| Viri:
|
Slovensko pesništvo upora 1941–1945. 1: Partizanske. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Marije Stanonik in Irene Novak-Popov. Ljubljana: Mladinska knjiga/Partizanska knjiga, 1987. 100.
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Katere škornji po Dolenjskem že slovijo,
tako da jo kar v Glavni štab na moč želijo,
pa vprašaj-in ti vsak dejal bo brez ovinka:
to pa gotovo naša sladka je ...!
Katera izmed žensk je najmanj resna
in vede se kot petnajstleten fant,
ki je oblekel generalski gvant,
dobiš takoj odgovor točen: ...!
Katera ljubi mnogo bosanskega sadja
in se oči ji mnogokrat potijo
in ki že nekaj vsak moment boli jo-
boš prav neljubo presenečen: ...!
Zakaj krog nas diši kot po kulturi,
ozri samo okrog se po frizuri
in po postavi sanitetnega modela
in prišel do spoznanja boš: ...!
Kako, da Cure zadnji čas raztresen
in zmeden nekako in čudno resen
okoli hodi, ne vprašuj! Ker stvar je znana,
da mu je malo na možgane šla: ...!
Kako, da ni preslana hrana naša,
tako da jo pohvali še naš stric Brkonja,
pojasnim, da je hvala ta prerana,
če se še enkrat kam zaljubi: ...!
Zakaj se je Gorše na mah pomladil,
tako lepo smejati se navadil,
povem, da njemu v čašico pelina
je sladko kapljo kanila: ...!
Kaj novega je v zadnjih dneh pri nas,
bi neiskren bil, če bi molčal: tale čas
nas Savo čudno gleda, kot brez cilja,
ker mu v očeh leži nekakšna: ...!
Naj zmisli, kdor prebere te puščice,
da je najslajše ugrizniti v rdeče lice ...
»Besedilo neznanega avtorja je bilo objavljeno na naslovni strani tipkopisnega Stenskega časopisa, izdal Prop. ods. XIV. divizije, št. 6, 9. 10. 1944.« (Paternu 1987: 100)
