Češki kolesarji na Slovenskem
| Češki kolesarji na Slovenskem M. V. |
| |||||||||||
Ko je prišla vest iz zlate Prage, da naše kraje posetijo češki kolesarji, ki so obenem tudi turisti, se je vzradostil tega vsak zavedni Slovenec. Zveza slovenskih kolesarjev in naše društvo sta takoj obvestili vse one kraje, katere posetijo češki gostje. Kraj je z krajem tekmoval za sprejem milih nam severnih bratov. Navdušenje je bilo povsod nepopisno, in ljudje kar niso mogli pričakati dragih gostov. Največja radost in navdušenje pa je prešinjalo nas slovenske planince, ker nam je tudi enkrat bila dana prilika, sniti se z zastopniki češkega kolesarstva; razumljiva je pa tudi ta radost, ker nobeno slovensko društvo ni tako tesno zvezano s češkim narodom kakor ravno „Slov. plan. društvo", ki ima v njem svojo podružnico.
Dne 11. avgusta so dospeli čehi ob peti uri popoldne v Trbiž, kjer so jih sprejeli predsednik „Zveze slovenskih kolesarjev", gosp. Ferd. Vesel; in deputacija „Slov. plan. društva", gospodje: K. Polič, K. Schweiger in Miha Verovšek. Vsled skrajno neugodnega vremena ni bilo mogoče odriniti na Višarje, kakor je bilo nameravano, zato je šla vsa družba v edino slovensko gostilnico gospoda Goloba v Spodnjem Trbižu. Pri večerji so se vršili pozdravi. Predsednik „Zveze slov. kolesarjev", g. Vesel, je pozdravil z navdušenimi besedami češke goste v imenu slovenskega kolesarstva in g. M. Verovšek v imenu „Slovenskega planinskega društva". Prvemu je krepko odzdravil predsednik „Zveze čeških kolesarjev", gosp. tovarnar Klimeš, in drugemu član „Češke podružnice" našega društva, gospod dr. Kulhavy. Po večerji je ostal večji del družbe v prijaznem razgovoru skupaj, prepevali so se narodne pesmi. Zapeli smo še, predno smo šli k počitku, „Al' nam kaj mor'jo" itd. Mogli nam res nič niso — ugodnejše vreme pa le ni hotelo postati. Nameravani izlet na Višarje je tako splaval po vodi. Dne 13. avgusta so si ogledali Čehi romantično Zilico v Trbižu in potem, ko je postalo ugodnejše vreme, so se peljali nekateri s kolesi, drugi z vozmi k Rabeljskemu jezeru, odtod pa šli peš na Predel, kjer je bil krasen razgled. Opoldne se je skoro popolnoma zjasnilo, zato so zasedli po obedu češki kolesarji svoja kolesa, in hajd proti Beli peči in Ratečam. Nekaj časa je bilo krasno, a komaj so dospeli v Belo peč, se je že zopet stemnilo, in jelo je grozno liti. Vendar ni naših milih bratov minil pogum. Dospevši v Rateče, so se napotili k Belopeškima jezeroma. Od te naravne krasote so bili očarani, in še nihče mislil ni, da je skoro do kože moker. Po povratku v Rateče jih je pozdravil gospod Jalen iz Rateč v imenu občine, zbrano občinstvo pa jim je klicalo: „Živio, Čehi!". Po malem okrepčilu so odrinili naprej v Kranjsko goro, kjer jih je pričakovalo dokaj občinstva. Z „živio" in „na zdar"-klici pozdravljeni, so stopili s koles, na kar jih je pozdravil župan gosp. Lavtižar v imenu občine. Okoli osme ure zvečer se je jel polniti vrtni salon Urbanijeve gostilnice, pred katero je bil napravljen slavolok. Prišli so vsi kranjskogorski rodoljubi počastit svoje severne brate; videlo se je na vseh obrazih navdušenje in radost. Pozdravit je prišla nadalje goste kranjskogorska godba, in nastopil je tudi pevski zbor pod vodstvom svojega učitelja gospoda Lukmana. Precizno izvajanje zborov „Bivali Čehove", „Nazaj v planinski raj" in naših narodnih pesmi je očaralo Čehe, in niso mogli prehvaliti naših skladb, posebno narodnih. Gospod župnik Žlogar je pozdravil z navdušenim, izbornim govorom češke goste, spominjajoč se njih slavne zgodovine. Slavil je češki narod kot učitelja vseh avstrijskih Slovanov in končal, da si šteje Kranjska gora v veliko čast, da ji je dana prilika imeti svoje severne brate pri sebi. Zadoneli so burni živio-klici, ko je govornik končal. Navdušenje je bilo splošno, zapela se je pesem „Hej Slovani" in „Naprej, zastava slave". Gospodu župniku je odgovoril predsednik kolesarjev, gospod Klimeš. Njegov do srca segajoči govor je napravil tak vtisk, da smo videli v očesu marsikaterega starega moža solze, posebno, ko je rekel, da se mu zdi, kakor bi se v takih trenotkih majali stebri nemškega mostu med Čehi in Slovenci. Češkim damam je nazdravil gospod dr. Grasselli, slovanski vzajemnosti g. nadučitelj Bregar. Krepko je odzdravil gosp. dr. Kulhavy in obljubil, da nas še mnogokrat posetijo bratje Čehi in da bodo delali na to, da bo prihajalo čimdalje več severnih bratov, ogledovat si naš krasni planinski svet. Dekleta v narodni noši so pripela vsakemu gostu lep, okusen šopek planinskih cvetk. Kar milo se je storilo Čehom, ko so videli toliko navdušenje in to odkrito ljubezen do njih. — Dne 14. avgusta zjutraj so obiskali Čehi našega častnega člana, triglavskega župnika gosp. Aljaža na Dovjem. Pred župniščem je dal postaviti gospod Aljaž krasen slavolok na čast svojim gostom. Voditelj čeških kolesarjev je pozdravil gospoda župnika, na kar se mu je ta toplo zahvalil in jih pogostil. To dejstvo kaže, kako vedo ceniti naši severni bratje naše prezaslužne može, in vidi se tudi, kako dobro so poučeni o delovanju naših zaslužnih mož. Ob 9. uri so imeli zajtrk v Šmerčevi gostilnici, kamor jih je spremil tudi g. Aljaž. V pozdrav je bila vsa Mojstrana v praznični obleki; skoro ni bilo hiše, s katere ne bi bila vihrala narodna zastava. Pri zajtrku se je izpregovorila še marsikatera navdušena beseda. Po deseti uri so se odpeljali Čehi proti Jesenicam. Jeseniški kolesarji so jim prišli nasproti do Hrušice, kjer jih je pozdravil gospod abiturijent Pretnar. Zahvalil se je za pozdrav g. Klimeš. Med živio in na zdar-klici so se peljali Čehi skozi Jesenice. Pred pošto jih je v imenu občine pozdravil g. Schrey, in gospica Zinka Schreyeva jim je v vezani besedi izpregovorila dobrodošlico na slovenski zemlji. Jeseniške Slovenke so pripele češkim gostom lepe šopke in z oken vsipale nanje cvetje. Dijaški zbor je zapel „Kje dom je moj" in „Hej Slovani ". Čehe je pogostil gospod Schrey. Odtod so se odpeljali v spremstvu jeseniških kolesarjev, povsod navdušeno pozdravljani, na Bled. V imenu občine jih je pozdravil tamkaj gospod župan Peternel, odzdravil mu je pospod Klimeš. Po obedu so si ogledali bisera Gorenjske, Bled in Vintgar. Slišalo se je kakor iz enega grla: to je kras, to je raj. Bled ostane gotovo našim milim severnim bratom v trajnem spominu. Počastit jih je prišlo mnogo odličnih in veljavnih slovenskih rodoljubov in pevsko društvo. Predaleč bi zašli, ako bi hoteli navajati vse posamezne govore; povemo samo to, da je govor gospoda vseučiliškega profesorja dr. Kreka napravil na naše češke brate nepopisen vtisk. Govori Čehov so nam pa priča, kako odkritosrčne brate imamo na severu. Gosp Rus je dosegel s svojim pevskim zborom največje priznanje, a to tudi po pravici; smelo trdimo, da na Slovenskem razen „Glasbene Matice" v Ljubljani ni zbora, ki bi se mogel kosati ž njim. Dne 15. avgusta so si ogledali Čehi Bohinj. Spremljali so jih tja blejski kolesarji. Bohinjska Bistrica je bila vsa v zastavah. Na mostu je stal slavolok. V imenu občine jih je pozdravil gosp. Ravhekar, v češkem jeziku kot svoje rodne brate gosp. dr. Vacek, in v imenu narodnega ženstva gosp. Suzana Baloh. Navdušeno sta odgovorila g. Klimeš in g. dr. Kulhavy. Burni živio in na zdar-klici so sledili vsakemu govoru. Nato so pripela dekleta češkim gostom šopke iz planink. Pri Mencingerju je bil zajtrk. Po zajtrku so se odpeljali Čehi k Bohinjskemu jezeru in k Savici. Tudi obedovali so pri Mencingerju v Bistrici. Pri obedu so jim stregla dekleta v narodni noši. Med obedom so bili navdušeni govori. Popoldne so se vrnili Čehi zopet na Bled. — Dne 16. avgusta so se odpeljali Čehi z Bleda proti Kranju. Pozdravljalo jih je ljudstvo povsod najprisrčneje. Pred Radovljico jih je pozdravil odbor Radovljiške planinske podružnice z več člani ob godbi. V Kranju jih je pozdravil in pogostil župan gospod Šavnik v imenu občine. Načelnik naše podružnice gosp. I. Majdič jim je nazdravil v imenu podružnice. Po kratkem odmoru so se odpeljali na Jezersko. Na Jezerskem najprisrčneje pozdravljeni, so odkorakali po obedu v Češko kočo, kjer so prenočili. Drugi dan so se vrnili zopet v Kranj. Vrli Kranjčani so jih iznova prisrčno pozdravili in pogostili. Na Prešernov grob so položili Čehi krasen venec. Ves slovanski svet ceni umotvore tega pesnika mojstra, posebno Čehi so to opetovano nam že dokazali. Slava tako zavednemu narodu! Pri zajtrku so stregle gostom kranjske narodnjakinje. Čitalniški zbor je zapel vež krepkih zborov. Ločiti so se morali dragi bratje od tega narodnega mesta, obetajoč, da nikoli ne pozabijo bratskih src, ki so jih tukaj našli. Od Kranja do Ljubljane so povsod z navdušenjem pozdravljali Čehe. Do Medvod so se jim peljala naša bicikliška društva nasproti. Tukaj so jih pozdravili zastopniki kolesarstva, zastopniki občine medvodske in gospod župnik Hiersche (rodom Čeh) v češkem jeziku. Po dobrem okrepčilu so odrinili v spremstvu naših biciklistov proti Ljubljani. Zveza slovenskih biciklistov je napravila svojim gostom krasen banket v mali dvorani „Narodnega doma". Udeležili so se ga ljubljanski župan g. Iv. Hribar, odlični zastopniki kolesarstva in odbor „Planinskega društva". Prvi je prisrčno pozdravil Čehe načelnik „Zveze slovenskih biciklistov", g. Vesel, navdušeno mu je odgovoril načelnik „Zveze čeških kolesarjev", g. Klimeš, in izročil „Zvezi slovenskih kolesarjev" krasno bandero, dar čeških dam, za katerega se je g. Vesel toplo zahvalil. Vimenu občine ljubljanske jim je nazdravil gosp. župan Iv. Hribar, poudarjajoč, da naj bi Čehi vedno bolj in bolj prihajali v naše krasne kraje, ki se gotovo lahko merijo z naravnimi krasotami Tirolske in Švice; s tem bodo ne samo podpirali Slovence, temveč jih tudi narodno probujali. Gospod dr. Kulhavy, zahvalivši se županu, je poudarjal, da gotovo bodo vsi izletniki najboljši agitatorji med svojimi rojaki za naše kraje. Gospod dr. VI. Foerster je nazdravil Čehom v imenu „Slov. plan. društva", in Čeh gosp. Erlebach mestu Ljubljani in njega vrlemu in rodoljubnemu županu in Slovanu Ivanu Hribarju. Po banketu so si ogledali Čehi sobi „Planinskega društva", deželni muzej, razgled z grada in mesto. Voditelji so jim bili člani „Zveze slov. biciklistov" in „Slov. plan. društva". Ob 8. uri zvečer je bil na vrtu „Narodnega doma" na čast češkim gostom koncert, pri katerem sta peli društvi „Slavec" in „Ljubljana" ter je svirala meščanska godba. Pesem „Slovenec sem" se je morala parkrat ponavljati. Splošno navdušenje je vladalo pri tem večeru, in težka je bila ločitev od naših severnih bratov. Dne 17. avgusta zjutraj ob 6. uri so se odpeljali v Postojino. Spremljala jih je tja deputacija „Zveze kolesarjev" ter zastopnik „Planinskega društva" g. Miha Verovšek. Pozdravili in pogostili so jih na Vrhniki tamošnji kolesarji in rodoljubi prav prisrčno. Tudi povsod drugod jih je pozdravilo ljudstvo navdušeno. V gostilnici pri Vičiču v Postojini so obedovali in po obedu si ogledali Postojinsko jamo. Prišedši iz jame, so se poslovili od zastopnikov naših društev najprisrčneje. Pozabiti ne smemo, da je prišlo Čehe pozdravit v Postojino „Slovensko pevsko društvo" iz tržaške okolice! Čehi so bili ob takem pozdravu vidno ginjeni. Slava vrlim okoličanom tržaške okolice!
Tako so minili prekrasni dnevi. Res, da nebo ni bilo našim češkim bratom milostno — skoro vse dni, kar so jih prebili na Slovenskem, je bilo skrajno neugodno vreme — a bili so prekrasni dnevi in nepozabni!