Češka koča na Grintavcu

Češka koča na Grintavcu
K. Chodounsky
Izdano: Planinski vestnik 25. oktober 1899, leto 5, štev. 10, str. 153-156
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Dograjena stoji že v večno krasnih sneženih Savinskih planinah češka koča in dremlje tu pod stenami velikana Grintavca svoje prve zimske sanje. Severni vetrovi jo danes že obsipavajo s sneženimi odejami, in živa duša ne bode kalila do junija meseca mrtvega miru ne koči ne gorovju. Šele junija meseca se zopet prebude oni kraji ob grmečih plazovih, in v novo življenje se zdrami pod žarki toplega solnca prostorna kotlina, kateri načeluje češka koča.

Lani jeseni je dobil odbor Češke podružnice „Slov. plan. društva" po podružničnem občnem zboru nalogo, naj zgradi na Grintavcu planinsko kočo. Delo je danes dovršeno, a ne brez napora, ne brez težav. Da je delo srečno uspelo, je zahvaliti sotrudnike in prijatelje, pred vsem univ. prof. dr. Joh. Frischaufa, Fr. Kocbeka, načelnika Gornjegrajske podružnice, A. Lando, stavbnega svetnika v Pragi, Fr. Murija, deželnega poslanca in župana na Jezeru, in prof. arh. I. Podhajskega v Pragi. Imenovanim je češka podružnica dolžna zahvalo, ki jo jim izreka tem potom iz vsega srca.

Pripravljalna dela so se pričela s pogajanjem za pridobitev stavbnega prostora, ki je last Jezerske občine. Spričo nasprotovanja nemških agitatorjev je moral zaužiti jezerski župan marsikatero grenkost, predno se mu je posrečilo, da je ugodil željam Češke planinske podružnice. Bog mu to plati! Hkratu je izdelal g. prof. Podhajsky vse narise. Radosti nam je vzkipelo srce, ko smo zagledali prvi naris bodoče koče!

Zimsko dobo že se je pogajal gosp. nadučitelj Kocbek v Gornjem gradu z delavci iz Kranjske in Štajerske, posebno s tesarji, mizarji in zidarji, katerih na Jezerskem ni, nakupovati je tudi pričel vrvi, orodje in odeje, in izdeloval je nadrobni proračun za gradnjo koče. In ko je napočila spomlad, so dobili delavci od g. Murija prva naročila. Vendar so pa še dolgo zabranjevali sneženi plazovi pristop na lice mesta, in šele prve dni junija meseca je bilo to mogoče. Takrat se je pričelo z gradnjo nove ceste z Jezera k Štulerjevemu sedlu; to delo je vodil vodnik Uršič. Zgradila se je v gozdu dovozna cesta, da se omogoči vsaj deloma dovažanje stavbnega gradiva na vozeh. Ko pa je bila cesta gotova, se je prebudilo v ondotnih gozdih novo življenje.

Na Jezero sta se pripeljala g. prof. dr. Frischauf in g. Kocbek ter šla z županom g. Murijem na Ravni, da so ustanovili koči prostor. Projektovano je bilo prvotno stavbišče na Zgornjih Ravneh v višini 1843 m. Toda izkazalo se je, da ni tam moči postaviti koče, ker ni prostora, ki bi bil varen pred plazovi. Določilo se je zato sedaj stavbišče na Dolenjih Ravneh, morda 250 metrov niže od prvotnega stavbišča. Danes smo od srca veseli, da se prvotni ukrep ni izvršil.

Češka koča je divno postavljena na visoki skali, katere stene vise strmo v globino gozdov razsežne Gorenje Jezerske Kočne. Proti severu se izgublja vid preko raztresenih jezerskih koč tja proti Karavankam, katerih je videti kar štiri vrste na obzorju. Nad kočo se dvigajo proti jugu strmo v višinah tisoč metrov skalnate stene Grintavca, Dolgega grebena, Skute, Rinke, na vzhodni strani temena Mrzle gore, Babe, Golega vrha in Jezerske gore. Zapadno stran pa zapirajo zobati grebeni Kočne, za katerimi je videti vitki Storžič in Triglav. Okoli koče se plazi nizko drevje in cvete planinska roža in obilica drugih cvetlic, čeprav kopni ob desni in levi sneženo plazovje. Res, na desno in na levo od koče je videti sledove plazov, le ondi, kjer stoji koča, jih ni nikjer zaslediti; da jih tu sploh ni, dokazuje rast drevja in starost dveh ondotnih prastarih macesnov. Kraj je zavarovan proti plazovom po silni skalnati steni, ki se dviga nad kočo v višini 200 metrov, in ob kateri se razbijajo v stran, 100 metrov oddaljeno od koče. Razgled je razsežen in čudovit, slikovit in velikanski, v istini očarujoč, in naravno je, da si izvolijo češko kočo tudi zložnejši turisti za svoj cilj.

Znamenitost češke koče je, da izvira 20 korakov od nje v stran v hladni skali, osenčeni z drevjem, obilen studenec ledene kristalne vode, ki odteka glasno žuboreč po črnih strminah v globino. Koča je v istini kar najsrečneje postavljena, in ni ga morda ugodnejšega kraja za tako stavbo.

Ko se je bilo stavbišče definitivno določilo, so pričeli delati tesarji, mizarji in zidarji. Težaki so donašali gradivo, pred vsem deske, ki jih je bil po zimi nakupil g. Muri. Na Ravneh so stesali dve koči za prenočišče delavcem. V gozdu pod kočo so pa pričeli pod vodstvom Klinarjevim in Uršičevim sekati drevje. Da se ne pogreznejo v globino, je trebalo debla privezati, še predno so jih podrli; z velikimi težavami so zvlekli posekano drevje do stavbišča.

Med tem je bilo tudi stavbišče že prirejeno; skalovje je bilo že izlomljeno in odstranjeno. Pripravljalo se je v dveh pečeh tudi apno, s Štulerjevega sedla so pa donašali nosači nepretrgoma gradivo na svojih hrbtih. Od junija do 15. avgusta so nanosili 8000 desk, ogromno število lat, 15.000 kosov skodel, opek in tudi okna, duri in dr. Za donašanje 1 kgr od Stulerjevega sedla do koče se je plačevalo nosačem po 1 1/2 kr. Posameznik je prinašal po 80 kosov skodel ali 12 do 16 kosov opeke (64 kgr). Do Stulerjevega sedla se je pa gradivo na vozeh dovažalo.

Naravno je, da je pogoltnilo tako mučno donašanje gradiva veliko denarja. Rokodelcem se je plačevalo po 1 gld. 50 kr., mojstrom in načelnikom po 2 gld. na dan, vrhutega je pa dobil vsakdo posebno nagrado za izredno delo od 4. do 6. ure zjutraj in od 6. do 8. ure zvečer. Dolgo, do dne 1. avgusta, je delalo 65 delavcev. Njih tedensko plačilo je znašalo 1000 gld.

Člani podružničnega odbora: dr. Prachensky s soprogo, dr. Franta in dr. Mareš so došli na stavbišče, delo nadzirat; došli so tja tudi arhitekt Podhajsky in inženir Štepan in pisec tega poročila z rodbino. Vsi so se laskavo izrazili o vrlini slovenskih delavcev.

Koča je zgrajena v čistem češkem slogu kmetiških stavb. Na krasnem svojem prostoru v veličastni gorski pokrajini se bode prav slikovito reprezentovala. Ob dveh plateh ima razkošen hodnik. V visokem pritličju je prostorna obednica, iz katere se pride v troje izb in v kuhinjo. V izbah bode 9 postelj. V zgornjih prostorih se prirede ležišča za turiste in vodnike. Pod kočo so klet in shrambe za drva. Vsi prostori so lično obiti z deskami; spričo tega so udobni in zavarovani proti mrazu. Podi so napravljeni iz dvojnih močnih desk. Streho krijejo deske, na katere so položene skodle v dve plasti; zato ne bode mogla vlaga zamakati koče. Ne manjka niti strelovoda, proti viharju in silnemu zračnemu tlaku, ki ga provzročajo plazovi, je pa zavarovana koča z močnimi železnimi vrvmi, ki so pričvrščene v skalo. — Pred kočo je urejen lep prostor z mizo in klopmi.

Tudi notranja oprava bode kazala posebnosti češkega sloga. Zanjo bodo skrbele češke dame.

Koča se otvori prihodnje leto julija meseca.

* * *

Češka podružnica je zgradila tudi že vrsto potrebnih cest. Široka, zložna cesta vodi po gozdu ob straneh Skuberja k Štulerjevemu sedlu, odkoder se podaljša tja do češke koče; treba le še pol kilometra ceste, ker je cesta v daljnem koncu že dogotovljena. Cesta ta je razkošna, vzpenja se le polagoma in je pristopna tudi neizurjenim turistom. Zgradile so se dalje ceste od koče tja na skalnate stene, ki vodijo k Mlinarskemu sedlu (2324 m) med Grintavcem in Dolgim grebenom; smer je odkazal stezi dr. Frischauf že pred 25 leti. Češka podružnica jo je izvršila pod vodstvom Uršičevim za 200 gld. Steza je pač strma, toda varna, ker je na vseh nevarnejših krajih zavarovana. Podružnica je imenovala to stezo na čast možu, ki si je pridobil največjih zaslug za Savinske planine, Frischaufovo stezo.

V 2 1/2 urah je moči dospeti od koče na Mlinarsko sedlo; tu se pa združuje kar cela vrsta cest, ki sta jih zgradila Slov. plan. društvo in D. O. A. V. Lahko je odtod dospeti na Grintavec, na Skuto, na Dolgi greben, na Rinko in tudi na Kokrsko sedlo, kjer stoji Zoisova koča.

Steza na Rinko, ki jo je zgradila Savinska podružnica, in za katero je podarila Češka podružnica 200 gld., je najznamenitejša pot po grebenih v Alpah sploh, ker sta z njo zvezana Mlinarsko sedlo in Okrešelj.

Za prihodnje leto je projektovana gradnja pota od češke koče k Savinskemu sedlu; s tem bo dograjena glavna skupina potov.

Iz „Alpskega Vestnika".

* * *

S tem smo podali svojim čitateljem poročilo načelnika češke naše podružnice o češki koči, ki je bila letos na Grintavcu zgrajena v znak, da je našlo naše društvo v čehih navdušene prijatelje in podpornike. Koča ta nam pripominjaj, da se je združil z nami češki narod v skupno delovanje, in budi v nas nado, da je s tem činom zagotovljeno utrjenje medsebojnih narodnostnih zvez, ker bode ravno turistika oživila ter trajno in izdatno pospeševala obiskovanje slovenskih dežel po čehih.

Bodi na tem mestu še poudarjeno, da so si pridobili izmed odbornikov češke podružnice največjih zaslug za gradnjo češke koče gg.: dr. Stanislav Prachensky, dr. B. Franta in dr. Mareš.