Če bo nekaj, ne bo nič
| Če bo nekaj, ne bo nič Lea Fatur |
| |||||||||||
Marinka je sedela pri stroju.
Od pomladnega vetra prigibane veje mlade jablane na vrtu so trkale na njeno okno. Pa Marinka se ni ozirala na rožno cvetje vejic, ni občudovala mladega zelenja, ki je jelo pokrivati gore, ni gledala nežnega rastlinja, ki je bodlo tako boječe po vrtu iz zemlje.
Vendar je čutila Marinka pomlad.
Živa rdečica ji je oživljala velo lice, oko je sevalo v mladostnem žaru, noga je obračala z mrzlično hitrostjo moderni kolovrat, roka je pomikala veselo beli mušlin. Priletno dekle je bila Marinka, pa mlado je ostalo njeno srce. Sladke misli in nade so živele v njem... Napenjale so srce s slutnjo prihodnje sreče... Prekipevajoča čuvstva so si iskala oddiha. Marinka je zapela z ubitim glasom: »Ko bi druzega ne imela, kot lepˈga moža« ... Drdranje stroja je spremljalo to čudno petje — pod udarcem igle se je prostil škrob iz mušlina, se dvigal beli prah in napudral velo lice upapolne stare šivilje... Muha na stropu je zabrenčala in odletela na mlade veje, ki so tekale po oknu. — Marinka je pela...
Mož tedaj! Oj, Marinka! kaj še nisi še rešila te misli in skrbi, ki spremlja večino žensk od zibeli do groba? Modra bodi Marinka! Kaj bi si želela moža? Imaš nekaj prihranjenih petic, hišico, delo. Lahko zveličaš svojo dušo tudi brez mučeniške krone svetega zakona. Pa je težko samevanje, odgovarja Marinka. Vsakdo te prezira. In možitev je namen ženskega, posebno Marinkinega življenja. Zvesto ga je čakala dolga leta — pa ga ni bilo.
Sovrstnice so prihajale s cvetočimi otroci k njej. »Moj mož,« jim je bival vedno na jeziku. Da stresa »moj mož« neznosno sitnost, da jo nabunka »moj mož« včasih prav pošteno, da je rekla vsaka že tisočkratov: »Oh, ko bi bila še enkrat dekle«, — tega ji ne pove nobena. Če ji tudi zavida v srce mirno življenje, vendar se diči in baha vsaka z možem pred ostarelim dekletom. In Marinki, stari kakor mladi, je bil mož vzor zemske sreče.
Kdor čaka, dočaka. Kdor trka, se mu odpre. Kasno, toda gotovo dobi Marinka moža: Šimonov Jože, ki je hodil že kot fant za Marinko, je postal vdovec. Še ko je bila živa rajna Žefina, je namigaval Jože Marinki, da si ni izbral prave. »Ali kar si kdo oprti, mora nositi do smrti.«
Zdaj je vdovec!
Mlade ne vzame, je premoder. Otrokom je treba matere, hiši gospodinje. Poroči se po svoji priliki in to je edina Marinka... Saj je že prinesel beli mušljin za srajce in je govoril onako, okolu stave, o ženitvi, hitro naj mu okroji srajce, da ne bo razcapan, kadar pride nova gospodinja, brez katere ne more ostati dolgo, otroci in grunt... Čisto prazne ne mara, mlade frklje tudi ne... In Marinka je rdela in omenila sramežljivo, da pozna dekleta, ki ima nekaj pod palcem, ki zna tudi gruntariti in je že sita šivanja jopic in jank, kikelj in kril, srajc in rokavcev, ki ima tudi otroke rada...
Na take njene besede si je očedil Jože Šimonov na zelo primitiven način nos, potegnil klobuk na čelo, si natlačil pipico, pogledal Marinko od glave do pete in zagodrnjal: »Veš, praviš? hm...«
Šel je in pustil Marinko polno upov. Zato rdi njeno lice, zato poganja noga tako veselo stroj, zato doni pesem o lepem možu iz njenih ust... Res, da ne bi našlo skromnejše oko sledi lepote na Šimonovem Jožetu, ali Marinka je molevala: »Sv. Anton, dekliški patron, daj moža, da le krevlja!«
Lepo so se vlegali robki, rokavi so zlesti v stan, ovratnik se je krožil prijazno, stal ponosno... Srajce so bile gotove. Marinka je potegnila z gladilom po njih — da bo vedel Jože, kako ga bo »štimala« Marinka...
Gotove so bile srajce — Marinka je poslušala, se ozirala — Jožeta ni bilo. Poslala mu je naznanilo... Pa je prišel fantič po srajce in prašal »koliko je zaslužila Marinka«. Reva, ki je videla na vagi svojo namišljeno srečo, je rdela in bledela... S tresočim glasom je odgovorila fantu:
»Povej očetu tako: Če bo nekaj, ne bo nič, če ne bo nič, pa bo trideset grošev.«