Vrhi tega pa boječa dekla vendar še prosi matere, naj je poprej ne izda očetu, in tudi gospodu Česlju ne.

Berta, ki je zavzimaje se verno poslušala hčerino razodevanje, obljubi jej rada to zadnje, poleg še tolažeč jo, češ:

„Saj on menda ne bo nasprotoval, če mu bo snubač po volji.“ In zdaj radovedna hiti poizvedat, kdo pač in kakšen je ta njen drugi ljubitelj, zlasti, če je slovit ali premožen. Olga jej pove o njem, kolikor malega ve sama pa pristavi.

„Ljubim pa le tega in le misliti ne morem, kako bi kedaj mogla druzega ljubiti!“

„Dobro tedaj, ljuba moja,“ meni Berta zadovoljna, „če moreš, da jutri zjutraj — po polu dne pride gospod Česelj, — tedaj zjutraj zideš se s tem tvojim S ...“

„Gotovo, gotovo, zgovorjena sva!“ potrdi Olga.

„Rečeš mu tedaj, da jaz želim, da on pride s taboj tu k meni pred polu dne, kakor veš, sami doma: morda mu bode prvikrat ljubše tako. Jaz bi zelo rada poznala ga in sama govorila ž njim.“

Olga vesela obljubi delati na tanko po tem naročilu.

V tem Robert pride obedovat domov in zopet otide po navadi. Po polu dne prihiti Česelj na obiskavanje in dvorani Berti in sladka in prilizuje se Olgi, vedoč se sploh, kakor bi bil uže od nekedaj tukaj doma.

Tako, za te nakrat tako mično nastale živahnosti na Bertinem domovanji jej hitro priteče druzega dne ura, ko teško pričakuje uže druzega zeta v nadi.

Svitan v svojej zadregi si šteje le na srečo, ko zdaj po svojej ljublenej Olgi čuje, kako je včeraj njena mati izvedela o njegovej ljubezni, pa kako prijazno ga zdaj k sebi poziva. Brez odloga je tedaj pripravljen ustreči njenej želji. Kaj če? Pove jej naravnost od srca, kakor čuti in misli; razkrije jej svoje stališče, na kakoršnem se ravno nahaja. V teh mislih, ki mu podajajo precejšnjega zaupanja napoti se z Olgo.

Vstopečega Svitana sprejme Berta precej raznadena. Cvetoče lice in zali mladeniče v obraz jej je všeč; ali ta ponižna navadnost po vsi noši in obleki! Po hčerinem poročevanji sicer nij pričakovala bog ve kakšnega, modernega viteza, ali tacega, pohlevnega zeta pa vendar tudi ne! Ali Berta preudarljiva in previdna, kakor vsak čas, tudi zdaj kolikor more zatare nepovšečenja vtis pa lično in prijazno povabi Svitana k sebi na zofo.

„Vi, čestiti gospod,“ začne „zanimate se tedaj za Olgo?“

„Da, gotovo kar najbolj se zanimam za ljubeznivo, predrago mi vašo hčer, gospodičino Olgo. O pa ne samo zanimam se za-njo, tudi ljubim jo iz celega srca, pripravljen, vse svoje življenje posvetiti njej na blagor. Za to, milostiva gospa mati, če je tudi po vašem materinskem mnenji mogoče, da bode Olga moja srečna ženka, prosil bi vas precej v tem trenotji, da mi blagovolite svojo dobrovojno priklonjenostjo podpreti moje sladko upanje. Neizrekljivo bi storili me srečnega!“

„Zares, štejem si na veliko čast, da je vam, dragi mladi gospod, tako gorko in resno moje hčeri prava sreča na mari, da tako ljubite moje dete! Čislam vas, zelo spoštujem dragi gospod, verjemite! In ne bodete zamerili če mati, zanimajoča se za svojega otroka prihodnjo srečo, želi natančneje spoznati snubca.“

Svitan jej postrežno, pa brez vsakoršnih okoliščin razkrije svoje dejansko stališče, le na kratko priteknoč, kolicega poboljšeka se na skoraj po pravici nadeja.

Berta na videz zadovoljna, Svitanu še jedenkrat zagotovi, kako visoko ga čisla, pa da ona ne nahaja ničesar, kar bi jej prizadevalo premisleke glede njegove prošnje in želje, zlasti še v svesti si prevelike Olgine udanosti in ljubezni do njega. „Vendar,“ naglasi „odločilna beseda v takej važnej reči gre očetu.“

Svitan rad pritrdi na to, na kar gospa Berta meni; naj bode on tako dober, da dovoli, da najprej ona sama svojim možem spregovori o njegovem snubenji, „ker“ tako opravičuje to tako svojo namero „ker moj soprog ima zlasti v zadevah Olgine prihodnjosti nekatere posebne samovlastnosti, ki zahtevajo poprejšnjega predgovora mojega.“

Svitan je tem bolj zadovoljen tudi s tem, ker mu preprijazna mati zagotovi, da naj si v svesti bode kar najudanejega sočutja njenega, pa kar najprej se nadeja jasnejega in pač tudi ustreženega poročila v tej stvari. Potem se v dobrem upanji spodobno priporoči obema in otide.

Berta je imela sklep glede snubečega gospoda Svitana uže storjen še govoreča ž njim. Popolnem odpovedati mu, misli sama pri sebi, to bi ne veljalo; ali dokler Česelj hoče in poprijemlje, mora Olgi jemati se vsakošno upanje na onega. Ravno hoče uže v tem smislu krotko vpeljevaje izraziti se proti hčeri, ko jo zadrži nov obisek.

Potrka namreč in vstopi postarana ženska osoba, s katero je Berta uže pred dalj časom kakor po naključji seznanila in nekaj spoprijaznila se. „Prosim odpuščenja, milostiva gospa!“ začne brž „pa jaz menim, da vam, milostiva, in vašej hčeriki je le na dobro, če pridem, da sporočim nekaj silno važnega.“

„Gotovo, celo mi ustrežete; hvaležna vam bodem,“ osrečuje jo Berta, sluteč uže, kaj ima ženica.

„Da, da, pa ne zamerite milostiva — samo še jedno vprašanje: ali je ta mladi gospod, ta, ki je ravno otšel in ki sem ga uže nekaterokrat opazila v druščini z gospodičino Olgo — meni se zdi — ali je njen ljubitelj?“

„Da prav resno jo ljubi; zdaj-le je snubil jo pri meni.“

„No, potlej pa moram povedati! Vaš gospod soprog vem, da nij Slovencem prijatelj.“

„O sovraži jih, kakor kugo, — meni je ta ali ta jednak!“

„Tedaj bi gospod soprog gotovo branil se snubca, ki je na glasu, da je narodnjak.“

„Gotovo, nič gotovejega ne!“

„In ta, ki je ravno otšel, ta je kar najzagrizeneji Slovenec, pravi ultra, kakor pravijo. Naj bo čitalnica, sokolov večer, ali slovenska glediška predstava: povsod, kjer koli se ongavi kaj slovenskega, tam je on zraven. Celo po taborih stikuje. Gori na vižmarskem je bil, da bil — pod njegovim dežnikom sem stala! Saj pravim, kjer je kaj, prvi je on, da vpije tisto živio! Zato je pa vsakemu znan, kakšen Slovenec je; in zato, menim jaz, da bi menila.“

„Da, po tem takem naše mož nikedar ne bo: toliko poznam svojega!“

Berti srce od veselja igra po tem poročilu. Zdaj ima vse in kar najpovoljneje gradivo za svoje namere. Po seh mal le premišljuje, kako bi bolj s pridom pričela po izdatnejim vspehom dognala svoj zadnji pritezljej. Predno še Robert pride h kosilu ima ona načrt svojega postopanja uže odobren; zlasti jej v tem pa še ustreza denašnja Robertova dobrovoljnost.

Po obedu, kakor hitro Olga otide k svojoj pred malim najdenej prijateljici v prvem nadstropji, pripravi Berta pipo možu, kakor obično kedar imeva kako svojo težnjo mu poročiti. Podajoč mu jo prijazno pristavi:

„Pa še nekaj važnega ti imam poročiti — če obljubiš, da mirno poslušaš.“

„Povej!“ ukaže on.

„Če obljubiš?“

„No, govori, kar hočeš!“

„Vidiš, ljubi moj,“ začne Berta „pravila sem ti uže oni dan o gospodu Česlju, da ljubi našo Olgo, da hodi za njo, da hoče snubiti jo, in kar sem pripovedovala, vse je res in vse se spolnjuje. — Le čaki, moj ljubi,“ poudari vide, da možu nakrat ostaje dim v votlih ustih, pa nadaljuje:

„Le čaki, pa obljubi mi, da mi pustiš izgovoriti do konca.“

„Govori!“ meni mož po kratkem premisleku.

„Omenila sem tudi, zakaj bi bilo njej in nama gotovo kar najbolje ustreženo s takim, ravno s tem zetom; lehko spoznaš sam, ko ti more njegove slovečo rodbine ime gotovo uže biti poznano —; pa ti si protil —“

„Nu, te dni sem izvedel nekaj o teh ljudeh — zdaj — dalje, kaj imaš?“

„Prosim te, kar sam sprevidiš, da je pametno in celo dobro — da se zadovoljiš z gospodom Česeljem, da hočeš vzeti ga za zeta! Glej vendar, da njemu je res resnoba; on jo kakor uže naš: dva cela po polu dneva predvčaranjem in včeraj bil je tu pri nas na obiskanji.“

„Kaj da — no lepa mi hiša, ko nij mene doma!“ zažene se Robert rastoč po konci.

„Pravim da čaki, čaki, da čuješ do konca vse,“ sili ona vkloneč ga s tepeškajočo roko, nazaj na sedež. „Imam ti še nekaj važnejega naznaniti, pa zdaj moraš obljubiti, da počakaš, da svojo drvitostjo ne zadolžiš kaj, kar bi bilo vsem le na škodo in česar bi potlej kesati se moral. Nu, saj vem, da nijsi tak! — Glej Robert, Olga je uže v tistih letih, ko so dramijo čutila človeku; ona je zares mična deklica; čisto naravno je tedaj, če denes ali jutri kak mlad gospod postopi in povpraša za njo itd., in če tudi ona začenja kaj misliti in gledati: torej, ko bi ti le branil jej gospoda Česelja, obračalo se bo njeno srce brez dvoma pa k druzemu.“

„Druzemu?“ poprime Robort osorno.

„Da, da, kar gotovo. Olga ima čestilcev na izbiranje uže! Ravno pred-le pred kosilom je drug tak bil tu —“

„Tukaj?“

„Da tu, in z vso resnostjo je snubil jo!

Robertu v drugič zastane dim v ustni votlini.

„In ta drugi,“ nadaljuje Olga „ta je Slovenec!“

„Slovenec — vajet!“ zarohni Robert, in skočeč po konci kakor iz parne mašine puhne dim iz ust in pipa mu odleti, da na sredi sobe črepine zvone.

„Le nikar se vshitati po nepotrebnem,“ pogovarja ga ona držeč za roko nazaj „nikar, nič ne pomaga! To se mora jemati, kakor je, počasi s preudarkom! Jaz druzega ne rečem: bodi pameten, pa je vse dobro. Olgi na kratko poveš: tega, Slovenca, jedenkrat in nikoli ne — pa je! Potlej se dekle poprime in drži tega, gospoda Česlja, in mora nam vsem biti le prav. Tako zdaj pa le stori —.“

„Kaj hoče onega Slovenca?“

Berta mu na kratko razodene njeno srčno stanje: kako se kaže naprem temu kako pa naprem temu ljubitelju.

„Kje je dekle?“ kriči Robert.

„Kje, — počaki, pomisli, preudari, te prosim, ljubi Robert. Kakor sem rekla, na kratko, v jednej besedi: tega Česlja — onega pa nikoli! Jej rečeš, in ne boš se kesal.“

Robert se dalj časa drvito zaganja po sobi predno se nekoliko upokoji. In tedaj vstopi Olga. Očetov grozeči pogled jo sprejame, da od bojazni skoraj omedli na mesti.

„Kaj ljubčeka imaš — Slovenca?!“ zagrmi, da dekle strepeta na celem životu in hipoma obledi ko zid.

„Ko ima toliko boljega lehko,“ pritakne Berta mej kratki molk.

„Prav! Človeka, ki je vendar človek — gospod Česelj, če uže nij drugač, da mora biti; a prej mi bode vse v drobnih koscih in cunjah kakor pa tvoj tak — Slovenec: to si zapomni, dekle! Vajet napet!“ rekoč se hitro obleče in gre.

Berta nij doživela še povoljnejega trenotja kakor tega. To jej je mož zagodil pa po srci! Pristopi k Olgi in predramivši jo iz medlevosti tolažeč pravi:

„Olga ne vznemirjaj se zavoljo tega. On je nekje izvedel o tem Svitanu, in da je zagrizen ultra-Slovenec — jaz nijsem vedela tega! Tedaj zanašati se na tega, bilo bi ti brezvspešno, ko poznaš očeta značaj. Nu, jaz pomirjujem, pa nij brez tolažbe: na vsako plat je ta, gospod Česelj, vendar še veliko bolji in priporočljiveji, in prepričana sem, da temu resnico kmalu izpoznaš tudi ti, če prav ti blišč prve ljubezni zdaj še zakriva to.“

Olgi tone smrtno ranjeno srce. Vzdihuje, joka in medli od neznane britkosti, da je milo jo pogledati. Solze jej kipe potokom, tople solze po nežnih licih nedolžne device boreče se za stvar, dekletu najblažjo in najdražjo, ah solze, kakor zorna rosa po cvetlicah pomladanskih, predno zjutraj zmrzne v slano in popari cvetje. Da, Olgi je prebridko in nemilo to trenotje, osodepolno, odločilno in nesrečno — vredno solz!

V tem vstopi Česelj naleteč na prelepo priložnost sočutno povpraševati, zakaj pač joka ljuba božica Olga, ter čuditi se rajskej ljubeznivosti lepe gospodičine v solzah.

V.

Preteče dan za dnevom, da Svitan ne dobi obetanega in tolikanj zaželjenega poročila niti nikakoršnega objava od svoje ljube, da celo več ne vidi drage Olge, čeravno jo vsak dan zapored s teškim srcem in tudi uže z bridkim dvomom pričakuje na mestu, kamor mu je za gotovo napovedala nadaljno shajanje. V mislih, da morda kaka bolehavost zadržuje ljubljenko, išče si nekaj še tolažbe; ali v vednej svesti si prehude nevarnosti neprestano žugajoče odvrniti mu premladega dekleta srce, no nahaja več miru in pokoja ne po dnevi ne po noči. Po celem pretečenem tednu brezvspešnega pričakovanja in hrepenenja hoče uže kar sam na njen dom, vprašat po njenej in tudi svojej osodi, ko mu ravno na potu Olga kakor slučajno proti pride. Razveseli pa tudi takoj ustraši se o pogledu nanjo, ki se jej dobro pozna neka zadrega in popolnem pa pogreša tista njena ugodna mu razkošna radost, s kakoršno mu je drugekrati na proti pritekala. S toliko večjo hlastnostjo sprejame jo Svitan.

„Olga — celi teden te nij bilo?“ vpraša skrbno in tudi rahlo očitaje.

„Mogla nijsem, nij bilo mogoče!“ odgovori ona z vidno negotovostjo.

„Smela, menda smela nij si, hočeš reči, Olga! Kako si otožna! Gotovo, nekaj važnega se je zgodilo, le povej! Povej, kaj je bilo?“ sili radovedni Svitan poprijemaje jo za roko.

„O ne ravno posebnega.“ odgovarja Olga malosrčno in izogibljivo, kar mladeničevo radovednost in sumljivost toliko huje podneti.

„Olga, Olga! Glej, kako se ti trese roka. Ti mi prikrivaš nekaj, ti mi nijsi s cela odkritosrčna, Olga: to nij prav! Govori, kaj tvoja mati pravijo o meni? Je-li, nijsem jim po volji? To je, uganem.“ povprašuje in ugiba nezaupljivi Svitan sluteč uže svoje obsojenje.

Tedaj začne Olga po nekaterih ovinkih mu poročati, kako je bilo prišlo, da je morala razkriti svojo tajno ljubezen in imenovati njega; da starši jej zdaj prigovarjajo le Česlja, branijo pa njega Svitana, češ, ker so izvedeli, da je Slovenec. „Toda,“ pristavi hitro „zato pa bodi ti brez vse skrbi, ne boj se nič! Jaz morem ljubiti le tebe, hočem le tebi ostati zvesta!“

Kljub takemu zagotovljanju Svitan več ne nahaja pravega zaupanja v nje besede. Po vsem njenem bojazljivem vedenji, po znatni mlačnosti napram njemu ter po očitnej ravnodušnosti njenega govorjenja, s katerim je omenjala očetovega, dozdanjim njenim in njegovim najslajšim nadam resnega nasprotja spozna le predobro, da nje ljubezni plam omaguje, da Olga z osodopolnega razpotja uže zavija na krivo, njej pogubni pot. Da bi on zavoljo svojega izrecnega rodoljubja starišem ne ugajal, tega verjeti kaj ne more; marveč se mu za gotovo dozdeva, da taisti politični podtikljej je le plašč, s katerim skušajo sebični starši svojo samopridnost odevati in opravičevati naprem nevini hčeri. On sodi namreč, da le zapeljivi blesek in slovito, rodovinsko ime je Česlju pridobilo starše, katerih nadležna sila, kakor njegovega tekmeca, prilizevanje je potem lehko omamilo in prenagnilo premlado, še neizkušeno dekle. Lehko umevno, kakor je Svitanu to, prav tako jasno uže naprej sprevidi, da kratkovidni starši bodo bridko se kesaje še obžalovali to tako svoje ravnanje, in ona, Olga, točila grenke, grenke še solze — če se njemu ne posreči jo rešiti se spolzlega pota, na katerem uboga uže zahaja.

In v ta namen, da otme nedolžno stvar, ki je po tujej krivdi v skrajnej nevarnosti za srečo svojega celega življenja; da pogube reši ljubljeno dekle, za katere blagor bi rad žrtvoval, kar mu je najdražjega, brez katere mu življenje ne podaje nobenega mika več: da bi dosegel le-ta blagi in sveti namen, obrne se k Olgi zdaj, v tem odločilnem trenotji.

Pred vsem jej z globoko resnostjo in živo natezivnostjo zagotovi, da le v imenu prevelike ljubezni, ki jo goji do nje, in po katerej jej želi le vse najboljše, prosi jo, naj si k srcu vzame in dobro, dobro uvaži, kar jej hoče zdaj povedati skrbeč in boječ se le za srečo njeno, s katero trdo sklenena je tudi njegova.

Po takem uvodu jej v jedrnatih besedah nariše Česlja pravo, zavrženo podobo, v kakoršnej se skoraj tudi njej pokaže; prorokuje hudo, neizogibljivo prevaro neznano sramoto in strašno, pa celo gotovo gorje, ki čaka njo, če se onemu uda. Končaje pristavi, da nasproti pa ljubezen, katero bi njemu zvesto hranila, stala bi jo pač precej premagovanja in marsikake neprijetnosti za nekaj časa, potem pak bi jo pripeljala do stanovitne sreče ž njim: ker nij dvoma, da njej zdaj obliščeni starši kmalu prav uvidijo, kje je hčerina sreča in potem privolijo v to, kar zdaj v svojej kratkovidnosti še zabranjujejo.

Olga sicer pozorno posluša vse to njegovo uvaževanje in večkrat tudi pritrjevaje prikimuje; ali tiste sočutne gorečnosti, s katero je drugekrati sprejemala njegovo govorjenje ne opazi več Svitan. Z bolečim dvomom in s tiho žalostjo v serci se torej poslovi od nje, če tudi mu ona še in še zagotovlja, da hoče ga ubogati, vesti se natanko po njegovem nasvetu in vedno ostati mu zvesta v ljubezni.

Zopet poteče nekoliko dni, Svitan ničesar ne izve o Olgi: a toliko bolj potrdi ga to o njegovem poprejšnjem sumu, da ona se mu izneverja, da je pač uže izgubljena zanj. Njena nezvestoba mu prizadeva veliko hude srčne bolesti, zlasti ko ve, da dokaj več, kakor neizkušena dekle sama, je staršev slepo in izdajno ravnanje krivo, da ljubljena, mu tako grenko povračuje toliko ljubezen pa hiti v lastno prevaro in pogubo. In poleg njegovega vednega zanimanja za njeno prihodnjo osodo je posebno tisto njeno nesamozadolženje tudi poglavitno, da Svitan še po seh mal veliko živeje misli na Olgo, kakor bi to sam rad. In tako mu sem ter tja tudi še pride rahlo očitajoč opomin, da je morebiti prenaglo sodil in obsodil svojo ljubljeno, da ona nemara nij še izgubljena zanj, da naj torej prehitro in malomarno ne pusti obžalovanja vrednega dekleta brez sveta in pomoči izdane malovredni, popačeni svojati!

Velikrat torej, zlasti za večerov pazi okoli hiše njenega stanovanja, da bi srečal prišlo od kod, pa še in še izročil jej svoje dobrohoteče premisleke. Toda v teku celega tedna mu nobenkrat neče se posrečiti, da bi sešel se ž njo; pač pa dvakrat vidi Česlja, ko za mraka žarkega obraza in zamolklih oči rine iz njenega domovanja.

Necega večera tako na preži Svitan ostermeč zagleda, da s Česljem pa tudi Olga in mati odhajata iz hiše. Radoveden kam, napoti se skrivaj in od daleč za njimi. Po stranskih ulicah pridejo do srednjega slovesa krčme, kjer neki Česljev vrstnik kakor slučajno stopi prednje pa pozdravljaje na vse strani otide ž njimi. Strašno nestrpno je Svitanu vedočemu nekdaj najdražjo mu stvar v takej druščini. Najraje bi pač kar šel pa jo iztrgal kužljivemu pajdaštvu; a niti ne upa si za njimi v strahu pred njihovim roganjen in zaničljivim zasmehovanjem. Drugi dan po nekem svojatelji izve, da Česelj in njegov tovariš sta z jedjo, pijačo in gostim, nasladujočim besedovanjem posluževala in mamila svoji ženski družabnici ter še le pozno v noč spremila jej domov.

Drugi po polu dan proti večeru Svitan gredoč po ulici nakrat zagleda Olgo samo prihajati proti njemu. Tako čudno mu šine skozi srce, ki mu strepeta in utriplje, da čuti in skoraj čuje njegove burne udarce. Ni mu še ravnodušno, še jo ljubi! V neprijetnej stiski je, kako jo če nagovoriti: ali pomilovaje ali očitovaje? Kar — Olga, ki ravno tačas od daleč spozna Svitana, obstoji pa se nemudoma zmuzne v bljižno vežo.

Svitanu se britko stori pri srci; koraka na dalje mimo veže a ne oziraje se za njo, kakor bi je videl ne bil. Po takem njenem, sicer nemem, pa vendar njemu umljivem odgovoru Svitan skuša kolikor toliko udati se v svojo nemilo a morajočo osodo, začne bolj in bolj opuščati pota in hojo za njo pa tudi menj in menj misliti nanjo.

V tem pride predpust. Necega večera, ko je baš „meščanski venec“ napovedan na streliščinem plesišči, vidi Svitan, da dva zlikano oblečena gospoda hitita naravnost v hišo Olginega stanovanja. Od bliže spozna Česlja in njegovega navadnega pajdaša. Pri tistej priči polasti se tudi Svitana misel, da ta dva gresta pač Olgo spremljat na plesišče. V prvem trenotji njega ne mika tudi tjakaj na ples, ker uže v duhu sprevida, da bi slabo zabaval se ondi, kjer bi brez dvoma moral gledati, kako njegova nekdanja raja drugim v rokah; ali bolj ko premišljuje to, bolj mu nekaj pravi, naj gre, naj le gre, češ, da tam na javnem plesišči, ravno najložjedobi priložnost, ko jej še jedenkrat za vselej pove svoje zadnje misli in si tako olajša svoje srce; ali ko bi morda ona zaničljivo hotela prezirati ga, da tudi on njej na sproti možato pokaže vsaj navidezno ravnodušnost. Na posled mu ta misel zdi se vsakako pristojna in odloči se obiskat „meščanski venec.“

„Venec“ se uže pisano plete, ko Svitan stopi v Terpsihori posvečene prostore. Godba svira ravno uvodno poskočno polko, in par za parom leteč hiti poleg ostenja žarko razsvitljene dvorane. Svitan se stisne v zakotje, da si najprvo skrivaj nekoliko natančneje ogleda to valečo se množico različnega občinstva.

Na prvi pogled vidi, da te izvoljene družbe glavni prispevek je trgovska panoga ljudij, ki so sicer le ob nedeljah in praznikih dvoranoviti, vendar pa merodajni, kakor pri druzih javnih zabavnih napravah ljubljanskih, tako tudi odločilni o dobrem ali slabem vspehu tukajšnjih plesov. V toku teh „domini servi nobiles,“ kakor je označevalec ljubljanskih obrazov v „Triglavi“ dobro jih krstil, pozgublja se kar število veljaških, meščanskih odličnikov in kar je še druzih iz uradniškega, učnega, rokodelskega stanu. Kljubu te nekaj nizoplastne sape, vlekoče in metoče po tukajšnjem Terpsihorinem hramu pa se nežneji in krasneji, iz nižjih, srednjih pa tudi iz tako zvanih boljših krogov, dobro zastopani ženski spol vidno ugodno čuti in ogreva tudi v nekaterih nekaj žuljavih in rapovih rokah. In v tem, ko marsikatera zala hčerka iz roke leta v roke in v dobrodejnem objetji plava mej šumečimi valovi, raduje se tudi mati, če tudi samotno sede poleg stene: saj njena je kri, katera vre po mičnem mladem telesi in zorno diči ljubezniva ličica dekleta, katero hrepeneč obkriljava toliko nadepolnih čestilcev; saj časi se tudi njej prikloni kak posameznik pa prevetri in pooživi njene zaprašene in dremajoče ude, in saj dandenes nij nič nenavadnega marsikak višestanovski zakonski par, ki je zaročil se na plesišči, torej —.

Svitan naglo uvaživši vse to brž sprevidi, da v le-tej različnej zmesi se ne nahaja v svojem življi; pa saj tega tudi nij pričakoval niti ne išče tukaj. Prišel je semkaj marveč, da še jedenkrat spregovori ž njo. Ali kje je?

V taistem hipu se iz tesnega zagnjetja Olga s Česljem leteč v besnem vrtinci po soparni dvorani naprej. Čudenje in strmenje jo spremlja povsod, koder migne mimo. Nevidezno je nje lično, bledo-zorno krilo z modrim prepasom; ali slehrni njen zgibljej priča o vzornej obliki lehkega, vitkega telesca. Plodni, temnikavi kodri, iz katerih mično žari spletek nagelnovih cvetov, objemajo preljubeznivi, nekaj zarudeli obrazec, in segajo dol na gladki, snežno-beli tilnik. Prav, kakor v nekacem nepopisljivem čarosvitu zdi se Svitanu nocoj — tako mično lepe še nikedar nij videl Olge! P a jednacega mnenja so tudi vsi sogledalci njegovi.

„Kdo je ta? Kdo je ta?“ gre iz ust do ust.

„Veliko je lepih, a najljubezniveja je ta!“ šepeta jeden.

„Da, denašnjega večera kraljica — ona je!“ pristavi drug in vsi rinejo naprej sprejet jo iz Česljevih rok, ki jej hoče privoščiti oddihljej; toda predno še doleti kdo, polasti se je uže onega ročneji pajdaš in ravno tako drvi ž njo.

Svitanu je v pričo vsega tega nekako čudno pri srci; a misel, ki je prignala ga sem kaj, poprime se ga sedaj toliko močneje. Iz zakotja stopi venkaj, da najprvo vidi, kak vtis utegne njegova pričujočnost narediti na njo. Priverteči se prijazno namigne z očmi, in ona — kakor da nij videla ga, plava na dalje. Svitan nema gotovosti. Izpostavi se torej še vidneji na prosto, in zdaj, kakor hitro jo sreča s pogledom, nasmehne se mu skoro nepristojno živahno! Da pa vendar ne more reči: ali je prijazen ta smehljaj, ali mrzel zasmeh? Ko se v tretjič uže precej sumljivo ozre nanjo, vidi jej neko nenavadno ravnodušnost na obrazi, in kakor da svoj pogled nalašč umika od njega. Ravno tako v četrto in na dalje. Svitan ugiba in pretehtuje — ko godba preneha.

Zdaj hoče, da bi hitro priskočil k njej, pa uže ne more več blizu, ko jej na desnej strani uže Česelj dvorani, iti na levej njegov pajdaš. Svitan se pridruži svojemu znancu ter pomenkovaje se o marsičem, vedno skrivaj pazi, kedaj bi bilo mogoče približati se Olgi. Zmirom le večji še in večji kolobar Česljevih vrstnikov se stika okoli nje, in Svitan sprevidi, da nikakor ne gre, da bi še on stopal tja k njej pa nagovarjal jo o svojih težnjah. In taka priložnost tudi ne pride mej prvem presledkom.

Godba zadoneča v drugič migoma spari vse plesajoče in požene v tek. Kakor poprej tudi zdaj Svitan gleda, kako bi prilično pristregel Olgo pa zastonj! Predno bi on se svojega stranskega čakališča le pohitel do nje, segajo po njej najmenj po trije uže na mesti njenega prenehljeja. In Olga zopet leta iz rok v roke in v burnem vrtenji brez prenehanja in opočitka smehljuje se šepeta svojimi plesalci, kakor bi nobene misli več ne imela na pričujočega nekdanjega ljubljenca.

V tistem hipu hoče njen plesalec ravno spustiti jo slučajno na stol poleg Svitana, ki se jej nemudoma prikloni poproseč jo na ples. A skoraj ob jednem priskoči tudi nekdo drug izmej Česljevega pajdaštva in nekaj surovo rijoč Svitana stran pravi:

„Gospodičina! Meni ste objubili uže poprej.“

V tem, ko Svitan stoji še osupnen nad toliko drznostjo, je Olga molče uže v nasprotnikovej oblasti.

Svitan se silno razžaljen umakne nazaj. To, da nij odločila se zanj, je dovolj jasen in razumljiv odgovor mu na njegova nema vpraševanja, katera je sam sebi stavil do zdaj. Zelo čmeren zapusti plešiče pa otide v krepčevalno sobo, da bi tukaj s pijačo udušil svojo, nevoljo, ter morda tudi izduhtal načrt nadaljnega vedenja proti svojej prenehvaležnej zaničevalki.

Komaj izprazni prvi kozarec, obrne se njegova pozornost do sijajno nališpane, globoko razgaljene, slovite ljubljanske gospe v temnem, atlasovem krilu. Pripelje jo Česelj in vsedši se ž njo k mizi zraven Svitana pozove dve čaši limonade.

„Da, pravim vam gospod Česelj: najmičneja je ona!“ reče gospa proti Česlju, kar še bolj izpodbode Svitanovo pozornost.

„A nij taka reč ne! Malo mlada, malo zala in nova na ljubljanskem plesišči — to mika.“ meni Česelj.

„O le molčite; saj je skoraj ne pustite iz rok,“ ugovarja očitaje gospa.

„Ej pač; ali to je le muha moja nocoj. Milostiva gospa poznate to!“

„O jaz poznam, da vi — vi! A res čegav in od kod pa je ta novi vaš plamenček? In njeno ime? Če smem vprašati?“

„Njen oče železniški uradnik še le dobro pol leta v Ljubljani. Brüll po imenu. Prišel je iz gornjega Avstrijskega. Gospodičini je ime Olga.“

„Lejte, kako dobro in na tanko veste uže vse to! Na, na, vaša lepa Olga — glejte jo tu z mojim Adolfom! O ta mladikovec, saj pravim!“ rekoč namiguje proti vhodu, kjer na strani nežnopoltnega, še golobradega nekaj zoprno rejenega mladeniča seda na stol. Na migljej je Česelj na nogah in gospe poprosivši oproščenja tam pri Olgi.

„Dolfi, Dolfi! Kako le kar goriš! Ti si preburen. Ne, ne takoj piti, počaki, da se ti malo poleže kri,“ opominja mati zdaj k njej prisedlega sina.

„A, mama! S tacim dekletom se mora plesati. Pravim ti mama, to je mična! In le kako rada pleše z manoj! Gotovo, da je nekoliko uže zaljubljena v mene. Ali si kaj pazila na njo?“

„Videla sem jo, in uže sem vse izvedela o njej.“

„Česelj me je predstavil njej in obljubil, da uže jutri me popelje k njej na obiskanjo!“

„Pojdi Adolf! Ti vendar ne boš —“

„Česelj je vsakdanji gost pri njej, uže kakor doma! Zagotovil mi je, da njeni stariši, zlasti mati zelo rada sprejema obiskovalce iz boljših hiš, da je izvrstna zabava tam, da je pa njemu zdaj še posebno veliko na tem, da še kacega druzega svojega prijatelja vpelje tjakaj.“

„O vi poredni tički! A čegavi sta oni mladi dve v modrih krilih, s katerima si toliko plesal uže poprej?“

„Dr. J-novi hčeri. Zali in ljubeznivi jeli? Meni sta prav, prav zelo všeč, pa tudi sami me imata strašno radi obe. Kolikrat — tega, mama, ti nijsem še povedal — kolikrat sem uže v njejnem stanovanji bil in kako dobro se zabaval ž njima.“

„Verjamem. Dekleta imajo rade tebe, ker si brdek dečko. Nu, saj pravim: ti vsem gospodičinam zmešaš še glave!“

Na te gospine besede, izrečeno z neko posebno dobrodejnostjo, pripelje Česelj noter Olgo in predstavši jo gospe prisede ž njo.

Svitan na svojem sedeži je v zadregi. Ne mareč, da bi Olga vedela o tukajšnjej pričujočnosti njegovej, umakne stol in obrne se z obrazom na nasprotno stran. In tu pri sosednjej mizi nenadoma zagleda malo družbico, katero je doslej popolnem preziral, ki pa zdaj v prvem trenotji potegne vso njegovo pozornost nase.

Svitana zlasti zanimiva čista slovenščina, v katerej izključljivo se pomenkova rečena le iz treh osob obstoječa družbica. Kmalu meni prav soditi, da stareja osoba je pač mati mlajih dveh zelo si podobnih po obrazi, kacega osemnajstletnega mladeniča in za kaki dve leti mlaje gospodičine, v belej tančičinej obleki z rudečimi trakovi preko nežnih nedrij in z modrim pasom okoli vitkega života. Zaradi te rodoljubnosti, s katero se ta mična gospodičina tako zavestno in očitno ponaša po zunanjih trobojnih znakih, še bolj pa po gladkej slovenskoj besedi, ne more Svitan očesa več odtegniti od nje. In dalj ko jo gleda, bolj ga zanimlje, več sočutja se mu vzbuja do nje. Nekak samovlastni mik jej posnema iz milosijočih oči, z ljubozornih ličič in iz vsega njenega bitja, mik, kakoršnega do zdaj nij opazil še na nobenej, tudi najlepšej ženski ne, in ki ga kar šiloma poteza k temu nepoznanemu dekletu. Tako prisrčna mu nikoli nij zdela se Olga! Nekaj mu pravi, da ta bi mu še več, ko samo nadomestovala ono nezvesto, nesrečno!

Kolika radost je torej Svitanu opazujočemu, da to njegovo vidno zanimanje budi tudi uže dekličino pozornost in jo spravlja v preljubeznivo zadrego! Neizrekljivo dobrodejno pa ga prešine, ko za iz nova oglaseče se godbe mična gospodičina skrivaj vprašujoč od strani pogleda po njem. V pričo tega izpodbudljivega znamenje in v dobri si svesti, da ne žali pristojnosti na prem njenemu mlademu tovarišu, nazivajočemu starejo osobo mater, torej bratu, ne nahaja več zapreke svojej skrivnej želji približati se ljubemu dekletu. Na prijazni pozdrav male družinice uljudno poprosi gospodičino plesat, in ona mu znatno zadovoljna poda nežno ročico.

Svitan s to svojo novo znanko uživa potem prav ugoden večer. Pleše veliko in jedino le ž njo prav na kljubu Olgi, katero Česelj in njegovi pajdaši popolnem si osvojivši jo zapored zaganjajo v divje-buren vrtinec. Neki neznan, pa tudi pomilujoč čut spreleta Svitana kedarkoli jo srečevaje vidi, kako jej gore lica in oči plamičejo razvneto, razkošno strast, kajti nekaj mu na tihem pravi, da ta ogenj, ki ga jej nalašč tako kuri Česljeva druhal, populi uže kmalu nje nežno in blagočutje, ter za vselej vpepeli njeno srečo.

To premišljevanje o prihodnjej osodi Olgini pa ne moti Svitana, da se prav nežno spoprijazni se svojo ugodno plesalko in ima konci plesu sladko, tolažečo in zadostujočo zavest, vsled katere se najmenj ne kesa, da je obiskal „meščanski venec.“

Prihodnjega po polu dneva stoji Svitan v stanici pri oknu pa z ironično-tožnim čutom gleda tjakaj nasproti na cvetlice, katere je Olga nedavno še tako skrbno gleštala, ki pa zdaj nekaj časa sem tako zelo zanemarjene stoje. Ta žalostni pogled ga nehote spominja na njo samo, kako je ona prvotno bila tako dobra deklica, lepo cvetoča in ljubeča na skrivnem, kako je zdaj čedalje huje ž njo, kakor z njenimi neusmiljeno zapuščenimi Ijubkami, cvetlicami.

„Kam pride še to zapeljano dekle?“

V tem vprašanji, katero v mislih zastavi sam sebi, zmoti ga drvit nepokoj, ki tedaj nastane v Olgini stanici. Svitan se hitro umakne v zakraj. Kar se odpre okno in črez-nj pogleda Česelj. Po nekaterih neslanih opombah o krasno dišečem cvetličji potegne se nazaj noter. Brž na to se čuje razuzdan vsklik iz Olginega grla. Tedaj Svitan radovedno pogledeč iz svojega zakotja vidi Česlja hlastati in popenjati se za Olgo.

„Tako daleč uže!“ vzdihne Svitan, kakor odgovarjajo si na prejšnjo vprašanje, in zopet sočutno pristavi:

„Kam pride še z Olgo?!“

Druzega jutra hud mraz popari vse njene cvetlice, da vele in medle povesijo vršiče in vsahne.

VI.

Kar je bil slutil Svitan in se bal, to je natanko izpolnilo se: Olga je po neutrudljivem, materinem prigovarjanji in strašenji, pa po očetovem hudournem pritisku jela omagovati v ljubezni do njega. Vest jej sicer iz prva še in še zabrača misel na blažega prijatelja in ljubitelja, ali Česljev nasledujoči šepet jej skoraj omami tudi ta notranji, dobri glas, da Olga potem sama ne ve kedaj in kako popolnem pozabila na Svitana. Potem pa gre naglo, kajti po spolzlem potu in navzdol se naglo pelja!

Kar je bil Česelj ugladil si pot do Brüllove družine, bil je iz početka le sam pa gotovo vsakdanji jej gost, in ugajal je dobro. Zato mu nij treba bogve kako duhovite nadarjenosti, s katero bi se postavljal. Berta ima uže neizmerno veselje nad njim, da sploh le prihaja; njegove proste čenčarije pa so jej prava krasna zabava. Saj, kar je jedino si želela, to je s Česljem zdaj prišlo v poprej pusto, samujočo družino: kaj več življenja namreč in potem pa tudi kaj uponosnega razgleda. Olgi je Česljeva druščina čedalje povšečneja, in Robert na krat nekaj malomarno pušča tem rečem svoj pot. Tako sprejeman in neoviran bliža se Česelj hitroma svojemu pravemu smotru, kateri jedini je privabil ga k Brüllovim, in kateri, kakor hitro dosežen, kaže Česlju nastopiti pot pa nazaj. Ali kako započeti, da pojde vračevanje bolj z lepa izpod rok? To zastavico ima on kmalu uganeno.

Začne na svoje stroške voditi Brüllove po krčmah, po večernih veselicah in zabavljicah in največ po svojih privajenih krožiščih, pa kjerkoli skrbno skuša, tla tega in tega svojih znancev in prijateljev predstavi in priporoči svojim gostom, polagoma pa tudi uže katerega k njim vpelje v hišo. Tako se vsi trije Brüllovi prav povoljno imevajo poleg plačujočega Česlja in v kratkem pridobe tudi še lepo število njim — prav za prav Olgi — prijaznih čestilcev, mej katerimi tudi uže nekoliko osabljenih junakov. Tako pride, da od dne do dne večja, različnopanožnih veseljakov druhal obkriljava Olgo kjerkoli, po javnih prostoriščih, kakor doma; da jej zmirom mrzleji tovariš postaja pa Česelj. Olga sama se kaj ne zmeni za to, ker njeno hrepenenje nekaj časa sem uže velja druzemu izmej mnozih, necemu malemu, rudečenosemu sinu Marsovemu, sabljujočemu pri Huynovem polku; ali matere Berte se polasti bolesten nemir vsakrat, kedar si zmisli na čedalje ravnodušneje in malomarneje vedenje svojega izvoljenega zeta. Večkrat torej hoče uže opomniti ga na to, ali vsakrat se jej zazdi, da sodi krivično in da utegne svojim očitanjem žaliti ali še celo odvrniti si nedolžnega. In morda bi bila še dalj prenašala ta bridki dvom v srci, da nij zdaj proti koncu predpusta nezaupnosti sum iz nova izdramil tudi Roberta, ki ravno v tej zadevi vsak dan osorneje poprijemlje Berto.

Necega po polu dne torej, ko Česelj po presledku celih treh dni pride na obiskanje, povabi ga Berta k sebi na zofo pa s pomenljivim obrazem pravi, da mu ima nekaj važnega poročiti.

Česelj radovedno nastavi uho. Berta mu po daljnem, precej malosrčno ovijajočem besedovanji počasi daje spoznavati, kake gotovosti namreč bi ona rada od njega — zdaj, po dolgem uže časi.

Česelj posluša in posluša delajoč se, kakor, da ne more prav umeti, kaj hoče ona.

„I, nu,“ pravi Berta sileč se na dobrovoljen smehljaj „on, soprog je včeraj me vprašal, vprašal —“

„Kaj je vprašal vaš gospod soprog? Če smem vprašati?“

„Kedaj vi nekako kaj uže menite, da bi z Olgo —“

Česelj se vgrizne v ustne.

„A — da, da. Sam sem hotel uže večkrat vprašati o tem, pa — pa, milostiva gospa —“

„Recite!“

„Pa — zares obžalujem iz srca, prav teško mi je —“

„Kaj menite le?“

„Gospodičina Olga me tako nekako prezira, tako — povem vam naravnost — zanemarja, da res nemam več upanja —“

„O, gospod Česelj! To me boli, to me žali — ta vaš krivi predsodek.“

„Tudi meni, milostiva gospa — neljubo, bridko mi je; ali kar vam tu pravim, je gola živa resnica. Olga več ne mara za me — nezvesta mi je!“

„A, gospod Česelj! To — prosim vas — to je nezasluženo krivičenje; tega bi ne bila mislila o vas! Kako vendar opravičujete to svoje dolženje, da Olga —“ poprijema Berta čedalje huje razvneta.

„Tedaj moram odkritosrčno povedati: Olga ima za vsacega svojih čestilcev vse več pozornosti, kakor zame, in — Olga ljubi častnika Nebelmajerja.“

„Gospod Česelj! Gospod Česelj! — Ta misel! Kar jih Olga pozna, vsi tisti so vendar vaši zvesti tovariši, katere ste jej bili sami predstavili. Le zato, kot dobrim prijateljem vašim vam na ljubo je prijazna jim tudi ona in jaz in soprog — druzega najmenj ne namerava ona. Mi vsi mislimo le na vas, jedino in vedno le na vas, to verjemite gospod Česelj!“

„Mogoče, ali kar se tiče Olge, moram ostati pri svojem trdenji. Imam dokaze.“

Berta strašno burno vstane izpred njega in hiti po Olgo. Prisedši ž njo in pustivši jo v pričo Česelju obrne na proti njej s tresočim glasom de:

„Gospod Česelj se pritožuje, da ne ljubiš, gospoda Česlja, Olga? Sama govori, govori!“

„Jaz ne umem tega —“ pravi Olga jedva znatno v zadregi.

„Da more kaj tacega le na um priti gospodu Česlju, kaj ne? O, jaz ti vidim v srce! Le odkrito povej, da gospod Česelj spozna svojo hudo zmoto. Koga ljubiš?“

„Zares mama, jaz ne umem, čemu to vprašanje.“

„Gospod Česelj meni imeti dokaze zoper tvojo ljubezen do njega, tedaj —“

„Da gospodičina uže sama najbolje pomni kedaj in kod je samoč občevala s častnikom Nebelmajerjam, in sploh, kako sta si,“ pripoveduje v jednej sapi Česelj, in vstane.

Berta strmi, Olga ironično zateza obraz.

„Da, da meni je žal, prav žal; ali to je naravno, da jaz vsled tacih njenih razmer ne morem dalje —“

„A čujte, gospod Česelj — to je vaš prijatelj. Vi sami ste vpeljali ga in priporočevali. Če je tedaj katerikrat se pridružil jej in govoril ž njo, to nij ...“

„Ne, ne, ne, milostiva gospa! Jaz poznam, jaz vem to: le predolgo uže sem puščal Ijubezevanje sebi za hrbtom. Jaz sem nesramno prekanjen, goljufan! Moje pošteno družinsko, kakor osobno ime bi hudo trpelo; poniževanje bi bilo zame in sramota, ko bi še dalje pečal se s tako osobo. — S kratka, čas je, da tej nesramnej igri storim konec!“ rekoč popade klobuk in rine črez prag.

Olga kakor okamnela stoji bleda kakor zid; Berta se omedlela zgrudi na zofo. Ko zopet prideta k zavesti, sta hitro obe tega mnenja, da o tem ravnokarnem zgodku trdo molčita naprem Robertu. Mati potem tudi izve od svoje hčeri, da Česljevo dolženje nij popolnem neopravičeno.

„Vendar,“ izpove se Olga „Nebelmajerja čislam še le posehmal, kar jo Česelj sam mrzlo puščal me.“

To poročilo nekoliko potolaži Berto, češ, hiša vendar ne ostane brez obiskovalca, in Olga ne brez nadepolnega čestilca. Ali tudi ta njen up jej kmalu po burnem viharji splava po vodi.

Komaj namreč preteče teden, da zagovorjeni radovedno po Česlju povprašujočemu in vedno trje poprijemajočemu Robertu zatajita razljubiteljevo slovo; in komaj še le dvakrat doživita skrivno Nebelmajerjevo obiskanje, ko vriščem pridero rušeče nepričakovane reči.

Necega po polu dne, ko Robert po svojem nenavadnem poslu koraka preko Zvezde, zagleda na jedenkrat Česlja proti prihajati. A ravno, ko ima ga srečati, vstavi Česlja mimo prišel znamenit meščan, pa na osorne besede:

„Ti, ti boš k mojoj hiši hodil vogel gladit, ti paglavec smrkavi!“ založi mu dve debeli zaušnici, da perišča tlesk odjekne, in občinstvo okrog zavzeto strmi in zmiguje za potepeno in tiho odhajajočim Česljem.

Kakor v oproščenje, da je s tem silovitim napadom na javnem žalil dostojanstvo proti občinstvu, obrne se meščan proti Brüllu rekoč:

„Ta nesramni stekljačar zalezuje mojo mlado pošteno hčer, in ne mara niti za večkratni opomin! Zato ko ne sliši, naj čuti! Kaj me briga njegov grb!“

Robert odobrovaje nakima na te besede in gre iz prva počasi, pa zmirom hitreje in hitreje na ravnost proti svojemu stanovanju, kakor zamokel hudourni oblak.

Prišedši domov široko razkrehne duri in — kak pogled! Na zofi mej Olgo in Berto sedi c. kr. častnik Nebelmajer in boža hčeriki ročico.

„Grom — vajet napet! Tako, tako?“ treska Robert mej nje, da nežna družbica migom razprši vsaksebi.

„Oprostite prečistiti gospod Brüll,“ jeclja častnik.

„Oprostite? Kdo je vas pozival semkaj?“ kriči Robert.

„Oprostili bodete, gospod —“

„Jaz oproščeval v svojem stanovanji —? Alo naprej, le hitro ven, vam ukazujem!“

„Robert!“ kliče pristopeča Berta s pomenljivim glasom.

„Oče!“ prosi Olga poluglasno.

„Gospod Brüll!“ pozove Nebelmajer nekaj zoperstavljivo.

„Ven iz moje hiše! Ven!“ rjove določno Robert in z žilavo roko zgrabivši Martovega junačka porine ga skozi odprta vrata in zatoči navzdol, da revše trkljaje se zdrči po stopnicah.

Lehko si je misliti grom in polom, ki potem nastaneta v Brüllovi družini. Robertov vrišč prodere njegovega tesnega stanovanja meje, in v malo dneh potem se uže vname v raznih ljubljanskih krogih zanimajoč pomenk o Brüllovi družini, o Česlju in o ven vrženem Nebelmajerji.

Berta ne more več dni po omenjenej nevihti prav zavedeti se. Vse njene prijazne sanje, njeni lepi gradovi in ugodno-zabavni po polu dnevi — vse je proč, in nij upanja, da se povrnejo kmalu! Tako tožno še nij nikoli bilo v Bertinem srci! In vendar, glavni udarec ima še le priti!

Menj se zmeni Olga. Pač marsikak dolgočasen po polu dan zelo pogreša tako nemilo pometenega Nebelmajerja; vendar saj ozke sobne stene ne morejo njene ljubezni kloniti. To, da očeta črez dan nij doma, daje jej priložnost, da do malega vsak dan dobi urico, v katerej pohiti k svojemu ljubemu potolažit in okoristit se za poprejšne dolgočasevanje.

V tako premenjenih okolnostih pri Brüllu poteče štiridesetdanski post. Razun nekaterih bolj ali menj viharnih razgovorov, v katerih Robert skuša Berti do dobrega pojasniti kaka pač je tista čast o katerej mu je ona vedno in vedno prerokovala, da s Česljom pride v družino, ne pripeti se ničesar važnega pri Brüllovih.

Na velikonočno soboto, kmalu po kosilu, napravi se Olga nekaj bolje, kakor navadno o izhodih, in Berti se zdi, da se nekako teže odpravlja iz doma ter pač tudi nekaj mileje poslovlja od nje, kakor pa sploh. Druzega, kaj hujega ubogi materi ne pride na um. Ali ko poteče ura za uro, in se jame uže mračiti pa Olge le in le nij še domov, začno se Berti mahom dramiti hude skrbi in brž potem jo prešine prestrašena misel. Vsa opotekajoča se hiti k oknu, da bi tamkaj toliko poprej zagladala jo, ko bi prihajala.

Kar potrka postrešček in jej odde pismo, kateremu naslov je pisala Olgina roka; to precej s prevelikim strahom spozna Berta. Hlastno razganoč ga bere:

Preljuba, predraga moja mama, bodite zdravi!

Pišoča vam le-te vrstice mi je tako milo, tako genljivo pri srci, da menim, da kar samo tega mora me biti konec! Solze mi curkom kipe — ah bog, kam sem jaz zašla! Pa — druge poti nijsem znala! Sprevidela sem, da moj strogi oče meni nikdar ne privolijo v zvezo z gospodom Nebelmajerjem, katerega pa jaz pustiti ne morem, kakor tudi on mene ne. Zagotovlja mi vsak čas, da me hoče vedno tako ljubiti in srečno delati. In te najine ljubezni sad jaz nosim uže pod srcem!

Res strah, kar groza me je pred negotovo prihodnjostjo, pred samo soboj! Vendar še veliko huje se bojim pa očeta in nemam tistega srca, da bi pričakala njihovo togoto. Udam in popolnem se zaupam mojemu ljubljenemu Nebelmajerju in njegovej ljubezni. Kamor on, tja grem jaz: njemu v roke izročim svojo osodo! O predobra, premila mama! Pa zato ne kolnite me ubogo hčeri! O pomirite se, tolažite tudi mojega dobrega očeta — potem bom z dokaj lažjim pričakovala dne, ki nas iz nova združi spravljene ! — Srečno, z bogom!

Olga.

Neznan bol materi skrči srce, ko prebere to poročilo. Stori se jej, kakor, da ima mrtoud zadeti jo, kakor da celega sveta gorje se pogreza na njo — pa niti razjokati ne more! Popolen obup jej mrtvaško obledi obraz. Ne misli nič, ne toži nič — samo čuti bridkost, strašnejo, kakor umiranje.

V takem položaji jo naleti Robert vrnoč se domov. Ona srpo pogleda nanj pa mu nemo poda list, pripravljena na vse. Hlastno beročemu uže proti koncu zakliče:

„To je sad tvoje nestrpljive trmoglavosti, glej!“

Robert molče in škrutaje zobmi nekolikrat podirja po sobi, potem nakrat obstoji in hudobno zarežeč se proti Berti zagrmi:

„Ita — moje trmoglavosti! Tvojega prokletoga pajdaševanja in vozlanja — skončatek! Kaj ti nijsem tolikrat zagotavljal, kaj nijsem vedel, da dotika s takimi ljudmi je pogubljiva! Tu zdaj imaš, kar si iskala, pospeševala — hčer vlačugo; svojemu imenu neizbrisljivo sramoto!“

„Sramoto!“ vzdihne Berta in si zakrije obraz.

„O, pa naj le gre,“ nadaljuje mrzlo oče, naj se potepa po sveti — svobodno!“

„Kaj češ storiti?“ vpraša žena nekaj mirneja meneč, da iz njegovih rahleje ubranih besedi sme pričakovati njegove prizanesljivosti za Olgo.

„Kaj jaz hočem? Nič, ničesar ne! Pustim jo, o pustim naj bo, kder hoče! Videti hočemo, kdo poprej povpraša po drugem. Potlej pa — vajet napet!“

„Robert!“ pozove žena proseče.

„Molči! To je tvoje delo, baba!“ zagrmi Robert srdito, da Berti zmedli beseda na jeziku.

V malo dneh potem imajo Ljubljančanje dovolj snovi za kratkočasilo, zabavno pomenkovanje, ker kljubu dandenašnjej veljavnej prislovici: „nič novega več,“ je vendar romantično izpeljanje dekleta še precej bela vrana v belej Ljubljani.

Zopet je pozna jesen. Prvi sneg prši po sivomračnih ljubljanskih ulicah in pošiljajoč nadleguje samotni par, gredoči po dunajski cesti. Mlada soproga tesno sklenena z možem povzdigne ljubi obrazec in nekako radovedno pogledeč proti druzemu nadstropju srečujoče hiše šepetne:

„A, vselej mi je nekako tesno pri srci, kadar grem tukaj mimo.“

„Umejem, ljuba. Tudi meni tako. In ravno denes — popred sem slučajno se spomnil — denes je let in dan, kar sem prvikrat in zadnjikrat bil pri njenej materi zaradi nje. Kako zdaj hvalim boga, da sem bil slabo opravil tisti svojo pot!“ rekoč gorko k sebi pritisne ljubljeno ženico.

„Ali kako pač je Olgi zdaj, to sem radovedna?“

V tistem hipu pridrdra samotež voziček in se ravno pred Svitanom vstavi. Na vozu se vspne mlada ženska. Ko nekoliko razmota temne haljine se sebe, posveti njej svetilnica v bledi, propadli obraz ter obsije tudi mlado dete, katero ona krčevito stiska k prsim, in ki omraženo glasno jokati začne. Svitan po tem nenavadnem prizoru opozorjen pristopi se svojo ženo bliže in — ostrmi. Spoznal jo je!

„Olga!“ vsklikne sam zase in potem rahlo odmikovaje se silno prizadet šepeče svojoj ženi:

„To je Olga, — Olga, Brüllova hči.“