»Sokoli češki, sinovi Libuše,
"na zdar!" vriskajo Vam naše duše,
bratske Vam stiskajo se roké,
dom naš odprt je, odprto srcé!
Na zdar!« —
»lsta po žilah polje Vam kri,
vroč kot po naših nje tok valovi,
v pulzih mogočnih bije nje vdar,
v bratski vzajemnosti zdaj in vsikdar!
Na zdar!«
»Gostje Vi niste nam iz tujine,
člani ste miljeni naše družine:
Ob Vltavi zbrali ste kremen-kámen,
na našem ognjišču izkrésali plámen,
da iskra vzplamtela je, kakor Vaš kres,
kjer Šumave les gori do nebes,
da Bela gora, prej s črno kopreno zakrita,
zdaj z vencem je zlate zarje ovita,
in vsa v sijaju pri Suhih Krutih je plan,
kjer stopa Vaš kralj v srebrnem oklopu na dan! —
Panov Vi čeških potomci ste slavni.
Žiške in Husa dediči pravni,
s kéliha kri je čez prapor razlita,
bliska čelada se, meč taborita,
»duh slovanski«, ti bil si naš ščit, —
habsburški jastreb je v gnezdu ubit!«
»Nove sprejele v svoj zbor mučenike
Jana Kolarja nebeške so slike,
v Hradčane, Višehrad žrtve in čine
vklesalo dleto je zgodovine!«
»Kres naš, ob Vašem plamenu vžgan,
od Triglava sveti čez soško ravan,
v Adriji koplje žareči se pramen,
obstrl Gosposvetsko in knežji je kamen! —
»Grivo razráhljal si češki je lev,
sokoli plovejo v kresov odsev:
»Sokoli češki, sinovi Libuše,
na zdar! Vam kličejo naše duše,
narod trojedni zdaj in vsikdar
srce ljubeče poklanja Vam v dar!«
»Na zdar!«
